Depresija

[otko]

Zanimiva debata......

Sama delam na oddelku za anksiozne in depresivne motnje,kjer se trudimo, da imajo pacijenti minimalne doze zdravil in jim ves čas poudarjamo, da so zdravila samo bergla, ki jim bo pomagala, da se bodo lažje pobrali in začeli z delom na sebi.

Pri nas sicer skušamo ljudi usmerjati, da je potrebno predvsem delo na sebi....a je žal tako, da se jih večina vrača potem nazaj v svoje okolje, z vsemi starimi vzorci, ki so jih navsezadnje tudi pripeljali k nam in se stvari ponavljajo, ljudje pa se vračajo.

Sama zelo verjamem v "Teorijo izbire"...da si v življenju sami izbiramo, prav vse kar počnemo...sami izbiramo vso našo dejavnost in  misli..posredno pa tudi čustva in fiziologijo.

 

Lepo napisano, to je bolj realen prikaz stanja kot pa tiste floskule kako zdravniki samo filajo paciente z zdravili in podobno. In če smo pošteni bi tudi bolniki sami lahko mnogo prispevali k manjši rabi zdravil. In to velja tako za psihiatrično zdravljenje, kot npr. za sladkorno bolezen, povišan krvni tlak itd...Marsikateri bolnik bi lahko že z spremembo življenskega sloga, bolj zdravo prehrano itd... prispeval k znižanju krvnega  tlaka, boljši urejenosti krvnega sladkorja itd..in s tem zmanjšal potrebno dozo ali pa celo ne bi bilo potrebe po zdravilih, vsaj v začetni fazi bolezni.

Ampak na žalost je tako, da nekateri raje enostavno vzamejo zdravila in mislijo, da je problem rešen in da jim ni treba narediti več nič.

[pajkica]

A misliš dornikum? Za spanje? Bognedaj...

 

Sj veš vsa zdravila so ena nategancija... boljš da eno čokolado poješ al pa en albert piškot

 

Pa ko boš mela cajt in če maš dobr želodc si res dobro poglej ta dokumentarni film spodaj... čeprav vem, da imaš ti svoje filme čist dost

 

 

ne, mislila sem uno k se mu dvigne .... tut preveč čokolade ni dobr ... drgač pa maš prou, ne gledam bv filmčkov

[umetnica51]

Otko prosim malo odpri oči. Nevednost nikoli ni dobra.

 

Naj ti še bolj podrobno opišem, zakaj zagovarjam ZDRAVO ŽIVLJENJE ( delo, pogovori, družba, branje pozitivnih knjig, iskanje vzroka težav) brez uporabe psihiatričnih zdravil.

Sama sem bila pacientka psihiatričnih klinik med letom 2002 - 2008 in v živo sem doživela na svoji koži mučenje tako s psihiatričnimi zdravili kot z injekcijami. Preživela sem celo to, da so me privezali na posteljo, ker sem se uprla jemanju zdravil.

( poglej si bolj točno dokumentarni film zgoraj)

 

Od nekdaj sem bila malo upornica. Po hujšem prepiru doma, sem pobegnila od doma... dolga zgodba, kasneje sem se s starši zglasila pri psihiatru, ki je samo na podlagi moje zgodbe rekel, da vidi da imamo družinski prepir, da sem malo hiperaktivna, a normalo za moja 22. leta. In kar je najbolj smešno rekel mi je, naj izberem pomirjevala ali zdravljenje v psihiatrični bolnici. Zelo dobro se spomnim tega trenutka, ker se mi je zdelo res smešno kako lahko psihiater da možnost izbire.

Iz jeze do staršev sem izbrala "hotel Polje" in priznam bilo mi je prelepo na zaprtem oddelku vse dokler ni prišel čas, ko smo se morali postaviti v vrsto in vsak od nas je dobil škatlico in v njej kup zdravil.

Jaz kot novinka sem se uprla. Povedala sem jim mirno, da jih ne bom vzela ker sem prišla prostovoljno na psihiatrijo... in se je začelo.

Dva tehnika, pa še medicinska sestra so me prijeli za roke, noge in me privezali na posteljo kot žival.

Seveda sem od strahu kričala, ker nisem vedela kaj se dogaja... dobila sem injekcijo (kaj je bilo v njej sam bog ve)

Še zdaj me stisne ko se tega spomnim... Jokala sem kot dež in prosila naj me odvežejo...a me niso...

 

Stari borci, moji sotrpini so skrivaj hodili k meni in me prosili naj se ne upiram, ker me bodo še bolj mučili, če ne bom vzela zdravil...

In tako sem nevede postala zasvojenka in za nekaj let postala ujetnica zdravil, ker so vsi psihiatri trdili, da jih potrebujem...

 

Ker je zgodba preveč boleča in ker sem kasneje postala odvisnica od zdravil... Naj samo povem, da sem danes ZELOO HVALEŽNA, DA ME JE PRAVI CAJT, ČEPRAV ZELO POZNO SREČALA ZDRAVA KMEČKA PAMET, DA JE Z MENOJ VSE VREDU IN DA SEM SE SAMA SPRAVILA K SEBI.

 

Videla pa sem v živo večkrat kako so kakšno maldo dekle ali fanta ali starejšo gospo pripeljali v Polje in isto naredili kot z mano... vsak od njih je kričal, da noče in naj jih pustijo pri miru...A tehniki so jih grdo zgrabili...

Ena zadnjih pacientk sem, ko sem v živo videla kako so žensko zaprli v mrežo... reva je kričala, mi pa smo jo gledali vsi objokani...

