antisemitizem

[cyc]

Osebno poznam pomembnega člana židovske skupnosti v Sloveniji. Marsikateri antisemit ali neonacist je manj ekstremen in fanatičen kot on.

"skupnostii"? <_< Jaz sem pa enkrat slisal da jih je samo kakih 20? A so se namnozili ko zajci (mnozite se, mnozite se ... :lol1:) ali pa znanec ni vedel pravega stevila :huh:

[GraYWolF]

fiksna ideja o "skupnosti" ???

En Bog - Eno Ljustvo ???

brez razlik ??? delimo vse z vsemi ???

...  :hmm:  ... zakaj pa si potem en drugemu kradejo pošjtre ???

Le Židom je uspel poskus kolektivizacije, spomnite se na kibuce!

Se nekaj o kibucih.

[GraYWolF]

REŠITEV ŽIDOVSKEGA PROBLEMA

Problem bi bil rešljiv na zelo enostaven način, le konsenz vseh nežidov bi bil potreben, kar je pa nažalost utopija, ampak... poskusimo lahko.

Zanima me vaš odziv na naslednji "recept".

Popolna lustracija Židov, ne le politična, ampak predvsem kapitalska. Zagotovo se da, vsaj v urejenih zahodnih državah prav lepo izslediti kapital in to ne le majhne prihranke malih Židov, ampak predvsem mednarodni kapital multinacionalk in raznih "humanističnih" skladov.

Tretji rajh je naredil napako ker se je lotil Židov preveč mesarsko, prav divjaško. Za nekaj časa so izginile le male židovske trgovinice, zastavljalnice in posojilnice. Hitlerju je uspelo nacionalizirati le mali kapital, velik kapital je že davno prej odšel prek luže v ZDA, nekaj tudi v Švico. Nacistom je zaradi zaslepljenosti z divjim sovraštvom uspelo le popolnoma uničiti ugled Nemčije in Nemcev.

Zelo mi je žal ker ni zaživela ideja, da se preseli vse žide na otok Madagaskar, namesto da si krvniki mažejo roke z krvjo. Vse Žide bi bilo potrebno popisati, jim odvzeti kapital, in jih z ladjami poslati na otok Madagaskar. Vse to bi morali narediti dostojanstveno in brez nasilja ter krvi. Enostavno bi morala prevladati ideja, da Židov pač nočemo imeti v svoji družbi...

to be continued...

[cyc]

... in potem, ko bodo tam brez nagrablejnega denarja, naj si le kradejo povstre! :devil:

[SiR]

Cyc, GRaywolf - pretiravata.

[lina]

avtomatično držijo skupaj v zunanjem svetu, kot to počnejo druge skupine, le da so sami pri tem početju verjetno bolj uspešni in prodorni...zakaaaaaaj, me zanima!!!

V začetku predvsem in samo vera. Kasneje pa še ponos, ki je rastel sorazmerno s sovraštvom drugih narodov do njih. Sej med sabo se ne razumejo tako kot takrat ko nastopajo skupaj. Vsi pa so vzgojeni v duhu židovstva in se zavedajo svojih korenin. Nikjer nisem vidla tok židov kot v Antverpnu---zato pejt pogledat (če te kdaj pot zanese),res so neverjetni v klobukih in nekakšnimi čopki spletenimi v bradah in na sabat je vse zaprto.

So kapitalsko pa tudi intelektualno ena najmočnejših nacij---kako si ti predstavljaš lustracijo židov?

Oz. zakaj bi to naredu, kakšen izgovor si bi zmislu in kako bi ti to speljal, ko pa imajo tako močan lobij. Al bi kar pod neko svetopisemsko pretvezo da so ,,hudičevo seme,, prepričal svet, da jih je treba uničt???

To je tko kot---nafta-- tok enih problemov predstavlja bližnji vzhod pa se kar naprej cufajo za nafto kljub temu, da je tehnologija že tako razvita, da bi komot razvil kak drug vir. Samo interesi,zaslužki so preveliki, da bi se sedaj to menjalo.

