Biker87 Objavljeno Avgust 18, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 18, 2017 Ni3ous Na TET strani piše za Slovenijo 322 km in 3 dni HR pa 371 km in 2 dni lahko za HR realno planiram 2 dni? Povprečen voznik...
gsxf750 Objavljeno Avgust 19, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 19, 2017 (popravljeno) pred 18 urami, SF pravi: ... Imam eno vprašanje o tracku... Torej če prav razumem, track vodi po Velebitu do skoraj do Starega grada, se potem spusti na jadransko magistralo in se potem spet dvigne proti Tulovim gredam? Do Karlobaga in nadaljuje ob morju po Jadranki Popravljeno Avgust 19, 2017. Popravil gsxf750 SF 1
Wakasaki Objavljeno Avgust 19, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 19, 2017 pred 1 uro, gsxf750 pravi: Do Karlobaga in nadaljuje ob morju po Jadranki se ti da zadevo uprizorit v google maps-ih hvala
gsxf750 Objavljeno Avgust 19, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 19, 2017 pred 45 minutami, Wakasaki pravi: se ti da zadevo uprizorit v google maps-ih hvala zdajle ne gre, sem pozabil kako se gpx nariše v google maps. gpx pa je na strani tet http://www.transeurotrail.org/ Wakasaki 1
miklavc Objavljeno Avgust 19, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 19, 2017 (popravljeno) pred eno uro, Wakasaki pravi: se ti da zadevo uprizorit v google maps-ih hvala Izvoli .kml file za google earth. Kako bi pa to dal v google maps pa nimam pojma. TET-CROATIA-20170726.kml Popravljeno Avgust 19, 2017. Popravil miklavc Wakasaki 1
Wakasaki Objavljeno Avgust 19, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 19, 2017 hvala obema pred 2 urami, gsxf750 pravi: zdajle ne gre, sem pozabil kako se gpx nariše v google maps. gpx pa je na strani tet http://www.transeurotrail.org/ pred 2 urami, miklavc pravi: Izvoli .kml file za google earth. Kako bi pa to dal v google maps pa nimam pojma. TET-CROATIA-20170726.kml
Ni3ous Objavljeno Avgust 20, 2017 Avtor Opozori Objavljeno Avgust 20, 2017 On 18. 8. 2017 at 9:06 PM, SF said: Ja tole z vašimi "šotori" sem tudi sam že opazoval. Meni ob misli, da motor lahko pade name kar slabo rata... Imam eno vprašanje o tracku... Torej če prav razumem, track vodi po Velebitu do skoraj do Starega grada, se potem spusti na jadransko magistralo in se potem spet dvigne proti Tulovim gredam? Zaenkrat gre trek tako ja. Čez Paklenico se ne da speljat treka. Čisto neprevozno. Mogoče s kakim trialom in 2 dni časa bi šlo....vendar je Paklenica zgoraj po vrhu precej zaminirana, tko da bi morda prehitro prispel na cilj. On 18. 8. 2017 at 9:29 PM, jskrablin said: @Ni3ous - kaj pa če bi šotor sidral na drugo stran (naklona) motorja? Da če pade, pade stran od šotora... v tem primeru kvečjemu kako vrv s katero je šotor privezan/sidran na motor utrga. Postavitev šotora na "zunaji strani" je veliko bolj nevarna izbira. Motor če stoji na tački, rabiš veliko sile npr cca 50 kg, da bi ga toliko nagnil nase, da bi preko tačke se prevrnil nate. Na zunanjo stran stran od nagiba tačke pa rabiš samo kakih 10 kg na pade stran od nagiba tačke. Meni se zdi to bolj nevarno. Vsekakor je postavitev zatočišča na tak način tehtna in premišljena izbira. Ni to nekaj kar bi šel delat na pol pijan. 18 hours ago, miklavc said: Izvoli .kml file za google earth. Kako bi pa to dal v google maps pa nimam pojma. TET-CROATIA-20170726.kml Za predogled in info je tole ok, vendar kdor bo rabil trek za dejansko vožnjo TET-a po neki državi, naj si tik pred odhodom zdownloada treke direktno iz www.transeurotrail.org ker so tam vedno najbolj "up to date" verzije z vsemi posodobitvami. Vedno najboljša izbira treka je na voljo tam, kjer se sproti dodaja opombe, spreminja trek, če pride do kake zapore, dodaja se izboljšave, razgledišča, kamp place.... Hrvaški trek bo kmalu doživel extremno posodobitev, ki bo precej boljša od trenutne verzije. igc1, gsxf750, miklavc in 2 others 5
sayo Objavljeno Avgust 20, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 20, 2017 A mi lahko da en gor TET Slovenija v Google earth prosim... igc1 in bosa 2
Dimen Objavljeno Avgust 24, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 24, 2017 9 hours ago, sayo said: Da ne boste preveč nakladali o kampiranju (Dami), a mi lahko prosim kdo da gor TET Slovenija v Googlu earth Evo: TET - SLO.kmz jskrablin in sayo 1 1
Popularna objava Ni3ous Objavljeno Avgust 25, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno Avgust 25, 2017 (popravljeno) Da nadaljujem.... 2. dan TET Balkans. Knin ob reki Krki...ponoči je nekaj prilomastilo, udarim po plahti in izkaže se da je maček, ki se je na smrt prestrašil na polno in glasno pobegne ...zbudim se ob zori, ki je sredi junija zelo zgodaj. Na ta trip sem se podal namenoma sredi junija, ker imam rad dolge dni. Ne rabim veliko spanja, tako lahko maksimalno zaužijem dan. V naslednjih dneh se vrstijo najdaljši dnevi v letu. To je moj čas. Sonca še nekaj časa ne bo iznad horizonta. Dvignem stransko plahto mojega bivaka, ki je dobro služil ponoči in na nasprotni strani preko reke Krke opazim obris trdnjave na hribu. Tole pa zna bit zanimivo, zato grem pogladat pobližje... V zgodnjem jutru je vladala popolna spokojnost zato lepo sproščujoče prečešem vse kotičke in uživam v pogledih na pokrajino in mesto. Zgodovine si ne zapomnim, izhaja pa iz 9 stoletja, kot je povedal Srečko, birt s katerim sva se ga napojila prejšnji večer. https://hr.wikipedia.org/wiki/Kninska_tvrđava Je blo pa lepo za pogledat. Po spustu v dolino je sledila dnevna rutina kot vedno na tovrstnih tripih. Obnovit zaloge za nadaljnih 24 ur z gorivom, vodo in hrano. Tako ni treba skrbeti ali je ta dan na poti še kaka trgovina in dan lahko končam kjerkoli, po možnosti v planini z vsemi potrebšščinami. Cilj je da se ne odmikam iz TET treka in mu vedno 100% sledim, brez da bi moral iti iz poti zaradi goriva, hrane, vode. Tudi napredek je temu primeren, če so stvari logistično poštimane. Nato preko Bosanskega Grahova po asvaltu