Usodni trenutek nezbranosti

[D.J.]

temna postava se vije skozi noč in ravno v trenutku, ko bi morala stopiti pod obcestno svetilko, ta pregori

zastane mi dih toda ko zagledam še v vetru plapolajoče pokrivalo jo prihuljeno ucvrem po mračni tlakovani uličici

napol zgrožen razmišljam o dogodku, vendar se kmalu pomirim, ko slišim prijetno glasbo in glasno vpitje gostov v bližnjem pubu

skoraj že zavijem vanj, pa se spomnim, da sem zadnji tolar pustil v božjem hramu, kjer kot prostovoljec pomagam pri vsakdanjih opravilih v službi kraljestva njegovega veličanstva, zraven pa se malce spogledujem z bogu zaobljubljenimi služabnicami

no, seveda sem čist človek, brez kakršnihkoli pregrešnih misli, pravzaprav delam neko seminarsko nalogo, v kateri skušam ugotoviti način življenja in možnosti vklopa izobčene redovnice v zunanjo družbo

ko tako razmišljam o stvari, čeprav bi mi ob pivu to še bolj pasalo, ugotovim, da sem skrenil s poti ter se znašel v nekem drugem, meni nepoznanem delu mesta, zato avtomatično pospešim korak

občutek tesnobe se mi je stopnjeval do te mere, da sem začel izvajati kratke preteke od vogala do vogala, ter koristiti kante za smeti kot nekakšna trenutna skrivališča

nekako se mi je vsak trenutek prikazalo malce sreče, če bi temu sploh lahko rekel tako, saj se med gostimi oblaki občasno prikazala skoraj polna luna, ki je bila kot vkopana sredi neba

lepo je osvetljevala pot, vendar je tudi izdajalsko odkrivala moj položaj, zato sem v naglici pustil za seboj najprej dežnik, malo kasneje pa še svetlejšo jakno, ki sem si jo slekel zaradi prevelikega odbijanja svetlobe

tega sicer sprva nisem opazil toda ko sem, je bilo že prepozno

malo sem se zamislil nad stroški, ki mi jih proizvaja lasten, mogoče malce pretiran strah, vendar so me tihi koraki, namreč slišim zelo dobro, spravili v nekakšno stanje nemoči in absolutnega strahu

k sreči so bile za ped stran nekakšne škatle, verjetno so preko dneva selili kako pohištvo, zato sem jih v naglici uporabil kot zasilno skrivališče

koraki se se počasi in neutrudno približevali, moje srce pa me je z vsakim utripom izdajalo, kot bi tolkel po orjaškem bobnu z dvojno bas stopalko

sicer sem se z razumnostjo skušal pomiriti, pač, nekdo gre domov ob pozni uri, vendar sem popolnoma prebledel ob prizoru, ki mi ga je ponujala majhna luknjica, skozi katero sem imel pregled nad dobršnim delom ulice

zagledal sem, rahlo od lune obsijano, postavo, ki je z iztegnjenimi rokami počasi hodila točno proti meni

nekako sem v liku uspel prepoznati osebo, nad katero je nekaj časa nazaj pod temačno izgledajočimi pogoji izpustila dušo žarnica cestne razsvetljave

začel sem se križati, peti zahvalo bogu ter se opravičevati za vse grehe, ki sem jih storil v življenju, od najstniških let dalje...

oprosti mi, ker sem naskrivaj gledal, kako se tvoje podanice kopajo, ker sem trgal rože iz urejenih vrtov in jih v zameno za plačilo nosil v cerkev, ker sem se potiho smejal župniku, ko je s prižgano svečo v roki padel po stopnicah...in še bi lahko našteval, pa komu mar, trenutki so mi šteti.

malo racioniranja v teh zadnjih trenutkih pa mi je vseeno neverjetno pripomoglo k razumevanju bistva obstoja, zato sem se skoraj že soočil s svojo težavo in odšel prikazni naproti, toda, prehitela me je in se z masivno, nekontrolljivo težo zaletela v kup kartonov, v katerem sem bil največji kup nesreče jaz

mižal sem in se stiskal h kolenom, bitje noči pa je praskalo po škatli in si brez predaha utiralo pot proti mojemu mesu, zombi sem si mislil

na veliko začudenje pa se postava pobrala, nekaj zatipala, se prijela za glavo in čudno zahropla