[Rude Boy]

Jejhtata, Slovenclni zaplankani, kake misli vam rojijo po glavah !

lep pozdrav od Rabina Rude Boya :hmm:

[cyc]

Precej je ljudi ki jamra kaj pocne ZDA, da se gre policaja in vse, ampak tisti posegi na bliznjem vzhodu so vse plod lobiranja zidov. Ko je enkrat to jasno tudi opravicila za lustracijo ni treba iskati.

[GraYWolF]

Al bi kar pod neko svetopisemsko pretvezo da so ,,hudičevo seme,, prepričal svet, da jih je treba uničt???

Ne, nikakor ne, zadeve ne bi zasnoval na sovraštvu, vsaj ne krvavem. Potreben bi bil premik v razmišljanju. Sedanjo družbo, zasnovano na prevladi kapitala in globalizaciji vodijo Židje.

Želim da se v svetu vzpostavi alternativa temu sistemu, seveda pa brez nasilja!

[lina]

Precej je ljudi ki jamra kaj pocne ZDA, da se gre policaja in vse, ampak tisti posegi na bliznjem vzhodu so vse plod lobiranja zidov. Ko je enkrat to jasno tudi opravicila za lustracijo ni treba iskati.

Dej no nehi!!! A mi poveš kok židov si sreču v življenju?? Oz od kje ti,da so krivi za vse grozote??? A ni to mal reveč srednjeveško tko grmade pa čarovnice.

BTW---pri nas jih skorajda ni in jih tut ne bo. Mi mamo z drugimi probleme :devil:

Popravljeno November 14, 2003. Popravil lina

[cyc]

@lina - ce imas prevec casa malo pobrskaj po ze objavljenih povezavah v tej temi.

Pa opazas kaj vse ZDA dela za Izrael in kako jim gre na roke? Mislis da so jim samo blazno simpaticni ali kaj? Ah ja.

[Vale]

Judje v številkah

Koliko pa je sploh danes Judov in kje prebivajo?

Računajo, da jih je nekaj čez 13 milijonov, a točnih statistik o njihovem številu v diaspori ni povsod na razpolago. Kljub temu so številke, ki jih navajamo, dokaj verodostojne.

Največ jih je v ZDA (5.800.000), takoj zatem sledi Izrael (4.847.000). Daleč za tema dvema državama so Francija (600.000), Rusija (550.000), Ukrajina (400.000), Kanada (360.000), Velika Britanija (300.000), Argentina (250.000), Brazilija (130.000), Južna Afrika (106.000), Avstralija (100.000).

Države, ki štejejo manj kot 100.000 Judov med svojo populacijo: Madžarska (80.000), Belorusija (60.000), Nemčija (60.000), Mehika (40.700), Belgija (40.000), Italija (35.000), Uzbekistan (35.000), Venezuela (35.000), Urugvaj (32.500), Azerbajdžan (30.000), Moldova (30.000), Nizozemska (30.000).

V Iranu naj bi bilo še zmeraj 25.000 Judov in prav toliko jih šteje Turčija. Na Švedskem in v Švici jih je po 18.000, medtem ko jih je v Gruziji 17.000. Po 15.000 jih je v Kazahstanu, Čilu in Latviji, po 14.000 v Romuniji in Španiji. V Avstriji jih je ostalo le še 10.000. Na Poljskem jih je le še 8.000, na Češkem 6.000. V bivši Jugoslaviji je stanje tako: v ZR Jugoslaviji 2.500, na Hrvaškem 2.000, v Bosni-Hercegovini 600, v Makedoniji manj kot 100; računajo, da je v Sloveniji čez 500 Judov, a od teh je včlanjenih v Judovsko skupnost Slovenije le okoli 150.

Med mesti v diaspori, ki štejejo najmočnejše judovske skupnosti, je na prvem mestu New York (1.750.000). Za njim sledijo Miami (535.000), Los Angeles (490.000), Pariz (350.000), Filadelfija in Chicago (250.000), S. Francisco in Boston (ok. 210.000), London in Moskva (200.000), Buenos Aires in Toronto (180.000), Washington (165.000), Kijev (110.000), Montreal in Sankt Peterburg (100.000).

