Usodni trenutek nezbranosti

[Pravokotar]

Bil je čudovit pomladni dan. Eden tistih, ki v človeku povzročijo zadovoljno, lenobno brundanje. Če ga le ne tarejo druge skrbi. Mene niso. Vračal sem se iz knjižnice, s kopico obetavnega čtiva pod pazduho in brez nadležnega mobitela v žepu.

Prispel sem do kraja, kjer je mestece najlepše. Niz mičnih, z lesom tlakovanih ploščadi, tupatam prekinjenih z granitnimi stopničkami, se blago spušča proti obrežju rečice, kjer spokojno šumijo topoli in vrbe.

Sklenil sem, da prav tu užijem zadnje trenutke v večer nagibajočega se dneva. Zasedel sem udobno mizico ene od tamkajšnjih kavarn, naročil kokto in se predal užitkarjenju. Iz svežnja knjig sem na slepo srečo potegnil eno in jo položil na mizo. Ne da bi pogledal na naslov, sem vedel, katera je. Iskanje izgubljenega časa. Proust.

Zadovoljno brundanje v meni je harmonično naraščalo. Če nebesa so, potem je to najbrž to. Bolje ne more biti. Opazoval sem nagajive kerubine, ki so na pročelju nasproti stoječe hiše preganjali razigrane nimfe, potepuške pse, ki so navidez brezciljno tavali tam okoli, golobe, ki so se neutrudno hranili z nevidnimi drobtinicami, pa tudi mimoidoče ljudi, vsak je bil po svoje zanimiv...Včasih mi je pogled zataval tudi med žužkaste črke Prousta, vendar bolj mimogrede, brez pravega namena, da bi res bral.

Kar nekaj časa sem že takole lenuharil, ko se je v kotičku mojega vidnega polja premaknilo nekaj novega. Nekaj, kar je na meni nerazumljiv način takoj pritegnilo mojo pozornost. Obrnil sem se in res - od mesta navzdol proti reki je prihajala...ona. Sanje v budnem stanju. Elegantno je krmarila med sprehajalci, golobi in psi, vitka in vendar vsa razkošno napeta, kot jadrnica v ugodnem vetru. Lebdela je nad tlemi, kot bi se njene čudovite noge premikale samo zaradi lepšega. Omamna krivulja bokov v kratkem, poševno ukrojenem krilcu...nad njim pas gole kože, barve zrelega medu, z globoko vsajenim popkom, enim tistih, ki jih lahko ure in ure raziskuješ z jezikom, pa jim ne prideš do dna...obet jedrih prsi pod komaj zaznavno svilo bluze....brezhibni oval obraza, še napol dekliškega, obdan z rdeče spreminjasto grivo las...in potem, najlepše - oči. Bogato zelene oči, v njih pa vsa globina neoskrunjene madonske vednosti. Zajel sem njen pogled v svojega, z breztelesnimi poljubi pil sončne pegice iz njega in obenem dodajal nove. Ni se branila, vračala mi je nežnost...

In potem, nenadoma, je vse izginilo...Boril sem se, da bi zadržal njen pogled, vendar zaman...Kaj se je zgodilo? Stresel sem z glavo in skušal dojeti...in potem sem zagledal..najprej njen čeveljček, ki se je s petko zagozdil v leseni tlak ploščadi...in potem njo, ki je ležala nekoliko nižje, prav pod granitnimi stopnicami, na katerih je pisalo:

.........Vsaka peta ženska

.........pada po stopnicah

Nemočno sem opazoval, kako se je pobrala in odšla iz mojega življenja.

Še danes si ne morem odpustiti. Zakaj sem bil nezbran? Zakaj nisem štel? Lahko bi jo rešil. Lahko bi se z njo poročil. In imel otroke... :?

[green]

Pepe.....ha,ha, noro dobra zgodbica!!!Za to zgodbico ti bom pa dal za pivo ko se srecava in verjemi da se bova! :D :wink:

[Thundercat]

NORO!!!

Kot da bi bral Poiroja!

[Jacque]

........po resničnih dogodkih!

[Zok]

ubogi leseni tlak!!! :twisted: :twisted: :twisted: :twisted: :twisted:

[urbi]

PEPE, ti pa maš žilico za pisanje :!: :!: :!:

Urbi

p.s.: oni opis deklice pa je sumljivo podoben... Mojci Mavec :oops: (Upam, da te zdaj nisem užalil!)

