Dvorana slavnih

TET Balkans 5. dan Dolina Teth - Albanija. Kot sem že omenil, to je moj čas... zdani se že ob 5 ih zjutraj. Kmalu zatem sem buden in to brez kake budilke. Ko se zjutraj oblačim si običajno kar takoj nataknem moto zaščitno opremo. Prihranjen čas pri oblačenju in je manj zmede pri pakiranju. Poleg tega pa, če je zaščitna oprema kvalitetna in natančno izbrana, potem niti ni moteča, lahko je povsem udobna in prijetna za nosit. Prejšnji večer sem prišel potemi v dolino in sem šele sedaj zjutraj videl kje točno sem. Vse naokoli zelo visoke gore, Teth pa globoko v dolini. Jutro je bilo še povsem mirno, zato se sprehodim naokoli in si ogledam vas in okolico. Dela se lep dan, odličen za enduriranje. Kar prime me, da se grem spet malo vozit. Počasi se vrnem do Frančeskota, ki je že pripravil dober zajtrk z jajci in svežim sirom, ki ga pridelajo v tej dolini. Guesthouse: Pred sedmo odpeketam iz Tetha v smeri proti Skadru. Smes se igram s snemanjem filmčkov in slikanjem, kar običajno poteka tako da greš že mimo, ko ugotoviš, tole bi blo pa mogoče vredno posnet. Se nato vrneš, postaviš kamero, nato eden do trije mimovozi, nato nazaj, pobrat opremo in spet naprej, kar vzame kar nekaj časa. Je pa potrebno v kolikor hočeš na koncu sestavit en video, ker 3/4 materiala na koncu itak ni uporabnega. Na poti iz Tetha proti Prekalu v smeri Skadra. Tule na sliki spodaj se je blo trenba spustit skoraj do dna doline, nato pa po celi dolini naprej vzdolžno do predzadnje planine in za njo desno. Vzame več kot pol ure brez ustavljanja. Žal mi je da nisem šel preverit kam pelje ta pot preko brvi. Videti je bila uhojena zelo dobro in za vogalom je najbrž kaka skrita mala domačija, ki izgleda kot v pravljici. Prav predstavljam si vse skupaj, tako minimalistično vse. Ne vem povsem natančno za vse, je pa prišla informacija iz večih koncev, preden sem se odpravil na ta del poti.... da za odvozit dolino Teth rabiš 1 dan. 6 ur iz Tetha do Skadra ipd... s kakim SS motorjem mogoče ja. Ali pa otovorjen GS in dva na motorju ali kaj podobnega. Iz Tetha do asvalta proti Skadru sem porabil 2 uri in pol, pa sem se veliko ustavljal, razgledoval in digitalno dokumentiral lepote na poti. Ocenjujem da je bilo vožnje same za manj kot 2 uri. V "predmestju" Skadra zopet "normalna" civilizacija zato hitro izkoristim prvo opcijo in grem na pooblaščeni lokalni servis, da mal porihtam trpežno tenerejko, ki me nikoli ne izda. Na novo napeljeva tudi "snake wire", ki sem ga utrgal še v MNE. Mal uličnega varjenja pri lokalnem skuter majstru Od Tetha in mimo Skadra je vse skupaj okoli 20 km asvalta... In to je bil poleg odseka mimo Rheshen-a tudi edini asvalt tega dne... Pot se potem lepo nadaljuje in razvije v dinamične in raznolike odseke, ki ponujajo svojevrstne poglede na naravo. Svet se tu že spreminja v primerjavi s Črno goro in Tethom.... nič več visokogorja, manj je gozda in več grmičja in razgledov.. . Odličen teren za vožnjo, tenerejka se na takih odprtih terenih počuti fenomenalno in se da vozit 70-90 km/h čisto lepo. Na novo speljan odsek. Preusmerili so kompletno cesto za kakih 5 km. Na veliko gradijo... v tem primeru jez. In zopet na stari cesti, še zadnja trgovina v mestu, pavza osvežilni mali pirček, ter sirnico iz pekarne. V trgovini nakupim še nekaj klobas in kruha... nikoli ne veš kaj ti dan prinese... Nato naprej proti Fushe Lure....po kaki uri makadama pridem do odcepa za Lure park... Ta dan sem odvozil že zelo veliko, bilo je popoldne okoli 16 ure.. jaz pa že kar zelo utrujen od vožnje. V tistem trenutku vidim, da me trek pelje na slabšo pot... ni mi dišala. Bil sem pregret, utrujen, asvalta ta dan je bilo bolj za vzorec, tako da ni bilo časa za počitek... Kaj sem hotel... če sem rekel odvozit transbalkanski trek v celoti, da ga prečistim, potem ni druge.. pa zavijem desno v hrib... Kmalu sledi tabla, ki najavlja Nacionalni park Lure. Pot čez park vodi na cca 1700 metrov nmv, preko njega pa je posejanih 7 jezer. (Liqeni-jezero) V tem trenutku sem bil najbolj utrujen na celotni poti do sedaj... teren pa je prehajal iz "bad to worse". Slika ne naredi pravice. Je bolj strmo in skale večje. Po ovinkih je blo treba motor na sklopki držat, ker sicer nisi mogel manevrirat pravilno preko tako velikih kamnov. Pri vzponu v nacionalni park sem zopet dobil občutek da sem zelo daleč od vsega, pravzaprav je prav ta