Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 21, 2011 Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 Najprej bi se zahvalil Damchyju, ki me je s svojo temo toliko ohrabril, da sem pričel pisati tudi svojo. K tej odločitvi je veliko pripomogla tudi moja današnja "hrabrost", da sem si 1. leto, 4 mesece in 15 dni po nesreči (6. septembra 2009) končno zopet upal na glavo namestiti čelado, za ketero sicer ne bi rad delal kakršnekoli reklame, prav gotovo mi je pa rešila življenje. Kljub temu, da sem še živ in skoraj popolnoma gibljiv, pa popoldne verjetno ne bom več vedel, kaj sem sedaj napisal. In tako bom moral tudi v prihodnje ob vsakem nadaljevanju pisanja teme, najprej pregledati svoj zadnji prispevek in nato ustrezno nadaljevati. Zato bi prosil tudi vse, ki boste brali to temo, da mi med mojo objavo ne zastavljate vprašanj, na katera bom pa z velikim veseljem odgovarjal po tem, ko bom objavil vsaj nekaj od tistega, kar bi rad v tem trenutku. Za začetek prilagam svojo današnjo sliko s čelado in kopijo Lestvice problemov v življenju, poskenirane iz knjige: Poškodbe glave, za Slovenijo izdano pri društvu Vita, društvu za pomoč pri nezgodni poškodbi glave. Original pa je izšel v Veliki Britaniji, avtor Trevor Powel. Lestvico pa sem vsaj zaradi malenkosti zasebnosti, pustil neizpolnjeno, vseeno pa vam zaupam, da so pri meni "v igri" prav vsi našteti dejavniki ... Mogoče še to. Zelo verjetno se bom s kom od vas, s katerim sem se poznal, srečal tudi v prihodne, toda ne se čudit, če vas ne bom pozdravil, ker vas ne bom prepoznal ... casper7, suzuki, ataIBA in 54 others 57
Popularna objava ZEKKO Objavljeno Januar 21, 2011 Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 Tud jest sm imev hudo prometno nesrečo v kateri sm zgubu levo nogo pod kolenom. Da sm se vrnu nazaj na motor sm potrebovov skor 3 leta in sedaj vozim skor brez problemov... :yea2: suzuki, cikadina, Nej_hri in 35 others 36 1 1
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 21, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 (popravljeno) To sem našel med "iskanjem svoje motoristične preteklosti v temi Dolomiti: 20. julij 2009: Ker sem se fčeraj zgodaj zbudil in se nikakor nisem mogel vrnit nazaj v blaženo stanje, sem ob 06.00 vužgal mopet in se odpravil na krajšo furo do kosila : Tolmin - Bovec - Predil (V Logu pod Mangartom brrr - 6 st. C na temperaturmetru) - Sella Nevea - Tolmezzo - P. Mauria - P. Cibiana - P. Duran - P. Cerada - P. Rolle - P. Valles - P. Fedaia - P. Sella - P. Gardena - P. Valparola - P. Falzarego - P. Tre Croci - Misurina - Tolmezzo - Sella Nevea (v vznožju tik pred pričetkom vzpona, ob cesti hudo razsut Dukati z LJ registracijo) - Predil - Bovec - Idrija. Čudovitih 760 km in 12 prelazov vsekakor odtehtalo hladno kosilo na šporgertu in sliko brez tona ... Danes pa izgleda takole. Ker sem se danes zbudil ob šestih in nisem mogel nazaj zaspati, sem čas ležanja v postelji do vstajanja porabil za razmišljanje o tem, kako naj odprem to temo. Rezultati razmišljanja so obradili sadove , čeprav sem svoje prvotne namene verjetno že kar nekajkrat spremenil, ker si jih nisem takoj zapisal ... :angry: Popravljeno Januar 21, 2011. Popravil RobiRoberto Nikii, domina, Tanatos in 24 others 27
Popularna objava Cegi Objavljeno Januar 21, 2011 Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 To je (vsaj za nekatere) del življenja. Težko je opredeliti,kaj je to. Mogoče slaba izkušnja ali pa mogoče nov začetek. Sam sem imel že 6 nesreč z motorjem od tega dve hudi, pa sm se vedno vrnil. Zakaj? Zaradi pozitivnega razmišljanja. Življenje je lepo, nikar ga ne zapravimo. Ni vse hitrost, veliko so užitki, občutki in svoboda. Kaj bi govoru Mohorko, cedevita, cikadina in 10 others 13
