Dolomiti

[Drekavac]

Ja, Robert, tudi jaz ti predlagam, da povprašaš ID-ja. Je res pravi poznavalec Dolomitov in lahko rečem, da je on v 90% zaslužen za naše fenomenalno lanskoletno potepanje po Dolomitih.

[Dave]

Ar, Jaka, Robi in jaz smo se v petek zjutraj odpravili v Dolomite, naredili malo cez 900 pretezno suhih kilometrov.

Tisti, ki vas zanima natancna tura berite naprej -

V petek smo sli preko Kranjske gore in Rateč proti Cortini D'Ampezzo. Po cesti 13 smo sli cez Trevisio, Pontebbo, Chiusaforte in v Carnii zavili proti Tolmezzu.

Tam (v Tolmezzu)smo se zgresili (vozili smo bolj MDSR kot ne, midva z Robijem bolj spredaj) in Jaka in AR sta sla po cesti 52 skozi Ampezzo, Forni di Sotto, Forni di sopra, Passo della Mauria (10%, 1300m)in Cima Gogna, kjer sta malo naprej zavila na cesto 48 za Auronzo di Cadore in cez Passo Tre Croci (13%, 1808m) prisla v Cortino.

Midva z Robijem sva iz Tolmezza zavila za Villo Santino in Sappado (15%, 1286) po cesti 355, kjer je zaradi ovinkavosti in naklona prepovedan promet za prikolice, vendar nekaterih pogumnih posameznikov to se vedno ni ustavilo (beri prehitevala sva prikolice in tovornjake). Lepa ovinkasta cesta, zelo lepo ohranjena, asfalt kar dobro prime. V Sappadi sva sla na kavo in pocakala, da se je zlila prva izmed vecih ploh, ki smo jih imeli na sporedu cez vikend. Iz Sappade sva sla na Sto Stefano di Cadore, kjer sva presedlala na cesto 52 in nameravala malo naprej zaviti na cesto 48, ki naju bi peljala proti Cortini po istem kljucu, kot ARa in Jako. Moje ne-navigatorske sposobnosti so naju nato takojci odpeljale na cesto 51bis (ki se prikljuci cesti 51 v Pieve di Cadore in gre proti Cortini v ogromnem Uju, mimo vseh zanimivih prelazov). Cesta je ogabno prometna, asfalt je se kar v redu, vendar je potrebno res konstantno prehitevat. Navigacija sicer ni tezka, ker so na njej konstantno table za Cortino.

Ko smo se koncno nasli v Cortini, smo zaceli iskati prenocisce - bili smo brez sotorov in spalk, kar se je koncni fazi izkazalo za kar dobro potezo, ker je obe noci in vecera lilo kot iz skafa. Imena motela kjer smo nasli sobe se na zalost ne spomnim, lahko pa se kar natancno opisem kako se pride do njega in sicer - iz Cortine zavijete proti Bolzanu in po slabem kilometru vidite prvi odcep za vas Chiave. Greste mimo in po kakih 300m vidite drugi odcep za vas Chiave in takoj za drugim odcepom je motel. Cena stanovanjske enote (al kaj - pac dve sobi, v eni zakonska pojstla in v drugi dve loceni pojstli in skupna kopalnica - kukr, neki za mlado druzinico) skupaj z zajtrkom in zaprto garazo za motorje je 27EU na osebo na noc. Ko napisem zaprto garazo s tem mislim, da ne gre za lopo, ampak konkretno stavbo z elektronskimi vrati in zapornico.

Ko smo se razpakirali, smo sli v mesto, kjer smo v gostilni 5 Torri jedli pizzo (pizza 6-7,5 EU, pivo 3, kokakola 3,5 EU). Vmes se je uscalo in nehalo. Ko smo sli do motorjev (center Cortine je zaprt za promet) se je ponovno ulilo kot iz skafa, tako da smo prisli do motela povsem premoceni (jest se najbolj ker sem precej naivno sledil prometnim znakom in nisem hotel prevoziti 5m enosmerne ceste v nasprotno smer - kot so to naredili vsi ostali, cesar jest v norem nalivu sploh nisem opazil in zato naredil konkreten par-kilometerski obvoz okrog centra). Ko sem se pripeljal v garazo, je nehalo dezevati.

V soboto smo nameravali narediti krog juzno od Cortine in obiskati cimvec prelazov. Po cesti 48 smo sli najprej na Passo di Falzarego (12%, 2117m) in se iz njega spustili, proti Arabbi ter se takoj dvignili na Passo Pordoi (12%, 2230m) - cesti na oba prelaza sta zelo kvalitetni, precej siroki, s tem, da upostevajte da mogoce zadnjih 400m visinske razlike na Pordoi delate zelo ostre serpentinaste ovinke, kjer ni kakih vecjih moznosti hitrega polaganja. Od tam naprej smo se po cesti 48 spustili vse do Predazza, kjer smo zavili na cesto 50 za Bellamonte in Passo di Rolle (11%, 1989m) na poti smo se peljali mimo vecjega jezera, asfalt se vedno super, v daljavi smo videli temne oblake in meglice, cesta je bila ponekod mokra. Od tam smo se spustili v soncno dolino, se vedno po cesti 50 proti San Martino di Castrozza in po kakih 15 kilometrih zavili na cesto 347 za Passo di Creda (15%, 1369m) - tu se ne dvignes ne vem kako, ampak zato pa si nagrajen z velikim naklonom in hitrimi ovinki. Iz Passa di Cereda smo zavili proti Agordu in na poti navzdol nas je skoraj ujel prvi sobotni naliv (prevedrili smo ga pod nadstreskom neke sportne trgovine v vasici pod prelazom). Po mokri cesti smo se pocasi spustili (in spet dvignili in spet spustili in tako naprej - mestoma 15% naklon, enkrat celo 19%, visinske razlike do 350m,kakih 55km,ce radi vozite precej hitro skozi vasice se zna zgoditi, da boste falili kak odcep, tako da dobro opazujte) proti Agordu, se vedno po cesti 347. V dolinah je svetilo sonce in vladala vrocina, na visjih predelih, je bila cesta mestoma mokra in kazalo je na dez. V Agordu smo zavili na Passo Duran (15%, 1605m), po hudo lokalni cesti (brez oznake). Cesta v spodnjem delu je res super, precej hitra in dinamicna (AR spravil ThunderCatko na rob gume prvic v zivljenju :) ), v zgornjem delu pa precej ozka in razsuta. Malo pod vrhom smo naleteli tudi na credo koz, ki je pocivala na cesti, tako da pozornost ni odvec. Na vrhu smo sli na pijaco in ko smo se odpravljali se je mocno ulilo, ze prej pa so nam motoristi ki so prisli iz nasprotne smeri povedali, da sicer ne dezuje, vendar pa je cesta zelo mokra (verjetno ni treba posebej omenjati, da se po prelazih ganja ogromna mnozica motoristov, takole od oka bi rekel da srecas na 15 motorjev en avto). Po precej mocnem dezju smo sli za vas Dont, kjer je nehalo dezevati, vendar je bila cesta vse do konca nasega izleta cisto premocena. Iz Donta smo zavili za Zoldo Alto, Flla Staulanza (16%, 1776m) proti Selva di Cadore po cesti 143. V Selva di Cadore smo zavili na se zadnji prelaz za tisti dan - Passo di Giau (12%, 2239m), kjer bi se rad se kdaj peljal, ko bo cesta suha, ker je super za hitrejso voznjo in razgled na vrhu je fantasticen (slikovni materijal sledi...). Opozarjam na precejsen mraz na vrhu (s cimer gre verjetno racunati pri 2240 metrih nadmorske visine). Iz Passo di Giau smo se spustili nazaj v Cortino, kjer smo bili okrog 17:30.