nacionalni park najbolj odročen na celotni trans balkanski tranzverzali. Nikjer žive duše, tu se res ne bi rad ponesrečil, ker ni nikogar blizu, da bi pomagal. Z jeepom tudi ne bi mogli prit po mene, ker so bile nekje vmes ogromne ( 1 metrske) skale skotaljene na cesto in je bilo prostora vmes le za motor. Torej le reševalna akcija s helikopterjem... v kolikor bi šlo zares. S sabo sem imel Spot tracker, kjer lahko s pritiskom na gumb sprožiš mednarodno reševalno akcijo, ampak na to se ni za zanašat.... situacije so lahko vse mogoče. Bolj ko sem se vzpenjal globoko v park Lure, lepše je bilo... Pozno popoldanski piknik in počitek na soncu ob jezeru... Nadaljevanje preko parka Vse sorte terena na poti preko... Čez park napredujem počasi, kajti teren je zelo zahteven in naporen. Zaradi lepot pa precej ustavljam, slikam in snemam. Zaradi tega si sploh vzamem čas, da se umirim, zaužijem lepe poglede in trenutke, mimo katerih bi sicer morda prehitro preletel mimo. Tule srečam edina človeka na celi planini v zadnjih urah. Možakar ima konkretno puško, tako da mi ne ostane drugega kot friendly pristop "I came in peace". Hitro postanemo zanimivi en drugemu... mene zanima puška... Njiju kje sem bil, kam grem in motor... Po pobočju sta pasla 600 ovc. Vprašam kaj s to puško dela in pojasni s kazanjem na gozd: ORSO PROBLEM. Orso pomeni medved. In zato imata puško in nikoli nikamor brez nje v tem nacionalnem parku. Ok, si mislim, danes tu ne spim zunaj za noben denar... Po prijetnem klepetu, ki je zgledal bolj kriljenje z rokami in uporaba italijanskih, srbskih ipd besed za katere misliš, da bo kaj bolje razumel... se počasi odpravim naprej, ker me že pošteno lovi konec dneva, jaz pa sem še zelo zelo daleč. Namen imam priti iz planine vsaj do kake vasi, kjer bi lahko prespal na območju, kjer medeved razume, da so v bližini ljudje in puške in se ne približuje preveč. Po tej sliki je jasno, da se razdalje tu merijo v času in ne v kilometrih... Sledi še odsek kjer je neurje povsem odneselo pot, ostalo je samo še kamenje, ki je jasno precej hujše kot zgleda od daleč. Uff tule tut ni bilo enostavno biti sam. No bilo je ok, ker s eni nič zgodilo...vendar polno naložena tenerejka z nekaj bencina pa ima krepko čez 200 kg. Ne bi želel pobirat, in bog ne daj da mi pade na nogo. Dan bo danes prekratek, še vedno sem predaleč od doline... Iza ovinka zagledam tole kolibo... dva mladeniča nalagata drva v peč... ustavim se ker sem utrujen, pa čeprav nimam časa in bom zgleda vozil po noči. Fehtam ju za vodo in napolnim meh, medtem pa me zanima kaj počneta.. . Pa sta me povabila na ogled... zbirata vse mleko ovac na planini in predelujeta v sir, katerega potem v celoti za visoko vrednost prodajajo v Tirani. Eden od njiju mi odreže radodaren komad svežega sira za s sabo... Zelo lepo od njiju. Izkažem hvaležnost in takoj trdita, da denarja pa ne sprejmeta... strpam sir v vrečko in majhen košček poskusim... uhhh kako dobro, hitro odlomim še en, vendar tokrat zelo velik kos sira in ga v pričo njiju hlastavo požrem. Izčrpanost, utrujenost dneva sta terjala svoj davek, telo je bilo podhranjeno in je klicalo po vodi in hranilih. Čas je bil ravno pravi. Zato pa sir najbojši, kar sem jih kdaj jedel v življenju. Zdelo se mi je da mi gre direkt v kri, spijem še malo vode in počasi prihajam k sebi. Dan je bil dosedaj zelo naporen kar se zahtevnosti terena tiče, za napredovanje pa je bilo treba veliko vztrajne vožnje. Na trenutke se mi je zdelo da vozim v nekem deliriju brez bolečine. Ko se odpeljem, mi je bilo čez čas malo žal, da nisem vprašal kje ona spita, morda bi lahko pri njima našel varno zavetje pred zvermi za čez noč. Tudi neko malo puško sta imela prislonjeno na vogal kolibe. Ni šans da spim v šotoru kjer še domačini ne gredo brez puške iz hiše.... Do mraka imam še kake pol ure. Da pridem iz planine pa še kako uro več, plus preden najdeš ustrezen plac za prespat in da postaviš kamp... uff danes bo še naporno, si mislim. Par ovinkov naprej se teren odpre zato spet vidim proti dolini. Moja časovna predvidevanja se kar ujemajo, do mraka ne pridem iz planine, kajti sonce je že zašlo za hribe. Ko sem pred leti z GES ekipo rovaril po teh koncih, smo na tem območju ostali brez goriva in sem vedel da moram biti blizu tistega rudnika, kjer smo takrat prosili za gorivo. Delavci v rudniku imajo goriva kolikor češ... ampak rudniška mehanizacija laufa komplet na dizel. Bencina nimajo niti decilitra! Uspem ne zgrešiti rudnika in se ustavim pri fantih, rečemo par besed in Hasim (vodja rudnika) se spomne ekipe motoristov (nas) izpred par let, ko smo iskali gorivo. Takoj postanemo bolj domači. