Usodni trenutek nezbranosti

[RAN]

... Pa tudi zaradi par galjotov, ki bomo

sicer vesla polomili od ljute tuge.

ČE BI BIL GALJOT

MI SLUŽBE NE BI BILO TREBA ISKAT

PA NA MORJU BI BIL

PA VESLAM TUDI RAD

PA RIBE BI JEDEL

PA BIČALI BI ME

Pa pod sabo na tla bi sral in scal.

:(

[Manu]

Pa pod sabo na tla bi sral in scal.

:(

:(

Reče se lulal in kakal. :huh: :unsure:

[RAN]

Pa pod sabo na tla bi sral in scal.

:(

:(

Reče se lulal in kakal. :huh: :unsure:

Točn to, sem hotu rečt, če bi na tla lulal in kakal, bi blo vse posrano in poscano.

;)

[klimbra]

Pa pod sabo na tla bi sral in scal.

:(

:(

Reče se lulal in kakal. :huh: :unsure:

Točn to, sem hotu rečt, če bi na tla lulal in kakal, bi blo vse posrano in poscano.

;)

OPLAAAAAAAAAAAAAAA!!!

"PONEČEDENO!!!!" :angry:

[AlterMann]

Moja životna priča

Kad sam imao četrnaest godina,nadao sam se da ću jednog dana imati devojku.

Sa šesnaest godina imao sam devojku, ali nije imala strasti, pa sam zaključio da mi treba strastvena devojka sa životnim žarom.

U koledžu sam se zabavljao sa strastvenom devojkom, ali je bila suviše emotivna. Sve je bilo dramatično, bila je kraljica drame, sve vreme je plakala i pretila samoubistvom. Tada sam zaključio da mi je potrebna stabilna ličnost.

Sa 23 našao sam veoma stabilnu devojku, ali je ona bila dosadna. Bila je potpuno predvidljiva i nikad se nije uzbuđivala ni oko čega. Život je postao toliko dosadan da sam zaključio da mi treba malo uzbudljivija devojka.

Sa 24 godina našao sam uzbudljivu devojku, ali nisam mogao da držim korak sa njom. Jurila je od jedne stvari do druge, nikad se nigde ne zadržavajući. Činila je lude iznenadne stvari i činila me je isto toliko jadnim koliko i srećnim. U početku je bila zabavna i vrlo energična, ali nije imala nikakav pravac. I tako sam odlučio da nađem devojku koja ima jasne ciljeve.

Kad sam napunio 26 godinu, našao sam pametnu, ambicioznu devojku, koja je stajala čvrsto na zemlji i nju sam oženio. Ona je bila toliko ambiciozna da se razvela od mene i uzela mi sve što sam imao.

Sad sam stariji i mudriji i tražim devojku sa velikim sisama.

[kekec III]

Kad sam imao četrnaest godina,nadao sam se da ću jednog dana imati devojku.

Sad sam stariji i mudriji i tražim devojku sa velikim sisama.

Cycova življenska zgodba.....

[Manu]

Kad sam imao četrnaest godina,nadao sam se da ću jednog dana imati devojku.

          Sad sam stariji i mudriji i tražim devojku sa velikim sisama.

Cycova življenska zgodba.....

:lol: :lol: :lol: :lol:

p.s.

Nisemsimoglapomagatpress. :blink:

[Alla]

.....................Naslednje jutro ni bilo ob meni nikogar. Pregledal sem vse prostore in iskal kakršnokoli znamenje, da nisem sanjal. Zaman.

Kasneje sem opazil, da je s police izginil za lešnik velik, od morja zglajen kamen. Kristalizacijsko jedro za moje spomine na neko poletje.

"Imej jih, Magali," sem pomislil. "Imej moje spomine."

Dober teden kasneje se je kamen pojavil na nekem drugem mestu. Položil sem ga nazaj na polico..............

Bil je spet eden tistih dni, ko nisem več zmogla biti jaz. Vsaj ne takšna jaz kot me poznajo vsi. Zato sem bila Magali. Sedela sem na barskem stolčku in ga opazovala. Vem kakšen vpliv imam na moške. Kot kobra na malo sivo miš. Plen. Pa saj ne vedo. Nagnil se je k meni, mi odmaknil pramen las s čela in se predstavil:"Ime mi je Gali. Sven Gali." Pustila sem ga da je govoril, toda trajalo je že predolgo zato sem njegovo vprašanje "Smem prosit......" prekinila z odgovorom na vprašanje, ki ga ni upal postaviti: "Seveda, pojdiva k tebi."

