Dvorana slavnih

N'mal na jug... Ju3 pa naprej...

Brez veze, ne hodit…

Kaj pa jezero? Js sm bruhnu čez bovc do kranjske gore ,top vreme ,obrnu 40.000 km...

. ... sam dve možnosti so ... Al na morje, al pa v hribe

V ponedeljek sem bil pri Mausu. Imam tudi dnevno info kako je z njim. Operiral so vratno in ledveno vretence in speli rebra. Medenica bo na vrsti v četrtek. Je že sam dihal, vendar so mu spet dali kisikovo masko. Razume vse ( odkimava oziroma prikimava ), noge in roke premika. Tako da se bo dec izvleku. Smo pa bili skupaj v Postojni. Jaz sem šel proti Gorici on za Ljubljano.

Včasih je treba prenest motor čez kako oviro, pa je vsak kilogram preveč.

pazita tunele

Naj mi odpustijo vsi, ki jih bom danes popoldne oviral....

Tam ko sta tista tunela jaz znatno zmanjšam brzino, ker sta neosvetljena, ponavadi mokra (na videz spolzka) in je pač torej potrebno prilagoditi. Mogoče pa kakšna lučka, ki utripa res ne bi škodla, samo za motogp šoferje bi morala biti kak kilometer prej postavljena

Iz članka in komentarjev je razumeti, da sta se normalno skozi tunel peljala tovornjak in prvi motor (Nemec), nakar sta za prvim motorjem uletela dva Madžara, prvi je zapel za kamjon in oba sta nato zbila Nemca. Povzročitelj je podlegel poškodbam. Za kamjon in motor je dovolj prostora, tudi dva avtomobila gresta skozi. Označeno sicer je, ampak tam bi definitivno moral obstajati semafor za varen prehod večjih vozil. In pa označba enosmernega vozišča nekaj prej kot na vhodu v tunel. Ovinek za katerim lahko pričakuješ stoječe vozilo ima popolnoma enako omejitev kot ostali.

Tok divje avanture so, da gre komot marsikje z 19 col, pa cestno gumo, pa 250kg...ampak...vedno je ta ampak, ko kje zašteka, kak klanec, blato, vodica, pa kar naenkrat točno veš kaj "več" in "manj " rabiš. Vsaj za moj dakar ukul bajte, vem da pride prav teža pod 200kg, da kak cm federčkov lažje požre luknje, da moč na teh relacijah ne igra bistvene vloge. Predvsem pa to, da starim mopedom se vrtijo kmji, da šodranje precej bolj uničuje moped itd. Potem se vprašaš, kaj je bolje: starga popravljat in zmetat kakega jurčka na vzdrževanje, al je bolj zanimivo vzeti nekaj novega, kar je bolj poceni in kar ustreza mojim parametrom. Zase vem zakaj se 390advR vzel. In trenutno vem da se nisem motil. Če bo zdravje in volja in še želja po vožnji ter evriči, ga bom čez par let spet menjal. Bogvekaj nouga bodo izzumili mogoče hibrid, elektrika, al pa na pomije. Pustmo se presenetiti. morala: če že babe ne morem menjati na 2 do 3 leta, lahko vsaj moped

bom babo poslal v izvidnico, če gre ona skos, pol bo tut men zneslo

Glede tunela naj dodam še to, prejšnji vikend sva se z ženko vračala, polno naložena, pred mano vozilo za pregled cest (neki kangoo varianta), pred njim avtodom. Avtodom v zadevni tunel in se nekje na sredini naenkrat ustavi, ker ugotovi, da ne bo šlo skoz, ker je z nasprotne strani tudi avtodomar pripeljal. In valda v rikverc brez gledanja nazaj .. še dobro, da je pred mano možakar v avtu začel trobit ko zmešan, da se je avtodomar potem ustavil, namesto da bi tudi sam zapeljal vzvratno v mene .. Kljub temu, da se praviloma v taki situaciji postavim v vidno polje in ne na sredino za njim, bi me spregledal. In če se ne motim, je tam rahli klanec, tako da dvomim, da bi tako težki motor dovolj hitro proti nazaj potiskal .. V glavnem, previdnost tu ne bo odveč.

koliko šele pravi motoristi pravimi motorji tam peljejo ...

Ma kaj vi vidite v tisti jadranki 🤣. samo gume, olje in zavorne menjam, pa grem pogledat.

A ni bilo že enkrat davno ugotovljeno in rečeno, da je edina razlika med otrokom in odraslim moškim v ceni njunih igrač?

Seveda. Dejansko mi ni kapnilo. To so igrace! Igraca more bit tocno taka kot si jo otrok zeli, in otroci (obicajno) niso racionalna bitja. Nekako razumem. Bol kot da se res rabi, se hoce imet. OK.

