Skoči na vsebino

Nemir


Priporočene objave

Objavljeno

........ja.............

Objavljeno

Nemir ....

Ko misli v noč zdrvijo, svetlo zvezdo na nebu lovijo, temni reki sledijo ....

poglej, ta utrinek, to svetlo nebo .... ali čutiš nemir ?

Lp B) :blink:

Objavljeno

Nemir - ko zavohas bencin iz kolesarnice in ves da je slo ze vsaj pol tanka po gobe... :blink: :rolleyes: :D

Objavljeno
Nemir - ko zavohas bencin iz kolesarnice in ves da je slo ze vsaj pol tanka po gobe... :blink: :rolleyes: :D

:D :D :D :D :D

Objavljeno

ti gonis 150 po cesti (izven naselja,da se razumemo) in za seboj vidis eno belo luc in dve modro utripajoci.nemir.

Objavljeno

gasiras, pogledas na hit na obratomer, 10.000 rpm, neki skrtne, pa masina postane lena ko js zjutri - bat in cilinder sta odvozla svoje. nemir. :( :angry:

Objavljeno

KAJ JAZ VEM ČIGAV POGLED,

JE BIL V ČIGAVE OČI UJET,

DOJENČKOV ALI MOJ.

Z OČMI SVA SE IGRALA,

OBA SVA SE SMEJALA,

NJEGOVA MAMA JE,

ZAČUDENA ZIJALA,

JAZ PA SEM IZSTOPIL,

IZ PREPOLNEGA AVTOBUSA,

NA NAPAČNI POSTAJI.

VESEL, DA SEM TA DAN SREČAL,

VSAJ ŠE ENO DUŠO,

V STIKU NOTRANJE LJUBEZNI.

(Stojči)

Objavljeno

Mencaš pred zaklenjenimi vrati stranišča in po črevih ti besno zavija rezultat konzumiranja s salmonelo obogatene francoske solate. Na drugi strani vrat tip z zapeko oponaša Herminatorja...

Nemir?

Objavljeno

Na eni strani nemir, na drugi strani nirvana :D

Objavljeno
Mencaš pred zaklenjenimi vrati stranišča in po črevih ti besno zavija rezultat konzumiranja s salmonelo obogatene francoske solate. Na drugi strani vrat tip z zapeko oponaša Herminatorja...

Nemir?

Pravijo, da je prava mera sad modrosti.

B)

Prava mera - kompromis sranja in zapeke ?

;)

Objavljeno

Prava mera - kompromis sranja in zapeke ?

;)

RAN, to bi utegnilo celo držati ;)

@ Vale: zapeka = nirvana???? <_< Po pravici povedano, jaz sem si jo malo drugače predstavljal...

Objavljeno

Kakor vzameš :unsure: :wacko: ;) :P :D :lol:

Objavljeno
Kakor vzameš :unsure: :wacko: ;) :P :D :lol:

Res je. Že pokojna Mileva Marić je znala lepo povedati svojemu soprogu, tretjerazradnemu perogrizu na patentnem uradu v Bernu naslednje besede:"Dragi moj Albert, vse to je relativno!"

Potem sta se, kot je bilo pričakovati, srečno ločila, lokavi Albert si je prisvojil njene besede, pobasal Nobelovo nagrado in kazal svetu jezik. Nekako takole:

einstein_tongue.jpg

  • 2 mesecev pozneje...
Objavljeno

Sedim pred televizorjem, slike bežijo ne da bi jih razpoznala. Samo poslušam, iščem samo nekaj.........bom še kdaj slišala tisti tako razpoznavni zvok, ki mi je povzročil mravljince globoko v trebuhu? Nemir...........Bom poslušala še naprej, mogoče ..........

Alla

Objavljeno
Sedim pred televizorjem, slike bežijo ne da bi jih razpoznala. Samo poslušam, iščem samo nekaj.........bom še kdaj slišala tisti tako razpoznavni zvok, ki mi je povzročil mravljince globoko v trebuhu? Nemir...........Bom poslušala še naprej, mogoče ..........

Alla

Alla, Gustava zaman čakaš na nacionalki, te risanke že dooooolgo ni bilo...

;)

Objavljeno

... :D ...good one Anubis...hehehe

Objavljeno
Alla, Gustava zaman čakaš na nacionalki, te risanke že dooooolgo ni bilo...

