Epska popotovanja "DUA (ex TRIA) ČELOS" (potopisi)

[DAMI34]

Pred vsakim izidom dobrega filma, se najprej predvaja "TEASER", ravno toliko, da se gledalca zakuri. Tako, začenjam kuriti...

 

 

Več popoldan

 

[DAMI34]

Obljuba dela dolg, mar ne...

 

Epska popotovanja »Tria Čelos«

Ker postaja vsakoletno romanje Tria čelos že tradicija, bo najbolje, da kar tule predstavim tripe. Nekaj se jih prekriva in navezuje na prejšnje popotovanje, pa bom zato združil in uporabil nekaj skupnega fotomateriala za zgodbo.

Najprej na predstavim ekipo in njihove posebnosti:

1.     Kmet, vozi vedno drug motor, nikoli ne sme biti lačen, zato po defoltu skrbi za dobre lokacije prehranjevanja

2.     Pik vozi BMW GS1200, vedno ima s sabo samo 4€, zato je bil kratek rok zadolžen za spanje. Trenutno opravlja funkcija »kje je najboljša Dunja«

3.     Dami, vozi v glavnem Kawasakije, včasih kako pomarančo, pretežno je siten, sploh kar se tiče organizacije, odhodov, prihodov in navigiranja.

Tale tema se ne bi začela, če se ne bi začel »vrsarski čevap« pred nekimi sto leti, kjer je ekipa po mukotrpnem razmišljanju (podprtem z veliko količino Dunje in Pira) ugotovila, da sploh ne bi bilo slabo, če se vsako leto kam posebej odpravijo. In to samo moški del ekipe, bejbe dobijo takrat prosto.

Da ne bom dolgovezil naj kar začnem.

Prvi road trip z naslovom: DURMITORIRANJE

Tule bom prepletel dva road tripa v Črno goro v Durmitor (2014 in 2015), najprej pa TEASER nr.2:

 

 

se nadaljuje....

[DAMI34]

Lepo potovati je lepše kot dospeti na cilj.

Takole, da začnemo.

Ekipa, ki ima vsako leto kak zob in las manj, a zato kak vijak več se tradicionalno tretji teden v avgustu spravi na potep. Cilj je jasn, ampak ponavadi samo meni

dan 1 do Sinja 460km

takole, to je začrtana trasa, štart naj bi bil v soboto, a ker imata moja prijatelja bolj raztegljiv delovni urnik me nakurita že z odhodom v petek. In tako vsako leto, najprej Dami ustane ob 4 uri zjutraj, razmeče robo strankam tja do Novega mesta in Šentjerneja, nori domov in ob 12 že krene proti Kočevju. Zatorej nič čudnega če se nalivam skozi s kavo.

Dobimo se v Kočevju, kjer nastane prvi zaplet. Potrebno je nametat denar v skupno kaso. In ga zmečemo, jaz in Kmet vsak po 100€, Pik pa ponavadi 4€, tolko kot ima v denarnici. Potem ga ponavadi malce otresava in obračava naokrog, dokler se iz žepov ne strese še potrebna razlika

Tja do Josipdola se cesta vleče, ampak potem se odpre zavelebitska avtocesta. Všeč mi je, ker je prazna, hitra, tekoča, dober asfalt, tako da kilometri letijo.

Jezero Ričice...ja ni ga videt, kaj, če sem pa s tal slikal

Kraji letijo mimo, ustavljamo se ponavadi, ko se oglasi želodec, ko je se komu sprdne, da bo slikal in ko je komu potrebno kaj dopovedati. V tem primeru je Kmet jasno izrazil svoje stališče s kom se vozi:

so pa tudi obvezni postanki, eden od teh je izvir reke Cetine https://www.google.it/maps/place/Izvor+Cetine/@43.9779708,16.3330408,12z/data=!4m5!3m4!1s0x0:0x79757d0b2c1f8fb7!8m2!3d43.9768811!4d16.4299679?hl=sl

Ne samo, da je narava fantastična a bogu iza nogu, tam Pik najde celo osebno Titovo kuharico...več bo zihr povedal on sam, če se ne motim je celo njegova FB prijateljica.