[GraYWolF]

Dej no nehi!!! A mi poveš kok židov si sreču v življenju?? Oz od kje ti,da so krivi za vse grozote??? A ni to mal reveč srednjeveško tko grmade pa čarovnice.

BTW---pri nas jih skorajda ni in jih tut ne bo. Mi mamo z drugimi probleme :devil:

Aha, kako tipično ozek pogled na svet in okolico. Punca, malo si poglej svet kapitala, poglej kako funkcionirajo vlade, kako se vršijo "nežni" pritiski recimo na našo državo.

Ti pa misliš če ne vidiš Židov v klobukih in kitkah da jih pa ni... ma daj no daj... Sama veš kako enostavno je zamenjati priimek in se včlaniti v LDS ali ZLSD, no ali pa katerokoli stranko. Ne se farbat, odpri oči!

[lina]

@lina - ce imas prevec casa malo pobrskaj po ze objavljenih povezavah v tej temi.

Ne nimam tok časa, da bi brskala po drugih temah, ki so s tem povezane. Očitno niste vse povedali,da je spet to na tapeti. Poleg tega se pa tut jest moram učasih ponavljat, no pa se bom še enkrat:

preber si JERUZALEM JERUZALEM in ČE TE KDAJ POZABIM...

[GraYWolF]

Koliko pa je sploh danes Judov in kje prebivajo?

Ne boj se njihovega števila ampak vpliva in lobiranja, ter predvsem kapitala. Saj veš... kapital je tisto s čemer kupiš sladoled :)

[lina]

@lina - ce imas prevec casa malo pobrskaj po ze objavljenih povezavah v tej temi.

Pa opazas kaj vse ZDA dela za Izrael in kako jim gre na roke? Mislis da so jim samo blazno simpaticni ali kaj? Ah ja.

Ne niso jim simpatični ampak, tok močni so v ZDA, da jim morajo ustrči---LLLLOOOOBBBBIIIJJJ. Pa sej se nisi učeri rodil, sej veš kako svet funkcionira.

[Vale]

Ne boj se njihovega števila ampak vpliva in lobiranja, ter predvsem kapitala. Saj veš... kapital je tisto s čemer kupiš sladoled :)

V tem razcvetu idej o svobodi, enakosti in bratstvu se je nujno moralo nekaj spremeniti tudi za Jude in njihove skupnosti, tako v odnosu držav do njih kot v odnosu Judov do samih sebe. S francosko revolucijo se začenja najbolj zapleteno poglavje judovske diaspore.

Od časa razsvetljenstva je bilo že opaziti zbližanje med judovskimi in nejudovskimi intelektualci, vendar to ni privedlo do spremembe zakonskega statusa. V nekaterih primerih je zaznati tiho toleranco, nikakor pa ne emancipacije. Prvo zakonsko udejanjenje razsvetljenskih idej zabeležijo v Ameriki. Drugače tudi ni moglo biti, glede na to, kar so zapisali v svoji temeljni listini. V tem primeru ni šlo za emancipacijo Judov kot takih, saj je šlo za zadevo splošne politike in uveljavitve nekega splošnega načela, zapisanega v ustavi.