v BIH in čez kakih 20 km že sledijo makadamske brzinske do 140 km/h po GPS-u, naj me vrag če je tule radar. Kmalu sledi odcep za Šatorsko jezero, kakih 10 km ovinkov in brzinc... na vsakih par km pa veliki kupi dreka po cesti. Kaj je to se sprašujem, saj nisem videl krav da bi se pasle. Čakaj malo tole pa ni kravji drek.... Sem se kar hitro usedel na motor in malo navil gas, da opozorim nase in pičim naprej proti vrhu, proti jezeru. Na vrhu se pripelješ mimo zapuščenega planinskega doma nato pa se odpre veličasten pogled na Šatorsko jezero. Ob zapuščeni koči pri jezeru srečam skupino, se ustavim in malo poklepetamo. Revirni gozdarji imajo malico, vprašam kaj je s temi medvedjimi dreki po cesti in dobim odgovor: Izgleda da nisu stigli do WC-ja. Malo jih gledam, oni to lepo kurijo ogenj, pečejo kobasice, čevape, režejo čebulco.... počitek v senci, nato sprehod do jezera in fotošuting... Mani to ni izgledala malica med delom ampak bolj kot kak prvomajski piknik. Po bosanski so si ga vzel... si rečem, lušno jim je bilo. Spustim se nazaj na glavno žilo TET treka, sledi kakih 60 km gozdne ceste proti Livnem...vozim na višini okoli 1400-1600 m, dolina v ozadnju je še vedno na 1000 metrov nmv. Širši del Bosne tu naokoli leži precej visoko, tudi kadar si v dolini. Lep plac, čaz za počitek in juho katero sem zakuhal na gorilniku. Želodec še vedno ni pri pravi. Juha in malo prepečenca, pa ne preveč, če ne so spet bolečine. Želodček hvaležno sprejme, telo je rabilo energijo. Kako nastane taka fotka, če pa sem sam? Po uri počitka na planini v popolni tišini sem uspel lepo absorbirat naravo okoli mene. Spet mi je sedlo malo vozit, zato se lepo spakiram. Rutinsko preverim ali je vse na mestu, preden speljem za vsak slučaj še potipam ali so vse zadrge zaprte in gasa naprej... Danes je vreme nestanovitno, okoli mene se pripravljajo nevihte, vendar je sreča na moji strani ker uspešno slalomiram med njimi. Lepo sem nagrajen z naravnimi pojavi sem in tja.. Niz za nizom se odpirajo novi pogledi na makadame v prostrani daljavi... Vmes opazim zanimivo vzpetino, zato malo skrenem iz treka in raziskujem... Včasih slučajno naletiš na kak lep razgled, neraziskan kotiček, se splača vzet čas in malo raziskovat. Nadaljevanje po treku med Glamočem in Kupresom... Malo nazaj od spodnje slike, je bilo grozno veliko min, tabla pri tabli z opozorili, napeljani opzorilni trakovi... zelo zelo srhljivo je bilo. Par ovinkov naprej pa tako lepa dolinica, čisti potoček ob strani, lep pogled, vonj borovcev.. idila. Kar težko je doumeti, da je na istem mestu pred dobrimi 20 leti prav tu potekalo vojno klanje. Ker je pred 2 dnevi deževalo, se je našlo tudi nekaj blata... Blato je bilo globoko do osovine, tako da je blo treba še mal z nogami pomagat, da sem čez prišel, spotoma pa pobral še kar se je skrivalo v blatu. Folijo je lepo navilo za zobnik. Odstranim folijo iz kolesa in ko se hočem odpeljat se spet strga zajla sklopke... Ufff tole bo spet problem. K sreči nisem izgubil zatiča nekje v blatu, ki mi ga je prejšnji dan izdelal mehanik na Hrvaškem. Spustim se na bencinsko v Kupres in malo vedrim pod streho, ker je rahlo deževalo. Ta čas izkoristim za popravilo zajle in nekako namestim nazaj sklopko, upam da bo delovala. Jasno postane da ta rešitev ni trajna in vprašanje časa je koliko časa bo še zdržala zajla. Moram najti trajno rešitev, vendar je že pozno popoldne in v Kupresu ne najdem nobenega mekaničarja, ki bi še bil v delavnici in imel voljo kaj delat. Ta čas je nehalo deževat, zato jo kar mahnem naprej preko Kupreškega smučišča proti Ramskem Jezeru. Smučišče na cca 1750 nmv s pogledom na Kupres, vzpon je bil kar dolg, trava rahlo mokra, tako da je bilo potrebno kar z občutkom, pa vseeno na moč, ker je zadnji vzpon dolg in direkt v klanec. Malo je razsuta podlaga, kje kak prikrit kamen v zadnjem trenu pokaže zobe, malo odbije in spremeni smer... zaplet, roke že pečejo, nočem odnehat. Do vrha pridem brez ustavljanja. Uhhh. Lepo je. Spust na drugo stran iz smučišča.... In nadaljevanje proti nižinskem delu, ki je kot že omenjeno še vedno nad 1000 nmv. Sneg plužijo kar z buldožerjem Prihod na Ramsko jezero. Nevihta me je spet ulovila. Ker je bila napoved zelo slaba za celo noč, sem prespal v neki gostilni, še dobro ker je celo noč močno lilo. Ta dan je bil zelo dinamičen, veliko sem prevozil če upoštevam tehnične težave s sklopko in dež ki me je parkrat prestregel. Skupno se je nabralo dobri 300 km. Popravljeno Avgust 25, 2017. Popravil Ni3ous BIF, Mavti, Janezs in 29 others 25 7
gsxf750 Objavljeno Avgust 25, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 25, 2017 pred 8 minutami, Ni3ous pravi: Vmes opazim zanimivo vzpetino, zato malo skrenem iz treka in raziskujem... Včasih slučajno naletiš na kak lep razgled, neraziskan kotiček, se splača vzet čas in malo raziskovat. mimo tele cerkvice sem se pa tud jst danes peljal. Tik pred Kupresom, na desni, na samem. igc1, Mavti, Ni3ous in 1 other 3 1
gsxf750 Objavljeno Avgust 25, 2017 Opozori Objavljeno Avgust 25, 2017 pred 16 minutami, Ni3ous pravi: Vmes opazim zanimivo vzpetino, zato malo skrenem iz treka in raziskujem... Včasih slučajno naletiš na kak lep razgled, neraziskan kotiček, se splača vzet čas in malo raziskovat. mimo tele cerkvice sem se pa tud jst danes peljal. Tik pred Kupresom, na desni, na samem. Danes popoldan na Stožerju, vrh smučišča, je lokalni enduraš z DRom prišel borovnice nabirat. bojc84, igc1, Ni3ous in 1 other 4
