kdaj kupiti prvi motor otroku?

[xr800]

No še en bedast komentar. :headbang: Ko kupuješ motor, se pravi ga še nimaš, že prej veš ali hočeš imet SS in se naganjat po ridah, ali boš kupil potovalnika pa šel v Dolomite, ali boš kupil HD, ker te veseli vožnja po gmajni, ipd.. Imaš že prej sam pri sebi postavljene neke smernice, imaš neko svoje prepričanje, ki misliš, da je zate pravilno in se tega držiš, oziroma že prej veš kam boš peljal, oziroma si želiš peljat svojo motoristično pot. Vsaj jaz.

In jaz pač že zdaj vem, da ne želim, da je moj otrok motorist. In moja prav tako ne. Ampak ker sem motorist tudi sam, mu tega ne bom prepovedoval, ampak mu bom probal to omogočit in ga čim bolj varno vpeljat v tale svet, ampak šele ko se bo izkazalo, da to res želi sam.

In nobenemu nisem solil pameti o vzgoji "pamžev", nisem dajal nobenih pripomb glede vzgoje drugih, sem pa povedal kakšno je moje mišljenje glede motorjev, kateremu bom poskusil sledit, ko bo enkrat štorklja tudi naju z mojo obiskala. O splošni vzgoji pa itak ne morem nič komentirat, ker imaš prav, ne vem kako je to, ker nisem sprobal. Ampak to, da ne bom mulca že pri dveh ali treh letih dajal na motor mi je pa čisto jasno in ne vem zakaj bi moral imet nevem koliko frocev, da bi s tvojimi besedami povedano, "lahko modroval".

In kaj ti tu ni prav, da se moraš spotikat ob to?

A da nisi solil pameti: "Ampak otrokom pri treh letih je zanimivo marsikaj in pokažejo interes do miljon stvari, s katerimi se potem v življenju ne bodo ukvarjali. Če pa ti takoj pri treh letih, ko otrok izkaže interes do motorja na tole pališ in mu kupiš, ter mu omogočiš, ga učiš, spodbujaš, ga pa lahko s tem samo še bolj navdušiš, medtem, ko bi ga lahko sicer minilo samo od sebe.. Jaz bom raje počakal, da pridejo do osnovne šole in če bo v teh letih, npr. od 3-7 konstanten interes do motorja in bo videt, da ima to res v sebi, se bomo pa pogovorili in bom probal kolikor bo v moji moči, da mu omogočim začetek in ga zgodaj naučim kako pa kaj je prav. Še vedno pa upam, da ga motorji ne bodo zanimali, bi mu raje omogočil kakšen drug, malce manj nevaren hobi-by DEX " Ene same življenjske izkušnje nadobudnega študenta. Daj ne seri ga no........Ko jih boš vzgajal, pa trabunjaj dalje :headbang:

Popravljeno September 5, 2008. Popravil xr800

[Cartman]

Hja ni vse v vzgoji...nekj tudi v krvi pride! Bohnedej da mulc kej moje krvi dobi...to bojo ene sivi lasje :D

včasih. včasih tud ne. al pa sem poštarjev. Pri nas so motorji fej in fuj. ata je bil hribolazec, mama hribolazec.hobiji so bli čist drgačni kot it v opatijo na dirko. od vedno. tud k mašam in verouku so me pošilajli. in od takrat se prvič spomnim silne želje po motorju. pr sedmih osmih letih, ko so me pošiljali na te verske ceremonije, se domow hodil vedno po sosednji ulici, tam so oddajali sobe in včasih so tam spali motoristi. . . Očitno sem bil bolan od vedno?!?

to vprašanje, se mi zdi precej enostavno. otroku se nekaj da, ko je sposoben vozilo fizično obvladat. pri 14ih je lahko že street-legal

mopedist-ka/skuterist-ka, z bnekaj izkušnjami in vozilo že obvlada, začne nabirat izkušnje v prometu z manj stresa, kot če bi bil popoln analfabet. zdi se mi, da minimoto in podobno pri šestih / osmih letih niso nevarni, če so pod nadzorom staršev. Občutek imam, da po osemnajstem letu in vozniškem B velika večina ljudi moped preraste. ali pa se takrat pojavi potreba/želja po motorju, in se zgodba z dvokolesnikom nadaljuje.

amapk to je zgol mnenje opazovalca ki teh dilem nima namena imeti.