Pred tunelom dol z motorja pa peš čez njega! Bom mislu na vas, vse k bom jutr cel dan na šihtu. Fajn mislu...

tok pa ne Bom mel vse kufre, pa ženo...to bo kot avtodom počasi šlo

@Kugelschreiber enkrat si napisal, da je treba deliti nasvete 😅

Toskana in Emilija Romanija sta v resnici se bolj lustni kot se spomnim. Tisti meandrasti prelazi…waw za pelat. Niso Dolomiti, ni razgledov, ni nadmorskih. Ampak (mi) je ful fajn. Cesta zelo lepo teče. Danes je Gogio morda meni najljubsi prelaz.

Korensko sedlo, Plocken pass, Tolmezzo in domov, ravno za popoldne tule... bil podor, so lepo zrihtal, je pa po novem cesta ponoč zaprta

tudi jaz. Baje že sam diha in je pri zavesti, pa full upgrejdan.

Števc na Guzziju sigurno laže. Greš po magistrali do Nakla, na AC do Logatca, skozi Postojno do Reke, tam na Plominko. Presekaš Istro po širini. V Karigadorju namočiš prešvicano telo, čez Dragonjo spet do Postojne, pa AC do Šentvida, Medvode, Kranj, predmestje Bleda ( Lesce) in domov. Pa ti števc pokaže 504 km 🤔🤔🤔.

. .... lepo skadrirana fotka

A so te gume OK za Jadranko, al morm zamenjat za #toflce, po novem🤔😁😋

A tolkrat si bil gor? 😲😂

KTM 390 ADV je lep kot slika. V osnovi močnejši od Kove 450. Bistvena je pa tudi poprodajna usluga predvsem v garancijskem roku. Za KTM se piše, da se ne ali se ni upoštevalo lih vsega. Za Kove, po vsem nabijanju in kovanju v zvezde, sem skoraj prepričan, da bo za stvarne napake vedno kriv "jezdec", ker Kove je preveč superioren, da bi se pokvaril samo od sebe. In da te kot novopečenega kupca intenzivno prepričujejo v nasprotno....že zdaj mi dviga živec... 😁😁😁

crf je legitimna izbira za podobne zadeve. Spet so to male preference. Oba brata @motomsta na kove450 in crf300. In se skupaj vozita. Oba zadovoljna z izbiro motorja kar je bistvo vsega. pol si pa čist v napačni temi. Lajt advenčr, tet in podobno so teme za taka vprašanja.

Če bi jaz izbiral med Kove 450 in Ktm 390 bi tudi slednjega izbral, ker je lepši. Ostale malenkosti ne igrajo vloge za ta namen, če je dirkanje in tekmovanje izvzeto. Pravzaprav bi sam crf 300 izbral, ampak spet brezveze, ker za doma bi bil boljši en okrog 100kg. 🙂 Ktm 390 se mi zdi povsem soliden motor, če bi imel še malo več navora - kubikov ob enakih karakteristikah pa sploh.

Ne bom pametoval glede tega tunela,kaj in kok jih lohk pelje v štric,s tem se nej ukvarjajo jadranske strele,sm pa v tem tunelu doživu že marsikaj,tud 2 avta v šric,...pa tud strele k so mem prpizdle k da jih medved lovi,ampak ja,ok...vsak po svoje...cesta skozi Ribarice je pomoje kr široka,pa se nama s frendom 9.6.2025 ni izšlo,pa je biu sam en avto...jebemti Ribarice...😡

https://www.facebook.com/reel/4116853251931212 mal zabave

. ... vagal jih res nisem ... dejstvo pa je, da je Kove glede na začetne obljube, kako bo to ugoden nakup ... u bistvu zelo drag moped, glede na to, da je to kitajc

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje. Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta). V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti). Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Prjatu moj drži se,zmoreš ti to...

Še en delček od tistega dela jahorine. Ahhh I miss it 🤠 copy_7DFB136B-99A4-4C12-82A1-F6958DA32744.mov

A kako je v desno? Takle

Prej je neki zatarokiral nalaganje. Še mal fotk k zgornjemu tekstu.

