Benka Pulko

[Lowrenc]

Benka bo imela predavanje v Kulturnem domu v Sori pri Medvodah v nedeljo 23.12. ob 19ih. Več me ne spraševat, ker sem samo plakat videl :trance_33_sleep:

[Hanzi]

Za tisto gesto ko smo motosvetovci pred 5 leti zbiral $ za njo nisem pričakoval prav nobene zahvale ali kaj drugega.

Na NFS se nas je lepo spomnila :worship:

[ataIBA]

Benka bo imela predavanje v Kulturnem domu v Sori pri Medvodah v nedeljo 23.12. ob 19ih. Več me ne spraševat, ker sem samo plakat videl :trance_33_sleep:

Na prvo predavanje v krogu 60 km od Slov. Bistrice grem. Sploh pa po prebrani odlični knjigi :OK: :OK: .

[jama1100]

Za tisto gesto ko smo motosvetovci pred 5 leti zbiral $ za njo nisem pričakoval prav nobene zahvale ali kaj drugega.

Na NFS se nas je lepo spomnila :worship:

kako pa žal nisem mogel priti noga je še kar orng fuč

[Noise]

kako pa žal nisem mogel priti noga je še kar orng fuč

Podpisane koledarje je razdelila prisotnim...

Jama1100 ... če se ne motim, si ti tudi na seznamu, ne? Njen podpisan koledar imam zate!!

Tukaj nekje se začnejo fotke s podpisovanjem.... http://www.motosvet.com/album/album.php?cid=851_289

[helena]

predavanje je bilo zelo fajn :worship: seveda pa bi bilo še bolj fajn to poskusit v kakšni podobni razlučici :OK: še enkrat čestitke

[Sanda7]

nekaj člankov o njej iz arhiva VEČERA

petek 20.junij 1997

RADA IMAM LJUDI IN ZELO PRIJETNO JIH JE SPOZNAVATI. SAMA SEBI SEM DOBRA DRLAŽBA, A NE REČEM, DA TUDI ZADOSTNA. POLEG VOLJE MORAŠ IMETI ZA OBKROŽITEV SVETA TUDI DOVOLJ DENARJA. IZRAČUNALA SEM, DA BO POTOVANJE TEŽKO OKOLI STO TISOČ DOLARJEV. HVALA SPONZORJEM, KI SO MI POMAGALI. O DOŽIVETJIH NA POTOVANJU NAMERAVAM NAPISATI TRI KNJIGE. PRVA NAJ BI IMELA NASLOV ŠOLSTVO PO SVETU, DRLAGA SE BO IMENOVALA ŽENSKI POGLED NA SVET IZPOD MOTORISTIČNE ČELADE, TRETJA PA BO NAPISANA V OBLIKI PRIROČNIKA ZA ISKANJE IN PRIDOBIVANJE SPONZORJEV ZA TAKO ODŠTEKANA POTOVANJA, KOT JE MOJE. ROJENA SEM V ZNAMENJU TRMASTEGA BIKA IN SEM SI TO POTOVANJE OKOLI SVETA, SKUPAJ S SPONZORJI, PODARILA ZA 30. ROJSTNI DAN. JE VČERAJ PRED STARTOM NA DOLGO POT POVEDALA SIMPATIČNA BENKA. ...

... PRED NEVSAKDANJIM PODVIGOM MLADE PTUJČANKE BERNARDE PULKO ...

... TAKO IZRAZITO IN ZANIMIVO POTOPISNO JE V NEKEM REPORTAŽNEM ZAPISU Z RAJSKIH OTOKOV INDIJSKEGA OCEANA Z BRALCI KRAMJJALA MLADA DIPLOMIRANA BIOLOGINJA IN SVETOVNA POPOTNICA BERNARDA PULKO IZ PTUJA. PRIJATELJI IN PRIJATELJICE JI PRAVIJO KAR ĐENKA. VČERAJ OPOLDNE JE IZPRED UPRAVNE ZGRADBE PERUTNINE V PTUJU SPET KRENILA NA POT. PRED NJO STA DVE LETI VOŽNJE Z MOTORNIM KOLESOM OKOLI SVETA. V SVETOVNA PROSTRANSTVA SE NA MOTORJU ODPRAVLJA SAMA. ČE HOČE PRI TI V GUINNESSOVO KNJIGO REKORDOV, MORA POPOTOVANJE ZAČETI IN SKLENITI V LSTCM KRAJU IN SE PO DVEH LETIH VRNITI Z ISTIM MOTORJEM. ...

[Sanda7]

Torek, 21. julij 1998

Približek teksta:

... BENKA BO NAČRTOVANIMA DVEMA LETOMA POTOVANJA PO ZEMLJI OKOLI SONCA DODALA ŠE TRETJE IN ČETRTO KO OBUPAŠ, NORIŠ, JOKAŠ IN MOLIŠ ...

... BERNARDA PULKO, BENKA JI PRAVJJO PO DOMAČE, JE ISTA VRAŽJU DEKLICA, DIPLOMIRANA BIOLOGINJA IZ PTIČJA, KI SE JE PRED LETOM DNI KOT SVOBODNA NOVINARKA ZA DVE LETI SAMA I MOTORJEM ODPRAVILA NA POT OKOLI SVETA. NJENO GESLO PO ZEMLJI OKOLI SONCA JE PROŽETO Z ŽENSKIM ČAROM IN MOŠKIM POGUMOM. NOBENEGA JI NE MANJKA IN SAMA SI JE, TRMUSTA, ROJENA V ZNAKU BIKA, S POMOČJO SPONZORJEV PODARILA POTOVANJE ZA SVOJ 30. ROJSTNI DAN. TIŠTI, KI JO DOBRO POZNAJO, PRAVIJO, DA JE BENKA KOT VETER, KI BOŽA IN TUDI RUŠI, ČE JE TREBA... ...

... NEŠTETO, SLABA PA MI NOBENA NE PRIDE NA MISEL, PRAVI BENKA IN ŽE NAČRTUJE ...

... BERNARDA PULKO PO LETU DNI POTEPANJA Z MOTORJEM OKOLI SVETA ...

... DOLGA POT JE ŠE PRED MANO. DALJŠA ZARADI RADOVEDNOSTI, KI JO VEDNO ZAMIKA KAJ NOVEGA. PRVO LETO NA ZVESTEM, RDEČEM BMW FUNDURJU JE MINŠLO, KOT BI TRENIL. NAJVERJCTNCJE SE BO PODOBNO ZGODŠLO Z DRUGIM LETOM. DA NE BI BŠLO PREHITRO VSEGA KONCE, SEM JIMA DODALA ŠE TRETJE IN ČETRTO LETO. UPAM, DA ME MOJI ZVESTI SPONZORJI IN DOMAČI NE BODO PREVEČ POGREŠALI, PNPOVEDUJE OB SVOJI PRVI OBLETNICI POTEPANJA PO ZEMLJI OKOLI SONCA SVETOVNA POPOTNICA BERNARDA PULKO. ...

[Sanda7]

Sreda, 28. julij 1999

.. PTUJČANKA BERNARDA PULKOBENKA JE PO DVEH LETIH POTI OKOLI SVETA PREKO SEVERNE, SREDNJE IN JUŽNE AMERIKE TER NOVE ZELANDIJE DOSEGLA A VSTRALIJOUTRINKI IZ NJENEGA DNEVNIKA PO VEDO DOST I, AŠEZDALEČNE VSEGA ...

... JUHUHU, DOSEŽEK LETA IN CELOTNEGA POTOVANJA JE PRISTANEK NA ANTARKTIKI. SLOVENTKI BMW JE TAKO POSTAL PRVI POPOTNIŠKI MOTOCIKEL, KI SE JE PELJAL PO BELI ANTARKTIKI, JAZ PA PRVA ŽENSKA, KI SE ŠE VEDNO TRMASTO UBADA Z MANJKAJOČIMA CELINAMA, DA JU PRVA PREVOZI SAMA. ZA SPOMIN NA ZGODOVINGANIZIRALI DONATORSKO AKCIJO. MAJICE POKJONIJO DONATORJEM PRISPEVKOV NAD 25 DOLARJEV, KI SO V CELOTI NAMENJENI PODPORI POTOVANJA. NA MAJICE SO ZAPISALI BENKA JE SLA NA ANTARKTIKO IN VSE, KAR SEM DOBIL, JE TA MAJICA. BERNARDA PULKO, PTUJ, SLOVENJA. BILO JE VELIKO PRIZNANJE. BANČNI RAČUN SE KLJUB SKROMNI IN SKRBNO PRETEHTANI PORABI PREHITRO PRAZNI. TAKO PA SO PRISKOČILI NA POMOČ TUJCI. NEPOZNANI SIMPATIZERJI TVEGANEGA REKORDERTKEGA PODVIGA, KOT SO GA OPISALI. ...

... BERNARDA PULKO ...

... GISTNO KANADSKO DRŽAVLJANSTVO, POVABILO NA ROJSTNI DAN HILLARV CLINTON, ŽIVLJENJE Z BOLIVIJTKIMI INDIJANCI NA ŠTIRITISOČAKU. PADALTKI DOSEŽKI SIROM PO PISANIH DEŽELAH IN LISOCE DRUGIH PRIGOD SO LE ŠE NEKATERI SKROMNI BISERI, KI JIH JE NAPLAVILO ZANIMIVO POTOVANJE V PRVIH DVEH LETIH. ZADNJA ZABAVU SE JE RODILA IZ TEŽAV. PRAVZAPRAV SE VEDNO NAJDE KAJ DOBREGA V TEGOBAH. TEH PA NIKOLI NE MANJKA. BILO JE NA NOVI ZELANDIJI, KO JE RAČUNALNIK STAKNIL VIRUS MIMOGREDE, OPROSTITE MI VSI ZA DVOMESEČNI MOLK, KI JE BIL POSLEDICA VIROZE.... ŽIVCI SO SE MI PARALI HITREJE, KOT SEM JIH ZMOGLA NAVIBEMARDA PULKO ...

[Sanda7]

Datum objave: 19.10.2000, avtor: Jože Slodnjak, stran: POTOVANJA (34) - edicija: Večer

S potovanja z motorjem okoli sveta se nam je oglasila Ptujčanka Bernarda - Benka Pulko

Sanje o domu so pogoste in vedno lepših barv

Predvidoma spomladi leta 2002 spet doma - Vpis v Guinnessovo knjigo rekordov

Sredi junija 1998 so številni Ptujčani in sponzorji pospremili na pot okoli sveta pogumno someščanko, diplomirano biologinjo Bernardo - Benko Pulko, ki se je kot darilo za svoj 30. rojstni dan odpravila na dveletno potovanje z motorjem okoli sveta...

Sredi junija 1998 so številni Ptujčani in sponzorji pospremili na pot okoli sveta pogumno someščanko, diplomirano biologinjo Bernardo - Benko Pulko, ki se je kot darilo za svoj 30. rojstni dan odpravila na dveletno potovanje z motorjem okoli sveta. Pustolovščino z motornim kolesom BMW je imenovala Po zemlji okoli sveta. Na pot je krenila z izjemno žensko mikavnostjo in moškim pogumom. Dve leti sta minili, Benke pa še ni doma, čeprav o tem sanja. Takole nam je to opisala: "Pa sem doma! Krasno. Zbašem se v svileno haljo in mehke natikače ter se odpravim proti razkuženo čisti kopalnici. Puhaste brisače in dišeča mila so osvežilec za dušo, preden napoči čas za zajtrk. Police v hladilniku se šibijo pod težko najljubših dobrot...

No, pa sem nasedla kot že večkrat doslej. Zadnje mesece sanjam tako živo, v barvah in resnično, da temu brez težav verjamem. le tu in tam me zmoti realnost, kot tale danes, ko sem se zbudila v vroče, zatohlo in vlažno tropsko jutro Bangkoka. Obležala sem v prepoteni postelji, nad katero je frčal ventilator. Premikale so se le oči in iskale kako zakasnelo sanjsko sliko v miniaturni sobi nekega gostišča ob smrdečem velemestnem kanalu.

"Če se oprham ali ne, je prava figa"

Koliko kilogramov svežega tropskega sadja odtehta domača kopalnica? In koliko ljudi bi zamenjalo vsakodnevno pot na delo za ceste, ki se nikoli ne končajo in se ne ponovijo?

Stlačim se v majico, smrdečo od včeraj, kratke hlače in adidaske. Če se oprham ali ne, je prava figa. Povrh vsega je javna kopalnica tako nagnusna, da se ji v mislih zlahka odpovem.

Danes bom tajnica in organizatorka. Treba je dvigniti pošto na slovenskem konzulatu, kupiti zdravila proti malariji, najti uporaben zemljevid mesta, nabaviti nekaj pogrešane programske opreme za računalnik, preveriti elektronsko pošto, najti šiviljo ali krojača, da mi popravi zadrge na dotrajani opremi, potem pa oprati perilo in srečati neke popotnike na motociklih.