 

Še danes mi gredo solze v oči, ko se spomnim na stotine pacientov, ki sem jih osebno poznala in vsak od njih z isto zgodbo... Zaradi teh zdravil imam pritisk v glavi, ne zdržim, ubil se bom... tako kot jaz nekoč... no kot sem že napisala, večina jih je kasneje naredilo samomor z uspavali ali obečanjem, nekateri so se vrgli v Ljubljanico, drugi iz stolpnic...

 

Da ne govorim kako mi je glavo vleklo v eno smer, kako mi je oči včasih potegnilo gor in sem prosila naj mi nekaj dajo, ker mi bo oči ven potegnilo... in še hujše zadeve.

Kolikokrat sem potiho jokala in prosila Boga naj se to neha, pa nisem vedela kako mi bo uspelo...

 

Zaradi odvisnosti od zdravil in prepirov doma sem se vračala in vračala, priznam včasih mi je postalo zeloo luštno, a vedela sem da to ni življenje.

Nekatere sestre so bile prijazne, tako ali tako pa smo pacienti vedeli katera je "žleht" sestra in katera ne...

 

In ja še danes me v srcu zaboli, ko še nekaj teh mojih sotrpinov srečam v mestu vse zabuhle, brez življenja...

Nekaterim pomagam, da jih spodbujam,da najdejo kakšno delo...

 

Jaz sem danes zdrava in presrečna, jaz živim na svojem , jaz imam delo... a nič kolikokrat me stisne in si rečem kje imajo vest vsi ti psihiatri in medicinske sestre, če pa vsi vemo, da ta zdravila nimajo učinka in da postaneš kot zombi... in se vračajo in vračajo med zidove psihiatričnih klinik kot po tekočem traku...

 

" Svet je nevaren kraj, a ne zaradi teh, ki delajo zlo, temveč zaradi tistih, ki gledajo in nič ne storijo."

(Albert Einstein)

 

http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=550

[otko]

Otko prosim malo odpri oči. Nevednost nikoli ni dobra.

 

Naj ti še bolj podrobno opišem, zakaj zagovarjam ZDRAVO ŽIVLJENJE ( delo, pogovori, družba, branje pozitivnih knjig, iskanje vzroka težav) brez uporabe psihiatričnih zdravil.

Sama sem bila pacientka psihiatričnih klinik med letom 2002 - 2008 in v živo sem doživela na svoji koži mučenje tako s psihiatričnimi zdravili kot z injekcijami. Preživela sem celo to, da so me privezali na posteljo, ker sem se uprla jemanju zdravil.

( poglej si bolj točno dokumentarni film zgoraj)

 

Od nekdaj sem bila malo upornica. Po hujšem prepiru doma, sem pobegnila od doma... dolga zgodba, kasneje sem se s starši zglasila pri psihiatru, ki je samo na podlagi moje zgodbe rekel, da vidi da imamo družinski prepir, da sem malo hiperaktivna, a normalo za moja 22. leta. In kar je najbolj smešno rekel mi je, naj izberem pomirjevala ali zdravljenje v psihiatrični bolnici. Zelo dobro se spomnim tega trenutka, ker se mi je zdelo res smešno kako lahko psihiater da možnost izbire.

Iz jeze do staršev sem izbrala "hotel Polje" in priznam bilo mi je prelepo na zaprtem oddelku vse dokler ni prišel čas, ko smo se morali postaviti v vrsto in vsak od nas je dobil škatlico in v njej kup zdravil.

Jaz kot novinka sem se uprla. Povedala sem jim mirno, da jih ne bom vzela ker sem prišla prostovoljno na psihiatrijo... in se je začelo.

Dva tehnika, pa še medicinska sestra so me prijeli za roke, noge in me privezali na posteljo kot žival.

Seveda sem od strahu kričala, ker nisem vedela kaj se dogaja... dobila sem injekcijo (kaj je bilo v njej sam bog ve)

Še zdaj me stisne ko se tega spomnim... Jokala sem kot dež in prosila naj me odvežejo...a me niso...

 

Stari borci, moji sotrpini so skrivaj hodili k meni in me prosili naj se ne upiram, ker me bodo še bolj mučili, če ne bom vzela zdravil...

In tako sem nevede postala zasvojenka in za nekaj let postala ujetnica zdravil, ker so vsi psihiatri trdili, da jih potrebujem...

 

Ker je zgodba preveč boleča in ker sem kasneje postala odvisnica od zdravil... Naj samo povem, da sem danes ZELOO HVALEŽNA, DA ME JE PRAVI CAJT, ČEPRAV ZELO POZNO SREČALA ZDRAVA KMEČKA PAMET, DA JE Z MENOJ VSE VREDU IN DA SEM SE SAMA SPRAVILA K SEBI.

 

Videla pa sem v živo večkrat kako so kakšno maldo dekle ali fanta ali starejšo gospo pripeljali v Polje in isto naredili kot z mano... vsak od njih je kričal, da noče in naj jih pustijo pri miru...A tehniki so jih grdo zgrabili...

Ena zadnjih pacientk sem, ko sem v živo videla kako so žensko zaprli v mrežo... reva je kričala, mi pa smo jo gledali vsi objokani...

 

Še danes mi gredo solze v oči, ko se spomnim na stotine pacientov, ki sem jih osebno poznala in vsak od njih z isto zgodbo... Zaradi teh zdravil imam pritisk v glavi, ne zdržim, ubil se bom... tako kot jaz nekoč... no kot sem že napisala, večina jih je kasneje naredilo samomor z uspavali ali obečanjem, nekateri so se vrgli v Ljubljanico, drugi iz stolpnic...

 

Da ne govorim kako mi je glavo vleklo v eno smer, kako mi je oči včasih potegnilo gor in sem prosila naj mi nekaj dajo, ker mi bo oči ven potegnilo... in še hujše zadeve.

Kolikokrat sem potiho jokala in prosila Boga naj se to neha, pa nisem vedela kako mi bo uspelo...