(Napačno bi bilo misliti, da so bili oziroma so danes v ZDA imuni pred antisemitizmom. Dovolj je, da pomislimo na Ku Klux Klan. A tudi drugače se je šovinizem in antisemitizem v ZDA pojavljal v taki ali drugačni obliki. Po prvi svetovni vojni je naraščajoči antisemitizem privedel do restrikcij pri priseljevanjih na podlagi narodnostnih kvot. Leta 1921 je ta kvota znašala 3% števila pripadnikov raznih narodnosti, ki so prebivale v ZDA v letu 1910. Leta 1924 je ta kvota padla na 2%, a za bazo so vzeli štetje po narodnosti iz leta 1890. Zaradi tega je judovska imigracija padla s 150.000 na 49.000. Antisemitizem se je potenciral z veliko krizo leta 1929 in s prihodom Hitlerja na oblast. Izstopale so zlasti »srebrne srajce« in razne nemško-severnoameriške zveze - »bundi«. Posebno se je izkazal katoliški duhovnik Coughlin iz Detroita, ki je leta 1939 začel široko osnovano kampanjo po radiu in tisku. Diskriminacija je bila na dlani, saj so se delovne ponudbe obračale le na kristjane. Marsikatera univerza je uvedla za Jude numerus clausus, nekatere pa so jim sploh zaprle vrata. Banke in podjetja ter industrijski koncerni jih niso sprejemali v službo, mnogi klubi in hoteli so jim prepovedali vstop. Seveda bi lahko našteli tudi nešteto antisemitskih primerov in situacij v večini evropskih držav, da o izvenevropskih državah sploh ne govorimo.)

Sicer pa je od takrat moralo preteči več kot 150 let, da bi emancipacija Judov (pogostokrat le na papirju) zaobjela (skoraj) vse države. Poslednje države so bile Rusija (in šele, ko je prišlo do revolucije), Poljska (1921) in Romunija (1923).

Ko bi hoteli na kratko analizirati odnos Judov devetnajstega stoletja do zanje novega fenomena, do enakosti pravic, potem moramo reči, da je bil ta odnos naivno navdušen. Judje pač niso takoj dojeli, kaj pravzaprav pomeni enakost pravic in kakšne posledice bo to dejstvo zanje imelo. Samo zase je predstavljalo za vse intelektualce ali tudi tiste, ki to niso bili, vračanje k življenju, dolga stoletja pričakovano odrešenje. Spet so postali ljudje, enaki drugim. Seveda je novi status povzročil neke vrste omamo. Sicer je tudi res, da ta opojnost in radost nista bili tako veliki, kot bi lahko pričakovali, vendar le zato, ker se je zunanji svet obnašal do te enakosti kontradiktorno in jo sprejemal z obupno počasnostjo. Kljub temu pa so se Judje zagnali v to novo življenje z vso svojo intelektualno in tudi gmotno silo, ki so jo zmogli, da bi dosegli višji, bolj čislan socialni položaj, ki jim je bil toliko let prepovedan. Vendar je bila med juridično in dejansko enakopravnostjo še vedno velika razlika. Zato se ne moremo čuditi, da se je mnogo Judov (na primer Heinrich Heine) dalo krstiti, prav gotovo ne iz prepričanja, temveč da bi si zagotovilo enake možnosti življenja in uveljavitve. Krst naj bi bila pot, bližnjica, po kateri pridobiti tisto dejansko enakost, ki kljub zakonom ni in ni hotela priti. Emancipacija lahko pomeni v svojih skrajnih konsekvencah asimilacijo; asimilacija pa je odpoved, izhod iz svoje črede, da bi skušali (a to ne uspe vedno) prestopiti v drugo. S tem pa znižamo moč lastne skupnosti vse do nevarnosti njenega izničenja.

Vendar pa, če je s takega vidika pomenila emancipacija nekaj - kakor je slišati čudno! - negativnega, ne smemo pozabiti, da je prav temu dejstvu treba pripisati mnogo pozitivnih dejstev v judovski zgodovini zadnjih 150 let.

Prva, takojšnja posledica emancipacije je bila aktivna udeležba Judov pri vseh oblikah življenja v deželah, kjer so živeli. V Napoleonovih armadah so bili prisotni kot ostali Francozi, saj se je prvič zgodilo, da so jih priznali za enakopravne Francoze. (Mimogrede, priznavali so jih kot Francoze judovske vere, a ne kot člane judovske skupnosti.) Leta 1848 so se vključili v razne revolucionarne tokove, kar je pomenilo, da so enačili svojo usodo z usodo dežel, v katerih so živeli oziroma pristopali so k revolucionarnim gibanjem, ki so nosila idejo enakosti in svobode.