Natrpan dan. Bolje, da pohitim. Preden se poženem, se ustavim pri prvi ulični stojnici, kjer prodajajo ustekleničeno vodo in sadje, oboje skoraj zastonj. Kako se prileže. Zalogo zbašem v nahrbtnik in se napotim novemu dnevu v objem. Ljudje na Tajskem niso ponočnjaki. Ob devetih zvečer jih večina že spi in le zakaj ne bi bili pokonci že ob štirih ali petih zjutraj?

Nojevo perje je letelo na vse strani neba

V drenju komolcev in vreščeče množice pomislim na zadnje leto potovanja, odročne kraje in zamaknjene vasi, ki so bili moj potujoči dom. Avstralija je bila čudovita. Spoznala me je z veliko Slovenci. Topli ljudje in spektakularna narava. Veliko prostora in pristne samote. V Sydneyju dočakam novo tisočletje. Na poteh rdeče puščave sem spoznala mir in občutek, ki se lahko rodita le osemletnemu popotniku.

Spomnim se neumnih nočnih živali, ki se podnevi spremenijo v kenguruje. Na srečo nisem zapeljala čez nobenega. A bilo je zanimivo, ko sem v daljavi zagledala par nojev v divjem teku, da bi prečkal cesto. Ustavila sem motocikel, ker se mi je zdelo, da potujemo z isto hitrostjo in se bomo srečali. Usmerjena sta bila naravnost proti meni. Sedim in opazujem živalski vrt brez ograje. Prvi je švignil mimo mene, da se je naredil veter. Drugi je bil tako blizu, da je po nerodnosti zadel ob kolo motocikla. Stresla sem se od groze, komaj obdržala motor pod seboj, medtem ko je velika žival zdrsnila na razbeljenem asfaltu. Perje je letelo na vse strani neba. Bilo je kot v filmu.

Plavanje z delfini je bilo nepozabno. Še bolj potapljanje v mirnem zalivu, ki se je končalo z reševanjem utopljenca. Na žalost neuspešno. Ostal je le živ opomin, kako krhko je lahko življenje in kako zlahka se zdrobi...

Konjiček pri mehanikih

Kar se tiče motocikla, je bilo leto pestro, z veliko malenkostmi in nič tragičnega. Ko se mi je strgala obrabljena veriga in zavila okoli zadnjega zobnika, sem se morala seveda ustaviti in parkirati. Moj dobri konjiček se je hitro znašel v mehanični delavnici, kjer sem si ob novi verigi na starih zobnikih omislila še menjavo olja in filtrov. Kot dobri angel se je prisukal po ulici starejši možakar, zagledal moj veliki pisani motocikel v delavnici pa še mene, ki sama potujem okoli sveta, povrh. Vse to se mu je zdelo tako dobro, da je plačal račun za verigo in vse drugo ter se izgubil v neznano.

Opice so ukradle klobuk in ga vrnile za pest kikirikijev

Po več kot 300.000 kilometrih na rdeči celini je bila na vrsti Indonezija. Čuden kraj. Nič posebnega. Poceni življenje, tone turistov in na denar prežečih prodajalcev, ki vsiljivo ponujajo svojo robo. Tukaj me je čakala tudi lekcija, kako se ubraniti pred nasilnimi opicami. Ukradle so mi klobuk in nazaj sem ga "kupila" za pest kikirikijev.

Najsvetlejša točka v zadnjem letu je bila Japonska. Nisem pričakovala veliko, celo nisem bila prepričana, da si tja sploh želim. Pa sem jo mahnila mimo načrtov, za občutki. Kakšno darilo! Popolnoma nov svet. Čistoča in draginja sta vedno v sorodu in dodeljeni v paketu. Miniaturni mobilni telefoni na vsakem koraku in ne veliko večji Japončki z njimi. Prijazni ljudje.

Mahnila sem jo naokoli, vse do Hokaida na severu in skoraj v Rusijo. Prvič v življenju sem vozila motocikel okoli bruhajočega vulkana in bilo je mistično. Cestnine na Japonskem so nesluteno visoke, saj te 800 kilometrov avtoceste udari po žepu za več kot 22.000 tolarjev. Zraven debelih cen so me pričakala debela presenečenja: večerja s slovenskim ambasadorjem, izjemna dobrodošlica mednarodnega kluba BMW in kilogrami daril, kot je to v tradicionalni navadi Japoncev. Poceni okvir motorja so mi "pridelali" ladijski transporterji. Idejo o varjenju je ovrgel lokalni BMW in v zameno za postorjeno delo in vso pomoč organiziral zabavno tiskovno konferenco. Smešno je gledati svoje slike v tujih časopisih in ne razumeti, kaj pišejo o tebi.

Kambodža mi je z makadamom in grozljivimi cestami izpulila tri vijake iz plastične konstrukcije, ki nosi ventilator. Prav na rojstni dan sem ga nadomestila z ventilatorjem iz razbitega avtomobila, parkiranega za vasjo v zahodnem delu siromašne Kambodže, ki mi je priklicala v spomin Tita, pionirsko čepico in rdečo rutico. Z nostalgijo sem se spomnila našega preživelega režima. Če se vam je kadarkoli priskutil in se vam je zdelo, da bi ga prekleli, vam povem, da smo bili deležni kraljevske različice. Tista ta prava, krvava, se še danes zrcali v deželi kmerski. Lakota in povprečna starost 30 let sta grozljiva podatka, ki sta moji mladosti dala novo vrednost (pa čeprav na starejša leta). Sem na poti v Laos in Vietnam, potem pa v Malezijo in Singapur. Še pred iztekom leta načrtujem biti v Nepalu, Bangladešu, Butanu in Indiji. Potem razmišljam o Pakistanu in Iranu, za konec pa še Afrika. Le še vpis v Guinnessovo knjigo rekordov za prvo potovanje z motociklom po vseh sedmih kontinentih sveta in potovanje bo pri kraju. Upam, da se bo to zgodilo spomladi 2002.

Sanje o domu so vse pogostejše in vedno lepših barv!

.

[Sanda7]

2001ni zadetkov

4.1.2002

Kakšne so mavrice na oni strani sveta?

Kot da bi se z zamudo smilila sama sebi. Ampak za dežjem vedno posije sonce. Tudi v srcu," pravi.

Imena odplavajo, doživetja ostanejo

Najbolj so se ji tla pod nogami zamajala pred nekaj tedni, ko je "odneslo" njenega dotedanjega generalnega sponzorja. "Ostajam sama, a trdo odločena, da ne popustim. Prišla sem predaleč," je sporočila z juga Afrike. In še enkrat spoznala, da so neprijetnosti nujno potrebne, da ne pozabimo spoštovati prijetnosti. "Za pomoč sem zaprosila prijatelje, znance in navijače doma. Vsa Slovenija je zletela na kup, se organizirala in mi pomagala. To mi neskončno veliko pomeni."

Se tam, na drugem koncu sveta, kljub internetu, ki je njena povezava s svetom (www.ardi.si/benka), vendarle ne počuti same in osamljene. Vsaj kdajpakdaj?

"Sama in osamljena? Priznati moram, da si velikokrat želim biti sama. Pa mi ne uspeva. Svet je poln zanimivih ljudi in radovednost me vedno premaga. Ko se bom prvič počutila osamljeno, se bom zazrla vase in se vprašala, ali nisem morda postala lena. Sploh pa je na motorju nemogoče biti osamljen!"

In strah je tudi ni, zatrjuje. "Česa naj bi se bala? Prijaznih poti, ljudi in dobrih časov? Strah je domišljija. Ograja, ki jo ljudje zgradijo v bran in za izgovor. Strah je vera v slabo, jaz pa verjamem v dobro. Strah preprečuje trezno ukrepanje, ko je to potrebno. Če me je strah, sem sama svoj sovražnik. Jaz sem pa svoja prijateljica. Ne, ni me strah." Angela varuha pa vseeno ima. Nevidno sedi na sopotnikovem sedežu. "Sploh ne vem, ali je on ali ona. Upam le, da nosi čelado. Dala sem mu ime Dobra Energija."

Pri navezovanju stikov z ljudmi nima težav, čeprav to zahteva veliko energije. Pri sporazumevanju je najbolj uporabna angleščina, če pa ne gre, pridejo vedno prav roke in noge. In nasmeh, ki dela čudeže. "Ljudje smo socialna bitja in imamo veliko interesa drug za drugega," pravi. In na osnovi lastnih izkušenj našteva: "Iranci so absolutni šampioni v gostoljubnosti. V vseh kategorijah. Pakistanci, izrazito Paštuni na afganistanski meji, ne zaostajajo. V Kanadi sta se dve sosedi skregali, v kateri hiši bom spala. Novozelandci in Američani so odprti ljudje, ki zaupajo. Beli Afričani v Južni Afriki in Namibiji so odprtega uma in še bolj odprtega srca. Kraje si zapomnim po prijaznosti ljudi."

Indija pa je edina dežela, kamor se ne bi več rada vrnila. Vsaj kot voznica na dveh kolesih ne. "Indijski vozniki imajo o vožnji prav toliko pojma kot jaz o manevriranju vesoljskega plovila. Zmešani so. Briga jih! Verjamejo v ponovno rojstvo in boljše življenje po smrti ter jih ne zanima, da sem sama za trenutno življenje bolj zainteresirana bolj kot za ono po smrti."

Ko se te dni prebija skozi dež in blato deževne dobe, v sopari 40 stopinj, se ji kar smeji ob misli na prihodnji božič. "Prvi doma po vseh teh letih, spet bom imela nekajmetrsko novoletno jelko! Nič več male, slamnate, ki visi na vetrobranskem steklu. Sicer pa, ali ni že to luksuz? Koliko motoristov pa ima okrašeno jelko na motorju?

Zvezdana Bercko

[Sanda7]

5.1.2002

Bernarda Pulko - Benka je že štiri leta in pol na poti okrog sveta. Motor je njen edini sopotnik.

"Šla bom okrog sveta. Sama." Kar "pripeljalo" se ji je nekega lepega dne. Tako kot se marsikdo med nami spomni, da bi bilo morda lepo, če bi po dolgem času obiskal prijatelja v sosednjem kraju. Pa pri lepih misli ponavadi ostane. Ona pa se je kar odpeljala. Na sedežu svojega 650-kubičnega beemveja, ki je njen edini sopotnik, prijatelj, tolažnik na tej poti. Danes 34-letna Ptujčanka Bernarda Pulko - Benka je pustila službo, stanovanje, vse ostale ugodnosti tega našega sveta in odšla "Po Zemlji okoli Sonca." Tako je poimenovala svojo odisejado, s katero se bo kot prva ženska, ki je sama z motociklom obkrožila svet, vpisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. A to zanjo sploh ni najbolj pomembno.

Pred leti, ko je bil njen svet še omejen na življenje pod Alpami, je na svoj telefonski odzivnik posnela tole sporočilo: "Bodi to, kar hočeš biti. Sicer naj to, kar si, umre, ker nisi nič."

Je zdaj ta pot uresničitev njenih sanj? "Moje sanje so bile sanje le nekaj minut. Potem sem se lotila realizacije in naredila vse, da se uresničijo. Podala sem se na pot in brez dvoma je bil prvi korak ob odločitvi najtežja stopnja zahtevnega projekta. Po štirih letih in pol "na cesti" lahko le pritrdim, da so to najboljši dnevi mojega življenja. Zame so sanje biti odgovoren, nagrajen in kaznovan za svoja dejanja. Potovanje je najučinkovitejši način učenja. Je zabava in trdo delo, ki se brez izjeme obrestuje. Poplača te s poznanstvi in prijateljstvi po meri. Ščiti te pred dolgočasjem in varuje pred monotonijo življenja. Preizkuša tvoje sposobnosti in postavi na kocko celo življenje. Še dobro, da je razlika med avanturistom in samomorilcem. Oba živita na robu, a le avanturist se bo boril, če zdrsne. Samomorilec se bo predal," pravi Benka.

Štiri leta in pol je že na poti. Prvo leto je prevozila Severno Ameriko, naslednje leto Južno, bila je na Antarktiki, na Novi Zelandiji, pol leta v Avstraliji, zadnje leto je preživela v Aziji, te dni pa šteje cestne luknje v Mozambiku in Malaviju. Na števcu njenega motorja se je že doslej nabralo kilometrov za štiri prevožene kroge po ekvatorju. S skrajnega juga Afrike, sedmega obiskanega kontinenta, se počasi vrača proti domu. Le še leto dni. Le, to pravi zdaj. Pred začetkom pa je menila, da vse skupaj več kot dve leti ne bo trajalo.