ženska, sem takoj ugotovil

iz trenutka v trenutkek mi je vse postajalo bolj jasno in prve poteze nasmeha so se začele prikrajati na moja lica

kmalu sem komaj že zadrževal smeh, ki mi je med prsti na ustih neusmiljeno povzel in grozil z izdajo moje nič kaj dostojne lokacije

vseeno se odločim in ustanem iz kartona ter potrepljam damo v črni halji, ki še vsa omotična poskuša ugotoviti, kaj se pravzaprav sploh dogaja

od tistega trenutka dalje sem jo imenoval: nuna, ki jo nosi luna

[Pravokotar]

D.J., prisežem, da sem ure in ure čakal na tvoje reminiscence, vedoč da si duhovno prebujen in pronicljiv mladenič. Nakar se je vsemogočni s prstom dotaknil mojih vek in me ponesel nekam daleč, v neznane kraje, kjer sem videl nune plesati gavoto s pingvini, v ozadju pa je komorni orkester kamel virtuozno igral na trobente, gosli in cimbale. Na koncu sem se spet znašel v svoji izbici, prav tam, odkoder sem bil krenjen na potovanje. Hvalabogu, bom rekel, čeprav je bilo izkustvo zanimivo. Vendar, dom je le dom...

Ko sem maloprej v kopalnici pozorno motril svoj obraz, razdvojen z vprašanjem ali naj se danes obrijem ali ne, sem na čelu opazil jasno viden napis, ki mi sporoča tole:

Q W E R T Z U

.A S D F G H.

..Y X C V B..

Domnevam, da gre za tekst iz kumranskih rokopisov, ki bi utegnil imeti zame veliko sporočilno vsebino. Ker nisem več popolnoma vešč jezika starih Makabejcev in je tekst očitno tudi šifriran, bom prejkone prisiljen poiskati pomoč pri bratih salezijancih, ki bivajo le dober lučaj daleč od mojega doma. Le nogavice si preobujem, pa grem.

[D.J.]

dajem ti svoj blagoslov, pozdravi jih v mojem imenu ter jih povprašaj o mojem preteklem obisku, ne bo ti žal

ne bom rekel razgledani, so pa zagotovo misleci, ki jim ni para, čeprav včasih ugotovim, da otrok več ve kot oni

so pač odrezani in v vsej svoji pronicljivosti našli način, svoj enkraten in neponovljiv način - zato jih častim tudi jaz

le pobrij se, kajti le s tem se boš od njih navidezno razlikoval ter izvedel stvari, ki jih kot strniščast nikoli nebi

vedi, da boš prišel nazaj še bolj poln, mogočen in zelo odločen

SALESIANICUS TABULUS

[Pravokotar]

Bil pri salezijancih in vse izvedel :!: (ne o tebi, to sem gladko pozabil vprašat, pač pa o sebi)

Takole je tekla zadeva:

stopim lepo do vratarnice, v kateri je sedel, zatopljen v nabožno literaturo, brat vratar. Impresiven na pogled, rahlo me je spominjal na hrusta iz miniserije o misteriozni broški, le da je imel na nosu očala v bakelitnem okviru. Potrkam vljudno na okence in dobremu bratu razložim svojo zadevo.

Zbrano me je poslušal, pri tem pa pozorno motril skozi debele leče naočnikov. Na koncu mi je vse pojasnil v enem samem stavku. Takole je rekel:

"Ma, goni se!"

Lepo sem se mu zahvalil in odšel. Hvalabogu, zdaj vem, katero je moje poslanstvo 8) 8)

[RAN]

Bil pri salezijancih in vse izvedel  :!: (ne o tebi, to sem gladko pozabil vprašat, pač pa o sebi)

Takole je tekla zadeva:

stopim lepo do vratarnice, v kateri je sedel, zatopljen v nabožno literaturo, brat vratar. Impresiven na pogled, rahlo me je spominjal na hrusta iz miniserije o misteriozni broški, le da je imel na nosu očala v bakelitnem okviru. Potrkam vljudno na okence in dobremu bratu razložim svojo zadevo.