[roly]

nice

8)

[enduraš]

ti pa si :D

[K8]

Pepe....šeeeeeeeeeeeeee!!! :P :P 8)

[Pravokotar]

Ja ja, itaq :twisted: Celo dopoldne sem marljivo švical v monitor, kazalec imam do krvi ožuljen od tipkanja, moji možgani so beden kupček razkuhanih makaronov, vi mi pa enozložnice v glavo mečete :? NEMA :!: Nakravžljajte sivo substanco, zavihajte rokave, pa ne vi meni blabla kao nimate domišljija itd. Hočem brat o vaših damah, pa o njihovih popkih, pa o princih, ki so jim konji crkavali pod ritjo, pa o....kajjazvem... čemerkoli (šment sem hud, aaa :?: :wink: )

@ Urbi: WTD is Mojca Mavec :?: :shock: Motomarsovka? In zakaj je ne poznam?

[D.J.]

PEPE je napisal:

@ Urbi: WTD is Mojca Mavec Motomarsovka? In zakaj je ne poznam?

bom jaz prevzel...ena voditelca na TV, mlada, ponosna, prava mala zvezda za ljudi z izbranim okusom

upam, da vsi, ki jih poznam, ne spadajo v krog oseb s takšnim okusom

[Pravokotar]

Aha, D.J., hvala za pojasnilo. Sklepam torej, da ničesar ne zamujam, če ne poznam MM. In dobra stara MM pravtako ničesar ne zamuja, če ne pozna mene. Fino. Nerad namreč zamujam 8)

[D.J.]

en problemček rešen, bom le lažje zaspal danes :D :wink:

pozdravi Anito iz Trnovega, saj o njej govoriš, ane???

[Pravokotar]

Anita, Aniiita,

Anita ni nikoooli....

Ne, nisem o Aniti pisal. Čeprav bi si to zaslužila. Ampak nima rdečih laskov. Vsaj ne v originalu, če si pozoren na podrobnosti :wink:

[D.J.]

zadrga preko področja, primernega za nanašanje lip balsama

[Pravokotar]

Takih področij je več. Enkrat sem v Katowicah (PL) srečal eno deklico, ki si je lip balsam nanašala na....

Kaj praviš...naj neham? OK, pa bom.

Se opravičujem, to je bil moj nadjaz, ki mi je dajal navodila glede obnašanja. Torej danes nič o Katowicah. Drugič.

BTW: se vedno hrepenim po vaših bajkah o crkujočih konjih ipd. Kje za vraga se pa potika Leon :?:

[RAN]

Kje za vraga se pa potika Leon :?:

Si mu dal tisti nasvet ali molitev AAj-evcev, pa sedaj ne more več svetobolja zganjat.

Se je umiril.

8)

[D.J.]

jutro, megleno, mrzlo, puščobno, kot v kakšnem stripu

komaj ustanem, se skobacam iz postelje kjer posteljnina ni bila zamenjana že najmanj tri dolge mesece zimskega poležavanja.

odvrtim pipo, tople vode ni, spet

zobne paste zmanjkalo, školjka zamašena, nekaj celo plava v vodi, rumeni kot cedevita

po že navajenem jutranjem šoku osebne higiene se spomnim, da je dan za plačevanje računov, potrebnih za vzdrževanje človeku prepotrebnega nujnega standarda za obstoj v današnji meščanski družbi...ogrevanje, plin, voda, telefon, TV in obvezno nova tuba zobne paste, najcenejša seveda

ko zberem vso potrebno papirologijo se odločim za vzpostavitev želodčnega ravnovesja in na poti v kuhinjo trensnem čez stol, ki ga zaradi skurjene žarnice v kletnem stanovanju nisem opazil

pa ni problema, ga bom pač spet stolkel skupaj

z razbolenim kolenom rahlo odšepam do hladilnika, primem za lepljivo ročico in potegnem; odpade.

pa je prodajalec rekel da sekundno lepilo za 500 sit drži vse kar zalepiš, očitno se je zmotil

kanček upanja mi je vrnil svež kruh, ki je prijetno dehtel iz papirnate vrečke, še sreča da je bila v šparu akcija, plačaš 2, dobiš 2 in pol, toda le če doplačaš še za eno polovico in vzameš 3 žemljice

z užitkom ugriznem v rahlo meso iz bele moke, zraven pa si odprem pašteto s pretečenim rokom, sem navajen in takih, ki jim rok še velja niti ne povoham več, nisem razvajen

imam pa eno majhno usmerjenost, na srečo, aaaaah, ko pomislim.