Popravljeno September 5, 2008. Popravil Cartman

[billy]

Rešitev je enostavna:mulc naj si ga kupi sam ko bo mel dnar,pol pa naj dela z njim kar hoče!!! :P

[KeC]

me ne moti, se prav veselim.

glede razvajenosti pa: vidim vsak dan 1000 razvajenih frocov pa verjetno noben nima motorja. otroka razvadiš z vzgojo ne z motorjem. če mu kupim motor in ga naučim odnosa je to več vredno kot če nimam motorja, mu pa vedno kupim vsako drugo igračo ki si jo trenutno zmisli.

teorija da se bo otrok razvadil če bo imel motor ne zdrži. sam sem vedno imel motor (moped) ali katere koli druge pripomočke za šport - ni bilo problema. sem pa zato imel dosti manj igrač kot marsikateri drug otrok. kar sem imel sem cenil, za razliko od mnogih drugih.

jaka in zala dosta imela kmalu še vse moje igrače in lego kocke ker sem vse ohranil, medtem ko jih je marsikdo uničil ali pogubil v enem letu.

če pa ima kdo traume ker ni dobil mopeda ko je bil mali in sedaj hoče isto otroku delat pa je to njegov problem.

Hja no, kdo pravi, da nisi razvajen :D

Ti tudi še imaš vse lego kocke??? Svetsko! :P

[Jure]

A da nisi solil pameti: "Ampak otrokom pri treh letih je zanimivo marsikaj in pokažejo interes do miljon stvari, s katerimi se potem v življenju ne bodo ukvarjali. Če pa ti takoj pri treh letih, ko otrok izkaže interes do motorja na tole pališ in mu kupiš, ter mu omogočiš, ga učiš, spodbujaš, ga pa lahko s tem samo še bolj navdušiš, medtem, ko bi ga lahko sicer minilo samo od sebe.. Jaz bom raje počakal, da pridejo do osnovne šole in če bo v teh letih, npr. od 3-7 konstanten interes do motorja in bo videt, da ima to res v sebi, se bomo pa pogovorili in bom probal kolikor bo v moji moči, da mu omogočim začetek in ga zgodaj naučim kako pa kaj je prav. Še vedno pa upam, da ga motorji ne bodo zanimali, bi mu raje omogočil kakšen drug, malce manj nevaren hobi-by DEX " Ene same življenjske izkušnje nadobudnega študenta. Daj ne seri ga no........Ko jih boš vzgajal, pa trabunjaj dalje :headbang:

In kje je tu soljenje pameti? A sem komu rekel kako mora vzgajat otroka? Sem komu rekel, kako ga ne sme? Podal sem svoje mnenje, torej da ne bom še sam podpihoval veselja do motorjev, ampak pustil, da se to samo pokaže, če se bo in obrazložil zakaj tako mislim.

Ali bi moral mogoče vašo visokost vprašat, če lahko napišem svoje mnenje na Motosvetu?

Poleg tega pa bi bilo fajn ločit izkušnje, ki jih dobiš pri vzgoji in nekatera znana dejstva. Nisem napisal nič takega, da bi moral imet otroka, da bi dobil dovoljenje za komentar. To, da se otroci navdušujejo nad miljon stvarmi in posnemajo svoje vzornike, starše je pač fakt. In tu starši deloma lahko vplivajo na razvoj otroka. To je tudi fakt. Kako funkcionira psihofizični razvoj otrok je znanstveno dokazano in dognano ter zapisano v strokovni literaturi. In ne mislit, da si z dvema frocema konzumiral pa vso modrosti in znanje tega sveta.

[eXTReme13]

včasih. včasih tud ne. al pa sem poštarjev. Pri nas so motorji fej in fuj. ata je bil hribolazec, mama hribolazec.hobiji so bli čist drgačni kot it v opatijo na dirko. od vedno. tud k mašam in verouku so me pošilajli. in od takrat se prvič spomnim silne želje po motorju. pr sedmih osmih letih, ko so me pošiljali na te verske ceremonije, se domow hodil vedno po sosednji ulici, tam so oddajali sobe in včasih so tam spali motoristi. . . Očitno sem bil bolan od vedno?!?

to vprašanje, se mi zdi precej enostavno. otroku se nekaj da, ko je sposoben vozilo fizično obvladat. pri 14ih je lahko že street-legal

mopedist-ka/skuterist-ka, z bnekaj izkušnjami in vozilo že obvlada, začne nabirat izkušnje v prometu z manj stresa, kot če bi bil popoln analfabet. zdi se mi, da minimoto in podobno pri šestih / osmih letih niso nevarni, če so pod nadzorom staršev. Občutek imam, da po osemnajstem letu in vozniškem B velika večina ljudi moped preraste. ali pa se takrat pojavi potreba/želja po motorju, in se zgodba z dvokolesnikom nadaljuje.

amapk to je zgol mnenje opazovalca ki teh dilem nima namena imeti.