Pade pavzica....vozim že cel dan, pa mi kr fajn sede, volja mi že peša in tako v trenutku pozabe častim pijačo. S to gesto, sem si takoj prislužil naslednje poglede:

Dan se preveša v večer, bližamo se Sinju in Kmet kot običajno, se zapodi v Peručko jezero vse v globoki želji za dobro fotko.

Po nekaj minutnem čakanju KTM prileti iz jezera in midva si oddahneva misleč, končno, vsaj enkrat se ni vkopal v blatu...no, se je pa že naslednjič. V bistvu ma 50% uspeh

Ustavimo se pri Jankoviču (pa ne ljubljanskem)...pravzaprav se vedno, dobro poznamo motel, bikers welcome, z garažo, lične sobice, okusna hrana sprejemljive cene. Pa gneče skoraj nikoli. http://www.booking.com/hotel/hr/jankovic-inn.hr.html

ampak tokrat, bomo kr zunaj jedli....

ne, ne, ni to, slika je samo simbolična  ampak tok dobra, da sigurno sedaj požirate sline in vohate meso na dimu

se nadaljuje....

 

 

 

 

[VS800]

[VS800]

Kle ste bli enkrat dvakrat..

[DAMI34]

  Ob 7. 2. 2017 ob 12:33, VS800 pravi:

Kle ste bli enkrat dvakrat..

Expand  

vsaj enkrat štirikrat

 

[alfie]

Mislim da se vecina strinja z mano,kdaj bo nadaljevanje??????

[DAMI34]

  Ob 7. 2. 2017 ob 14:48, alfie pravi:

Mislim da se vecina strinja z mano,kdaj bo nadaljevanje??????

Expand  

kmal

 

[DAMI34]

Dan 2 Sinj-Mostar-Sutjeska-Plužine 320km

Dan se dela zgodaj, današnji plan malo nostalgije "Bitka na Sutjeski" in Klinje jezero, vse ostalo prosto po Prešernu. Smo pa vedeli, da bo popoldan dež in naslednji dan tudi, toliko smo že izvežbani da večkrat dnevno pregledujemo razne aplikacije kao ilmeteo ali pa rain alarm. 

Pot šiba preko Mostarja, kot vedno to je punkt, ki zahteva najmanj pol ure visenja na mostu, nadlegovanja mimoidočih in švicanje Damija pod čelado, ampak vse za moje frende, vse

Nadaljujemo za jezero Klinje. To je manjše akumulacijsko jezerce resnično lepe barve. Vmes srečamo slovenske brezdomce,

ki se tudi zgubljajo okrog Mostarja...vržemo par besed, obvezno slikanje in piči Julka dalje.

 Preganjam oba, zavijata malce z očmi, ampak plan je da uletimo še do Sutjeske po suhem in če si jaz nekaj zapičim v glavo, ja potem to tako tudi bo.

Sutjeska, dom herojev. Kmet v trenutku dobi herojsko žilico, Pik pa za njim. Jaz, no, jaz sem rajš general, varno v zavetju, pa ninđa tut ni ravno za po travi v klance terat.

MS crkuje, zato se zgodba...čez nekaj časa nadaljuje....

 

 

 

[DAMI34]

Kmalu se usuje dež, k sreči visimo v lokalu in sledimo rain alarmu, ki je tokrat izredno precizen. Počakamo, zamezimo, opazujemo lokalce pri počivanju.

Pot na Fočo in potem za ČG je obupna. Pravkar jo urejajo, vse preorano, blata kolikor hočeš, tehnika vožnje domačinov...ja tehnika je v stilu močnejši zmaga. Kmet pa ko kmet, zapusti naju in uživa ter dirja po blatu. Bo pa zrihtal spanje in avtopralnico si mislim.