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 21, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 Začelo se je v jutranjih urah kot "sindikalni" motoristični izlet, ker je tudi naš direktor navdušen motorist. Tega, kje je ta "izlet" potekal se ne spomnim več, prav tako pa ne najdem tudi naše skupinske slike, poslikane na postajališču "parnika" na Mostu na Soči. Očitno se je naša vožnja končala že kar zgodaj, ker se nas je trojica, najbolj zagrizenih, odločila še za kavico na OMV(?) servisu v Postojni, kamor se pride, seveda čez Kačje Ride. V Godoviču se nam je "pridružilo" še par motoristov iz Ajdovske smeri in pozabili smo na osnovno motoristično pravilo: ne pusti se izzvati drugemu! Po pripovovedovanju ostalih dveh spremljevalcev se je od Godoviča naprej pričela moja dirka, predvsem z motoristom na Dukatiju. Ta dirka se je zame končala v smreki (slika), ki sem ji natanko po letu dni, v zahvalo, ker me je pustila živeti, odnesel šopek sončnic. Samega padca nobeden od mojih spremljevalcev ni videl, če pa je to mogoče uspelo komu od motoristov, pridruženih iz Ajdovske smeri, pa se zelo priporočam za kontakt. Po sledeh na cestišču sta moja spremljevalca ugotovila, da sem padel že na asfaltu in mojo pot do smreke nadaljeval že na tleh. Zelo sumim tudi, da je poškodbe glave povzročil prav moj prvi stik glave s cesto in ne s smreka, ki je poškodovala mojo desno stegnjenico (zlom) in koleno (kompliciran zlom). Imel sem natrgano tudi desno ramensko mišico, tako da je bila moja desna roka kar dolgo časa skoraj neuporabna za karkoli, povezanega z gibanjem v ramenskem delu. Pripovedovanja o nadaljnih dogodkih se niti ne spominjam več dobro, zdi se mi, da je rešilca prvi poklical nekdo od mimo vozečih avtomobilistov.??? Po prihodu rešilnega vozila je zdravnica najprej ugotovila, da še diham in s tem odvalila kamen s srca mojima spremljevalcema. Druga slika me prikazuje v stanju, v kakršnem sta me morala prvič zagledati moja draga in moja hči. S cevčicami, ki se vidijo na sliki, so mi konkretno poškodovali glasilke, tako da se kasneje, ko sem že lahko komuniciral z drugimi, moral nanje, z zunanje strani, pritiskati s prsti, da je od mene sploh prišel kakšen glas. Od svojega bivanja na Kliničnem centru se ne spomnim niti sekunde, čeprav sem bil tam menda že kar aktiven in ko sem ugotovil, da ima bolniška postelja za dviganje in spuščanje tudi posebno komando, sem jo tudi uporabil (moj hobi je tudi modelarstvo ???). Da tega dejanja ne bi več ponovil in s tem dokončal smrekino nepopolno delo, sem vse svoje preostelo bivanje na Kliničnem centru ostal privezan na bolniško posteljo, kar izgleda, da je bilo všeč tudi uslužbencem na URI Soča, ki so (menda) kar nadaljevali z, na Kliničnem centru, uveljavljeno prakso. O svojem bivanju na Soči, pa naslednjič ... krava, Ervin93, ataIBA in 30 others 33
Popularna objava domina Objavljeno Januar 21, 2011 Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 To sem našel med "iskanjem svoje motoristične preteklosti v temi Dolomiti: 20. julij 2009: Ker sem se fčeraj zgodaj zbudil in se nikakor nisem mogel vrnit nazaj v blaženo stanje, sem ob 06.00 vužgal mopet in se odpravil na krajšo furo do kosila : Tolmin - Bovec - Predil (V Logu pod Mangartom brrr - 6 st. C na temperaturmetru) - Sella Nevea - Tolmezzo - P. Mauria - P. Cibiana - P. Duran - P. Cerada - P. Rolle - P. Valles - P. Fedaia - P. Sella - P. Gardena - P. Valparola - P. Falzarego - P. Tre Croci - Misurina - Tolmezzo - Sella Nevea (v vznožju tik pred pričetkom vzpona, ob cesti hudo razsut Dukati z LJ registracijo) - Predil - Bovec - Idrija. Čudovitih 760 km in 12 prelazov vsekakor odtehtalo hladno kosilo na šporgertu in sliko brez tona ... Danes pa izgleda takole. Ker sem se danes zbudil ob šestih in nisem mogel nazaj zaspati, sem čas ležanja v postelji do vstajanja porabil za razmišljanje o tem, kako naj odprem to temo. Rezultati razmišljanja so obradili sadove , čeprav sem svoje prvotne namene verjetno že kar nekajkrat spremenil, ker si jih nisem takoj zapisal ... :angry: Dragi Robi! Te tvoje objave se živo spomnim, kot da bi jo objavil včeraj. Predvsem se mi je vtisnila v spomin zaradi tvojega smisla za humor, saj je res brilijantno napisna. Lepo, da si se odločil, da z nami deliš svojo zgodbo. Želim ti ogromno moči pri tvoji rehabilitaciji. Ogromno upanja, ki te bo gnalo naprej v vseh težki trenutkih. In nikoli ne izgubi svojega smisla za humor... nekajkrat si nas že nasmejal... verjamem, da nas boš še velikokrat. Drži se! LP, domina hilton, RobiRoberto, Ninč in 9 others 12