Zaceli smo okrog 9:30 in se vmes parkrat ustavili za 5-10 minut, enkrat za mogoce 15. Ce bi bila cesta suha, bi se dalo obresti se kak prelaz, tako pa je to nekako to. Naredili smo malo manj kot 250km. Stil voznje nekako LT (po ravnicah do 150, po prelazih navzgor do 30 - 130, navzdol 20 - 90 - jest obicajno dol vozim v drugi, ker mi je skoda bremz). V bistvu smo imeli z vremenom se kar sreco, ker je v bistvu samo enkrat tako dezevalo, da je kazalo, da ne gre za ploho, pa se v tistem primeru je kmalu nehalo. Mogoce se ta podatek - racunajte z malo vecjo porabo bencina (pri meni denimo 7,5l/100km). Dan zopet zakljucili v pizzeriji 5 torri in tokrat za las pobegnili vecernemu nalivu.

V nedeljo smo odsli proti domu, tokrat cez Avstrijo. Zaceli smo z Passo Tre Croci (13%, 1808m) in od tam najprej zavili proti Misurini (jezero obdano z gorami) in od tam proti Trem cinam (Cime di Lavaredo), kjer smo precej hitro obrnili, ko se je izkazalo, da bi morali placati 8 EU vsak za zadnjih 6 kilometrov poti (verjetno ni treba posebej razlagati, da smo bolj siromaki kot ne in da preprosto nismo imeli vec denarja). od tam smo po cesti 48bis zavili na cesto 48 proti Auronzo di Cadore in pred Cima Gogno na cesto 52 za sto Stefano di Cadore, kjer smo se naprej ostali na cesti 52 in zavili proti Candidu (12%, 1482m) in passo M. Croce, oz. Kreuzbergu (12%, 1636). Ta cesta je ena najlepsih kar sem jih kdaj vozil. Zelo hitri, zelo pregledni ovinki skupaj z dobrim asfaltom (ki se mestoma malo poslabsa, pa vseeno). Res priporocam. Fantasticno. Od tam cez mejo v Avstrijo v Sexten in Helm, kjer smo se prikljucili na cesto E66 do Siliana in od tam zavili za Panzendorf na cesto 111. Od tu naprej smo sledili cesti 111 skoraj do Beljaka. Opozarjam na to, da je ta cesta mestoma totalno razrita (skoraj povsod, kjer ni hudega ovinka ali vasice. V vasicah je ponavadi zelo lep asfalt - mislim kaj jim to pomaga, ce majo na obeh straneh vasi totalno vukojebino. Go figure), da se cesta kar naprej dviga in spusca (nakloni med 11 in 13%), ter da je zares polna ovinkov, ki se zelo ostro zalomijo na sredini. Cesta je na veliko mestih tako ozka, da se motor in avto ne moreta normalno srecati (predvsem na kakih ostrih nepreglednih ovinkih, ki se zelo radi tudi nenadno mocno spustijo). Gre predvsem za del med Obertilliachom in Mauthenom. V Mauthenu dosezes najnizjo tocko in od tam naprej je cesta malodane ravna in precej bolj kvalitetna (ampak tudi se kar dolgocasna). Od tam do Beljaka je 82km. Mi smo pred Beljakom zavili za Trevisio in Udine po avtocesti (ene 5 kilometrov), prisli v Italijo cez Trbiz in v Slovenijo nazaj cez Rateče. Naredili smo okrog 340km.

Ce mogoce koga zanima se cena - za celoten izlet sem porabil okrog 140 Eu. Zdej pa spat :).

[superblackbird]

Dave, za drugič ti pa priporočam, da po spustu z passo di Pordoi zaviješ desno na passo Sella in passo gardena. Tam se spustiš v prečudivito dolino Val Gardena in naprej v Badio. Kmalu za Badio (4 km) imaš lep prelaz Passo di Luson (ozka vendar asfaltirana cesta) kjer prideš v Brixen. Tudi mi smo našli odličen hotel v vasici Colle santa Lucia pod prelazom Passo di Giau za 26 EUR na osebo z zajtrkom in garažo. Mislim pa, da smo se srečali v Cortini v petek. Bili smo z dvema motorjema, XX in VFR. V dveh dneh sem naredil nekaj malega čez 1000 km. Sem že klical prijatelja Martina v Bolzano, da mi zriše naslednjo turo za Julij. Je pa res, da kamorkoli zaviješ je fantastično.

SREČNO!

[Dave]

Dave, za drugič ti pa priporočam, da po spustu z passo di Pordoi ....

Mislim pa, da smo se srečali v Cortini v petek. Bili smo z dvema motorjema, XX in VFR. V dveh dneh sem naredil nekaj malega čez 1000 km. ...

Hvala za nasvet. Naslednjic!

A mas KP registracijo? Ste se mim prpelal in si ti neki reki u smislu "kako je" in jest zgolj ekspresivno mahal z rokami? Vi ste zavil dol od passo tre croci, mi smo pa sedel v kaficu na kriziscu? Sori ker nisem bil bolj klepetav - sem se glih ustavu in najprej sploh nisem dojel da si Slovenc, pol je blo pa ze prepozno...