Nataknem še dežno zaščito na Garmina (nokia 5800XM) , Pik pa vse kondome nase in gremo.

Čekirava mejo in preverjava škodo. Pa saj ni hudega, samo blato.

Pokadim čik, pa že se moj prijatelj igra po mojem mopedu

Dežek se umiri, pademo v bližino Pivskega jezera, ki me vedno očara. Letos je kislo in temno, zato par fotk od lani.

Še mal, še mal, pa smo tam, si mrmram, vmes 2x KTRC fino reši nenadne zdrse na blatu in spolzkem asfaltu. Ko zagledamo naslednje table Pik skoraj pade dol z mopeda. Pleše, maha z rokami....aha, si mislim, Dunja mu gre po glavi. Pa saj meni tudi...

Vržemo se dol, naša veza (aka nesojena Kmetova bejba iz Plužin) zrihta spanje pri svojem bratu, pa čeprav nas je v začetku hotela nastaniti kr pri sebi (in to gratis). Mene in Pika v sobi, Kmet bi pa kr pri nji spal S Pikom sva bila takoj za, a Kmet se je na vse pretege upiral. Jebeš take prijatelje, ki se niso pripravljeni nič žrtvovati.

Zbutamo predhodno oprane mopede pod balkon, raztovorimo, in to je to za danes. No , ne vse, še jest bo treba, pa kaj spit tudi

Zvečer se le sramežljivo sonce prebija na plan in daje upanje za lepši jutri.

se nadaljuje...

[DAMI34]

Večera še ni konec, moja razposajena frenda bi v DISCO. Nagovorita prijateljico (jaz lenuh, se mi ne da) in gredo. Naslednje jutro vprašam,

kako je bilo v Disku?

pa mi odgovori Kmet:

če štejem mene, PiKa in Adrijano smo bili štirje. Je bil tudi DiĐej

dan 3 goridoli mal naokoli cca 100km

WIFI pregoreva, drkam vsa možna vremenska poročila, a kamorkoli pogledam bo nestabilno, vsaj pol dneva dež ali nevihte in tako še vsaj 5 dni. Durmitor v dežju ni lep, to že vem, plan se podira, saj je bil namen, da tule ostanemo 3 dni in prebluzimo Durmitor po dolgem in počez. Težim frendoma, a me ne jebeta niti 5 posto, dobila sta 2 zgodne mačke in se raje z njima zabavata.

Nč, nekje do 13-14 ure naj bi bilo še suho, pa gremo okrog Pivskega jezera iskat, kje se da do vode, pa malce slikat. In smo šli. Slikamo naravo, nekateri se trudimo, drugi me hočejo brcnit v rit

Kmet se spušča v detajle

slika pomarančo in jezerce

nč gremo dalje, rokav se tule konča. Voda je vsaj 5 m nižja kot je bila lani. Nekaj lanskih fotk:

brskam po navigaciji in mam filing, da bi se pri pivskem manastiru dalo spustiti do vode. Do vode je obvezno, pravi moški se vedno spopadajo s težavami in mi jih prav iščemo. Strm makedam se spušča in res izgleda, da bo šlo, Kmet je itak prvi, on najprej gas pol pa razmišlja, vse za fotko vse, je njegov moto.

Medtem ko slikam ninđico,

Kmet rine in rine v vodo, dokler se ne ukoplje. Pik pravi puščavski lisjak, takoj nesebično ponudi pomoč.

porivata, kopljeta, pa spet porivata, dokler ne obupata. Čas je da ninđa priskoči na pomoč. Zaprežem prvega in ga izvlečem in tako še drugega. To je stroj, na pa vajina jajca, se hvalim potem cel dan

Izplavamo vn, pa smuknemo še proti meji z Bosno

nič posebnega, pri HE smo ponovno hoteli do vode. Pa ni šlo. Rampa, zaprto in varnostnik. Vračamo se nazaj gremo proti etno selu, ko se v enem izmed podobnih tunelov zgodi.

