Ljubezen

[smrekca]

Ja, to je pa res..ko najmanj pričakuješ, ponavad najprej zadene Amoroček/Venera...in potem je zlo sladko obdobje, dokler se smetana ne poliže...pol pa pride na vrsto namest zaljubjenosti, zorenje in temu sledi ali gnitje ali pa sočno zrel sadež :D mmmm :rolleyes:

[bauca]

Išče se punca !

Išče se punca, ki me bo imela rada in katero bom lahko imel rad.

Išče se punca, ki bo imela prodoren pogled, nagajiv a nedolžen.

Išče se punca, ki me bo razveseljevala in spravljala v smeh, nasmeh.

Išče se punca, ki bo simpatična, pa čeprav samo meni.

Išče se punca, s katero mi nikoli ne bo dolgčas in bo navihana.

Išče se punca, takšnih in drugačnih mer.

Išče se punca, romantična in pripravljena tvegati.

Išče se punca, s katero bova plesala v temi, daleč od oči, v svetlobi avtomobilskih luči, bosa v rosi.

Išče se punca, odrasla a otročja.

Išče se punca, ki ima moj košček sreče.

Išče se punca, ki bo brala knjigo, gledala film in bova nato jokala skupaj.

Išče se punca, … kdor jo je videl,… ponujena nagrada !

:wub:  :wub:

hmmmm... mene tole vse skup mal na Bauco spominja... :D :OK: :wub: :004

Men tud :rolleyes:

[Alla]

Ljubezen? Ja, iluzija........ki se razblini hitreje kot milni mehurček............. :angry:

Alla

Popravljeno September 14, 2003. Popravil Alla

[Zok]

pol so pa milni mehurcki kr fejst obstojni... :lol1:

[Alla]

Je ljubezen to, da se odpoveš svojim sanjam zaradi ljubljene osebe? :?

Nope....jaz mislim, da je ljubezen samo beseda, sestavljena iz osmih črk. Pa še "z" je vmes.....in zame je to slaba črka..... :wacko:

Alla :ph34r:

[Vale]

Hudiča menda bom to že enih petič napisala:

Življenje je zame enostavno preveč dragoceno in mnogo prekratko, da bi delala kompromise na račun lastne sreče.

Pa ne spet to razumet kot egoizem ... ker to ni isto ...

Ali se midva,

ki praviva,

da se ljubiva,

res lahko ljubiva,

če ne poznava,

skrivnosti srca?

Ali se midva,

ko se izljubiva,

vendar takrat,

komaj čakava,

da se razideva,

res iz srca ljubiva?

Brez najinega spoštovanja,

brez najinega cenjenja,

brez najine pozornosti,

ni zame, ne zate,

nobene ljubezni srca,

samo moja in tvoja, prazna sla.

Popravljeno December 9, 2003. Popravil Vale

[stigmata]

ljubezen = trpljenje :OK:

[Vale]

ljubezen = trpljenje :OK:

Jap, če tako mislim, je ziher to ...

[Vale]

Če nisi krenil

s cilja poti,

na cilj tudi nikoli,

prišel ne boš.

[RAN]

samo moja in tvoja, prazna sla.

Sla je ali pa je nei.

Če je ni, je res prazno, ni pa sla.

Če je sam sla, je duša prazna, če je duša prazna ji ni do sla.

Kaj je pol vse to. :?

[Thundercat]

še iz zgolj sociološkega vidika...

ljubezen je pozitivno poudarjeno emocija/čustvo ene osebe do druge...je del intime, ponavadi poznamo več vrst ljubezni: prijateljska ljubezen, starševska ljubezen, partnerska ljubezen in ljubezen zgolj s povdarkom spolnosti....

[Zok]

Pa še "z" je vmes.....in zame je to slaba črka..... :wacko:

...hvala... :D

ljubezen = trpljenje :OK:

ma niti ne. ce najdes tapravo osebo ("the one"), ti lajf obrne totalno na glavo. recimo yst sm zdle z bivso punco totalno skregan (ceprav ne vem zakaj ze - zenske pac... :rolleyes: ), ampak sm vseen srecn da sm bil z njo. tolk lepih trenutkov, k sm dozivel v ljubezni sem jih dozivel sam tist vikend ko sm aprilio domov prpelu... :wub: ceprav ni to niti priblizno primerljivo. ampak bistvo je, da ljubezen (tista v pravem pomenu besede) osrecuje! .)