[superblackbird]

Točno tako je bilo. Smo bolj brzeli naprej, kajti naš cilj za petek je bil še nekaj malenkostnih kilometrov naprej.

[Tuono 007]

Morda še o cenah prenočišč. Polpenzion v "bikers welcome" hotelčku je 36€ po osebi, običajna soba z zajtrkom pa od 20€ do 30€. Tu je treba prišteti še večerjo, ki je od 7€ (pica) do 12€.

1.Kje so ti tile "bikers welcome" hotelčki?

2.Ker se bom po Dolomitih potepal sam, me tudi zanima ali bom moral cene, ki si jih navedel plačevati dvojno, ker so ponavadi sobe za dve osebi in ne za eno. To te sprašujem zato, ker sem lani ko sem se potepal po Hrvaški enkrat spal v sobi in sem moral plačat za dve osebi, čeprav sem bil sam.

Pozdrav od Roberta

:lol: DOLOMITI 25.26.27.JUNIJA 2003

Dolomite sva z kolegom obiskala čez teden. Velik + je v tem, da so ceste čez teden veliko lepše prevozne kot ob vikendih. Ko sva se vračala, sva iz P.Di.M.Giovo do Vipitena srečala cca 150 motoristov, predvsem iz D in A, ki so se odpravljali v srce Dolobitov. Sicer pa glede na predsezono drečuješ predvsem Švabe na BMW , ki so v penziji.

Sama pot je bila super!

Start v Mariboru ob 7.00, pa čez Tuhinjsko do Podkorna, kjer sva napolnila rezervoarje. Pot naju je vodila v klasični smeri čez Trbiž do Tolmezza in čez P. di Maurio IN P. TRE CROCI ter CORTINA D AMPEZZO. Prvi šok na P.di FALZAREGO - PIVO 0.4 stane 3.50 € ( tudi drugače ga teško najdete v Italije pod ceno treh ).

P.PORDOI naju je pričakal z nevihto, tako da sva hitro oblekla dežne kombinezone in brž v dolino, kjer sva pričela iskati prenočišče. Ker za dežjem vedno posije sonce, sva se odločila, da bova prespala v šotoru.

4 km zahodno od CAVALESE-a, sva našla majhen camp, ki ti nudi vse kar potrebuješ ( še več ). cena 10 € po glavi, + 1.50 za tuš žetone.

Drugi dan start ob 8.00. Čez P.di LAVAZE, da spoznaš pokrajino Val di Fieme do Bolzana. nato pa najboljši (vsaj za mene ) P-MENDEL. Super cesta, široka, dovolj odprti ovinki, da se ga peljat zelo hitro. Zajtrk na vrhu - toast in kava 4 €. V vasici Dimaro zavijeva levo, da vidiva kako kaj v MADONI DI CAMPIGLIO in pri tem prečkava P.CAMPO CARLO MAGNO ter po isti poti nazaj proti P.D.TONALE. P.di Gavia prihajam. Čudovit prelaz, kjer pa je potrebno v določenih delih peljati zelo previdno zaradi ozke ceste v nepreglednih ovinkih nad prepadi. V BORMIU se pripraviva na naskok najvišjega prelaza, pri točeju goriva pa po pomoti zapeljeva v nasprotni smeri in po skupini predorov, najdaljši 7600 m obrneva proti P.D.STELVIO in nato po ravnini proti Meranu. Poiščeva penzion 28 € po glavi za sobo z zajtrkom - špica.

Tretji dan smer P.DI M.GIOVO in Vipiteno pa do Brunoca in Siliana v Avstrijo. Super cesta po Tirolu in dež od Beljaka do Maribora.

Kot sem že rekel, pot je bila super, previdnost velja v krajših predorih na gorskih cestah, kjer se cesta včasih obrne za 90 stopinj in nimaš časa sneti sončnih očal. Samo ena kritična situacija na poti - zaradi ovinka v tunelu nisem videl, da je ta tlakovan (cesta prej in potem - super).

Kdor ni bil tam, ne ve kje so nebesa na zemlji !!!!! :P

[suzuki]

Jaz odrinem 7.7. in se vračam 10.7..

Gre kdo zraven?

Lp, fisher

Hola!

Ejga Fisherman, tudi jest sem mislil iti takrat, pa me je vremenska napoved prepričala da grem rajši jutri, v soboto in do torka (5.7. do 8.7.).

Mogoče se kje srečava :) ...

[superblackbird]

Si pa obremenjen s tem vremenom. Pol smo lahko vsak dan doma. Sam sem rinu dol,kljub slabi napovedi,pa je bilo vremce čudovito. Js bi prepovedal te ugibalske vremenske napovedi.

[suzuki]

Hola!

Ja, ne boš verjel, res sem obremenjen z vremenom :) . Sem se npr pred nekaj leti peljal gor na Gavio v ful dežju, pa se ne bi rad nikoli več. Pa daleč od tega, da se ne da al pa da bi blo kaj narobe - ne jest ne Suzika nisva iz cukra. Le ČISTO NIČ nimaš od tega. In zakaj bi potem to počel??? Zagovarjam tezo, naj bo vožnja z motorjem (še prav posebej v Dolomitih) veselje in užitek, ne pa neka jeba. Kaj čem, sem tak tip (če pa ostali uživate v dežju, ni blema - vsakemu svoje, hvalabogu).

Bom spesnil še kratko poročilce o vtisih iz peteklih štirih dni :D .

[suzuki]

Hola!

Evo, kot sem obljubil, še poročilce s štiridnevnega potepanja po Dolomitih:

Dolomiti 1/2003, 5.7.2003 do 8.7.2003

Nikjer nikogar, le ovinki, sonce, ptički - in midva s Suziko. Leo Vince racing oval poje čisto, srebrno pesem, a to očitno (in začuda) nikogar ne moti: le nekaj metrov pred nama čez cesto steče veverica, se na robu ceste prav nič panično ustavi, pogleda nazaj proti nama (pomaha?) in izgine v barvi gozda... Ej, cool... TO so pravi Dolomiti, TO je tisti pravi feeling, si mislim, ko se v ranem jutru s Suziko za vasjo St. Catherina Valfurva začneva vzpenjati po relativno ozki in prijetno ovinkasti cesti proti prelazu Gavia (Passo di Gavia, 2652 m). Vse skupaj pa se je začelo čisto drugače...