Ni fajn gledat kar se je. Namreč Pik vozi pred mano, ko mu nasproti prileti kamion vlečne službe. Valda domačin ploh do daske in mu odnese zadnji konec. Tunel gre rahlo v levo in tipa zanese proti Piku. Ta se umakne skoraj v skale ob steni, vozi po šodru. Fak si rečem, sej bo skale poljubil. Majkemi šlo je za centimetre in samo dobri reakciji, pa dolgim nogam se ma zahvalit da je po šodru speljal mimo skal. Mislim da ma rjavo črtico še danes na hlačah. No, po tem dogodku je bil cel dan kr slabe volje in le Dunji se lahko zahvalim, da je to voljo v večernih urah uspela nekoliko omiliti.

Dž že frca po malem, pa vseeno ena pijačka tukajle https://goo.gl/maps/zCVuTwKHaaB2  bo sedla: 

če kdo misli, da se tule najde prostor za spanje poleti, se moti, vse kučice so zasedene, že mesece vnaprej

pa še ena lanska v sončku:

se nadaljuje ker mi MS tko rad crkuje....

 

 

 

[Bmflar]

  Ob 8. 2. 2017 ob 10:14, DAMI34 pravi:

se nadaljuje ker mi MS tko rad crkuje....

Expand  

Pritoži se administratorjem

Odlično branje za kulturni praznik

[DAMI34]

še preden sparkiramo motorje se usuje...lije, ščije, grmi..ah, dan bomo očitno prevedrili v postelji in nabijali po MS. Kmet ma tko al tko dovolj, dokaz je naslednji, noga ko degenerirana kumara.

Nekaj časa študiram vremenske karte za naslednje dni, iščem ugodno prognozo, da se mi počasi začne Pečenko prikazovati pred očmi a ni variante...a ni prave ideje. Zložim na polico mojo kozmetiko, tik zraven Pikove kozmetike 

Kmalu uleti gostiteljica Adriana (tista k ma rada Kmeta)  Ščekira kaj ma Pik v kufrih, itak same smrdljive cunje, pa se raje posveti meni.

par minut jo tišim na founu, ko more gledat vse slike mojega kužota

Kmet medtem vse pridno dokumentira. 

Mačke počnejo razvrat v omari in nadlegujejo moj kombinezon.

kmalu Kmet zgine, Adriana za njim, jaz in Pik nabijava po founih. Nekaj časa tišina in mir, ko vleti Kmet. Bled, zaprepaščen...

stari kaj ti je?

Oba v en glas s Pikom. Kmet neki momlja, al jecljla...

Ej, zalizala me je, kr nakurla se je name. 

. ..po teh besedah se je s čukastim izrazom na obrazu usedel na mojo posteljo in se ni zmaknil z nje, dokler Adrijana ni odšla. Še nekaj časa smo sedeli v tišini, nato se spogledali in že je bil določen plan za naslednji dan: Zbežali bomo čimprej  nikol ne veš, kdaj nam kmeta posvojijo in poročijo domačini, sa bračo crnogorcima pa nema šale.

Za živce je potem poskrbela večerjica in dunja.

Se nadaljuje...

 

 

 

[DAMI34]

dan 4 beg pred nesojeno ljubeznijo, preko Durmitorja, Žabljaka, Mojkovca do Kolašina cca 200km

Nad dolino se podijo težki oblaki, občasno dobim občutek, da se bodo kljub napovedi mogoče tudi razkadili...itak da nič od tega. Ampak mi bežimo, tako da nima smisla o vremenu razpravljat

Ampak kot vedno, Kmetove oboževalke se pridejo poslovit. In ta mala ga ma res rada

Zavijemo skozi tunele v klance na Durmitor, za primerjavo nekaj lanskih slik:

 

Tokrat žal ni tako, zaenkrat je suho, a gledamo kako se premika neurje in prepričan sem, da nas bo pred vrhom ujelo. Zato zavlačujemo, fotografiramo, celo debatiramo, kao naj se spada.

in potem se usuje. Mraz pritisne, ni ravno fajn, sam jebiga, sedaj smo tule, čez bo treba, pa makar sneži  Sam, če sem že moker, bom pa vseeno eno fotko stisnil. Tako je nastala naslednja fotka. Kaj si je folk v avtih mislil, ko so vozili mimo, me niti ni brigalo, je pa res da so večinoma imeli kr izbulene oke, pa levo desno so z glavo zmajevali.