Popularna objava Ni3ous Objavljeno September 11, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 11, 2017 3. dan TET Balkans... Celo noč je lepo deževalo in proti jutru vse močneje. En tistih dni ko bi se najraje zakopal nazaj pod topel kovter, le da kovtra ni bilo ampak neka bolj konjska dekna in povšter trd kot kamen, soba pa bolj hladna...… realnost je bila manj idilična. Motor je bil celo noč na dežju.... Vsa oprema in prtljaga je bila povsem prepojena z vodo. K sreči sem zvečer iz motorja umaknil esencialne kose kot so spalka, nekaj oblačil in elektroniko… Dež ob zori poneha, po pobočjih se iz gozda dvigujejo beli oblaki, ki nakazujejo na izboljšanje vremena. Hladno jutro se je zvedrilo in ponovno sem pred sedmo uro že pozajtrkoval, oblečen v polni zaščitni opremi, motor pa kmalu zatem na delovni temperaturi… Hitro padem v ritem… TET trek vodi od Ramskega jezera preko višavja na cca 1500 nmv v smeri Blidinjskega jezera. Hitro ulovim tempo na široki pisti in po zadnjem kolesu preletavam neštete razmetane luže, ker s tem slogom voda ne šprica po škornjih, katere je dobro ohranit suhe, sploh kadar je hladno in imaš pred sabo maratonske etape do noči. Spust v dolino Blidinjskega jezera Nadaljevanje proti Čvrsnici Par ur kasneje sem bil že v Mostarju. Ker gre za večje mesto, sem izkoristil priliko in poiskal eno lokalno delavnico, avtoličarja. Vedel sem da tak mojster potrebuje pri svojem delu avtogeni varilni aparat in prav to sem potreboval, da saniram par stvari na motorju, kot je popravilo zajle sklopke in napokane stopalke za noge. Zatič sklopke sem moral dati zaliti, da preprečim ponovno okvaro zajle nekje na terenu. Pri mojem enduriranju in lastnostih tenerejke, ter tempa vožnje, vozim stoje cca 95%. Očitno je da nosilci stopalke tenerejke niso narejeni za to, saj jih vsako leto varim in tudi tokrat je blo treba popravit razpoke na nosilcih, ko sem bil že ravno pri stvari in imel pri sebi ustrezno opremo. V teh krajih znajo vse popravit in jih je mojster še malo "predelal" in ojačal, (dodal material) tako da bodo v bodoče zdržale precej več. Po dveh urah v Mostarju jo mahnem preko Pločnega (Mostar v dolini) na drugo stran do Zijemlje in nato proti planinam Morine. GPS mi pokaže neko vzporedno sled zato malo raziskujem po planini in najdem nek "back trail" mimo domorodnih ograjenih domačij in čobanov. Občutek sem imel kot da sem našel nek skriti zaklad. Griči na planini Morine so kot v risanki telebajski, vendar se med griči v zatišju skriva bogato lokalno življenje polno pastirskih hlevov in domačij, vendar je za to potrebno zapeljati na stran poti izven glavnega makadama, ki pelje preko planine. Vmes srečam še pastirja, se ustavim pri njem in rečeva eno o planinskem življenju tam gori. Kadarkoli sem naletel na domačine sem se vedno rad ustavil pozdravil in kako rekel z njimi in jim tako izrazil hvaležnost in spoštovanje do njihove zemlje. Po stranpoteh preko Morine, zaidem še do Crnega jezera. Odlični traili do tam, zanimivo za 1x pogledat in če bi bil tam ravno zvečer, bi verjetno tam tudi prespal. Iz Morin se brez zapletov spustim do Uloga po vijugastih makadamih... včasih so brzine kar malo prevelike glede na to da se vozim sam, saj ni nikogar blizu da bi pomagal v sili. Pomirjujoča je le misel da imam s sabo Spot Tracker in bi v sili lahko javil kje sem ali pa bi me vsaj lahko našli po gps koordinatah. Preden se začne asvalt do Kalinovika pot vodi še mimo kake 500 m globoke soteske, če bi šel tu čez rob bi zgrmel do dna... vendar slika nekako tega ne pokaže dovolj dobro.. Kalinovik je majhnoodročno mestece na cca 1100 m nmv, ki je včasih pozimi odrezano od sveta za več mesecev. Vzdušje tukaj je precej nenavadno, domačini pa zelo prijazni. Ustavim se v lokalni trgovinici ob cesti, da nabavim nekaj za pojest in se nato med malico zunaj zadebatiram z domačinoma, ki posedata na klopci. Sonce se je prijetno upiralo, čas je kar letel in skupaj spijemo še 2 Apatinska in se na polno zaklepetamo in smejimo. Nič se jima ni mudilo, meni pa tudi ne...frise so pokal kot to bosanci znajo, vmes pa še eno rečemo o lokalnem življenju. Komot bi spil še kak pir z njima, čez cesto je bil hotelček z bazenom, katerega sta na polno promovirala in na vsak način dopovedovala, da se moram sem še vrnit z družino in tu ostat par dni, ker imajo bazen in to... nekako sem si bolj mislil svoje, ker se mi ni zdelo smiselno razlagat, da Kalinovik sigurno ni ena izmed top destinacij če hočeš imet karkoli podobnega kopališču ali pa kak aquapark. Iz vzhoda so se začeli kazati temni oblaki, kar me je pregnalo naprej, da pobegnem nevihti. Par km iz Kalinovika se zopet nadaljuje deloma gozdni, vendar širok makadam, ki je nekoliko pomešan z zemljo. Pot je ponekje polna luž, vendar se je dalo voziti zelo hitro. Oprijem je bil boljši kot če bi bil teren suh... podlaga je bila super in se nisem ustavljal kaki 2 uri. Tako da sem zelo hitro prišel do Foče in preko meje v MNE. Takoj čez bosansko mejo gre trek levo v hrib za mostom, tako da se nekako ponesreči izognem MNE mejnemu prehodu. Se naredim neumnega in kar pičim dalje po asvaltnem vzponu od zadaj proti Durmitorskem višavju in čez kakih 5-10 km se spet začnejo makadami in kolovozi.. Vmes je en daljši travniški odsek cca 5 km z povsem nevidno potko. Tisti del je brez treka praktično nemogoče odvozit, ker je območje razgibano, ponekje strmo in precej skritih skal je povsod. Trek je tu narejen zelo natančno in prav vidi se da je to odsek TET MNE, ki sem ga sestavil s pomočjo domačih endurašev(oz so ga oni pripravili zame), ki to območje poznajo kot lastni žep. Sam tega treka ne bi našel ali sestavil nikdar. Pozneje se spet pot malo izboljša in spremeni v kolovoze in mimogrede ponuja čudovite poglede na kanjon Pive. Nevihte me že cel dan spremljajo, vendar kot naročeno TET vodi na način, da se uspešno izogibam ploham.. Tokrat me je nevihta lovila od zadaj, vse se je že zapiralo in povsem stemnilo.. ko se v nekem trenutku iz strani odpre in pokaže sonce ter celotno pokrajino obsveti z čudovitimi odtenki oranžne, rumene... hitro ustavim, skočim iz motorja in ravno uspem narediti 2 slike, ko oblaki spet prekrijejo sonce, svetloba izgine in vsega je bilo v manj kot minuti konec. Vseeno se izmažem s tole fotografijo. Sredi Durmitorja skrenem iz TET treka, ker sem dogovorjen da se srečam z skupino endurašev na Žabljaku, tako da po asvaltu krenem naprej do njih. Malo me je že lovil mrak, zebe me že 3 dni, ker