[SiR]

še iz zgolj sociološkega vidika...

ljubezen je pozitivno poudarjeno emocija/čustvo ene osebe do druge...je del intime, ponavadi poznamo več vrst ljubezni: prijateljska ljubezen, starševska ljubezen, partnerska ljubezen in ljubezen zgolj s povdarkom spolnosti....

pa še ljubezen do hišnega ljubimčka, ljubezen do drobnice, ljubezen do perutnine in ljubezen do same zaljubljenosti.

eni pa so celo zaljubljeni v ogledalo...

[Dr. _MAXXI_]

Ljubezen? Ja, iluzija........ki se razblini hitreje kot milni mehurček............. :angry:

Alla

To mi deli ...... pa še res je ! ....

...... ljubezen haha kaj je to ..... res je obstaja ma sam če si zatiskaš oči pred realnostjo in vidiš sam kar hočeš sam prej ali slej te neki vseka ..... nekdo je lepo povedal ..... išči prijatelja v osebi ki jo ceniš in ti je draga!

Hvala!

[Manu]

in ljubezen do same zaljubljenosti.....

...Dr. Sanja Rozman to imenuje "odvisnost"..... :mellow:

[Zok]

...Dr. Sanja Rozman to imenuje "odvisnost"..... :mellow:

js pa puberteta... :hmm:

no, odvisno od primera samega... .)

[klimbra]

Ko ljubezen človeka vsega prevzame,potem se vse kaže drugače...............čeprav se v bistvu ni nič spremenilo!!!!!!!

Le počutimo se polnejše in srečnejše!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

GOLO DEJSTVO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

[Mustang]

Teorije gor, teorije dol, izkušnje te, izkušnje druge...

Jaz sem zaljubljen.

Golo dejstvo.

Je pa v vsakemu od nas moč in sposobnost, kaj bo naredil z ljubeznijo. Če se kdo samoodpoveduje in v bistvu tega ne želi in če se kdo ves čas žrtvuje in dela nespametne kompromise... kdo je potem kriv? Ljubezen? Ljubljena oseba? Mislim, da se mora vsak zazreti najprej vase...

[bubamara]

evo, vi bedni zaljubljnci ....... ( malo sale)..

ljubezen je umetnost, ker zahteva znanje in trud, ne pa čustvo, ki se mu lahko prepusti kdorkoli, ne glede na doseženo stopnjo zrelosti. Ljubiti pomeni potrebno naučiti se, tako kot se je treba naučiti katerekoli umetnosti. To pomeni, da je treba obvladati teorijo ljubezni, nato prakso, vse skupaj pa mora spremljati ves naš trud in posvečanje. Ljubezen ni prijeten občutek, ki ga zaznamo po naključju, ki človeka prevzame, temveč dejavno zavzemanje za življenje in rast tistega, ki ljubimo. Sposobnost ljubiti zahteva stanje intenzivnosti, budnosti, stopnjevane vitalnosti, ki je lahko le posledica plodne in dejavne usmerjenosti na mnogih drugih področjih življenja. Ljubezen ni le odnos do nekega človeka (objekta), temveč je stališče, usmerjenost značaja, ki določa povezanost človeka s svetom kot celoto. Kdor ljubi enega samega človeka in je brezbrižen do drugih, ne ljubi, ampak je simbiotično navezan oziroma je njegova ljubezen razširjeni egoizem. Fromm je prepričan, da ljubezen ne izvira iz objekta, temveč je to zmožnost subjekta. Iz tega sledi, da če nekoga resnično ljubimo, ljubimo vse ljudi, ljubimo svet, življenje. Tako postane vseeno, koga ljubimo, kajti ljubezen je tudi dejanje volje in odločitve, je razsodba in obljuba, da bomo svoje življenje popolnoma posvetili življenju drugega posameznika. V sodobni zahodni kulturi se zdi tako pojmovanje ljubezni popolnoma napačno, ker velja, da je ljubezen delo spontane čustvene reakcije, ko človeka nenadoma zgrabi čustvo, ki se mu ne mora upirati.