Hotela sem nebesa in za trnutek sem jih dobila. Podaril mi je točno to, kar sem v tistem trenutku hotela. Brez vprašanj, brez odvečnih besed. Samo glasba in najini telesi. Nič več in nič manj kot trenutek blaženosti in naslade.

Potem sem odšla. Niti opazil ni. Na polici sem zagledala kamen. Majhen, zglajen od časa in vode. Prijela sem ga v roko, stisnila sem ga v pest z namenom, da ga odnesem. Razklenila sem pest in med koraki spustila kamen. Mogoče ga vzamem, ko bom nasledjič Magali.

[urbi]

Bil je spet eden tistih dni, ko nisem več zmogla biti jaz. Vsaj ne takšna jaz kot me poznajo vsi. Zato sem bila Magali. Sedela sem na barskem stolčku in ga opazovala. Vem kakšen vpliv imam na moške. Kot kobra na malo sivo miš. Plen. Pa saj ne vedo. Nagnil se je k meni, mi odmaknil pramen las s čela in se predstavil:"Ime mi je Gali. Sven Gali." Pustila sem ga da je govoril, toda trajalo je že predolgo zato sem njegovo vprašanje "Smem prosit......" prekinila z odgovorom na vprašanje, ki ga ni upal postaviti: "Seveda, pojdiva k tebi."

Hotela sem nebesa in za trnutek sem jih dobila. Podaril mi je točno to, kar sem v tistem trenutku hotela. Brez vprašanj, brez odvečnih besed. Samo glasba in najini telesi. Nič več in nič manj kot trenutek blaženosti in naslade.

Potem sem odšla. Niti opazil ni.  Na polici sem zagledala kamen. Majhen, zglajen od časa in vode. Prijela sem ga v roko, stisnila sem ga v pest z namenom, da ga odnesem. Razklenila sem pest in med koraki spustila kamen. Mogoče ga vzamem, ko bom nasledjič Magali.

A je še komu vroče...? Meni je fuuuuuul! B) B) B)

Urbi

[Thundercat]

meni je pa kr hladno ker je pri nas ravnokar padal dež..... :D :D :P ;)

[lederman]

Prišla je tiho,neopazno v družbi prjatlc iz majhnega kraja nekje na štajerskem(Dobr.). Vse to se je dogajalo v Laškem (Pivo in cvetje). Tista ena ura plesa je minila, d še sam ne vem kdaj. Z dvema besedama: Pleše odlično, božansko!!! Ampak jz ostal trd kot kamen, podzavestno! Sam upam, d ga nism preveč usral!?

Lp

[K8]

Naslednje jutro ni bilo ob meni nikogar. Pregledal sem vse prostore in iskal kakršnokoli znamenje, da nisem sanjal. Zaman.

Kasneje sem opazil, da je s police izginil za lešnik velik, od morja zglajen kamen. Kristalizacijsko jedro za moje spomine na neko poletje.

"Imej jih, Magali," sem pomislil. "Imej moje spomine..."

Tistega jutra sem se počutila ranjeno, kot da bi prodrl v mojo dušo in imel oblast nad mano. Bilo je lepo, priznam. Hrati pa me je bilo tudi strah. Strah same sebe. Le kako sem lahko dopustila, da se prepustim popolnemu tujcu? Imel si nekakšen vpliv name, da sem pozabila na to, kdo pravzaprav sem. Ali pa sem vsaj mislila, da to vem. Tebi pa je nekako uspelo odluščiti masko z mojega obraza. Tisto, za katero sem se skrivala, za katero sem se počutila tako varno...

Zmanjkalo mi je črnila, nadaljujem prihodnjič...

...Magali. ;)

[SiR]

Večer pred tisto divjo nočjo ob jezeru je bila še vsa omikana, čudovita v svoji popolnosti, a nekam siva, kot bi nekdo čudovitemu oljnemu platnu odvzel sijaj in živost. Nekaj je manjkalo - dolgo nisem vedel, kaj. Opazoval sem njene poteze, kako se premika med mizami, kot hladen vetrc, ki v soparnem dnevu ohladi vlažno kožo in jo naježi.