Petki niso moji dnevi - nič se ne zgodi kot splaniram. Nikakor. Od nekdaj. Tudi tale petek ni bil nobena izjema. Namesto da bi v petek popoldne nakupil vse potrebne zadeve, spakiral prtljago in jo že zapajkal na Suziko in bil tako pripravljen na nizki štart že zgodaj zjutraj v soboto, sem šele v sobotnem jutru besno iskal šotor po BTCju (Lucky, hvala za namig za akcijo v trgovini Maya Maya!) in delal sendviče v InterSparu, potem pa hitel še v HMC po X-socks in spalno srajčko za Suziko. X-nogavice sem dobil in čeprav sem bil dokaj skeptičen, sem zaupal Noisovemu testu. In moram priznati, da mi ni bilo žal: tehnologija res dela (www.x-socks.com). Srajčke - plastičnega pokrivala oz zaščite pred dežjem za Suziko, ki mi ga je med prvomajskim potepanjem nevihta razcefrala v San Marinu - pa žal nisem dobil. Nimajo. Dobijo, najbrž prihodnji teden...

No, malo čez enajsto sem le nazaj na Vrhniki in pripravljen na start. Pot me najprej vodi po moji najljubši cesti od Vrhnike preko Logatca, Kalc, Idrije, Mosta na Soči, Tolmina (obvezen postanek za čaj z vanilijo v bifeju nasproti črpalke), Kobarida, Bovca (kjer še zadnič natankam benz za tolarčke), čez Log pod Mangartom na prvi prelaz na moji poti, Predel (1198 m). Takoj na začetku spusta se odpre pogled na čudovito Rabeljsko jezero, cilj mojih mnogih enodnevnih izletov. Tokrat se ob jezeru spustim preko Sella Nevee do Chiusaforteja, kjer zavijem mimo Tolmezza in preko Passo della Mauria (1395 m) proti Cortini d'Ampezzo. Čez celo Maurio vozim za nekim domorodcem na supermotu. Ful se ujameva, pazim le, kdaj in kje zavira, saj očitno pozna vse ovinke, zato letiva kot metka. Res ful fajn, škoda ker za Maurio zavije na nek lokalen paso... Na poti naprej ujamem še en prelaz, Passo Tre Croci (1809 m). Nič posebnega, deloma dokaj razsuta cesta. Za Cortino me že čaka Passo Falzareggo (2105 m), kjer oblaki pokrijejo sonce, piha mrzel veter in nasploh je mrzlo kot hudič, le nekaj stopinj nad ničlo. Še dobro, da imam zimsko podlogo v hlačah! Enako mraz je ko se zatem iz Arabbe dvigam na Passo Pordoi (2239 m), Še dobro, da ni veliko prometa, srečujem v glavnem le motoriste, a teh toliko da me začne boleti roka od pozdravljanja.

Ves čas pa vozim z grožnjo dežja nad glavo, temni oblaki me spremljajo že kar nekaj časa, čeprav je zares padalo le nekaj km ob Rabeljskem jezeru. In še nekajkrat sem naletel na "fajhtno" cesto, sicer pa je SUPER. Res imam srečo! Ko ob 18 uri pridem v Canzei, je nebo polno temnih oblakov, zato se odločim, da bom namesto kampa raje poiskal sobo. Najdem jo pri Petru, za 35€ z zajtrkom, kar je 5€ več kot običajno, a imam res lepo sobo, kopalnico, množico brisač, Suzika je na varnem pod streho, zjutraj mi ne bo treba zlagati mokrega šotora (ali čakati da se posuši)... Potem grem na pizzo v "mojo" pizzerijo, na srečo je tam še vedno "moja" kelnarca (tisti, ki ste bili kdaj z mano v Dolomitih veste o čem/kom govorim, tisti, ki niste... hja, baš mi je žao - čeprav, če malo premislim, pravzaprav ne meni, vam je lahko žal). Pizze še vedno odlične - priporočam! Ko se ob 22 uri odpravim proti postelji, termometer pokaže 12 stopinj. Proti jutru je temperatura le 8 ali celo 6 stopinj, mi pri zajtrku pove gazdarica. Hja, pred tremi dnevi je zapadel sneg, prej je bilo prav vroče. Hua, tole pa ni glih fajn za šotor, če nimaš ful dobre (in zimske) spalke, me prešine ko lezem v posteljo...

Naslednji dan se zbudim ob 7:30, spokam in pojem mega zajtrk, pa še dva sendviča za malico si naredim - dan bo dolg, kilometrov kar nekaj, lakota bo huda. Najprej pa moram nahraniti tudi Suziko. Tu nastane prvi zaplet: nedelja je, dela samo self service črpalka. Kar seveda ne bi bilo omembe vredno, če ne bi mašina sprejemala samo (italijanske) bankomatske kartice, denar pa so preprosto ukinili (prelepili režo)... Ja, tudi to je Italija. Ni druge, grem v 11 km oddaljeno Pozzo di Fasa in natankam na "normalni" črpalki, za denar. Potem pa spet nazaj, da začnem kot običajno s "krožno" progo: štirje prelazi v obliki kroga. Najprej (spet) Passo Pordoi (2239 m), a tokrat z druge, meni bolj prijazne strani, pa do Arabbe in na levo, kjer me čaka Passo di Campolongo (1875 m). Po spustu s Campolonga se znajdem v Corvari in pred zaprto cesto na naslednji prelaz! Kaj dogaja? Prijazen policaj mi razloži, da je zaradi lokalne kolesarske dirke zaprtih cca 300 m ceste proti naslednjem prelazu, Passo di Gardena (2121 m). Cesto bodo odprli šele čez kake tri ure... O ti smola! Kaj bi, ne bom čakal, kar malo slabe volje grem nazaj v malce oblačnem in, vsakič ko se sonce skrije za oblak, dokaj hladnem vremenu po isti poti preko prelazov Campolongo in Pordoi, kjer mi prednja guma v dokaj počasnem, a v ful nagibu voženem desnem ovinku enkrat prav nemarno zdrsne, tako da imam nemalo težav, da še ujamem Suziko... Hua...

