Ghadames – Ghat
Iz mirnega spanca, sredi lepih sanj me zbudi razpotegnjeno godrnjanje Tomosa na sosednji postelji. Zdi se kot da ga bo ravnokar razneslo od zadovoljstva tako na dolgo prede in čudežno nevsiljivo, da nad tako budnico niti jezen ne moreš biti.
Na meji med spancem in poslušanjem se prepuščam ugodju mehke postelje in srkam enormne količine toplote iz pregretega ozračja male sobice. Po “preživetju” dveh peklensko mrzlih, deževnih dneh na motorju sem rabil celo večnost, da sem segrel od srca najbolj oddaljene koščke telesa in sedaj bi rad nekaj te prekomerne toplote uskladiščil vase.
Javkanje Tomosa je zbudilo tudi Desert Soula, ki se po nekaj premetavanjih s Tomosovim petjem pogumno spopade. Vsak začetni zvok Tomosa takoj pospremi z odgovorom v obliki za kak ton višjega hrkanja. “Kot bi poslušal duo platin!”, izjavim in sprožim smeh, ki nas dvigne v že rahlo nezgodnje jutro.
Bladzo in Noise gresta na vse ali nič: po večernem ogledu starega dela Ghadamesa in obisku internetnega kafiča prvič prenočita v šotoru na Toyoti. Okrog tri stopinje je ob osmih zjutraj in ugotavljata, da »neke strašne vročine in sopare ponoči ni bilo«, »zeblo pa ju tudi ni preveč«. Opazita, da se je šotor ponoči sicer čudno zelenkasto svetil in da jima je bilo v noge prijetno toplo. Hvalita ruske nogavice, ki sta jih kupila dan poprej na tržnici v Sinawinu – Noise je namreč ugotovil, da v prtljagi nima nogavic, Bladzo pa je par nogavic nabavil z utemeljitvijo: »Špica, pa imam suvenir iz Libije. To nalogo lahko torej odkljukam.«
Danes se odpravljamo na prvo pravo, 700-kilometrsko etapo, iz Ghadamesa do Ghata, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Libije. Nestrpni. Gremo…
Climber: »Ker smo vstali prepozno, ker smo se premikali leno, ker je naš libijski kanarček s posadko že čakal, ker sva s Tomosom uživaško požirala zajtrk, ki je sodil k plačani sobi med tem ko so ostali brez zajtrka (ni bilo kruha, ki ga je “šel” iskat Tomos zjutraj) že spokani čakali, ker voda preko filtrov teče prepočasi, ker nas sonce gleda z mnogo previsoke točke, ker …, sedim v drveči kapsuli, ki se ustavlja le redko in še to le za kako tisočinko in če hočem izstopiti moram to narediti odločno, a ker … Sem še vedno tu, skrit sam vase otopeli opazovalec stoječ sredi hamade. In povsem zlit z okolico se počutim ko gledam v to neskončno ravnino okoli mene, kjer ni ničesar kolikor daleč vidim, le kamenčki v pesku in oblak prahu počasi se odaljujočih, potnikov drveče kapsule.«
Že vsega nekaj km izven Ghata kanarček z našo libijsko ekipo pojačano z lokalnim vodičem Abdulom (mimogrede, tudi Abdul ni znal niti besedice angleško!), zavije s ceste in se usmeri proti jugu, po kamniti cesti izgubljajoči se med rahlo hribčkasto kamnito pokrajino. Hitrost avtomobiloma pade na vsega 30 km, motoristi zmedeni poskušajo voziti tako počasi, vendar robovi kamnov grabijo robove gum in vožnja izgleda bolj kot borba za ravnotežje in opletanje s krmilom sem in tja. Ustavijo se in čakajo, da se avtomobila nekoliko oddaljita, odhod, v minuti priletijo mimo njiju.
Nadaljujejo, dokler nam ne izgineta iz zornega kota, kar se zgodi dokaj hitro. Čakajo deset minut, da se prikotalita mimo, čakajo še deset minut da izgineta, jih spet v dveh minutah prehitijo in izginemo naprej. Zaradi pobega predvčerajšnjim jim je policaj Ali zabičal, da se ne smejo več oddaljevati, vendar bo takšna vožnja za motoriste ubijalska.
Hitrost avtomobilov na skalnati podlagi je naravnost polžja, a avtomobila sta polno otovorjena. Kanarček je otovorjen s 330l svojega bencina (ker v puščavi stara trapula žre kakih 30l/100km), 200-litrskim sodom bencina za motoriste in še kakimi 80 litri voda, naša Toyota pa vozi vso osebno prtljago, 245 litrov nafte, orodje, šotore, kuhinjo. K sreči se kamnita cesta prelevi v bolj peščeno in velike ostre kamne zamenjajo mali kamenčki. Počasi se tudi privajamo drug na drugega, tempo in način vožnje, tako, da končno začnemo uživati v prvih brezpotjih libijske hamade.
Hamada, kakor jo imenujejo domačini je ponekod prostrana zglajena povsem prazna ravnina, ki valovi v dolgih kilometrskih valovih, spet drugje izgleda, kot da bi v to ravnino zjedkal široke doline, ki jih obkrožajo mizaste gore, ostanki ravnine in je spet sem ter tja posejana z redkimi otoki rastlinja, ki je našlo izvire podzemne vode in lahko preživi v peklu, ki nastane tu v poletnih mesecih. Tu v Libiji, nas je neizkušene prišleke fascinirala predvsem s svojimi neskončnimi prostranstvi enoličnih oblik, da si se včasih v svoji majhnosti stisnil na motor in so ti pogledi izginjali za obzorje brez povratka in spet potem z neverjetnimi prehodi v kontrast barv zelenja, ali oranžnega peska med povsem črnimi gorami.
Nateg dneva: Lokalni vodič z oksfordskim znanjem angleščine.
Pozitiva dneva: Končno odhajamo v puščavo. Ceste in slabega vremena imamo dovolj, morala ekipe je po mrzlih dneh z brezpotjem in soncem ponovno na višku.
