Skoči na vsebino

Usodni trenutek nezbranosti


Pravokotar

Priporočene objave

Ej, to je sam zgodbica........nič več in nič manj kot SAMO zgodbica........

Jebeš sanje.............

Alla :ph34r:

Ko boš že šla na morje ne čakaj na morsko kraljico je ni.

So morske deklice. Lahko si ena od njih - če si boš boš dovolj želela.

So sirene, ki vabijo v pogubo in je zlogledi bog morja, veliki Neptun.

Bil je in je še bog morja.

Neptun - ostudno zelen ves v alge zavit, preko rožičkov so mu visele štrene sluzi, morske solate in razpadlih rib.

Srepo je gledal in z trirogom - sulico mahal.

Kričal je ostudne besede in ukazoval da tuliš z njim.

Vame je naselil nemir in povedal: da sem nič. Čista nula, nihče.

Premražen in v kratkem krilcu iz vrečevine sem poskusil verjeti, da je to res. Naj bi se ga bal ?

Ni šans, mu gre verjeti ? Bedarija.

Sem pa vedel, da je zadel.

Bil sem nepopisan list, čista nula.

B)

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Kadarkoli srečam Neptuna ga mirno obidem, prezrem, preslišim ... zelo ga ujezim, popade ga bes in kriči ... jaz pa mirno nadaljujem pot ... za mano začne metati puščice pa vedno letijo mimo ... nato stopim do njega, mu podarim šopek marjetic ter grem dalje ... od začudenja pozabi zapret usta ampak kriči pa ne več ...

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Kdo je kriv? Vprašanje, ki mi še vedno odmeva v glavi. Ki mi ne pusti živeti. Še vedno čutim njegovo prisotnost, še vedno čutim ljubezen, ki je bila med nama. Tisto nedolžno ljubezen. Kako me je razveselil, ko me je poljubil na čelo. Tako nežno, da sem samo zaprla oči in se prepustila. Bili so lepi trenutki, za katere bi si želela, da bi trajali celo večnost. Pa niso. Nekako sem se izgubila v teh sanjah. Vedno sem imela nadzor, nad tem kaj počnem in ponavadi sem sama postavljala pravila. Vse v upanju, da ohranim sebe, tako kot sem. Nikoli nisem pustila nikomur, da bi me prizadel. Igra je bila vedno izpeljana v mojo korist. Tokrat pa sem se uštela. Naletela sem na nekoga, ki me je poznal v dno duše. Ki je vedel, do kam si upam in me popeljal še dlje. Nepazljivo sem se spustila v vrtinec naslade, brez da bi pomislila na posledice. Brezglavo. In na ta način sem odkrila, da sem tudi jaz ranljiva. Mogoče še bolj zato, ker čutim. Čutim mnogo več, kot je zapisano v zvezdah. A to sedaj ni več pomembno. Kar ostaja v srcu je samo še spomin. Na tisto, kar sem si celo življenje želela, za hip imela…pa še hitreje izgubila. Mogoče je čas, da se spomnim druge igre. Malo manj boleče. Malo bolj varne. Mogoče…še vedno pa obstaja vprašanje, kdo je kriv…?

Magali...

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Pa dajmo še nekaj napisat, preden se prebudi jutro in bom zaspal v objemu novega dne.