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 21, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 21, 2011 Domina, najlepša hvala za te tvoje vzpodbudne besede, ker vzpodbudo v tem "novem izdanju" res rabim !!! Opazil sem tudi, da me imenuješ kar z mojim imenom, kar verjetno pomeni, da me poznaš tudi "v živo" ??? Po popoldanskem pogovoru z Zoro (v 30-ih letih skupnega življenja še nisva našl dovolj časa za 2 x DA, zato ne morem reči z ženo) me je spomnila, da sem se malo prehitro preselil na Sočo in pozabil povedati še par stvari s Kliničnega centra, katere sem že izvedel, pa zopet pozabil. Po sprejemu na KC sem bil najprej 1 teden v "lastni" komi, nato pa so me še en teden držali v umetni (zaradi poškodb glave). Ko so me prebudili iz umetne, pa so "mi podtaknili" še pljučnico (vključena v ceno, po takih poškodbah) s temperaturo okrog 40 st.C. Po enem tednu se je tudi pljučnica s temperaturo toliko pomirila, da je moj lečeči zdravnik končno lahko dejal Zori, da po 20 dneh vztrajnega iskanja, še vedno nisem našel tiste lučke na koncu hodnika in sem se zato odločil, da se vrnem nazaj. 2 x 10 = 20 dni (10 v eno smer, 10 za nazaj), in toliko časa "sem se odločal" za ta ali oni svet. Kljub temu, da sem se odločil še živeti, pa so kar nekaj osnovnih življenskih funkcij še vedno opravljale naprave (kisik za dihanje, srčni spodbujevalec, umetna (?) hrana, kateter, ...). Na KC sem bil najprej nameščen na CTI (???), potem pa so me preselili na Travmatološki oddelek, kjer sem bil do 2. novembra, ko so me preselili na Sočo. Na Soči so pa zelo kmalu dovolili, da sem svoj prvi vikend po nesreči zopet preživel doma, seveda pod neprestano Zorino vizuelno kontrolo, da se slučajno zopet ne bi igral modelarja. In tako so se tudi pričela moja vsakotedenska "potovanja", ob petkih iz Ljubljane v Idrijo, v nedeljo obratno. Za prevoze pa je skrbela moja hči, ki študira v Ljubljani. Hotel sem prepisati tudi svoj prvi izvid s KC, vendar bom raje napisal z bolj razumljivimi besedami: Huda poškodba glave (zelo podobna stanju po možganski kapi), natrgana mišica desnega ramena, zlom stegnjenice in kompliciran zlom desnega kolena, za katerega pa mi je zdravnik pri mojem zadnjem pregledu na Polikliniki zaupal, da so nekaj poškodovali tudi oni pri sestavljanju razbitin v njihovo prvotno stanje. Toda, brez tega se ni dalo izvesti ostalega. In kakor sem povedal tudi zdravniku pri mojem zadnjem pregledu na Polikliniki, bom napisal tud sedaj. Za hardver me sploh ne skrbi, ker so strokovnjaki res dobro poskrbeli za njega, bolj me skrbi za softver, ki pa mu dodatne težave povzročajo povzročajo še težko dostopn particije na trdem disku ... Glede mojega smisla za humor pa takole. Pri mojem prvem obisku pri novem psihiatru v Ljubljani, "specializiranem" za bolnike po možganski kapi, mi je prav na podlagi mojega smisla za humor dal oceno mojega stanja: blaga depresija. Ko bi on vedel, kaj jaz razmišljam ... Vseno pa mi je pri mojem naslednjem obisku malenkost dvignil količino antidepresiva. In vsakič, ko kaj pišem na ta forum se počutim dokaj dobro, v nasprotnem primeru pa na kavču rešujem Ugankar, Lažje križanke ali kaj podobnega, samo da odvrnem misli, od tega kar mi po novem fali ... In tudi pisanje tega prispevka dokazuje, kako sem današnji večer zelo uspešno izkoristil čas, ki ga zaradi padca koncentracije, nisem mogeg porabiti za ogled današnjega večernega filma. To je pa tudi že druga tema, o kateri kdaj drugič naprej ... Gregc, logarr, igorkr in 32 others 35
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Dobro jutro. Ura je malo čez štiri in ker sem v postelji že skoraj več kakor eno uro v mislih nadaljeval s pisanjem svojega prispevka in ker tudi prav nič ni kazalo na to, da bom nazaj zaspal, sem svoje razmišljanje tudi realiziral. Kljub temu, da sem se tudi včeraj že zelo zgodaj zbudil, sem zvečer vseeno obdržal svojo ustaljeno prakso in se pred spanjem še dodatno "uspaval" z reševanjem Žepnega ugankarja, ki je tudi eden izmed vseh mojih "spominskih zdravil". Luč na nočni omarici sem ugasnil ob 23.15, vendar vseeno nisem prav takoj zaspal. Sedaj pa je ura 4.15 in ker sem danes pridelal že drugi deficit pri spanju, mislim, da bom v toku današmjega dneva lahko prekršil svoje ustaljeno pravilo, da če hočem zvečer zaspati, ne smem spati čez dan in bom verjetno kar moral kakšno urico zapreti oči ... LooLekSLO, Kras, Keiko in 13 others 16