Njene jedre prsi - prsi zdravega kmečkega dekleta, ki si je znanje in vedenje priborila v buržujskih šolah,a ni pozabilo, kje tičijo najbolj v nebo vpijoči čari ženskega telesa -, so dajale ritem mojemu življenjskemu utripu. Zrele borovničke so se lepo zabadale v prosojno tkanino, da so jo nalahno privzdigovale in dajale vedeti, kako močno jo prežema, vsak trenutek bivanja, čustvena nebrzdanost. Opazoval sem svilo, ki je kazala vsak zavoj njenih oblin, skozi katero sem z čutili zaznaval vonj po mošusu in mimogrede ugibal, kako visoko na stegnih se končajo nogavice in prične tista dišeča, mehka koža, ki se tam nekje med nogami splete v čudovito nežni svet strasti in naslade. Tam, kjer počiva njen slastni, drobni zaklad, s katerim se začne in konča vsaka najina noč.

Približala se mi je in smeje postavila predme čudoviti napoj, ki mi je za nekaj časa spet ohladil telo in olajšal misli. A skrivaj, za fasado vsakdana sem trgal strast z njenega života in hlastal kot poneumljeni bebec, ves prežet z namenom in vso domišljijo tega sveta sem se v kotičkih ustnic muzal in dejal:" Magali ... ali bi ... ?"

Ko sem se zbudil, je ležala ob meni, tiho, oblita z jutranjim soncem, še nekaj ur nazaj s krvjo obarvana in solzami oblita lica pa so počivala v božanskem snu...

[Filip111]

...Njene jedre prsi - prsi zdravega kmečkega dekleta, ki si je znanje in vedenje priborila v buržujskih šolah,a ni pozabilo, kje tičijo najbolj v nebo vpijoči čari ženskega telesa...

:lol: :D :D :lol: :lol: :lol: :lol: :D :D :D :lol: :lol:

[Alla]

Tistega jutra sem se počutila ranjeno, kot da bi prodrl v mojo dušo in imel oblast nad mano. Bilo je lepo, priznam. Hrati pa me je bilo tudi strah. Strah same sebe. Le kako sem lahko dopustila, da se prepustim popolnemu tujcu? Imel si nekakšen vpliv name, da sem pozabila na to, kdo pravzaprav sem. Ali pa sem vsaj mislila, da to vem. Tebi pa je nekako uspelo odluščiti masko z mojega obraza. Tisto, za katero sem se skrivala, za katero sem se počutila tako varno...

Zmanjkalo mi je črnila, nadaljujem prihodnjič...

...Magali. ;)

......pa vendar......lažje se je prepustiti tujcu.....nekomu, ki te ne pozna.....ki ne ve, da to kar ima v rokah, da sem to jaz.....brez maske, krinke za katero se skrivam pred svetom......Strah me je.......strah, da je mogoče vendarle to opazil. Pa saj ni mogel.....ali pač......je bila kakšna beseda, kakšen krik naslade, poteza obraza, pogled v očeh, ki me je izdal? Ne.....ni smel biti.......to igro sem vendarle že ispilila do potankosti.......nisem si dovolila napake.....Pa vendar.....kaj pa če.....

Prekleto, pokopala me bo lastna igra. Igram se s svojim življenjem, pa drugi niti ne vedo za to.

Pa vendarle na koncu ranim samo sebe, boli samo mene......znova in znova.......prekleto............

[Pravokotar]

Na vratih njegovega podstrešnega stanovanja je bila pritrjena medeninasta ploščica z napisom S. Gali.

Nihče ni vedel ali je njegova ali je ostala za nekom drugim. Ni bilo važno. Ime se je vraslo vanj.

Stal je ob nastežaj odprtem visokem francoskem oknu in čakal. Ura, ob kateri je navadno prihajala, je že davno minila. Vztrajal je. Otročje sebična zaskrbljenost v njem je bila močnejša od občutka užaljene opeharjenosti.