Nadaljujemo proti Žabljaku. Asfalt kr dobro drsi in počasi imamo dovolj, zato pade pavzica in kavica, ter otiskanje premočenih dežjakov v teli kočici:

dž se umirja in ko pademo v Žabljak se že cesta posuši. Velik fotk je zmaknjenih, ampak roke so se nam res tresle od mraza.

Se nadaljuje....

 

 

[pik1]

.

... stari, s tem filmom gremo u Cannes ...

... sam še ne vem v kateri kategoriji bi nastopal ... 

... lepe šanse bi imel v ljubezenskih žanrih ... lahko v komedijah ... čeprav ... 

... za nas bi mogl odpret novo kategirijo ..."tragikomedije s pridihom romantike" 

[Bmflar]

  Ob 9. 2. 2017 ob 8:54, pik1 pravi:

... stari, s tem filmom gremo u Cannes ...

... sam še ne vem v kateri kategoriji bi nastopal ... 

... lepe šanse bi imel v ljubezenskih žanrih ... lahko v komedijah ... čeprav ... 

... za nas bi mogl odpret novo kategirijo ..."tragikomedije s pridihom romantike" 

Expand  

Za vas je že odprt žanr : "Saj ni res - pa je !" alias " A je to"

[pik1]

  Ob 9. 2. 2017 ob 9:00, HD-Dyna pravi:

Za vas je že odprt žanr : "Saj ni res - pa je !" alias " A je to"

Expand  

.

... "Mogoče je pa vse res" 

[Bmflar]

  Ob 9. 2. 2017 ob 9:04, pik1 pravi:

... "Mogoče je pa vse res" 

Expand  

Čudna so pota gospodova.... Ne bi se čudil 

[DAMI34]

Dež se umiri, sonce pokuka izza oblakov, mi pokukamo v Žabljak. Gremo pogledati crno jezero. tole tu:

pridemo do kapije, pa hočejo od nas vstopnino. Kmet pove da je invalid, jaz pa Pik trdiva da sva tut invalida (mentalna), pa naj nas, lepo molimo spuste sa motorom napred. Vratarka pa se ne pusti, sm kar prepričan, da mora met kake izkušnje z motoristi, ki so že orali po nacionalnem parku okrog jezera.

Nič ne bo od ogleda, jaz več kot 100m ne grem peš, zato mam moped, moja frenda pa tut ne.

zato na tem mestu ni nobene slike

Odpičimo dalje, vmes opazujem Žabljaško planoto, kučice, vse v lesu, turizem špila 100 na uro in že padamo po ovinkih proti mostu na Tari. Tokrat pavza odpade, no za čik je zneslo, zato fotke od lani, kjer smo si vzeli del dneva za zabavo. Fotkanje, ziplinanje...priporočam

Vreme je skozi malo mešano. bi padalo, pa ne bi..sledimo kanjonu Tare, proti Mojkovcu.

Gremo pogledat noname manastir, zakaj bi gledali samo znane, tut neznani znajo biti hudo lepi, pa še turistov ni.

Valda, po poti nazaj se Kmet izgubi...zgleda, da ma zlo rad izzive, pa najde en most, kjer mora čez, pod nujno seveda.

Še sreča, da svojo kobilo obrača kot Martin Krpan, ker v nasprotnem bi še danes visel na tem mostu.