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Tudi o svoji selitvi s KC na Sočo se ne spominjam ničesar, pri selitvi pa me je spremljala moja hčerka. In ker je Soča rehabilitacijski center, se je tam moj "počitek" zelo hitro zaključil in moral sem se navaditi, da tudi izven službe lahko v življenju obstajajo prav določeni urniki. Prva jutranja terapija se je pričela že kmalu po osmi uri, zadnja, delovna terapija, pa se je končala malo pred dvanajsto uro. Vmes pa je bila še logopedija, delovna terapija, ??? terapija pri psihologinji in fizioterapija. Vse terapije sem rad obiskoval, še najrajši pa fizioterapijo, kjer je bil moj napredek še najbolj viden, vendar so prve korake za to, da bi se zopet postavil na svoje noge, bil sem namreč na invalidskem vozičku, naredili šele melo pred mojim odpustom na dom, ko sem jim povedal, da doma že nekaj časa vadim hojo z mamino hoduljo. Fizioterapevtka mi je na moje pripombe odgovorila, da od mojega zdravnika ni prejela še nobenih navodil v tej smeri, vendar so se po tej moji intervenciji stvari prav kmalu spremenile in posodili so mi hoduljo. Tik pred odhodom domov, pa sem na recept dobil tudi povsem svojo hoduljo za dobo ? let, ki jo je hčerka prevzela, ne vem kje, v Ljubljani in jo bo potrebno enkrat, po izteku izposojevalnega časa, tudi vrniti. Prav s to hoduljo in z mojima zvestima 24-urnima dnevnima spremljevalcema Bilom in Tačko, sem se tudi slikal, zelo kmalu po moji vrnitvi s Soče. Na tej sliki tudi opazim, de sem v šestih mesecih svoje odsotnosti izgubil kar nekaj kilogramov, ki pa jih počasi in vztrajno vračam nazaj ... Giga, domina, Akito in 14 others 17
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 O mojem bivanju na Soči mi je v spominu ostalo pedvsem to, kako dolgi so bili popoldnevi, brez kakršnekoli dejavnosi in kako sem že v ponedeljek komaj čakal kdaj bo petek, ko bo po mene prišla hčerka in me odpeljala domov. Ob nedeljah, pa sem doma že dopoldne postajal nemiren, vendar sem se kasneje med prevozom v Ljublajno že umiril in sprijaznil s tem, da ne morem nič spremeniti. Zelo dobro se spomnim tudi navad dveh sestričev (= medicinska sestra moškega spola), ki oba nista prav 100% obvladala Slovenskega jezika, in sta se do mene in tudi do ostalih dveh poškodovancev v moji sobi obnašala zelo neprimerno, glede na naše poškodbe, in prav sigurno (?) nista bila posebej usposobljena za delo s takimi pacienti, kakor ugotavlja, da bi bilo potrebno, avtor knjige Poškodbe glave ... Početje nekoga izmed njiju, je na enem izmed svojih obiskov opazila tudi moja sestra. Zopet sem se namreč povsem nekontrolirano polulal v plenico (do takrat me še niso ponovno naučili uporabljat WC-ja in tudi voda mi je odtekala še nekontrolirano) in ta "bratič" me je zelo neprijazno ošteval, kakor da to počnem zanalašč. Sestra ob tem seveda ni mogla zadržati svojega temperamenta in mu je tudi povedala kar je mislila, predvsem pa to, da s takim odnosom pri meni prav gotovo ne bo dosegel nobenega učinka, prej nasprotno. Sestra je potem sevada odšla nazaj domov, jaz pa sem s hodnika še nekaj časa po njenem odhodu poslušal komentarje o tem, kdo ta ženska misli da je ... Seveda sem se pa tudi bal, kakšne posledice bo sestrina "intervencija" naredila zame. Na srečo kakršnih koli slabih posledic ni bilo, izboljšalo se pa tudi ni nič ! Gregc, malakai, suzuki in 9 others 12
