Moja najljubša poezija ...

[Labradorec]

IZLET - posvečena prehitro preminulemu prijatelju

 

Lepa nedelja. V gojzarjih jo dopoldan mahneva na Areh.
Prvi postanek, Rečnik v Zgornjih Hočah.

Sedeva pod kostanj in pomenkujeva.
Mirko, nabrit in duhovit, me vpraša:
veš, kaka je razlika med Pevcem in Pivcem ?
Prvi se greje na pečki, drugi pa na pički ..

Prisede možakar, poznih let. Cestnikov Tona.
Pražnje oblečen, vračal se je od nedeljske maše.
Obriše si poten obraz, položi roke na mizo.
Povsod vidne sledi težkega hribovskega preživetja.

Kako kaj, mladeniča ? Počivata ?
Bosta še pila ? Za polič lahko dam.
Več ne gre. Penzije nimam.
Država pa tudi sicer kaj dosti ne da.

Tu sem doma, v Lovrenškem grabnu.
Malo pod Šentlovrencom.
Zdaj so z rinežem porihtali cesto,
da se gospoda z luksiji vozi sem gor.

Tu spodaj smo včasih šolo imeli.
Dokler je bilo še kaj otrok,
smo še učitelja držali.
Zdaj smo v razred postavili šank.

Tu, med hoškim in framskim potokom
je bilo včasih kakih petnajst gruntov.
Zdaj je kakih pet, šest ostalo.
Na prisojnem je še nekaj življa, vse ostalo je revščina.

Včasih je imel Hojs pod Arehom pet jarmov volov !
Glažar je bil nor na hosto.
Zdaj mu iz krušne peči žene leska:
hosta mu je prišla na dom.

Vse gre hitro: strehe podere sneg.
Sadovnjaki in trte podivjajo.
Brez gospodarjeve roke,
sadu ne dajo.

Pa kaki macesen je včasih vozil Jelenčar na žago !
Pečnika je v svojem grabnu kamen stisnil.
Tudi pri Rečniku se je zadrlo.
Pri Kladniku je še studenec usahnil.

Igrišniku so že švabi požgali.
Tudi Pečnikov ni več.
Klajderič se je zapil.
Laznik je živel sam in sam je umrl..

Naš Toni.. naš Toni se je lani ..
Toni se je lani .. z mopedom ubil ..
Drugič je segel po robec
in spretno solzo skril ..

Tu spodaj na ovinku,
ga je avto zbil ..
Ni bil vsega sam kriv,
ampak, kaj češ: rad je spil ..

 

Ni bil glih za pleme. Za oračo je pa zgrabit znal !
Dokler je bil še Toni, smo imeli konja, šest krav in dve telici.
Pol pa smo živino prodali.
Denar smo Fani dali ..

 

Hčera, Fani, dela v mestu.
Sama je z otroci ostala.
Ded jo je pobrisal z drugo.
Slabo ji gre: nosi iz rok v usta.

Rada pride sem gor.
Pravi, da samo tu še najde mir.
Včasih z otroci tudi prespi:
Zakaj ne bi ? Postelj je dovolj.

 

Ko odhaja, po navadi v nedeljo zvečer,
ji mati naloži kaj z vrta.
Pa malo špeha, malo kibl-flajša,
pa še šparovček obrne, če kaj pocinglja.

 

Nato je trpko zaključil:
še za polič lahko dam ..
Kaj češ, ko škripneva s staro,
bo hiša slepa tudi pri nas ..

 

Z Mirkom plačava zapitek.
Krepki stisk Tonetove roke.
Po Lovrenškem grabnu jo mahneva navkreber.
Presunjena, do Areha ne črhneva nobene.

 

Kaj hitro, leseni kažipot 'K Hladniku'.
Malo naprej, 'H Glažarju'.
Oba sta siva, sprana, pozabljena.
Prva zima jih bo odnesla.

 

Streljaj naprej, na desno,
kažipot 'K Cestniku'.
Sveže obarvan, sijoč, sporoča,
da sta tu še gospodar in njegova roka.

 

Sedeva v senco, pod Svetega Areha.
Ko uloviva sapo, pravi Mirko:
tak malo besedi,
povedal pa je vse !

 

Pa nadaljuje: usoda je trpka.
Boš videl, tudi nama ne bo prizanesla ..

 

.. od takrat naprej,
ne hodim več po lovrenškem grabnu.
Bojim se, da bi se me dotaknila usoda,
katera je tu sodila ljudem 'spod šentlovrenca.

Popravljeno Julij 9, 2015. Popravil Labradorec

[SLVR]

Ovinka sta vedno le dva, 
levi in desni, 
ko jih nagneš lepo, 
se ti še cel dan smehlja! 

 

Žal pa se tudi najboljšim lahko zgodi, 

da jih s črtico na gatah v maline izstreli! 

 

 

Literarna nebuloza je posvečena vsem kolegom motoristom. 

SLVR ma vas rad! 

Popravljeno Julij 10, 2015. Popravil SLVR