odprem omaro in vzamem ven armanija

ljubim fine obleke in kako mi pristojijo, kako me na ulici ljudje gledajo in kimajo s pogledi, jaz pa samo ponosno odkimavam, aaaaaah, sem že oblečen

stopim iz stanovanja, ter se po ozkih stopnicah prebijem na površje, kjer opazim sosede, ki čistijo šipe svojih avtomobilov, pomrznjenih v igri narave, povzročujoč nezaželeno in zanohtujočo jutranjo telovadbo

a kaj mi mar, zunaj stoji moj drugi jaz, mogoče raje "prvi jaz"

pravi, metalik 2.0 audi 100, ja, velik človek sem, kakor moj avto

s ponosom pritisnem gumbek za daljinsko centralno in ko se prižgejo vsi štirje žmigavci signalizirajoč da je avto odklenjen, ob zelo rahlem poku seveda, se sosedje zavistno obrnejo, toda vseeno me pozdravijo, kar brez prisile storim tudi jaz

med usedanjem v avto pustim vrata še nekaj časa odprta, da bi se usnje lahko zelo dobro opazilo, sicer je na mojem sedežu že kar velika razpoka, vendar jo najnovejši časopis umetelno zakrije in sproti nakazuje na mojo medijsko obveščenost - to je življenje

ko le zaprem vrata, se v avto vidi bore malo, ker imam malce zatemnjene šipe, no, ko jih že omenjam, naj povem še to, da sem si omislil 16 colske feltne, da bi se lažje opazilo, da ima avto tudi zadaj disk zavore..

klima mi v zelo kratkem času spravi šipe v pregleden element in lučke na armaturi me povedejo v nov svet, moj svet

obnovljene M+S gume bi se dobro zgrizle skozi nekaj strjenega in umazanega snega, ki se zaradi večnega mraza sploh noče stopiti, vendar se ne odpeljem, ker ni denarja za servis, pa tudi lučka rezerve gori že lep čas

stopim iz avta, nakar zaslišim poziv sosede, pričakovan in zaželjen, saj vedno dobro poskrbi zame...mislim da sem ji všeč, moj prvi jaz in pokrivalo drugega jaza ji sproži v možganih neke zanimive reakcije, ki jih s pridom uporabim ter zadovoljim želodec, slo in njo

pridem v njeno stanovanje, si popravim lase in opazujem pričakovano reakcijo v njenih očeh, ko me sladkostno in prijazno se nasmihajoče povabi v stanovanje

seveda se tudi v moji glavi začnejo odvijati prijetni procesi, ki mi preko malih možganov, zatilja preko cele hrbtenjače pošljejo enkratne dražljaje v vsak najmanjši predel telesa; najmočneje jih čutim v sredini telesa ter v prsnem košu, kjer mi poleg frekvence dihanja tudi utrip močno naraste, hočem jo

primem me za roko, kar mi občutke še ojača, doživim celo majhen orgazem, kar pa je zame normalno-to imenujem samoogrevanje in podmazovanje

ko se pred menoj počasi odziba proti spalnici, mi občutki ponorijo, doživim temó pred očmi in prainstinkti privrejo z vso silo, ki jo primerjam z izbruhom vulkana, na plano

nezavedajoče se slečem, vendar še vedno s prirojeno natančnostjo med hojo lepo zložim in odložim obleko na za to predvideno mesto

primem jo za boke in tesno ji privit od zadaj odmigetava proti vodni postelji, ki je vedno lepo postiljana in ob mojem odhodu vidno razmetana

toda danes je bilo drugače, postelja ni bila prazna, kar mi je sprva malce pobralo pogum, toda ko mi je zaželela vesele praznike, sem vedel, da je v postelji posebno darilo, njena sestra, odraz lepote na dveh nogah, divja telovadka in neumorna plesalka, ki se v paru s sestro spremenita v moške sanje, sanje pomembnega človeka, svetovnega oplojevalca, viteza v jekleni kočiji, neumornega napadalca in nepopustnega pogajalca

mene!

:?:

[Manu]

Kako lepe sanje :!: :twisted: :D

:P 8)

[urbi]

PEPE je napisal:  

@ Urbi: WTD is Mojca Mavec   Motomarsovka? In zakaj je ne poznam?  

bom jaz prevzel...ena voditelca na TV, mlada, ponosna, prava mala zvezda za ljudi z izbranim okusom  

upam, da vsi, ki jih poznam, ne spadajo v krog oseb s takšnim okusom

Tocno :!: Za ljudi z izbranim okusom! (beri: mene :lol: ) Mojcaaaa, Mojcaaa.... :twisted: :twisted:

No, saj se strinjam, da zna bit malo prefina za povprecnega moto-fana, a vseeno; Mojcaaaa...