 

Zaradi odvisnosti od zdravil in prepirov doma sem se vračala in vračala, priznam včasih mi je postalo zeloo luštno, a vedela sem da to ni življenje.

Nekatere sestre so bile prijazne, tako ali tako pa smo pacienti vedeli katera je "žleht" sestra in katera ne...

 

In ja še danes me v srcu zaboli, ko še nekaj teh mojih sotrpinov srečam v mestu vse zabuhle, brez življenja...

Nekaterim pomagam, da jih spodbujam,da najdejo kakšno delo...

 

Jaz sem danes zdrava in presrečna, jaz živim na svojem , jaz imam delo... a nič kolikokrat me stisne in si rečem kje imajo vest vsi ti psihiatri in medicinske sestre, če pa vsi vemo, da ta zdravila nimajo učinka in da postaneš kot zombi... in se vračajo in vračajo med zidove psihiatričnih klinik kot po tekočem traku...

 

" Svet je nevaren kraj, a ne zaradi teh, ki delajo zlo, temveč zaradi tistih, ki gledajo in nič ne storijo."

(Albert Einstein)

 

http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=550

 

 

Glej, jaz nimam nikaršnega namena komentirati tvoje osebne izkušnje, niti nisem kompetenten za to. Od kod tebi kompetentnost, da mi očitaš nevednost ne vem. Pa kakorkoli že, brez kakšne zamere prosim, to nikaor ni moj namem in vesel sem, da ti gre dobro.

 

Ampak vseeno se mi zdi, da pač zamenjuješ stvari in govoriš o stvareh, ki z depresijo in antidepresivi nimajo nikakršne zveze. Jaz vseskozi govorim o depresiji in zdravljenju le te, ne pa na splošno o psihiatriji, pomirjevalih.... Ti govoriš o pomirjevalih ( za katere sem že v enem svojih prejšnjih postov napisal, da jih nikakor ne gre primerjati z antidepresivi), pa o svojih travmatičnih izkušnjah v raznih ustanovah itd.. In sodeč po simptomih, ki jih opisuješ predvidevam, da si bila na pomirjevalih. To je nasploh zelo mučna tema. To je bolj sistemski problem našega zdravstva, sam sem pred kratkim imel izkušnjo, ko sem bil na obisku v bolnišnici. In obnemogli bolniki so bili privezani na posteljo in očitno pod vplivom pomirjeval. Ampak po drugi strani pa tudi razumem sestre in osebje v bolnišnici, vsi ti bolniki namreč hočejo na vsak način vstati iz postelje, ampak po vsej verjetnosti bi se samo zvrnili s postelje in polomili. In popolnoma nemogoče je, da bi lahko ena ali dve sestri imeli pod nadzorom cel oddelek. Ko bi šla k enemu bolniku, bi drugi v sosednji sobi skušal vstati itd..

 

Četudi je vse to res, tega na moreš kar posploševati in zanikati vse, govoriti, da je vse narobe itd...Vsi zagovarjamo zdravo življenje...vsekakor je bolje brez zdravil, ampak pri vseh pač ne gre in nekaterim antidepresivi pomagajo nekaterim pa pač ne, nobena stvar ni 100% zanesljiva in učinkovita. Pa nisem noben odvokat farmacije, psihiatrije ali kogarkoli, samo malo bolj objektiven pogled je pa le treba imeti.

 

No, in sem si vzel čas in na hitro pogledal film. Kot prvo je takoj jasno, da je to zelo enostranski prikaz, ni nobenih nasprotnih mnenj po drugi strani pa v filmu nastopajo ljudje, ki imajo komaj kaj kredibilnosti na to temo (bolj kredibilnih pač  verjetno niso uspeli najti). Kot drugo za tem filmom stoji verski kult (scientološka cerkev),  in scientologija že po defoltu zavrača vse kar ima zveze z psihiatrijo. Zato se tudi trudijo prikazati vse zdravnike kot neke zlobneže, ki sadistično mučijo ljudi itd…

 

In nekatere številke s katerimi operirajo že samo logičen pomislek ovrže v parih sekundah. Npr. to, da je psihiatrija v štirih desetletjih ubila več ljudi kot vse vojne skupaj od leta  1776, to preprosto ni res. Pa to, da vsako sekundo enega človeka neprostovoljno privedejo na psihiatrijo je tudi bosa, če vemo, da ima dan 86000 sekund to na leto znese čez 30 milijonov, to bi pomenilo, da bi v desetih letih vsi američani pristali na psihiatriji.  Behaviorizem skušajo prikazati kot koncept v psihiatriji to pač spet ni res, pa čeprav so pri njenih začetkih nekateri zagovarjali ta koncept. 

 

Film uporabi zvit propagandni trik s tem, ko prikaže začetke prihiatrije in njene metode, ki so res bile zelo mnogokrat sporne, mučne, neetične in bile bolj podobne nočnim moram kot zdravljenju. Ampak to služi samo kot priprava, da ljudje potem na podlagi tega nekritično sprejmejo laži, ki jih servirajo.

 

  Hočejo nas prepričati, da so ljudje storili zločine zato, ker so bili pod vplivom zdravil, kot da ti ljudje nebi imeli že tako ali tako težav, skratka gre za zamenjavo vzroka in posledice. Celo vojno na balkanu skušajo prikazati kot posledico delovanja psihiatrov (Karadžić) in dejanj nekih ljudi, ki so jemali zdravila. Nedaven primer pri nas: vojak ki je očitno imel psihične težave je ustrelil policista, ampak če bi pred tem jemal zdravila bi bila pa zdravila kriva za to? Kot da ni očitno da je že prej  imel neke psihične  težave. Kot smetana na torti je pa to, da so Karadžića prikazali kot človeka, ki je organiziral etnično čiščenje zato ker je psihiater. To je tako bizarno kot, da bi obtožili vse agronome,  da podpirajo  holokavst in to zato ker je pač glavni organizator holokavsta Heinrich Himler bil agronom.  Skratka gre za neko paranojo, ki ne temelji na realnosti in skuša vse prikazati kot zaroto nekih zlobnih psihiatrov in farmacevtov. Pač  kot se za verski kult spodobi.