Iz Canazeija pa spet v Pozzo di Fasa, kjer zavijem za Passo di Costalunga/Karer Pass (1745 m) in naprej skozi več kot čudoviti Eggen Tal (Val d'Ega) - čudovit kanjon in čudovito speljana cesta, ki me pripelje do Bolzana, kjer zavijem za Merano preko MedelPassa/Passo di Mendola (1383 m). Čudovit prelaz, vedno sem se ga ful veselil, enako tokrat a... kakšno razočaranje! Precej ovinkov je "spraskanih" s tistimi majhnimi žlebovi, ki ne pustijo gumam peljati kamor mi hočemo ampak jih krivi čisto po svoje. Vmes pa še nekaj odsekov makadama, kjer prenavljajo celotno asfaltno plast. Prav žalosten sem... Le nekaj km naprej me prijetno preseneti prav zabavni in dokaj hitri Passo di Palade/Gampenjoch (1656 m). Lepi, odprti ovinki, dober asfalt - tole bo treba definitivno še kdaj prevoziti!

Za Meranom zavijem levo za Passo di Stelvio/Stilfserjoch (2758 m), najvišji prelaz v Dolomitih. Znana turistična motoristična točka, ful prometa, na dobrih 80 km nikoli ne mine več kot 10 sekund da mi ne bi bilo treba pozdraviti (največkrat skupine) motoristov. Resno premišljujem, da bi nehal pozdravljati - pa sem sicer prav prijazen fant. Ko se le pricijazim do začetka Stilfserjocha se z veseljem spomnim, da je nekdo nekje na MotoSvetu napisal, da so prenovili res že do konca utrujeni asfalt. S to mislijo se veselo zapodim v prvega od 48 ovinkov, a glej ti tole: cesta še vedno razsuta, še bolj kot lani... Ah, opet su me prešli, si mislim in se psihično pripravim na ostalih 47 ovinkov. Od 17. ovinka dalje je nekaj ovinkov skoraj čisto brez asfalta, ena sama luknja... Ah ja... Ko le prilezem na vrh je ura že skoraj šest popoldne, pozdravi me množica motorjev in motoristov, pa tudi hudo mrzel veter, oblačno je, sneg ob cesti... Malo poslikam in grem hitro dalje, preden se gume čisto do konca pohladijo, saj je na drugi strani, proti Gaviji, precej lepša cesta. Tik pred začetkom vzpona na Gavio se ustavim in najdem prenočišče v mali vasici Santa Caterina Valfurva, za 20 €. Brez zajtrka. OK, ni blema - zraven je market, pa si bom zjutraj nakupil hrano za zajtrk in ga pojedel pri koči na Gaviji! Cool!

Ko se tretje jutro relativno počasi in z užitkom dvigam proti koči tik pred Passo di Gavia (2622 m), kjer me je le nekaj let nazaj pralo kot v pralnem stroju, se na uživam v čudoviti naravi, res nore scene: globoko zelena pobočja trave, da kar oči zabolijo, strme stene in belščeče skale... Res lepo. Na enem od ovinkov ustavim poleg že parkirane Hayabuse, pokimam parčku v pozdrav in se pridružim njunemu nememu občudovanju okolice. Čez nekaj minut se odpravimo dalje, jest se še nekajkrat ustavim in poskusim lepoto okoli sebe preliti in shraniti v slike. Ko pridem do koče se ustavim, sedem za eno od miz in pripravim zajtrk. Ura je že 10 preč, zato je tudi cesta vedno bolj polna, v glavnem motoristov. Glavnina se pelje mimo, nekaj pa se jih ustavi. Iz njih kar vrejo besede, v glavnem v nemščini, a si videl to, a si videl ono, pa kako zajeban je bil tisti ovinek tam, hej kolk je mene tam odneslo... tipični bencinski pogovori na vseh Dolomitskih prelazih. Nekdo zagleda napis Katana na Suziki in skupinica nekaj časa modruje, nato prisedejo in malo počvekamo, čeprav je moja nemščina bolj lesena. A se razumemo.

Ura pa kar teče in moram naprej. Mimo jezerca in do table prelaza kjer kot vedno pritisnem "spominsko" sliko, da vem, kaj sem tokrat prevozil. In spet naprej proti Val delle Mesi. A že po nekaj sto metrih se ustavim pri tistih neverjetno rumeno-zelenih skalah. Cele pokrajine rumeno-zelenih skal! Res noro! Malce poslikam, a kaj ko slika ne zmore prikazati tega, kar vidim okoli sebe: malega jezera pod mano, s snegom pobeljenih vrhov povsod naokoli, globoke doline ki se ji po robu vijejo strme serpentine vedno ožje in brez zaščitne ograje, na nekaterih mestih dokaj razsute ceste. Po nekaj sto metrih spusta je cesta široka le še za dolžino Suzike. Srečanje z avtom postane zahteven manever, z motoristi pa se pozdravljamo izjemno previdno, saj bi se mimogrede zgodilo, da bi oklofutala en drugega pri le malce nepazljivem pozdravu. Še nekaj sto metrov nižje se cesta le razširi v nekaj vrednega tega imena, tudi asfalt je spet tisti pravi, tako da s Suziko resnično uživava! YESSSSSS!

V malem mestecu Ponte di Legno ob vznožju Gavie z zanimivo glavno cesto iz rdečih kock tankam, nato pa odhitim proti naslednjem prelazu, Passo di Tonale (1883 m), kjer ujamem skupinico štirih motoristov. Kot nalašč je prav pred mano možakar na Ducatiju (ne vidim ali je 996 ali 998). Ker spet nekaj popravljajo cesto lahko opazujem, kako vozi. Na ravninah masira roke, pregiba kolena.. Ducati usnje, Ducati nahrbtnik.. Ko pridejo ovinki zleze dol skoraj kot MotoGP, kolenu res le malo manjka do tal, kakšnega posebnega efekta pa ni, s Suziko sva mu ves čas za ritjo. Opazi, da vozim za njim, pa mu kao nekako na paše, zato začne ful nabijati po ravninah. Res mi uide, a k sreči je veliko ovinkov, kjer spet prideva skupaj, saj ovinke vozi blazno ostro in na trdo, brez kakšne pametne linije. Spet mu ni prav... Ko spet skupaj čakamo na semaforju kjer popravljajo cesto se začne glasno pritoževati prijateljem kako mu nekaj ne dela, ne vleče al kva, zraven (v leru) ful privija gas in res nekaj čudno trokira pri visokih obratih... al pa mogoče mora bit tko, kdo bi vedel pri teh Italijanih... gremo naprej in ko po nekaj (spet slabo zvoženih) ovinkih še vedno sliši tik ob sebi Suziko se mu odpuli in začne delati bedarije, prehitro uleti v ovinek in potem mora na sredi ful zavirat, nese ga sem in tja, polna cesta ga je... Bravo, si mislim, zdej si pa me, tkole se pa jest ne grem in glih ko zmanjšam hitrost se cesta razcepi: oni štirje (hvalabogu) na levo, na Passo di Mendola, jest pa desno proti Trentu. Ko peljem mimo se moj pogled za hip sreča z njegovim: široko odprte oči, v njih vidim... strah. Strah? Zakaj? Čemu? A res? Ne vem, le en tak feeling imam... Kot nesreča, ki čaka da se bo zgodila... Upam, da se motim, tega ne privoščim res nikomur. Ampak - zakaj sploh ima motor, če mu ne dela veselja??? Zaradi prijateljev??? Bejbe???