Našga tamalga morš vidt kako kitajca tera pr jami :lol: Pa kako polaga ovinke. k bi to en tle tapameten vidu bi reku lej ga mulca se bolj obvlada kakor marsikdo k zdej dela izpit. Tamali je meu poganjalca pol smo pa moped pod rit porinili in ni meu nobenih problemov z vožnjo. Lažje mu je ko bicikl :D Le zakaj ? :lol1: uglavnem oprema more bit ker so pričakovani tudi padci (zdej je zleteu iz ovinka v robnik in je kitajcu zvilo vilce ampak majo na kurivu že druge štange sam na mero ih je treba odrezat pa bo. Tamali je sam začeu težit za motor ker smo doma sami taki in slike motorjev visijo skor v vsaki sobi. Prvo ni meu strahu pred motorjem ampak se je po prvem padcu je biu že malo bol pozoren a se je kmalu spet opogumil in se še 1x razbiu. Če mu je to želja naj vozi motor.

[xr800]

In kje je tu soljenje pameti? A sem komu rekel kako mora vzgajat otroka? Sem komu rekel, kako ga ne sme? Podal sem svoje mnenje, torej da ne bom še sam podpihoval veselja do motorjev, ampak pustil, da se to samo pokaže, če se bo in obrazložil zakaj tako mislim.

Ali bi moral mogoče vašo visokost vprašat, če lahko napišem svoje mnenje na Motosvetu?

Poleg tega pa bi bilo fajn ločit izkušnje, ki jih dobiš pri vzgoji in nekatera znana dejstva. Nisem napisal nič takega, da bi moral imet otroka, da bi dobil dovoljenje za komentar. To, da se otroci navdušujejo nad miljon stvarmi in posnemajo svoje vzornike, starše je pač fakt. In tu starši deloma lahko vplivajo na razvoj otroka. To je tudi fakt. Kako funkcionira psihofizični razvoj otrok je znanstveno dokazano in dognano ter zapisano v strokovni literaturi. In ne mislit, da si z dvema frocema konzumiral pa vso modrosti in znanje tega sveta.

Otrok moj dragi, glede vzgoje se pa res ne bom s teboj prepira :wacko: l......sem ti pač povedal, da si trenutno še teoretik, ko boš praktik pa se ponovno javi. Pa lep dan oz. nočko še naprej. :winkiss:

Popravljeno September 6, 2008. Popravil xr800

[xr800]

In kje je tu soljenje pameti? A sem komu rekel kako mora vzgajat otroka? Sem komu rekel, kako ga ne sme? Podal sem svoje mnenje, torej da ne bom še sam podpihoval veselja do motorjev, ampak pustil, da se to samo pokaže, če se bo in obrazložil zakaj tako mislim.

Ali bi moral mogoče vašo visokost vprašat, če lahko napišem svoje mnenje na Motosvetu?

Poleg tega pa bi bilo fajn ločit izkušnje, ki jih dobiš pri vzgoji in nekatera znana dejstva. Nisem napisal nič takega, da bi moral imet otroka, da bi dobil dovoljenje za komentar. To, da se otroci navdušujejo nad miljon stvarmi in posnemajo svoje vzornike, starše je pač fakt. In tu starši deloma lahko vplivajo na razvoj otroka. To je tudi fakt. Kako funkcionira psihofizični razvoj otrok je znanstveno dokazano in dognano ter zapisano v strokovni literaturi. In ne mislit, da si z dvema frocema konzumiral pa vso modrosti in znanje tega sveta.

Določenih stvari ni napisanih v obliki knjig oz. navodil, žal je tako dragi Dex. Otrok moj dragi, glede vzgoje se pa res ne bom s teboj prepiral......sem ti pač povedal, da si trenutno še teoretik, ko boš praktik pa se ponovno javi, pa malo o zarečenem kruhu smo tud podebatirali, al ne?Pa lep dan oz. nočko še naprej. :winkiss:

Popravljeno September 6, 2008. Popravil xr800

[zverca]

PUPA;sory :evilgrin: debata je prava ampak tvoje razmišljanje,je brezveze :devil: !Zgleda da maš dost dnarja ,pa iščeš poceni varjanto za šolanje svojih otrok .) Postavi se na realna TLA pa boš videla,kaj se pravi VZGOJA!! :naughty:

