Moja najljubša poezija ...

[Vrabl]

VOGON POETRY

Oh freddled gruntbuggly,

Thy micturations are to me

As plurdled gabbleblotchits

On a lurgid bee.

Groop, I implore thee, my foonting turlingdromes

And hooptiously drangle me

with crinkly bindlewurdles,

Or I will rend thee in the gobberwarts with my blurglecruncheon

See if I don't.

:OK:

[pupa]

Mene pa vedno gane ta pesem, ko jo slišim.

Adi Smolar

Daleč, daleč je za naju pomlad

Daleč je za naju pomlad

Danes stara sva in siva,

pozna se težko breme let.

Postala sva tako ranljiva,

mnogo prehiter je za naju svet.

Najine poti so kratke,

le redkokdaj še greva kam.

Vedno skupaj, vedno sama,

ona vse je, kar imam.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

leta prinesla so jesen.

Daleč, ko dekletu sem govoril:"Rad te imam."

In ko bil jaz fant sem njen.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

mi za mladostjo je hudo.

A ne bi hotel sam postati spet mlad,

raje star sem, star in z njo.

Govoriva si spomine,

mnogo vsega je bilo.

Rečeva: "Kako vse mine."

In malo nama je hudo.

A nato se nasmejiva,

srečna ker sva se našla.

Kako lepo je, da sva se spoznala

in skupaj skozi življenje šla.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

leta prinesla so jesen.

Daleč, ko dekletu sem govoril:"Rad te imam."

In ko bil jaz fant sem njen.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

mi za mladostjo je hudo.

A ne bi hotel sam postati spet mlad,

raje star sem, star in z njo.

Ura prepodi spomine,

"Greva spat," zašepeta.

Trdno me pod roko prime

in s težavo vstaneva.

Ponoči k meni se privije.

Vsak nnjen dotik tako poznan

mi prežene grenko misel:

Kdo od naju ostal bo sam.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

leta prinesla so jesen.

Daleč, ko dekletu sem govoril:"Rad te imam."

In ko bil jaz fant sem njen.

Daleč, daleč je za naju pomlad,

mi za mladostjo je hudo.

A ne bi hotel sam postati spet mlad,

raje star sem, star in z njo.

[DimmuMaid]

Js mam pa Edija rada :blush:

A DREAM WITHIN A DREAM

Edgar Allan Poe

Take this kiss upon the brow!

And, in parting from you now,

Thus much let me avow-

You are not wrong, who deem

That my days have been a dream;

Yet if hope has flown away

In a night, or in a day,

In a vision, or in none,

Is it therefore the less gone?

All that we see or seem

Is but a dream within a dream.

I stand amid the roar

Of a surf-tormented shore,

And I hold within my hand

Grains of the golden sand-

How few! yet how they creep

Through my fingers to the deep,

While I weep- while I weep!

O God! can I not grasp

Them with a tighter clasp?

O God! can I not save

One from the pitiless wave?

Is all that we see or seem

But a dream within a dream?

[leila]

SAMOTNI VOLK

Poj ptica,

samotnemu volku,

ki je izgubil svoj trop!

Pesem naj bo mila,

poj tako, kot poje

veter v gozdu.

Presliši tulečega volka,

se usedi na drevo

in opazuj ta svet!

S svojim glasom

prosi nebo,

da ukroti te zemeljske ljudi,

spremenjene v šoto,

umirajoče na placenti,

ki jih je rodila.

S svojim sprevrženim

krvavim kipenjem strasti

in svojo bebavo roko

segajo po sadežih

in uničijo drevo.

Stanje sluzi namaka svet,

spočet v požirku vode iz gore.

Sončni pesek se vali po ravnicah,

ranjen ob trnjevem telesu

težkega kaktusa

in beli lasje mu prekrivajo

nerazločen obraz.

Stapljajo se brezbarvne slasti

v veletok, ki nosi čredo

skoz arhitekturo kodiranja

vzpenjajočih in padajočih

nebotičnikov in velemest,

skoz ločevalne stene odtujenosti,

skoz vrednostna merila količin.

Ognjišča so očiščena starih zapisov,

skoz diskriminatorske enačbe spolov

se rešuje svet; skoz izbe, sobe, shrambe

in veže vstopajo h kaosu,

brez izstopanja,

kjer odločajo moški o denarju,

ženske pa uživajo razkošje tišin.