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Rudnik imajo sicer na lepem razglednem mestu Fantje so me prijazno sprejeli medse v svoj dnevni prostor v hiši, poleg pa je še kuhinja. Ponudili so mi krožnik svoje čorbe, ki je bila skoraj samo bolj slabo soljena voda. Ugotovim, da so poredko v dolini in da je tu življenje zelo skromno. Mesa niso imeli. Super, sedaj je na meni da se jim zahvalim za gostoljubje in povlečem ven klobase, kruh, svež sir ki sem ga dobil pri pastirjih kako uro nazaj. Razdelim enakomerno na krožnike, ki so ostali na mizah od čorbice. Malo zadržano so začeli, vendar jim je meso zelo sedlo. Nato skuham še eno pašto na svojem gorilniku, si spet porazdelimo vsak po malo. Sedaj je to postajala že prava pojedina. Spomnim se še da šparam za potrebe v sili še kuhan olupljen kostanj v vakum vrečki, ki sem ga prinesel od doma, zato odprem še to in spet vsi radovedno zobljejo. Za finiš pa ponudim še sladico - sladke dateljne brez koščic... to smo se vsi najedli. Jaz pa sem znatno zmanjšal tovor na motorju. Fantom sem zagotovo zelo popestril njihov jedilnik in korist je bila vzajemna. V njihovem dnevnem prostoru smo se družili še polno v večer, kljub jezikovni barieri smo se vse pomenili, od sistema kopanja rude v rudniku (kopljejo rudo kroma). Hasim je bil vodja rudnika in odgovoren za miniranje. Odprl je tudi skladišče dinamita, vse razložil in pokazal. En dan vrtajo luknje, drug dan zjutraj vstavijo dinamit, razstrelijo in nato cel dan vozijo rudo ven iz jame. Ponovi vajo vsak drugi dan. Impresionirala me je njihova higiena in red v hiši in okoli rudnika. Vse zelo urejeno. Po tleh kot da bi bilo posesano, pa je dnevni prostor po tleh surov beton, ne pa kake ploščice ipd zaključni podi. V kuhinji vsa posoda vzorno pomita in zložena. Zunaj pod streho v vrsti zloženi škornji, nogavice, oprema... vse po vojaško. Zanimiv je bil tudi sistem reda in sedenja v hiši, ki je potekal zelo hierarhično. Meni je takoj pripadel najbolj udoben del kavča, kjer je bilo še cel kup vzglavnikov na voljo. Niso dovolili, da sedem kamorkoli drugam kot tam. Prepričan sem da je Hasim (vodja) odstopil svoje mesto pred TV-jem. Dodal mi je še klopco, da sem lahko imel noge na njej in sem se zleknil kot grof medtem, ko smo klepetali in iskreno povedano prav sedlo mi je, saj sem bil od tega dne konkretno zmatran. Ob straneh so sedeli drugi delavci na lesenih klopeh brez podloge. Ko je padel mrak je zunaj kar zahladilo, saj smo bili še vedno relativno visoko v planini. Še preden smo začeli z večerno gostijo se iz teme v hišo prikaže nov mlad koščen zagorel obraz s palico. Kmalu ugotovim, da gre za čobana, ki pase v okolici in se pride malo pogret k njim in malo med ljudi. Po odnosu do njega dobim občutek, da se pogosto sam povabi tja. Tudi sedel je v počepu, malo odmaknjen od nas vseh, njemu očitno ni pripadal stol. Kadarkoli sem se obrnil k njemu je tako močno strmel vame kot v sedmo čudo. Zanimiv možic, samo gledal je, sodeloval v pogovoru ni povsem nič cel večer. Predvidevam da pri njih tudi ne dobi nič hrane (kar jim najbrž ni za očitat, ker tudi sami niso živeli v izobilju), kajti vsakič ko sem jaz pripravil nov "hod" večerje, sem moral njemu 2x ponudit, da je vzel in še to je pogledoval najprej po ostalih bolj v smislu ali je res zanj a res dobi nekaj tudi on? Večer je bil zanimiv, jaz pa sem kar ugašal od utrujenosti. Ta dan sem prevozil slabih 250 km, ki pa so bili ponekod zelo zahtevni in nevarni. Fantje tudi počasi odhajajo spat in izklopijo še agregat, zato ugasnejo vse luči, tudi luč na dvorišču. S čelno lučko se odpravim po potki navzgor do kontejnerja, v posteljo, spat. Ko odprem vrata je notri polovica delov od bagra. Vonj kot v kaki delavnici, mešanica olja in nafte... najprej umaknem nek ogromen karter in ga porinem kar pod posteljo, ker je v njem še kakih 10 litrov olja, potem odrinem še dolge debele hidravlične cevi, ter par kant olja, da se prebijem do postelje. V kotu najdem prevleko, pogrnem posteljo in se pošteno zleknem nanjo kot ubit. Higiena me ni skrbela. Sem pa 2 x preveril zapah na vratih. Medo ne boš me dobil.