[Jure]

Določenih stvari ni napisanih v obliki knjig oz. navodil, žal je tako dragi Dex. Otrok moj dragi, glede vzgoje se pa res ne bom s teboj prepiral......sem ti pač povedal, da si trenutno še teoretik, ko boš praktik pa se ponovno javi, pa malo o zarečenem kruhu smo tud podebatirali, al ne?Pa lep dan oz. nočko še naprej. :winkiss:

Hvala bogu nisem otrok tvoj dragi, ker ne bi hotel imet tako zafrustriranega fotra, ki se brezveze spotika ob komentarje ljudi, ki mu nič nočejo in ki je oh in sploh "pameten" :winkiss:

Ja določenih stvari ni napisanih v knjigi, se popolnoma strinjam, nikoli nisem trdil nasprotno. Tudi vzgoje se večinoma verjetno ne naučiš iz knjige, ampak to pride sproti. Vendar določena dejstva pa pač obstajajo. In to kar sem prej napisal drži, otroci posnemajo in starši s svojimi stališči lahko vplivajo nanje v določeni meri. In to je dokazano, napisano, videno in neizpodbitno. Jaz sem povedal le moje stališče do določene stvari kar se tiče otrok ter da bom omenjena dejstva upošteval in ne podpihoval nekaj kar ni potrebno. Tako kot otroka ne bom peljal v cerkev, ker sem pač ateist in imam o cerkvi in veri svoje mnenje. Pa mi je popolnoma jasno, da to še ne pomeni, da otrok ne bo veren. Če bo sam želel to, ko bo razumel te stvari, se bo mogoče odločil za vero, mu ne bom branil. Ampak šans, da postane veren bo tako vseeno manj, kot če bi odraščal v eni verni družini kjer bi ga že od malega navajali na to, bi ga vpisali k verouku ipd, a ne? In to hočem jaz povedat. Tu sploh ni bila predmet debate vzgoja in da bi kogarkoli hotel učit le te, izrazil sem samo svoje stališče o določeni zadevi - motorjih pri otroku. In ravno od predhodno oblikovanih stališč staršev je odvisna vzgoja, s katero se res spoznaš, tu imaš prav, šele ko imaš enkrat mulce.

Sicer pa nevem kaj ti sploh še kaj dopovedujem, kot bi govoril steni. Ti si "praktik", ki itak vse ve pa vse zna :fredy:

[pupa]

PUPA;sory :evilgrin: debata je prava ampak tvoje razmišljanje,je brezveze :devil: !Zgleda da maš dost dnarja ,pa iščeš poceni varjanto za šolanje svojih otrok .) Postavi se na realna TLA pa boš videla,kaj se pravi VZGOJA!! :naughty:

no, kaj pa je prava vzgoja?

pa tole o brezveznem razmišljanju bi tudi še kako besedo iz tvoje strani....

[pupa]

Dex torej boš prodal motor, ko/če postaneš oče?

[Jure]

Precej verjetna opcija.. Ne samo zaradi vzgoje, tudi zaradi odgovornosti, da ne bi za sabo pustil vdove in otroka.. Meni je očeta vzela cesta ko sem bi star 3 leta in ni prijetno..

[RHonda]

Mene je foter peljal na MZ-ju leta 90 ko sm bil star 5 let. Totalno sem bil navdušen, čeprav se mi je čelada okrog obrnila da nism nč vidu. Drugač pa sem dobil en zjeban moped pri 12 letih in to mi je bil takrat glaven hobi. Skoz sem študiral sam to kje bi dobu čimveč bencina, kradel sem mešanico od motorke itd....

Lepi spomini. Pa 5. prestava je že v par dneh postala premalo k sm motor osvojil zelo hitro (kot tud vse naslednje) :naughty: Zdej vozim mojga šestega

[Sharona05]

brezzveze je, da postavljate vprašanja, potem pa niste zadovoljni z odgovori :rolleyes:

vsak je pač napisal svoje mnenje..

čeprav nimam otrok, mislim da je to odločitev vsakega starša posebej. če je pripravljen sprejeti tveganje, da bo njegov otrok motorist, ga naj vzpodbuja. če pa ne, pa ga naj usmeri v manj nevarne hobije in upa, da se ga bo prijelo.