Zbrano me je poslušal, pri tem pa pozorno motril skozi debele leče naočnikov. Na koncu mi je vse pojasnil v enem samem stavku. Takole je rekel:

"Ma, goni se!"

Lepo sem se mu zahvalil in odšel. Hvalabogu, zdaj vem, katero je moje poslanstvo  8)  8)

No vidiš, še so dobre duše na svetu.

:lol:

Kako kaj poslanstvo izpolnjuješ ? (saj ne bi bil rad firbčen, sam grozen me zanima, če je bil nasvet tudi prekletstvo).

:twisted:

[D.J.]

nesrečnik :(

sicer poslanstvo je že OK toda...

pri mojem obisku sta bila vratarja dva, očitno sem naletel točno v izmenskem času in poleg že tebi izrečene izjave prvega, fiksnega vratarja sem ujel v ušesnega polža še drugi rek, na izmeno ravno prišlega namestnika: "vozi"

usedel na motor in se odpeljal, gonit

cena slave je visoka, ceno življenja pa si določa vsak sam

prihodnjič: pritepena sinjelaska v zadregi

[D.J.]

ciabata, hrustljava, rahlo popokana, dvodelno presihajoča

prelomljeno mehka, barvita, polna dodatkov po želji

ugriznjeno čvrsta, lepljiva, božansko razlivajoča, burbončico božajoča

pogoltnjeno ščegetajoča, polnitveno zadovoljujoča, kislino vzdražilna

and on and on..

trebuh napihnjen, zadovoljen, zaspano aktiven, spahujoč

misli mirne, vzdraženje narašča, oči se krivijo, prsti lebdijo v nemiru

hlače letijo dol, noge se fecljajo, obotavljajo, roke podpirajo abdomen

čepeča poza, hrana napreduje, srka tekočino

školjka odpre nenasitna usta in se hrani

dober tek

[Pravokotar]

In kje je zdaj tukaj Svinjelaska :?: :shock: :shock:

Sem dolgo okleval, ali naj na svitlo denem svojo povest o Svinjebradcu, resnično kajpak, potem sem pa rekel:"Nič, dame imajo prednost. Manire so manire, pa čeprav na Motomarsu!"

Zdaj pa vidim, da je revico, kot vse kaže pogoltnil nenasiten črn zamorc, zakrinkan v belo školjko in jo poslal navzdol proti Beogradu in še dlje :?

Svinjebradec pa, naveličan čakanja, se mi je pognal skozi okno in strmoglavil 6 štukov navzdol, naravnost pred cepetljave nožice vsem nam ljube MM, ki se zadnje dni redno sprehaja pod našim blokom. Mogoče se bo pa zdaj le odvadila. Upam, kajti spravlja me v zadrego, predvsem zaradi Urbija, ki se v slepi strasti menda pripravlja na paževski izpit.

[urbi]

Urbija nekaj dni ni bilo...

Fantje, priznam, da mi ni nič jasno :oops: Se trudim, pa mi ni nič jasno :oops:

Pepe, paževski izpit :?: :?: :?:

No, dodajam še svoj (čisto svež) umotvor. Ni nevemkaj, je pa od srca :?

Sonce še obstaja in jaz tudi. Odprem oči ter tako končam sanjski ples z njo, ki v resničnosti že dolgo ne obstaja več. In v ustih pekoč občutek, ki bo (po izkušnjah sodeč) ostal vse bo poznega večera.

Od kod se slikajo te nesrečne podobe hrepenenja, ki bi morale že zdavnaj umreti? Ko sem že davno pozabil barvo glasu in vonj njene kože, me zdaj okus po njej omamlja še nekaj sladkih minut polbudnosti.

Njen strup v krvi se noče predati. Kljubuje, kot bi si na dnu telesa našel tajno skrivališče in se od tam podajal na zahrbtne pohode za nadzor nad nezavednim... In tako je vse kar je samo kulisa, le bleda odslikava tistega, kar je bilo (z njo).