Evo, lahko nadaljunem s pojmovanjem ljubezni pri Robertu A. Johnsonu. Tudi Johnson ločuje zaljubljenost od prave ljubezni; loči med romantično ljubeznijo in človeško ljubeznijo. Meni, da je v današnjem poudarjanju romantične ljubezni, težko prepoznati človeško ljubezen, ker je le ta zasenčena z napihnjenostjo in razvpitostjo romance, da je skoraj nikoli ne iščemo same po sebi, saj komaj vemo, kaj iščemo, kadar se tega lotimo. Romantična ljubezen je edinstven in najmogočnejši energijski sistem v zahodnjaški psihi, množični pojav tipičen za Zahod. Večina ljudi je prepričanih, da je to edina oblika ljubezni, na kateri lahko temelji zakon ali ljubezensko razmerje in da je to edina prava ljubezen. Johnson o romantični ljubezni razmišlja kot o psihološkem paketu – kombinaciji prepričanj, idealov, naravnanosti in pričakovanj – ki ne pomeni samo, da nekoga ljubimo, ampak da smo vanj zaljubljeni. V tem stanju smo potem prepričani, da smo našli končni smisel življenja, ki se nam je razodel v drugem človeškem bitju. Čutimo, da smo končno dopolnjeni in smo našli manjkajoče dele svojega bitja. Omenjeni psihološki paket vsebuje tudi nezavedno zahtevo, da nam naš ljubi ali zakonec vedno vzbuja občutek ekstaze in intenzivnosti. Johnson je prepričan, da se romanca po svoji naravi spridi v egoizem, kajti romantična ljubezen ni usmerjena v drugo človeško bitje, ker je njena strast usmerjena v naše lastne projekcije, pričakovanja in fantazije. Takšna ljubezen potem sploh ni več ljubezen do druge osebe, ampak do samega sebe. Johnson ugotavlja, da ko smo zaljubljeni v nekoga, ki ga ne poznamo kot osebo, nas privlači zato, ker se v njem zrcali podoba boga ali boginje v naši duši, kar v nekem smislu pomeni, da smo zaljubljeni sami vase in ne v drugo osebo. Prava ljubezen se začne samo takrat, kadar ena oseba spozna drugo takšno, kot v resnici je, kot človeško bitje, in kadar začne to človeško bitje imeti rada in zanj skrbeti. Človeška ljubezen je stanje – navezanost, povezanost z drugim – ki enostavno valovi v nas in skozi nas, neodvisno od naših namenov in prizadevanj. Ko ljubimo drugega, ljubimo tudi njegovo senco (lastnosti, ki okolici, njemu samemu ali nam, niso všeč), kar pomeni, da sprejmemo tega človeka v celoti in ne samo projekcijo. Preden je človek sposoben resnične ljubezni, mora, po Sanfordovih besedah (Midva, str. 174), biti zrel in imeti do druge osebe realna pričakovanja; mora biti sposoben prevzeti odgovornost za lastno srečo in nesrečo, tako da niti ne pričakuje, da ga bo druga oseba osrečila, niti je ne krivi za svojo slabo voljo in frustracije. Johnson poimenuje človeško ljubezen zelo zanimivo tudi kot ljubezen mešanja ovsene kaše, kar pomeni, da najdemo navezanost, vrednote in celo lepoto v preprostih in vsakdanjih rečeh, ne pa da v vsem, kar se nam dogaja, nenehno zahtevamo kozmično dramo, zabavo ali izjemno intenzivnost. Pojem mešanja ovsene kaše predstavlja razodetje svetega sredi ponižnega in navadnega. To pa romantična ljubezen ni, zato traja samo, dokler je dovolj razburljiva. Prava ljubezen pa se je torej pripravljena sprijazniti z nerazpoloženostjo in nerazumnostjo drugega, saj je navezana na človeka in ne na projekcijo. Človeška ljubezen vidi drugo osebo kot posameznika, zato ima do nje tudi individualiziran odnos, romantična ljubezen pa vidi drugo osebo zgolj kot igralca določene vloge v drami.