 

Pa nihče ne pravi, da se nepravilnosti, zlorabe, napake ne dogajajo seveda se in se še bodo. Ne smeš pa zato nekritično verjeti vsemu kar je nasprotno. Namreč ti filmarji za svoje glavne trditve niso zmožni ponuditi  dokazov, trdijo, da shizofrenija, biolarna motnja itd..sploh ne obstajajo. Očitno še niso prebrali nobenega članka v strokovnih medicinskih revijah o tem.  Pa tudi vsak razumen človek, ki se malo ozre naokoli in je že imel opravka z človekom, ki trpi za shizofrenijo se lahko takšnim trditvam samo nasmehne.

 

Skratka namen tega propagandnega filma je demonizirati psihiatrijo in tudi psihologijo kot medicinski vedi, to pa pač naredijo z očitnim pretiravanjen, navajanjem lažnih številk, zavajanjem itd...to kar je tu prikazano s modernim psihiatričnim zdravljenjem nima nikaršne zveze...

 

Je pa seveda res, da farmacevti na račun tega kujejo dobičke, tako kot tudi  z drugimi zdravili. Možno, da je depresije več kot včasih to je pač posledica spremenjenih družbenih razmer, vse večje negotovosti... po drugi strani pa depresija in druge psihične motnje niso več tako stigmatizirane in tabu teme in se o tem bolj odkrito govori. Zato je morda občutek, da je tega več. Vendar pa po drugi strani število samomorov upada, največ samomorov je bilo pri nas konec 70-ih, ko se o depresiji sploh še ni toliko govorilo. Ampak očitno psihičnih  problemov zato ni bilo nič manj, samo slišalo se jih ni.

[umetnica51]

otko

 

Dejstvo je, da stojiva vsak na svojem bregu.

Jaz z osebnimi izkušnjami in osebnim pogledom na zdravljenje pacientov psihiatričnih klinik.

Zate pa ne vem otko ali si psihiater ali pa študiraš v tej smeri ker imaš več kot očitno veliko zame nepotrjenega "znanja" v tej smeri.

 

Jaz lahko izhajam samo iz svojih izkušenj in vsekakor si želim, da bi teh zgodb bilo čim manj.

Moja starša danes lahko samo to rečeta, da jima je žal da sta dovolila jemanje zdravil ( od antidepresivov do... samobogvečesa še ne), saj sta bila priča temu kako sem se zredila, kako mi je slina tekla iz ust, kako sem bila nemirna, samomorilno nagnjena itd...

Oče je kasneje sam rekel naj jih vržem proč in upam, da bo nekoč zbral pogum in povedal še on svojo zgodbo, ki jo je doživel ob meni, ko sem jemala vso mešanico psihiatričnih zdravil.

 

Nedolgo nazaj sem v neki reviji javno priznala svojo zgodbo in to kako sem odvrgla tablete.

In kar me je zeloo razveselilo je bilo to, da je bil velik odziv na moj članek, saj mi je veliko ljudi pisalo da so doživeli podobno zgodbo na psihiatriji in da so se tako kot jaz sami postavili na noge, našli službo, se vrnili nazaj v življenje... To me vedno tako razveseli, da ne morem povedati.

Verjamem, da bom počasi vzpodbudila še več ljudi. Je pa nedolgo neka gospa vzgojiteljica priznala, da bi tako rada povedala svojo nesrečno zgodbo na psihiatriji, a se boji kaj bodo rekli v službi... Ah ja, ta tema bo še dolgo tabu in velik brezzvezen strah.

 

 

Uglavnem. Ker sem od blizu videla in govorila z depresivnimi in shizofreničnimi ljudmi lahko samo rečem, da so to čudovita bitja ( žal malo omamljena od zdravil), a vsi povečini izhajajo iz težkih družinskih zgodb, da ne govorim o trpinčenih ženskah, ki si ne upajo stran od svojih mož... ali o otrocih, ki se sprejo starši itd.

 

VEČ KOT VERJAMEM DA BI SE VSEM DALO POMAGATI NA ZDRAV NAČIN in to tako, da bi se jih začasno umaknilo na kmetijo, kjer bi počasi dobili občutek kaj je spet DELO in ŽIVLJENJE. Ob delu in živalih bi spet našli svoj smisel. In ob dobrih ljudeh, ki bi jim stali ob strani, dokler ne bi sami zmogli iti v svet...

 

Na psihiatriji je dan ponavadi potekal tako. Zajtrk, ki so nam ga pripravili, vizita kjer si je psihiater vzel za vsakega 5 min časa, potem kakšna delavnica ( traja ponavadi kakšno uro), potem kosilo in potem ceu ljubi dan posedanje tu in tam in spet večerja.

To je bil zame hotel s 5 zvezdicami. Kjer si malo omamljen, pa še vse dobiš na pladnju. Je to rešitev? Ne ni.

 

Že stoletja je znano DA JE ČLOVEK SAM SEBI NAJBOLJŠI ZDRAVNIK. In to vsekakor drži.

 

 

Tale komercialni filmček o pozitivnem razmišljanju je že marsikomu pomagal.... Za lepši večer

 

 

 

[RobiRoberto]

Če bi že prej vedel, da je to tako lahko .................................................................................................................................. napisati ...

 

 

[otko]

otko

 

Dejstvo je, da stojiva vsak na svojem bregu.