Na ekonomskem področju je troje ali četvero judovskih bančnih hiš povečalo ugled dežel, v katerih so delovale in katere so Judje končno začutili za svoje dežele. Družina Rotschildov je v nekaj leti postala vodilna pri mednarodnih posojilih in pri denarnih transakcijah v celi Evropi. Baron Rotschild je bil izvoljen v britanski parlament. Podobno je bilo z banko bratov Pereira v Franciji. Bankir Gerson Bleichroeder je postal Bismarckov finančni svetnik. Vsi ti bančni zavodi so sodelovali pri financiranju industrijskega napredka v raznih državah in so bili soudeleženi pri postavljanju mednarodnih železniških povezav ter so prispevali k rasti in blaginji "svojih" dežel.

Ko so jim univerze odprle svoja vrata, je mnogo Judov izkoristilo možnost študija in se je posvetilo zlasti medicini - k temu poklicu so bili tradicionalno nagnjeni - in pravu, za katero so imeli dolgo in staro tradicijo, ki izhaja iz razprav o Talmudu. Poleg tega so se posvetili publicistiki in obveščanju. Odprli so velike agencije (Reuter v Angliji), ustanovili založniške hiše, časopise. Mnogo Judov je zasedlo na univerzah stolice najrazličnejših področij, drugi so se posvetili pisanju; še drugi so se posvetili filozofiji in ekonomiji ter postali teoretiki nove socialistične revolucije. Začeli so se zanimati za politiko in se ji tudi posvečali.

Lahko trdimo, da je 19. stoletje z doseženo emancipacijo pomenilo za Jude "eksplozijo" njihovega intelektualnega naboja, ki se je toliko stoletij le kopičil. Ta "eksplozija" je dala velik prispevek ekonomski in kulturni rasti celotne družbe.

Vsa ta revolucija, drugače bi je ne mogli označiti, je seveda vplivala na odnos emancipiranih Judov do manjšinske skupine, kateri so še zmeraj v duhu pripadali, tudi takrat, ko so se od nje oddaljili, celo do take mere, da so sprejeli krst.

V osemnajstem stoletju so nekateri rabini že videli pasti, ki so se skrivale za enakostjo, pa čeprav so doumeli njeno pomembnost. Ko je bilo jasno, da države Judom ne podeljujejo emancipacije kot skupnosti, temveč le kot posameznikom, in da je bila premisa in zaključek pojmovanja emancipacije totalno istovetenje Juda z državo ("Francoz, Nemec, Avstrijec judovske veroizpovedi"), so se ortodoksni krogi zavedeli, da so Judje dospeli do razpotja. Nevarnost ni prihajala samo iz "zunanjega" sveta, temveč je tičala v Judih samih.

Na začetku 19. stoletja se je v Berlinu spremenilo bogoslužje. Uvedli so zborno petje, ki so ga spremljale orgle; v delu liturgije pa je nemščina zamenjala hebrejščino. Tradicionalni del se je tega prestrašil, saj je to postavljalo na glavo tritisočletno tradicijo. Poleg tega se je začela pojavljati pri judovskih pisateljih teza, da je odveč spoštovati določila Talmúda in rabinov iz daljne preteklosti, zato naj bi bile potrebne korenite reforme. Leta 1843 se je Društvo za reforme izreklo za široko revizijo Mojzesove vere, odklonilo Talmúd kot delo, ki naj bi ne imelo praktične ali dogmatične veljave, in odklonilo vizijo mesijanskega preporoda judovskega naroda v Palestini. V nekaterih krajih so celo prenesli Šabat na nedeljo, da bi s tem "ujeli" čas in utrip sodobnega sveta.

S takim stališčem se niso mogli strinjati tradicionalisti, a niti vsi reformisti niso sprejemali tako drastične prekinitve vsakršne tradicije. Emancipacija je dobrodošla, so dejali, saj se bo lahko Jud dvignil na raven polnopravnega človeka, bo lahko človek in Jud obenem, popoln človek in popoln Jud. To pa tudi pomeni, da se mu ne bo treba kar tako odreči svojim tradicijam.