SCOTT PECK

Peck, S. M. (1990). Ljubezen in duhovna rast, Ljubljana, Mladinska knjiga

In kako gleda na ljubezen in zaljubljenost Peck? Pravi, da je ljubezen napor. Napor zato, ker je razširjanje človekovih omejitev. Svoje omejitve širimo le tako, da jih presegamo. Kadar ljubimo postane ta ljubezen vidna ali resnična le, če se trudimo, če za svojega partnerja naredimo en korak več. Ljubezni ni brez truda – ljubezen je polna truda. Želja ljubiti še ni ljubezen. Ljubezen je tisto, kar ljubezen počne. Je dejanje. Je odsev volje. Je oboje: namen in dejanje. Je hotenje. In to vključuje tudi izbiro. Odločimo se, ali bomo ljubili. Ko se trudimo za duhovno rast, počnemo to zato, ker tako hočemo. Hočemo torej ljubiti. Prava ljubezen izvira iz hotenja, ne iz čustev. Človek se zaveže ljubezni, pa če je občutek ljubezni navzoč ali ne. Resnična ljubezen ni občutek, ki bi nas preplavil. Ampak je premišljena in zavezujoča odločitev. Ljubezen je hoteno dejanje, ki prekaša kratkotrajne občutke ljubezni. Seveda je laže ljubiti z občutkom ljubezni. Če že je čustvo - je disciplinirano. Ne neobvladljivo. Pregovori kot so 'tiha voda globoko dere' in 'plitki potoki so hrupni' ponazarjajo prav to razliko med globoko ljubeznijo in dramatično zaljubljenostjo.

Peck se tudi sprašuje, kaj ljubezen ni. Ljubezen torej ni:

zaljubljenost

odvisnost

požrtvovalnost

občutek (čustvo)

In če ljubezen ni zaljubljenost, kaj je potem zaljubljenost? Peck pravi naslednje.

Zaljubljenost je vezana na spolno privlačnost. Je podedovano nagonsko vedenje, katerega namen je parjenje oz. nadaljevanje človeške vrste. Je ukana narave. Je iluzija, da bo trajala večno. Je mit o romantični ljubezni, ki je strašanska laž: namreč, da obstaja en moški za eno žensko in da je to zapisano v zvezdah oz. da mi ga/ jo je namenilo nebo in bova do konca živela srečno. Ta mit povzroča trpljenje, ker je nemogoče uskladiti resničnost svojega življenja z neresničnostjo mita. Zaljubljenost, romantična ljubezen je le začasna, hitro mine. Je začasen beg pred samim seboj. In kaj je bistvo zaljubljenosti? Rušenje meja jaza. Nenadna prekinitev dela človekovih meja jaza, s čimer se spoji njegova istovetnost z istovetnostjo drugega. Občutek, da se človek osvobodi od samega sebe in se izlije v ljubljeno osebo in tako dramatično preneha z osamljenostjo. To rušenje meja jaza doživljamo kot blaženost; jaz in ti sva eno, osamljenosti ni več. Peck to primerja z dvoletnim otrokom, ki še nima vzpostavljenih meja jaza: otrok je spojen z materjo in to doživlja kot vsemogočnost. Tudi zaljubljenost je takšna: doživljamo vsemogočnost, da lahko premagamo vse ovire in težave in da bo prihodnost svetla. Neresničnost teh občutkov je enaka neresničnosti občutkom dvoletnega otroka, ki se počiti kot vsemogočni kralj družine in sveta. Zaljubljenost ni ljubezen ker: ni odraz hotenja, ni zavestna izbira, ni širjenje človekovih meja, ampak delna in začasna prekinitev teh meja, ni potreben napor, ne daje bogatejše izkušnje, ne daje širine, ni namensko gojenje človekovega duhovnega razvoja, (ni potrebe po tem, saj smo že v neslutenih višavah in povsem zadovoljni z doseženim), ni potrebe, da bi se duhovno razvijal naš dragi, (saj je že popoln). Začasna osvoboditev meja jaza, ki je povezana poleg zaljubljenosti, še s spolnimi odnosi in uživanjem drog, lahko daje bežen občutek nirvane. A to ni nirvana (trajna razsvetljenost, duhovna rast). Nirvano dosežemo le z vztrajnim urjenjem pristne ljubezni.