Ampak, ker je najin prijatelj in ker res ne marava, da se spet izgubi, mu s Pikom nabaviva ta najnovejši stejtofdiart GARMIN Verynuvi 5400 extralarge, ki ima posebej velike črke in slike, da bo ja videl. Poudariva tudi, da ima touch screen in zabičava, da naj bo nežen ko bo vpisoval relacijo.

Šibnemo mimo Mojkovca, ščekiramo še vremensko...

to bo to, do Kolašina, naprej zliva in nima smisla. Lokalci nam hitro zrihtajo spanje, nič posebnega a relativno poceni. Tako ali tako nismo izbirčni, važno da je kopalnica in tekoča voda.

Mal po ličnem mestecu v iskanju hrane bi lahko rekel naslednjim fotkam. Najprej pa Prle in Tihi, pri svojem vozilu:

Nato pozdravimo še Pikovega bratranca, ki nam priporoči dobro restavracijo.

se nadaljuje....

 

 

 

 

 

[DAMI34]

dan 5 Kolašin, Crkvine, stara cesta preko Boana v Šavnik, pred Nikšičem po stari cesti na Čevo, Njeguši, Mavzolej na Lovčenu, spust v Boko kotorsko cca 250km

Danes bo lep dan, si pojemo verjetno vsi trije, vsaj vremenska napoved za naslednje dni tako kaže

Iz Kolašina u laganem startu postopno zvečujemo tempo. Cesta je razgibana, vozimo se sredi gričevja in po dolinah med hribi, sonce postopno ogreva ozračje, mi pa pridobivamo na ritmu. Vozim prvi, kmalu bo odcep za Šavnik, ker ni nekih tabel bo potrebno paziti, da ne zgrešimo, zato Kmetu ne zaupam vodstva, saj ga v nasprotnem ne ujamemo do Nikšiča

Cesta se lepo ovinkasto spušča dol, prometa je precej in kamioni ovirajo, saj je zelo strmo. Pičim mimo vseh, ostala dva pa enako. Sej sem povedu, da sta včasih preveč razigrana.

Tule

v daljavi opazim rumene, pa modre lučke, na desni pa vsi stojijo. Karambol si mislim, stopim na tačke, dve dol in na levi pas itak ni nikogar nasproti. Stojim na tačkah in gledam ter vozim še vedno po levi. Iz tunela zagledam kako se mi približuje izredni prevoz s spremstvom milicije  

Hja, če je prazno lahko še mal po levi, pa nadaljujem skoraj do policaja. Ta mi pri njegovih 5km/h maha z loparčkom. Nekam živčno mi deluje. Pridem do njega, on pa hiti odpirat okno, pa me qurca, legitimiru bi me. 

Nardim se mono, pa pokimam v stilu, jaja, saj bom počas pa pr kraju vozu. Ne šljivim ga, grem kar naprej.

Moja bučmana oduzad pa isto, mimo vseh. A sta preveč vljudna, pa se ustavita.

Milicajac ju napizdeva, ostanita tukaj, pridem nazaj, bosta plačala kazen, čez polno črto. skoraj se je zažgal iz protesta. Cel konvoj je čakal, da je organ izblebetal svoje opomine in nato so krenili dalje. Jaz tudi, a duo čelos ni šel za mano.

 

Obrnem, pridem nazaj, razigranca poklapanih obrazov čepita ob cesti. 

Kaj je? vprašam

Nč, tuki morva počakat!!! , odgovori Kmet.

S težko muko sem ju komaj prepričal, da spizdimo dalje. Itak ,sm reku, gremo po takih cestah, da organu niti na kraj pameti ne bo prišlo, da gre za nami, dokumentov jima tudi ni vzel, ne vidim problema.

Nato zginemo, čez 2km že zavijemo na staro cesto proti Šavniku. Polna je peska, trava raste, kar na sredini in v vseh luknjah, prometa pa nobenega. Edino kak golf brez tablic, za katerim se vije črn dim se najde.