Evo, sem pod Pepejevim vplivom po vrsti let spet napisal par stavkov. :oops:

Urbi

p.s.: MM pod katerim blokom? :shock:

p.s.2: OK, od zdaj pijačo nudim

[D.J.]

svinjelaska->sinje-laska :P

zatorej umotvor se je nebrzdano pognal iz vrtoglavih višav napram čvrsti nogopodporni gibalnici

uho nebrzdane device je še vedno tripartitno razpoloženo in vsrkva celoten razplod sinjih molekul, stvorjenih v juhi njunega visočanstva

ob tej misli se vedno spomnim na kostanj, bolje marone, ki polnijo ulice z sladkasto uverturo k plesu najblestejšega časa sezone

polna usta, polni zobje, veliko dela, prazen žep, veselje ptičev, ognjena podpora k prasketanju zadnjih utrinkov odhajajoče toplote in daljših dni

torej je črnec le živ, skriva se v vsakem od nas in brusi nož ob pomisli na moj drago pritepeno sinjelasko

bila je lepa

[Pravokotar]

Urbi, my main man, imeniten umotvor B) Strašansko se prileže videti sočloveka, ki se prebuja iz barbarske otopelosti in postaja paž ter iz paža vitez. MM te bo vesela, če pa ne ravno ona, pa katerakoli druga. Lahko staviš ;)

LP, PEPE :D

[bauca]

Smola pa taka .... :unsure:

[D.J.]

od sončenja zaripel galeb spregleda sladico, ki mu jo izpred kljuna sune zamišljen rak-jastog

ej, se zadere ptica, vraćaj, sunce ti mamino...

ka pa te je, ka pa te je, mu odvrne jastog in se nasloni nazaj na udoben ležalnik, sredi peščene plaže, obkrožen s samimi lepoticami visokega razreda

al' s me slišo, ti lupina prepotentna, zakriči galeb, vrni mi želirno maso, stvorjeno iz najbolj sočnih sadežev poletja, to je: smokev

jastog si dvigne očala, najnovejši model gucci, in polglasno zabrbota: brrrrb grrrg bbbbbggggrrrrbbb...

če je pa tako, se nasmehne obmorski jadralec, pa uživaj in naj ti sreča prinese še kakšno algo pokraj klešč

in odletelavala sta novim prigodam naproti

[klimbra]

svinjelaska->sinje-laska :P

zatorej umotvor se je nebrzdano pognal iz vrtoglavih višav napram čvrsti nogopodporni gibalnici

uho nebrzdane device je še vedno tripartitno razpoloženo in vsrkva celoten razplod sinjih molekul, stvorjenih v juhi njunega visočanstva

ob tej misli se vedno spomnim na kostanj, bolje marone, ki polnijo ulice z sladkasto uverturo k plesu najblestejšega časa sezone

polna usta, polni zobje, veliko dela, prazen žep, veselje ptičev, ognjena podpora k prasketanju zadnjih utrinkov odhajajoče toplote in daljših dni

torej je črnec le živ, skriva se v vsakem od nas in brusi nož ob pomisli na moj drago pritepeno sinjelasko

bila je lepa

Dej sam neki mi razloži..........KAJ ZA VRAGA SO POLNI ZOBJE??????? :(

[pupa]

NOČ.

Jaz pa sama. Sredi ulice. Le kaj delam tu. slišim šelestenje posušenega grdo-rjavega listja, katero se je zaradi neizmernih sunkov hladnega vetriča vsulo na tla iz starih skorajda že posušenih dreves. Gledam ogromne krošnje, ki me spominjajo na mladost, kjer sem večino časa preživela v takih širokoraztegajočih se krošnjah in opazovala male ljudi pod sabo, kako čisto odsotno, skoraj da že mentalno zaostalo hodijo mimo dreves. Ozrem se okoli in spreleti me srh. Sem mar ena tistih petih žensk? Sem mar padla po stopnicah že tako nezavedajoče se, da se niti ne spomnim tega? sem mar jaz sedaj eden od tistih malih mentalno zaostalih ljudi, kateri blodijo po tej naši že malo potlačeni zemljici?