Če danes sešteješ svojo starost in letnico rojstva, dobite rezultat 2017. to se zgodi na vsakih 1000 let ...

Retweeted Nemaña* (@NemanjaRakovic): Kakva godina za slovence: - uvalili amerima prvu damu - uzeli hrvatima nesto oko mora - digli srbima zlato ispred nosa Zabari, cuvajte trst

Možak, če ti ne boš izdal knjige ali potopis iz vseh teh svojih dogodivščin! Jaz bom prvi kupec!

Jaz menjam čelado vsako leto, ker želim imeti vedno lepo, lepo, lepo, lepo

LAHKO NOČ

Kunoč podnevi

ti, k si šminker

Sva šla proti Istanbulu...pa sva se kot se spodobi malo zavozla...

... sem vzel kalkulator, pa probal tole.. recimo: 1965+52=2017 ... to res drži.. .... zdej... če se postavim 1000 let naprej, se mi pa ne izide.. a moram vzet, da sem takrat tut 52 star...al 1052?!?.. ...nikakor ne dobim 2017..

...jp ...res je.. strošek motorja (bencin, 2-3 pari gum, registracija in dva navadna servisa) za eno leto ob 20.000 km znaša minimalno 3.000€. .... pomnožiš s 5 sezon = 15.000€ .. in strošek ene čelade 500€ je neznaten.

Tak je, če te imajo vse "zveri" rade

MAUS MA TOLK GLOBOKE,DA GA NOBEN VEČ NE ŠTEKA

ne kompliciri ... garantiram ti, da takrat nauš tole preračunavu kdor ne šteje več let, je mrtu

... kaj to komplicirate s pručkami... pa kanali... .... jest ga obrnem in položim na zic pa balanco, pa imam vse z vrha dostopno

...pa zlat DD obroćek mora imet, da paše k zlatim škorenjcem...

js po največ 4-5 letih zamenjam motor, in pol avtomatično še čelado, ker ne pašejo skup barve

Asfalt je zmes bitumenskega veziva in kamnitih zrn. Bitumen je iz zemeljskega olja pridobljena težko hlapljiva zmes različnih organskih substanc. Bitumen se pridobiva z destilacijo surove nafte. Zaradi tega je novo položeni asfalt spolzek in je potrebo nekaj dežja, da spere nafto z vozišča ter različnih temperaturnih razlik ... običajno je na novo položenem asfaltu znak – spolzko vozišče ... Na planinskem polju, ko je bil nov asfalt, je kr blo spolzko, vendar ob vožnjo po omejitvah, tega nisem čutil Po novo položenem asfaltu sem še posebej previden.

Dobr bi bil za ovce pasti !

... ne.. ...eno kawo manj si plačaš , pa prišparaš za ćelado v petih sezonah... ...aja... sej tebi itak drugi kawo plačujejo.... pol pa ni čudn, da se s starimi čeladami okol vozjo... ...ok... še malo resnosti. Podkapa veliko pripomore k ohranitvi čelade. Sploh pri tistih, ki se močno znojijo v glavo. Tudi jaz sem med njimi. Ne predstavljam si, da ne bi dal podkape na glavo. Vedno, ko dam čelado z glave, imam mokro podkapo, ki jo vsakič poveznam preko ogledala, da se posuši, kadar kawcam s kom izmed vas. Sej čelada je tudi vlažna... ampak večina "žmohta" ostane v podkapi, ki jo opereš vsakič, ko prideš domov. Znoj zelo kvarno deluje na oblazinjenje notranjosti čelade. Pena začne razpadati in se razkrajati... če ne pereš notranjosti.... in kontraefekt: ... večkrat pereš notranjost in jo razdiraš... bolj se uničuje oblazinjenje. ... sama školjka čelade: Vsak material se stara. Naravno staranje je, da je recimo čelada na polici...in lepo čaka na svojo starost. Tu doseže male temperaturne ekstreme in jih je malo. Če pa imaš čelado na žgočem soncu, pa potem hladna noč....in to xxxx krat, je pa to že umetno staranje, kjer se ta pojav za mnogokratnik poveča.... oz. se čelada mnogokrat hitreje postara. Zdaj ne vem, kako je to s polikarbonatnimi čeladami, kako vpliva staranje na ta material.... kompozitne pa bi morale biti narejene iz vrhuskih komponent, kot sta karbon in kevlar, in mogoče še kak sloj stekla sem ter tja. Tu je na staranje najbolj podvrženo vezivo (smola)... ki je spet odvisno kake vrste je...oz. kvalitete. ... + tega je verjetno temprana (termično obdelana, da doseže končno trdnost in trdoto in da drži obliko). Saj pravim... malo ugibam, kako je narejeno... ampak mislim, da je točno tako, kot sem napisal. Zdaj, če je narejena lupina iz vrhunskega kompozita, bi morala prej razpasti notranjost, kot lupina.