"Časovni okvir je bil uganka, predvidevanje. Kaj pa sem vedela, koliko časa potrebuješ, da se pripelješ okrog planeta. Prvič je bilo. Eno pomembnejših spoznanj tega potovanja je ugotovitev, da je načrtovanje poti izguba časa. Ne glede na bujno domišljijo in inteligenčni kvocient nas vesolje vedno nadigra. Streže s paleto spletov in okoliščin, ki se na koncu izkažejo kot absolutno najboljša varianta.

Še vedno mi brenči po glavi spomin na prazen in žalostno crknjen akumulator v Kolumbiji. Da sem ga poslala k vragu,

je jasno. Nekaj ur zatem pa sem ugotovila, da mi je rešil življenje. Gverilske enote so minirale cesto med Bogoto in Calijem, mojo načrtovano pot za tisti dan. Če bi ne bila imela zjutraj prazne baterije, bi bila na mestu eksplozije prav ob nepravem času. Pa sem za konec dneva poljubila akumulator in se mu pokorno zahvalila za težave, ki so imele

pomen."

Motor - najboljši mož na svetu

Enakopravnost in emancipacija gor ali dol, da ženska sama potuje po svetu, ni prav običajna stvar. To priznava celo Benka. Je pa ta neobičajnost zanjo predvsem prednost.

"Brez dvoma je ugodnost biti ženska in še dodatna, da potujem sama. Večina ljudi se počuti nekako dolžna pomagati in ponuditi roko popotniku. Še posebno, če je sam, in na poseben način, če je ženska. Verjamem, da se ljudje rodijo prijazni. Ne morem opisati, kako fantastično je, ko te vidijo na cesti, te ustavijo in povabijo domov. Na obrok hrane, skodelico toplega, z ljubeznijo pripravljenega čaja, ko ti ponudijo posteljo in so pripravljeni deliti dom z neznancem.

Ženska na motorju je seveda vredna posebnega zanimanja in obrne marsikatero glavo ter razpre na široko tisoče parov začudenih oči. Ja, veliko pozornosti sva deležna. Vse to zahteva dobro mero potrpežljivosti in zmernosti."

Kjerkoli se ustavi, se okoli nje in motorja zgrnejo trume domačinov. Pretaknili bi vse gumbe in stikala, pogledali, kam pod pokrov izginjajo tiste žice... Pa tudi vprašanj, zakaj potuje sama in kje neki ima moža, se je počasi naveličala. Tako si je v Pakistanu za nekaj dolarjev kupila prstan in se poročila s svojim motociklom. Saj mu je že prej pravila "Moj fant". In potem je bilo vse v najlepšem redu. "Bila sem poročena, videli so prstan, več niso spraševali. Jaz pa sem dobila zagotovo najboljšega moža na svetu. Nikoli se ne upira, nima banalnih idej, nikoli me ne pusti na cedilu, vedno me pelje, kamorkoli želim, in izpolni vsa pričakovanja. Nobenega likanja, kuhanja, le tu in tam postanek na bencinski črpalki, kak rezervni del, pa je kot nov. Ej, ne morem si želeti boljšega," pravi.

Pred muslimanskim delom sveta so jo mnogi svarili. Zapeljala je tja z mešanimi občutki. "Bilo je bolj pustolovsko kot nadležno. Morda tudi zaradi odločitve, ki sem jo sprejela, preden sem se lotila potovanja po tem koncu sveta - ničesar ne bom vzela osebno. Drugačni smo in mavrico vidimo v različnih odtenkih. Brez pomote, bila sem v stalni

pripravljenosti in sem seveda odločno reagirala, ko so me nagovarjali k seksu sredi križišča in ko se je našel mulec, ki me je zgrabil za zadnjico. Brez oklevanja sem primazala ne vem koliko zaušnic in razdelila nekaj brc. A to so bili le incidenti s posamezniki. V veliki večini primerov pa so bili ljudje izredno spoštljivi, dobrosrčni, radovedni in radodarni.

Zakon o nošenju rute ali tančice v Iranu je bil zanimiva izkušnja. Čelada ni štela za spodobno žensko pokrivalo. Za nekaj tednov sem se morala privaditi na drugačne manire. Ne morem reči, da je bil stil po mojem okusu. Z veseljem sem se ga otresla, takoj ko je Iran ostal za obzorjem."

"Vse opravim z enim kosom mila"

Predpisano muslimansko "opravo" ima ves čas med prtljago. Ob tem pa še: "Tri majice, prav toliko parov nogavic, vedno manj spodnjega perila, adidaske in trenirko, dva para kratkih hlač, prenosni računalnik, vrečo konverterjev in kablov za digitalni fotoaparat, GPS, itd. Potem pa še za nekaj motorjev vrednih 13 kilogramov fotografske opreme, rezervne zračnice, nekaj oljnih filtrov in svečk, žarnice, osnovno orodje, škatlo tamponov, švicarski no, žlico in rolo toaletnega papirja, baterijo, dokumente, dva para sončnih očal, peresnico in nekaj zemljevidov, dva para rokavic, ruto in rutico, šop vizitk, vrv in pet kljukic za perilo, vse mogoče orožje in municijo za boj s komarji, vodni filter ter, seveda, šotor in spalno vrečo, škatlo zdravil in efektno stekleničko najljubšega parfuma, za takrat, ko se spomnim na razkošje doma. Pa veliko pozitivizma, kak kilogram jabolk ali drugega sadja, štiri litre vode, koncentrirano limonado, pol litra motornega olja, ključavnico, cerado za motor... Gotovo sem še kaj pozabila." Veliko ali malo za petinpolletno pot, med katero je ves čas odvisna samo od sebe? Marsikaterih stvari, za katere smo v civilizaciji prepričani, da brez njih ne gre, se človek hitro odvadi. "Tudi jaz doma nisem znala živeti brez pralnega stroja, sušilnika in brez gospe, ki mi je tedensko prihajala likat gore perila. Zdaj pa že štiri leta in pol perem ročno. Vse je mogoče opraviti z enim samim kosom poceni mila. Oprati sebe, cunje in motor, če je zares potrebno. Še nikoli nisem zbolela zaradi nehigiene, pa čeprav je pomanjkljiva za naše standarde."

Odločnost, trma, ki meji na fanatičnost. "Raje umrem kot se vdam," je zapisala v enem od elektronskim sporočil, ko ji je šlo, kdo ve kolikič že, v tistem tednu nekaj narobe. Ker seveda na poti gre marsikaj narobe. "Dobra človeška lastnost je, da takrat, ko je zares hudo, vložiš poslednji atom energije v reševanje iz določenega položaja. Meni se navadno zgodi, da se, potem ko je vse mimo, usedem v kak jarek in se zjočem. Kot da bi se z zamudo smilila sama sebi. Ampak za dežjem vedno posije sonce. Tudi v srcu," pravi.

Imena odplavajo, doživetja ostanejo

Najbolj so se ji tla pod nogami zamajala pred nekaj tedni, ko je "odneslo" njenega dotedanjega generalnega sponzorja. "Ostajam sama, a trdo odločena, da ne popustim. Prišla sem predaleč," je sporočila z juga Afrike. In še enkrat spoznala, da so neprijetnosti nujno potrebne, da ne pozabimo spoštovati prijetnosti. "Za pomoč sem zaprosila prijatelje, znance in navijače doma. Vsa Slovenija je zletela na kup, se organizirala in mi pomagala. To mi neskončno veliko pomeni."

Se tam, na drugem koncu sveta, kljub internetu, ki je njena povezava s svetom (www.ardi.si/benka), vendarle ne počuti same in osamljene. Vsaj kdajpakdaj?

"Sama in osamljena? Priznati moram, da si velikokrat želim biti sama. Pa mi ne uspeva. Svet je poln zanimivih ljudi in radovednost me vedno premaga. Ko se bom prvič počutila osamljeno, se bom zazrla vase in se vprašala, ali nisem morda postala lena. Sploh pa je na motorju nemogoče biti osamljen!"

In strah je tudi ni, zatrjuje. "Česa naj bi se bala? Prijaznih poti, ljudi in dobrih časov? Strah je domišljija. Ograja, ki jo ljudje zgradijo v bran in za izgovor. Strah je vera v slabo, jaz pa verjamem v dobro. Strah preprečuje trezno ukrepanje, ko je to potrebno. Če me je strah, sem sama svoj sovražnik. Jaz sem pa svoja prijateljica. Ne, ni me strah." Angela varuha pa vseeno ima. Nevidno sedi na sopotnikovem sedežu. "Sploh ne vem, ali je on ali ona. Upam le, da nosi čelado. Dala sem mu ime Dobra Energija."

Pri navezovanju stikov z ljudmi nima težav, čeprav to zahteva veliko energije. Pri sporazumevanju je najbolj uporabna angleščina, če pa ne gre, pridejo vedno prav roke in noge. In nasmeh, ki dela čudeže. "Ljudje smo socialna bitja in imamo veliko interesa drug za drugega," pravi. In na osnovi lastnih izkušenj našteva: "Iranci so absolutni šampioni v gostoljubnosti. V vseh kategorijah. Pakistanci, izrazito Paštuni na afganistanski meji, ne zaostajajo. V Kanadi sta se dve sosedi skregali, v kateri hiši bom spala. Novozelandci in Američani so odprti ljudje, ki zaupajo. Beli Afričani v Južni Afriki in Namibiji so odprtega uma in še bolj odprtega srca. Kraje si zapomnim po prijaznosti ljudi."

Indija pa je edina dežela, kamor se ne bi več rada vrnila. Vsaj kot voznica na dveh kolesih ne. "Indijski vozniki imajo o vožnji prav toliko pojma kot jaz o manevriranju vesoljskega plovila. Zmešani so. Briga jih! Verjamejo v ponovno rojstvo in boljše življenje po smrti ter jih ne zanima, da sem sama za trenutno življenje bolj zainteresirana bolj kot za ono po smrti."

Ko se te dni prebija skozi dež in blato deževne dobe, v sopari 40 stopinj, se ji kar smeji ob misli na prihodnji božič. "Prvi doma po vseh teh letih, spet bom imela nekajmetrsko novoletno jelko! Nič več male, slamnate, ki visi na vetrobranskem steklu. Sicer pa, ali ni že to luksuz? Koliko motoristov pa ima okrašeno jelko na motorju?

Zvezdana Bercko

p.s fotka:

Obe istih let. Ena z desetimi otroki, druga brez njih. Ena z zadirčnim možem, druga poročena z motociklom. Benka s članico plemena Herero v Bocvani.

[Sanda7]

datum objave: 3.6.2002, avtor: Zvezdana Bercko, stran: REPORTAŽE, ZANIMIVOSTI (11) - edicija: Večer

Bernarda Pulko - Benka na zadnjem kontinentu in v zadnjem letu odisejade

Bernarda Pulko - Benka na zadnjem kontinentu in v zadnjem letu odisejade

"Vsi bogovi so moji prijatelji, nobeden poglavar"

Avantura je moja kultura, moja vera in moj kult, pravi pogumna motoristka - Dva dni na pol ilegalno v deželi, kjer ženske ne smejo voziti niti kolesa

"Z zdravjem je še vedno šlo vse narobe. Najrazličnejši simptomi so mi naznanjali, da sem utrujena, zelo utrujena. Že mesec dni nezaceljene ureznine, vročina, zatečene noge, pekoče bolečine v kolenih, močni glavoboli, izguba menstruacije, velike, odprte gnojne rane na nogah. Pa naj še kdo nemarno zamenja ali enači potovanje s počitnicami in turizmom!" se je letošnjo pomlad po elektronski pošti oglasila iz Kartuma v Sudanu. Potovanje Bernarde Pulko - Benke pač ni turizem, počitnice pa še manj.

Avantura je moja kultura, moja vera in moj kult," pravi odločna 34-letna Ptujčanka in prav te dni miniva pet let, odkar je sedla na motor in se odpeljala okrog sveta. Po Zemlji okoli sonca je poimenovala svojo odisejado, s katero se bo v Guinnessovo knjigo rekordov vpisala kot prva ženska, ki je z motociklom obvozila vseh sedem kontinentov. Popolnoma sama!

Prvo leto je prevozila Severno Ameriko, naslednje leto Južno, potem je bila - še en rekord - na Antarktiki, od tam jo je pot vodila na Novo Zelandijo, za pol leta v Avstralijo, naslednje leto je preživela v Aziji. Lani ob tem času se je prvič spogledala z afriškim kontinentom. Z juga črne celine je začela pot proti severu, proti domu, ki je, gledan od tam doli, še vedno nekje daleč za horizontom. Ampak letos za božič bo že doma.

Še zadnje novo leto na potovanju je preživela v Malaviju. "Dosedanja praksa je pokazala, da je biti med prazniki na cesti, polni pijancev, na pol samomorilska akcija. Zatorej sem vzela "dopust" in motoristično sedlo zamenjala za vodo. Malavijsko jezero in potapljanje, samotni večeri, pusta nabrežja. Čeprav ni bila deževna doba, je nepretrgoma deževalo kot iz škafa več tednov, potem pa se je ob osmi uri zvečer na starega leta dan milostno ustavilo. Od boga poslano, verjetno.