A se nimam časa ukvarjati z njim - mimo Clesa (z noro sotesko in "slapom" iz elektrarne) proti Trentu je lepo zavita cesta, tudi asfalt drži kot je treba. Malo pred Trentom obrnem levo za Ora Auer kjer me dohiti Fishermanov klic: kje si? Zmeniva se, da se dobiva v Canazeiju. Peljem se po dolini kjer so na eni strani strmi skalnati kopasti hribi, na drugi pa na gosto poraščeni z gozdom. V Ora Auer zavijem za Predazzo, FUL dobra cesta, za njim pa skočim še čez dva prelaza: tik pred Passo di Rolle zavijem levo na Passo di Valles (2033 m), od tam pa na Passo di San Pelegrino (1918 m). Mešano, na trenutke ful dobra cesta, včasih pa dokaj sesuta. S San Pelegrina pridem v Moeno, od koder je do Canazeija mnaj kot korak.

Ko pokličem Fisherja, je še na Passo di Giau, zato se zmeniva za srečanje na jezeru pod Marmolado, na Passu di Fedaija (2047 m), kamor pelje prav prijetno zavita cesta, resnično narejena za uživanje. Tam se veselo pozdraviva (kot se spodobi za dva MotoSvetovca in (seveda) Solo Riderja), malo pobrskava po zemljevidih kaj in kako bi, potem pa spet vsak v svojo smer: Fisherman proti Bolzanu, jest proti Cortini d'Ampezzo. Kar malo mu zavidam, šele prvi dan je na poti, jest mam pa jutri že zadnji dan... A se tolažim, da bomo letos še šli v Dolomite. Tako potolažen uletim preko zavitega Passo di Giau (2233 m) v Cortino d'Ampezzo, kjer najdem prenočišče pri starejšem paru (za 30€ z zajtrkom). Strašno sta prijazna, kot bi prišel k dedku in babici. Zvečer na balkonu jem in zraven pišem dnevnik poti, vmes opazujem Velike kumuluse in Vrhove gora pred menoj kako gorijo v žarkih zahajajočega sonca... Ej... nor, ampak res NOR sončni zahod - saj sem ga slikal ampak... to ni to. To moraš videti. V živo. Poln vtisov iz zares čudovitega dne se spravim v posteljo.

Zadnji dan startam v nove, še neraziskane kraje: iz Cortine se odpravim proti severu, proti Dobbiacu (Toblach). Do tja se peljem po na trenutke lepo zaviti, sicer pa bolj odprti magistralni cesti skozi gozd in preko Passa di Cimabanche (1529 m), za njim lepo jezerce. Nič več ne slikam ker mi je po včerajšnjem sončnem zahodu zmanjkalo baterije, polnilca pa nisem vzel s seboj. Res si nisem mislil, da bom naredil preko 150 slik! Bom vedel za drugič.

V Candidu se obrnem na desno, proti jugu za Sexten (Sesto). Sorry, nič posebnega se ni dogajalo, kljub potencialno zanimivemu imenu mesta. Je bil pa prav lep pogled na desno, najprej na Tre Scarperi (3152 m), potem pa še na Tre Cime/Drei Zinnen (2998 m). Žal ni slikc. Potem preko Passo di Monte Croce di Comelico/Kreuzberg Pass (1638 m) do San Stefana di Cadore, kjer me je presenetil smerokaz za Tolmezzo. Hua, kaj je pa zdaj to? Kaj pa če bi zavil kar tule, na to neznano cesto, namesto da se trajbam po dolgočasnem Passo della Mauria??? OK, Suzika se strinja, planeva. Krasna dolina, gozd, mala rečica, ful dobra cesta, ovinki, dober asfalt... kaj si sploh še lahko želim??? Neka neznana mesteca... Sappada... čez nekaj časa se cesta malo "pokvari", a se hitro spet popravi nazaj... Ovaro... res nori ovinki ob mali rečici. To bo treba še peljat, definitivno.

Na glavno cesto pridem tik pred Tolmezzom. Hitrost reguliram z gasom do Chiusaforteja, kjer zavijem desno za Sella Neveo, se za trenutek ustavim pri "mojem" slapu, pa spet skozi vse tunelčke, mimo Rabeljskega jezera in čez Predel v Bovec, kjer si privoščim kosilo. Poln novih moči se zaženem naprej, najprej po neprijetno zrukani cesti, dokler ne pridem do ovinkov tik pred Kobaridom, ki so narejeni samo za veselje in radost. V Tolminu še zadnjič tankam, nato spet gasa preko Mosta na Soči in po čudovitih ovinkov do Idrije, pa Kalc, Logatca in končno Vrhnike. Vse prekmalu sem na dvorišču pred garažo. Utrujen, a nasmejan. Do ušes.

Za mano so štirje čudoviti dnevi, posebej zadnja dva, ko sem odkrival čisto nove ceste, skoraj 1500 v glavnem resnično lepih kilometrčkov, 21 prelazov. Za mano je ostalo tudi 150€, kar pomeni, da sem skuril povprečno 1€ na 10 prevoženih kmjev :-)) Žeja Suzike je bila dolomitsko dokaj tipičnih 4,8 l/100 km.