;)

A, j***, a mi moraš vse idelale sesut.. :( .......pa tko sem si ga želela še enkrat videt........ :D :lol: :lol: :lol: :lol: :P

Alla B)

Objavljeno
Alla, Gustava zaman čakaš na nacionalki, te risanke že dooooolgo ni bilo...

;)

A, j***, a mi moraš vse idelale sesut.. :( .......pa tko sem si ga želela še enkrat videt........ :D :lol: :lol: :lol: :lol: :P

Alla B)

Probaj s South Parkom :P

Objavljeno (popravljeno)

GORA

NAJVIŠJIH

ZIDOVE

PRELETIJO

KRIKAJO

PLOVEJO

IŠČEJO

MODRO

NEBO

SANJAJO

JUG

LOVIJO

TOPLOTO

ŽERJAVI

LETIJO

Z NJIMI

HITIJO

PERUTI

MISLI

ŽARKI

UPANJ

VALOVI

ŽELJA

VETROVI

ISKANJA

HREPENENJA

HIMALAJE

V MENI

Popravljeno . Popravil kekec III
Objavljeno
GORA

                                                                                              NAJVIŠJIH

                                                                                          ZIDOVE

                                                                                PRELETIJO

                                                                        KRIKAJO

                                                                  PLOVEJO

                                                            IŠČEJO

                                                    MODRO

                                              NEBO     

                                  SANJAJO

                              JUG

                      LOVIJO

              TOPLOTO

ŽERJAVI

              LETIJO

                    Z NJIMI

                          HITIJO

                                PERUTI

                                          MISLI

                                                ŽARKI

                                                        UPANJ

                                                                VALOVI

                                                                          ŽELJA

                                                                              VETROVI

                                                                                    ISKANJA

                                                                                          HREPENENJA

                                                                                                      HIMALAJE

                                                                                                                V MENI

Sej bo bolš.

;)

Objavljeno
GORA

                                                                                               NAJVIŠJIH

                                                                                           ZIDOVE

                                                                                 PRELETIJO

                                                                        KRIKAJO

                                                                  PLOVEJO

                                                            IŠČEJO

                                                     MODRO

                                              NEBO      

                                   SANJAJO

                              JUG

                       LOVIJO

               TOPLOTO

ŽERJAVI

               LETIJO

                     Z NJIMI

                           HITIJO

                                 PERUTI

                                          MISLI

                                                ŽARKI

                                                        UPANJ

                                                                 VALOVI

                                                                          ŽELJA

                                                                              VETROVI

                                                                                    ISKANJA

                                                                                          HREPENENJA

                                                                                                       HIMALAJE

                                                                                                                 V MENI

Sej bo bolš.

;)

Hwala,Ran..moj sodrug... B)

  • 1 mesec pozneje...
Objavljeno

LENORA

Lenora, ko se zazorí,

iz strašnih sanj se spláši:

"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!

Od kod tak dolg' odláši?"

Je kralja Miroslava roj

pred Prag ji vnesel bil ga v boj,

al zdrav je, kar se ločil,

ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta

že vender omečíla,

prepira trudna dolzega

med sabo se umiríla;

in trum se šum, in vriš, in vrisk,

se turški boben sliš' in pisk,

iz boja vojska cela

domú hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,

po vsaki stezi, póti

mladí, starí iz hiš hité.

ukánju trum naproti.

Boga sin, mati hvalita,

nevesta sprímlja ljubega;

nihče Lenore same

ne kliče, ne objame.

Lenora gôr' in dôli vse

je vrste oprašála;

al zanj ne ve noben, kar je

jih vojska dám poslala.

Armada komej je odšla,

Lenora vŕže se na tla,

lase si črne ruje,

se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti:

"Bog vsmíli se!" zdihuje;

"O káj ti je, o ljuba hči!" -

jo sŕčno objemúje.

"O mati, mati! preč je, preč!

Za celi svet ne maram več!

Ni milosti pri Bogi,

gorje siroti ubogi!" -

"Usmiljen Bog, pomagaj tí!

Hči, očenaš molive!

Vse dobro je, kar Bog stori.

de usmili se, prosive."

"O mati, mati! laž je tó!

Bog storil meni je hudó!

Kogá sem primolila?

Zdaj môlit več ni sila!" -

"Ve, kdor Očeta prav pozna,

de rad otrók se usmili;

bo ugásnila bridkost srcá

pri svetem obhajili." -

"Za to, kar v meni zdaj gorí,

gasila, obhajila ni!