Jaz z osebnimi izkušnjami in osebnim pogledom na zdravljenje pacientov psihiatričnih klinik.

Zate pa ne vem otko ali si psihiater ali pa študiraš v tej smeri ker imaš več kot očitno veliko zame nepotrjenega "znanja" v tej smeri.

 

Jaz lahko izhajam samo iz svojih izkušenj in vsekakor si želim, da bi teh zgodb bilo čim manj.

Moja starša danes lahko samo to rečeta, da jima je žal da sta dovolila jemanje zdravil ( od antidepresivov do... samobogvečesa še ne), saj sta bila priča temu kako sem se zredila, kako mi je slina tekla iz ust, kako sem bila nemirna, samomorilno nagnjena itd...

Oče je kasneje sam rekel naj jih vržem proč in upam, da bo nekoč zbral pogum in povedal še on svojo zgodbo, ki jo je doživel ob meni, ko sem jemala vso mešanico psihiatričnih zdravil.

 

Nedolgo nazaj sem v neki reviji javno priznala svojo zgodbo in to kako sem odvrgla tablete.

In kar me je zeloo razveselilo je bilo to, da je bil velik odziv na moj članek, saj mi je veliko ljudi pisalo da so doživeli podobno zgodbo na psihiatriji in da so se tako kot jaz sami postavili na noge, našli službo, se vrnili nazaj v življenje... To me vedno tako razveseli, da ne morem povedati.

Verjamem, da bom počasi vzpodbudila še več ljudi. Je pa nedolgo neka gospa vzgojiteljica priznala, da bi tako rada povedala svojo nesrečno zgodbo na psihiatriji, a se boji kaj bodo rekli v službi... Ah ja, ta tema bo še dolgo tabu in velik brezzvezen strah.

 

 

Uglavnem. Ker sem od blizu videla in govorila z depresivnimi in shizofreničnimi ljudmi lahko samo rečem, da so to čudovita bitja ( žal malo omamljena od zdravil), a vsi povečini izhajajo iz težkih družinskih zgodb, da ne govorim o trpinčenih ženskah, ki si ne upajo stran od svojih mož... ali o otrocih, ki se sprejo starši itd.

 

VEČ KOT VERJAMEM DA BI SE VSEM DALO POMAGATI NA ZDRAV NAČIN in to tako, da bi se jih začasno umaknilo na kmetijo, kjer bi počasi dobili občutek kaj je spet DELO in ŽIVLJENJE. Ob delu in živalih bi spet našli svoj smisel. In ob dobrih ljudeh, ki bi jim stali ob strani, dokler ne bi sami zmogli iti v svet...

 

Na psihiatriji je dan ponavadi potekal tako. Zajtrk, ki so nam ga pripravili, vizita kjer si je psihiater vzel za vsakega 5 min časa, potem kakšna delavnica ( traja ponavadi kakšno uro), potem kosilo in potem ceu ljubi dan posedanje tu in tam in spet večerja.

To je bil zame hotel s 5 zvezdicami. Kjer si malo omamljen, pa še vse dobiš na pladnju. Je to rešitev? Ne ni.

 

Že stoletja je znano DA JE ČLOVEK SAM SEBI NAJBOLJŠI ZDRAVNIK. In to vsekakor drži.

 

 

 

Ne gre toliko za to, da sva na nasprotnih bregovih. Čedalje bolj očitno je, da ne govoriva o isti stvari. Jaz govorim o depresiji, o kateri očitno nimaš dovolj informacij, tako kot tudi mnogi ostali ljudje ne. Depresija se namreč praviloma sploh ne zdravi v ustanovah, tipično se zdravi ambulantno. Depresivni ljudje namreč praviloma niso nevarni za okolico, kvečjemu sami sebi. Kolikor vem, se pri nas depresije (vsaj lažjih oblik) ne zdravi v ustanovah. Tudi zdravila se navadno  uporabljajo pri težjih oblikah oz. pri dolgotrajnih oblikah depresije, ponavadi v kombinaciji s psihoterapijo.

 

In vseskozi ponavljaš, da gre samo za tvojo osebno izkušnjo, kako lahko torej trdiš, da pogovor in delo pozdravita vse oblike depresije pri vseh ljudeh, katere očitno niti dobro ne poznaš in jo zamenjuješ z vsem mogočim? Po tej tvoji logiki v urejenih družinah na kmetiji kjer je življenje in delo depresije sploh nebi smelo biti, pa vemo, da ni tako, da lahko prizadane tudi vsakega na pogled še tako popolnega človeka. Ne moreš kar posploševati, depresija namreč ni posledica pomanjkanja volje, osebne šibkosti  itd...zato pri težjih oblikah še tako močna volja pač ne pomaga oz. ni dovolj.

 

Res pa je, da je zdravljenje v ustanovah mnogokrat daleč od optimalnega. Ampak to je bolj posledica razmer v našem zdravstvu kot pa medicinske doktrine. Sredstva so pač zelo omejena, koliko časa pa misliš, da zdravniki posvečajo npr. onkološkim, srčnim  bolnikom itd.. to je pač realnost našega zdravstva, enostavno nimajo na voljo več časa in sredstev, žal. Sprašuješ, če je to rešitev, vsekakor ni optimalna. Ampak tudi metadon za odvisnike ni rešitev, je pa vseeno bolje kot življenje na ulici, in s tem povezano nasilje itd..Dragega zdravljenja v raznih komunah in zasebnih klinikah  si večina pač ne more privoščiti, tako kot si naša država ne more privoščiti bolj kakovostne oskrbe bolnikov. Ampak počasi se stvari vseeno premikajo na bolje. Če so še par desetletij nazaj psihiatrični bolniki prebivali v kakšnih zapuščenih gradovih sedaj temu ni več tako.