[buellina]

jaz sem itak še sama beba, ampak vseeno... :blush:

velikokrat je tako, da so starši svojem otroštvu bili za kakršno stvar prikrajšani in jim ni bilo najlažje... zato je po moje velikokrat problem v tem, da starši nehote vsiljujejo svoje neizpete sanje otrokom.... če ima otrok iste sanje, je to enostavno fantastično,a ne? :yes: a kaj pa takrat, ko temu ni tako? hmmm :hmm:

vsekakor pa sem 100% ZA, če si škratek želi :)

o razvajenosti pa ne vem, no .. mislim, da se strošek z razno ''kramo'', s katero seveda otrok ne more pasti, giba nekako v isti kategoriji.... (ena barbika pa njen konj pa mogoče še avto ali pa hiška je isto kot ''vozički'' za začetek )

tako da o razvajenosti.... kot sem rekla....kaj pa vem...saj sem sama še otrok :blush:

[Mutika]

Zanimiva debata, prebrala sem vsa mnenja. V vsakem je nekaj resnice, večina pa tako ali tako vidi zadevo iz čisto svojega stališča. Pa če ima otroke ali pa ne, kar pri celi stvari ni najbolj pomembno.

Saj imamo vsi svoje mnenje in pravico do njega, ne?

Sama sem po duši zagrizena motoristka. Nora na motorje že vse življenje in kadarkoli se spomnim svojega dedka, kar je pogosto, ga povezujem z motorji. Že od prvega leta starosti me je vozil s prikoličarjem in kasneje na motorju. V mojem otroštvu ter mladosti ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih kitajsko-japonskih izdelkih, ki so dandanes posegli v možganske krivulje in psiho modernega potrošnika, pa sem vseeno imela priložnost doživljati motorizem kot nekaj posebnega, kar me je prevzelo za vse življenje.

Pupa, povedala ti bom le svoje mnenje, izkušnje pa so tako ali tako neprenosljive, saj je nemogoče stopiti v čevlje nekoga drugega.

Pa vendar ... motorji za otroke, stare dve, tri ali štiri leta? :unsure:

Zavedam se moderne družbe ter popolnoma spremenjenega načina življenja, pa mi dejstvo, da lahko že takšen malček dobi motor (no, nekaj temu podobnega) vseeno vzbuja neprijetne občutke.

Ne vem, nisem dovolj pametna, da bi vedela ali je to koristno ali ne, tako, da ne morem in tudi ne želim "soliti pameti" nikomur od vas.

Verjamem pa v to, da vsaka nova stopnja razvoja zahteva svoj čas.

Po mojem mnenju je razmišljati o nakupu motorčka oziroma usmerjanju otroka v to "našo" smer v tako nežni starosti preuranjeno, pa četudi otrok (kot tvoja Dita) kaže veliko zanimanje za motorje. Redki otroci ga ne! Vse, kar dela brrrrrm brrrrrrrrm in vse, kar brenči, hrešči ter brni (seveda ne preglasno) je za otroke kot magnet. Kaj pa, če naraščajnik kaže skrajno zanimanje za avtomobilizem? Se bo pri 6-tih letih že učil voziti avto?

Skrajno občutljiva zadeva.

Zato ne bi prehitevala in razmišljala, kako bi malčka kar se da hitro usmerila v motorizem. Kot je že pred menoj omenila Kat, pa še kdo ... na razpolago bi mu dala veliko možnosti, pozorno bi spremljala in spoznavala otrokove želje, sposobnosti ter naklonjenost različnim športom.

Popolnoma razumem, da vsak starš želi svojemu otroku omogočiti največ in najbolje, kar lahko in kolikor pač vsak zmore. Tudi enakovrstni hobiji so zelo dobra zadeva, saj je lahko družina veliko več skupaj kot bi bila sicer.

Vprašanje pa je, kje se zabriše meja med željo staršev in željo otrok?

Moj sin, ki ima 22 let, ne kaže pretiranega navdušenja za dvokolesnike, hči, ki jih ima 15, pa je čisto nora. Ona bo motoristka. In jasno, da je že pred leti padla debata okoli zadev kot so izpit za motor ipd.

Veliko sem razmišljala, si razbijala glavo in jo zelo razumela. Predobro se zavedam, da zgledi vlečejo in le kako naj ji karkoli prepovem v zvezi z motorji, če pa je moje življenje prepredeno z motorizmom? Pa tudi zaplankana mati nisem, ki bi otroka odvračala od nečesa, kar mu pomeni veliko in kar si zelo želi.

Mnenja pa sem, da je predpogoj predvsem to, da svojega otroka zelo dobro poznaš in da mu omogočiš stalno nabiranje izkušenj.

A to zahteva veliko energije, časa in mnogo več let, kot je obdobje jasli in vrtca.