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 (popravljeno) S Soče se spominjam tudi gospe logopedinje, kateri verjetno gre največja zahvala za to, da danes sploh lahko berete kar pišem in kateri še vedno pošljem po mailu kakšen dokaz o mojem napredku na področju branja in pisanja. Na srečo branja in pisanja nisem pozabil, toda obnavljanje njunee oporabe je šlo zelo počasi in postopoma. Začel sem z velikimi tiskanimi črkami, prešel na male tiskane in proti koncu mojega bivanja na Soči celo na pisane. Na priloženi sliki pa je poskenirana moja prva stran iz prvega zvezka za logopedske vaje, datimirana na 15.december 2009. Skrajno levi znak v vsaki vrstici je napisala logopedinja za vzorec, jaz pa sem ga kopiral po svojih zmožnostih. Pritem se zelo nazorno vidi, kako me desna roka ni povsem hotela ubogati, zato so črte precej "uboge", daleč od ravnih. Branje, ki je bila moja prejšnja zelo priljubljena in obvezna stavr pred spanjem, pa mi na žalost še vedno "ne gre od rok", predvsem zaradi tega, ker se naslednji dan ne spominjam več, kaj sem včeraj prebral. Zato sem v knižnici izposojen krimanalni roman moral prav kamal vrniti nazaj. Berem lahko le krajše članke v revijah, ketere ni nujno, da si zapomnem, ker niso povezani z mojim naslednjim branjem. Popravljeno Januar 22, 2011. Popravil RobiRoberto skoda, Nikii, Kras in 12 others 15
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Pri delovni terapiji se spominjam predvsem vprašanja, ene izmed delovnih terapevtk, če sem že kaj razmišlja o svoji upokojitvi. Vprašanje me je zelooo presenetilo in ves razburjen sem ji odgovoril, da na delovno terapijo ne hodim s tem namenom, da bi se upokojil, ampak zato, da bom lahko zopet delal. Vprašanje o moji upokojitvi se je pojavilo še večkrat, tudi po odpustu s Soče (na okrevanju v Čatežu, moja osebna zdravnica, moji sodelavci). In počasi sem tudi sam spoznal, da predvsem s svojo trenutno spominsko zmožnostj prav sigurno ne bom mogel več opravljati svojega prejšnjega poklica (vodja skladišča), ker je pri tem delu potrebno zelo nazorno spremlljti gibanje materiala in biti na tekočem s stanjem v skladišču. Zora mi je povedala, da sem na svojo zadnjo funkcijo napredoval prav tisto leto, v katerem sem doživel nesrečo, vendar se o svojem novem delu ne spominjam popolnoma ničesar. Svoje sodelavce v službi sem tudi obiskal in se zelo razveselil, ker sem prav vse prepoznal. Keiko, Tanatos, skoda in 13 others 16
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 (popravljeno) In nato se je zgodil 12. marec, dan ko sem za svoje rojstnodnevno darilo od uslužbencev na URI Soča prejel ODPUSTNICO. Verjetno mi ni treba opisovati, kako sem se veselil tega dne. Pome sta prišli Zora in hčerka in za slovo smo v okrepčevalnici na Soči popili še kavico, ki pa sem jo nenamenoma že skoraj prenehal uživati, ker sem si jo na Soči privoščil samo ko sem imel kakšen obisk. Sam nisem odšel na kavico v pritličje nikoli, kar je tudi precej negativno vplivalo na mojo prebavo, vendar sem zelo kmalu ugotovil, da pri vsakodnevnem spraševanju o tem, ali sem opravil veliko potrebo, ni bilo prav pametno odgovoriti po resnici, ker so mi v primeru, da sem več dni zapored odgovoril z ne, nekaj ... nekam ..., kar je sicer zelo hito delovalo, vendar so bili tudi občutki zelo neprijetni ... Popravljeno Januar 22, 2011. Popravil RobiRoberto Keiko, Nikii, Giga in 11 others 14
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Moje veselje pa ni trajalo prav dolgo časa, ker se je prav kmalu zopet prebudila "vkljčena v ceno" depresija in mi tokrat postregla z res grenko izkušnjo. Ker sem se počutil zelo slabo, sem se oglasil pri moji osebni zdravnici in ji povedal o svojem počutju, ter jo prosil, če mi lahko predpiše kakšno močnjše sredstvo proti depresiji. Odgovorila mi je, da ona tega ne more storiti in naj se raje zglasim pri svoji psihiatrinji. Zato me je Zora takoj odpeljala k dežurni psihiatrinji v naši lokalni ustanovi. Že med potjo v psihiatrično bolnišnico pa sva se dogovorila, da v primeru, če bi se začelo govoriti o kaki hospitalitaciji, to brezpogojno zavrneva. In zgodilo se je prav to. Ko sem dežurni psihiatrinji razkril svoje težave in me je pričela spraševati, če sam opravlaljam vse svoje osebne potrebe in če se tudi sam tuširam (takrat sem si še pomagal s hoduljo), sem točno vedel "kam pes taco moli". Psihatrinji sva se zahvalila za njeno prijaznost in odšla nazaj domov. Kmalu po tem se je z