Al obhajilo skliče

iz grôbov ven mrliče?" -

"Na Ogrskem, pomisli, hči!

nezvest tvoj morebiti,

de pravo vero zdaj tají,

se drugi prikupíti.

Iz misel spústi ga! zato

nikoli srečen on ne bo,

bo kriva pekla téga,

ko umiral bo, prisega." -

"O mati, mati! preč je, preč!

Zgubljena sem, zgubljena!

O smrt, o smrt, ne čakaj več,

de sem bila rojena!

Ugasni luč mi vekoméj!

Me groba noč in strah obdéj!

Ni milosti pri Bogi,

gorje siroti ubogi!" -

"Pomagaj Bog! otroka tí

ubozega ne sodi!

Ne ve, kaj jezik govori,

nje greham mili bodi!

Slovo svetá bridkosti daj,

in spomni se na sveti raj,

kjer duša Bógu zvesta

bo Jezusa nevesta." -

"O, mati! káj je sveti raj,

káj je pekel, o mati!

Le z njim, le z njim je sveti raj,

pekel brez njega, mati!

Ugasni luč mi vekoméj!

Me groba noč in strah obdéj!

Brez njega sreče zame

ni tu, ne únstran jame!"

Obup takó po nji bučí,

kri vnema in možgane,

na božje sklepe togotí

predrzno se neznane:

si rani prsi in roké,

de sonce zajde za goré,

de skoz nebeške vrata

zvezd truma pride zlata.

Po vasi gôri pok, pok, pok

je od podkvá bobnelo;

zrožljal je s konja mož visok

na klóp pred hišo belo.

Poslušaj! iz nadvratnih lin

zvonček zapoje: cín, cin, cín;

Lenora dobro v hiši

le-te besede sliši:

"Aló, aló! le brž odpri!

Lenora, spiš, al čuješ?

Al zvesta si ti, ljubca! mi,

se smejaš al zdihuješ?"

"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te

tak pozno konj pŕinesel je?

Sem čula, sem jokála,

bridkosti káj prestala!" -

"Opolnoči sedlamo mi,

sem vstal na češkem sveti,

sem pozno vstal, in blizo ni,

te hočem s sabo vzeti." -

"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!

Zló brije zunaj mraz nocoj,

bom, ljubi! te objela,

na srci te ogrela." -

"Naj, ljubca! zunaj brije mraz,

de hotel bolj bi briti!

Moj konj cepta, poteka čas,

ne smem se dalj muditi.

Podpaši, vrzi ročnama

na vranca zad se, ljubica!

Z nevesto danes spati,

sto moram milj dirjáti."

"Kako me nesel boš nocoj

sto milj do domačije?

Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!

enajst že ura bije." -

"Pot gladko, luno lej svetlo!

Mrlič' in mi ko blisk letmo,

domú še danes zvésto

prinesel bom nevesto."

"Kje je tvoj dom, kje postljica?

Kakóvo je oboje?"

"O, deleč sta in majhena,

šest dilj in diljic dvoje!" -

"Bo prostor zame?" - "Ljubca! bo,

podpaši, vrzi se srčnó;

že postljica postlana,

je svatovšina zbrana." -

Lenora brž planila je,

na konja je zletela,

s prebelimi rokami se

preljubga poprijela;

in udri, udri, klop, klop, klop

se urno spústita v kolop,

de sape ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej!

kak spred oči leteli

so logi, travniki naprej,

mostovi kak gromeli! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo!

Mrliči jézdjo jadrno!

Jih strah je tebe tudi?"

"Me ni, mrtvih ne budi!"

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?

Kaj vrane frfetajo? -

Mrliča djati v grob velé,

in bilje godrnjajo.

Lej, bliža se pogrebcov trop,

o, čuden vidi se pokop!

Glasovi so enaki

žal'vanju pubčov v mlaki.

"Po polnoči pokop naj bo,

in petje, žalovanje;

nevesto peljem zdéj s sabó,

z menoj na ženitvanje!

Zakroži, mežnar! pesem tí,

roké brž nama, pop! poví,

de zakon naju zveže,

potem se z mano vleže!" -

Zdéj vtihne vse! - Pogrebcov ni!

Pokoren ti besedi,

klop, klop trdó za njim letí

cel trop po konja sledi;

in udri, udri, klop, klop, klop

naprej leteli so v kolop,

de sapa ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak letí

grmovje, graja, cesta!