Brezdušno delci strupenih stvari

kužijo krtu zemljo, ribi vodo

ptici zrak in ščurki se neslišno plazijo

pod parketnimi oblogami,

ko bledi obrazi vstajajo iz postelj

in se valijo v hordah čez mostove,

v pisarne in nazaj v balon bolnega zraka,

ki nima v notranjosti nobene vsebine.

Tu šprica znoj in okrog se plazi osamljeni

volk, priklenjen na svoje bolestno ležišče.

Poj ptica,

samotnemu volku,

ki je izgubil svoj trop!

Tatjana Malec

[Lobo]

France Prešeren:

MEMENTO MORI

Dolgost življenja našega je kratka.

Kaj znancov je zasula že lopata!

Odprte noč in dan so groba vrata;

al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,

od nje nas ne odkupjo kupi zláta,

ne odpodí od nas življenja tata

veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,

in od veselja do veselja leta,

de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,

v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva

molčé trobental bo: "Memento móri!"

[Biba]

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača

vse, kar srce si sladkega obeta;

mi ne bila bi vera v sebe vzeta,

ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

F.P.

:yea1:

[Anubis]

ODA

Sempre viva,

so šepetali v temnih čumnatah.

Sempre viva,

so si govorili pod drevesi v parku.

Sempre viva!

so vpili po ulicah mesta.

Sempre viva!!!

so kričali čez polja.

Sempre viva!!!!!!

so rjuli po gorah,

dokler jih ni zasul plaz!

ZEN MOJSTER

(opus orientus)

[2384nsdf83]

Našel sem tole čudovito kratko pesnitev - vem, da bo zanimiala tudi marsikaterega motosvetovca.

UŽIVAJTE v branju!

ZIMSKA PESEM (WINTER POEM)

Nekaj najboljšega, kar sem prebral v angleškem jeziku v zadnjih nekaj leti.h

Popravljeno December 5, 2006. Popravil brum brum

[leila]

Neža Maurer

NEKAJ ALI NEKDO

Vsaj od nas je samotna gora,

otok, mogoče zvezda,

ali nekaj še bolj samotnega,

temnega v temi.

Čudež je že to,

da se pojavi nekaj

ali nekdo,

ki to temo razžari.

In nič več.

[Čamac]

Lahko kdo pove kak že gre tisto od Li Bai-ja (Li Tai Po)... taka hedonistična pač... nekak včeraj je že mrtev, jutri pa še rojen ni zato izpij napoj al nekaj v tem stilu ne morm se spomnit pa v knjigi ne najdem :?

[Andrej.d]

Omar Hajam:Rubajati

Napolni vrč, kaj godel bi vse dni,

da čas spolzi spod nog nam! Jutri ni

še rojen, Včeraj pa je mrtev že.

Če Danes je sladak, čemu skrbi?

(prevod: Alojz Gradnik)

[Čamac]

hvala :) vidim da sem živel v zmoti glede avtorja...

[Lobo]

... A kadar bo drugačen svet

se vrneš

čisto, čisto moja,

če pa tedaj

me več ne bo,

vzravnaj

kot jaz sedaj glavo, ...

K. D. K

[Lobo]

Pešerni Franc:

...

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!

iz mojih ust prišla beseda žala;

navadil sem se, naj Bogú bo hvala,

trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pléča,

in grenkega se usta so bokala,

podplat je koža čez in čez postala,

ne stráši več je t&rgrave;njovka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi,

in okamnélo je srcé prežívo,

duha so ukrótili nadlog oklepi;

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;

naprej me sreča gladi, ali tepi,

me tnalo najdla boš neobčutljivo.

...

[Manu]

:) :blush:

Ti si

moja boginja

iako ne znas

direktno

ni ko nisi

ni ko si:

Ti si moja boginja!

Iako ne znas

neposrerdno

ni sta nisi

ni sta si:

Ti si moja boginja!

Iako ne znas

direktno

ni ko sam

ni ko nisam:

Ti si moja boginja!

Iako ne znas

neposredno

ni sta sam

ni sta nisam:

Ti si moja boginja!

Iako ne znas

direktno

sta je

i sta nije

zivota:

Ti si moja boginja!

Iako ne znas

neposredno

ni sta jeste

ni sta nije

Bog:

ti si moja boginja!