dopusta vrnila tudi "moja" psihiatrinja in ko sem ji pravil o tem dogodku mi je razložila, da se je ta gospa odločila za to dejanje, ker me ni poznala in ni zaupala vame ??? Moj sedanji psihiater v PB Ljubljana - Polje pa mi je na moj strah pred sprejemom v PB odgovoril, da to ne gre kar tako hitro, razen v zelo nujnih primerih, in da so za to kar dolge čakalne vrste. To ma je na začetku kar presenetilio, toda ko sem kasneje prebral in si tudi zapomnil, da se trenutno na svetu s to nadlogo spopada kar ena četrtina prebivalstva, sem mu kar verjel. In kako sem do novega psihiatra sploh prišel. Po svojih "političnih zvezah" mi ga je priskrbela sestra. Je pa gospod zelo znan v svoji stroki predvsem pa svojem delu z bolniki po preživeti možganski kapi, katere posledice so zelo podobne moji poškodbi glave. Akito, exe`FZS, Nikii in 10 others 13
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 (popravljeno) In tako sem prišel z opisom moje izkušnje do konca, čeprav vem, da se bojo nove ugotovitve in spoznanja verjetno dogajala še kar nekaj časa. Čisto na koncu mogoče še par besed vezanih samo na motorizem. Za ozadje zaslona na mojem monitorju, imam Rossijev letošnji novi moped :naughty:. Po izjavi mojega zdravnika na zadnjem pregledu na Polikliniki, da glede mojega uspešnega okrevanja ne vidi prav nobene prepreke, če bi si zopet zaželel sesti na moped, pa sem tudi že sprejel odločitev, da (če bi čebula če ne imela ???) bo moj naslednji moped v rangu potavalnih endur in da je moja "kariera " z obiskom Grobnika in Novega Marofa res dokončno zaključena. Zelo rad pa si bom šel "v živo" ogledat kako GP dirko na dirkališče v Lendavo, če ... Ob tej priložnosti bi zaželel tudi vsem, ki berete to temo in tudi tistim, ki je ne, da se vam ne bi zgodili to, kar se je meni. Lep pozdrav vsem, Robi - izgubljen v času in prostoru (vkljčeno v ceni ... ) Popravljeno Januar 22, 2011. Popravil RobiRoberto bmwslo, Sitko, Giga in 13 others 16
RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Zakaj že ??? sem zopet nekaj pozabil ! Pri sestavljanju moje desne noge v njeno prvotno stanje, je ostala za 2,5 cm krajša in zato moram obvezno uporabljat čeveljni vložek, ki so mi ga izdelali na Soči. Zdravnik na Polikliniki pa mi je omenil, da te težave v današnih časih odpravijo z operacijo, s katero ti namesto vložka v čevelj, mankajočo dolžino nadomestijo z vgradnjo "podaljška" v samo kost. Glede moje nadaljne vloge udeleženca v prometu, pa sem prav v ponedeljek dobil končno odločbo, po že prej opravljenih psihotestih in testih na simulatorju. Ker so bili rezultati obeh testov bolj slabi, so moje velike želje preložili vsaj še za eno leto , ko bom teste opravljal ponovno ... Sedaj mi bodo morali verjetno tudi kaj vpisati v vozniško dovoljenje (avto sem že poizkusil vozit, tudi v javnem prometu), ker je moj zdravnik na Soči to verjetno pozabil sporočiti na našo Upravno enoto, ali pa sploh ni računal na to, da bo kdaj do tega sploh prišlo ... Mohorko, hilton, Nikii in 2 others 5
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 22, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Kosilo je ravnokar za mano in mogoče še par besed o hrani in pijači. Vedno sem bil dober jedec in v dobri družbi sem zelo rad popil tudi par kozarcev dobrega domačega vina, vendar nikoli, če sem bil voznik jaz ! Po nesreči sem alkohol občutil samo enkrat v obliki polnjenih čokolatinov, ki so name izredno slabo delovali. Po štirih takih čokolatinih sem bil namreč pijan in to v smislu zelo slabega počutja. Torej je navedba v knjigi Poškodbe glave, da alkohol po taki poškodbi zelo slabo deluje na uživalca, zelo resnična ... Danes smo imeli za kosilo domačo kislo repo s krompirjem in krvavice, zraven sem spil stoplejno šumečo tableto kalcija, po kosilu pa smo spili še kavico. In kaj sem okusil jaz? Pri repi sem okusil, da je kisla in slana, pri krvavici sem okusil predvsem da je slana, stopljena šumeča tableta je bila sladka in rahlo kisla, kava pa je bila samo sladka. In to so tudi vsi okusi, ki jih že kar nekaj časa okusim: sladko, slano, kislo in nič več! Sicer razliko med