če delaš po cca 20.000 km na leto po vseh pogojih, je normalno, da se čelada kar ornk znuca ... vsaj meni ... in potem mi nekateri, ki delajo po 5.000 na leto pravijo, kok hitr uničm čelado ... menjam na največ 3 leta ... tudi kombinezon ... na 5 let, ker vse unićm

jaz jo ponavadi ko gre prst skozi stiropor ampak to so verjetno bolj izjeme Predpišejo marsikaj, ponavadi pa prej čelado menjamo, ker se pri stari "pomečka" notranjost, čelada opleta, šipca podrsa, ali kaj blaga potrže, načeloma pa prav nobenemu ne verjamem, da čelada izgubi svoj primarni namen, ko je stara več kot 3 leta. Poleg tega pa, a ne bi bilo bolje, če bi pisali....čelado se menja po recimo 100.000 prevoženih kilometrih, kar sigurno bolj dejansko odraža obrabo čelade.

Ah, dokler je MM v njegovi formi, bodo Repsol in ostali sponzorji (tudi RedBull) dali več kot dovolj denarja, da bo ostal na zmagovalnem mopedu. Ne verjamem pa, da bo ga "EGO" toliko zjebal, kot je že marsikoga, tudi "največjega -a"...

a to misliš, da vsakič tankaš liter manj ... in evo po petih letih ... ćelada

Morda gre za namerne sibke točke pri vzpodbujanju prodaje? V nekaj letih pride na trg prenovljen model čelade in čelada z znaki starosti je potrebna zamenjave. Morda so Nemci postali bolj pretkani kot nesposobni?

Miha ga ma za rezervne dele

ktm kva pa druzga

malo potepanja po prečudoviti novi cesti TAMARË - ALBANIA še vedno prijetnih 27 stopinj

Zbiramo nove podatke za nadaljevanje serije... Tako, da brez skrbi! Le domov je še potrebno priti in strniti vtise. Avtor teme nima časa za kakšno objavo, ker zbira dnevna dogajanja

Po mojem velja to tudi jutri.... pa včeraj.... pa... @Zivnorc potem dobiš letnico tistega leta nje .... In bo 3017

saj jo polivajo, vendar je v notranjosti še vroči asfalt in to počasi ven hlapi .. si predstavljam ljudi, ki bi pisali razne dopise, da je asfalt položen in cesta še 14 dni zaprta kot je Dami omenil .. za normalno vožnjo je asfalt čisto v redu in dovolj dober oprijem za normalno vožnjo... kot sem omenil, je običajno je začasno postavljen znak spolzko vozišče in velikokrat pustijo znak delo na cesti z omejitvijo hitrosti ... pol se pa ljudje jezijo, zakaj ni nobenega na cesti, nov asfalt in omejitev.

...pr indijancih.....

Kolk pogosto bi jih šele kakšna Eva Herzigova menjala (čelad mislim), če bi bila bajkerca

pa tudi novi in lepši modeli pridejo

po mojem zato, ker vseeno ni tako kritično, je pa res, da je nekoliko slabše z oprijemom (predvsem če se pretirava)

lepo je brat tak potopis in dogodivščino, čestitam.

... pa da razširim izračun: ... vsakič, ko tankaš gorivo, spraviš v šparowček 1,5 € in se ti v petih letih nabere za vrhunsko čelado.