Stopim korak naprej in plašč si še bolj potegnem na že malo od let skrhani obraz. Čutim topo bolečino na mojem obrazu a se ne dam motiti, saj vem, da bo minilo.

Zopet pospešim korak po ulici in se probavam izmuzniti vsej tej galomanski količini listja, ki drvi mimo mene, kot bi tekmovali med seboj.Ne uspeva mi ravno najbolje.

V daljavi zagledam luč in pospešim svoj že malo truden a vseeno pokončen, rahlo prestrašen korak. To je to! To je moj cilj. Mar je res tako blizu? Ali se mi samo dozdeva, saj mi veter nemilosrdno reže v oči in mi prepričuje jasen pogled. Ali pa je to morda zateklina na obrazu, katera mi raste iz minute v minuto in moja bedna podoba je zanesljivo sedaj že primerljiva z gromozansko češpljo. Poizkušam še bolj odpreti oči, ko mi od boksigavedi kje prileti manjši posušeni list naravnost v moje že tako preobčutljivo oko. Podzavestno, a ne vedno najpametneje zaprem oko nakar zaboli še bolj. Končno mi uspe potegniti tisti mali konček posušenega lista iz očesa in ugotovim, da vidim da nič ne vidim.

Nadaljujem pot proti svetlobi saj se mi zdi vedno bolj svetla, vedno bolj rezajoča se v oči in vedno bolj prijetno domača. Kak korak ali dva pred koncem le ugotovim, da sem na pravem mestu. Ozrem se v napis pred sabo in pomislim: " Ok, stojim pred urgenco. Kaj se mi je tokrat zgodilo? Seveda, padla sem po stopnicah"........

[D.J.]

splošno razpoloženje se črpa in obstoji na temačno pogojenih občutkih, najsigabodi na neizpolnjenih željah, ljubezenski nedorečenosti, čisti fikciji brez prave podlage ali resničnem nesrečnem dogodku, zavzemajoč svoje mesto v bližnji ali daljni preteklosti

želim vso srečo pri osvajanju srca bodočih dam/demonov, v reševanju osebnostnih težav v smislu notranjih in zunanjih konfliktov ter v osmišljevanju novih prihodnih prigod, začenši z iluzijo, realizirano preko dovršenega stanja uravnovešenosti telesnega CHI-ja

torej Klimbra, nasvet...pojej malo špinače ali kako makovko, se postavi pred steklo, ki s svoje zadnje strani gosti premaz vsebujoč mešanico materialov, ki vključuje tudi živo srebro, razpri ustnice, odpri oči in se zazri v telesnostvorjeno sklenino, uporabljano za sekanje in gnetenje bodočih telesnih energijskih mas.

to so polni zobje ;)

"PEPE" in "NKOTB urbi" brez milosti

[Pravokotar]

...in tako je naneslo, da sem se tistega večera pojavil na sprejemu pri gospe Z. Stal sem v polmraku, nekoliko odmaknjen, z levico ležerno naslonjen na gladko površino šanka, opazoval prihajajoče goste in blago, nevsiljivo dišal po sandalovini. Ne razumite me napak. Nisem se bil nadišavil s kako vodico po britju. Tudi moja obleka ni oddajala vonja po sandalovini. Enostavno sem se odločil, da bom ta večer tako dišal. In tako je tudi bilo. Sem namreč iluzionist.

Vse skupaj se je začelo pred leti, ko sem bral zanimivo razpravo Sira Johna Ecclesa. Govorila je o tem, kako se zaznave v človeških možganih oblikujejo po principu holograma. V nekem trenutku mi je prišlo na misel, da bi lahko s premišljenim delovanjem na dražljajske valove spreminjal te hologramske zapise. Stvar je v bistvu silno enostavna: predstavljajte si, da v miren ribnik vržete dva kamenčka. Valovi, ki se širijo okoli njiju, interferirajo in tvorijo na gladini določen vzorec. Če pade v vodo tretji kamenček, se vzorec spremeni... V pičlih treh tednih mi je uspelo, da sem preprosto fizikalno pravilo prenesel v mnogo bolj kompleksno dimenzijo - na področje človekovega zaznavanja.

