Dakar 2018

[TakeALookAround]

Kva teb spet strela po glavi? Kaj bi rad dopovedal? 

[DAMI34]

pred 11 minutami, DinDiin pravi:

Kva teb spet strela po glavi? Kaj bi rad dopovedal? 

očitno da če maš 100jurjev, se lahko kurčiš na Dakarju.

Eh moj Šešire, kurčiš se že kurčiš, na štartu mogoče....če se pa lahko na cilju, je pa druga muzika.

 

[J.a.m.e.s]

Res ste dosadni s temi premium vozniki. Marčič je naš, slovenec, ki je imel poleg vsega kar je potrebno tudi jajca, da je šel na eno najtežjih dirk na svetu. Namesto, da bi stiskali pesti zanj, se greste tu prepirati. Ponosni bi morali biti nanj, ne pa da se takoj najdejo osebki, ki pljuvajo po njem. Niti se ne čudim da je naša država tam kjer je. A smo res tako zagaman narod, da ne znamo stopiti skupaj al kaj? Na takšni dirki gre vedno kaj narobe in to še ne pomeni, da si šel na dirko nepripravljen. Tudi Markez je padel ob menjavi motorja, pa kaj to pomeni, da je šel na dirko nepripravljen? Da je cele dneve preležal na kavču in si rekel, ajmo gremo dirkat? Fantje eni se tak menite, ko da je šel Marčič na Grobnik odpeljat par krogov....

 

Citiraj

Samo ena dirka na našem planetu velja za najtežjo, najdaljšo, najbolj brezpotno in najnevarnejšo, toda med deset tisoč tekmovanji, aktivnostmi in preizkusi telesa, duha in strojev se zdi nemogoče izbrati eno, ki izstopa. Presežniki so stvar subjektivne ocene in v takšnem duhu lahko v Hemingwayevi zapuščini beremo misel Helmuta Owdna, da na svetu obstajajo le trije športi: avtomobilsko dirkanje, alpinizem in bikoborbe, preostalo pa so le igre. Igre, ki so v obliki raznih žoganj in gole tekmovalnosti večinoma zbrane pod zastavo petih krogov s predpono olimpijske.