Samo je odvisno koliko časa imaš v teh 5 letih čelado na glavi, če je večinoma v omari ne more biti enaka tisti, katera je skoraj stalno v uporabi?

lej, po 5. letih se čelada že fejst obrabi, notranjost se posede in postane prevelika, a razumeš sedaj me pa zanima, če bi se vozil z 5 let starimi gumami, kljub temu, da imajo profil naj vsak dela, kar hoče, jest take stvari menjam, ker so potrošni materjal, prav tako oblačila, kombinezon, pa ne da niso več dobra, znošena so, sploh, če se veliko voziš

čelada se menja na 3-5 let če vam je to prehud strošek, razmislite o drugem konjičku

Ko gubi dobitak - dobiva gubitak

prelep pogled na ALEKSANDER VELIKI in prijetnih 30 stopinj

sonce je posijalo in 320 km je mimo

Corfu is liberated !!! Najvisja pozicija je moja, kar se tice strateske prednosti

Hvala fantje! Dan 4. TET Balkans Enduraši prejšnjega večera so še spali, ta dan so se odpravljali vsak proti svojem domu. Prvo in edino jutro na tem tripu, da sem dejansko moral pripraviti budilko za zjutraj. Z enduraši smo prejšnji večer bili pokonci dolgo in je spanca ostalo samo 5 ur. Vreme je bilo kislo, malo oblačno, preden sva štartala pa je sem in tja padla kaka kaplja dežja, ravno toliko da se ne odločiva nataknit dežjakov. Z Jankotom pa imava plan za ta dan, da se lotiva TET MNE. TET MNE je precej drugačen od TET BiH ali TET CRO, tam je več odprtih in hitrih makadamov, kjer je lažje napredovati in se kilometri kar vrtijo. TET MNE pa je druga zgodba. Teren je precej bolj razsut, debelo, zrahljano kamenje in se vse izmika po neutrjeni podlagi, skrite skale po kolovozih te lahko grdo in nevarno presenetijo, precej je ozkih in strmih serpentin, kjer sprednje kolo otovorjenega motorja kar odriva namesto da bi šel v ovinek. Veliko več je terena z hujšimi vzponi, kjer rabiš inercijo, da spraviš otovorjen 200kg enovaljnik do vrha ipd... V osnovi sem imel na tem tripu odvozit Trans Balkans track v celoti, 100%. Da ga preverim in prečistim, ter šele nato uporabimo za dejanski TET Balkans. Ker sem prejšnji večer zapustil TET trek na drugi strani Durmitorja in prišel k fantom na Žabljak, sva se zjutraj z Jankotom najprej vrnila 25 km nazaj v smeri Trse, na mesto kjer sem včeraj zapustil TET trek in nadaljevala od tam. Okoli 8 ih odrineva iz Žabljaka. 25 km asvalta do prihoda na trek je bilo mokrega in spolzkega, preko Durmitorja, preko Sedla. Vozila sva se kot po jajcih do tja. Rosilo je čedalje bolj, vendar sva še vedno odločna, da ne uporabiva dežjakov, saj bova sicer na offroadu zakuhala . Janko je vozil za mano, nekje vmes ga malo počakam, da me dohiti in se ustavi poleg mene in izjavi: Nikada ne vjeruj ženama koje su opite i nikada ne vjeruj Mitasu u kiši! Vrže v brzino in z enako previdnim tempom odpelje naprej. Kmalu sva ponovno na TET tracku, kjer sem ga zapustil prejšnji dan in v istem momentu posije sonce kot naročeno. Mitaske bolje držijo izven asvalta, mah celo bolje v blatu kot po asvaltu. Takoj spremeniva tempo vožnje v izredno dinamičnega po pol kamniti, vendar utrjeni kolovozni poti mimo katuna z ovcami in par pastirji. Spust proti Nevidiu s krajšim asvaltnim odsekom vmes Postanek v kafani Nevidio. Prijetno vzdušje z lastnikom kafane. Že iz voženj iz preteklih let z Jankotom po MNE, pa mi je povsem znano, da Janko tako ali tako pozna vsakega, pa ni važno kje v MNE se ustaviva. Dan je bil kar hladen in vetroven. Čeprav zunaj ni videti žive duše, je kafana notri čisto polna ljudi in je vse živahno. V Nevidiu natankava polno, kar je pogoj, če hočeš odvozit TET MNE po treku, brez da zgubljaš ure v kolikor ti vmes primanjkuje goriva. Nato nadaljujeva po čusovitih planinah naprej... Lokacija te cerkvice je impresivna, voziš se ure in ure preko planin in potem se kar naenkrat pojavi ta cerkev sedi ničesar. No kamenja zanjo vem da niso iz doline vozil... Kot sem omenil Janko je stroj, vozil pa je z Hondo Xr650, ki se po tem terenu znajde precej bolje kot tenerejka. Bilo je že sredi dneva, ko sem v enem ovinku zaružil.. že drugič na tem tripu in obakrat v MNE ta dan. Tempo je bil malo prehud, teren pa malo preslab, pa se je zgodilo... padec je bil kar neroden, sem precej prbil v tla, tko da sem kar mal počakal na tleh, da sem prišel k sebi od udarca in bolečin v rami in boku. Janko je spregledal da sem na tleh, obrne šele čez par ovinkov in se na poti nazaj dol še on zloži po tleh tja med skale. Sem se prav nasmejal, ker ko se je pobiral je najprej pogledal proti meni ali sem ga videl Medtem si ogledujem motor in vidim da so mi vibracije v 4 dneh vzele vse vijake na šusplati... par vezic in začasno rešiva problem, ko je motor ravno na tleh in je vse pri roki. Nato pobereva motor in se pokaže še več škode...