V zanemarjeni sobi za 250 tolarjev na noč sem ob mini svečki in dvocentimetrski novoletni jelki preskočila v leto 2002. Novega leta dan sem zapravila v kanuju, na mirni gladini jezera, kjer je na stotine domačinov opravljalo prvo umivanje ali žehto v novem letu. Bil je eden najspokojnejših dni na tej evforični odisejadi z motorjem okoli planeta."

Ne, takih dni v zadnjih petih letih res ni bilo veliko. "Za prvim je prišel drugi januar. Brcnila sem v stopnico in si zlomila prst, pojedla pokvarjeno hrano in zbolela še v drobovju. Nato se je pošvedrano zdravstveno stanje vleklo vse do danes, skoraj pol leta kasneje."

Njeni spomini po drobcih padajo iz računalnika. Najti povezavo s svetovnim spletom je v tistih krajih včasih prava umetnost. Še ceste, četudi glavne, so vsaj v deževni dobi žive drsalnice z blatom do kolen. "Moje predstave tam so bolj baletne kot motoristične narave. Če padem, moram "za nagrado" pobrati še težki motor. Ampak česar nočem, se mi ne bo zgodilo."

Jugoslovansko gostoljubje sredi Afrike

S takim prepričanjem je Benka brez večjih težav in nevšečnosti opravila dosedanji, večji del poti. Brez strahu. "Česa naj bi se bala? Prijaznih poti, luštnih ljudi in dobrih časov?"

Eno takih prijaznih srečanj z luštnimi ljudmi je doživela v Arusi na severu Tanzanije. V kampu se je dogovarjala za ogled kraterja Ngorongoro in narodnega parka Serengeti, ko jo je lastnik ustavil. "Nekoga morate spoznati," je rekel.

Tudi Darko je bil nekoč Jugoslovan. Na večerji, kamor jo je povabil, jo je čakalo še pol Jugoslavije. Mala Makedonka, zobozdravnica, zgovorna Aleksandra, prava Beograjčanka, Nole, ki je zapustil Bosno in zdaj dela za Združene narode. "Manjkal je le slovenski predstavnik in se kot naročeno na dveh BMW-kolesih priguncal tam mimo," se spominja Benka in bivši Titovi mladini podeljuje absolutno lovoriko naj gostiteljev preteklih petih let potovanj.

Preselili so jo v Noletovo hišo, oprali motor, kuhali zajtrke in kosila in malice za vmes, jo zvečer razvajali v najboljših restavracijah. Potem je prišel čas za safari. Ko je hotela plačati, so ji v agenciji rekli, da je račun že poravnan.

"Ne, ne gospod, motite se."

"Ne, se ne."

"Verjemite, če vam rečen. Prepričana sem, da vam še nisem plačala. Gotovo ste me zamenjali za koga drugega.

"Ne, ne, gospodična, vaš safari je že plačan."

"Pa kako naj vam dopovem, da se motite, sinjor," je postajala nepotrpežljiva s počasnim gospodom, ki je potem vendarle razkril, da ji je "jugo klapa" plačala tudi tri dni druženja z žirafami, sloni, levi in nosorogi v enem najbolj prestižnih zaščitenih rezervatov Afrike.

Pred odhodom iz Aruse pa je srečala še gospoda Dolenca, Slovenca, ki je vrhovni sodnik na tamkajšnjem mednarodnem sodišču. Bila je tudi na razpravi in prav nesramno luštno je bilo gledati panične obraze varnostnikov in osebnih stražarjev, ki niso vedeli, kaj bi s pošvedrano motoristko, ki je sledila sproščenemu in nasmejanemu sodniku iz Slovenije.

Potem je prišla Ruanda, druženje z gorilami in šopek, ki jo je na Valentinov večer čakal na motorju, ko se je vrnila iz internet cafeja. "Res nisem verjela, da so na svetu tudi tako zelo pozorni neznanci." Kongo, le tri tedne po izbruhu vulkana, s še vročo lavo in tragičnimi zgodbami. Uganda s prvim vonjem po domu. Tam izvira Nil, ki se bo po manj kot sedem tisoč kilometrih izlil v Sredozemsko morje. To pa je že skoraj doma. Sever Kenije je prinesel slabe ceste, veliko dežja in agresivne ljudi. "Včasih doživim razočaranja, ki vržejo na spomine iz neke dežele temno senco in puste grenak priokus. Morda upravičeno, morda ne. A vse preveč Kenijcev, ki so tako ali drugače prečkali mojo pot, je bilo pod vplivom poživil. Vseh mogočih. Droge so tam del vsakdanjika. Odvratno je bilo."

Še huje pa v Etiopiji. "Poleg Indije je bilo to doslej edina dežela, kjer sem hitro začutila, da je čas za odhod. Kadar si ne želim videti ljudi, ko si želim biti čim dlje od njih in njihovih čudnih navad, vem, da je nekaj zelo narobe," pravi. Pa je navajena tega, da ljudje gledajo njo in motor, da kričijo za njo. "A navadno so to klici navdušenja ob pogledu na nekaj nenavadnega, so pozdravi. V Etiopiji pa se nisem mogla znebiti občutka, da lajajo name. Klici so bili grobi, neprijazni, zveneli so nasilno."

.Ženske bogu in večini za hrbtom

Sudan zatem se ji je zdel super. In kljub nezaceljenim ranam in utrujenosti Benka ne bi bila, kar je, če ne bi ob vsem tem pomislila, da pa je že čas tudi za kako prav zaresno avanturo. Recimo, vožnjo z motorjem po Savdski Arabiji. Nič več in nič manj v deželi, kjer ženskam ni dovoljeno potovati brez moškega spremstva in nikakor ne smejo voziti. Ne avtomobila, kaj šele letala ali helikopterja, seveda ne motorja in kolesa, skiro pa se tudi ne spodobi.

Po dolgih peripetijah je dobila 24-urni tranzitni vizum. A s tako kratkim vpogledom v svet, kjer ženske ne štejejo, se Benka pač ne zadovolji. Tako je kar šla na trajekt in upala ter molila, da bi se izšlo. "Kako, se mi še sanjalo ni. Bilo je, kot bi si želela hladno, trdo tablico čokolade sredi goreče puščave. Nemogoče, skoraj nemogoče."

Na ladji je bilo nekaj tisoč moških in štiri ženske. Ena od njih Lisa, Južnoafričanka, z možem, belim psom, ki ne zna lajati, in džipom na poti v London. "Hitro smo si izmenjali dvome in ugotovili, da tvegamo. Morda več, kot bi si v tem trenutku želeli."

Po pristanku sta se z Liso postavili v napačno vrsto. Moško. Ne, ženske morajo v posebno vrsto. Tam nekje, bogu in večini za hrbtom. Šli sta in čakali. V nedogled. "Nikamor ne hodi in nič ne reci, da nas ne zaprejo," je prosila Lisa. Benka pa po svoje. "Kje so najini potni listi in zakaj so naju postavili iz vrste? Na kaj še čakava?" Potni listi so se po čudežu našli, skoraj bi že bila skozi carino, ko je preiskovalec opazil veliko rdečo čelado, ki jo je, zavito v veliko naglavno ruto, skrivala pod pazduho. "Kaj je to? Ali je tvoja? Kdo jo bo uporabljal?" Panika se je kot kuga hitro razlezla po celi hali, vsi so gledali njo pa čelado, se čudili in negodovali, brenčali so kot čebele eden čez drugega. Enim so se svetile oči, drugi so zamahovali, tretji so se muzali, četrti pogledovali v nebo. Razumela ni nič. Potem je prišel šef, ki je prvi spregovoril z njo v angleščini. "Torej ti voziš motor?"

"Ja."

Spet je sledila vroča debata v arabščini, veliko kriljenja in mahanja z rokami. Preveč je bilo vsega. Ura je bila poldne, od prejšnjega jutra ni nič jedla. Želela si je le, da bi bilo konec. Ne glede na izid.

"Veste, gospodična, to bo pa malce težko. Ženska ste in vožnja... No, veste... Naše ženske ne znajo voziti." Ampak šlo je vendarle. Sicer je trajalo še tri ure, nekaj popisanih papirjev, 20 dolarjev, veliko šokiranih moških pogledov.

"A že sem sedela na motorju, v popolni motoristični opremi. Ko sem odpeljala, jih je ducat ali več navdušeno zaploskalo. Po Savdski Arabiji sem prevozila nekaj več kot 1200 kilometrov, nikoli srečala nobenih žensk, videla le nekaj popolnoma zastrtih na zadnjih sedežih avtomobilov. Moški pa so bili izjemno prijazni. Ne vem, ali so ugotovili, da sem ženska ali so mislili, da sem moški, toda trobili so in mahali v pozdrav, me ustavljali, ponujali hrano in vodo in izrekali toplo dobrodošlico.

Dva napol ilegalna dneva potovanja čez Savdsko Arabijo sta bila nedvomno dogodek leta v zadnjem letu potovanja. Še vedno mi gre na smeh, ko pomislim nanju."

Potem Jordanija, ki že diši po Evropi, Egipt z norim prometom, nadležnimi prodajalci in mirnimi puščavami. "Moj BMW F 650 je v odličnem stanju, še vedno teče kot nov. 172 tisoč prevoženih kilometrov ga je utrudilo manj kot mene. Rane se celijo in upam, da bom kmalu spet povsem v formi," je sporočila.

Zdaj je v Izraelu. Čaka, da ji iz Tehnouniona pošljejo dokumente za motor, saj so vsi, z zavarovanjem vred, potekli. Dežela pa je v vojni. "Sedaj, ko sem že tukaj, me mika pogledati kraje, kjer se je kovala vera, v katero sem bila rojena, večno mesto Jeruzalem in sporno območje ob Sredozemlju, ki trenutno dviguje toliko prahu. Meje so zaenkrat še odprte, bomo videli, kako se bo izteklo. Upam na srečo. Če je to območje res igrišče tolikih bogov, ne bi smelo biti težav. Veliko bogov sem srečala, odkar sem se lotila tega potovanja. Vsi so moji prijatelji, nobeden moj poglavar."

Zvezdana Bercko

fotka:V Savdski Arabiji ženske ne smejo potovati brez moža, očeta ali brata, voziti pa sploh ne. Benki je to uspelo. Sami!

[Sanda7]

27.11.2002,

Bernarda Pulko - Benka se po petih letih in pol poti okoli sveta vrača domov

Piščanci niso nikjer tako dobri kot na Ptuju

Upam, da mi ne bo vzelo preveč časa postati eno s tistim, kar sem zapustila leta 1997," pravi Ptujčanka, ki je kot prva ženska sama z motorjem prevozila vseh sedem kontinentov

Lani je ob tem času nekje na jugu Afrike privezovala malo, slamnato drevesce na vetrobransko steklo svojega motorja. Optimistka, kot je, si je sicer rekla: "Hej, ali ni že to luksuz? Koliko motoristov pa ima okrašeno jelko na motorju?" A vseeno se ji je, sredi dežja in blata deževne dobe, v sopari izpuhtevajočih 40 stopinj, kar smejalo ob misli na prihodnji božič, prvi doma po vseh teh letih. Ko je nekaj kasneje v pustem Malaviju v zanemarjeni sobi za 250 tolarjev na noč ob miniaturni svečki in dvocentimetrski novoletni jelki sama preskočila v leto 2002, je zatrdno sklenila, da bo naslednje silvestrovanje drugačno. Doma, ob toplih radiatorjih, več metrov visoki novoletni jelki, domači potici in piščancih, ki niso nikjer tako dobri kot na Ptuju.

Bernarda Pulko - Benka se po petih letih in pol odsotnosti vrača domov. Potem ko ji uspelo, da je kot prva ženska popolnoma sama z motociklom obkrožila svet, je zdaj pred njo le še nekaj dni in nekaj sto kilometrov poti. Načrtuje, da bo doma 10. decembra.

Zatrdno pa še zdaj ne ve. "Eno pomembnejših spoznanj tega potovanja je bila ugotovitev, da je načrtovanje poti izguba časa. Ne glede na bujno domišljijo in inteligenčni kvocient nas vesolje vedno nadigra. Streže s paleto spletov in okoliščin, ki se na koncu izkažejo za absolutno najboljšo varianto," pravi 34-letna Ptujčanka.