Reformistično gibanje je Francijo, Italijo in Avstrijo le oplazilo, v teh državah je bilo zlasti opaziti intelektualni preporod. V Ameriki se je položaj Judov normaliziral s Proglasom o neodvisnosti. Organizirali so si življenje v skupnostih, ki so bile daleč druga od druge, raztepene od Atlantskega pa vse do Tihega oceana. Med sabo so se razlikovale v marsičem, vendar se je široka potreba po reformah omejila le na nekatere plati sinagogalnega obredja. Zaradi odrezanosti od evropskih središč judovstva so si morali pomagati drugače. Tako so prevedli Sveto pismo v angleščino, potem pa poskrbeli za prevod in izdajo drugih temeljnih judovskih knjig. Začela se je živahna izdajateljska dejavnost, ki je ustvarila v ZDA središče produkcije judovske književnosti, periodike in vzgoje.

O emancipaciji v Franciji je filozof, pisatelj, časnikar in zdravnik Max Nordau (1849-1923) zapisal tole: "Tako je bila proglašena enakost Judov, ne zaradi bratskih čustev do njih, temveč ker je tako zahtevala logika. Čustva množic so se temu tudi protivila, toda filozofija revolucije je velevala, da je treba načela postaviti pred čustva. Naj mi bo odpuščeno, če se poslužujem takega izraza, saj ne vsebuje nobenega občutka nehvaležnosti: Ljudje iz leta 1792 so nas emancipirali iz pedantnosti." (Pa naj bo tudi nam odpuščeno, če si na tem mestu drznemo postaviti neki paralelizem med judovsko in manjšinsko emancipacijo - zaščitnim zakonom, saj nam Nordauove besede vsiljujejo ta paralelizem kar same od sebe.)

Ker smo že pri Franciji, naj se pomudimo še pri znani zgodbi, ki je pred nekaj več kot sto leti razburila duhove in imela posledice, ki jih je čutiti še danes.

Alfred Dreyfus (1859-1935) je bil francoski oficir, kapetan pri vrhovnem poveljstvu, katerega so določili za grešnega kozla zaradi vohunske afere in "državne časti". Ker je bil iz malomeščanske in judovske družine, je bil "idealna" žrtev, kateri naprtiti krivdo zaradi bega in prodaje vojaških skrivnosti. In tako so ga obdolžili vohunjenja v korist Nemcev na podlagi dokazov, ki jih v resnici ni bilo. Odvzeli so mu čin, ga leta 1894 obsodili in deportirali na Hudičev otok v Francoski Gvajani.

Naslednje leto se je začela kampanja, da bi obnovili Dreyfusov proces, ker je bila vsa zadeva hudo sumljiva. Leta 1898 se je odločno angažiral tudi Emil Zola (1840-1902) in napisal svoj znani J'accuse ter ga poslal predsedniku republike. To je stalo pisatelja obsodbo na leto dni zapora.

Vsa afera okoli Dreyfusa se je prelevila iz zadeve posameznika in njegovih nezgod v širšo zadevo, pri kateri so se ljudje razdelili v dva tabora. Na eni strani so bili pristaši tako imenovanih višjih državnih interesov, "raison d'Etat", in taki, ki so gojili antisemitske predsodke; na drugi pa vsi tisti, ki jim je bila pri srcu pravica slehernega človeka in so bili proti zlorabi oblasti in laži. Vendar oblast ni zbrala toliko poguma, da bi kar tako priznala svoje napake. Ko je Picquart, vodja protiobveščevalne službe, našel neizpodbitne dokaze, ki so pričali, da je Dreyfus nedolžen, ga je doletela neljuba usoda: odslovili so ga s položaja in premestili...