S pogledom je spet zdrsnil preko kockaste, vlažne sivine ceste. Na drugi strani se je prelomila v navpično sivino nasproti stoječe hiše. Na okensko polico je nekdo postavil veliko vazo s tremi sončnicami. Sivimi.

"Čudno," je za hip pomislil. Potem pa je misel zdrsela nekam dalje. Nepomembna.

Dvignil je roko, da bi obrisal sledove dežja z okenskega stekla. Ko je segel v prazno, se je zavedel, da je okno vendar odprto. Roka je za hip v zadregi obstala v zraku. Nato se je, še vedno v zadregi, podala proti njegovemu obrazu. Podrgnil se je po bradi in začutil lahno skelenje tam, kjer se je zjutraj ob britju urezal. Bril se je vsako jutro. Ni hotel, da bi ga ona zalotila neurejenega. Vedel je, da bi jo motilo.

V vrzeli med nasproti stoječo hišo in cerkvijo so ugašali cvetoči kostanji. Navadno je prihajala od tam. Sprva plaho, nato vse bolj samo po sebi umevno.

Običajno sta potem sedela v sobi in se skupaj hranila s tistim, kar je pač imel.

Ko jo je prvič skušal pogladiti po glavi, se je odmaknila in se nezaupljivo zazrla vanj.

Potem se je navadila. Sčasoma se je smel celo dotikati njenih gladkih, mladostnih prsi. Nič spotikljivega ni bilo v tem dejanju, čeprav je bil mnogo starejši. Želel je le čutiti, kako ji utripa srce.

Kostanji so dokončno ugasnili v mraku. Ostala je le kockasta sivina ceste, zdaj skoraj črna.

Nikjer sledu o tistem drhtečem šelestenju v zraku, po katerem jo je zaznal, še preden jo je zares zagledal. Z vzdihom se je premaknil, da bi zaprl okno. Sredi giba je zaslutil nedoločno prisotnost v svoji bližini. Znano se je mešalo z nekim novim vonjem, ki ga je begal.

Oprijel se je ograje iz kovanega železa in z drugo roko segel v temo. Zatipal je znane prsi in znani utrip. Dvignil jo je in jo odnesel v sobo. V plaho zarisan kolobar luči nad mizo, ob kateri sta navadno sedela.

Njene oči so bile odprte. Toda zaman je v njih iskal nova vprašanja.

Umrla mu je na rokah.

Magali.

Njegova golobica.

[mihc]

Človesko bitje je ta noč, ta prazen nič, ki obsega vse v svoji preprostosti; brzkončno bogastvo prispodob in podob, od katerih mu nobena ne pripada, ali ki niso prisotne. Ta noč, intimnost narave, ki obsaja tu, čisti sam, v fantazmagoričih prispodobah, je noč krog in krog, kjer se tu pojavi krvava glava, tam bela prikazen in ravno tako izginejo. Nekdo vzre to noč ko se zazre človeškemu bitju v oči, v noč, ki postane grozna.

[Pravokotar]

Na vratih njegovega podstrešnega stanovanja je bila pritrjena medeninasta ploščica z napisom S. Gali.

Nihče ni vedel ali je njegova ali je ostala za nekom drugim. Ni bilo važno. Ime se je vraslo vanj.

Stal je ob nastežaj odprtem visokem francoskem oknu in čakal. Ura, ob kateri je navadno prihajala, je že davno minila. Vztrajal je. Otročje sebična zaskrbljenost v njem je bila močnejša od občutka užaljene opeharjenosti.

S pogledom je spet zdrsnil preko kockaste, vlažne sivine ceste. Na drugi strani se je prelomila v navpično sivino nasproti stoječe hiše. Na okensko polico je nekdo postavil veliko vazo s tremi sončnicami. Sivimi.

"Čudno," je za hip pomislil. Potem pa je misel zdrsela nekam dalje. Nepomembna.

Dvignil je roko, da bi obrisal sledove dežja z okenskega stekla. Ko je segel v prazno, se je zavedel, da je okno vendar odprto. Roka je za hip v zadregi obstala v zraku. Nato se je, še vedno v zadregi, podala proti njegovemu obrazu. Podrgnil se je po bradi in začutil lahno skelenje tam, kjer se je zjutraj ob britju urezal. Bril se je vsako jutro. Ni hotel, da bi ga ona zalotila neurejenega. Vedel je, da bi jo motilo.