Iz knjige “Igra ljudi kralja srca X”

Stojan Simic Krpica

(Visnjislav Visnjev Vobanolec Mikadeak)

[gattolina]

Lepa vida je pri morju stala,

tam na produ je vagino prala.

Črn zamorc po sivem morju pride,

jo poonegavi

in odide.

[leila]

Položi mi roko na trebuh,

da čutiš kako trepeče

od želje po tebi.

Da si bruno, ki leže name,

bi ozelenel,

tolikšna je moja sla.

Moje prsi so tehtnica

za lepoto tvojega ljubkovanja;

moj popek je čaša

za strast tvojega telesa;

moja stegna so bregovi

za reko tvojega poželenja.

Napolni moje nosnice s svojih dihom,

ukroti moja usta s svojimi usti,

moje roke s svojimi rokami,

izmuči noge,

da bodo v sladki utrujenosti drhtele

kot bilka pod zrnom rose.

Neža M.

[ShadoW88]

Spomladanska:

Spet prišel je tisti pomladni dan,

ko treba dat bo zimske gate stran,

si treba bo nadeti tangice

in lepe pisane rožaste špangice.

A kaj se čudo čudno tu godi,

tangice premajhne so za številke tri!

Le kako se je to zgodilo,

da telesce se je tako poredilo?

Je bilo predolgo zimsko spanje,

zdaj pa je porazno tole stanje.

Nič ne pomaga jok in stok,

treba bo v nov naskok!

Zdaj sta na vrsti regrat in solata,

da bo spet manjša zadnja plata,

pa treba stopit bo na planine,

da lepše bodo te obline.

Saj zdaj je konec dolge zime,

fantje že cedijo sline,

zato le pazi draga punca,

da se špeh okrog ne gunca...

Pa še odgovor:

Pri meni se vseskozi gunca,

tud' kmet ma raj' debel'ga junca,

airbag je tud' priporočljiv,

če hočeš biti manj ranljiv.

In pa: vemó, da suhe babe

so prepogosto volje slabe,

nataknjene in neprijazne

in mlahave kot vreče prazne.

Poskusi sam in videl boš,

kako lahko gre vse na nož,

če moraš dan za dnevom biti

sestradan in z vrvico v riti.

AMEN :P

[Lobo]

Kadar padajo snežinke

Tiho, tiho pada sneg,

Čisto tiho je pri meni,

Čisto bel je drobni sneg …

Nežno hrepenim po ženi.

Naj le pada beli sneg

In zabriše vse poti,

Da se vroče hrepenenje

V mehkem snegu izgubi.

Spet prišel bo tisti čas,

Ko z neba bo dan za dnem

Padal sneg na nas …

Pridi kmalu tisti čas

In pokrij te črne dni.

(K.D.K.)

[bmwslo]

Tista iz teme SPRAVMO SKUP PESMICO, avtor :unsure: rečmo neznan

[fossil]

Cvetijo cvetlice,

se gonjo device,

smrdi sekret,

ah klinc, pomlad bo spet!

izbrana poezija franceta Prešena

:lol1: :lol1:

[Anna]

Solza polzi, polahko, hitro

slana kot morje.

Slana zato, ker pere,

pere razbolele duše.

Duša postaja lažja,

solze le bolj slane,

ni nikogar, ki bi bil.

V sebi skrivamo,

skrivamo želje,

težave in strasti.

Spravljamo jih v dušo,

kjer jih skrivamo in čuvamo.

Dušo, da duša,

pa le spiramo,

spiramo ob nevzdržni bolečini.

Kje je morje?

Zakaj je morje?

Je mar morje žalost nas ali

je morje slano,

slano ker se v njem zbira žalost celega sveta?

Morje slano morje,

kje se skriva,

veselje in sladkoba tvoja?

Mar moraš biti žalost celega svet,

mar spomni nas na tvoje lepo!

[ShadoW88]

:hmm:

Če bi imela penis

Lahko bi se svobodno uscala v vsak pisoar,

po poklicu bi lahko bila rudar ali mornar,

za vsako napako krivila bi vesolje,

vsako stvar bi naredila dvakrat bolje.

Ne bi klicali me ljubica in mucica in srček,

da se vse življenje bi počutila kot hrček,

klicali bi me Simon, Luka, Denis...

Vse to, če bi le imela penis.