kislo kumarico in kislim zeljem občutim, vendar z zavezanimi očmi ne bi mogel razločiti kaj je kaj in kaj sploh je. Ko sem o tej svoji težavi na zadnjem pregledu na Soči, povedal svojemu zdravniku, mi je rekel, da sem okuse pozabil in da se jih moram ponovno naučiti. To sem ga pa pozabil vprašati, kako naj se okusov ponovno naučim, če ne okusim ničesar drugega, kakor že prej naštetega. Za jutrišnje kosilo smo se zmenili, da mi ne bodo povedali kaj bo za kosilo in bom za mizo sedel z zavezanimi očmi (se bo treba pogovoriti še o možnosti vonjav, ker s temi nimam težav). Spomnim pa se še, da mi je bila hrana na Soči zelo okusna in da sem vedno vse pojedel (eden izmed redkih). Torej sem na Soči še imel okus, ki sem ga verjetno izgubil kasneje, ko sem bil že doma. Zakaj ??? exe`FZS, Sitko, ABitOfMe in 9 others 12
Popularna objava Jozee Objavljeno Januar 22, 2011 Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Robi res nazorno napisano... bi morali prebrati vsi motoristi, da se mal zamislimo pri svojih početjih... želim ti res uspešno okrevanje bajkr88, anja37, iom in 9 others 12
tomash Objavljeno Januar 22, 2011 Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Uf. Huda izkušnja v tvojem življenju. Želim ti vse najboljše! logarr 1
Kolen Objavljeno Januar 22, 2011 Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Res zelo nazorno. Ker sem začetnik sem se precej zamislil nad zgodbo. winetou2 1
Andrej.d Objavljeno Januar 22, 2011 Opozori Objavljeno Januar 22, 2011 Glava je čudna reč. Po moji nesreči sem v bolnici pomešal vse datume in stanja. Najbolj smešno je bilo pa s spominom. Še po pol leta sem pri kartanju trdil popolnoma druge stvari kot vsi moji - da o službenih spominskih luknjah sploh ne govorim. In to je res grozno . Prepričan sem bil ,da me hecajo ,ker jaz pa ja vem kaj sem naredil. Ja glava je res hudič. hilton, anja37 in Keiko 3
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 23, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 23, 2011 (popravljeno) Da ne bom našteval samo vseh mojih novih (?) pomanjkljivosti, se moram občasno tudi malo pohvaliti. Včeraj popoldne, med reševanjem križank in Ugankarja, ter gledanja TV, so se mi večkrat pričele zapirat oči (zelo slabo prespani zadnji dve noči), vendar jih nisem kar pustil zaprte in zaspal, temveč sem raje takoj vstal in naredil par korakov po stanovanju, da sem se malo "spravil k sebi". Tako mi je uspelo cel dan preživeti v budnem stanju, kar sem dobil bogato poplačano v današnji noči. Spal sem namreč do 8.30 z enim vmesnim krajšim obiskom WC-ja, ki pa sem ga takoj nadaljeval s spanjem . Tudi to, da si popoldne celo dovolim na kavč, ne traja prav zelo dolgo, ker prej "sem moral" biti na svojem novem delovnem mestu (delovna miza z računaknikom) vse do večerje, seveda ča vmes nisem šel na fizioterapijo v zdravstvenem domu ali v domačem okolju = sprehod ali telovadba v slabem vremenu). Da se hvala ne bi prehitro končala, pa se moram zahvaliti še vsem, ki ste mi poslali privatna sporočila z vašimi pohvalami in lepimi željami. Branje teh sporočil mi v teh trenutkih zelo veliko pomeni in name delujejo zelo vspodbudno Popravljeno Januar 23, 2011. Popravil RobiRoberto malakai, katjaaa, Kawc in 10 others 13
ZEKKO Objavljeno Januar 23, 2011 Opozori Objavljeno Januar 23, 2011 Spodbudo je lepo imet zato pa so prijatelji. Ko sm prišev domov iz kliničnega centra sm dobiv obisk prijateljev celo iz Italije in Avstrije...sevede je blo treba mal proslavit. So me pa spravl v res dogro voljo :beer1: :beer1: Kawc in bajkr88 2
revival Objavljeno Januar 23, 2011 Opozori Objavljeno Januar 23, 2011 Take teme so vsekakor dobrodošle izkušnje takšne in drugačne vsekakor TI želim čim prejšnje okrevanje in vse najnaj,sam sem motorist od junija lani(sicer vozim maxiscooter)prej sem bil mopedist in se spomnim ,da sem že lani bral eno podobno temo (izkušnja nekega motorista)in priznam,da mi je segla do srca,vsekakor bi morali to prebrati nadobudni mladi motoristi,ki jim finance dopuščajo nakup močnega motorja,za opremo jim običajno zmanjka,poleg tega pa še v glavi nimajo poštiman in gredo na polno,dokler se izide,nihče pa ne pomisli na posledice,v stilu kaj pa če....Jaz se pretežno vozim po mestu in bi bil že kar nekajkrat verjetno gost na UKC,če nebi upošteval(kaj pa če...).Torej še vedno je dobro imeti vsaj kanček strahu na motorju in pa pamet v glavi.Še enkrat,naj bodo te teme v poduk novim motoristom in pa predvsem divjakom,ki mislijo,da se pa njim nemore nič zgoditi.Srečno in veliko volje še naprej! Ninč, filipe, Kawc in 1 other 4