Reli, ki se je sprva imenoval Pariz–Dakar, je zaradi težavnosti, dolžine in epskih doživetij postal sinonim težkega. Čeprav ni niti najhitrejša niti najbolj vroča dirka, so proti njej preostale dirke videti kot otroška igra. Drugega od relija, ki v dveh ali treh tednih premeri okoli deset tisoč kilometrov najbolj negostoljubnih predelov Afrike ali Južne Amerike, ni mogoče pričakovati. Podatki o uradno več kot petdesetih mrtvih, tisoče poškodovanih in več deset tisoč do smrti izčrpanih ljudeh v treh desetletjih bolj spominjajo na manjšo vojno kot dirko. Cilja ne vidi niti polovica tekmovalcev in med stotinami prijavljenih nikoli ni povsem nepoškodovanega motorista. Pravzaprav vsako leto se najmanj en dirkač ali član spremljevalnih ekip ne vrne domov.
Reli Dakar enkrat na leto vodi skozi najbolj zapuščene dele zemeljske oble. V zadnjem desetletju je najbolj znana in najpogostejša trasa vodila čez zasneženi Atlas v Maroku, skozi minska polja Zahodne Sahare, neskončne sipine Mavretanije, razbeljeno puščavo Malija in zmešnjavo kolovozov in kaos Senegala. Pestrejša izbira je bilo prečkanje Sahare od vzhoda proti zahodu, skozi Tunizijo v osrčje Sahare in Libijo po čarobni beli puščavi in mimo egiptovskih arheoloških čudes do mističnega Sinaja. Zadnja tri leta pa pelje od Atlantskega oceana, skozi ravne pampe, začinjene s patagonijskimi viharji, pod šesttisočaki Andov do Tihega oceana in skozi najbolj suho puščavo sveta nazaj do Buenos Airesa. Kljub trasi težave, doživetja in prizori na tej dirki že desetletja ostajajo nespremenjeni: do tisoč prevoženih kilometrov na dan, nenehne okvare in poškodbe, brezštevilna zakopavanja in odkopavanja v pesku, ožgani obrazi in zlomljene kosti, hiter makadam, neprevozne zaprašene doline, prelomljeni dirkalniki in neskončna morja sipin, neprevozna kamnita puščava in nasmejani gledalci v vaseh ob trasi ter spektakularna narava. Pa tudi težke noči v strahopričakovanju jutra, v katerih hrumenje motorjev in opojnost hitrosti zamenja le hrup orodja, kompresorjev in varilnikov. Še preden zjutraj utihnejo vrtalniki in macole, znova zahrumijo motorji in iz prahu vstajajo sence umazanih in izčrpanih dirkačev, mehanikov, novinarjev, ki se podajajo na novo odisejado skozi neznani svet svojim strahovom in sanjam nasproti.
To je zgodba o tej dirki in ljudeh, ki na njej iščejo skrajno preizkušnjo sebe, strojev in negostoljubne narave. Zgodba o zadnji veliki dirki, ki v vse bolj pokvarjenem in pomehkuženem svetu še ohranja pridih avanture in skrajnih izzivov onkraj civilizacije, edini dirki na najvišji ravni, ki traja več tednov, prinaša neznano traso in poteka tudi v odprtem prometu, dirki, na kateri največji silaki jokajo kot otroci, na kateri vrhunski dirkalnik ne zagotavlja zmage in so superzvezdniki in amaterji izenačeni pred izzivi prostranstev in trpljenja. Zgodba o edini dirki, na kateri je nenavadno, če vsi preživijo, in na kateri se skoraj vsak, ki pride do cilja, počuti kot zmagovalec. To je dirka, ki briše mejo med vzvišenimi občutki in srhljivo grozo, predvsem pa oboje postavlja v novo dimenzijo. Dirka, na kateri ni pretvarjanja in iz katere ni mogoče izstopiti, ko igra postane pregroba. To je dirka za vse, ki bi radi, da je življenje še kaj več kot najlagodnejša pot od porodnišnice do pokopališča. Kultna dirka, o kateri sanjarijo številni, a si jo kljub sodobnim varnostnim dodatkom drznejo doživeti le redki. Dirka, ki je veliko več kot športni dogodek in avantura. 
Knjiga zato ni zgodba o reliju Dakar kot športnem dogodku, ampak o avanturi, ki jo ta dirka ponuja. Doživetja v najskrajnejših prostranstvih severne Afrike in Južne Amerike so prevelika, pregloboka in presurova, da bi jih lahko stlačili v rezultate. Enako velja za zgodbe vseh, ki jih dirka pušča ob strani, in predvsem zgodbe tistih, ki se borijo na dvo- in štirikolesnih strojih za doživetje in zmago nad seboj, svojimi slabostmi in strahovi, koščkom narave, strojem in sotekmovalcem. Zgodbe o dirkačih, ki v tveganju ne klonejo pred težavami in ne obupajo nad nemogočim, ampak – prav nasprotno – v ovirah vidijo izziv in ne težavo. Seveda pa je knjiga predvsem odsev vsega, kar sem izkusil v desetletju medijskega pokrivanja relija Dakar, ko sem v spremljevalnem avtomobilu z dirkači delil afriške noči, puščavska prostranstva, ameriške višave, pa tudi notranjosti dirkalnih avtomobilov in sedeže dirkalnih motociklov. Moje trpljenje in vzvišeni občutki so bili seveda manjši od doživetij dirkačev, sem pa zato z očmi in dušo doživljal tudi vse tisto ob dirki, kar dirkači, zatopljeni v navigacijo, traso in cilj, spregledajo.
V knjigi je ducat zgodb, med katerimi vsaka odseva eno območje, ki ga dirka prečka, in en vidik dirke. Po faktografskem zgodovinskem uvodu popelje v osrčje mesta Dakar, ki je dalo reliju ime, in razmere črne Afrike, ki navdušujejo in plašijo hkrati. Nadaljevanje je postavljeno na drug konec relija – v Pariz, v katerem se med dirkači na startu išče razloge za udeležbo na dirki, ki ima tudi temnejšo plat. Četrta zgodba je samotno prvoosebno doživetje razmer, skozi katere gre dirka v zahodni Afriki, peta pa podobno doživetje za volanom spremljevalnega vozila na edinstvenem prečkanju Sahare od vzhoda proti zahodu. Dakar leta 2004 velja za enega najtežjih vseh časov, zato zgodba pripoveduje o težavah na koncu sveta in se v spominih leta 2007 na podobni trasi še enkrat vrne v najtežja doživetja ob prečkanju minskih polj Zahodne Sahare. Vmes knjiga postreže z lahkotnejšimi doživetji čarov arabske Afrike ob robu dirke v Maroku in nadaljuje z dirkaško perspektivo – osebnimi vtisi izza krmila zmagovalnih dirkalnikov. Leta 2008 so reli ustavile višje sile, niso pa ustavile dirkanja po najskrajnejših predelih sveta. Dirka se je nato preselila na drug konec sveta, zato se zaključni zgodbi ponujata sami. Drugačnost južnoameriške celine prinaša edinstvene skrajnosti narave, ki so s surovostjo izziv in neločljivo dopolnilo dirkaške dimenzije tega relija. Zaključek prinese kritično razmišljanje o dirki, spremembah, prihodnosti in smislu za vse na njej.
Reli Dakar je nastal, ker je Thierry Sabine ljudem želel približati doživetje puščave, kot jo je izkusil sam. "Dakar navduši vse, ki se ga udeležijo, in prinese sanje tistim, ki ostanejo doma!" Ta knjiga pa je nastala kot moj poskus, da del teh doživetij in podob dirke in sveta, ki ga prečka, delim z vsemi, ki se niso upali pustiti zapeljati sanjam, obenem pa so jim gole sanje premalo. To zato ni pravljica s srečnim koncem, ampak realnost, v kateri tečejo solze in brizga blato v obraz, v kateri so ljudje krvavi pod kožo in razmišljanja niso zavita v celofan. Nekaterim to ne bo všeč in se bodo bali, da se bodo ob tem umazali sami, drugi se bodo zmrdovali nad branjem misli nekoga, ki ni nikoli zmagal na reliju ali napisal knjižne uspešnice, tretji pa bodo našli razgaljeno in kompleksno podobo dirke kot še nikoli doslej. Ne pa popolne resnice, saj ima ta vedno več perspektiv, podob in zgodb. Za nekoga bo preveč dirke, za drugega premalo, za nekatere bodo zgodbe preveč subjektivne, za druge premalo, za nekatere bo dirka preveč razgaljena, za druge preveč krvava. Morda je bilo kaj res drugače, morda sem drugače videl le jaz. Vsak na tem reliju ima svojo zgodbo, a vsaj zame je bilo točno tako!