Spoznal sem jo zgolj po naključju. O njej sem vedel veliko, a nisem imel prave podobe, kako sploh izgleda v resničnem življenju. V današnji dobi sodobne elektronike lahko spoznaš človeka in z njim spregovoriš, ne da bi vedel, kako izgleda. Ko sem jo prvič videl na sliki, je bila videti kot večina ljudi, ki sem jih ža videl v življenju. A vseeno je bil njen pogled, pa čeprav samo na fotografiji, nekaj posebnega, nekaj tako mikavnega, nekaj kar človeka prebudi......in je tudi mene, priznam. Nekako nama je le uspelo najti skupni čas, da sva se videla tudi v svetu realnih dimenzij. Prihajala je v vsej svoji razigranosti, polna nekega elana, veselja, na obrazu je imela narisan prijazen nasmešek, ki je še polepšal lep pomladni dan.... Ne, saj nisem najstnik, ki se kar zatreska v nekoga, ko ga zagleda. Pri svojih letih pa znam že delovati razumno in odraslo.... Da znam? Podala mi je roko in se predstavila. Ko sta se najini roki dotaknili, je bilo kot bi prijel srečo.....občutek, ki ga redko doživimo ali ujamemo. Potem sva se še večkrat srečala, videla in z vsakim srečanjem se je prijateljstvo poglabljalo. Sledili so izleti, potepanja po naravi, počasi sem v sebi čutil, da je oseba, s katero bi lahko poskusil graditi nove dimenzije življenja. Njeni interesi so bili podobni mojim, imela je neko magično moč in se počasi zajedala vame, košček po košček, čeprav si nisem hotel priznati, da jo pogrešam in da mi je prirastla v srce....prepričeval sem samega sebe in si lagal, da mi ne pomeni nič več, kot kolegica...pa ni bilo res, kajti vsako najino srečanje je bilo težje....obvladovati čustva je bila že prava mojstrovina. Iz dneva v dan je bila želja po njej večja, želja po dotiku njenih ustnic in poljubu pa tako ognjevita, kot moč jutranjega sonca, ki se nam prikrade v stanovanje in potem prične vedno močneje in z večjo energijo ples po stanovanju. In potem ta usodni trenutek nezbranosti. Sedela sva ob vodi, jezeru. Pogovarjala sva se o tisočeh stvareh, se smejala najinim dogodivščinam, opazovala ljudi, ki so razigrano in prešerno skakali v vodo....bila sva kot eno. Njeno telo je počivalo v mojem naročju, med nama se je ustvarjal nek naboj, ki naju je vlekel skupaj. A v meni je bil tisti presneti strah, ki me je zadrževal, da se nisem upal dotakniti njenih ustnic s svojimi, da ji nisem upal izpiti sladkobe življenja, ki se je pretakala v njej. Počasi sva odhajala proti vsakdanjemu življenju, njene ustnice pa so ostale nedotaknjene, pa tako presneto vroče in poljuba željne so bile videti... Odpeljal sem jo tja, kjer sva se srečala, v najinih dušah pa je mrgolelo neko čudno spoznanje in želja po novem spoznanju. Še po poti domov so mi misli begale, ali sem morda naredil napako, da je nisem poljubil..? v glavi je vladal popoln kaos, razum je govoril da sem naredil prav, srce in duša pa sta ga tolkli in mu govorili, da sem naredil napako....moral bi jo poljubiti.

Ko sva naslednji dan v pogovoru prišla tudi do te teme, mi je dejala, da si je v tistem trenutku tako želela mojega poljuba.....jaz pa sem se komaj kontroliral v svojih dejanjih. Oba sva se zavedala, da se zgodba najinega življenja začenja zapletati, da se pojavlja neka nova zgodba. Sam sem jo bil pripravljen sprejeti, ampak v njeni duši še ni bilo prostora za nekoga, ki bi ji bil stal ob strani, kadar bi želela in potrebovala. V njej je še bilo veliko brazd in ran, ki jih je dobila od nekoga, ki mu je zaupala, ga ljubila in mu dovolila da je stopil tja, kamor nihče ne bo več prišel-nikoli. Ne bo več trpela in si očitala, da je nekoga spustila preblizu, bila je ranjena in bo tudi okrevala, a okoli sebe je pričela graditi zid, ki jo bo varoval pred nesrečami našega življenja. Vrjamem da je prav, da se ogradi in zaščiti, toda s to ograjo bo morda ogradila tudi nekoga, ki bi ji lahko vsaj poskusil dati to, kar je iskala, pa je našla samo bolečino in razočaranje. Tako pač je to, da se človek po takšnih bolečinah in trpljenju zavaruje, nikogar več ne pusti tja, kjer je bil najbolj prizadet....žal včasih tudi nekoga, ki bi si zaslužil vso našo pozornost in bi bil upravičen do povratnega zaupanja ne spustimo bliže kot vse ostale smrtnike. In tako nam marsikateri biser izgine med kamenjem vsakdanjosti, niti ne vemo, kdaj smo ga imeli v rokah. Tudi v meni je naredila zaznamek, pustila je nekaj sebe in svojih dejanj, na katere ostajajo lepi spomini. Čeprav nisem hotel priznati niti sebi, niti okolici, koliko mi je pomenila. In predvsem je ostal v meni tisti usodni trenutek nezbranosti.