Ravnam se v skladu s tem, po svoji vesti, upoštevam, poslušam ter razumem želje svojih otrok.

Zelo pa se zavedam svoje odgovornosti in zato sem jaz tista, ki pa še vedno postavlja meje.

Verjamem, da vsak starš ravna tako, le postavljanje meja je pač hudo raztegljiv pojem.

In glede na vse, kar sem razbrala iz najinih pogovorov, njenega odnosa, obnašanja ter stopnje navdušenja sem se odločila, da bo moja hči imela motor takrat, ko si ga bo tako zelo želela, da si ga bo kupila sama.

Pomagala bom, če bo potrebovala kakšno manjšo donacijo, vse ostalo je v njenih rokah.

In reakcija? Dva dni je nergala, potem pa je izjavila, da imam v bistvu prav in da se s tem strinja. Ker: "Mogoče pa me bo vmes kaj drugega bolj zanimalo. Ali pa bom začela šparat!"

Amen. :rolleyes:

Popravljeno September 7, 2008. Popravil Mutika

[Tomozuki]

Resnično dober post Mutika ;) Mislim, da se strinjam z vsem, kar si napisala.

Ker še nisem starš in še nekaj časa ne bom imel otrok, bom bolj opisal, kako je bilo z mano. Definitivno bom probal otroke držat stran od motociklizma, ki se mi sicer zdi odlično preživljanje prostega časa, vendar je nevarnosti na cesti preveč (vedno več). Tudi moja starša to vesta, ampak jima ni uspelo zabremzat moje sle po motorjih. Krivde ne morem pripisovati samo fotru, ker precejšnjo nosi tudi njegov foter (ki ga že dolgo več ni, ampak baje se nagnjenja in talenti v neki meri dedujejo). Da zadeva ne bi bila dvomljiva, je precejšnja nagnjenja k dvem kolesom kazal tudi mamin foter. Skratka, nekaj očitno imam v krvi, medtem, ko moja sestra sploh ne. Hvalabogu. Tudi foter se je večinoma poslovil od motociklizma, kar me v določeni meri (po 3-eh nesrečah) pomirja, čeprav bi mogoče kdaj naredil kakšen krog skupaj z njim.

Sploh sta bila vedno mnenja, da otroku ne smeš ničesar porinit pred nos, če si tega ne želi (izključene so seveda zadeve, ki pripomorejo k duševnemu in fizičnemu razvoju). Sicer sem imel en kup igrač (na lastno željo) s katerimi sem se znal zamotit do te mere, da mi niso šle bedarije po glavi. Seveda sem želel vedno nove in nove (kateri otrok si jih pa ne), ampak sta me znala ustavit, da nisem težil v nedogled (kot marsikateri udren froc sredi Interšparja, ki bi mu jih najraje ene par namazal po riti).

Motorje sem že od nekdaj občudoval - ali bolje rečeno, imel sem strahospoštovanje do njih. Foter je imel prvi motor (CB 900) še preden sem priklobasal na svet. Seveda ga je ob mojem rojstvu prodal, kar se mi zdi logično, saj otrok načeloma potrebuje oba starša (če sta normalna) vsaj prvih nekaj let. Pa tudi finančno nismo bili dobro postavljeni. Dobil sem kolo ob katerem sem seveda fantaziral, da je motor in se naučil "gonit" pri 2-eh letih s pomožnimi kolesi v višini sedeža (hja, rad sem polagal ovinke in jih malo zvil). Seveda sem nekaj koles tudi prerastel, ampak večinoma sem dobil rabljena, čeprav sem se znal bolje peljati kot katerikoli moj vrstnik z novim. Rabljena roba me nikoli ni motila (razen, če je bila slabo vzdrževana). In na vsakem kolesu sem seveda navijal desno ročico ter zraven spuščal zvoke, kakršni prihajajo danes iz Akrapovičev. Otrok se zna s vsako stvarjo zabavat, pa če je še tako beden kos lesa, ga lahko spremeni v avto ali barbiko. Ali drugače rečeno; ne potrebujejo visoke tehnologije, da se znajo peljati po dveh kolesih. Ampak to je zgolj moje mnenje.