je vreme nestanovitno trek pa večinoma vodi preko planin po visokih nadmorskih višinah... Preko Sedla je bilo samo 6 stopinj jaz pa v poletni kros opremi....meglica v daljavi je pravzaprav dež, ki je ravno padal. Vmes me je dobilo še par kapelj dežja in v mraku je temperatura padla na 4 stopinje. Zrak je bil po vonju čisto zimski, ne bi se čudil če bi začel padat sneg... So bili pa razgledi toliko bolj nagrajujoči. Po mraku prispem na Žabljak in se pridružim ekipi iz Bosne, Hrvaške, MNE in Srbije, s katerimi smo se družili še dolgo v noč ob enduraških debatah. Imeli smo pravi mali balkanski enduro miting. Ugotovimo, da smo se že srečevali sem in tja in da se pravzaprav več ali manj že poznamo od prej. Čudovit večer je bil to. Ko potuješ sam, je pot precej bolj organizirana, vse poteka bolj enostavno, hitreje, brez zapletov in čakanja. Dobra plat solo tripa je tudi v tem da se še toliko bolj razveseliš družbe ko na to nanese, pa čeprav ti sicer ni dolgčas na poti. Fantje so se dva dni vozili v družbi mojega starega prijatelja Janka (levo) iz Podgorice, ki je eden najjačih endurašev v MNE. Terene pozna na pamet po celi MNE, možak ima 2 metra, postava kot omara in XR-o prelaga po terenu kot na steroidih. Sploh se ne utrudi in ne rabi pavze. Lahko vozi cel dan, človek je enduro stroj Človek na mestu in v ponos mi je da sva prijatelja! Ta dan sem odvozil tko na pamet rečeno kakih 90 km asvalta, skupno pa 425 km. franc, ofc, Gušter in 46 others 34 15
Popularna objava Nearrain Objavljeno September 12, 2017 Popularna objava Opozori Objavljeno September 12, 2017 5 hours ago, Ni3ous said: Tole je pa material za na prvo stran TET web site-a Bravo !. . . . lepe fotke si napokal SF, menih, Ivana in 9 others 11 1
BIF Objavljeno September 12, 2017 Opozori Objavljeno September 12, 2017 Super....V Kalinovniku si sedel v isti birtiji ob cesti kot jaz pred dvema letoma. Za zanimivost...v Kalinovniku je bojda vojsko služil tudi Adolf Hitler....blizu pa je tudi domačija Radka Mladića....se domačini radi pohvalijo. Zanimivo mesto....in prebivalci ter prebivalke.... ....drugače pa res lepo opisano in zelo lepe fotke.... Ni3ous, Mavti in gsxf750 3
miklavc Objavljeno September 12, 2017 Opozori Objavljeno September 12, 2017 @Ni3ous Fenomenalno tvoja poročanja sko kot droga, ko jih enkrat prebereš, komaj čakaš naslednjega Ni3ous, igc1, BIF in 2 others 5
GO_Tomi Objavljeno September 13, 2017 Opozori Objavljeno September 13, 2017 Dobro si to pofotkal in napisal Ni3ous 1
Popularna objava Ni3ous Objavljeno September 13, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 13, 2017 Dodajam še par slik od tega dne. Gre za prvih 30-40 km TET MNE takoj po prihodu iz BiH. Travniške jase o katerih sem govoril, da jih sam ne bi nikdar uspel najt. Uspelo je s pomočjo Jankota in lokalcev... Vožnja tu čez je bla fenomenalna, čudovita svetloba, preko travniških poljan na polno rastočih rož, ki ravno cvetijo in ko se pelješ preko se očitno sproščajo eterična olja ali nekaj podobnega (kot če pomaneš malo sivke in zadiši), ker je tako močno in lepo dišalo da je blo res nekaj bajnega v kombinaciji z pogledi na drugo stran planin in igro svetlobe sonca in nevihtnih oblakov v okolici. Ta odsek je trajal tako po spominu... kakih 5-6 km. breg, Nearrain, izibajker in 30 others 28 5
Popularna objava Ni3ous Objavljeno September 13, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 13, 2017 Hvala fantje! Dan 4. TET Balkans Enduraši prejšnjega večera so še spali, ta dan so se odpravljali vsak proti svojem domu. Prvo in edino jutro na tem tripu, da sem dejansko moral pripraviti budilko za zjutraj. Z enduraši smo prejšnji večer bili pokonci dolgo in je spanca ostalo samo 5 ur. Vreme je bilo kislo, malo oblačno, preden sva štartala pa je sem in tja padla kaka kaplja dežja, ravno toliko da se ne odločiva nataknit dežjakov. Z Jankotom pa imava plan za ta dan, da se lotiva TET MNE. TET MNE je precej drugačen od TET BiH ali TET CRO, tam je več odprtih in hitrih makadamov, kjer je lažje napredovati in se kilometri kar vrtijo. TET MNE pa je druga zgodba. Teren je precej bolj razsut, debelo, zrahljano kamenje in se vse izmika po neutrjeni podlagi, skrite skale po kolovozih te lahko grdo in nevarno presenetijo, precej je ozkih in strmih serpentin, kjer sprednje kolo otovorjenega motorja kar odriva namesto da bi šel v ovinek. Veliko več je terena z hujšimi vzponi, kjer rabiš inercijo, da spraviš otovorjen 200kg enovaljnik do vrha ipd... V osnovi sem imel na tem tripu odvozit Trans Balkans track v celoti, 100%. Da ga preverim in prečistim, ter šele nato uporabimo za dejanski TET Balkans. Ker sem prejšnji večer zapustil TET trek na drugi strani Durmitorja in prišel k fantom na Žabljak, sva se zjutraj z Jankotom najprej vrnila 25 km nazaj v smeri Trse, na mesto kjer sem včeraj zapustil TET trek in nadaljevala od tam. Okoli 8 ih odrineva iz Žabljaka. 25 km asvalta do prihoda na trek je bilo mokrega in spolzkega, preko Durmitorja, preko Sedla. Vozila sva se kot po jajcih do tja. Rosilo je čedalje bolj, vendar sva še vedno odločna, da ne uporabiva dežjakov, saj bova sicer na offroadu zakuhala . Janko je vozil za mano, nekje vmes ga malo počakam, da me dohiti in se ustavi poleg mene in izjavi: Nikada ne vjeruj ženama koje su opite i nikada ne vjeruj Mitasu u kiši! Vrže v brzino in z enako previdnim tempom odpelje naprej. Kmalu sva ponovno na TET tracku, kjer sem ga zapustil prejšnji dan in v istem momentu posije sonce kot naročeno. Mitaske bolje držijo izven asvalta, mah celo bolje v blatu kot po asvaltu. Takoj spremeniva tempo vožnje v izredno dinamičnega po pol kamniti, vendar utrjeni kolovozni poti mimo katuna z ovcami in par pastirji. Spust proti Nevidiu s krajšim asvaltnim odsekom vmes Postanek v kafani Nevidio. Prijetno vzdušje z lastnikom kafane. Že iz voženj iz preteklih let z Jankotom po MNE, pa mi je povsem znano, da Janko tako ali tako pozna vsakega, pa ni važno kje v MNE se ustaviva. Dan je bil