Kanček dobrote ali kaj lahko storim za druge ...

[Alla]

Posredujem prošnjo:

PROŠNJA ZA POMOČ – TONČKA

»Ta tvoj avto ni primeren za tja, pusti ga raje tu in greva z mojim,« mi reče prostovoljka iz Posavja, ki me čaka na parkirišču v Krškem, da mi bo predstavila primer, ki jo je globoko ganil.

Ker moj avto res ni nič posebnega in je zmogel že marsikatero pot, se malo upiram predlogu, ki se mi ne zdi smiseln, a na koncu vendarle popustim ter sedem v njenega, ki poskočno spelje in zavije v hrib. Ko se počasi dvigujeva med posavskimi grički in mesto pod nama postaja vedno manjše, se voziva po ovinkasti cesti mimo hiš, zidanic in vinogradov, dokler ne zmanjka ceste in zapeljeva na makadam. Jekleni konjiček malo stoka, poskakuje, za trenutek zaslišim zvok kamna, ki udari ob kovino in, ko se mi že zazdi, da se tu nekje konča svet, se pred nama prikaže manjša posest, ki jo sestavlja zaplata zemlje, dve majhni gospodarski poslopji ter hiška, ki jo že pošteno načenja čas. Na stežaj odprta vrata in oblak dima iz dimnika sporočata, da je tu vendarle nekdo doma.

Tu se konča življenje, ki ga poznamo mi. Tu živi Tončka. 73 jih šteje, a je težko življenje terjalo svoj davek in se zdi, da ima destletje več. Tu je ves njen svet - že več kot 50 let, ko jo je oče proti njeni volji poročil in poslal od doma.

Ker je ni v hiši, jo gospa, ki me je pripeljala, kliče na ves glas in končno se od nekje prikaže – s samokolnico, obrezuje in vozi na kup suhe veje. Stara je in utrujena, težko hodi, a še vedno vse postori sama. Zgarane roke, ponošena ruta na glavi in precej zdelana ročno pletena jopica na kateri se že kažejo luknje, po tihem šepetajo o težkem življenju, ki se skriva pod krošnjami starih orehov, ki Tončki pomagajo preživeti na trdi zemlji.

Povabi naju v hišo, a se ji mudi, veliko dela jo še čaka.

Tri stopničke, ki vodijo do vhoda komaj premaga, nagajajo ji kolena, težko diha, na trenutke se zdi, da bo ostala brez sape, a naju je vesela. Ni veliko ljudi, ki bi se ustavili pri njeni hiši z dobrimi nameni.

Dva kužka se smukata okoli vogalov, na stolu poleg starega štedilnika na drva v temni kuhinji leno mežika muc, še enega vidim pri mizi, prestraši se me in zbeži.

Za trenutek sem sem spet otrok in sem prišla na obisk k babici, nekam daleč, daleč na deželo (tako so namreč bile videti babičine kuhinje po vaseh v času mojega otroštva). Vsak predmet, ki ga pogledam, je star vsaj pol stoletja. Njena hiša ni umazana, niti v njej ni neprijetnih vonjev, diši po drveh, ki v dveh vedrih čakajo pred pečjo. Betonska tla prekriva na enem koncu malo iverke in drugem linolej, ki je že pred desetletji odslužil svoje. Velike luknje v njem odkrivajo surova tla pod njim. Kredenca, nekaj prastarih kuhinjskih elementov, miza in par stolov - to je vsa oprema, ki jo Tončka premore. Tu ni televizije, računalnika, električnih aparatov (razen zamrzovalne skrinje), niti radia nisem opazila. Tu je svet še vedno tak, kot je bil pred mnogimi desetletji, ko se je mlada Tončka preselila iz ene hude revščine v drugo.

Ko jo vprašam po možu, njene velike oči v hipu potemnijo, težko govori, jecljajoče, in takoj mi je žal, da sem ji zastavila to vprašanje, saj dojamem, da se teh časov ne spominja rada. Pil je in jo tepel, nama pove, včasih vsak dan, zelo hudo je bilo. Nikoli ni hodila v službo, je bilo na kmetiji dosti dela. Ni imela šol, niti lepih oblek, nikogar ni poznala. Mož je delal priložnostno, ko je zaslužil kak dinar, ga je zapil. »Kam pa bi lahko šla?« mi reče. Res, kam pa bi lahko šla, pomislim – iz teh hribov, brez vsega, prestrašena, uboga in komaj pismena.

Zdaj je že 17 let vdova. Da ji ni dolgčas pravi, 5 muc ima in dva kužka, to je njena družba, z njimi se pogovarja. Orehe nabira, ki so jih nekoč nasadili okoli hiše, zdaj rodijo in ona jih ob dolgih zimskih večerih tre, pa okoli božiča in velike noči proda, ko kupijo ljudje za potice. »Vsak dinarček sem prihranila, da sem si lahko zamenjala okno v kuhinji, kjer je peč - da ne piha, prej je tako pihalo, da me je vedno zeblo,« mi pove.