Kako leté jim spred oči,

vasi, trgóvi, mesta! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo!

Mrliči jézdjo jadrno!

Ni strah te mrtvih tudi?"

"Me ni - mrtvih ne budi."

Pogledaj na visélnice!

Plesát okrog kolesa,

temnó pri luni vidi se,

trop jasen brez telesa.

"Aló, pošasti! z mano zdaj,

mi plésat ženitvanjski raj,

nevesto, ko objamem,

in s sabo v postljo vzamem!"

Pošasti grde veš, veš, veš!

za njima so jo vnele,

ko ójster piš skoz zrelo rež,

tako so té vršele.

In udri, udri, klop, klop, klop

naprej leteli so v kolop,

de sape ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh, kako,

kako je vse bežalo!

Nad njima z zvezdami nebo,

kako je tó dirjálo! -

"Te strah ni? - Luno lej svetlo!

Mrliči jézdjo jadrno!

Ni strah te mrtvih tudi?"

"Gorje, mrtvih ne budi!" -

"Petelin, poje, se mi zdi,

poteka čas mi tukaj! -

V nos jutra sapa me skeli,

brž vranec se zasukaj! -

Končala pot, končala sva!

Odgrinja se ti postljica!

Ko blisk leté duhovi,

tle moji so domovi!"

In nad železne vrata tí

jo skokama drvijo;

švrk! s tanko šibo jih vsmodí,

zapahi odletijo,

in strášno duri zakrčé,

po črnih grobih v skok leté,

čez kamne peketajo,

od lune tí migljajo.

Al preden mignil bi z očmi,

o čudeža neznane!

lej! s kónjika se plajš zdrobi,

ko capice sežgane.

Ni ga lasu na glavi več,

z lasmi mu pade koža preč,

lej! smrt je z uro stala,

kosó v rokáh držala.

Razbija vranec, spenja se,

plamén od njega šine,

in pod Lenoro ubogo vse,

vse udere se in zgine.

In jok in stok je nad zemljó,

in jok in stok je bil pod njo.

Lenora tam v trepéti

jenjvála je živeti.

Pod bledo luno se nad njo

duhovi so sklenili,

plesali krog in krog, bridkó

to pesem zatulili:

"Tŕpi, če poka ti srcé!

Prah z Bogam kregat se ne sme!

Odšla si trupla sili,

Bog duše se usmili!"

(F. Prešeren)

Ta pesnitev mi je bila najljubša že v rosnih letih - dosti prej, preden sem jo dobro razumela.

Če imaš nekoga preveč rad, te na koncu koncev še res lahko hudič vzame ...