kar hladen in vetroven. Čeprav zunaj ni videti žive duše, je kafana notri čisto polna ljudi in je vse živahno. V Nevidiu natankava polno, kar je pogoj, če hočeš odvozit TET MNE po treku, brez da zgubljaš ure v kolikor ti vmes primanjkuje goriva. Nato nadaljujeva po čusovitih planinah naprej... Lokacija te cerkvice je impresivna, voziš se ure in ure preko planin in potem se kar naenkrat pojavi ta cerkev sedi ničesar. No kamenja zanjo vem da niso iz doline vozil... Kot sem omenil Janko je stroj, vozil pa je z Hondo Xr650, ki se po tem terenu znajde precej bolje kot tenerejka. Bilo je že sredi dneva, ko sem v enem ovinku zaružil.. že drugič na tem tripu in obakrat v MNE ta dan. Tempo je bil malo prehud, teren pa malo preslab, pa se je zgodilo... padec je bil kar neroden, sem precej prbil v tla, tko da sem kar mal počakal na tleh, da sem prišel k sebi od udarca in bolečin v rami in boku. Janko je spregledal da sem na tleh, obrne šele čez par ovinkov in se na poti nazaj dol še on zloži po tleh tja med skale. Sem se prav nasmejal, ker ko se je pobiral je najprej pogledal proti meni ali sem ga videl Medtem si ogledujem motor in vidim da so mi vibracije v 4 dneh vzele vse vijake na šusplati... par vezic in začasno rešiva problem, ko je motor ravno na tleh in je vse pri roki. Nato pobereva motor in se pokaže še več škode...če dobro užgeš ob skalo, tut snake wire ne pomaga... Dobro da je Janko kot en Hulk in je s kombinirkam poravnal bremz tačko v par potezah Sem samo gledal, ker jaz rabim šraufštuk, macolo in metrske vodovodarske papagajke, da lahko tako debel kos železa poravnam nazaj na svoje mesto. Pivot Pegz tačka jo je odnesla brez posledic, če odštejemo praske... kvaliteta ni kaj. Hitro vse sanirava in že letiva naprej čez kakih 10 minut... MNE je čudovita, trek pelje iz ene planine na drugo, asvalta ni skoraj nič. Tereni pa kar zahtevni, odročni in trajajo in trajajo,... možnosti obvozov tudi ni veliko, ali greš preko ali pa v celoti izpustiš neko sekcijo planin in greš na asvalt. Prečkava tako še par planin, nekatere z lepo mehko travniško podlago In končava na Kapetanovem jezeru... videt je lepo, ampak je bilo mrzlo kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Pihala je mrzla, da je kar pilo toploto iz rok in obraza... Sledila so vzdrževalna dela vsak na svojem motorju... nataknit nazaj pogubljene šraufe, poravnat vse ipd... Dunlop 606 pa zgleda da bo zdržala dobro celotno tranzverzalo... Kot sem že omenil Janko vse pozna, ne glede na to kam prideva. Tako so naju zopet povabili v hišo na čaj, da se malo pogrejeva... Možakar v telovniku je gostitelj... Po dobri uri postanka in malo prigrizka sredi dneva počasi osedlava kobilce natakneva čelade ter odpeljeva / nameniva se proti dolini, ko se mimo pripelje gruča 100 kilskih KTM-ov... takoj pomislim, da ni to slučajno Ivan iz Nikšiča. Vodi organizirane enduro fure po MNE. Malo postojim ob poti in jih opazujem... vidim da sta 2 prav nerodna, najbrž prvič na motorju... Ha to je zagotovo Ivanova skupina, ki neke začetnike po planini sprehaja. Nikoli ne bi bil enduro vodič... take tolovaje gledat in nonstop čakat... nimam živcev za to. Raje se vozim za gušt. Janko je medtem tudi ugotovil, da gre za Ivana, zato jo mahneva za njimi in jih dohitiva. Ivan (desno) je tudi TET Linesman za MNE. Prijetno presenečenje in vsi veseli da se srečamo, se še slikamo in eno rečemo. Spust iz Kapetanovega proti dolini gre tule... si misliš pa tam je ja prepad ne pa pot dol... Spodnja slika je narejena kako uro kasneje, po spustu v dolino, prečkanju doline in slikano nazaj iz naslednje planine proti smeri od kjer je slikana zgornja slika. (huh zakomplicirano ampak je tako) Vse izven asvalta, terena da se ti zmeša... Ko takole vmes pogledam na zemljevid/gps in ocenjujem koliko sem že prevozil v zadnjih dneh in koliko terena me še čaka, se malo zaveš enormnih kilometrov, ki še sledijo.. Bolano. Pri teh endurance projektih človek ne sme gledat zadeve kot celoto, treba si je vzet vsak dan posebej, kot ločen cilj, ker če začneš razmišljat na veliko, te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne, teren zahteven, napredek ne pretirano velik in zahteva veliko vztrajnosti in psihične kondicije, da te žene naprej in da ob tem tudi uživaš! In nekje vmes v dolini iz slike zgoraj... Počasi se je vreme spet začelo kisat... natakneva le vetrovke, da ne zebe in da vsaj malo zadrži vlago stran od jakne... Janko pozna kje so placi s studenčnico. Kot običajno narediva ekspresen 5 minutni postanek, kjer se osveživa in napolniva camelbacke in že pičiva dalje. Sledi vzpon v smeri Prokletij... pot v slabem stanju, vreme kislo... precej vztrajnosti je bilo potrebno tukaj... se mi zdi da je trajalo celo večnost da sva od "zadaj" po offroadu prišla do Rikavačkog jezera. Preden sva prispela je cel kup dolgih vzponov in spustov iz planine na planino, da sva prispela, večinoma brez razgledov, delno po gozdu.. Vreme je še vedno malo nagajalo, zato zopet vedriva ob jezeru pod neko streho piknik prostora s klopcami in mizo... in čas izkoristiva, da zakuhava juho in še eno pašto da se segrejeva in okrepčava. Po pavzi, debati nadaljujeva v smeri Podgorice proti krajem Korita in Poprat. Večkrat sva ponovno nagrajena z lepotami narave Črne gore, ki je naravnost izjemna. Pri Popra-u se najine poti ločijo. Janko gre domov v Podgorico, jaz pa se odločim, da jo mahnem kar naprej proti Albaniji proti Teth-u po TET treku. Prejšnji večer z enuraši v Žabljaku klepetamo in povejo, da so pred leti že bili v dolini Teth. Asvalt so potegnili že do vrha prelaza, naprej pravijo da je "kao ko asvalt". Ok si mislim, tole bo lepo prevozno in bom hitro tam, zato naredim pressing in poskusim potegnit do Tetha in tam nekje prespat... Vendar od Poprat-a do meje z AL je skoraj v celoti offroad, teren ne ravno enostaven, zato kar traja vse skupaj še nekaj časa da se sploh spustim v dolino Skadarskega jezera. Po cca 10 km asvalta pridem na Albansko