če dobro užgeš ob skalo, tut snake wire ne pomaga... Dobro da je Janko kot en Hulk in je s kombinirkam poravnal bremz tačko v par potezah Sem samo gledal, ker jaz rabim šraufštuk, macolo in metrske vodovodarske papagajke, da lahko tako debel kos železa poravnam nazaj na svoje mesto. Pivot Pegz tačka jo je odnesla brez posledic, če odštejemo praske... kvaliteta ni kaj. Hitro vse sanirava in že letiva naprej čez kakih 10 minut... MNE je čudovita, trek pelje iz ene planine na drugo, asvalta ni skoraj nič. Tereni pa kar zahtevni, odročni in trajajo in trajajo,... možnosti obvozov tudi ni veliko, ali greš preko ali pa v celoti izpustiš neko sekcijo planin in greš na asvalt. Prečkava tako še par planin, nekatere z lepo mehko travniško podlago In končava na Kapetanovem jezeru... videt je lepo, ampak je bilo mrzlo kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Pihala je mrzla, da je kar pilo toploto iz rok in obraza... Sledila so vzdrževalna dela vsak na svojem motorju... nataknit nazaj pogubljene šraufe, poravnat vse ipd... Dunlop 606 pa zgleda da bo zdržala dobro celotno tranzverzalo... Kot sem že omenil Janko vse pozna, ne glede na to kam prideva. Tako so naju zopet povabili v hišo na čaj, da se malo pogrejeva... Možakar v telovniku je gostitelj... Po dobri uri postanka in malo prigrizka sredi dneva počasi osedlava kobilce natakneva čelade ter odpeljeva / nameniva se proti dolini, ko se mimo pripelje gruča 100 kilskih KTM-ov... takoj pomislim, da ni to slučajno Ivan iz Nikšiča. Vodi organizirane enduro fure po MNE. Malo postojim ob poti in jih opazujem... vidim da sta 2 prav nerodna, najbrž prvič na motorju... Ha to je zagotovo Ivanova skupina, ki neke začetnike po planini sprehaja. Nikoli ne bi bil enduro vodič... take tolovaje gledat in nonstop čakat... nimam živcev za to. Raje se vozim za gušt. Janko je medtem tudi ugotovil, da gre za Ivana, zato jo mahneva za njimi in jih dohitiva. Ivan (desno) je tudi TET Linesman za MNE. Prijetno presenečenje in vsi veseli da se srečamo, se še slikamo in eno rečemo. Spust iz Kapetanovega proti dolini gre tule... si misliš pa tam je ja prepad ne pa pot dol... Spodnja slika je narejena kako uro kasneje, po spustu v dolino, prečkanju doline in slikano nazaj iz naslednje planine proti smeri od kjer je slikana zgornja slika. (huh zakomplicirano ampak je tako) Vse izven asvalta, terena da se ti zmeša... Ko takole vmes pogledam na zemljevid/gps in ocenjujem koliko sem že prevozil v zadnjih dneh in koliko terena me še čaka, se malo zaveš enormnih kilometrov, ki še sledijo.. Bolano. Pri teh endurance projektih človek ne sme gledat zadeve kot celoto, treba si je vzet vsak dan posebej, kot ločen cilj, ker če začneš razmišljat na veliko, te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne, teren zahteven, napredek ne pretirano velik in zahteva veliko vztrajnosti in psihične kondicije, da te žene naprej in da ob tem tudi uživaš! In nekje vmes v dolini iz slike zgoraj... Počasi se je vreme spet začelo kisat... natakneva le vetrovke, da ne zebe in da vsaj malo zadrži vlago stran od jakne... Janko pozna kje so placi s studenčnico. Kot običajno narediva ekspresen 5 minutni postanek, kjer se osveživa in napolniva camelbacke in že pičiva dalje. Sledi vzpon v smeri Prokletij... pot v slabem stanju, vreme kislo... precej vztrajnosti je bilo potrebno tukaj... se mi zdi da je trajalo celo večnost da sva od "zadaj" po offroadu prišla do Rikavačkog jezera. Preden sva prispela je cel kup dolgih vzponov in spustov iz planine na planino, da sva prispela, večinoma brez razgledov, delno po gozdu.. Vreme je še vedno malo nagajalo, zato zopet vedriva ob jezeru pod neko streho piknik prostora s klopcami in mizo... in čas izkoristiva, da zakuhava juho in še eno pašto da se segrejeva in okrepčava. Po pavzi, debati