V meni je ostala tista želja po njenih poljubih, ustnicah. Vem da bo prišel čas, ki izbriše vse takšne in drugačne želje. Pa vendar bo ostala nekje ena majhna trohica, ki bo vsake toliko naredila čustveni vihar v meni, ki bo prebudila morda potlačeno željo in ponovno vnela kup čustev. Ne vem, morda bom pa kdaj izvedel odgovor na to, pa ga bom zlil na ekran.....z naslovom usodni trenutek zbranosti.

Kmalu minila še ena noč, podobna vsem prejšnjim nočem. Toda tale je bila vseeno nekaj posebnega.....

Popravljeno . Popravil quota
Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Quota, lepo napisano. Pa se to, igra gre naprej .)

Popravljeno . Popravil dave the wave
Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Temno je ...

Včasih je bolj temno,

ko cerkvena ura odbije poldne,

kot takrat,

ko polnoč uspava mesto....

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

  • 1 mesec pozneje...

Skozi okno so se začeli risati obrisi dreves. Še malo, pa se bo zdanilo. Z roko me objema okrog pasu, njegov obraz pa je skrit med mojimi razmršenimi lasmi. Počasi se izvijem iz njegovega objema, za trenutek še rahlo omotična obsedim na robu postelje. Stegnem roko in oblečem prvo stvar, ki mi pride pod roko. Njegovo srajco. Zavijem se vanjo, zaprem oči in uživam v njegovem vonju. Tiho poiščem škatljico cigaret, bose noge pa puščajo na ploščicah hodnika vlažne stopinje. V dnevni sobi poiščem pepelnik. Na mizi je še napol prazna skodelica mrzle kave od včeraj zvečer. No, za ob cigaretu bo dobra.

V ležalniku na balkonu objamem svoje skrčene noge, da mi jutranji mraz ne bi prišel do živega. S prižgano cigareto opazujem kako se rojeva nov dan. Srečna sem.

Spomin na noč mi nariše na obraz smehljaj. Ni važno, kako sva se znašla tukaj, skupaj.....

Od prvega trenutka, ko sem ga zagledala, sem vedela, da mi bo spremenil življenje. Vedel je za moja čustva, tako kot sem jaz vedela, da si spet želim nemogoče. No, morda pa le ni bilo tako nemogoče, če sem se to jutro prebudila v njegovem objemu. Vem, da se ta noč verjetno ne bo nikoli več ponovila, ampak mi je vseeno. Tega trenutka sreče mi ne more nihče več vzet.

Še zadnjič globoko potegnem cigareto in jo ugasnem. Zebe me.

Ko se v postelji spet privijem k njemu, se za trenutek zdrami in me stisne k sebi. Naslednji hip že poslušam njegovo mirno dihanje. Spi. In jaz sem še vedno v njegovem objemu......

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Čeprav je zunaj že prekleto mraz, sem poiskala slikico tiste male cerkvice sredi morskega raja. Ne vem, mogoče je samo zame tako čarobna, ampak jo vseeno delim še z vami....... :rolleyes:

Alla :wub:

post-15-1067027618.jpg

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

tiste male cerkvice sredi morskega raja.

Morski raj ??

Jaz sam kamne vidim. :devil:

:D

p.s.

Sorry je tud mal vode. :D

Pa kaj nas rajcaš tle sred mraza in snega. :angry:

Bom štacuno zaprl, pa na morje šel. B)

Popravljeno . Popravil RAN
Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

I waited all day.

You waited all day.

But you left before the sunset ...

and I just wanted to tell you

the moment was beautiful ...

just wanted to dance to bad music ...

drive bad cars ...

watch bad TV ...

... should have stayed for the sunset ...

... if not for me ...

E.V.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Poletje na školjki

Kar ni hotelo biti konca. Sedel je na školjki s sončnimi očali na nosu, čeprav je zunaj deževalo in je vse kazalo, da se sploh ne bo zdanilo.

Minula noč je bila zopet ena tistih premnogih, v vsemu podobnih si noči, ko človeku ostane slab okus v ustih in luknje v spominu.