 
           

Če koga zanima si naj več prebere v tej knjigi:

 

[Darko3g]

Res smo malo zabluzli.

Zame so vsi ti vozniki pravi asi. Ne da se primerjati raznih dirk med seboj. MotoGP zahteva občutek za natančno vožnjo, MXGP verjetno več moči in ravnotežja, večdnevne dirke vztrajnost in organizacijske sposobnosti, v glavnem ne moremo reči, da je nekdo premium dirkač drugi pa turist. Še Kmet2, ki je res turist, je prepeljal od Moskve domov v praktično enem kosu z napol razpadlim motorjem (koliko profesionalcev bi to zmoglo?) Torej kapo dol vsem, ki so tam pa če imajo znanje ali le denar.

Prav zanima me kako bi se na Dakarju odrezal Tim Gajser (ki bi verjetno vozil tovarniško Hondo in imel podporno ekipo). Ko sem pred leti gledal en posnetek, kako je motorista, ki je letel kot sneta sekira, enostavno premetalo in zabrisalo z motorja, sem spoznal kako ekstremne so te dirke. Podobno je na dirki po otoku Man, ki tudi ni enaka klasičnim cestnim dirkam, čeprav je na cesti.

Skratka, če so vam te dirke všeč, jih gledate, če imate denar, znanje in željo, se jih udeležite, sicer pa se tolažite, da so to v glavnem amaterji .

[Ni3ous]

Še ena tipična MS tema. Prava žalost. 

Se tkole spomnem zakaj se javljam samo v dveh al treh temah... 

 

 

[jskrablin]

Zdaj pa prosim mir z amaterji. @sesir nehaj al pa bo še kaka večja batina pela. Resno.

[BRANE]

pred 6 urami, Snecer pravi:

Lisjak je zmagal? nisem gledal v 80. letih, se oproščam.

1% je resnih igračev tam, ki serijsko zmagujejo, ostalo je za statistiko.

Al ne mi rečt, da je šel Marčič z namenom, da zmaga?

lisjak zmagal eno etapo ses husquarno nekoč.

[sesir]

pred eno uro, BRANE pravi:

lisjak zmagal eno etapo ses husquarno nekoč.

Tega nekak ne verjamem....me začudilo ko goglal in vidu,da se na eni dirki pospel vmes kar na 6 mesto v skupnem...sem mislil,da on bolj okoli 34 mesta bil...

Koliko je tovarniških ekip? Danes? Takrat?