Urbi-ki-ljubi-rdecke

p.s.: enkrat sem ji (skoraj) placal pijaco... :oops:

[Pravokotar]

No, končno eden :!: :lol:

Krasan junak na ovome svetu,

sablja mu se po kaldrmi vuće,

svilen kalpak,

okovano perje,

na junaku kolasta aždija,

oko vrata svilena marama,

.......

.......

To je naš Diđej :!: :lol: 8) ( in nikakor ne Toplica Milan, kot je pomotoma domnevala Kosovka Djevojka, ker pač ni imela dostopa na MS forum, bogareva :( )

To rekši, lopne PEPE konja po hrbtišči in ga okrene naravnost v sončni zahod. Murat & Jose pa v ozadju neumorno svirata K'r neki... 8) :lol:

@ Urbi: Pravi vitez nikoli ne plača (pijače ali česarkoli). Pravi vitez nudi.

Torej, da boš vedel za drugič: "Milostljiva gospodična MM (ali katerakoli druga), bi mi morebiti naklonili čast, da vam nudim pijačo (ali karkoli drugega)

[D.J.]

besede :arrow: besede

dejanja :arrow: dejanja

topla sapa, zavrta od ledenega viharja

neobremenjujoče stisne ritnici in vzdihne

"joj" kaj me je doletelo, trinajst levjih glav in skrajni končiček nosorogovega roga bi dal, da bi ti le enkrat na kožo svoje seme podal

mu zakašlje nazaj betežna starica, glav in takih oslarij mi ne nudi

raje pridi sem in se na meni potrudi

nič pijače, daril...akcija

izvlece bridko sabljo, polno moči, utripa in rahločutnega dotika

jo zarije v meso da celice vzdihnejo, izločijo mazilo in se prepustijio

bodi, sine, bodi, ne bo dolgo, ko boš s tem kosom le igral se pri vodi

[Pravokotar]

"Ohhh jaaa!" je rekla

in umrla,

ko v sladkem krču

je za hip uzrla

obličje njega,

ki jo je zamlada snubil,

ki v strasti slepi vse ji je obljubil...

Zakaj sem ga,

prevzetnica

prezrla..

(priložnostni rekviem za neimenovano)

[D.J.]

preste prodaja, so zvite kot on

toda, psssst, to je skrivnost, ki tiho leži in čaka? čaka na proste nedelje,

ko v razbeljeni pripeki božanskega mosta, pod njim WC, ugleda device tri zale

pretveza da moč, saj je ulični diler, zaklene štantič in preste s strupom posuje

že trga v gatah ga sila človeška, sem opica?( se vpraša) ne, še huje! gorila

tepih štrli mu iz majce kot smirkov papir, z njim se skozi gnečo prebija, vsak da mu mir

tako oborožen kar skoči pod vrli mostiček, se postavi pred vrata kjer piše "lejdis ounli" in na vse grlo zapoje "rad mam vas, res lepe, kot cvetlice ste moje tri krasne mlade brhke punčice, tebe najprej bi poljubil nakar bi eno tršo, zravnano ti prestico ponudil", podobno obdela še ostali samohodki, saj to je vse, kar pri deklicah v resnici vidi

se dekleta pogovarjajo ko ven cepetajo, ma kaj dekleta, zdaj so žené, sem hotla romanco in blontnega fanta v prvi preizkušnji si izbrati za to, toda zdaj šele vidim, kaj hočem, reče prva, ji druga pritrdi, a tretja zanika; meni pa ne, jaz hočem še vedno ga, svetlega, ljubkega, kakor fantka na videz, me pa strašno zanimalo je, kako to sploh gre, zdaj šivat se grem in iskat ljubke fanté

[Pravokotar]

V gluhi noči sem se prestopal po peronu in v glavi mi je rahlo pobrenčaval refren neke znane melodije. Nisem se zavedal, katera je, pa tudi zanimalo me ni kaj dosti. Bil sem sam. Osredotočil sem se na rahle oblačke pare, ki so ob vsakem mojem izdihu risali čudne arabeske v zraku, morebiti malce prehladnem za ta letni čas. Oblački in vešča, ujeta v umazanomlečno oblo peronske svetilke so mi bili edina družba na tem samotnem kraju. Pa tudi vešča je že vidno pešala.