Lužice polite brozgaste tekočine na mizi, prepoln pepelnik, medla svetloba, okoli njega pa ljudje – najboljši prijatelji, ki jih do tega večera še nikdar ni videl in so mu sedaj jecljaje razlagali svoje življenjske zgodbe, tako zelo poznane in že doživete …

Rahlo okajeno damo poleg njega je malce zaneslo in naslonila se je na njegovo stegno. Na pol začudeno se je zazrl vanjo, ona pa se je le zahehetala in v zadregi umaknila roko. Vstal je, potegnil iz žepa zmečkan denar, ga vrgel na mizo in odšel. Ven … na zrak … domov. Rad je odhajal domov. Tam je imel svoj mir, svoj red, svoj svet … in spomine.

Prekleta, le kdaj mu je tako zlezla pod kožo. Vse, kar je hotel, je bila zgodba za eno, morda dve – a največ tri noči. Navajen je biti sam. Nobenih kompromisov, neprijetnih vprašanj in mučnih razlag. Poznal je ženske. Čeprav je bila ona drugačna. Sploh ne boljša, niti ne slabša … le drugačna. Nista dosti govorila, ker je ni razumel, niti je ni poslušal. On ima svoj svet. Tu – z njo – je le začasno, čemu bi se torej trapil z rečmi, ki ga ne zanimajo.

Tistega jutra mu je šla pošteno na živce. Rad se je zbujal počasi, v sobi z zastrtimi okni in brez hrupa – zdaj pa kar na lepem ta ropot iz kuhinje, še celo radio je igral. Ko je prišla z dvema skodelicama kave nazaj v spalnico, je bil že blizu tega, da jo nažene, a se je v zadnjem hipu spomnil, da ga je prejšnjo noč pravzaprav ona povabila k sebi. Brez besed je vstal, se na hitro oblekel in odšel na balkon. Niti pogledal je ni. Mudilo se mu je ven … proč. Domov.

Ko se je poslavljala od njega, se mu je zazdelo, kot da so njene oči žalostne. Pa kaj je zdaj tega treba – saj ne gre za zmeraj. Je mar že takrat vedela, da se bo izkazalo drugače? Je vedela že takrat, ko je na hrbtu čutil njen pogled vse dokler ni izginil za ovinkom – kakšno olajšanje … niti ozrl se ni. Čemu le …

Potem pa je nekega dne kar izginila iz njegovega življenja – brez odvečnih besed – gladek in čisti rez. Brez sledov … morda le za kanček prekmalu.

Tisto poletje in ona … sta že davno minila, njega pa še vedno skeli in peče. Zagotovo je to od feferonov.

Počasi vstane, potegne vodo in odkrevsa proti kuhinji … tako čudovito prazen – a tako prekleto žejen.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

CRNI VRAN V DEZEVNEM VREMENU

Tam zgoraj na suhi veji

cepi zgrbljen moker crn vran

in si ravna in poravnava perje v dezju.

Ne pricakujem cudeza

ali kaksnega posebnega dogodka,

ki bi mi vzgal ogenj

v oceh, niti vec ne iscem

v tem pustem vremenu izbranega vzorca,

in le pustim, da se pisano listje pac zvrtinci na tla,

brez obreda ali slutnje.

Ceprav, priznam, sem in tja

zahrepenim po odgovoru

z nemega neba, se v resnici ne morem pritoziti:

pramen pridusene svetlobe lahko se vedno

jarko zasije

s kuhinjske mize ali stola,

kot da bi nebeski ogenj kdaj pa kdaj

obsedel najbolj tope reci-

zato pocasti neki svetel trenutek,

sicer nepomemben,

tako da mu prisodi darezljivost, cast,

kdo bi rekel celo ljubezen. Vsekakor pa zdaj stopam

previdno ( saj se kaj takega lahko primeri

celo v tej mrki, pogubni dezeli); nezaupna,

a preudarna; ne zavedajoc se,

da bi se na lepem utegnil kaksen angel zablescati

ob moji strani. Vem le, da neki vran,

ki si crno perje ravna tako, da sije,

priteguje moje cute, mi dviga

veke in za bezen

hip olajsa strah

pred popolno brezbriznostjo. Neizprosno

se sprebijam skoz ta naporni cas

in z malo srece bom

pokrpala to svoje

razpolozenje. Cudezi se dogajajo,

ce seveda to krcevito slepilo zarcenja

lahko imanujes cudez. Cakanje se je spet zacelo,

dolgo cakanje na angela,

na tisti redki, slucajni prihod.