Več težav sem imel, ko sem se lotil spreminjanja lastne podobe. Vedno mi je spodletelo. Hotel sem že odnehati, ko mi je po naključju prišla v roke knjiga Viktorja Frankla. Spoznal sem, da sem se naloge lotil s popolnoma napačnega konca: ničesar namreč ni potrebno spreminjati. Vsi potenciali so že v meni. Potreben je samo ustrezen vzvod, da jih potisnem na površje. V kateremkoli trenutku, po želji. V dveh letih in osmih mesecih vsakodnevnega, nepopustljivega garanja sem se izmojstril do te mere, da lahko danes stotim ljudem v istem trenutku prikažem sto različnih obrazov. Od smrdljivega kamelarja v predmestju Kaira do elegantnega šarmerja v pariškem salonu. In vsi obrazi so resnični, noben ni zaigran...

Tistega večera sem torej stal ob šanku in opazoval goste na sprejemu, na katerega sem bil verjetno povabljen pomotoma. Počutil sem se udobno v svoji po meri ukrojeni obleki iz surove, antracitno sive svile. In še bolj mi je prijala moja odmaknjenost. Kot bi bila med menoj in ostalimi povabljenci varna steklena stena. Če sem se nagnil naprej, sem celo opazil lahno meglico svojega diha na sicer nevidni pregradi pred seboj.

Občasno sem se zabaval s tem, da sem v ribnik metal kamenčke. Polkovnikovi vdovi, ki je bila s svojim čokatim telesom, kratkimi, kosmatimi nogami in večno nezadovoljnim obrazom videti kot v pretesno žalno obleko našemljen jak, sem poslal sporočilo, da sprejem poteka brez najmanjšega spodrsljaja. To sicer ni bilo povsem res, zabavno pa je bilo v zmedenem pogledu stare opravljivke opazovati, kako temeljito sem ji zagrenil večer.

Plesišče je okupiral ne več povsem mlad borzni povzpetnik, obdan z venčkom cvilečih najstnic in debilnih prisklednikov. Očitno si je prizadeval, da bi dajal videz svetovljanskega spolnega atleta. Z nastopaškim rogoviljenjem daleč pod spodnjo mejo dobrega okusa je nadlegoval vse prisotne. Počakal sem, da se je med plesom pohotno prisesal na skoraj razgaljeno oprsje voljne spremljevalke, z obema rokama pa je ocenjujoče grabil po njeni zadnjici. Tedaj je dobil sporočilo, da ga mučijo neznosni vetrovi. Za hip se je skušal upirati in to je bila njegova napaka. Slabo minutko kasneje je mencaje tekel proti izhodu, za njim pa je v zraku lebdel oblak ogabnega smradu. Služinčad je hitela odpirat okna in vrata. Brez potrebe. Poskrbel sem, da je smrad izginil.

Nastopilo je trenutno zatišje. Gostje so krožili, po nekih naključnih ali obveznih pravilih oblikovali kaleidoskopske skupinice in izmenjavali običajne vljudnostne fraze. Prišlo mi je na misel, da bi se morda kazalo izmuzniti, preden stvar postane dolgočasna. Obrnil sem se proti vratom in jo zagledal. Stala je v zavetju vhoda, malce neodločno, kot da okleva, ali naj v to bleščeče zloščeno notranjost prinese bogati vonj mladega poletja. Nihče je še ni opazil. Razen služabnika, ki je z brezosebno uglajenostjo še vedno držal odprta vrata. In seveda mene, ki sem bil poklican zato, da jo opazim. Bila je moja muza. Magali DuLac...

___________________________________________________________________________________

Se bo nadaljevalo. Najbrž. Kadar mi bodo besede lepše žuborele. Magali si to zasluži.

Ali pa želi kdo nadaljevati namesto mene?