Po Zemlji okoli Sonca je poimenovala svojo odisejado, med katero je prvo leto prevozila Severno Ameriko, naslednje leto Južno, bila je na Antarktiki, na Novi Zelandiji, pol leta v Avstraliji, celo leto ji je vzela Azija in naslednje Afrika. Z juga črne celine je pred dobrim letom začela pot proti severu. Bila je, na pol ilegalno, celo v Savdski Arabiji, kjer ženskam ni dovoljeno potovati brez moškega spremstva in nikakor ne smejo voziti. Ne avtomobila, kaj šele letala ali helikopterja, seveda ne motorja in kolesa, skiro pa se tudi ne spodobi. Ampak Benka je, popolnoma sama, tako kot na vsej poti, prevozila po Savdski Arabiji nekaj več kot 1200 kilometrov in nikoli srečala nobenih žensk. Videla je nekaj popolnoma zastrtih na zadnjih sedežih avtomobilov. Čeprav je država na pol v vojni, si je ogledala tudi Izrael, kjer se je kovala vera, v katero je bila rojena.

Iz Sredozemlja na skrajni sever

In potem nazaj v Evropo. Skozi prečudovito Grčijo, ki jo je povsem očarala, v Bolgarijo, kjer so jo vsi razumeli, ko je čebljala po slovensko. Nato v Romunijo, tam se je spoprijateljila s Cigani in še bolj začela verjeti, da le ima nekaj skupnega z njimi. Kajti, čeprav je bila tako rekoč na pragu doma, se je obrnila v drugo smer.

Najprej Moldavija, potem Ukrajina, kjer se je moralno podkrepila s prvo opero po vseh letih dolgega potovanja (in na sporedu je bila prav njena najljubša, Verdijeva Traviata). Sledila je Rusija. "Bilo je zanimivo. Manj zanimivo je bilo to, da je začel odpovedovati motor. Dokončno je upehal 144 kilometrov pred finsko mejo. Na Finskem so ugotovili, da so v Izraelu naredili slab servis. Površno delo bi me skoraj stalo smrti mojega motorja," je še zdaj obupana.

Kajti 650-kubični BMW je bil dolga leta njen edini sopotnik, prijatelj in tolažnik. Celo njen mož je postal sredi islamskega sveta, ko se je naveličala večnih vprašanj, zakaj potuje sama in kje neki ima moža. "V Pakistanu sem si za nekaj dolarjev kupila prstan in se poročila s svojim motociklom. Tako je bilo vse v redu. Bila sem poročena, videli so prstan, več pa niso spraševali. Jaz pa sem dobila zagotovo najboljšega moža na svetu. Nikoli se ne upira, nima banalnih idej, nikoli me ne pusti na cedilu, vedno me pelje, kamorkoli želim in izpolni vsa pričakovanja," pravi. Tudi na Finskem so ga popravili, potem ko so Benki iz BMWja iz Nemčije brezplačno poslali nove dele.

Potem pa je fant na dveh kolesih dobil resno konkurenco. Ja, tudi Benka je, trdni koži navkljub, vendarle samo punca iz mesa in krvi. "Čisto izven plana sem se zatreskala," pove enostavno. "Čustva so še vedno največji sovražnik ženskega sveta. Ne glede na njeno trmo, samostojnost in neodvisno osebnost. Še vedno sem na tleh. Komaj se prepoznam," se kar malce čudi sama sebi.

.Življenje je igra

Ampak Benka gre naprej. Vsemu navkljub. Tudi resni bolezni. "Reševalci, sirene, bolnica, ljudje v belem... Grozljivka. Pravijo, da sem imela lažjo obliko možganske kapi. Rekli so, da sem nora, če nadaljujem pot. Ampak pri meni seveda ni nobenega dvoma. Sem na poti in ne bom je končala le v primeru, da se mi utrga nitka, ki ji eni pravijo življenje, drugi jo kličejo svinja, zame pa je bila toliko let igra. Vedno težje mi jo je igrati. In kako lepo je vedeti, da mi je ostalo do konca le še nekaj dni."

Pred dnevi je bila v Nemčiji, zdaj jo pot preko Češke, Slovaške in Avstrije vodi na Madžarsko. "Države menjujem kot spodnje gate. Vsak dan nova. In nove besede in nov denar. Še dobro, da vse skupaj izgleda precej podobno. Evropa se je zelo spremenila, odkar sem jo zadnjič videla."

Pot jo bo vodila še na Dedinje, ker ni bila še nikoli v Beogradu, od tam v Makedonijo za dan ali dva, potem pa čez Bosno do Jadrana. "Upam, da bom tam nekoliko topleje in prijetneje. Kako prezebam zadnje tedne! Nosim pet parov hlač, štiri površnike, kapo, šal, čelado kot vedno. Najhuje je, ko moram lulat. Porabim kakih dvajset minut, da se spravim iz vseh teh oblačil in potem ponovno nazaj."

Veliko kilometrov je še pred njo in zadnje dni samo vozi. Vozi in vozi od jutra do večera. "Ampak "vozi se mi". Tako se "mi vozi motor", kot da ne bi že šest let sedela na njem. Nenormalno in težko razložljivo," priznava.

V mislih pa je že doma. "Verjetno me čaka veliko sprememb. Upam in želim si, da mi ne bo vzelo preveč časa postati eno s tistim, kar sem zapustila leta 1997. Potrudila se bom, da ohranim star življenjski izziv - živeti polno in zanimivo življenje, se veliko učiti in biti srečna," razmišlja, načrtov pa tudi tokrat ne dela. "Načrti se vedno spremenijo, še preden so realizirani. V glavnem mi je jasno, da bo treba dokončati knjigo, urediti nekaj deset tisoč fotografij in diapozitivov, obiskati vse stare prijatelje in se srečati z nekaj sto novimi, ki so postali pomemben del mojega življenja, čeprav jih še nikoli nisem videla. In komaj čakam na kak teden smučanja na Arehu!"

Zvezdana Bercko

foto:Na sedežu svojega motocikla na poti proti domu.

[Sanda7]

10.12.2002 :worship: dan D

Kot prva ženska je popolnoma sama z motociklom obvozila svet, vendar vrnitev domov po petih letih in pol ne bo lahka

Bernarda Pulko - Benka danes spet doma

V srcu toplo, v glavi zmeda

Danes je zanjo še eno sivo in mrzlo jutro, ko se mora oviti v nešteto oblačil in sesti na motor. Pa vendarle drugačno od drugih. Zadnje. Kajti danes bo doma. Ob desetih dopoldne se bo v Središču ob Dravi pripeljala v Slovenijo, uro kasneje pa jo že pričakujejo na domačem Ptuju. Bernarda Pulko - Benka je sklenila pot okoli sveta, ki jo je poimenovala Po Zemlji okoli Sonca. Po petih letih in pol, po natančno dva tisoč dneh, po več kot dvesto tisoč prevoženih kilometrih, sedmih obiskanih kontinentih, za natančno število držav pa bi se morala usesti in nekoliko preračunati. Kakih 70 se jih je nabralo.

Kot edini ženski doslej ji je uspelo, da je popolnoma sama z motociklom prevozila Severno in Južno Ameriko, bila na Antarktiki, Novi Zelandiji in v Avstraliji, prepotovala Azijo, prevozila vso Afriko od juga proti severu in pred nekaj meseci, že skoraj na pragu doma, zavila še na vzhod Evrope, potem do skrajnega severa in nazaj navzdol, spet mimo Slovenije, še na Balkan.

Da je zdaj zares že prav blizu doma, se je zavedla pred nekaj dnevi na cesti pri Plitvicah, ko jo je prehitel črn mercedes z domačo registracijo. Celo iz ptujske občine. "Od sreče sem skoraj padla z motorja. Prva MBregistracija po petih letih in pol! Juhej! In še vedno so take, kot so bile!" se ji smeje.

A prav zadnji dnevi in zadnji kilometri so najtežji. Ne samo zaradi mraza, ki se ji zažira v roke, da jih skoraj več ne čuti, in ne le zaradi snega, ki ga je te dni na Hrvaškem krepko nametlo. "Pravzaprav se počutim grozno," priznava. "Zunaj me zebe, v srcu mi je toplo, v glavi pa zmeda. V meni se vse se meša. Veselje in žalost, neučakanost in strah, negotovost in še kaj bi se našlo. Zadnji kilometri so zagotovo najtežji del poti. Kot da bi v meni nekaj umiralo, pa čeprav me od zelo uspešnega zaključka svetovno odmevnega dogodka loči le še nekaj kilometrov. Zame je to še vedno zahtevno življenje iz dneva v dan, brez kakšnih velikih slik. Najbrž se bom morala ustaviti, se pošteno segreti in si dovoliti, da dojamem. Povezati vse napore, delo, srečne dogodke, nevarne trenutke in življenje zadnjih 2000 dni."

Zvezdana Bercko

[Sanda7]

11.12.2002

Svetovna popotnica Bernarda Pulko - Benka po več kot petih letih spet na Ptuju

"Omožila" se je s svojim rdečim BMW-jem

Prevozila je vse celine, bila v 75 državah in zbrala blizu 200 tisoč kilometrov

Ptujčani že dolgo niso nikogar tako prisrčno sprejeli, kot so to storili včeraj, ko se je v rojstno mesto po petih letih in pol vrnila svetovna popotnica Bernarda Pulko - Benka. Svoj motocikel BMW je parkirala pred upravno zgradbo Perutnine, natanko tam, od koder je pred dva tisoč dnevi popotovanja po zemeljski obli odšla na pot po Zemlji okoli Sonca, kot je to svoje potepanje poimenovala. Prevozila je vse kontinente, na števcu njenega dvokolesnega moža pa se je odvrtelo nekaj manj kot 200 tisoč kilometrov čez hribe in doline, po ledu in pesku, po kozjih poteh in sodobnih cestah 75 držav. S tem svojim podvigom je kandidatka za Guinnessovo knjigo rekordov. Njen izjemni dosežek sta včeraj nagradila Miroslav Luci, dr. med., dosedanji ptujski župan, in novi župan dr. Štefan Čelan, ki sta hrabri Benki izročila pečat mesta Ptuja z likom svetega Jurija. Posebno pozornost je Benki izkazal tudi dr. Roman Glaser, prvi mož Perutnine Ptuj.

Petintridesetletna Bernarda Pulko, diplomirana biologinja, medicinska sestra in maserka, si je potovanje okoli sveta podarila za 30. rojstni dan. Po vrnitvi si je zadala za nalogo napisati knjigo in urediti izjemno bogato zbirko fotografij. Menda jih je več kot 70 tisoč. Na včerajšnji tiskovni konferenci je bilo seveda premalo časa za opis vseh doživetij. Med drugim pa je povedala, da se je v Pakistanu "omožila" s svojim zvestim rdečim BMWjem in si za to kupila prstan za devet dolarjev. Birokracija je pač za pridobitev vizuma zahtevala, da je poročena, in izbrala si je svojega najboljšega prijatelja, ki ne ugovarja in je nasploh partner, ki si ga lahko vsaka ženska samo želi...

Jože Slodnjak

foto:Bernarda Pulko - Benka - ob prihodu v Slovenijo so jo na mejnem prehodu pričakali številni kolegi motoristi.

[Sanda7]

16.5.2003

Svetovni popotnici Bernardi Pulko - Benki priznali tri rekorde

Po Zemlji v Guinnessovo knjigo

Za priznanje rekordov je bilo potrebnih kar 24 kilogramov dokaznega gradiva

Svetovna popotnica Bernarda Pulko - Benka je te dni iz centrale Guinnessove knjige rekordov iz Londona dobila obvestilo, da so ji priznali kar tri svetovne rekorde. Njeno potovanje, ki ga je poimenovala Po Zemlji okoli Sonca, je bilo prvo neprekinjeno solo potovanje z motorjem po vseh sedmih celinah sveta pa tudi najdaljše žensko potovanje z motorjem (po času in po prevoženih kilometrih), hkrati pa je Benka prva ženska, ki je z motorjem prevozila Savdsko Arabijo, deželo, po kateri ženske sicer ne smejo potovati brez moškega spremstva, voziti pa sploh ne.

Potovanje 35-letne Ptujčanke je trajalo pet let in pol oziroma natančno dva tisoč dni. Prevozila je več kot dvesto tisoč kilometrov in obiskala 70 držav na vseh sedmih kontinentih sveta. Vso pot je opravila z motociklom in popolnoma sama. Prevozila je Severno in Južno Ameriko, bila na Antarktiki, Novi Zelandiji in v Avstraliji, prepotovala Azijo, prevozila vso Afriko z juga proti severu in nato, že skoraj na pragu doma, zavila še na vzhod Evrope, potem do skrajnega severa in nazaj navzdol, spet mimo Slovenije, še na Balkan. Desetega decembra lani se je vrnila domov na Ptuj.

Na pot okoli sveta se sicer ni odpravila zaradi rekorda. "Ampak nekaj prijateljev je bilo trdno prepričanih, da kaj takega še ni bilo doseženo, zato sem spomladi 1997 predložila napoved osvojitve rekorda. Med potovanjem sem bila občasno v stiku s sodniki in tistimi, ki rekorde preverjajo, vrednotijo in nadzirajo," pravi Benka.