S.P.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Kje in kako se lahko oprimem................ko začutim,da me življenje nosi navzdol

Kje naj najdem možnosti.......................ko mislim,da ni več nobenih

Kje je sreča..........................................ko je ne vidim več nikjer

:?

:?

:?

:hmm:

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Kje in kako se lahko oprimem................ko začutim,da me življenje nosi navzdol

Kje naj najdem možnosti.......................ko mislim,da ni več nobenih

Kje je sreča..........................................ko je ne vidim več nikjer

:?

:?

:?

:hmm:

:hmm: :hmm: :hmm:

Recept ala Urbi;

- vžgeš motor

- odpelješ dovolj levih in desnih ovinkov

- greš v (priljubljeni) bar in do šanka

- rečeš: PIVO!

Ne pomaga vedno...

Urbi

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

  • 2 tedne pozneje...

Ona sedi na terasi. Zavaljena duboko u fotelji, čita. Na terasi preko puta, jedan mladić stoji i gleda. Pravo u nju. Ubedjen da je dovoljno daleko. Ona se blago meškolji. Ruku bližu mladiću zabacuje unazad i podmeće je pod teme. Nogu dalju od mladića polako savija u kolenu. Mladić potpuno predano, kao da je u školi, gleda. Gleda u moju ženu, baš kao i ja.

A ona sve vreme čita.

Istu stranu.....

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Ona sedi na terasi. Zavaljena duboko u fotelji, čita. Na terasi preko puta, jedan mladić stoji i gleda. Pravo u nju. Ubedjen da je dovoljno daleko. Ona se blago meškolji. Ruku bližu mladiću zabacuje unazad i podmeće je pod teme. Nogu dalju od mladića polako savija u kolenu. Mladić potpuno predano, kao da je u školi, gleda. Gleda u moju ženu, baš kao i ja.

A ona sve vreme čita.

Istu stranu.....

Keky....zadnji stavek je legendaren....pove vse...

A ona sve vreme čita......istu stranu...

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Pa dajmo še nekaj napisat, preden se prebudi jutro in bom zaspal v objemu novega dne.

Spoznal sem jo zgolj po naključju. O njej sem vedel veliko, a nisem imel prave podobe, kako sploh izgleda v resničnem življenju. V današnji dobi sodobne elektronike lahko spoznaš človeka in z njim spregovoriš, ne da bi vedel, kako izgleda. Ko sem jo prvič videl na sliki, je bila videti kot večina ljudi, ki sem jih ža videl v življenju. A vseeno je bil njen pogled, pa čeprav samo na fotografiji, nekaj posebnega, nekaj tako mikavnega, nekaj kar človeka prebudi......in je tudi mene, priznam. Nekako nama je le uspelo najti skupni čas, da sva se videla tudi v svetu realnih dimenzij. Prihajala je v vsej svoji razigranosti, polna nekega elana, veselja, na obrazu je imela narisan prijazen nasmešek, ki je še polepšal lep pomladni dan.... Ne, saj nisem najstnik, ki se kar zatreska v nekoga, ko ga zagleda. Pri svojih letih pa znam že delovati razumno in odraslo.... Da znam? Podala mi je roko in se predstavila. Ko sta se najini roki dotaknili, je bilo kot bi prijel srečo.....občutek, ki ga redko doživimo ali ujamemo. Potem sva se še večkrat srečala, videla in z vsakim srečanjem se je prijateljstvo poglabljalo. Sledili so izleti, potepanja po naravi, počasi sem v sebi čutil, da je oseba, s katero bi lahko poskusil graditi nove dimenzije življenja. Njeni interesi so bili podobni mojim, imela je neko magično moč in se počasi zajedala vame, košček po košček, čeprav si nisem hotel priznati, da jo pogrešam in da mi je prirastla v srce....prepričeval sem samega sebe in si lagal, da mi ne pomeni nič več, kot kolegica...pa ni bilo res, kajti vsako najino srečanje je bilo težje....obvladovati čustva je bila že prava mojstrovina. Iz dneva v dan je bila želja po njej večja, želja po dotiku njenih ustnic in poljubu pa tako ognjevita, kot moč jutranjega sonca, ki se nam prikrade v stanovanje in potem prične vedno močneje in z večjo energijo ples po stanovanju. In potem ta usodni trenutek nezbranosti. Sedela sva ob vodi, jezeru. Pogovarjala sva se o tisočeh stvareh, se smejala najinim dogodivščinam, opazovala ljudi, ki so razigrano in prešerno skakali v vodo....bila sva kot eno. Njeno telo je počivalo v mojem naročju, med nama se je ustvarjal nek naboj, ki naju je vlekel skupaj. A v meni je bil tisti presneti strah, ki me je zadrževal, da se nisem upal dotakniti njenih ustnic s svojimi, da ji nisem upal izpiti sladkobe življenja, ki se je pretakala v njej. Počasi sva odhajala proti vsakdanjemu življenju, njene ustnice pa so ostale nedotaknjene, pa tako presneto vroče in poljuba željne so bile videti... Odpeljal sem jo tja, kjer sva se srečala, v najinih dušah pa je mrgolelo neko čudno spoznanje in želja po novem spoznanju. Še po poti domov so mi misli begale, ali sem morda naredil napako, da je nisem poljubil..? v glavi je vladal popoln kaos, razum je govoril da sem naredil prav, srce in duša pa sta ga tolkli in mu govorili, da sem naredil napako....moral bi jo poljubiti.