Pojma nisem imel, kdaj prispe naslednji vlak. Vozni red je nekdo verjetno v hipnem napadu besnila odtrgal s stene in ga zadegal kdovekam. Ali pa ga je odnesel domov, da bi ga imel pri roki.

Šljap-comp, šljap-comp...so odmevali moji koraki po kakih tridesetih metrih umazanega peronskega asfalta, ko sem ga neutrudno meril od enega konca do drugega. Eden od podplatov se mi je namreč malce odtrgal. Šljap-comp, šljap-comp....obrat.....kar uzrem na drugi strani, še napol v temi...družbo! Dve osebi. Za hip me je obšlo veselje, ker ne bom več sam. Toda še v istem trenutku sem zaznal izrazito neskladje med bližajočima se osebama. V ospredju moški, pravi hrust, v njegovih šapah pa nekaj vilinskega, porcelanasto krhkega, nekaj, kar je s tako očitno lahkoto vlekel za seboj, da so drobne nožice z enim samim čeveljcem le nemočno opletale po asfaltu.

Priznam, da sem se zmedel. Kaj naj vendar storim? Zaželel sem si, da bi bil spet sam, pa nisem bil, to je bilo več kot očitno. Medtem sta se mi približala na korak ali dva in nekaj v hrustovi drži, v njegovih kar pretirano širokih ramenih in v strogi črni črti njegovih tesno skupaj zraščenih obrvi mi je nezmotljivo pravilo, da z grobo silo ne bom nič opravil. Torej bo treba zlepa. Skušal sem uganiti, kako bi lahko bilo možakarju ime. Če hočem nekoga nagovoriti, je potrebno vedeti njegovo ime in za tovrstna ugibanja imam instinkt, ki me doslej še ni pustil na cedilu. Pogledal sem ga in v hipu vedel: Beauregard!

S spretnim, lahkotnim manevrom sem se mu postavil na pot in se ga lotil z blago odločnostjo, ki je dotlej že večkrat obrodila bogate sadove. "Gospod Beauregard,"sem začel, "dobri gospod Beauregard, tako vendar ne gre...." Pogledal sem v njegove temne, globoko pod nadočesne loke vsajene oči in v svoje začudenje zaznal, da sploh ničesar ne razume. Opozorilo me je trzanje njegovega bicepsa pod do skrajnosti napeto tkanino lahke poletne majice. Z vajenim gibom glave sem učinkovito blokiral njegov desni kroše s svojim levim ušesom, potem pa je nekdo ugasnil luč.

Ko se je luč spet začela prižigati v kratkih, sunkovitih pobliskih, sem najprej pomislil:"Kdo za vraga je odmontiral strelovod in kam ga je odnesel?!" Potem se mi je spomin začel vračati. Ležeč na hrbtu sem mukoma odprl oči in skušal fokusirati pogled. Prvo, kar sem zaznal, je bila vešča, ki je še vedno prhutala v svetilki. Naslednja slika je bila mnogo lepša: vilinsko bitje, še vedno z enim samim čeveljcem, se je sočutno sklanjalo nadme. Odeto je bilo v rahlo strgane mrežaste najlonke, kratko haljico iz nečesa prosojnega in mehko jopico iz kašmirja. V višini srca je bila na jopici pripeta broška nenavadne oblike, ki je takoj pritegnila mojo pozornost. Zazrl sem se v oči vilinskega bitja. Bile so kot prekrite z rahlo, skrivnostno tančico. V tistem hipu so se mi zdele posebno mikavne. Hotel sem vprašati, kaj predstavlja tisti nenavadni okras, vendar me čeljust nekako ni hotela prav ubogati. Oblikoval sem vprašanje z očmi, dvignil roko in se s prsti dotaknil broške. Tudi na otip je bila nenavadna. Vilinsko bitje je očitno razumelo moje nemo vprašanje. Lepe, polne ustnice so se zganile, se razprle, najprej le za spoznanje, potem pa bolj in bolj in na koncu je izmed njih po meni brizgnil mogočen curek iste tvarine, iz katere je bila skrivnostna broška...

Naslednjega dne sem se, z enajstimi ličnimi šivi na obrazu in odet v nov površnik, pojavil pri lokalnem prodajalcu in kupil motor. Nikoli več ne čakam na vlak, zlasti ne v gluhih nočnih urah.