Pravila Guinnessove knjige rekordov so zelo ostra, predvsem pri dokazilih o doseženem podvigu. Benka je tako v London poslala kar 24 kilogramov dokaznega gradiva, od računov za bencin, cestninskih lističev do fotografij, pisnih potrdil in dokumentov pa tudi več kot šest tisoč imen in naslovov ljudi, ki so jo na poti srečali.

"Priznanje rekorda je zame dokončni zaključek potovanja. Morda ga bom sčasoma tudi sama dojela kot rekordno dejanje, doslej je bil namreč to zame le delovni proces, ki sem ga opravljala z veliko ljubeznijo. Od zdaj je le še spomin. Lep sicer, a preteklost. In zelena luč za nove projekte in avanture."

Zdaj je že pol leta doma, a se še ni imela časa vživeti v tukajšnje življenje. Še vedno pospravlja, nosi na kup svoje po celem svetu raztreseno skromno imetje in stika po zaprašenih škatlah, v katere je odložila domače življenje daljnega leta 1997, ko jo je mahnila v svet. Motor je začasno zamenjala za avto.

Medtem končuje knjigo, ki bo izšla jeseni, takrat pa se bodo zvrstila tudi predavanja in multimedijske predstavitve petinpolletnega potepanja po svetu.

Zvezdana Bercko

[Sanda7]

22.10.2003

Bernada Pulko - Benka slabo leto dni po vrnitvi s poti okoli sveta izdala knjigo

"Nisem se še imela časa naspati"

Dva tisoč dni, dvesto tisoč prevoženih kilometrov, sedemdeset držav na vseh sedmih celinah sveta je podoživela v knjigi Po Zemlji okoli Sonca

Čez dober mesec dni bo minilo leto, odkar je doma. Kratek čas v primerjavi s petimi leti in pol, kolikor je trajalo njeno potovanje. A za Bernardo Pulko - Benko vendarle dovolj, da je - kljub temu da je potrebovala precej časa, da se je spet vživela v tukajšnje življenje, znosila na kup svoje, po celem svetu raztreseno skromno imetje in odprla zaprašene škatle, v katere je odložila domače življenje daljnega leta 1997, ko se je odpravila na pot - še enkrat podoživela prepotovanih natančno dva tisoč dni in več kot dvesto tisoč prevoženih kilometrov po sedemdesetih državah vseh celin sveta.

Vso pot je opravila z motociklom in popolnoma sama. Prevozila je Severno in Južno Ameriko, bila na Antarktiki, Novi Zelandiji in Avstraliji, prepotovala Azijo, prevozila vso Afriko z juga proti severu in nato, že skoraj na pragu doma, zavila še na vzhod Evrope, potem do skrajnega severa in nazaj navzdol, spet mimo Slovenije, še na Balkan. Desetega decembra lani se je vrnila domov na Ptuj, v prihodnjih dneh pa bo izšla njena knjiga. Naslov ji je dala tako kot svojemu potovanju - Po Zemlji okoli Sonca.

"Ideja o knjigi je stara toliko kot potovanje. Morda le nekaj dni manj," pravi. "Knjiga je del projekta, logični zaključek uspešnega dela - potovanja z motorjem okrog sveta. Ideja je bila podprta z eno samo željo - deliti izkušnjo z ljudmi, ki se jim je vse skupaj zdelo tako zelo neverjetno. Meni pa, priznati moram, nič bolj zahtevno od življenja doma."

Kajti biti doma je za Benko vsaj tako naporno kot biti na poti. Svet se namreč ne vrti nič počasneje. "Ne, nasprotno. Veliko hitreje. Že čez vsako razumno mejo. Res pa je tudi, da je vsakdo sam ustvarjalec svojega urnika, kar pomeni, da sem si preveč dela nakopala sama," pravi Benka, ki se očitno ne zna ustaviti.

"Kako naj bi se? Življenje s preveč dela in brez službe je hudič, izposojanje denarja za dodatno zdravstveno zavarovanje, telefon in ostalo pa boli. Delam presneto več kot zahteva povprečen delovni dan. Ampak vztrajanje se je obrestovalo. Delo je končano. Dobro končano. Srečna sem. Če bi si vmes poiskala službo, knjiga ne bi bila na policah že manj kot leto dni po tem, ko sem se vrnila domov."

Benka knjigo takole označuje: "Nič napornega. Spodobno, lahkotno branje, z nekaj ironije. Skratka, napisano na moj način. Z 220 stranmi in 385 fotografijami z vseh kontinentov sveta, z najzanimivejšimi zgodbami, tistimi, po katerih so me največkrat spraševali, pa mi niso dali nikoli dovolj časa, da bi jih tudi do konca povedala."

Sicer pa se še zdaj ne more odločiti za kakšno doživetje s poti, ki bi se ji posebej vtisnilo v spomin, ki bi spremenilo njo in njeno pot. "Res bo skoraj že leto dni, kar sem doma, a še vedno sem polna vtisov in ne morem reči, da je kak dogodek pred drugimi. Veliko jih je bilo, ki so me spremenili."

Takoj po izidu knjige (spletna stran http://www.benkapulko.com) se bo Benka s potjo po Zemlji okoli Sonca odpravila še na turnejo po Sloveniji. Tokrat s predavanji in multimedijskimi predstavitvami. "Težko že čakam. Veselim se novega izziva." Kar pa se tiče želja, ostajajo pri kakem prespanem dnevu, da bi nadoknadila zamujeno. A nič ne kaže, da bi se to kmalu uresničilo. Zdi se mi, da se nisem še niti dobro razpakirala."

Zvezdana Bercko

foto:Ljudem se zdelo tako zelo neverjetno. Meni pa nič bolj zahtevno od življenja doma."

[Sanda7]

15.11.2003

Benka Pulko ob izidu svoje prve knjige Po Zemlji okoli Sonca

Pripoved o ženski, motorju in dolgem potovanju

Ptujčanka Benka Pulko je z motorjem v dva tisoč dneh prevozila 180.016 kilometrov skozi 69 držav vseh sedmih celin. Potovanje je začela 19. junija 1997 na Ptuju, kjer ga je po petih letih in pol, 10. decembra 2002, tudi zaključila. V Guinnessovi knjigi svetovnih rekordov je zapisano, da njena avantura velja za prvo neprekinjeno potovanje z motornim kolesom po vseh sedmih celinah sveta ter prvo potovanje ženske na motorju po Savdski Arabiji. O tem izjemnem potovanju je napisala knjigo, ki jo je v četrtek predstavila na Ljubljanskem gradu.

Monografija ima 220 strani in je obogatena z barvnimi fotografijami. V knjigi avtorica na svojstven način opisuje, kako je doživela svet, s fotografijami pa razodeva, kako ga je videla. Na potovanju je posnela preko deset tisoč fotografij, v knjigi je zbranih le 385 najboljših z vseh sedmih celin sveta. Po Zemlji okoli Sonca je priročnik za sanjače, knjiga za zapečkarje in vzpodbuda za vse, ki imajo pogum, da poizkusijo nekaj novega in avanturističnega.

Benka je diplomirana biologinja, medicinska sestra in maserka, ukvarja pa se tudi s fotografiranjem in pisanjem. Njena dela so bila objavljena v priznanih medijih v Združenih državah Amerike, Novi Zelandiji, na Japonskem, v Avstriji in Sloveniji. Po Zemlji okoli Sonca je njena prva knjiga, ki jo bo od novembra do pomladnih mesecev v obliki 82-minutne multimedijske predstavitve prikazala po krajih širom Slovenije. Na Ptuju bomo predstavitev potovanja in njenih fotografij, obogateno z avtentično glasbo prepotovanih dežel, doživeli 17. decembra na Gimnaziji Ptuj.

Mateja Tomašič

foto:Avanturistka in avtorica knjige Po Zemlji okoli Sonca Benka Pulko v družbi svojega motorja na Ljubljanskem gradu

[Sanda7]

24.12.2003

Pet božičev na cesti

In kaj nam še ostane, razvajenim? Topla izba, bogato nadevana potica, mastna šunka, bleščeče okrašena novoletna jelka in darila pod njo so pričakovani standard. Bi za popestritev naredili korak nazaj in preživeli praznike brez domačih, brez daril in potice? Morda začinjene z malo revščine, umazanije in lakote, hm?

V letih mojega potovanja okoli sveta sem razvade pustila doma. In se preskusila v življenju brez navlake.

Prvo leto me je Božiček prehitel v Združenih državah Amerike. Na Floridi sem se učila skakati s padalom. Na predbožični dan sem se odpeljala na bencinsko črpalko. Da ponudim malo praznične pozornosti tudi mojemu sopotniku, 650 kubičnemu BMWju. Manjkalo mu je zraka v zračnicah in zdelo se mi je, da bi to bilo spodobno darilo zanj. Potem sem sveti večer preživela v družbi enega razočaranega ločenca in enega zdolgočasenega vdovca. Pojedli smo ribjo večerjo v opusteli restavraciji na plaži. Potem smo se odpravili vsak svojemu počitku naproti.

Drugo leto me je ulovilo na Ognjeni zemlji. Klub nesreči v Ekvadorju sem si močno želela, da bi božič dočakala na dnu sveta, zato sem zadnjih nekaj tednov vozila po osemnajst ur na dan. Ob pogledu na Ushuaio sem se v jarku najprej radostno razjokala, potem pa odvihrala do telefonske govorilnice in poiskala mamino ramo. Redko sem klicala domov, v vseh letih kakšnih petkrat. Kar se, ne po naključju, ujema s številom božičev, ki sem jih preživela na poteh in razpotjih tega sveta.

V tretje sem se zagozdila v avstralskem glavnem mestu, kjer mi je slovenska družina dovolila častno opravilo - krasitev novoletne jelke. Poslastica brez primere. Aha, pa potica je bila. A kaj, ko sta pri štiridesetih stopinjah Celzija bolj kot potica teknila sladoled in ohlajeno pivo...

Naslednje novoletne praznike sem preživela z dvanajstimi motoristi, ki sem jih srečala v glavnem mestu visokogorskega Nepala, v osrčju himalajskega raja. Zunaj je bilo zimsko hladno, v srcu pa prijetno toplo. Poceni azijsko življenje se je prileglo, ko smo si za božično večerjo lahko privoščili velike debele zrezke.

Zadnji december na cesti se je začel z učenjem afriških otrok o Miklavžu. Uspešnost poduka se je pokazala že naslednje jutro, ko so me moji motoristični škornji čakali polni suhih fig in čokolad.

Do božiča sem se "prestavila" v Mozambik, kjer so me na sam 24. december brcnili s šotorišča. "Prišla je skupina ljudi, od katere lahko na enem šotorišču zaslužimo več kot od vas, ki ste sami," so mimogrede rekli, preden so požrtno razstavili mojo zložljivo hišo in rekli zbogom. Potem so se pojavili štirje odločni mišičasti mladci, zarobantili nad lastnikom, ko so ga slišali, kako me je odpravil, povlekli mojo napol podrto zložljivo hišo na svojo "parcelo" in rekli, naj ostanem. Še dolgo v noč smo klepetali in se režali, okrasili smo rdeči varnostni trikotnik namesto smreke, eden je stregel pijačo v kokosovih orehih, drugi nas je hranil s školjkami, ribami in sočnim tropskim mangom.

V novo leto sem se zavihtela v Malaviju. Sama. V sobi za 200 tolarjev. Potem sem si prvega januarja za pristen začetek vsega zlomila mezinec na nogi. Konec dober, vse dobro. Do konca leta sem prilezla do domačega Ptuja, kjer sem po pol desetletja z veseljem doživela božične praznike z družino.

Benka Pulko, popotnica

[Sanda7]

31.7.2004

Jubilejni 15. festival so poimenovali Pika praznuje

Častna pokroviteljica največjega otroškega festivala v Sloveniji je Benka Pulko - Organizatorja napovedujeta več kot 100 Pikinih ustvarjalnih delavnic ter 29 gledaliških in lutkovnih predstav

V središču Šaleške doline v Velenju prehajajo v zaključno fazo priprav na največji vsakoletni otroški festival v Sloveniji. Letošnji bo že petnajsti po vrsti, ob jubileju pa so ga poimenovali Pika praznuje. V dneh od 26. septembra do 2. oktobra se bo Velenje spremenilo v mesto Pik in Pikcev, peg in pisanih nogavičk. Častna pokroviteljica letošnjega festivala bo Benka Pulko, sicer pa festival organizirata Medobčinska zveza prijateljev mladine Velenje in Knjižnica Velenje, pokrovitelj festivala pa je mestna občina Velenje.

[Sanda7]

20.1.2005

Čudna so pota Janinih izbrank

Slovenka leta 2003 - ob letu osorej

Ena z motorja v samostan, druga pa iz samostana na motor

Vsi se še dobro spominjamo zmagovite vrnitve Benke Pulko z motorističnega potepanja po svetu. Kot najSlovenka je kar nekaj časa poosebljala zgodbo o uspehu. Nastopala je v javnih oddajah kot Male sive celice, Umko, Mario se vrača... itd. Eden najbolj znanih ansamblov narodno zabavne glasbe Sove je posnel uspešnico Pulko - Polka, ki je bila en cel dan na prvem mestu lestvice skoraj najbolj popularnih.