 

Nikakor pa razmere niso in niso bile takšne kot jih skušaš prikazati v tistih svojih filmčkih, kjer ne gre za  nič drugega kot pretiravanje in senzacionalizem  s strani nekega bizarnega verskega kulta, katerega namen je šokirati ljudi in jih na ta način pridobiti v svoje vrste.

 

Če se še malo obregnem ob ta tvoj "dokumentarec". Dobro so mi znane metode, ki so jih posluževali v preteklosti pri »zdravljenju« duševnih bolezni, od lobotomije do pritrjevanja elektrod na glavo. Ampak takšnih spornih metod že dolgo ni več v uporabi, in to predvsem zaradi napredka v znanosti, ki je takšne metode zavrgla zaradi neučinkovitosti in etičnih razlogov, pa čeprav so se izvajale v imenu znanosti.  Marsikaj v preteklosti in tudi še danes se dogaja v imenu znanosti pa čeprav nima z znanostjo prav veliko zveze. Kaj ima sodobna psihiatrija zveze z metodami, ki so jih uporabljali nacisti med drugo vojno itd…Kaj resno  misliš, da znanost oz. psihiatrija podpira evgeniko, rasizem  itd… če so to nacisti počeli v imenu znanosti gre pač za zlorabo znanosti in nič drugega. Ta propagandni film se prav trudi dopovedati, da vsa sodobna psihiatrija temelji na metodah nacistične Nemčije in aparthaida, to je bizarno in skregano z resnico. Misliš, da psihiatri študirajo 10 in več let zato, da zajebavajo bolnike? Ne moreš na tej podlagi celotne psihiatrije vreči v koš, to je tako kot, da bi vso sodobno medicino in zdravnike zavrgla zato ker so pred parimi stoletji prakticirali puščanje krvi…

 

No, jaz sem svojo domačo nalogo opravil in sem si ogledal ta tvoj  "dokumentarec" . Tudi tebi predlagam, da si ogledaš še kaj drugega kot te senzacionalistične filme in na ta način dobiš bolj objektiven pogled na stvari. Za začetek morda predavanje Dr. Sapolskega na temo depresije, ki sem ga linkal v eni svoji prejšnjih objav. Verjetno boš zvedela tudi kaj koristnega zase. Pa bodi dovolj z moje strani, ker mislim da se že ponavljam, povedal sem samo moje mišljenje na to temo in to je to. V nekih neproduktivnih debatah pa tudi ne mislim sodelovati. Aja pa nisem psihiater niti ne študiram v tej smeri , toliko pa vseeno vem na to temo, da me neki propagandni filmi pač ne zavedejo. Pa lp in brez zamere.

Popravljeno November 18, 2014. Popravil otko

[umetnica51]

Otko le zakaj bi ti zamerila? Vedno sem za debato kjer vsak poda svoje mnenje. Tisti, ki slučajno bere moje ali tvoje zapise, pa ima vso pravico da se odloči po svoje. No ja, najbolje da ne bere nobenega od naju, ampak posluša sebe

 

Verjamem pa, da je težje verjeti meni, ker nisem strokovno podkovana in ker sem vse to doživela na svoji koži.

 

Ta dokumentarni film zgoraj je samo vpogled v dogajanje kako so se razvila zdravila in način zdravljenja psihiatričnih bolnikov. Tukaj ni treba filozofirati, ker tako pač je bilo nekoč, danes pa je...

 

Priznam, da me je kar malo šokiralo, da pishiatri študirajo 10 let dušo človeka oz. strokovno rečeno duševne bolezni. No zdaj se ne čudim, da je vsako leto več novih imen za duševne bolezni in vedno več zanimivih imen novih psihiatričnih zdravil.

 

Najbrž nisi prebral članka hrvaškega psihiatra Roberta Torrea, ki je imel letos intervju z naslovom:

PSIHIATRIZACIJA DRUŽBE NE VODI K MENTALNEMU ZDRAVJU AMPAK K POVEČANJU DUŠEVNIH MOTENJ.

 

http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2014/09/robert_torre_hrvaski_psihiater_o_psihiatriji.aspx?fb_action_ids=556987384446394&fb_action_types=og.likes&fb_ref=s%3DshowShareBarUI%3Ap%3Dfacebook-like

 

Moja velika želja je da g. Roberta srečam, ker je "model" res faca, ima "jajca" ker razmišlja s svojo glavo in ne sledi vsem ovcam v psihiatrični stroki. Vsi vemo, da se miselnost ljudi počasi spreminja, a vedno gre počasi NA BOLJE.

 

Kakorkoli ker imam trenutno poslabšanje astme (ki jo bom počasi zdravila tudi na bio način ) imam čas da ti malce bolj podrobno napišem še malo o depresiji. Priznam, da sem v prejšnjih pisanjih pisala nasplošno in se nisem posvetila depresiji.

 

V depresiji sem se znašla po koncu srednje šole, ko nisem našla zaposlitve. Kar na lepem sem zgubila voljo do življenja... Nisem se hotela več umivati, sama sebi sem se zdela grozna, neumna, nesposobna za preživetje... Potem sem se spet pobrala, spet padla, potem dobila antidepresive, ko sem se pobrala pa spet nekaj drugega... uglavnem začaran krog brez konca in kraja.

 

Da poenostavim moj "bio sistem zdravljenja depresije".

 

Noben pishiater me ni imel časa podrobno vprašati kaj se skriva za mojo žalostjo, za mojimi poskusi samomora... za mojim velikim strahom pred ljudmi. Vsak mi je takoj napisal tabletke ala prozac, cybalta, seruqvel, moditen,... joj saj se ne spomnim več teh zdravil ker jih je bilo malo morje.

 

In sem začela raziskovati SVOJO DUŠO.