Ker mi stvari niso letele v mojo sobo iz neba in sem načeloma moral za to nekaj "narediti", sem jih znal toliko bolj ceniti. Ko sem bil manjši je bilo dovolj, da sem se lepo obnašal in nisem bil udren oziroma solzno siten (kot prej omenjeni otroci v Interšparu, ki bi jih bilo treba dat čez koleno - starše isto). Histerija se prične predvsem zato, ker so navajeni, da vse dobijo, enkrat pa ne morejo. In, če starši začnejo izpolnjevati drage želje, so nadgradnje teh načeloma še dražje. Če imajo dober finančni status, otroku prej zmanjka želja kot pa njim denarja. In potem se začnejo dolgočasiti (in delati pizdarije s katerimi si krajšajo čas).

Motorji so me prvič resno začeli zanimat, ko me je foter pri 10-ih letih zategnil en krog s kolegovim Suzukijem (nimam pojma katerim), na katerem sem pri 120km/h po avtocesti skoraj posral gate in se drl kot jesihar, ker sem mislil, da se bova ubila, ko sva se vozila mimo Fičkov in 101-k. Takrat sem premagal strah in začela se je strast.

Od najboljšega prijatelja babičin avtomatik! Živela je v neki Vukojebini (Vukovje?), kjer še asfalta ni bilo, prometa pa tudi ne. Vbistvu je bila vožja enostavnejša od kolesa, postajal sem vedno bolj drzen in odletel iz ceste. Takrat sem začel spoznavat tisto "pravo fiziko" na 30km/h. Da bi to počel pri 3, 4 letih, bi se verjetno pri 10-ih znal bolje voziti ali pa bi takrat še bolj napačno odreagiral in odletel bokvekam. Vseeno sem ostal odločen, da hočem motor.

Kot vsaki prdec, sem se leta 95 najprej piknil v CBR 900, ki je lepo zgledal, voziti pa se itak že "znam". To je seveda najbolj zgrešen predsodek vseh mladostnikov, ampak o tem kdaj drugič. Ker seveda še nekaj časa ne bom mogel na izpit za neomejeno, bi si pri 16-ih lahko začel rane celiti s TZR 125. Mama seveda niti slišati ni želela kaj takšnega, foter pa je upal, da me bo minilo in je to zgolj, da bi pritegnil punce.

Leto kasneje je zagrabilo njega in si je kupil VN-800 Classic. Seveda sem se precej prevozil na zadnjem sedežu, potem se ga pa vsakič znova nahecal, da mi da za en krog po parkirišču. Najprej je okleval, potem sem se pa začel privajat na teh 250kg železa. Prvi padec se je zgodil že kar drugikrat, ko sem pri počasnem polzenju motor pozabil v 4. prestavi. Temu je sledil padec (ja vem ja, sklopko bi moral stisnit). Mogoče, da je takrat foter ploskal z rokami, ko sem mu omenil, da se počutim osramočenega in da se ne bom več vozil z motorjem. Čez nekaj časa sem spet probal, tokrat sem se zložil pred množico skejterjev (ki sem jim seveda želel pokazat, kako se 12-letni pubec pelje) in se zložil na mokrem listju. Minilo me je in spet sem se raje vozil v tandemu na zadnjem sedežu

Do srednje šole, ko sem zatežil, da bi imel skuter, ker ga imajo vsi moji prijatelji (VSI ga seveda niso imeli, ampak za propagando je treba malo lagat) in celo ženske. Še posebej me je jezilo, ker sem v Ruše hodil na vlak, te nerodneže sem pa gledal, kako se s skuterji kotalijo na svoje šole in tu in tam padejo. Prepričan sem bil, da bi jaz znal bolje voziti in, ker sem pokazal tudi pridnost v šoli, sta se starša odločila, da mi kupita skuter. Končno! Seveda je bil pogoj, da se blokad ne vzame ven. Ta pogoj je bil prekršen v enem tednu, ko me je foter, po dolgournem argumentiranem pregovarjanju peljal na Yamahin servis, kjer so poskrbeli za mojo čebelo. Od takrat naprej je vsako leto bolj letela, saj sem jo skoz in skoz modificiral in nazadnje sem mu lahko sledil na Ninji (če se je peljal nekje do 100km/h). Seveda sem nadrkal ene par ovinkov in mu pokazal kako se znam peljat in brusiti "štender", ustavljal na prvem in se vozil po zadnjem kolesu. Čeprav nisem imel nobene nesreče, mi je še zdaj misterij, kako sva lahko šla kupit novi skuter (Runner 180). Jaz svojemu otroku s takšnimi prepotentnimi nagnjenji ne bi kupil novega skuterja (ali motorja). In, če gledam nazaj, sem res bil divjak, ki sicer je razmišljal za 3 sekunde v naprej, vendar včasih tudi za minuto nazaj. No, Runnerja so mi seveda takoj vkradli, zato sem še nekaj časa prebil na svojem Aeroxu (ki je sicer pri 70ccm dosegal hitrosti nad 100km/h). Foter je medtem časom še imel Blackbirda, na katerega sem upal, da bo postal moj (ravno se mi je povečalo dovoljenje v neomejeno kategorijo), vendar je šel od hiše ne da bi se enkrat peljal, saj mu nisem bil mentalno dozorel. Baje.