Tudi odvisnost ni ljubezen. Kadar potrebujete za svoje preživetje drugega, potem ga zajedate, ne pa ljubite. Nobene izbire in svobode ni v vajinem odnosu. Je bolj potreba. Ljubezen pa je svobodna izbira. Dva človeka se ljubita, ko sta sposobna živeti drug brez drugega, a si izbereta, da bosta živela drug z drugim. Zakon je mogoč le med dvema močnima in neodvisnima človekoma. Odvisnost se zdi kot ljubezen zato, ker sili ljudi, da se strastno navezujejo na druge. Ampak to je protiljubezen. Odvisnež hlepi po sprejemanju, ne po dajanju. Vzdržuje le otroškost, ne spodbuja pa osebnostne rasti. Človeka omejuje, ne osvobaja. Uničuje ljudi, namesto, da bi jih oblikovala.

JOHN POWELL

Powell J. (1995). Ljubezen ne pozna pogojev, Župnijski urad Ljubljana - Dravlje

Powell razmišlja o brezpogojni ljubezni in nas sprašuje, kaj dejansko želimo od življenja. Ali je res življenje v ljubezni, ki vključuje trajno in brezpogojno predanost sreči drugega, pot do osebnega zadovoljstva in izpolnitve? Ali pa mora človek raje ostati prost in neobremenjen s takimi odnosi, zato da bi izkusil radost, moč in raznovrstnost občutkov, ki jih lahko daje življenje. Sodobna družba ne soglaša, da ljubezen kot življenjsko načelo smiselnega bivanja, pomeni srečo. Filozofija oz. miselna naravnanost naše družbe je: kako človek doseže v življenju največ užitkov in osebnega zadovoljstva in kaj bom jaz od tega imel. Ljubiti res stane. Zato ker je brezpogojna ljubezen življenjsko tveganje. Tvegamo sebe. Vendar sebična skrb in osredotočenost nase lahko vodita samo v izgubo sebe. To je čudno in boleče nasprotje. Ampak osebnost postajamo samo, ko mi drug z darom potrditve daje občutek, da sem osebnost. Frankl pravi: “Resnično spoštovanje sebe in resničen občutek istovetnosti lahko najdemo samo v odsevu pohvale tistih, ki jih ljubimo.” Obstaja strah pred brezpogojno ljubeznijo: strah, da bom zanikal samega sebe, da se bom poslovil občutku samostojne identitete. Bojim se, da se bom moral odpovedati svojim osebnim interesom in nagnjenjem.

Po Powellu ljubezen ni čustvo. Na splošno naj bi podpirala čustveno naklonjenost. Čustva so spremenljiva. Zato je ljubezen odločitev in zavezanost. Moja ljubezen je lahko trda, prav nič sladka in te ne bo razvajala. Je pa tudi nežna. Je brezpogojen dar. Svoboden dar. Brezpogojna ljubezen osvobaja. Ljubljenega sprošča, da je lahko neponarejen in pristen. Pri pogojni ljubezni pa druge stlačimo v ozek kotiček življenja in jim dovolimo, da so le tisto, kar smo mi sklenili, da naj bi bili. Če ne ljubim sebe, lahko druge le uporabljam, ne morem pa jih ljubiti. Moja ljubezen do tebe nikoli ne more pomeniti odpovedi samemu sebi, ne pomeni zanikanje svoje osebne identitete. Osnovni dar ljubezni je podaritev človekovega najbolj poštenega jaza s pomočjo najiskrenejšega odkrivanja samega sebe.