Objavljeno

Pred vrati postave stoji vratar. K temu vratarju pride človek s kmetov in prosi, naj mu dovoli vstop v postavo. Vratar pa pravi, da mu zdaj ne more dovoliti vstopa. Človek premisli in potem vpraša, če bo mar potemtakem kasneje smel vstopiti. »Mogoče,« pravi vratar, »a zdaj ne.« Ker so vrata postave odprta kot vedno in ker se vratar odmakne v stran, se človek skloni, da bi skozi vrata videl v notranjost. Ko vratar to opazi, se zasmeje in pravi: »Če te tako mika, daj, poskusi vendar, vstopi navkljub moji prepovedi. A pomni: Mogočen sem. In jaz sem šele najnižji vratar. Od sobane do sobane stoje sami vratarji, eden bolj mogočen od drugega. Že zgolj pogleda na tretjega niti jaz več ne prenesem.« Takšnih težav človek s kmetov ni pričakoval; postava bi pač morala biti dostopna vsakomur in vsekdar, si misli, a ko zdaj natančneje pogleda vratarja v kožuhu, ko vidi vratarjev veliki, šilasti nos, njegovo dolgo, redko, črno tatarsko brado – tedaj le sklene, da bo raje počakal, dokler ne učaka dovoljenja, da sme vstopiti. Vratar mu dá pručko in mu dovoli, da sme sesti ob strani, zraven vrat. Tam sedi dneve in leta. Velikokrat poskuša doseči, da bi smel vstopiti, in s prošnjami utruja vratarja. Vratar ga večkrat kaj malega zaslišuje, izprašuje ga o domu in še o marsičem, kakor pač izprašujejo veliki gospodje. Na kraju pa vedno znova pove, da ga še ne more spustiti noter. Človek se je za na pot opravil z mnogimi rečmi in uporablja vse – pa naj bo še tako dragoceno – kot podkupnino, da bi vratarja pridobil. Ta sicer vsako stvar sprejme, a hkrati reče: »Vzamem samo zato, da si ti ne bi mislil, da si kaj opustil.« Vsa ta dolga leta človek vratarja skoraj neprestano opazuje. Na druge vratarje pozabi in zazdi se mu že, da mu edinole ta prvi ovira vstop v postavo. Preklinja nesrečno naključje, prva leta brezobzirno in glasno, kasneje pa, ko ostari, godrnja samo še takole predse. Na otročje mu gre, in ker je v dolgoletnem študiju vratarjevega pojava spoznal celo bolhe v njegovem kožuhovinastem ovratniku, prosi zdaj celo te bolhe, naj mu pomagajo in vratarja preprosijo. Nazadnje mu oslabi vid in zdaj ne ve več, ali se okrog njega res temni ali ga samo varajo oči. Pač pa zdaj v temi razbere soj, ki neizbrisno lije skozi vrata postave. Zdaj ne živi več dolgo. Pred smrtjo se mu zbero v glavi vse izkušnje teh let, zgostijo se v vprašanje, ki ga doslej vratarju še ni izrekel. Pomigne mu, ker se ne more več zravnati; telo mu je namreč že skoraj otrpnilo. Vratar se mora globoko skloniti, ker sta zdaj po velikosti še dosti bolj narazen kot poprej. »Kaj bi pa zdaj še rad izvedel?« vpraša vratar, »nenasiten si.« »Saj si vendar vsi prizadevajo, da bi dosegli postavo,« pravi človek, »kako torej, da v vseh teh dolgih letih razen mene nihče ni terjal, da bi smel noter?« Vratar uvidi, da se človeku bliža konec, in da bi mu segel v pojemajoči sluh, se zadere: »Tu nihče drug ni mogel vstopiti, ker so bila ta vrata namenjena samo zate. Zdaj pojdem in jih zaklenem.«

  • 4 tedne pozneje...
Objavljeno

Na robu gozdov, ob vznožju nekega hriba,

je bujen zelen travnik, kjer čas se ne zgane, ne giba.

Tja stečejo prijatelji mož in žena,

ko jim mine čas, da gosti jih Zemlja.

Kajti tam, med svetom tem in čez,

za vsako ljubljeno bitje miren je pristan.

Na tem zlatem kraju se igrajo in čakajo,

da mavrični čez dan se most razpne.

Nič več se ne žalostijo, bolečin ne trpe,

tu so popolni, življenje zvrhano radosti je.

Spet so zdravi in imajo ude vse.

Telesa jim moč prežela je.

Razposajeno se preganjajo po travi,

nato se nenadoma zdrznejo in povohajo zrak.

Ušesa v pozor, oči naprej in nazaj,

nato iz tropa nenadoma nekdo zalaja.

Ravno tedaj so se namreč srečale oči

in skupaj sta spet žival in skrbnik.

Stečeta si naproti, prijatelja iz daljnih dni,

časa njune ločitve naposled več ni.

Otožnost, ki jo je bila razdalja porodila,

v srcih obeh spet postala je radost.

Objameta se z večno ljubeznijo

in drug ob drugem stopita čez most.

Steve in Diane Bodofsky

(Iz knjige Zdravljenje žalosti, James Van Praagh)

P.s.: V slovo Ivanu Z. (1.9.1919 - 13.10.2003), mojemu vzorniku ... mojemu dedku.

Objavljeno

Zdaj umiram na dežju

nikogar ni nikjer.

Zdaj je sam

in zanj ostaja le nemir.

In krvavo bo meso

spomin ohranjalo

na jesen, ko mu je dih ustavilo.

(po tonskem zapisu iz Rh-)

Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje

Za objavljanje se morate najprej registrirati

Ustvarite račun

Registrirajte se! To je zelo enostavno!

Registriraj nov račun

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Vpišite se
  • Zadnji brskalci   0 članov

    • Noben registriran uporabnik, si ne ogleduje to stran.



×
×
  • Ustvari novo...

Pomembne informacije

Z uporabo te strani se strinjate z uporabo piškotkov in se strinjate s pravili o varovanju zasebnosti!