V vrzeli med nasproti stoječo hišo in cerkvijo so ugašali cvetoči kostanji. Navadno je prihajala od tam. Sprva plaho, nato vse bolj samo po sebi umevno.

Običajno sta potem sedela v sobi in se skupaj hranila s tistim, kar je pač imel.

Ko jo je prvič skušal pogladiti po glavi, se je odmaknila in se nezaupljivo zazrla vanj.

Potem se je navadila. Sčasoma se je smel celo dotikati njenih gladkih, mladostnih prsi. Nič spotikljivega ni bilo v tem dejanju, čeprav je bil mnogo starejši. Želel je le čutiti, kako ji utripa srce.

Kostanji so dokončno ugasnili v mraku. Ostala je le kockasta sivina ceste, zdaj skoraj črna.

Nikjer sledu o tistem drhtečem šelestenju v zraku, po katerem jo je zaznal, še preden jo je zares zagledal. Z vzdihom se je premaknil, da bi zaprl okno. Sredi giba je zaslutil nedoločno prisotnost v svoji bližini. Znano se je mešalo z nekim novim vonjem, ki ga je begal.

Oprijel se je ograje iz kovanega železa in z drugo roko segel v temo.

Za hip mu je skozi misli prhnilo vprašanje, odkod prihaja zoprni škripajoči zvok. Odkod nenaden piš, ki mu je zavel okoli glave.

Ko je obležal na vlažni kockasti črnini ceste, so se njegovi prsti še vedno čvrsto oklepali hladnega kovanega železa.

Lahno je pristopicala iz teme v medli kolobar cestne svetilke. Ustavila se je tik ob njem. Se mu zazrla v široko odprte oči. V njih ni bilo več odgovorov.

Razprostrla je krila in odletela.

Magali.

Njegova golobica.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~0~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

:rolleyes:

[Alla]

Razklenila sem pest in med koraki spustila kamen. Mogoče ga vzamem, ko bom nasledjič Magali.

Kamen........tisti prekleti kamen sem izpustila.......samo tisti prekleti mali kamenček še manjka v mojem zidu, pa bom lahko za vedno Magali De Luc......

Dežuje.....na sebi še vedno voham njegov parfum, čutim njegove dotike, v glavi pa še vedno zvenijo njegove besede.....za slovo.....

Na roko mi prileti majhna vešča.......stisnem pest, ujeta je......ponavadi bi jo odnesla ven, na svobodo.......zdaj pa samo obrišem srebrni prah njenih kril, ki sem ga razmazala po celi dlani......vse mine.....tudi njegov vonj bo zbledel.....samo besede bodo ostale nekje v moji glavi......"za slovo".....

V ušesih mi še vedno zvenijo besede mojega nesojenega ljubimca....."Pustila si ga preblizu.....vedno moraš imeti nekaj rezerve....."

Ja, ampak v mojem zidu še vedno manjka ta mali prekleti kamen.....

Alla

[Pravokotar]

... v mojem zidu še vedno manjka ta mali prekleti kamen.....

prihajajo in odhajajo

vrste moških

vedno znova

upirajo poglede v zid

v tišini

zbrano

da ne bi preslišali šepetanja

Visoke pesmi

kralja Salomona...

zid objokovanja

[klimbra]

... v mojem zidu še vedno manjka ta mali prekleti kamen.....

prihajajo in odhajajo

vrste moških

vedno znova

upirajo poglede v zid

v tišini

zbrano

da ne bi preslišali šepetanja

Visoke pesmi

kralja Salomona...

zid objokovanja

In tudi v tem zidu manjka "kamen-ček"

Le zakaj?

Ker ženske nimajo dostopa do njega?

[Alla]

Mir........še malo, pa bom dočakala svoj mir.........sredi skal, nizkega grmičevja, vonja redkih borovcev in morja, sredi glasne pesmi številnih škržatov, ki tudi v najhujši pripeki ne utihnejo.........

Horde turistov so v glavnem že zapustile moj raj.......

Od naše hiške vodi ozka steza speljana med robidovjem in kamnitimi zidovi, s trudom postavljenimi okoli starih oljk, do kraja kjer sem še sanjala......