mejo, takoj drug svet... Sledi še nekaj magistralke, prazna cesta široka... in policaj me uhvati, ravno ko čez polno črto prehitim eno počasnelo z avtom...ahhh šit in komaj zbremzam do policaja. Scena je bila kot v filmu, Bad Cop/Good Cop. En me je verbalno masiral, se drl name v albaniščini, js nisem razumel ama ništa.. vsake toliko je mahal z enim listom odtrganim iz zvezka, kjer je imel na roke napisano 10€, 30€ in 50€. Itak da je kazal skos tistih 50€, vsake toliko ga je spet prijel v roke, pokazal in žugal z njim, ter ga spet jezno zabrisal v prtljažnik... Naredil sem se še bolj neumnega, ko da ne vem, da hoče 50€ od mene oz. to je pa meni nepredstavljiva in nedosegljiva vsota s katero zagotovo ne prideva skupaj. Bolj brezizraznega se nisem delal še nikoli v življenju. Skrbelo me je samo to da zgubljam čas in da pred mrakom ne bom prišel v dolino Teth, nekje ob poti na asvaltu pa res ne bi rad spal... Potem pristopi kao Good Cop, z mirnim glasom, začne pisat listek na polički prtljažnika in na tistem odtrganem listu pokaže 10€. Jaz pokimam, on spiše dokonca in plačam. Takoj zatem ko zrihtava, pristopi zopet Bad Cop nazaj in popolnoma obrne kaseto, sedaj je tudi on prijazen, vljuden, miren glas... vse ok, malo ogleduje motor in opremo, občuduje vse ščitnike na body armorju in odobravajoče kima... Si mislim lej glumce albanske... Jebiga sam sem kriv da sta mi vzela 20 minut in 10 evrov, ampak zdej pa gasa naprej... Sledi še nekaj makadamski odsekov, kot bližnjica da se izognem asvaltu. Posrečen terenček in lep vložek, ampak dan gre proti koncu. Na prelaz za Teth pridem ravno ko zaide sonce... malo še dobim pogledov na drugo stran po visokogorju... nato pa sledi makadam v dolino. Nekje vmes ustavim in pogledam GPS... cilj je oddaljen 1.8 km po zračni liniji, vse skupaj pa kakih 20 km poti cik cak... kakšen kilometer globje na dnu doline Teth. Do dol sem rabil skoraj eno uro. Strmine tukaj so srhljive... vrh 20 metrske smreke, ki raste par metrov stran od poti je na isti višini kot pot sama... Na tem odseku me je prvič na vsej vsej turi postalo malo strah. Sam v odročnih krajih, tule se res ne bi rad zvalil čez rob poti... za povrhu je kmalu začel padat dež, vidljivost je bila še slabša, pot pa je postajala vse bolj razsuta in sprana od nalivov, kar se mi je zdelo daleč od tega kar si jaz predstavljam "kao ko asvalt", kot so to opisali enuraški kolegi prejšnji dan. Danes se mi zdi smešno, vendar ko si sam, ponoči, bogu za hrbtom se možgani poigrajo s tabo...pogledujem na armaturo... vozim se kakih 25-30 km/h, po serpentinah še manj... prvič me je bilo zares strah medvedov, ker medved menda lahko teče 50 km/h..torej zaradi tega, ker se mi je zdela serpentinasta pot v temi in dežju prezahtevna za hitro vožnjo in sem vedel, da če bi me lovil medved, bi me zlahka "potrepljal" po hrbtu, da malo počakam, ker po taki poti preprosto nisem mogel peljati tako hitro, kot lahko teče medved. Ufff. Do spusta v Teth me je pošteno opralo...Kampiranje v dežju z mokrimi oblačili, ni bila pametna izbira, zato se nastanim pri Francescotu, v enem izmed gueshousov, ki rastejo kot gobe po dežju v tej dolini. Privoščim si obilno toplo večerjo, da pridem malo k sebi, nato pa direkt spat. Dan je bil kar dolg in naporen, predvsem zaradi zahtevnih poti, ki jih ni bilo konca, ter slabih vremenskih razmer, ki tudi vplivajo na počutje. Ta dan sem skupno odvozil cca 340 večinoma težkih kilometrov. mladench, Quest, jskrablin in 40 others 28 15
MiNa Objavljeno September 17, 2017 Opozori Objavljeno September 17, 2017 Ob 13. 9. 2017 ob 13:25, Ni3ous pravi: te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne Za Črno Goro pravijo "kad bi ju izpeglali, bila bi ko Evropa". hladov, sayo, Ni3ous in 1 other 2 2
Popularna objava Ni3ous Objavljeno September 18, 2017 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 18, 2017 (popravljeno) TET Balkans 5. dan Dolina Teth - Albanija. Kot sem že omenil, to je moj čas... zdani se že ob 5 ih zjutraj. Kmalu zatem sem buden in to brez kake budilke. Ko se zjutraj oblačim si običajno kar takoj nataknem moto zaščitno opremo. Prihranjen čas pri oblačenju in je manj zmede pri pakiranju. Poleg tega pa, če je zaščitna oprema kvalitetna in natančno izbrana, potem niti ni moteča, lahko je povsem udobna in prijetna za nosit. Prejšnji večer sem prišel potemi v dolino in sem šele sedaj zjutraj videl kje točno sem. Vse naokoli zelo visoke gore, Teth pa globoko v dolini. Jutro je bilo še povsem mirno, zato se sprehodim naokoli in si ogledam vas in okolico. Dela se lep dan, odličen za enduriranje. Kar prime me, da se grem spet malo vozit. Počasi se vrnem do Frančeskota, ki je že pripravil dober zajtrk z jajci in svežim sirom, ki ga pridelajo v tej dolini. Guesthouse: Pred sedmo odpeketam iz Tetha v smeri proti Skadru. Smes se igram s snemanjem filmčkov in slikanjem, kar običajno poteka tako da greš že mimo, ko ugotoviš, tole bi blo pa mogoče vredno posnet. Se nato vrneš, postaviš kamero, nato eden do trije mimovozi, nato nazaj, pobrat opremo in spet naprej, kar vzame kar nekaj časa. Je pa potrebno v kolikor hočeš na koncu sestavit en video, ker 3/4 materiala na koncu itak ni uporabnega. Na poti iz Tetha proti Prekalu v smeri Skadra. Tule na sliki spodaj se je blo trenba spustit skoraj do dna doline, nato pa po celi dolini naprej vzdolžno do predzadnje planine in za njo desno. Vzame več kot pol ure brez ustavljanja. Žal mi je da nisem šel preverit kam pelje ta pot preko brvi. Videti je bila uhojena zelo dobro in za vogalom je najbrž kaka skrita mala domačija, ki izgleda kot v pravljici. Prav predstavljam si vse skupaj, tako minimalistično vse. Ne vem povsem natančno za vse, je pa prišla informacija iz večih koncev, preden sem se odpravil na ta del poti.... da za odvozit dolino Teth rabiš 1 dan. 6 ur iz Tetha do Skadra ipd... s kakim SS motorjem mogoče ja. Ali pa otovorjen GS in dva na motorju ali kaj podobnega. Iz Tetha do asvalta proti Skadru