Popelje me še v spalnico. Tudi tam na tleh beton, preko katerega je vrženih nekaj zdelanih preprog, stara zmahana postelja kraljuje na sredi sobe in na levi stari par odsluženih omar. Ponosna je na skromno pečko, ki si jo lahko v najhladnejših nočeh prižge, da je ne zebe. Tudi to okno bi rada nekoč zamenjala, ampak…

»Tončka, pa kako sploh pridete do trgovine?« jo vprašam. »Včasih mi pripelje soseda,« mi pove. "Tudi k zdravniku, če je treba me pelje" – a zdi se mi, da uboga Tončka zdravnika ni videla že dolgo. Navajena je skromnosti in tega, da ona nikoli nič ne potrebuje.

Ko jo vprašava kaj si želi, pogleda z velikim nezaupanjem – v njenih očeh vidim, da je bilo toliko praznih obljub, da nobeni ne verjame več. »Ampak novo posteljo bi pa imeli?« jo vprašam, ker mi ne gre iz glave njen 50 let star jogi vložek, ki sem ga videla v spalnici. »Ja, bi, ampak ne morem si je kupiti,« mi žalostno pove.

Pa nova tla si želi reva, saj že celo življenje živi na betonu.

Televizija pa je v njenem svetu nekaj, kar si sploh ne upa želeti ali upati, da bi lahko kdaj imela. Nekaj takega, kot za večino nas letalo.

Ampak, nekaj sem ji obljubila – kar si že dolgo želi in ob mojem naslednjem obisku bom zagotovo prinesla s sabo – tehtnico, da bo lahko tehtala svoje orehe, zdaj jih namreč prodaja v vrečki, kar tako na oko, tistim parim kupcem, ki se tu in tam prikažejo na njeni skromni kmetiji, pozabljeni od Boga in sveta.

»Ampak, veste, lačna pa nisem!« mi ponosno pove in odpre skrinjo v kateri se skriva kup vrečk

p.s.

Objava je napisana z dovoljenjem gospe Tončke. Vse fotografije so resnične in so posnete na njenem domu. Zaradi varovanja podatkov, vam njenega naslova ne moremo izdati, vam pa jamčimo, da vse napisano drži.

Za Tončko smo izvedeli, ko je veterinarska inšpektorica prosila za pomoč prostovoljko, ki ima dolgoletne izkušnje pri delu z živalmi. Kljub temu, da je veliko zgodb o inšpektorjih – takšnih in drugačnih, je naša inšpektorica živ dokaz, da med so med njimi tudi čudoviti ljudje z velikim srcem.

Nekdo je namreč prijavil na policijo, da je tam pri Tončki preveč psov (bilo jih je 12) in naj to spravijo v red. Policija je predala primer inšpekciji in inšpektorica je, ko je videla to veliko stisko, izdala samo opozorilo, pokupila vse orehe (skupaj s prostovoljko) in pomagala iskati domove za Tončkine kužke.

Ostala sta ji 2 kužka in 5 muc, ki so jih tudi sterilizirali in kastrirali.

Pomagali sta ji tudi (ker je po gozdu s košarico nabirala drva, da je ni zeblo) in vključili CSD, da so ji nabavili nekaj drv, ter uredili varstveni dodatek in družabnico, ki jo občasno obišče. Posavska prostovoljka se je obrnila še na nas, saj ve, da v naših skupinah pomagamo ljudem, ki pomagajo živalim in obljubila sem, da bomo pomagali tudi Tončki.

Če se lahko odpoveste kakšni malenkosti in prispevate € ali dva za njeno lepše življenje, vas prosimo, da v komentar napišete POMAGAM. Toliko nas je v teh skupinah, da sem prepričana, da bo lahko imela Tončka prav kmalu novo posteljo in tla, pa mogoče še kak kuhinjski element.

Pomoč zanjo zbiramo preko društva Živalko, radi bi ji uredili tla, kuhinjo, posteljo, kakšno omaro in televizijski sprejemnik, da se njen svet ne bi vsak dan končal na tisti mali zaplati zemlje.

Vaš prispevek za Tončko lahko nakažete na:

Društvo Živalko

Bohoričeva 5a

1000 Ljubljana

Banka: NLB

SI56 020100263644317

Namen: za Tončko

Sklica ni potrebno navajati, če plačila ne morete opraviti brez sklica, prosimo vpišite 00 ali 99, lahko pa tudi datum.

Hvala vsem, ki nam vedno znova pomagate narediti ta svet lepši - ljudem in živalim!

[MARE 65]

pred 11 urami, Alla pravi:

vas prosimo, da v komentar napišete POMAGAM.

Kaj to pomeni...v kateri komentar ?

[Buschi]

Greš na pošto, napišeš položnico in to je to.

Alla, hvala za objavo(čeprav takšno življenje je živela moja babi v od boga in države pozabljenih Halozah).

[MARE 65]

pred 6 minutami, Buschi pravi:

Greš na pošto, napišeš položnico in to je to.

Alla, hvala za objavo(čeprav takšno življenje je živela moja babi v od boga in države pozabljenih Halozah).

Klik dela čudeže... ne vem za kateri komentar je potrebno, namen je vpisan...