Popravljeno Januar 13, 2018. Popravil sesir

[J.a.m.e.s]

Citiraj

Dakarska bralna značka za pridne, četrtič. ;-) Pozdravčke iz bivaka v Uyuniju, tule pa poročilo šeste etape in dneva "počitka". Gremo naprej!

Cev za dovod olja sta Marčiču izdelala dva domačina, v cilj mu je pomagal srbski tekmovalec Saghmeister, a konec dober, vse dobro - danes prvi del maratona La Paz - Uyuni!

La Paz, 13.1.2018

Za udeleženci relija Dakar je prvi, krajši del poti. Včeraj je karavana "počivala" v La Pazu, živahni bolivijski prestolnici, ki je tekmovalce pričakala s pravim karnevalom. Dan počitka je v resnici duhoviti nesmisel, vsaj za tekmovalce kategorije Originals, v kateri tekmuje edini slovenski tekmovalec Simon Marčič, saj Originali dan praviloma porabijo za popravila na motociklih in štirikolesnikih. Na vprašanje, kako je preživel dan počitka, je Simon Marčič izstrelil kot iz topa: "Z orodjem v roki!" In ja, dan "počitka" je zanj prišel kot naročen, saj ga je krvavo rabil za večje popravilo na dirkalniku.

"Na 6. stapi iz Arequipe proti La Pazu mi je šlo odlično, dober ritem sem imel in napadal na polno. Mislim, da sem vozil okrog 50. mesta, ko mi je 20 kilometrov pred ciljem utrgalo cev za dovod olja iz agregata v hladilnik. Najprej sem prosil domačine za nekaj olja, je šlo za silo, a že po nekaj kilometrih sem videl, da preveč teče in da bom v cilj očitno moral peš. Še enkrat letos mi je pomagal srbski tekmovalec Gabor Saghmeister in me privlekel v cilj. Lahko rečem, da ni bil ravno slavnostni vhod v mesto, ki je vrvelo v karnevalskem vzdušju. Takoj po prihodu v tabor pa se je zame začelo iskanje rešitve. Dve uri sem se klatil po taboru, da bi našel cev, a brezuspešno, saj imajo novi modeli KTM reli dirkalnika precej krajšo cev. Na koncu sta mi dva domačina iz la Paza cev izdelala kar doma in mi dobesedno rešila rit. Ponosen sem, da mi je uspelo vse skupaj prebroditi. Da sem sploh prišel do Bolivije, glede na vse težave že na začetku." je, ne da bi za hip odvrnil oči od motorja, pokomentiral Simon, ki od nadaljevanja Dakarja pričakuje predvsem več sreče z motociklom. Da bo puščavski del relija tako težak, ni pričakoval, saj je bil prepričan, da mivko dobro pozna. Izkazalo se je, da je ta veliko mehkejša od na primer tiste v puščavi Liwa, obenem pa je skoraj snežno bela, kar pomeni slabo vidljivost v urah, ko je sonce najvišje.

Danes dirkačev ne čaka le naporna etapa, pač pa še en izziv. Vremenska napoved namreč ni najboljša - v Boliviji je muhasto deževno obdobje, zato bodo oblake prahu vsaj deloma zagotovo zamenjale blatne kopeli. Etapa La Paz - Uyuni je dolga kar 727 km, od tega jih bo kar 425 merila štoparica - daljši brzinec bo samo jutrišnji (498km). V nadaljevanju dirke se bodo etape postopoma podaljševale, s spreminjanjem terena pa se bo stopnjevala tudi hitrost. In če je danes Simonu Marčiču kaj v uteho, je to dejstvo, da bodo danes vsi dirkači enaki, saj je na maratonski etapi pri popravilih na dirkalniku dovoljena le pomoč sotekmovalcev.

Tina Torelli za Simon Marčič Racing

 

[Snečer]

pred 9 urami, BRANE pravi:

lisjak zmagal eno etapo ses husquarno nekoč.

lepo, mogoče kskšen vir, link?

[basbas]

Ne rabiš.

 

[kp-kp]

Se spomnem, kako ste nabijali leta nazaj, da Lisjak nima pojma, da troši davkoplačevalski denar za turizem, da kako ne more biti prvi, itd... Lisjak se je vozil med prvo petnajsterico, do cilja. Slovenija na Dakarju bo zeloooo težko ponovila uspehe Stanovnika. Celo en dan v lokalnem kafiču je tekla debata, da Stanovnik nima za burek proti Marčiču...ja ja..hahahaha

Najboljši etapni uspeh Stanovnika, kolikor se spomnim, 2 mesto. To je bilo še v Afriki. Tik pred ciljem je imel manjši tehnični problem, če ne, bi zmagal. Etapo je zmagal Sala, kasneje tudi Dakar.