Dobil sem še en skuter, tokrat 250ccm, ki pa seveda ni bil primeren mojemu načinu vožnje (odbrusil sem mu nekaj centralnega stojala), zato sem nakoncu pristal na ZR-u. Pot do tega seveda ni bila lahka.

Ko sem sam dojel, kaj bi vbistvu rad in ko sta moja dojela kaj si želim in za katero stvar bi ubijal, sta mi jo nazadnje kupila ali vsaj pomagala kupiti. Seveda, sta se morala skozi leta prepričat, da imam čisto podstrešje (nisem duševno labilen - kar pri 4 letnem otroku ne moreš vedet) in sem motorično dovolj spreten. Nihče mi ni nič vsiljeval, vse je bilo le v mojih željah. Če so bile dovolj močne, so se mi načeloma izpolnile. In to je treba otroku pustiti - da ima želje in hotenja, ki mu jih starši brezpogojno ne izpolnjujejo. Ali še hujše, da mu vcepljajo svoje želje. Moja največja želja je bila motor. In raje umrem prehitro s uresničenimi željami kot (pre)pozno brez njih. To pa ne pomeni, da bom svojim otrokom hotel vcepiti isti način razmišljanja ali boknedaj, svoje želje. Kot nekateri moji sošolci, ki so morali hoditi na tenis... vsem znana zgodba, ne?

Popravljeno September 8, 2008. Popravil Tomozuki

[pupa]

mutika in tomozuki zelo lepo napisana posta :worship: :worship: definitivno vredna razmisleka......

bi pa vseeno nekaj dodala. Da nekako razčistimo. Moja spodnja meja, ki je še sprejemljiva, kdaj otroka postaviti na motor je kljub vsemu 5. let ali več..... da ne bo kdo resno mislil, da bi pri dveh letih otroka tlačila na motor.....

[ImenitnaPriložnost]

Lahko mu pa seveda kupite motor že ob rojstvu, pa ga bo pač začel uporabljati,ko ga bo zanimalo :P

[Tomozuki]

Hvala Pupa ;) Čeprav, glede na to, da še nisem starš, lahko le ugibam... kaj več, bom pa videl čez nekaj let :) Torej, da ne bo kdo mojega "reply-a" razumel kot pametovanje, ker iz tega področja izkušenj (še) nimam :D

Popravljeno September 8, 2008. Popravil Tomozuki

[nowfak]

A mi lohk prosim poveste, kej se dobi to kolo "poganjalček" za tamale?

[lasagna]

Z otročki je potrebno eksperimentirati, ne pa jih vzgajati.

Prvi motor lahko dobi, ko neha poslušat idiotske bende. Voziti ga pa lahko začne, ko ima za benz.

[Pervy]

vsi gledate na motor kot na nekaj kar je za prosti čas in potem ko imaš svoj denar. če lahko vsak otrok od svojega najbolj ranega obdobja trenira košarko, nogometi itd. zakaj pa ne motorje? vse ki jih poznam da so kaj naredili v krosu so začeli vozit že zelo mladi. zakaj pa bi moj sin moral poznati samo "klasične"športe? pa nočem naredit novega rossija, ampak če ima veselje mu ga bom omogočil. tako kot je prepozno pri 15 če začne trenirat kak "normalen" šport, tako je tudi za motorje (kot šport) prepozno pri 15 ali celo "ko si lahko samo privošči"!

in čeprav se nauči vozit motor pa ga magari mine mu čisto nič ne bo škodilo, dosti koordinacije bo dobil. zato pa v naši hiši ne bo nobenih električnih avtov ali motorjev ki so samo igrače za polenit otroke in jih motorično ubit!

[Tomozuki]

vsi gledate na motor kot na nekaj kar je za prosti čas in potem ko imaš svoj denar.

To predvsem zato, ker ni ravno poceni šport :) Drugače pa se strinjam, da če ima ambicije in ima starš dovolj denarja in prostega časa, da ga bo vozil po tekmovanjih, naj mu omogoči zadevo. So pa tudi takšni, ki začnejo pri 16-ih, pa so ravno tako uspešni v motošportu.