[bauca]

PEPE kr tako naprej .... nadaljevanje že nestrpno pričakujemo .... B) ;)

Lp

[K8]

˝Obrnil sem se proti vratom in jo zagledal. Stala je v zavetju vhoda, malce neodločno, kot da okleva, ali naj v to bleščeče zloščeno notranjost prinese bogati vonj mladega poletja. Nihče je še ni opazil. Razen služabnika, ki je z brezosebno uglajenostjo še vedno držal odprta vrata. In seveda mene, ki sem bil poklican zato, da jo opazim. Bila je moja muza. Magali DuLac...˝

Kakor da bi me nekaj prešinilo, sem v trenutku vedela, kaj moram storiti. Vabilo sem večkrat prečitala...skoraj da sem besede že znala na pamet...Ne zgodi se mi velikokrat, da bi me kdaj kam povabili in niti sama nimam velike želje biti v družbi. Že dolgo tega sem spoznala, da sem drugačna od njih, da me lepe obleke, gala zabave in plehki pogovori ne zanimajo. Sem pač oseba, ki se noče in se niti ne zna pretvarjati. Pa vseeno, nekaj me je ta večer vleklo da se jim pridružim.

S hitrimi koraki sem se vračala od potočka, kjer v popoldnevih kot je bil današnji, rada potihem sanjarim. Pričelo se je mračiti, ko sem vstopila v svojo skromno sobico in z žalostjo v srcu spoznala, da se ne morem primerjati z njimi. Svilene obleke z globokimi dekolteji, bohotna krila, svetleči lasje speti pod moderno oblikovanimi klobuki in seveda uglajene dame, vsaka v spremstvu svojega gospoda...

Skoraj iz kljubovanja sem navlekla nase svojo najlepšo, če lahko sploh tako rečem, obleko, si prečesala lase in jih spela visoko v figo. Samo še kanček sladkega, a prijetno mamljivega parfuma...

Korak mi je zaostal, ko sem vtopila. Gospodje v svojih najboljših opravah s prelestnimi mladenkami pod rokami, žvenket kozarcev in glasba, ki sem jo sama pri sebi prepevala še dolgo potem, ko se je večer končal. V trenutku sem na sebi začutila pogled, tako prodoren, da mi je vzdrhtelo telo...

Na drugem koncu sobe je, kot bi ne bil del drugače popolne slike...stal ON.

:unsure:

Popravljeno Maj 6, 2003. Popravil K8

[Pravokotar]

Hvala.

[urbi]

10.33. Vse je tako, kot ko sem včeraj zaspal. Slovenija, Ljubljana, garsonjera na obrobju mesta, postelja, miza, računalnik, kup knjig, učbeniki, CD-ji. V mobitelovem imeniku so še vsa imena in številke.

Popoldne trening kot že nešteto prejšnjih, služba... nije baš, ali ne tužimo se..., Laško je, (če je dovolj hladno), še vedno prijetnega okusa in za njegov ugodno sproščujoč vpliv sem tudi danes nadvse hvaležen.

Spomnim se, kaj sem počel včeraj, kaj sem gledal nazadnje v kinu (in ali mi je bil film všeč), s kom sem zmenjen nocoj, kaj mi je početi jutri, naslednji teden, spomnim se načrtov za poletje, ideje za naslov magisterija,...

... A hkrati čutim, daje nekaj huuuudoooo narobe!? Občutek, ki se je od nekod priplazil najprej v podzavest (ta se že nekaj dni bori za pozornost zavesti) in nato še v velike možgane.

Zrak ima za (tenak) odtenek drugačen vonj, ljudje se smejijo malo bolj... prisiljeno...?, zvoki odzvanjajo bolj plehko, čustva so zgolj površna, ideali, za katere je bilo še včeraj vredno umreti, so danes že na prvi pogled prozorni in vredni pomilovanja. Velike ideje, hudi plani, so se razblinili kot najnežnejši milni mehurček.

Zdi se, kot bi stopil v nekakšno cono somraka, en, posebaj zame ustvarjen paralelni svet, ki je skooooraj identičen resničnemu. Čustveno – intuitivni del moje osebnosti se pripravlja na divji galop v območje panike, razum miri razgrete misli, pomirja v stilu »vse je kul, fant, nič ni narobe, glej, vse je na svojem mestu,...«, medtem pa bolj subtilen del zavesti sumničavo opazuje...

Tule nekaj hudo smrdi...!