No, kot gre rek, nobena stvar nikoli ne gre po načrtu. In tudi ta ni šla. Ampak do spremebe je prišlo za odpeljanim delom bosnaskega teta preko Jahorine. Tako da najprej Jahorina, potem o spremembi. Vozil sem iz Sarajeva proti Foči. Del iz Sarajeva nisem čisto sledil, ampak sem na Tet prišel malo pod začetkom smučišča. V septembru 2025 gre trasa do vrha po cesti in praktično v celoti obvozi smučišče. Jaz si nisem mogel pomagat in sem na vrhu zavil desno (veliko križišče dveh makadamskih cest, ne moreš falit) in šel pogledat vrh smučišča z akumulacijskim jezerom. Ker je blo to v nedeljo zgodaj zjutraj, ni bilo nikjer nikogar, ampak vrjamem, da čez dan pride kakšen turist al pa izraelc, da se tam malo z ladijco zapelje ali pa naredi kakšen krog s štirikolesniki, ki so tam parkirani. No, Jahorina je dosti planotaste sorte gor preke vrhu in je res dobr poligon za afne guncat. Sicer sem pred leti slišal da je enega jadralnega padalca ob prisranku na te travnike pohotna mina odnesla nazaj v nebo, ampak zdej ni blo nikjer več nobenih tabel, tako da mislim sa ni bojazni za preuranjeni odhod na oni svet. Je pa tako kot na Paljeniku dosti poti že zacahnanih od štirikolesnikov. So za ponucat. Če bi se pa tole broči motorist odločil, da ne bi raziskoval stran poti in se raje držal tet črte, pa vseeno priporočam obisk razgledne točke Jahorina. Ta ni del teta, je pa le kak dober kilometer stran, po dobro urejeni makadamski cesti. Lokacija je najdibilna na guglovih mepsih. Do tu gre tet po lepi makadmaski cesti, primerni za vse bosanske golf dvojke. Od tu dalje pa se začne zabavni del. Tet gre levo gor, novo nasuta makadamska cesta pa desno dol (spojler: kasneje se spet združita). Čez travnike je lepa zabavna pista, hec rata, ko prideš čez greben in se zadeva začne strmo spuščat. Jz sem se peljal v suhem in jasnem vremenu. Brez posebnosti. Malce bolj zahtevno. Ampak, če bi bilo mokro, je pa kamnira podlaga ravno tolko namešana z zemljo in nekaj malega tudi travo, da bi zadeva postala huda drsalnica. Mogoče bi šel v mokrem raje po prej omenjeni obvozni cesti. To velja tudi za obratno smer vožnje, saj so nekateri odseki precej na prosti pad, oz. za kolena grist (odvisn kam gledaš). Če maš večji motor in mal manj znanja, obvoz. Al pa pač obrneš. Dobr je vedt da se da tur drugje. Tole se dogaja nad gozdno mejo, tako da so razgledi taki, da ne veš al bi okol gledov al pod gume. Ko se spustiš v gozd se trasa razcepi. Na daljšo levo in krajšo desno. Seveda sem mogu po daljši tako da ne vem kako je na krajši. Na daljši se trasa kmalu po razcepu spremeni v zelo gosto preraslo nekočpreddavnimičasi gozdno cesto. Na dolžini odoka 500m je tudi zelo blatnasta in se kolesa kar ugrezajo skoraj do osi. Pa sem šel v relativno suhem. Ta blatni del se v smeri proti Foči spušča. Ko se začneš vzpenjat, ga je mogoče kakšnih 50 m, potem pa spet kamnita podlaga. Ne rečt, da nis vedu, k ti bo drek začel za škoren lest. Naprej dol v dolini brez posebnosti. Eno opcijsko prečkanje struge. Aja, pa ne zgrešit peščenih piramid al kaj so že. Cca. 1 km od tet trase. Označene na mapsih in s kažipotnimi tablami.

S teboj je nemogoče razvit pogovor ker imaš vedno prav. Ne počiš ga mimo, kulturno se pelješ probaj enkrat. Zgrešil si poklic,jasnovidec bi moral bit!!!

Cilj je bila Kepa, ampak če prideva vsaj na Gubno, bo čist OK. Start Erjavčev rovt na vasjo Dovje. Po dveh urah doseževa Gubno, vrh med Dovško babo in Kepo. Pa se spusti megla, zapiha mrzel veter, razgledov ni več in pade odločitev, dost za dons.

Smo načrtovali 6 dni po romuniji, no pravzaprav je od tega 2 dni tranzita... Četrtek: Celje - Golubac Tranzit večinoma AC... Čakam na družbo... sva že dva... Komplet... AC dogčas... V SRB smo pa komaj ušli... Motorji parkirani mi pa gasit žejo Petek: Golubac - Cârțișoara jutranji start... Prenovljena trdnjava Golubac: Nekje vmes... Začetek... Na vrhu... vmes... Pogled na romunske planjave... Potem smo pa zapeljali v bermudski trikotnik za motorje. Eden od "blacki-ev" se je odločil, da se ne gre več... Mi 3je pa na dveh podvitih repov proti domu. Blacki pride pa na prikolici... Skoraj doma.

Sedita dva tipa u gostilni pa prav prvi: Eno bolj intimno vprašanje, a se teb še dviga. - Valjda se mi dviga, brez problema. - Super, pol se pa dvign pa pejd po dva pera.

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete. V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..