Potem pa je, kot se rado pripeti, pričela slava bledeti. Za multimedijske predstavitve ni bilo več pravega zanimanja. Dobili so jo tudi na laži - zatrjevala je namreč, da je na Aljaski povozila pingvina. Tudi knjiga ni bila takšna uspešnica, kot so se nadejali. Njene spletne strani so bile vse slabše obiskovane....

Bilo je nekaj poskusov revitalizacije. Med drugim ji je slovenska edicija Play Boya ponudila objavo njenih fotografij "zgoraj brez". Do realizacije ni prišlo, ker je naša motoristka menila, da "zgoraj brez" preveč namiguje na to, da v glavi nima kdo ve kaj. Ko je spoznala, da denar hitro kopni, je začela iskati pravega sponzorja za svoje nove Guinness podvige. Spomnila se je na najboljšega soseda.

G. Zoki ji je nabavil nov (močnejši) motor japonske izdelave, znamke kawasaki, ki so ga pobarvali z značilno rdečo barvo. Z novim motorjem naj bi Benka Pulko v manj kot pol leta obiskala 52 zveznih ameriških držav in izvedla dokaj zapleteno anketo o nedeljskih nakupovalnih navadah ameriških Slovencev.

Tako se je naša junakinja odpravila že drugič na pot. Pridno je izpolnjevala ankete in jih pošiljala v Ljubljano. Nekega lepega nedeljskega dne je blizu hipermarketa opazila tabor motoristov. Nič hudega sluteča, se je z rdečim kawasakijem zapeljala v tabor in naredila usodno napako - to je bil tabor motoristov Harley Davidson. Ti zakovičeni divji angeli niso prav nič navdušeni nad ženskimi voznicami, zlasti pa ne prenesejo pogleda na motorje japonske proizvodnje.

Jezni, da ne rečemo besni člani kluba Harley Davidson so pograbili njenega kawasakija in ga dobesedno uničili. Seveda so se znesli tudi nad voznico, ki je kot ženska vdrla v tabor in to na japonskem motorju. Kazen je bila huda, a o tem bolj podrobno kdaj drugič. Morda bi omenili le to, da člani kluba Harley Davidson uporabljajo posebne kondome z zakovicami - po domače "neti".

Naslednji dan je našo junakinjo v razdejanem in opustelem kampu, napol pri zavesti, našel nihče drug kot misijonar slovenskega rodu g. Janez Cigel. Kot dober poznavalec indijanske medicine jo je v nekaj dnevih postavil na noge. Med farani, pretežno Slovenci IV. generacije, je zbral denar za letalsko vozovnico za našo popotnico, ki se je nemudoma odpravila nazaj v rodno Slovenijo. Vso dolgo pot je, tam na višini 8000 m, globoko razmišljala. Ko je pristala na Brniku je poklicala po telefonu gospo Vido Žebot, ki jo je po daljšem razgovoru pospremila direktno v samostan sester karmeličank v Sori pri Škofji Loki, kjer bo ostala preostali del svojega življenja.

PS. Vita Žeblot dela izpit za motor.

Povzeto po Slovenian - American News Agency, F. Špiljak

[Sanda7]

15.5.2006

Letos je v prometnih nesrečah na slovenskih cestah umrlo že devet voznikov motornih koles in en sopotnik

Niso vselej krivi motoristi

Benka Pulko: "Mladostna zaletavost ni tako kritična kot pomanjkanje inteligence, nedoraslost in egoizem na motorju" - Na motorjih umirajo predvsem mladi, stari od 24 do 34 let

Sedaj, ko dnevi postajajo vse daljši in ko je vreme toplo ter jasno, se tudi ljubitelji dvokolesnikov vse pogosteje in v vse večjem številu odpravljajo na ceste. Čeprav se je sezona za voznike motornih koles šele dobro začela, so slovenske ceste, kot nam je iz Generalne policijske uprave sporočila tiskovna predstavnica Nuša Tavčar, terjale življenja že devetih motoristov in enega sopotnika na motornem kolesu. Nekaj slovenskih motoristov in motoristko smo povprašali, kako se bodo obvarovali pred nesrečami, kaj menijo o vratolomnih neumnostih, ki jih uprizarjajo njihovi kolegi, in kako bi zagotovili večjo varnost zase in za druge udeležence v prometu.

Podatki pravijo, da je v zadnjih dvanajstih letih na naših cestah v povprečju umrlo 23 voznikov motornih koles. V lanskem letu, ki je bilo po letu 2001 drugo najslabše leto v preteklih dvanajstih letih, je umrlo 34 motoristov. Od tega kar 16 v srednji starostni skupini, kamor sodijo motoristi, stari od 24 do 34 let.

"Kje so vzroki za številne nesreče, ne vem. Lahko le ugibam, in sicer po tem, da sem, ko sem tudi sama kot udeleženka v prometu, izpostavljena vsemu, kar se dogaja na naših cestah. Opozorila se lahko povečujejo v nedogled, toda če jih tisti, ki so jim namenjena, ne razumejo, potem so zgolj brca v prazno," je pojasnila znana popotnica z motorjem Benka Pulko, ki je s svojim motorjem v petih letih prepotovala ves svet. Ko beseda nanese na preventivne ukrepe, na prvo mesto postavi televizijske oglase. "Odgovorni bi bili bolj učinkoviti z reklamiranjem varnosti v televizijskih oglasih, kot to počno v ZDA," je dejala Pulkova. K zagotovitvi večje varnosti bi po njenem pripomogli še zaostritev kriterijev pri pridobivanju vozniškega izpita, tečaji varne vožnje, ki bi se obravnavali kot finančna olajšava pri zavarovanju, in poostrene kazni. "Predvsem pa si želim bolj doslednega nadzora policistov, ki se raje in pogosteje ukvarjajo z vozniki osebnih vozil, ki dovoljeno hitrost prekoračijo za 10 kilometrov na uro, kot pa z motoristi, ki drvijo veliko hitreje."

Bolj kot za slabo opremo je Pulkova izrazila skrb, da je veliko motoristov sploh ne uporablja. "Ne razumem, da se lahko nekdo usede na motor brez čelade in zaščitne opreme! Mladostna zaletavost ni tako kritična kot pomanjkanje inteligence, nedoraslost in egoizem na motorju."

Na vprašanje, kako bi zagotovila dosledno uporabo varnostne čelade, pa je brez pomisleka dejala: "Zdi se mi smotrno in na mestu, da bi bil voznik za vožnjo brez čelade ob izpit. In to za zmeraj. Sprememba zakonodaje na tako rigoroznih mestih bi bila vredna razmisleka. Brez dvoma bi prepričala veliko brezbrižnežev."

Sodeč po povedanem, se Robi Kovač, član Motorističnega društva Adelsberg Postojna, s Pulkovo v marsičem strinja, toda, kot pravi, za nesreče ne gre vedno kriviti samo motoristov. "Krivi smo tako eni kot drugi. Nekateri izmed nas se ne zavedajo, da se zaradi visoke hitrosti spuščajo v nevarnost. Na drugi strani pa ostali udeleženci v prometu izsiljujejo in nam jemljejo prednost. Pri tem prednjačijo predvsem Ljubljančani," je precej neposredno dejal Kovač. Dosledno uporabo čelade bi zagotovil predvsem s kaznijo: "Zlasti mlajše voznike kazni dobro udarijo po žepu, kar se mi zdi koristno." Največjo varnost, tako Kovač, pa zagotavljajo trezne in umirjene glave. Želi si še več odbojnih ograj in večjo enakopravnost med vsemi udeleženci v prometu. "Toda tudi mi ne smemo brezglavo noreti in pritiskati na plin."

Mladi prehitro do močnih motorjev

"Načeloma je kriva predvsem neizkušenost in mladostniška zagnanost. Starši svojim otrokom prehitro kupijo premočne motorje, tako da "skuterje" nemudoma zamenjajo z močnejšimi oziroma premočnimi motorji," je svoje mnenje podal Janez Urleb, predsednik motorističnega društva Bears of Slovenia s sedežem v Mariboru. Meni, da je ena največjih napak slabo ozaveščanje mlajših voznikov. "Neizkušenim voznikom, ki za sabo še nimajo padcev in nevarnih situacij, bi starejši kolegi morali podati svoje izkušnje in koristne nasvete. Kot izkušen voznik tudi upam, da bo ministrstvo za notranje zadeve organiziralo še več tečajev varne vožnje. Pri varnosti v prometu pa morajo svoje opraviti tudi motoristična društva".

Zaščitna oprema, tako Urleb, ne igra ključne vloge, kvečjemu bi vsak motorist moral nositi zaščitno čelado in poskrbeti, da je njegovo motorno kolo primerno pregledano. "Vsak voznik bi moral s svojim motorjem pred začetkom sezone opraviti testno vožnjo. Morda bi tako na koncu le vsi ostali živi in zdravi," je zaključil Urleb.

Igor Brunšek, predsednik Moto kluba Maribor, pa je opozoril, da je začetek sezone najnevarnejši. "Takrat je namreč oprema slabo vzdrževana, ceste so za gume še premrzle, velikokrat je na cestišču tudi pesek. Obenem pa tudi ostali udeleženci preprosto pozabijo na nas in to kar kliče po nesreči," je uvodno misel podal Brunšek.

Zlasti mlajši motoristi, tako Brunšek, iščejo lastno slavo čez noč in se skušajo - pogosto ne le neuspešno, ampak tudi tragično - kosati s starejšimi kolegi. "Komaj čakajo na priložnost za pet minut slave in takrat ne zaleže prav nobeno opozorilo. Žal pa imajo prav ti fantje, ki napraskajo komaj za bencin, najslabšo opremo, kar jih lahko stane življenja." Kot pravi, bi moral biti vsak motorist, preden se odpelje, prepričan, da ima dobro opremo in vzdrževano kolo. "Kazni so z zadnjo spremembo zakona poletele v nebo, toda dirjanja še kar ni konec. Želel bi, da bi bilo predvsem več kontrol in patrulj policistov," je še dejal Brunšek.

Jaša Lorenčič

foto:Benka Pulko, ki je z motorjem prepotovala ves svet: "Ne razumem, da se lahko nekdo usede na motor brez čelade in zaščitne opreme!"

[ataIBA]

Sanda, takim kot si ti pravim svetle točke na obzorju :worship: . Zlatica si in upam, da ne bom "bankrotiral", ko se bo začelo :beer2: . LP

[Sanda7]

12.8.2006

DOSJE POSVOJITVE NA DALJAVO

Kaj drugega naj si mislijo o nas, prevzetnežih?

S svetovno popotnico Benko Pulko o posvojitvah na daljavo. "Največja korupcijska prepreka so lokalne oblasti, ki bi lahko naredile največ, da bi pomoč prišla v prave roke ob pravem času" - Pomoč tudi slovenskim otrokom

Skoraj štiri leta bodo minila, odkar ste se vrnili z večletnega popotovanja z motorjem okoli sveta. Vendar ne počivate, ustanovili ste projekt Verjemi vase in osvoji svet, v katerem se med drugim samostojno ukvarjate s posvojitvami na daljavo in prepričevanjem ljudi, naj se odločijo za ta korak. Kaj vas je napeljalo k tej odločitvi? Kakšen je namen in smisel posvojitev na daljavo?

V projektu potovanja okoli sveta mi je pomagalo ogromno ljudi. Belih, črnih, revnih, bogatih, izobraženih, nepismenih, pomembnih, slavnih, neznanih, debelih, suhih, vsi, ki so uvideli, da mi bo njihova gesta olajšala življenje. Ker je življenje okroglo in se vse vrača, je napočil čas, da dam tudi jaz. Po vsem, kar sem videla in doživela, vem, komu pomagati, zakaj in kako, da bomo dosegli največ. Ne le za danes, tudi za jutri, naslednje leto in za bodoče rodove: učimo, dajmo jim knjig, pošljimo jih v šole, če jih imajo, zgradimo jim izobraževalne centre. Naučimo ljudi delati, da ne bo treba delati namesto njih.

Namen posvojitev na daljavo je omogočiti dostop do znanja vsem otrokom sveta. Deliti, kar imamo, na najbolj učinkovit način. Se aktivno vključiti v vzdrževanje svetovnega miru, namesto da nergamo v domačem naslanjaču, se praskamo po polnih žepih, tarnamo, kako je svet grozen in vse zavoženo. Ne vem, kolikokrat sem slišala, da se ne da spremeniti sveta. Jaz vem, da se ga da. Če bi spremenila življenje enemu samemu otroku, bi se mi zdelo vredno. V slabih dveh mesecih smo zbrali dovolj, da bo 45 otrok hodilo v šolo eno celo leto."