Kljub temu so vse neverjetne laži in mahinacije ter ležernost sodne oblasti prišle na površje. Tako so se leta 1898 pristaši in zagovorniki Dreyfusa še pomnožili: Ne le levica, tudi dobršen del intelektualcev se je postavil na stran resnice. Leta 1899 so zadevo na sodišču končno spet odpečatili. Vendar je pot do resnice in pravice vedno dolga, v našem primeru se je vila vse tja do leta 1906, ko so dokončno rehabilitirali Dreyfusa in Picquarta ter ju spet sprejeli v vojsko. Med tem časom je Zola umrl v Angliji, kamor se je bil zatekel, da bi se ognil zaporu.

Zgodba se pravzaprav ne konča tako.

Za časa prvega Dreyfusovega procesa je bil v Parizu kot dopisnik dunajskega časopisa neki Jud po imenu Theodor Herzl. Krepko je bil že asimiliran, tako da je o judovskih zadevah in o judovstvu vedel bolj malo. Proces je bil zanj neznansko razočaranje, saj se je odvijal v Franciji, kjer naj bi še bolj kot drugje veljalo geslo o svobodi, enakosti in bratstvu. Torej je ni zemlje, kjer bi bilo dano Judom živeti v miru? Njegov praktični in realistični značaj, njegova družbenopolitična naravnanost so mu nakazali rešitev tega vprašanja, a ne z verskega ali ekonomskega vidika, temveč z narodnostnega in političnega. In tako je napisal svoje drobno, a eksplozivno delo Der Judenstaat.

A to je že druga, še kar dolga zgodba, ki se konča 14. maja 1948 s proglasitvijo izraelske države.

vir: Judovska skupnos Slovenije

Popravljeno November 14, 2003. Popravil Vale

[cyc]

Ne niso jim simpatični ampak, tok močni so v ZDA, da jim morajo ustrči---LLLLOOOOBBBBIIIJJJ. Pa sej se nisi učeri rodil, sej veš kako svet funkcionira.

Ce pogledas malo visje bos videla, da sem jaz tocno to napisal. Lobirajo torej ... se kaj ni jasno?

[lina]

Ti pa misliš če ne vidiš Židov v klobukih in kitkah da jih pa ni... ma daj no daj... Sama veš kako enostavno je zamenjati priimek in se včlaniti v LDS ali ZLSD, no ali pa katerokoli stranko. Ne se farbat, odpri oči!

Uf prov groza me je židovske skupnosti pri nas oz. ja, ja gledajo me povsod so---nekateri zakamuflirani ležijo med koruzo in beležijo kdaj gre moj pes scat. Lepo te prosm židom prov dol visi kaj je s slovenijo.

:doze: Ne vem pa zakaj hudiča ne izlobirajo, da ne bi imeli đamije na Viču??? :naughty:

[HHV]

Židje, Šiptarji, po novem Kitajčki, pa vse je v bistvu ista štorija. Izkoristijo svojo "plemensko" navezanost in solidarnost, ustvarijo začetno pozicijo in kapital in tega oplemenitujejo naprej. Torej samo tisto, kar jim ureditev omogoča. Tako kot vsem ostalim, pa prilike niso iz raznoraznih vzrokov zagrabili. Ja, kdo je zdaj tu česa kriv??? Edino ureditev - država, kjer se to dogaja, ker tega ni omejila, jasno za vse državljane enako.

Ko pa nekomu uspe, pa s polenom po njemu. Haloooo!

Meni se to polenčkanje zdi samo še ena oblika ropa, grabeža, nasilja. Počakaš da se pujsa lepo odebeli tudi na sosedovem dvorišču, potem pa pod nož z njo, z izgovorom da je packa pozrešna škodo delala!

Ne mi tle flancat. Vse kar se na tem svetu dogaja, je pač neka džungla z zvermi in plenom. In plen jasno cvili! Pozabite na enakopravnost, pravičnost in podobne pravljice. To se gremo lahko le po malem v relativno zaprtih krogih, tako malo za dušo.

Edino upanje je, da se zveri zavedajo, da ni vsega za požrt, ker bodo sicer od lakote pocrkale.

No, malo sem spet zaplaval, pa naj kar ostane.

LP Horjo Horjowich

[lina]

Ce pogledas malo visje bos videla, da sem jaz tocno to napisal. Lobirajo torej ... se kaj ni jasno?