...(ali manjka? MG, MP, SP, GZ, VS,... imena in priimki se razkrajajo, ostajajo samo meglene reminiscence vonja in okusa... kože, las, ustnic, jezika...)

Urbi

[Pravokotar]

Bi lahko zdaj nekdo stričku PEPEtu na poljuden način razložil, zakaj je denimo vrli Urbi celo vrsto let zanemarjal svoj literarni talent?? :huh: In potrebno je bilo samo kratko skrpucalo o nekom, ki ga je bežno spomnil na nekoga, pa se je fant prebudil...Matr ste face :D :D

Fino se mejte, pa včasih kaj napišite (ne izključno o šraufih & bremzah & ostali ropotiji) pa glejte, da ne boste (pregloboko) v depro padli.

That's all, folks!

[Vale]

Včasih, ko sem bil še mlad, so na železniških postajah bile postavljene tehtnice. Če si stopil nanjo in vanjo vrgel kovanec, je priletel ven kartonček, na katerem je pisalo, koliko si težak. Na hrbtni strani kartončka, pa je bil kakšen koristen nasvet.

Tako je mlada gospa čakala na svoj vlak. Opazila je tehtnico, stopila na njo in vanjo vrgla kovanec. S svojo težo ni bila najbolj zadovoljna, na hrbtni strani pa je pisalo čudno navodilo:

«Če boš zdaj šla med drugi in tretji tir, se boš tam tako sprdela, kot se nisi še nikoli v življenju.«

Res je čutila v trebuhu neko čudno napenjanje, zato ni razmišljala kaj dosti in upoštevala je nasvet iz kartončka. Res se je tam tako sprdela in olajšala, kot še nikoli v življenju, zato je hitro pohitela še enkrat stopiti na to isto vago.

Na hrbtni strani kartončka je pisalo:

«V levi kabini ženskega wc-ja, te čaka lepotec tvojih sanj,

z njim boš imela seks svojih sanj.«

Mlada gospa je kar drhtela, ko je pohitela proti ženskemu wc-ju in v levi kabini res naletela na lepotca svojih sanj, s katerim je res imela seks svojih sanj. Ko sta končala, je mlada gospa pomislila, saj to so vendar nebesa in hitro pohitela še enkrat stopiti na tisto tehtnico. Ko je dobila še tretji kartonček, je na njem pisalo:

«Med tvojim prdenjem in seksanjem, ti je na žalost odpeljal, tvoj zadnji vlak«

In nauk te zgodbe je sledeč:

«Karkoli že počneš,

naj ti bo to pravilo,

ne pozabi, na življenjsko silo,

ne pozabi, na njeno ljubezen,

da ti prej ne odpelje vlak,

tvojih, zamujenih nebes.«

Avtor - neznan

[Anubis]

Zavijanje štuke,

gneča v disneylandu,

oči široko odprte.

[urbi]

Bi lahko zdaj nekdo stričku PEPEtu na poljuden način razložil, zakaj je denimo vrli Urbi celo vrsto let zanemarjal svoj literarni talent??  :huh:  In potrebno je bilo samo kratko skrpucalo o nekom, ki ga je bežno spomnil na nekoga, pa se je fant prebudil...Matr ste face  :D  :D

Fino se mejte, pa včasih kaj napišite (ne izključno o šraufih & bremzah & ostali ropotiji) pa glejte, da ne boste (pregloboko) v depro padli.

That's all, folks!

Oooooooooo, da bi urbi ves ta čas zanemarjal svoje veselje do kvačkanja pa nebo čisto držalo! Včasih smo pač s svinčnikom (kulico, penkalom, koščkom oglja) bluzili, zdaj pa tipkamo. B)

Res pa je, da sem šele od lani navdušen motorist in šele od letos redno priklopljen na motosvet.com! In držalo bo tudi, da si me s svojim postom malo podrezal, (pa glih naslednjo noč sem čudno sanjal :D :D ).

Glede depre pa... pride, gre, pride... <_< <_< Se držim pravila: pusti jo, jo bo že minilo :unsure: !

Urbi

p.s.: kje je zdaj Mojca Mavec, bemti! Da ji nudim... pijačo

Popravljeno Maj 7, 2003. Popravil urbi