Bolj malo slikamo, prjatla se še nista potolažila.

Nato naletimo na tole:

Kmet samo gas in čez...da ne bi..me prešine, ko sem hotel nekaj podobnega. Raje ustavim, pa deblo odmaknem.

Noben od kolegov mi ne pomaga, očitno sta v takih primerih oba zadolžena za fotografiranje 

Prikaže se Šavnik, končno bo cesta bolj lepa in odprta, pošteno povedano, dovolj mam teh črnogorskih stezic, kjer nikoli ne veš kdaj, kdo in kako prileti izza ovinka.

Pade kavica. Kmet je lačn, pa si naroči proteine, potem pa še eno fotko jajc. V bistvu sama jajca na sliki.

Hitro smo mimo Nikšiča, k sreči nobenih policajev, cesta je preveč odprta za lagano cijazenje in se ustavimo ob Slanskem jezeru. Kmet že orje..itak, to je ustaljena praksa.

Midva čakava na vročini, po dolgem času spet nekje 30C....kuhana sva..

Končno je Kmet zadovoljen s fotošutingom (mi2 mal manj) in potem se začne jeba do , mah do Njegušev najmanj. Cesta je ista kot okoli Skadarskega jezera. Ozka za en avto, vsa v žbunu, polna peska, občasno domačinov v saj veste (rdeč golf brez tablice in s črnim dimom oduzad) 

Vleče se cesta, vleče....druga, tretja, pa spet druga. KTRC nastavljen na najbolj občutljivo pa še vedno odnaša, vzmetenje zmehčano, konji omejeni na 100...matr 20 bi jih bilo dovolj. 

Končno ČEVO. Dobimo edini pajzl, ne morem reči bife. (ime: odmor od odmora) 

 

Pride kelnar si vzame stol prisede k nam in vpraša:

"što"

vsak odgovori svoje, pa kelnar pogleda Pika in pravi:

"ajd idi ti, ti si veliki pa jak, uzmi tamo i nam donesi i meni donesi jednu pivu."

pademo v smeh, Pik pravi, da je itak nekaj Crnogorca u njemu in nas postreže. Nekaj časa, poslušamo slavospeve domačina, nakar se odpravimo na vrh Lovčena. 

Cesta se strmo dviga, nato sledi planota, vse zeleno in skale. Njeguši, dom Vladike.

 

Se nadaljuje....

 

[Frenk 67]

  Ob 9. 2. 2017 ob 14:37, DAMI34 pravi:

 

Se nadaljuje....

Expand  

 Bek from d fjučer?

Popravljeno Februar 9, 2017. Popravil Frenk 67

[DAMI34]

  Ob 9. 2. 2017 ob 15:54, Frenk 67 pravi:

 Bek from d fjučer?

Expand  

Ni slik, pa dodam iz arhiva. Dejstvo je da okolica ostaja ista, le moped je drugi  Ampak sm vesel, k pozorno prečitaš vse

 

[DAMI34]

Gremo dalje. Taga sem se veselil, že 3x sem bil gori, pa nikoli stopil v mavzolej.

2013 maj je bilo toliko snega

Je kar gneča na vrhu, ovi ludi Slovenci rinejo povsod (50% je bilo naših) in pa domačini. Seveda vožnja je spet nekaj posebnega, namreč avti se ne umikajo. Kmalu osvojim stil, da je potrebno vztrajat na sredini ceste, potem se bo avto umaknil, v nasprotnem bom ružil po bankini. No ko pride avtobus ta tehnika ne velja, je potrebno kr na travo al v maline. Dobro sem karter podrsal ob enem takih umikanj...že razmišljam o šus plati

 Prva postojanka vidikovac:

Ker moja stalno šali Kmeta, da me ni na nobeni fotki naredimo takoj pristno fotomontažo:

še pocukrana:

in popocukrani

Vžgemo mopede, no samo dva, BMW dela probleme, kjučavnica pada skozi, očitno jo je črnogorski teren zmučil. Pik se jezi, že 3x, da jo je popravljal na servisu. Tolaživa ga, da je to "sasvim normalno kod BMWja".