[superblackbird]

Ja, ne boš verjel, res sem obremenjen z vremenom :) . Sem se npr pred nekaj leti peljal gor na Gavio v ful dežju, pa se ne bi rad nikoli več. Pa daleč od tega, da se ne da al pa da bi blo kaj narobe - ne jest ne Suzika nisva iz cukra. Le ČISTO NIČ nimaš od tega. In zakaj bi potem to počel??? Zagovarjam tezo, naj bo vožnja z motorjem (še prav posebej v Dolomitih) veselje in užitek, ne pa neka jeba. Kaj čem, sem tak tip (če pa ostali uživate v dežju, ni blema - vsakemu svoje, hvalabogu).

Bom spesnil še kratko poročilce o vtisih iz peteklih štirih dni :D .

Preberi še enkrat. ZELO užival v LEPEM vremenu kljub slabi napovedi. Pa brez Suzike.

[Gregs]

Ko bi meni CeBeeRa pila samo 4,8 v DOlomitih... na zalost pa niti ne vem, koliko bi, ker mi je dosedaj samo enkrat uspelo iti tja za en sam samcat dan, pa se ta je bil penzionisticni... :rolleyes:

Ampak ni vazno, ko bo zapela masinca, je vseeno, koliko bo kurila... manj kot 6,5 je pa nemogoce... :P

[Hanzi]

Kako je pa potem Leonu ninja pila 3,5 litra :unsure: :blink: , mislim da je to celo manj kot babi agila.

[suzuki]

Ko bi meni CeBeeRa pila samo 4,8 v DOlomitih... na zalost pa niti ne vem, koliko bi, ker mi je dosedaj samo enkrat uspelo iti tja za en sam samcat dan, pa se ta je bil penzionisticni...  :rolleyes:

Ampak ni vazno, ko bo zapela masinca, je vseeno, koliko bo kurila... manj kot 6,5 je pa nemogoce...  :P

Hola!

Hehe, ko sem bi tam z družbo (hej, tudi Hanzi je bil zraven!) je bila poraba 4,2 l/100... ampak SoloRiderska je (vsaj po mojih izkušnjah - in na srečo samo v nekaterih detaljih) zmeraj bolj težka...

Sicer pa kot praviš - ko mašinca (za)poje, ni pomembno nič drugega kot veselje in radost, še posebno v Dolomitih :lol:

Bo treba it konec meseca še enkrat :blink:

[Robert]

Nimam še fiksnega datuma, vendar nekako planiram v Dolomite od 26.6 do 4.7., dva dni bi imel za rezervo v slučaju zelo slabega vremena. Planiram prevoziti cca. 42 prelazov v Avstriji, Italiji in Švici. Po avtoroutu bi moja trasa znesla približno 2.350 km, kar je v povprečju nekaj več kot 300 km na dan, če bi bilo potepanje sedem dnevno.

Suzuki bom kar tebe vprašal. Zanema me:

1. Kaj od motoristične opreme je nuja za v Dolomite polek standardne?

2. Ali je v tej sezoni problem dobiti proste sobe? (rad bi spal v sobah, ki jih oddajajo posamezniki in ne kampiral, ker bi tako rahlo prišparal na prostoru)

3. Ali cene, ki si jih navedel (25 - 40 EUR) veljajo tudi v primeru, če sobo oddajajo za dva, ti pa si sam?

4. Kako je kaj s benzinskimi pumpami (njihova nastanitev), če se ne motim je v Italiji rahlo drugače s oktani kot pri nas, zato me zanima tudi katerega tankat?(Malo neumno vprašanje, sam jeb.. ga.

5. Dodaj še kaj kar sam, če se ti zdi pomembno, da moram vedet.

Če bo kdo hotel zraven ni problema, mogoče je le problem, da jaz vozim Yamaho Virago 250 in imam bolj turističen stil vožnje.

Pozdrav od Roberta

[Gregs]

Mislim, da bom jaz sel enkrat v Dolomite po 6. avgustu, ko se vrnem z barkarjenja...

Ce bo kdo za kaksnie 4-5 dni (od 7.8. do 18.8.), potem smo zmenjeni. Jasno pa je, da kljub gneci najbolj uzivam v LS-SS stilu... ali pa, ce se kdo ne sekira, ce ga pocakam vsakih nekaj 10 km... :P :D

[suzuki]

...

Suzuki bom kar tebe vprašal. Zanema me:

1. Kaj od motoristične opreme je nuja za v Dolomite polek standardne?

2. Ali je v tej sezoni problem dobiti proste sobe? (rad bi spal v sobah, ki jih oddajajo posamezniki in ne kampiral, ker bi tako rahlo prišparal na prostoru)

3. Ali cene, ki si jih navedel (25 - 40 EUR) veljajo tudi v primeru, če sobo oddajajo za dva, ti pa si sam?

4. Kako je kaj s benzinskimi pumpami (njihova nastanitev), če se ne motim je v Italiji rahlo drugače s oktani kot pri nas, zato me zanima tudi katerega tankat?(Malo neumno vprašanje, sam jeb.. ga.

5. Dodaj še kaj kar sam, če se ti zdi pomembno, da moram vedet.

...

Pozdrav od Roberta

Hola Robert!

Ad 1. ne vem kaj je pri tebi standard, ampak jest se trudim imeti čim manj s seboj (manj naložen motorček, manj za pokat, manj teže => lepše skozi ovinke... torej sami plusi). VEDNO pa imej pri sebi nekaj za pit (moje izkušnje: najbolje voda) in kakšen sendvič (al pa tri), ker so v Italiji gostilne odprte (oz se da dobit za jest) samo v času kosila (približno od 13 do 15 ure) in večerje (približno od 18 do 20 ure). Če ne prideš ob tem času... heh, sami si kriv... nimajo NIČ!!! Imej v mislih tudi to, da imajo marketi "čudne" cajte delovanja, popoldne nekako od 15:30 do 19 ure... Za nas, razvajene Slovenčke, (al pa vsaj zame, no) prava tragedija!

Tu je tudi večna dilema: šotor ali sobe??? Kampiranje je res ceneje, ampak kolk krame je treba zato vleči s seboj!!! Pa še kaki dve uri na dan ti to požre - pa ne zaradi postavljanja in pakiranje, to se hitro zverziraš, ampak ker moraš ponavadi še malo čakati zjutraj da se ti šotor posuši... Tu se odloči po svoji vesti oz željah (in denarnici).