Popularna objava RobiRoberto Objavljeno Januar 23, 2011 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Januar 23, 2011 Nadaljujem v svojem starem slogu ... Ker sem v prejšnjem prispevku omenil tudi gledanje TV, še par besed o tem. To "opravilo" pričnem že takoj po zajtrku z ogledom dnevnega TV sporeda v "Vikendu". Ker sem celo dopoldne, do telovadbe pred kosilom, na svojem "delovnem mestu", TV-ja dopoldne še nisem vklopil (mogoče med vikendom, če je kakšno smučanje???). Po kosilu zopet pogledam v Vikend, če sem zjutraj v sporedu odkril kakšno oddajo, ki bi bila zame zanimiva popoldne. Isto "vajo" moram ponoviti še po večerji, ker se seveda ne spomnim, kateri film sem si zjutraj izbral za svoj večerni film. Pri gledanju večernega filma pa je tako, da se na sredini filma sploh ne spomnim kako se je film pričel, na koncu pa se ne spomnim niti začetka niti sredine filma. Danes pa se sploh ne spomnim kateri film sem si ogledal včeraj in če je moja koncentracija sploh toliko vzdržala, da sem si ga ogledal do konca. Zora mi včasih pove, da sva si film, ki ga takrat gledam, že kdaj skupaj ogledala, toda jaz ga vseeno gledam prvič ... TV sprejemnik smo imeli tudi v jedilnici na Soči, vendar sem se ga zelo redko poslužil. Če se prev spominjam sem si nekoč celo ogledal smučarske skoke. Mislim pa, da sem moral biti za ogled TV-ja v jedilnici popolnoma sam, da sem lahko malo "šaltal" po kanalih. Glede gledanja TV-ja na Soči pa se spominjam tudi enega ne preveč prijetnega dogodka. Terapevtka, verjetno psihoterapevtka (???), me je na terapiji že večkrat vprašala kdo je naš predsednik in kdo predsednik vlade. Ker sem bil jaz s svojimi spomini še vedno v času že pokojnega g. Drnovška, sem se nekega večera le odločil, da si ogledam TV dnevnik in tako mogoče uspem ponovno zapomniti zdajšnje politike. Zelo verjetno sem bil takrat še na vozičku, ker ko me je na hodniku zagledala sestra (bilo je malo po 19-ti uri), me je takoj usmerila nazaj v sobo, zelo verjetno, z ne preveč prijaznimi spremljajočimi besedami o gibanju izven sobe po devetnajsti uri. Ker pa sem z besedami že pri razpoložljivi "tehniki" na Soči, moram omeniti in pohvaliti tudi to, da smo imel na razpolago tudi računalnik z internetno povezavo. Še sedaj imam na zadnji strani svojega prvega delovnega zvezka za logopedske vaje, napisano uporabniško ime in geslo za svoj Siolov poštni predal. In mislim, da je bilo branje prejete pošte in mogoče kakšno moje redko poslano sporočilo tudi vsa moja tedanja aktivnost na računalniku. Tudi ostali verjetno niso uporabljali računalnika za kake druge namene ??? Spominim pa se ene gospe, ki je večkrat igrala Pasianso. Med branjem mojega prispevka verjetno ne opazite prav veliko mojih napak in berete, smiselno dokaj urejen prispevek (?). To dosežem tako, da med pisanjem zelo velikrat preverim svojo "novost", najprej glede slovničnih napak (?), nato po še smiselno ustreznost vsakega novega stavka, na do tedaj že napisano vsebino, ki pa se je v tistem trenutkum, seveda ne spominjam več... Razmišljam tudi o temu, da bi jutri z mailom poslal povezavo do te "moje" teme tudi gospe (ne vem, če sem pravilno oblikoval samostalnik gospa) logopedinji na Soči, ki mi je s svojo pomočjo prav gotovo najbolj pomagala, da sedaj lahko to pišem. Malo sem v dvomih zaradi smiselnosti tega dejanja, predvsem, ker vsi moji spomini na Sočo niso preveč lepi in jih v teh prispevkih tudi javno omenjam, toda poimensko nisem imenoval nikogar ????? Mislim, da ji bom ta link jutri vseeno kar poslal, ker je prav ona najbolj zaslužna, da to sedaj sploh lahko pišem ! Ninč, ataIBA, hilton in 13 others 16
Priporočene objave