sem porabil 2 uri in pol, pa sem se veliko ustavljal, razgledoval in digitalno dokumentiral lepote na poti. Ocenjujem da je bilo vožnje same za manj kot 2 uri. V "predmestju" Skadra zopet "normalna" civilizacija zato hitro izkoristim prvo opcijo in grem na pooblaščeni lokalni servis, da mal porihtam trpežno tenerejko, ki me nikoli ne izda. Na novo napeljeva tudi "snake wire", ki sem ga utrgal še v MNE. Mal uličnega varjenja pri lokalnem skuter majstru Od Tetha in mimo Skadra je vse skupaj okoli 20 km asvalta... In to je bil poleg odseka mimo Rheshen-a tudi edini asvalt tega dne... Pot se potem lepo nadaljuje in razvije v dinamične in raznolike odseke, ki ponujajo svojevrstne poglede na naravo. Svet se tu že spreminja v primerjavi s Črno goro in Tethom.... nič več visokogorja, manj je gozda in več grmičja in razgledov.. . Odličen teren za vožnjo, tenerejka se na takih odprtih terenih počuti fenomenalno in se da vozit 70-90 km/h čisto lepo. Na novo speljan odsek. Preusmerili so kompletno cesto za kakih 5 km. Na veliko gradijo... v tem primeru jez. In zopet na stari cesti, še zadnja trgovina v mestu, pavza osvežilni mali pirček, ter sirnico iz pekarne. V trgovini nakupim še nekaj klobas in kruha... nikoli ne veš kaj ti dan prinese... Nato naprej proti Fushe Lure....po kaki uri makadama pridem do odcepa za Lure park... Ta dan sem odvozil že zelo veliko, bilo je popoldne okoli 16 ure.. jaz pa že kar zelo utrujen od vožnje. V tistem trenutku vidim, da me trek pelje na slabšo pot... ni mi dišala. Bil sem pregret, utrujen, asvalta ta dan je bilo bolj za vzorec, tako da ni bilo časa za počitek... Kaj sem hotel... če sem rekel odvozit transbalkanski trek v celoti, da ga prečistim, potem ni druge.. pa zavijem desno v hrib... Kmalu sledi tabla, ki najavlja Nacionalni park Lure. Pot čez park vodi na cca 1700 metrov nmv, preko njega pa je posejanih 7 jezer. (Liqeni-jezero) V tem trenutku sem bil najbolj utrujen na celotni poti do sedaj... teren pa je prehajal iz "bad to worse". Slika ne naredi pravice. Je bolj strmo in skale večje. Po ovinkih je blo treba motor na sklopki držat, ker sicer nisi mogel manevrirat pravilno preko tako velikih kamnov. Pri vzponu v nacionalni park sem zopet dobil občutek da sem zelo daleč od vsega, pravzaprav je prav ta nacionalni park najbolj odročen na celotni trans balkanski tranzverzali. Nikjer žive duše, tu se res ne bi rad ponesrečil, ker ni nikogar blizu, da bi pomagal. Z jeepom tudi ne bi mogli prit po mene, ker so bile nekje vmes ogromne ( 1 metrske) skale skotaljene na cesto in je bilo prostora vmes le za motor. Torej le reševalna akcija s helikopterjem... v kolikor bi šlo zares. S sabo sem imel Spot tracker, kjer lahko s pritiskom na gumb sprožiš mednarodno reševalno akcijo, ampak na to se ni za zanašat.... situacije so lahko vse mogoče. Bolj ko sem se vzpenjal globoko v park Lure, lepše je bilo... Pozno popoldanski piknik in počitek na soncu ob jezeru... Nadaljevanje preko parka Vse sorte terena na poti preko... Čez park napredujem počasi, kajti teren je zelo zahteven in naporen. Zaradi lepot pa precej ustavljam, slikam in snemam. Zaradi tega si sploh vzamem čas, da se umirim, zaužijem lepe poglede in trenutke, mimo katerih bi sicer morda prehitro preletel mimo. Tule srečam edina človeka na celi planini v zadnjih urah. Možakar ima konkretno puško, tako da mi ne ostane drugega kot friendly pristop "I came in peace". Hitro postanemo zanimivi en drugemu... mene zanima puška... Njiju kje sem bil, kam grem in motor... Po pobočju sta pasla 600 ovc. Vprašam kaj s to puško dela in pojasni s kazanjem na gozd: ORSO PROBLEM. Orso pomeni medved. In zato imata puško in nikoli nikamor brez nje v tem nacionalnem parku. Ok, si mislim, danes tu ne spim zunaj za noben denar... Po prijetnem klepetu, ki je zgledal bolj kriljenje z rokami in uporaba italijanskih, srbskih ipd besed za katere misliš, da bo kaj bolje razumel... se počasi odpravim naprej, ker me že pošteno lovi konec dneva, jaz pa sem še zelo zelo daleč. Namen imam priti iz planine vsaj do kake vasi, kjer bi lahko prespal na območju, kjer medeved razume, da so v bližini ljudje in puške in se ne približuje preveč. Po tej sliki je jasno, da se razdalje tu merijo v času in ne v kilometrih... Sledi še odsek kjer je neurje povsem odneselo pot, ostalo je samo še kamenje, ki je jasno precej hujše kot zgleda od daleč. Uff tule tut ni bilo enostavno biti sam. No bilo je ok, ker s eni nič zgodilo...vendar polno naložena tenerejka z nekaj bencina pa ima krepko čez 200 kg. Ne bi želel pobirat, in bog ne daj da mi pade na nogo. Dan bo danes prekratek, še vedno sem predaleč od doline... Iza ovinka zagledam tole kolibo... dva mladeniča nalagata drva v peč... ustavim se ker sem utrujen, pa čeprav nimam časa in bom zgleda vozil po noči. Fehtam ju za vodo in napolnim meh, medtem pa me zanima kaj počneta.. . Pa sta me povabila na ogled... zbirata vse mleko ovac na planini in predelujeta v sir, katerega potem v celoti za visoko vrednost prodajajo v Tirani. Eden od njiju mi odreže radodaren komad svežega sira za s sabo... Zelo lepo od njiju. Izkažem hvaležnost in takoj trdita, da denarja pa ne sprejmeta... strpam sir v vrečko in majhen košček poskusim... uhhh kako dobro, hitro odlomim še en, vendar tokrat zelo velik kos sira in ga v pričo njiju hlastavo požrem. Izčrpanost, utrujenost dneva sta terjala svoj davek, telo je bilo podhranjeno in je klicalo po vodi in hranilih. Čas je bil ravno pravi. Zato pa sir najbojši, kar sem jih kdaj jedel v življenju. Zdelo se mi je da mi gre direkt v kri, spijem še malo vode in počasi prihajam k sebi. Dan je bil dosedaj zelo naporen kar se zahtevnosti terena tiče, za napredovanje pa je bilo treba veliko vztrajne vožnje. Na trenutke se mi je zdelo da vozim v nekem deliriju brez bolečine. Ko se odpeljem, mi je bilo čez čas malo žal, da nisem vprašal kje ona spita, morda bi lahko pri njima našel varno zavetje pred zvermi za čez noč. Tudi neko malo puško sta