Ad 2. panika (beri neizmerna gužva) nastopi avgusta (Ferragosto, ko ima "cela" Italija počitnice), takrat se izogibaj znanim turističnim središčem, tudi prenočišče išči raje po manjših krajih, bo za povrh še ceneje (hja, tole je itaq vedno pametno prakticirat, ne le avgusta)

Ad 3. sobe imajo ponavadi več postelj, zaračunajo ti na osebo, ne na sobo (navedene cene so na osebo), pazi na to ali je v ceni zajtrk ali ne!

Ad 4. pump je malo morje vendar so nekatere vedno, druge pa le občasno (vikendi in to) samopostrežne - v smislu da ni žive duše, ti v avtomat vržeš denar in dobiš potem benz, zato imej pri sebi vedno dovolj bankovcev po 5 in 10 €. Z oktani ni blema, v EU imajo standarde za to :)

Ad 5. nič... izberi si lepo ruto (tu je celo morje poročilc za pogledat/prebrat) in uživaj, maksimalno. Naredi si plan po dnevih, a se ga ne drži kot pijanec plota - če boš zagledal kaj kar ti bo všeč (cesta, prelaz, narava, whatever) mirno odpelji novim dogodivščinam naproti :D ŽE nekajkrat so se mi najlepše stvari zgodile prav takrat, ko sem se "izgubil" :blink: :D

Ah ja, ena zadeva pa je še, seveda: PAZI NASE (in se ne zanašaj da bodo že drugi). In napiši kako si se imel ko se vrneš!

(morda se 26. kje srečamo, jest se takrat glih vračam - glej če te pozdravi modra Katana in dve Nolan Joker II čeladi :D :lol: B) )

[busa]

Hoj Suzuki,

Tudi sam z zanimanjem spremljam tele tvoje nasvete glede Dolomitov. S frendom planirava dvodnevno turo okoli naslednjega weekenda, bi se te dalo malce za nasvete o najprimernejši ruti malo zamorit ?

Morda kar na 4 oči ?

[suzuki]

Hola!

Ja seveda busa, ni blema :D

Pokliči in se dobiva z zemljevidi in vsem. Čez vikend me ne bo ker potapljam, sicer pa sem naslednji teden popoldne (po službi) vsak dan v LJ. Do četrtka, seveda.

[ceco]

5. Dodaj še kaj kar sam, če se ti zdi pomembno, da moram vedet.

Pozdrav od Roberta

Sorči, ker se vmešavam. Malce še poškili po temi Nasveti za pot po Italiji, imaš kar nekaj nasvetov o Italiji nasploh.

Pa še nekaj: rezervne ključe vzemi s seboj (to pa najdeš v Kam jo mahate v 2003).

Če še nisi najbolj izkušen potovalec: na list papirja, ki ga napopaš na tank torbo ali na tank (vsekakor pa pred nos) si napišeš road book z dnevno furo. Tako ti ne bo treba na vsakem (drugem) križišču ustaviti in gledati mape.

[busa]

Hola!

Ja seveda busa, ni blema :D

Pokliči in se dobiva z zemljevidi in vsem. Čez vikend me ne bo ker potapljam, sicer pa sem naslednji teden popoldne (po službi) vsak dan v LJ. Do četrtka, seveda.

Cool, mi ustreza. V ponedeljek peljem motor na servis tako da torek morda. Cifre tvoje nimam ampak jo bom zvrtal od Tanje.

[Robert]

Suzuki in Ceco hvala za nasvete.

Glede izkušenj iz potovanj imam le lansko, ko sem obredel Hrvaško in ugotovil, da sem imel 60% preveč stvari s seboj. Zato bom letos dosti lažji kot lani. :D

Dilema je le ali šotor in spalko za vsak slučaj vzet s seboj ali ne?

Upam, da mi ne boste zamerili, če Vas bom še v naslednjem tednu mogoče spraševal še po kakšnih nasvetih.

Pozdrav od Roberta

[Robert]

Suzuki, napisal si mi, da naj imam s seboj kovance za 5 in 10 EUR zaradi samopostrežnih avtomatov za benzin. Ker s 10 EUR-i natankam več benzina kot mi drži tank, me zanima, če so tudi kakšne vmesne stopnje ali avtomati sprejemajo le kovance od 5 in 10 EUR, kajti vračajo verjetno ne nazaj.

Imel bi tudi še eno prošnjo. Ker bom raje investiral v tank torbo, ki v italiji stane 95 EUR kot v še eno memory stick 128MB za sony DSC-p72, bi bil zelo vesel, če bi mi kdo lahko posodil še eno 128MB memory stick za obdobje od 26.7 do 3.7. Plačam najemnino. V primeru, da bi se ji kaj zgodilo, kar je praktično nemogoče, kupim lastniku novo.

Pozdrav od Roberta

[Hanzi]

Koliko boš dal za tank torbo (95 eur) :blink:

A si normalen ali kaj, kakšno boš pa kupil.

Jaz sem lani kupil 2 dni pred dolomiti v HG za 35 eurov pa je bila skoraj prevelika za na viraga 250.

Sem bil lani z viragom 250 s Suzukijem v Dolomitih in sem v dveh dneh naredil nekaj manj kot 1000 km tako da kar lepo vozi. Tankaj pa za pet eurov ker avtomati seveda ne vračajo denarja, saj tako na gosto boš pa že kje dobil pumpo (200-250 km) da boš dotočil.

Pa lepo vozi!

[Robert]

Koliko boš dal za tank torbo (95 eur) :blink:

A si normalen ali kaj, kakšno boš pa kupil.

Jaz sem lani kupil 2 dni pred dolomiti v HG za 35 eurov pa je bila skoraj prevelika za na viraga 250.

Ravnokar sem jo kupil. Prvotna cena je bila 95 EUR. Ker sem že več stvari kupil pri njih so mi dali 10 EUR popusta, tako, da me je stala 85 EUR. Je od firme GIVI, tri delna, vsaki del ima na vrhu prostor za zemljevid, tako, da je tvoja odločitev koliko delov boš vzel s seboj. Polek treh večjih magnetov ima še dodatne pasove, lahko jo imaš tudi kot rudzak, v slučaju dežja ima preobleko za jo pokrit, je kar prostorna, čez celo širino in dolžino tanka. Ker ne mislim Viragota imet za zmeraj, ampak motor mislim v prihodnje menjat, sem torbo kupil tudi za prihodnost.

Pojma nimam koliko je taka torba pri nas, edino kar vem, da sem ostalo opremo dobil v Italiji cenej kot pri nas.

Pozdrav od Roberta

Popravljeno Julij 19, 2003. Popravil Robert