Ko sva naslednji dan v pogovoru prišla tudi do te teme, mi je dejala, da si je v tistem trenutku tako želela mojega poljuba.....jaz pa sem se komaj kontroliral v svojih dejanjih. Oba sva se zavedala, da se zgodba najinega življenja začenja zapletati, da se pojavlja neka nova zgodba. Sam sem jo bil pripravljen sprejeti, ampak v njeni duši še ni bilo prostora za nekoga, ki bi ji bil stal ob strani, kadar bi želela in potrebovala. V njej je še bilo veliko brazd in ran, ki jih je dobila od nekoga, ki mu je zaupala, ga ljubila in mu dovolila da je stopil tja, kamor nihče ne bo več prišel-nikoli. Ne bo več trpela in si očitala, da je nekoga spustila preblizu, bila je ranjena in bo tudi okrevala, a okoli sebe je pričela graditi zid, ki jo bo varoval pred nesrečami našega življenja. Vrjamem da je prav, da se ogradi in zaščiti, toda s to ograjo bo morda ogradila tudi nekoga, ki bi ji lahko vsaj poskusil dati to, kar je iskala, pa je našla samo bolečino in razočaranje. Tako pač je to, da se človek po takšnih bolečinah in trpljenju zavaruje, nikogar več ne pusti tja, kjer je bil najbolj prizadet....žal včasih tudi nekoga, ki bi si zaslužil vso našo pozornost in bi bil upravičen do povratnega zaupanja ne spustimo bliže kot vse ostale smrtnike. In tako nam marsikateri biser izgine med kamenjem vsakdanjosti, niti ne vemo, kdaj smo ga imeli v rokah. Tudi v meni je naredila zaznamek, pustila je nekaj sebe in svojih dejanj, na katere ostajajo lepi spomini. Čeprav nisem hotel priznati niti sebi, niti okolici, koliko mi je pomenila. In predvsem je ostal v meni tisti usodni trenutek nezbranosti.

V meni je ostala tista želja po njenih poljubih, ustnicah. Vem da bo prišel čas, ki izbriše vse takšne in drugačne želje. Pa vendar bo ostala nekje ena majhna trohica, ki bo vsake toliko naredila čustveni vihar v meni, ki bo prebudila morda potlačeno željo in ponovno vnela kup čustev. Ne vem, morda bom pa kdaj izvedel odgovor na to, pa ga bom zlil na ekran.....z naslovom usodni trenutek zbranosti.