imela prislonjeno na vogal kolibe. Ni šans da spim v šotoru kjer še domačini ne gredo brez puške iz hiše.... Do mraka imam še kake pol ure. Da pridem iz planine pa še kako uro več, plus preden najdeš ustrezen plac za prespat in da postaviš kamp... uff danes bo še naporno, si mislim. Par ovinkov naprej se teren odpre zato spet vidim proti dolini. Moja časovna predvidevanja se kar ujemajo, do mraka ne pridem iz planine, kajti sonce je že zašlo za hribe. Ko sem pred leti z GES ekipo rovaril po teh koncih, smo na tem območju ostali brez goriva in sem vedel da moram biti blizu tistega rudnika, kjer smo takrat prosili za gorivo. Delavci v rudniku imajo goriva kolikor češ... ampak rudniška mehanizacija laufa komplet na dizel. Bencina nimajo niti decilitra! Uspem ne zgrešiti rudnika in se ustavim pri fantih, rečemo par besed in Hasim (vodja rudnika) se spomne ekipe motoristov (nas) izpred par let, ko smo iskali gorivo. Takoj postanemo bolj domači. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Rudnik imajo sicer na lepem razglednem mestu Fantje so me prijazno sprejeli medse v svoj dnevni prostor v hiši, poleg pa je še kuhinja. Ponudili so mi krožnik svoje čorbe, ki je bila skoraj samo bolj slabo soljena voda. Ugotovim, da so poredko v dolini in da je tu življenje zelo skromno. Mesa niso imeli. Super, sedaj je na meni da se jim zahvalim za gostoljubje in povlečem ven klobase, kruh, svež sir ki sem ga dobil pri pastirjih kako uro nazaj. Razdelim enakomerno na krožnike, ki so ostali na mizah od čorbice. Malo zadržano so začeli, vendar jim je meso zelo sedlo. Nato skuham še eno pašto na svojem gorilniku, si spet porazdelimo vsak po malo. Sedaj je to postajala že prava pojedina. Spomnim se še da šparam za potrebe v sili še kuhan olupljen kostanj v vakum vrečki, ki sem ga prinesel od doma, zato odprem še to in spet vsi radovedno zobljejo. Za finiš pa ponudim še sladico - sladke dateljne brez koščic... to smo se vsi najedli. Jaz pa sem znatno zmanjšal tovor na motorju. Fantom sem zagotovo zelo popestril njihov jedilnik in korist je bila vzajemna. V njihovem dnevnem prostoru smo se družili še polno v večer, kljub jezikovni barieri smo se vse pomenili, od sistema kopanja rude v rudniku (kopljejo rudo kroma). Hasim je bil vodja rudnika in odgovoren za miniranje. Odprl je tudi skladišče dinamita, vse razložil in pokazal. En dan vrtajo luknje, drug dan zjutraj vstavijo dinamit, razstrelijo in nato cel dan vozijo rudo ven iz jame. Ponovi vajo vsak drugi dan. Impresionirala me je njihova higiena in red v hiši in okoli rudnika. Vse zelo urejeno. Po tleh kot da bi bilo posesano, pa je dnevni prostor po tleh surov beton, ne pa kake ploščice ipd zaključni podi. V kuhinji vsa posoda vzorno pomita in zložena. Zunaj pod streho v vrsti zloženi škornji, nogavice, oprema... vse po vojaško. Zanimiv je bil tudi sistem reda in sedenja v hiši, ki je potekal zelo hierarhično. Meni je takoj pripadel najbolj udoben del kavča, kjer je bilo še cel kup vzglavnikov na voljo. Niso dovolili, da sedem kamorkoli drugam kot tam. Prepričan sem da je Hasim (vodja) odstopil svoje mesto pred TV-jem. Dodal mi je še klopco, da sem lahko imel noge na njej in sem se zleknil kot grof medtem, ko smo klepetali in iskreno povedano prav sedlo mi je, saj sem bil od tega dne konkretno zmatran. Ob straneh so sedeli drugi delavci na lesenih klopeh brez podloge. Ko je padel mrak je zunaj kar zahladilo, saj smo bili še vedno relativno visoko v planini. Še preden smo začeli z večerno gostijo se iz teme v hišo prikaže nov mlad koščen zagorel obraz s palico. Kmalu ugotovim, da gre za čobana, ki pase v okolici in se pride malo pogret k njim in malo med ljudi. Po odnosu do njega dobim občutek, da se pogosto sam povabi tja. Tudi sedel je v počepu, malo odmaknjen od nas vseh, njemu očitno ni pripadal stol. Kadarkoli sem se obrnil k njemu je tako močno strmel vame kot v sedmo čudo. Zanimiv možic, samo gledal je, sodeloval v pogovoru ni povsem nič cel večer. Predvidevam da pri njih tudi ne dobi nič hrane (kar jim najbrž ni za očitat, ker tudi sami niso živeli v izobilju), kajti vsakič ko sem jaz pripravil nov "hod" večerje, sem moral njemu 2x ponudit, da je vzel in še to je pogledoval najprej po ostalih bolj v smislu ali je res zanj a res dobi nekaj tudi on? Večer je bil zanimiv, jaz pa sem kar ugašal od utrujenosti. Ta dan sem prevozil slabih 250 km, ki pa so bili ponekod zelo zahtevni in nevarni. Fantje tudi počasi odhajajo spat in izklopijo še agregat, zato ugasnejo vse luči, tudi luč na dvorišču. S čelno lučko se odpravim po potki navzgor do kontejnerja, v posteljo, spat. Ko odprem vrata je notri polovica delov od bagra. Vonj kot v kaki delavnici, mešanica olja in nafte... najprej umaknem nek ogromen karter in ga porinem kar pod posteljo, ker je v njem še kakih 10 litrov olja, potem odrinem še dolge debele hidravlične cevi, ter par kant olja, da se prebijem do postelje. V kotu najdem prevleko, pogrnem posteljo in se pošteno zleknem nanjo kot ubit. Higiena me ni skrbela. Sem pa 2 x preveril zapah na vratih. Medo ne boš me dobil. Popravljeno September 18, 2017. Popravil Ni3ous Dimen, Someone12, dr.looney in 54 others 39 18
Popularna objava S-trMa Objavljeno September 19, 2017 Popularna objava Opozori Objavljeno September 19, 2017 Možak, če ti ne boš izdal knjige ali potopis iz vseh teh svojih dogodivščin! Jaz bom prvi kupec! vuk76, DAMI34, ofc in 9 others 12
GO_Tomi Objavljeno September 19, 2017 Opozori Objavljeno September 19, 2017 8 hours ago, Ni3ous said: 5. dan ČU-DO-VI-TO! gsxf750, DAMI34 in siks 3
DAMI34 Objavljeno September 19, 2017 Opozori Objavljeno September 19, 2017 lepo je brat tak potopis in dogodivščino, čestitam. siks, bosa, sayo in 1 other 4
Priporočene objave
Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje
Za objavljanje se morate najprej registrirati
Ustvarite račun
Registrirajte se! To je zelo enostavno!
Registriraj nov računPrijava
Že imate račun? Prijavite se tukaj.
Vpišite se