Pijana ne bila bi koza, ampak markantna,

na stara leta vešča ne, ampak šarmantna,

če se slučajno kdaj bi zredila,

nihče za mano ne bi klical - kobila!

Čeprav ne bi znala spuščat deske na sekretu,

o ženskah in o avtih bi vedela več kot vsi na svetu.

Strokovnjakinja za fliper, formulo in tenis...

Vse to, če bi le imela penis.

Za kontracepcijo se nikoli več sekirat,

če bi imela srečo znala bi celo šofirat!

Na glavi nič več kitk, palm in konjskih repov

in kri bi tekla mesečno samo zarad pretepov.

Pod pazduho se nikoli več mazat in pa brit,

lahko bi šla se ga napit, ko bi treba blo rodit.

Ne bi tiktakala mi biološka urca.....

Vse to, če bi le imela kurca

[pajkica]

Urška in moderni Povodni mož

 

 

avtor: Andrej Rozman - Roza

 

 

Res hudo je, če prelep

si za ta povprečen svet!!!

 

Ko je v mestu veselica,

nasmejana so vsa lica.

Godba menja se nenehno:

polka, rokenrol in tehno.

Vse se plete, vse se zvija.

vse bolj raste evforija,

moški, ženske, stari, mladi,

vsi se imajo strašno radi.

 

V celem mestu eno samo

bitje zgleda kot bolano.

To je Urška lepotica,

ki prav kislega je lica.

Bolj, ko gleda te ljudi,

bolj je jasno, da ga ni

tipa, ki bi bil dost lep,

da bi šla se z njim vrtet.

 

In ko se opolnoči

vse še kar brez nje vrti,

grabit jo začne obup,

kar zasliši čuden hrup

vse glasneje in vse bliže,

da prevpije mile viže,

ko iz temnega obzorja

vstane bleda luč motorja.

Luč počasi, kot da išče,

tava tja, kjer je plesišče,

spremlja pa jo takšen zvok,

da vse pade godcem z rok,

saj rohni in ropota,

kot iz drugega sveta,

dokler končno ne ustavi

se ob Urškini postavi.

 

Urško, ko ob njej parkira,

kar potrese od nemira.

Hrup pa utihne, luč se utrne

in iz silhuete črne

vstane tip, visok, koščen,

lep kot kakšen maneken.

Ko pa še čelado sname,

zdi se, da je iz reklame.

Urška srepo bulji vanj,

kot bi bil pred njo ekran,

tip pa reče: ?Živio mala,

a bi malo zaplesala??

In, ker godba kar molči,

tipček jezno zakriči:

?Kva je, bend, a bo že kej?!

Eno hitro zaigrej!?

 

?Končno mene vreden tip,?

dahne Urška, in čez hip

vsa v ljubezni zagori,

da ji plamen iz oči

švigne s tako energijo,

da prisotni onemijo,

češ kako je to mogoče

da ni tipu v ksiht nič vroče?!

Bend pa kakor nor zašpila,

da so v ognju vsa glasbila.

Saksofoni zažarijo,

iskre od činel letijo

in dim se vije iz kitar,

Da se zdi, da je požar,

Ko se lepi par teles

zapodi v divji ples.

 

Urška se v ekstazi meče,

da si skoraj zlomi pleče,

tip pa tudi ni od muh,

krepek je, čeprav je suh,

in obvlada rokenrol,

Urško dol gor naokol

suče, Bog ga nima rad,

kot najboljši akrobat.

In ker ve, da tip je pravi,

Urška nikdar se ne ustavi,

vse dokler ne pride ura,

ko je končno konec žura.

Tákrat reče Urška zala:

?Strašno dobro sva plesala,

skoraj več ne čutim nog,

daj zapelji me en krog.?

 

Tipček najprej hladno pljune

velik kos žvečilne gume

ter zakurbla, stisne plin,

Urška, ki sedi za njim,

pa ljubeče se oklene

hladne, črne in koščene

soplesalčeve postave

in že planeta v daljave.

Že popoldne se razve,

da, kjer most čez Savo gre,

neurejene so bankine,

in asfaltne izbokline

ter pretirana hitrost

bili so vzrok, da je zgrešil most.

Zvlekli so motor iz reke,

a od njiju niti obleke

[Bmflar]

Ja u trešnje

a slive zelene,

čiji je ovo vinograd,

jebomater.