- Pravite, da želite pri tem biti osebno zgled in "brez posredovanja društev, humanitarnih organizacij in drugih posrednikov, ki pod idejo humanitarnosti skrbijo tudi zase". Zakaj? Kakšne so po vašem mnenju težave humanitarnih organizacij?

"Meni se pač zdi fino, da če doniram majico, da ji ne odrežejo rokavov, preden jo nekomu dajo. Če doniram sto evrov, mi ni všeč, če četrtino, tretjino ali polovico obdrži nekdo za manipulativne stroške. Vem, da se da tudi drugače.

V Afriki sem videla, kako so oblačila iz razvitih delov sveta prodajali na obcestnih stojnicah. Poceni sicer, pa vendar. Tisti, ki nima za kruh, nima niti za obleko. Pa četudi je poceni. Po tem, kar sem doživela, trdim, da so največja korupcijska prepreka lokalne oblasti. Tiste njihove, ki bi lahko naredile največ, da bi pomoč prišla v prave roke ob pravem času. Tone hrane, ki jo je mednarodna skupnost pripeljala v Adis Abebo ob suši in lakoti v Etiopijo, niso pomagale, ker je preprosto niso spravili do lačnih, ki so nato od gladu pomrli.

Od nekdaj sem imela zadržke pred dragimi Unicefovimi vizitkami. Nič ni narobe z njimi, da se razumemo. A nekako mi ni šlo v koncept, ko sem predstavnike te organizacije videla potovati po revnih državah in spati v najprestižnejših hotelih na službene stroške."

- V čem se vaše vodenje posvojitev loči od humanitarnih organizacij? Kakšna je v projektu vaša vloga, je to vloga promotorke? Največji pomislek ljudi je, ali bo denar prišel v prave roke. Na kak način to vi jamčite?

"Predvsem v tem, da jaz ničesar ne vodim. Le pomagam verjeti ljudem, da se lahko dela tudi pošteno, brez tega, da jih bodo okradli za denar in zaupanje. Spodbujam ljudi, da pomagajo izobraževati otroke. Ker je logistika zapletena in zahteva kar nekaj truda, časa in iznajdljivosti, ponujam svoje izkušnje vsem, ki jih želijo izkoristiti. Jasno, zastonj. Moja osebna korist je iskreno osebno zadovoljstvo v zavedanju, da se je nekaj premaknilo zaradi mene.

Finančna sredstva gredo v šolo. V Tibetansko otroško vas, kjer sem se ustavila tudi sama. Bila sem presenečena nad njihovo zavzetostjo, organizacijo in delom. Otroci, ki se morajo učiti materinščine v tuji deželi in so za to dobesedno osiroteli, saj je veliko njihovih družin ostalo v Tibetu, so v mojih očeh vredni ogromnega spoštovanja in vse podpore.

Stoodstotno v življenju je le dejstvo, da bomo nekega dne umrli. Iz spoznanj, dela z ljudmi, poznavanja tibetanskih vrednot in osebnega prepričanja lahko jamčim za uspeh akcije 99-odstotno. Jamčim, da bo denar v celoti in v dogovorjenem obdobju porabljen za točno določenega otroka, v natančno določen namen. Če bi se zrušil svetovni monetarni sistem, pa bi prišel v veljavo tisti en odstotek, na katerega nima nihče vpliva."

- Koliko tisti, ki se prek vašega projekta odločijo posvojiti otroka oziroma skrbeti za njihovo šolanje, prispevajo letno?

"Plačajo toliko, kot piše na spletni strani šole: tristo evrov ali 72 tisoč tolarjev letno oziroma 25 evrov za mesec dni življenja v šoli. Za stroške prehrane gre okoli osem evrov, za obleko 1 evro, za medicinske in toaletne potrebščine 1,5 evra, za šolnino 7 evrov, za administracijo, elektriko in vzdrževalna dela v šoli 1,9 evra itd. Do centa natančno porabo v vsaki šolski enoti posebej pa lahko preverite na moji spletni strani.

Sponzorji lahko plačujejo, kot želijo in zmorejo, tudi v obrokih, seveda. Denar se zbira na posebnem podračunu županovega sklada, ker se z denarjem osebno ne želim ukvarjati (gre za Ustanovo županovega sklada, župana Velikih Lašč Antona Zakrajška, ki je prijazno odstopil račun, namenjen izključno v humanitarne namene), od koder brez moje odobritve ne more nikamor. Račun sam je humanitaren, kar pomeni, da je s pogodbo vezan s Tibetansko otroško vasjo, kjer je opredeljeno, da bo ves denar uporabljen izključno za štipendiranje otrok.

Do zdaj so bili vsi zneski v višini 72 tisoč, vsak sponzor po enega otroka. S prodajo v spletni trgovini, kjer so na voljo majice, nalepke, knjižne kazalke, posterji..., bomo zbrali sicer manj denarja. Manjši zneski se zbirajo tudi z SMSdonacijami (Simobilovi naročniki lahko že pošljejo svoj prispevek v višini 230 tolarjev, če vtipkajo številko 1919 in ključno besedo SOLNINA. Mobitelov svet se vrti veliko počasneje, zato bo doniranje mogoče šele 1. septembra.). Vse prispevke bomo združili in ko jih bo za 72 tisoč tolarjev, bomo pod imenom akcije skupno posvojili novega otroka.

Denar nakazujemo varčno, da prihranimo pri bančnih provizijah. 16. avgusta bomo nakazali prvič. V šoli imajo seveda že vse podatke, kdo sponzorira koga in za koliko časa, tako da se ve, da ne pride do dvojnih sponzorstev ali drugih zapletov. Potem bomo nakazovali odvisno od količine prispelega denarja. Če bo šlo tako naprej, vsak drugi mesec."

- Pri posvojitvah ste se osredotočili predvsem na posvojitve tibetanskih deklet. Zakaj dekleta (in ne fantje) in zakaj prav Tibet?

"Za dekleta sem se odločila zaradi zapostavljenosti žensk v manj razvitem svetu. Do enakopravnosti si bodo lahko pomagale le same. In brez izobrazbe ne bo šlo.

Za Tibet pa sem se odločila v prvem koraku akcije zato, ker nam je lahko vsem skupaj v sramoto. Pol stoletja se tam izvaja ena najhujših kršitev človekovih pravic, pa ni nikomur mar. Če ni mar Američanom, ni mar nikomur. Njim pa ni do Tibeta, ker pač nimajo nafte in ker se v Tibetu ne da zbirati političnih točk. Poleg tega mi je med Tibetanci bilo najlepše: mirni, dobri in odprti ljudje so, ki znajo poslušati in sprejemati. Danes medijsko izpostavljamo le morilsko nastrojene. Pripasajo si bombo, se vržejo v zrak in že so na naslovnicah svetovnih časopisov. Skrajni čas je, da začnemo promovirati mir in toleranco namesto nasilja in smrti. Tibetanci znajo nekaj, česar se mi, zahodnjaki, še moramo naučiti. Morda je tukaj naša zadnja priložnost, preden vsi skupaj odletimo v zrak in bo prepozno za vse.

Projekt Verjemi vase in osvoji svet želim tudi razširiti. Najprej na slovenske otroke. Radi bi začeli zbirati denar za malice. Če bi imela štiri roke in bi bili dnevi dolgi 48 ur, bi bilo že kaj narejenega tudi v tej smeri. A ker delam sama ob pomoči dobromislečih, kot so recimo fantje iz Garaža Studia iz Maribora pa FrontLaba iz Murske Sobote, potrpežljivih prijateljev in zagretih znancev, se premikam počasneje, kot bi si želela."

- Koliko je po vaših izkušnjah med Slovenci zanimanja za posvojitve na daljavo in zakaj se, če se, odločijo za ta korak?

"Iz osebne izkušnje s projektom lahko potrdim, da smo Slovenci narod srčnih ljudi. Da smo občutljivi za stiske drugih, da radi sodelujemo, da nimamo težav dati. Se pa pobrigamo za to, kam gre naš denar, kar je nič drugega kot znak dobrega in skrbnega gospodarja, ki svojega ni ukradel, ampak ga je pridelal. Njihovi motivi in želje so enaki - deliti. Dajanje osrečuje, kot osrečuje sprejemanje. Ponosno ugotavljam, da živim med zrelimi ljudmi, ki se zavedajo blaginje, v kateri živimo. Ne glede na to, koliko imamo in česa nimamo, imamo vsega preveč. V Sloveniji na velikansko srečo ne vidimo tako zelo ubogih otrok, kot jih lahko vidite v deželah tretjega sveta. Otroci so nedolžne žrtve."

- Zanimivo je, da se za tovrstne posvojitve odločajo tudi otroci, to torej ni izključno domena odraslih. Pomagali ste pri tem, da so se otroci z Osnovne šole Velike Lašče nedavno odločili kot šola posvojiti deklico iz Tibeta.

"Otroci so se sami spomnili tega. Dali so mi sami idejo in z veseljem jo bom delila med njihove vrstnike po Sloveniji. Kot so rekli sami: vsak slovenski šolar lahko prispeva denar za en žvečilni gumi in s tem pomaga šolarju na drugi strani sveta.

To me je spomnilo na zbiranje denarja za etiopske otroke, ko sem bila še šolarka. Takrat sem se naučila, da ni svet samo to, kar imamo doma. In da moja nesreča, da imam samo ene teniške copate, ni največja na svetu. Ker živi na svetu na milijone otrok, ki nikoli v življenju ne bodo imeli niti enega samega para. Nesreča etiopskih otrok je bila moja sreča: naučila sem se spoštovati hrano, en par teniških copat, naučila sem se biti manj brezbrižna in egocentrična v veri, da se ves svet vrti okoli nas, razvajenih otrok. Tudi današnji mladini ne bo škodil izziv, kot je ta."

- Manj znano je, da ste dosegli, da se za posvojitve na daljavo odloča tudi veliko slovenskih podjetij, ki se nato na vaši spletni strani oglašujejo. Zakaj se podjetja odločajo za ta korak? Jih pritegne projekt, ker za njim stoji ime Benka Pulko?

"Vsi vemo, da podjetja namenjajo veliko denarja za svojo promocijo. Družbeno odgovorna podjetja, ki ne mislijo izključno na dobiček, so edina, ki zaslužijo pozornost kupcev. Veliko raje v trgovini kupim poli od drugih salam. Moj avto in motor najraje "pijeta" na modro-zeleni bencinski črpalkah, ker je drugim "zmanjkalo denarja za družbeno odgovorne poteze". Če podjetje nima dovolj denarja, da z 72 tisoč tolarji sponzorira šolanje otroka, mirno predlagam, da kateri od vodstvenih delavcev seže v žep. Pri direktorski plači se ne bi smelo poznati...

Moje ime pri vsem skupaj verjetno pomaga. V podjetjih, ker vedo, da bo obljubljeno tudi narejeno. V medijih pa zato, ker morajo o nečem poročati. Namesto da pišejo, kdaj so me s kom videli kje in zakaj, je bolje, da s pisanjem tudi komu pomagamo."

- Kako po drugi strani posvojitve na daljavo dojemajo posvojeni in njihovi starši? Se čutijo kakorkoli dolžne? Menda mnogi pričakujejo, da jim Evropejci pomagamo.

"Mnogi v nerazvitih deželah, ki imajo stik z neodgovornimi turisti in popotniki, pričakujejo pomoč. Ne le od Evropejcev, ampak od vseh prišlekov. In krivi so obiskovalci, ki se obnašajo tako, kot da so se rodili s kreditno kartico v žepu in polno ritjo denarja. Kar pada od njih. Ko se jim nekdo zasmili, mu dajo denar. Da si operejo vest. Kaj drugega naj si mislijo o nas, prevzetnežih? Takšno vedenje je nesprejemljivo in vredno najostrejših obsodb. Jasno mi je, da popotnik pade v konflikt s samim seboj in ne ve, kako reagirati. Sama sem, ko so me prosili za denar, peljala ljudi do pekarne, trgovine, tržnice, jim kupila nekaj za pojest in adijo! Kakšen denar neki, saj ga ne bi znali pametno porabiti.

V projektu sem izključno organizator. Ne delam s starši. Tibetanska vas otrok je sirotišnica in ogromna večina otrok živi daleč od doma. Sodelujem s šolo, natančno z oddelkom za sponzorstva. Od sponzorjev slišim, kako se otroci oglašajo, jim pišejo, se zahvalijo, jim pošljejo kako risbico. Srčno, pozorno in osebno."

Nataša Rižnar

foto:Benka Pulko: "Jaz ničesar ne vodim. Le pomagam verjeti ljudem, da se lahko dela tudi pošteno, brez tega, da jih bodo okradli za denar in zaupanje. Spodbujam ljudi, da pomagajo izobraževati otroke."