Kmalu minila še ena noč, podobna vsem prejšnjim nočem. Toda tale je bila vseeno nekaj posebnega.....

samo dve besedi.....BRAVO MAJSTORE!!!!!!!!!

been there....done that...I hate it.....but I'll do that again anytime

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Videl sem jo. To je prva stvar, ki jo lahko rečem o njej. In že to je bilo nekaj posebnega. Vstopil sem v sobo polno znancev in v desnem kotičku očesa zaznal njo, ki je sedela s hrbtom obrnjenim proti meni. Dobro se spomnim tega trenutka. Že takrat sem vedel, zaznal, čutil, da je nekaj posebnega. Kako je to možno? Ne vem. Nekaj minut sem kramljal z znanimi obrazi in vseeno zbral pogum, da se ji predstavim. Ponudil sem ji roko in že sem začutil njeno mehko dlan v moji. Takšen občutek verjetno doživljajo ljudje, ki jih zadane par tisoč voltov iz neba. Nenadno in močno. Najine oči so se srečale in toplina mi je prevzela celotno telo. Njeno sladko ime je zaigralo po mojih ušesih in še kar odmeva vse do današnje noči. Kljub temu, da je pogovor v družbi potekal dinamično, prisežem, da se ne spomnim niti ene stvari, o kateri so se pogovarjali. Moja pozornost je bila usmerjena v to nežno bitje, ki je sedelo poleg mene, moje misli pa so odtavale daleč proč. In ona je bila tam. V mojem trenutku, ali bolje, mojih trenutkih nezbranosti sem poskušal navezati pogovor z njo, ki pa je naletel zgolj na zaprta vrata. V marsikaterih situacijah sem se že obrnil in izginil z vetrom, a tokrat ne. Vedel sem, da jo hočem. Želim. Hrepenim. Že samo njena predstava v mislih mi je pognala srce v vihar, pogled nanjo pa mi je zavrel kri v žilah. Vsak trenutek sem jo srkal s pogledom, vonjem, sluhom... V meni je zbudila nekaj, kar je že davno umrlo. Prinesla je tople žarke v samotno ledeno pokrajino in blagodejni dež v stoletno sušo. Zavedel sem se, da potrebujem drugačno ljubezen kot mi jo nudita dva cilindra, osamljena cesta in surov veter v obraz...

Ne vem kateri sili se moram zahvaliti, da sem jo lahko ponovno videl. In v določenem trenutku mojega govoričenja me je vprašala, če sem vedno tako duhovit ali jo želim le očarati. Odgovoril sem ji, da oboje. Na vso srečo je bila takrat v avtu tema, da se ni dalo razločiti ali je izvor tiste rdeče barve iz semaforja ali iz mojega obraza. Stisnila me je v kot. Konfrontirala. Branil sem se z naučenim samozavestnim odgovorom, v resnici pa sem bil kot polit parmesečni kužek. In kar je najhuje – všeč mi je bilo. Všeč mi je bil njen pristop, njena pristnost, odprtost in direktivnost. Trenutek nezbranosti se je vlekel kot leta...

Ne znam razložiti fenomena, ampak vsakič, ko sva bila v istem prostoru, sem jo čutil. Čutil njeno prisotnost, njeno toplino. In v nekaj sem bil prepričan: želim biti zraven nje. Potrebujem to. Gre tu za čuden splet okoliščin? Gre tu za patološko infantilno projekcijo? Sem zaljubljen? Sem naiven? Ali preveč tvegam? Ali nisem v preteklosti že iztrgal srca iz prsi in ga poklonil, samo zato, da sem ga potem videl krvavečega in poteptanega? Vsa ta vprašanja mi rojijo po glavi. In le v nekaj sem prepričan: da mi je vseeno za njih.

Kajti zdaj pijem iz njenih opojnih ustnic kot najslajši nektar in njen pogled oživlja tisto nekoč samotno gmoto v mojih prsih, ki je ležalo na tleh... Njena silhueta mi obogati vsak sen. Cigareta sredi noči na balkonu ni več dejanje osamljenega. In če me vidite kako kje sam sedim z nasmeškom na obrazu vedite, da imam v mislih Njo.

Popravljeno . Popravil Mustang
Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje

Za objavljanje se morate najprej registrirati

Ustvarite račun

Registrirajte se! To je zelo enostavno!

Registriraj nov račun

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Vpišite se
  • Zadnji brskalci   0 članov

    • Noben registriran uporabnik, si ne ogleduje to stran.
×
×
  • Ustvari novo...

Pomembne informacije

Z uporabo te strani se strinjate z uporabo piškotkov in se strinjate s pravili o varovanju zasebnosti!