nadaljujeva v smeri Podgorice proti krajem Korita in Poprat. Večkrat sva ponovno nagrajena z lepotami narave Črne gore, ki je naravnost izjemna. Pri Popra-u se najine poti ločijo. Janko gre domov v Podgorico, jaz pa se odločim, da jo mahnem kar naprej proti Albaniji proti Teth-u po TET treku. Prejšnji večer z enuraši v Žabljaku klepetamo in povejo, da so pred leti že bili v dolini Teth. Asvalt so potegnili že do vrha prelaza, naprej pravijo da je "kao ko asvalt". Ok si mislim, tole bo lepo prevozno in bom hitro tam, zato naredim pressing in poskusim potegnit do Tetha in tam nekje prespat... Vendar od Poprat-a do meje z AL je skoraj v celoti offroad, teren ne ravno enostaven, zato kar traja vse skupaj še nekaj časa da se sploh spustim v dolino Skadarskega jezera. Po cca 10 km asvalta pridem na Albansko mejo, takoj drug svet... Sledi še nekaj magistralke, prazna cesta široka... in policaj me uhvati, ravno ko čez polno črto prehitim eno počasnelo z avtom...ahhh šit in komaj zbremzam do policaja. Scena je bila kot v filmu, Bad Cop/Good Cop. En me je verbalno masiral, se drl name v albaniščini, js nisem razumel ama ništa.. vsake toliko je mahal z enim listom odtrganim iz zvezka, kjer je imel na roke napisano 10€, 30€ in 50€. Itak da je kazal skos tistih 50€, vsake toliko ga je spet prijel v roke, pokazal in žugal z njim, ter ga spet jezno zabrisal v prtljažnik... Naredil sem se še bolj neumnega, ko da ne vem, da hoče 50€ od mene oz. to je pa meni nepredstavljiva in nedosegljiva vsota s katero zagotovo ne prideva skupaj. Bolj brezizraznega se nisem delal še nikoli v življenju. Skrbelo me je samo to da zgubljam čas in da pred mrakom ne bom prišel v dolino Teth, nekje ob poti na asvaltu pa res ne bi rad spal... Potem pristopi kao Good Cop, z mirnim glasom, začne pisat listek na polički prtljažnika in na tistem odtrganem listu pokaže 10€. Jaz pokimam, on spiše dokonca in plačam. Takoj zatem ko zrihtava, pristopi zopet Bad Cop nazaj in popolnoma obrne kaseto, sedaj je tudi on prijazen, vljuden, miren glas... vse ok, malo ogleduje motor in opremo, občuduje vse ščitnike na body armorju in odobravajoče kima... Si mislim lej glumce albanske... Jebiga sam sem kriv da sta mi vzela 20 minut in 10 evrov, ampak zdej pa gasa naprej... Sledi še nekaj makadamski odsekov, kot bližnjica da se izognem asvaltu. Posrečen terenček in lep vložek, ampak dan gre proti koncu. Na prelaz za Teth pridem ravno ko zaide sonce... malo še dobim pogledov na drugo stran po visokogorju... nato pa sledi makadam v dolino. Nekje vmes ustavim in pogledam GPS... cilj je oddaljen 1.8 km po zračni liniji, vse skupaj pa kakih 20 km poti cik cak... kakšen kilometer globje na dnu doline Teth. Do dol sem rabil skoraj eno uro. Strmine tukaj so srhljive... vrh 20 metrske smreke, ki raste par metrov stran od poti je na isti višini kot pot sama... Na tem odseku me je prvič na vsej vsej turi postalo malo strah. Sam v odročnih krajih, tule se res ne bi rad zvalil čez rob poti... za povrhu je kmalu začel padat dež, vidljivost je bila še slabša, pot pa je postajala vse bolj razsuta in sprana od nalivov, kar se mi je zdelo daleč od tega kar si jaz predstavljam "kao ko asvalt", kot so to opisali enuraški kolegi prejšnji dan. Danes se mi zdi smešno, vendar ko si sam, ponoči, bogu za hrbtom se možgani poigrajo s tabo...pogledujem na armaturo... vozim se kakih 25-30 km/h, po serpentinah še manj... prvič me je bilo zares strah medvedov, ker medved menda lahko teče 50 km/h..torej zaradi tega, ker se mi je zdela serpentinasta pot v temi in dežju prezahtevna za hitro vožnjo in sem vedel, da če bi me lovil medved, bi me zlahka "potrepljal" po hrbtu, da malo počakam, ker po taki poti preprosto nisem mogel peljati tako hitro, kot lahko teče medved. Ufff. Do spusta v Teth me je pošteno opralo...Kampiranje v dežju z mokrimi oblačili, ni bila pametna izbira, zato se nastanim pri Francescotu, v enem izmed gueshousov, ki rastejo kot gobe po dežju v tej dolini. Privoščim si obilno toplo večerjo, da pridem malo k sebi, nato pa direkt spat. Dan je bil kar dolg in naporen, predvsem zaradi zahtevnih poti, ki jih ni bilo konca, ter slabih vremenskih razmer, ki tudi vplivajo na počutje. Ta dan sem skupno odvozil cca 340 večinoma težkih kilometrov.