Majhen zalivček s plažico dolgo kakšne tri metre, posute z drobnimi kamenčki.....Nad zalivčkom je nižji hribček z ostanki prastarega razglednega stolpa, sredi katerega zdaj veličastno kraljuje stara in zgubana smokva..........

Kakšnih ducat korakov stran je zaplata suhe, rdeče zemlje iztrgana sivim skalam, kjer stoji majhna snežno bela cerkvica.......kraj mojih sanj in smrti.....

Ponavadi je zaklenjena, da ne bi pobesnele horde turistov oskrunile starega oltarčka in tistih treh lesenih klopi, ki samevajo večino časa v letu...... Vedno, ko prispem tja, se mojega srca dotakne napis nad vrati......."Kraljice mora, moli za nas"..... Skozi možgane šine misel.....Prosim, kraljica morja, moli tudi zame.....

Saj ne vem.....mogoče je kdaj zažebrala kakšno molitev tudi zame......ampak želje, napisane na droben kamenček s tiste plažice in zataknje v napol zazidano okno mi ni nikoli izpolnila.......Celo več......tam kjer sem začela tiste otroške sanje, tam so se te sanje tudi končale......prekleta ironija......pa ravno pri tisti cerkvici.......

Letos grem po dolgem času spet tja......na pamet poznam stezico, ki sem jo v mladosti tolikokrat prehodila.....do cerkvice.... Spet me bodo preplavili spomini, ki sem jih skušala pozabiti......čeprav vem, da jih nikoli ne bom.....spet bodo na dan prihrumele želje, spet bom sanjala z doprtimi očmi..........

Saj vem.......sedela bom na skali, z rokami bom objela svoje noge, na licu pa bo spet tisti nežni nasmeh dekletca izpred trinajstih let, za katerega nihče več ne verjame, da se še lahko zariše na mojem obrazu........

Pa kaj......saj bo samo en teden........en teden na leto pa si lahko privoščim sanje, najbolj nežne in drzne obenem......visoko leteče in nedolžne, kot na perutih bele golobice....... nedosegljive......... Sanje, tako podobne tistim, ki sem jih že sanjala...... Vse je isto..... karakter, šale, celo smeh ima isto barvo......samo ime ni enako...... sanje.....

Mogoče me bo tokrat Kraljica morja imela kaj raje......mogoče.......

.................še malo, pa grem k njej po nove sanje..............

Alla

[Manu]

Mogoče me bo tokrat Kraljica morja imela kaj raje......mogoče.......

.................še malo, pa grem k njej po nove sanje..............

Alla

Ljuba prijateljica,

prosim te, ne zahtevaj nemogočega od Kraljice morja... ker boš kasneje spet mislila, da te nima dovolj rada , da ti ni izpolnila tistega, za kar si jo prosila in za kar se je trudila ona prositi zate - tudi bog morja ni vsemogočen. Verjemi.

Pojdi. In objemi noge na plaži in ko bo večerno sonce že skoraj padlo v morje in se bo na gladini risala samo še vedno bolj ozka rumena črta, cesta proti soncu, dovoli, da ti to ogreje srce. In bodi sama s sabo. In imej se rada. Dovoli si biti enkratna, neponovljiva, najlepša in najboljša. Dovoli, da se ti morda po tvojem ličku, kamor sem ti še včeraj pritisnila poljubček, skotali tudi kakšen biserček.... Nič hudega....

..in ja, kar daj, pojdi po novi sanje. Ampak - ne misli, da te tam kar čakajo, da boš prišla in jih vzela in odnesla s sabo. Ne...

Pojdi in si jih začni sama plesti. Ti to znaš in zmoreš. B)

Rada te imam. :)

[Alla]

Ej, to je sam zgodbica........nič več in nič manj kot SAMO zgodbica........

Jebeš sanje.............

Alla :ph34r:

[Manu]

Ej, to je sam zgodbica........nič več in nič manj kot SAMO zgodbica........

Jebeš sanje.............

Alla :ph34r:

Ja, tut to včasih paše.

Posebno v zgodbicah.

Ki so samo zgodbice in zgolj zgodbice. ........

:ph34r:

p.s.

Pejt že na morje, nooo!!! :rolleyes: :rolleyes: :rolleyes: :) ;)