Potlačila sem vsa 4 leta srednje šole hudega psihičnega nasilja, kjer zbadljivk na račun mojih oblačil, mojega obraza ni manjkalo, vsak dan me je bilo strah oditi v srednjo šolo, saj nisem vedela kaj me čaka... ali papirčki v glavo ali pa... ah pustimo preveč tega.

Da ne govorim o tem, da sem se lastnega očeta bala že od malega, ker je bil zelo strog in prav tako me je on zmerjal z besedami kot so lesena baba, iz tebe nič ne bo, čudna si...

 

In tako sem v svojih najbolj občutljivih letih pogrnila na vsej črti.

Zgraditi sem se mogla znova. A DRUGEGA NISEM IMELA KOT SEBE, DELO NA KMETIJI, živali in mamino ljubezen, njene nasvete, ki še danes prekašajo vse psihiatre kar sem jih imela priložnost srečati. Tako da ji moram enkrat napisat diplomo "Moja mami je najboljša psihiatrinja"

Ona ME JE SPODBUJALA POZITIVNO RAZMIŠLJATI, v roke mi je potisnila kakšno dobro knjigo, potem sem jih začela iskati tudi sama...

Srečati se sam s seboj je zelo težko, ODPUSTITI SEBI IN DRUGIM SO ŠE VEČJI KORAKI, A ZDRAVILNI ZA DUŠO.

 

LOUISE HAY je bila za mojo dušo nekaj najboljšega... nekaj njenih misli...

 

MISLI ZA IZBOLJŠANJE ZDRAVJA IN SPLOŠNE DOBROBITI

Vem, da me stari, škodljivi vzorci ne omejujejo več. Brez težav se jih osvobajam.
Vsak dan je nova priložnost. Včerajšnji dan je minil in se ne bo več vrnil. Danes je prvi dan moje prihodnosti.
 
Telo lahko povrnem v najboljše zdravje, če mu nudim vse kar potrebuje.
Nič me ne boli in bivam v popolnem sozvočju z življenjem.
 
Iz telesa in duha odstranjujem vso negativnost, ki tiči tam.
Zavedam se, da stres nastaja zaradi strahov, zato jih odstranjujem iz svojih misli.
 
Izhajam iz ljubečega vesolja svojega srca in vem, da ljubezen odpira vsa vrata.
Na ta planet sem prišel/a, da bi se naučil/a bolj ljubiti samega sebe in ljubezen deliti z vsemi okrog sebe.

Sem v procesu pozitivnih sprememb na vseh področjih življenja.
V meni je moč, da ob spremembah ostanem miren/a.

Nisem niti premajhen/a niti prevelik/a in nikomur se mi ni treba dokazovati.
Danes me ne more razjeziti nobena oseba, nobeno mesto in nobena stvar. Odločil/a sem se, da bom živel/a v miru.

Udobno mi je, ko se gledam v ogledalo in si govorim: Rad/a te imam. Res te imam rad/a.
Moje srce je odprto. Uporabljam ljubeče besede.

Trdno sem prepričan, da lahko najdem rešitev za vsako težavo, ki jo srečam.
Življenje mi nudi oporo na nešteto različnih načinov.

Vsako noč telesu namenim dovolj spanja. Telo ceni mojo skrb zanj.
Z ljubeznijo počnem vse, kar je v moji moči, da pomagam telesu ohraniti odlično zdravje.

Nekaj svojega časa namenim pomoči ljudem okrog sebe. To je dobro za moje zdravje.
Hvaležen/a sem za svoje telo. Ljubim življenje.
 
Sem edina oseba, ki lahko nadzoruje moje prehranjevalne navade. Če hočem, se lahko kadarkoli uprem določeni hrani.
Moja najljubša pijača je voda. Popijem ogromno vode, saj tako čistim telo in duha.
 
Srečne misli mi pomagajo vzdrževati zdravo telo.
Najhitrejša pot do zdravljenja je duh, napolnjen s prijetnimi mislimi.

Vsak dan naredim nekaj novega – ali vsaj drugačnega.
Življenje nikoli ne obstane, ni nikoli nezanimivo in togo. Vsak trenutek je vedno mlad in svež.

Potopim se vase in se povežem s tistim delom svoje notranjosti, ki me zna ozdraviti.
Diham globoko in vedno do konca napolnim pljuča. Zrak, s katerim vdihujem življenje, me neguje.

Tudi v tem trenutku razpolagam z neskončnim bogastvom in močjo. Počutim se cenjenega/cenjeno in zaslužnega/zaslužno.
Zaslužim si le najboljše in le najboljše tudi sprejemam.
 
Sprostim vratne mišice in se popolnoma znebim napetosti v ramenih.
Počasi zajamem zrak in ga počasi izdihnem. Z vsakim vdihom in vsakim izdihom sem bolj sproščen/a.

Sem umirjen/a in čustveno uravnovešen/a.
Pomirjen/a sem sam/a s seboj in z drugimi ljudmi.

Ljubim se takega/takšno, kakršen/kakršna sem. Ne čakam več, da bi postal/a popoln/popolna in se imel/a šele potem rad/a.
Največje darilo, ki si ga lahko dam, je brezpogojna ljubezen.

Moja zavest je napolnjena z zdravimi, pozitivnimi, ljubečimi misli, ki se zrcalijo v vseh mojih izkušnjah.
Skozi življenje plujem vedoč, da sem varen/a - nad menoj bdi božansko varstvo.

Veselim se zdrave starosti, saj že zdaj ljubeče skrbim za svoje telo.
Nenehno odkrivam nove načine za krepitev svojega zdravja.

Redno meditiram in nato žanjem bogate sadove svojega početja.
Zaprem oči, razmišljam pozitivno in vdihujem vse dobro.

