O samoti

[ajgor the mad dog]

Ni potuha........je včasih zelo dobrodošlo,na trenutke zelo prijetno.......in ti to dobr veš!!!!!

:OK: :OK: :OK:

[AREA]

Samota je lahko prijetna četudi te nihče ne čaka. Ravno takrat in samo takrat se človek lahko sooči sam s sabo in svojimi problemi. In samo sam jih lahko reši. Vse ostalo je potuha.

Alla B)

Potuha je ce hodis iz zveze v zvezo ker te je strah samega sebe in skusas s tem pozabit na sebe in svoje probleme. V drugih primerih pa se s tabo nikakor ne strinjam.

[Alla]

Tukaj se nimaš s čim strinjat. Vsak je po svoje narejen. Jaz sem pač taka, da se sama najlažje in najbolš najdem, rešim svoje probleme in se umirim.

Saj pravim.....vsak po svoje fura svoje življenje. Jaz pač uživam, če sem sama s svojimi mislimi.

Alla B)

[AREA]

Tukaj se nimaš s čim strinjat. Vsak je po svoje narejen. Jaz sem pač taka, da se sama najlažje in najbolš najdem, rešim svoje probleme in se umirim.

Saj pravim.....vsak po svoje fura svoje življenje. Jaz pač uživam, če sem sama s svojimi mislimi.

Alla B)

V zgornjem postu nisi napisala da to govoris za sebe, zato sem sklepal da je to tvoje splosno mnenje .)

[nts]

Včasih paše, da si sam....vendar pri meni je ta čas zelo kratek....

Rada sem v družbi fanta in najine družine.....samota ni zame!!

[Nagaya]

...hmmm :hmm:

a bi mi tole ponovno zdefiniral...

kaj je samota..oz kaksno samoto imamo v mislih?

samoto kot fizicno odsotnost oseb v nasi okolici....

ali samoto kot emocionalno nenavezanost na ljudi...?

al kot kaj tretjega?

[Mustang]

Mogoče bi bilo fino pustiti to nedefinirano. Ker že to, kako si posameznik razlaga samoto veliko pove o njem in njegovem pojmovanju samote.

Nekdo je lahko ves čas "fizično" sam in je popolnoma samozadosten. Po drugi strani pa lahko srečaš posameznika, ki je stalno v družbi in je najbolj osamljeno bitje na svetu...

You're born alone, and you die alone. Those moments between those two are up to you.

[andrej]

Se v osnovi ne strinjam s tistim esejem o samoti: če si izgrajena osebnost te družba v ničemer ne prikrajša; če sam veš kdo si ti ničesar ne more vzeti, dobra družba te lahko le obogati.

Tudi samoto pa vsak od nas potrebuje od časa do časa (nekateri več, drugi manj), da zbere misli in je v dialogu s samim sabo. Ta samo-dialog pa se polni tudi in predvsem iz misli, ki nam jih poraja kontakt z drugimi.. in spet pridemo do družbe.

V milnem mehurčku se pač ne da živeti.

[HHV]

Bravo Andrej, tako je (po mojem)

Samota je zdravilo, ki si ga dandanašnji premalokrat privoščimo.

Kolikokrat sem preklel samega sebe, da se na jagi ne morem tako zelo sprostiti, da bi popolnoma pozabil na čas. Vedno te nekaj priganja, vedno moraš še nekam iti ali priti.

Spominjam se trenutkov, ko sem se lahko prepustil naravi in sanjaril v nedogled. Ko ni bilo važno, kje na nebu je sonce in kdaj se bo skrila luna. To je bil balzam za dušo. Tako stanje se še vedno občasno trudim doživeti, a mi uspeva le za kratke trenutke. Škoda, odnehal pa ne bom! Nekakšna meditacija je ta samota.

In ljudje po mojem preveč rinejo v družbo kar tako, kjer so pravzaprav še najbolj osamljeni. S pravo družbo, prijatelji, pa nisi nikoli osamljen, četudi jih dolgo ne vidiš. In nanje se spomniš in dogodke uz njimi podoživljaš tudi ko si sam.

[SiR]

jaz pa se fino samega počutim, ko si na glavo poveznem kacigo in grem na vožnjico ... nič gruntanja, nič dialoga z drugimi ... samo opazovanje okolice in reakcije ... ena taka konstruktivna samota... sam sem v čeladi, pa še kam pridem vmes ... :)

Sicer pa - verjetno je s samoto in družabnostjo tako, kot z yinom in yangom ... eno brez drugega ne gre ... treba je samo najti prave intervale ... in ritem ... če ni ritma, gre vse v maloro ...

[Manu]

Notranji let tvojega srčnega srečnega brezčasja

Res s tvojim časom je tako,

da ne glede na to,

kaj ti z njim počneš,

se vedno skozi njega,

dogajata dve stvari:

Ali ti skozi svoj čas od sebe bežiš,

ali pa skozi njega v sebi pristajaš... :)

Kadar stvari počneš zato,

da bi se zamotil(a),

oziroma, da ti ne bi bilo dolgčas, ali hudo,

vedno le bežiš od sebe...

Ja prtljago duše lahko odložiš le tako,

da preko svojih dnevnih aktivnosti

s svojo dušo stalno čutiš,

to notranjo izpolnjujočo povezavo.