Ni zadovoljen, zato priskočiva na pomoč, jaz dam vezice, Kmet najlon vrečke in stabiliziramo ključavnico. Do pumpe bo že, ga tolaživa.

Pridemo pred mavzolej in se pririnemo do vrha. Varnostnik/kustos/parking mojster nam odredi prostore in zelo resno pove, da je najprej potrebno v kapijo/spominkeprodajalno/plačajvstopnice...

 

Tam dobimo pravi Črnogorski slavospev Vladiki in naslednje podatke:

1.Lovčen je mali Triglav.

2. Baje se z Lovčena vidi 95% Črne gore

3. Slovenc postane pravi Slovenc šele, ko se povzpne tudi na mali Triglav.

4. Vsak Slovenc dobi obesek, darilo, ki ga plača. 

5. Vsak Slovenc dobi gratis gutljaj RAKIE. No tu se jim je malce zalomilo, flaša je šla vsaj 3x mimo vsakega. Lej, smo Slovenci in to je potrebno potrdit, raj večkrat kot pa premal.

Začne se vzpon. Točno 461 jih je.

Gledam Kmeta, že sopiha in preklinja, koleno ne uboga več, pa saj jaz tudi pizdim,

edino mladenič med nami, stopica in skaklja vesel proti mavzoleju.

Na vrhu božanski razgledi, pa poduhovljeno stanje. Stežka se zadržujemo in ostajamo kulturni

 

Prehitro mine čas, sonce se počasi spušča navzdol. Pa Pik spet ustreli eno cvetko:

Nagne se k meni in zlo resno pravi:

"stari, če počas ne bomo šli bomo zamudili Boko kotorsko, kaj jaz vem kok dalč je še."

S Kmetom padeva v krohot in mu zlo prijazno pojasniva, da že celo popoldne slikamo Boko.

 

Odrinemo v dolino, spet ista jeba kot gor, Kmet potegne. Itak pozna kraje in se ne bojim, da se zgubi, točno vem kam gre (njegov omiljen restoran Dobrotski dvor ihttp://www.booking.com/hotel/me/dobrotski-dvori.sl.html hrana vedno odlična in kelnarji nam vedno zrihtajo spanje, tudi sredi največje sezone)  s Pikom pa spet mal slikava, pa na pumpi se morava še ustavit.

Na pumpi z izolir trakom strokovno zrihtava ključavnico, drži bolje kot na servisu. Če se ne motim še danes takole okrog vozi

Evo, Kmet že zrihtal spanje, začnejo padat dunjice, nešto zamezimo in se spakiramo.

Spet težim, da moram ketno namazat in pokličem avtodvigalo:

Ni pa zastonj, najprej mu moram lučko v gobec vtaknit, pol šele dviguje

Pade večer, gremo še v Kotor, vmes opazujemo Titanic

in nato obzidje ter ostalo kramo

Usedemo se na teraso

ko opazimo belega morskega psa...ta je zihr zalutal

a ni panike, s Pikom narediva kratek špancir po promenadi, morski pes pobegne a bejbe postanejo vse vlažne, ko preberejo naslednje napise na majicah:

Kmet je pa itak fouš...

se nadaljuje.....

 

 

 

 

 

[pik1]

.

... stari lepo ... 

..  čeprav ... se velik stvari ne spomnim več ... 

... ne vem ... tisto s polivinil vrečko in izolirtrakom ... 

... ne vem noooo .... 

[solorider]

  Ob 10. 2. 2017 ob 16:57, pik1 pravi:

.

... stari lepo ... 

..  čeprav ... se velik stvari ne spomnim več ... 

... ne vem ... tisto s polivinil vrečko in izolirtrakom ... 

... ne vem noooo .... 

Expand  

to je bilo še prej, ko ti je začela lučka utripat