Kahlil Gibran v Preroku pravi, da brezpogojno ljubezen ne smemo pojmovati kot spreminjanje dveh otokov v eno strnjeno celinsko gmoto. Ljubezenski odnos bi moral biti podoben dvema otokoma, ki obstajata ločena in različna, toda njune obale oblivajo skupne vode ljubezni.

Rainer Maria Rilke pa pravi: “Ljubezen obstaja v tem, da se dve samoti varujeta, dotikata in pozdravljata druga drugo.”

Poglejmo si še tri stopnje ljubezni po Powellu:

Ljubeznivost

Opogumljanje

Spodbujanje

Umetnik v ljubezni mora začutiti, kdaj je bolj potrebna ljubeznivost, kdaj opogumljanje in kdaj spodbuda. To nikakor ni lahko.

Ljubeznivost: Sporočilo: “Resnično mi je veliko do tebe. Res si želim, da bi bil srečen. Na tvoji strani sem.”

Opogumljanje: Ne naredimo nekaj za ljubljenega namesto njega, ker potem on postane zasvojen s potrebo po nas. Odvisen. To pa ni ljubezen. Ljubezen osvobaja, ne pa omejuje oz. nas dela odvisne. Ljubezen daje človeku tako korenine (občutek pripadnosti) kot krila (občutek samostojnosti in svobode). Kar oseba resnično potrebuje je vera vase. Zaupanje, da je sama sposobna sprejeti probleme na svoje rame in izkoristiti priložnosti v življenju. Opogumljanje kot druga oblika ljubezni pomeni vlivati pogum. Pomeni vnašanje v partnerja novo in širšo zavest o lastnih sposobnostih, moči in samozadostnosti. Pomeni premagati samega sebe. “Daj človeku ribo in imel bo hrano za ves dan. Nauči ga loviti ribe in imel bo hrano za celo življenje”. Sporočilo: “Saj zmoreš!3

Spodbuda: povabi ljubljenega naj raste preko starih omejitev, naj se znebi samouničujoče navade, naj se otrese strahu, pozabi na užaljenost. Če opogumljanje pripomore, da se naš partner zave svoje moči, pomeni spodbuda ljubeč sunek, naj dejansko uporabi svojo moč. Sporočilo: “Poskušaj. Potrudi se. Pojdi zdaj.”

Kaj pomeni, če si želim ljubezni?

zlomiti zavezanost s samim seboj in se odreči zaverovanosti vase

zvedeti, kako skrbeti za zadovoljitve drugega

postati občutljiv poslušalec

spoznati svoje najgloblje občutke in skrite misli

deliti svoj ranljivi jaz

dobiti iskrene povratne informacije.

Kaj ljubezen počne?

Ljubezen me neposredno spodbuja, da pretrgam svojo bolestno osredotočenost na sebe. Terja, da se naučim, kako naj osredotočim svojo pozornost na potrebe tistih, ki jih ljubim. Komunikacija, ki je življenjska tekočina ljubezni, bo od mene zahtevala, da vzpostavim stik s svojimi najbolj pretanjenimi čustvi in z najgloblje zakopanimi mislimi ter jih v zastrašujočem razkrivanju samega sebe delim z ljubljenim človekom.

evo...upam, da se bo vsaj eden zamislil.....bedaki ... mi...vsi....

[urbi]

"Ljubezen je le beseda"

J.M. Simmel

[Pravokotar]

Koliko definicij za eno čustvo... (čeprav je mogočno)

Predalčkanje je bolezen. Namesto da bi čutili, definiramo. Žalost.

[Ice]

dottore, natancno zebljic na glavic :grim ..... bravo. encore. (stoje) *klap klap klap klap klap*

[urbi]

...ljubezen me neposredno spodbuja, da pretrgam svojo bolestno osredotočenost na sebe. Terja, da se naučim, kako naj osredotočim svojo pozornost na potrebe tistih, ki jih ljubim...

Ljubezen je... egoizem! Še najboj iskreno dejanje altruizma je... egoizem! Vse počnema zaradi sebe! Tudi, ko se žrtvujemo za druge...

Urbi

[Zok]

go, pepe!! :yea2:

[SiR]

Ljubezen je ena tistih stvari, o katerih je popolnoma brezpredmetno razpravljati.