V klasi Marathon je bil pa car in večkrat zmagal. Za primerjavo, trenutno prvi v klasi Marathon je 33 skupno.

PS: Bi se šel stavit, da če bi se Stanovnik odločil spet vozit, kljub letom nabije Marčiča za 20+ mest...

Lp

[sesir]

Najboljši prijatelj google najde,da je bil v eni etapi 6 in se s tem pouspel na skupno 10 mesto...

Koliko je tovarniških voznikov...je bil pred katerim že s tem?Mislim,da al se motim?Svaka čast,če mu to uspelo...

Popravljeno Januar 14, 2018. Popravil sesir

[Dr.SPEED]

 

[kp-kp]

pred 45 minutami, sesir pravi:

Najboljši prijatelj google najde,da je bil v eni etapi 6 in se s tem pouspel na skupno 10 mesto...

Koliko je tovarniških voznikov...je bil pred katerim že s tem?Mislim,da al se motim?Svaka čast,če mu to uspelo...

Sem falil za 2. mesto. Bil je tretji in za zmago mu je zmanjkala dobra minuta. To je bilo 2003 na 12. etapi.

[kp-kp]

 

[Lipstick]

Premium ali amater........

https://www.facebook.com/groups/294582433904033/permalink/1906221046073489/

[TakeALookAround]

Hehe, vrjetn mal prevec utrujen

Lisjaku sam kapo dol za dosezke, pa naj se tako boli gostilnicarje

[gift]

pred 20 minutami, DinDiin pravi:

 

Lisjaku sam kapo dol za dosezke, pa naj se tako boli gostilnicarje

Hvala bogu, da ne nosim kape

 

 

[Snečer]

pred 3 urami, kp-kp pravi:

Se spomnem, kako ste nabijali leta nazaj, da Lisjak nima pojma, da troši davkoplačevalski denar za turizem, da kako ne more biti prvi, itd... Lisjak se je vozil med prvo petnajsterico, do cilja. Slovenija na Dakarju bo zeloooo težko ponovila uspehe Stanovnika. Celo en dan v lokalnem kafiču je tekla debata, da Stanovnik nima za burek proti Marčiču...ja ja..hahahaha

Najboljši etapni uspeh Stanovnika, kolikor se spomnim, 2 mesto. To je bilo še v Afriki. Tik pred ciljem je imel manjši tehnični problem, če ne, bi zmagal. Etapo je zmagal Sala, kasneje tudi Dakar.

V klasi Marathon je bil pa car in večkrat zmagal. Za primerjavo, trenutno prvi v klasi Marathon je 33 skupno.

PS: Bi se šel stavit, da če bi se Stanovnik odločil spet vozit, kljub letom nabije Marčiča za 20+ mest...

Lp

Tu je samo novec v špilu in Marčič ima očitno slab material, da več šraufa kot vozi.

 

[J.a.m.e.s]

Citiraj

Draga Slovenija, jutri si lahko spočiješ živce. ;-) Ne bo treba navijati! Organizator je zaradi močnih nalivov, poplav in nevarnosti strel odpovedal 9. etapo Tupiza - Salta. Dirkači zato zdaj v konvoju vozijo kar v Salto - pod vodo je namreč tudi bivak v Tupizi. Sicer pa je za Simonom izjemno uspešna etapa - 57. mesto na skoraj 500-km brzincu med Uyunijem in Tupizo, kar pomeni že skupno 79. mesto. Top top top TOP! Gremo dalje!

[gsxf750]

po 7 etapi manjka 8 od 22 pilotov!

http://www.trackingdakar.nl/en/stage-7/bikes/standings/

[Ni3ous]

V malle moto pa Lyndon napreduje.

Popravljeno Januar 15, 2018. Popravil Ni3ous

[BRANE]

ampak tist prvi je top pa top voznik.

[sesir]

pred 21 minutami, BRANE pravi:

ampak tist prvi je top pa top voznik.

Se ti zdi? MEN LETOS NE!

Za top voznika treba rezat sekundo na krog...se pravi pri Dakarju konkretno nad minuto po etapi....Letos pa trije v pol min....ne vem no...Men se vidi,da top shit dikači počivajo.....

Zanima pa me....

Kaj vozi le KTM in koliko je tovarniških voznikov?

Kaj kdo ve to?

Popravljeno Januar 15, 2018. Popravil sesir