To je tisto, kar res odlaga,

njena bremena v tvoj pretekli čas,

kar te res pripravlja,

na tvoj notranji let,

tvojega srčnega, srečnega brezčasja. :)

stojči Stojan Svet

Samota :cry:

[Dr. _MAXXI_]

Lepo bi sam bit bilo in vedet ne, da obstaja kdo ..... :doze:

Popravljeno Julij 9, 2004. Popravil Dr. _MAXXI_

[Biba]

:chase:

[Manu]

:music1:

[dare]

:music1:

:lol1:

biti sam, biti osamljen in samota so tri različna stanja v katerih pa lahko najbolje spoznaš samega sebe

[Avatar]

Najprej kar zadeva Schopenhauerjev esej(oziroma izsek). Kot filozof mi je precej ljub, na nek način soroden, morda zato ker je bil pesimist. Vsaj mainstream ga tako označuje, verjetno je res bil. Težava je le, pa ne samo z njem, da veliki umi(česar mu ne gre odreči) preveč radi pripisujejo naravi določene lastnosti in vzorce, ter na ta način določajo "svoj" red. Nietzsche je to kritiziral, toda zapadel je v isto zablodo. Zato je to, kar je rečeno, samo delno res. Družbo ljubijo in brez nje ne zmorejo povečini ljudje množice, ovce torej. Čeravno se tudi kakšen Goethe verjetno ne bi branil dobre(ženske) družbe. Tako pač je, da so filozofi povečini osamljeni ljudje. Saj je za razumeti, kajti njihov duh prodira v nove sfere, se sooča z težavami, ki ovce ne zanimajo. In potem spregovori z ovčicami dve ali tri? Ne razumejo ga, zasmehujejo ga. Če je že znan in slaven, pač rečejo, da je zelo pameten. No tako približno je to. Tovarišijo tako najdejo predvsem sami s sabo, z somišljeniki ali z kakšno ljubico(hehe...če je "anima" je najdejo še kar preveč). V samoti lahko najbolje ustvarjaš, to drži. Tudi duha lahko tam spoznavaš, vendar me izkušnje učijo, da ga prav tako dobro lahko spoznavaš v družbi. Tam namreč še predobro odkriješ svoje "slabe" lastnosti, ki jih množica ožigosa kot takšne. Je pa seveda nekakšna razlika med samoto in osamljenostjo, četudi sta oba pojma precej fleksibilna in neopredeljena(in je zato težko reči, kaj točno je samota in kaj osamljenost). Biti osamljen je precej mučno. Vsaj meni, ki sem večinoma rad sam. Toda so trenutki, ko mi dobra družba ustreza. In takrat mi samota z svojo osamljenostjo nič kaj ne ustreza. Ker pa samota in osamljenost povzročata občasno tudi trpljenje, je to predpogoj za ustvarjanje "njalepših biserov". Jaz sem večinoma rad sam. Toda občasno mi nekaj družbe ustreza. A težava je, da samo za določen čas, ker ko ta "čas" mine, mi začne vse presedati. Vedno eni in isti pogovori, eno in iste teme, malo drugačne variacije. Človeku se lahko še zmeša od tega.

[vrho1679]

Jst grem letos sam na dopust/potovanje, pa bomo vidl kako bo, če si sam.

[Manu]

Hvaležen sem vsem tistim, ki so me zavrnili.

Zaradi njih sem zadevo opravil sam. (NN)

B)

[Avatar]

Hvaležen sem vsem tistim, ki so me zavrnili.

Zaradi njih sem zadevo opravil sam. (NN)

B)

Hvaležen sem vsem tistim, ki so me zavrnili.

Zaradi njih sem užival v kresu(grmadi) do jutranjih ur ( :devil: )

[Rocky]

Folk, pa zakaj mislite, da je Bog naredil Adamu življensko sopartnerico Evo?

Pozdrav izpod vinogradov! ROCKY

[Anubis]

Folk, pa zakaj mislite, da je Bog naredil Adamu življensko sopartnerico Evo?

Pozdrav izpod vinogradov! ROCKY

Ker je takrat bog spoznal pomen izraza " v nebo vpijoč smrad", ko je odkril kupe nepomite posode v bližnjih grmih...

:devil:

[SHERIFF]

Ker je takrat bog spoznal pomen izraza " v nebo vpijoč smrad", ko je odkril kupe nepomite posode v bližnjih grmih...

:devil:

:notworthy: B)

[Avatar]

Folk, pa zakaj mislite, da je Bog naredil Adamu življensko sopartnerico Evo?

Pozdrav izpod vinogradov! ROCKY

Zato, da ga je speljala v greh .)

[2384nsdf83]

Samota, tisto stanje duha, v katerem sami zavračamo stike z okolico, ali pa je situacija takšna, da se z okolico ne zmoremo skomunicirati na tak način, da bi nam to ustrezalo. V enem primeru je to do neke mere prijetno, ker je povzročeno z naše strani, v drugem pa je lahko neprijetno, če gre za trajno disonanco med obema komunikacijskima elementoma...

Če ponazorimo matematično - večini ljudi ustreza, če je samota "premica" (ne ravno dolga), le redkim pa tudi, če je "daljica". :-) Skoraj vsak pa se s samoto spozna na tak način, da mu je zgolj kot "točka".

bb

[Alla]

.......če je samota "premica" (ne ravno dolga), ...............

Kolikor mi je še ostalo znanja matematike, je premica neskončno dolga. In mislim da si premice v samoti nihče ne želi. Ipaq smo čredne živali.

Glede "daljic" pa takole. Mislim, da so vsem občasno potrebne in ko pride tako obdobje, ga moramo izkoristit za osebno spoznavanje in rast ne pa za depresijo in smiljenje samemu sebi.

Uživajmo tako v samoti, kot v dvoje ali v množici!

Lp, Alla B)