Vedno - ne glede na starost - se lahko naučim česa novega. Učim se zavestno.
Pripravljen/a sem se učiti. Bolj kot se učim, hitreje rastem

 

REŠITEV DEPRESIJE: VZLJUBITI SEBE, odpustiti vsem, ki smo jih s svojo prestrašeno energijo privlačili v svoje življenje, DELO,  družba, pravi prijatelji, rekreacija, meditiranje, molitev...

 

IN ŽIVLJENJE POSTANE ENO SAMO VELIKO VESELJE

 

 

Vsakemu, ki se obrne name vedno pravim, naj razmišlja s svojo glavo, naj posluša sebe, kaj njega veseli, kaj lahko on dobrega stori zase in predvsem ne filozofiram, ker vem da se dušo človeka da "popravoti" zelo hitro, če človek prime v roke še naslednje knjige :

 

RHONDA BYRNE - MOČ, SKRIVNOST, ČAROBNOST
VADIM ZELAND - Transurfing realnosti
LOUISE L. HAY - Življenje je tvoje, Misli srca, Nikoli ni prepozno
JOE VITAL - PREBUJENJE V SREČO
BOB DOYLE - Sledi svoji strasti, poišči svojo moč
ROBIN SHARMA - Voditelj brez naziva - Menih, ki je prodal svojega Ferrarija
ESTHER IN JERRY HICKS - Prosite dano vam je
BOB PROCTOR - Rojeni v izobilje

 

Jaz sem kmečko dekle, jaz ne znam filozofirati, povem pa vedno tako kot mislim in čutim.

Še danes pravim, če bi poslušala psihiatre bi bila še danes zelo bolana.  No ja bila bi upokojena kot večina, nesposobna za delo.

 

Še dobro da mi je ostalo malo lepih spominov iz otroštva.... bila sem zdrava vesela deklica, ki je zeloo rada hodila v osnovno šolo in se veselila življenja kot nihče.... in to me je vrnilo DANES V VESELO IN SREČNO ŽIVLJENJE.

LJUBIM ŽIVLJENJE, znam reči ŽAL MI JE, HVALA, PROSIM, OPROSTI, RADA TE IMAM

 

Tudi tebe otko imam rada in dopuščam, da misliš tako kot misliš, saj imaš vso pravico.

 

Še en zanimiv filmček ZDRAVILO PRIHODNOSTI

 

Popravljeno November 18, 2014. Popravil umetnica51

[RobiRoberto]

=

 

 

[Kmet2]

Šport  je antidepresiv.

[nazo13]

Šport  je antidepresiv.

Zato pa so vsi športniki tako "antidepresivni".

Vsaka tekmovalnost je depresivna. Če zgubiš. Štejejo samo zmagovalci.

[RobiRoberto]

Šport ni nujno samo tekmovalen, oziroma ga lahko "prevedemo"  v kakršnokoli gibanje, ki se ne dogaja "med štirimi stenami" ...

[Darko3g]

Šport  je antidepresiv.

Zlasti plezanje - na Mont Pubis oz. Venerin hribček.

[maus]

a ni Tina padla v depresijo, ker ni zmagovala .. pred parimi leti

[nazo13]

Šport ni nujno samo tekmovalen, oziroma ga lahko "prevedemo"  v kakršnokoli gibanje, ki se ne dogaja "med štirimi stenami" ...

Torej fitnes ni šport?

[RobiRoberto]

"Bio" protidepresiv je menda tudi melisin čaj, ki je pri nas še vedno na zalogi, vendar mislim, da na poškodbo glave in njene notranosti nima učinka ...

 

Popravljeno Januar 10, 2015. Popravil RobiRoberto

[KARMEN1]

Šentjaneževka je naravni antidepresiv. Ampak kadar je hudo, ne vem, če kaj pomaga.

[RobiRoberto]

Včeraj "sem imel sestanek" z "mojo" psihiatrinjo in ker nisem še pozabil, da mi je že pokojni    psihiater v PB Ljubljana Polje, že precej časa od tega svetoval, naj antidepresiv Cymbalta, ki sem ga takrat iz 60 + 30 g že zmanjšal na samo 60 g počasi čisto preneham jemati in ker se počutim že kar dobro, brez kakšnega vzroka za slabše ali boljše počutje, sem jo vprašal, če bi jemanje Cymbalte lahko počasi čisto opustil in presenetila me je s svojim odgovorom, da mi tega ne priporoča, ne zaradi "stanja v moji pameti", ampak zaradi tega ker Cymbala deluje tudi protibolečinsko, kar zelo ustreza tudi mojemu novemu "polkolenu"...

 

 

[Bmflar]

Najdu nove tablete ...

 

[gregorjanc]

Najdu nove tablete ...

 

 

Tiste imaš za oralno uporabo, tele so boljše

[RobiRoberto]

Včeraj zvečer sem bil depresiven, pa sem poklical center za pomoč.

Zaradi zasedenih linij, sem dobil operaterja v Pakistanu.

Povedal sem mu, da razmišljam o samomoru.

Postali so čisto navdušeni in me vprašali, če znam voziti tovornjak...

[KARMEN1]

   

[RobiRoberto]

Umetnica51:

 

Jaz sem povedala svojo zgodbo, ki je res samo moja.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Kje je (si) ta punca (ti) ker že kar nekaj časa ni (nisi) ničesar napisala nikjer ???  

Popravljeno Februar 22, 2015. Popravil RobiRoberto

[Kmet2]

 

Umetnica51:

 

Jaz sem povedala svojo zgodbo, ki je res samo moja.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Kje je (si) ta punca (ti) ker že kar nekaj časa ni (nisi) ničesar napisala nikjer ???  

 

Nima časa ,postala je pomembna :grim

[DAMI34]

Na FB se je preselila...