Men je čist jasno samm teb ni. A misliš, da lobiraš lohk kr tko: mal prosš pa pišeš neki vladi,da ti bi pa tak in takl zakon? Tok imajo kapitala, znanja, da ZDA propadejo brez njih. In kaj zdaj?

[Vale]

Evo, točno tako, kot je Horjo napisal. V Trstu se je kar naenkrat enormno povečalo število Kitajcev in zdej so popizdli, na kaj so pa prej mislili, ko so jih množično "uvažali"... zdej ko so jim pa vzeli več kot polovico prometa v trgovinah pa jokajo in jih sovražijo ... ja hudiča prej bi mislili na to ...

Sicer sem pa včeraj, ko sem likala, z enim ušesom poslušala Preverjeno ... pa ne veš več a bi se smejal al bi vse skupaj preslišal al mogoče sploh ne mislijo resno in samo tako, da jim mine čas govorijo drug čez drugega ... SVAŠTA ... nimam druge bolj primerne besede ... ja pa jo mam ... VSI SKUP SO UBRISANI ...

Popravljeno November 14, 2003. Popravil Vale

[HHV]

... Tok imajo kapitala, znanja, da ZDA propadejo brez njih. In kaj zdaj?

Ja kaj, Motosvetovci bojo red naredl! :lol1: :lol1: :lol1:

[Vale]

Mal še za primerjavo:

Premoženje katoliške cerkve v Nemčiji:

Katoliška cerkev razpolaga po ocenah tednika Der Spiegel s premoženjem zemljiške posesti in nepremičnin okoli 400 milijard nemških mark. Poleg tega še z okoli 80-100 milijard kapitala in naložb, torej akcije, vrednostni papirji (Focus, 30.12.1996).

O premoženju zemljiške posesti in nepremičnin evangeličanske cerkve ne obstaja skupna ocena. Kapitalsko in naložbeno premoženje se verjetno giblje v podobnem obsegu kot katoliško, ker evangeličanska cerkev letno razpolaga s skoraj prav takšnimi "dohodki iz premoženja" - z obrestmi - kot katoliška: 2,3 milijarde mark (evangeličanska) nasproti 2,8 milijardam mark (katoliška) (Der Spiegel, 6.3.1995).

Podatki iz posameznih škofij in deželnih cerkva to oceno potrjujejo: finančni prihranki škofije Rottenburg so ocenjeni na milijardo, v nadškofiji Köln znašajo 1,5 milijarde. Evangeličanska deželna cerkev Rheinland razpolaga s preko 1,1 milijarde prihrankov (Publik-Forum, 17.1.1995).

V Nemčiji je največji nedržavni zemljški posestnik katoliška cerkev, drugi največji pa evangeličanska cerkev. Skupaj razpolagata s površino enako skupni velikosti Posarja, Bremna, Hamburga in Berlina.

Pripominjamo pa, da so posestna in premoženjska razmerja obeh cerkva skrajno nejasna. Mnogo se skriva v samostanih in ustanovah, ki so vselej lastni gospodarji. Samo naložbeno in posestniko premoženje katoliške Caritas je ocenjeno na 65 milijard (Suddeutsche Zeitung, 24.12.1994).

Obe cerkvi, kljub ogromnemu premoženju, ne plačujeta niti davka na darila, dedičino in premoženje niti davka na dohodke pravnih oseb.

Tudi na področju množičnih občil obe cerkvi kopičita občutno moč. Po poročilu tednika Focus (1/98) imata skupaj 3 tiskovne agencije, 55 časopisov, 279 revij, 48 radijskih redakcij, 2 radijska oddajnika in 17 TV produkcijskih firm. Za to področje izdajajo letno 300 milijonov mark.

[Vale]

Adolf Hitler:

" Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje".

(Iz Mein Kampf)

Adolf Hitler:

Nacionalsocializem ni niti proticerkven niti nereligiozen, prav nasprotno, stoji na tleh pravega krščanstva. (prip. ured.: cerkvenega krščanstva