Dvorana slavnih

Sem tipičen uporabnik svetovnega spleta – v glavnem samo srkam, redko prispevam (razen za svoj primarni hobi). Večkrat sem na tem forumu prebral povabilo, da vsak zapis, še tako nepomemben v očeh zapisovalca, lahko nekomu koristi. In sem se odločil, da opišem moj prvi resen rajd. Ponujam v lahko branje, saj tisti, ki se učimo samo iz lastnih izkušenj, se tudi naučimo iz lastnih izkušenj – ko pride »Hic Rhodus, hic salta«, vse prebrano, videno in slišano nič ne pomaga. Sem motorist s kratkim stažem v kategoriji »bolj star, bolj nor« in prevoženimi 25.000 kilometri na Guciju VuOtantaČinkveTT. Ves čas me že vleče na Balkan, ne vem točno zakaj – nekaj je tam zame. Spomladi sem naredil 3 dnevno turo, da nekako dobim občutek kako to izgleda in kaj pomeni 300km, 400km ali 500km na dan. Vse sem splaniral vnaprej (Bihač, Mostar, Makarska, Gračac in po jadranki nazaj). Prvi dan (300km) je bil OK, druga dva (400km in 500km) tumač - to ni bilo to. In sem še malo bral po tem forumu in zbral pogum za 11 dnevni rajd z edinim ciljem, da nekako pridem do Ohridskega jezera (in nazaj, seveda). Osnovna ideja je bila, da do treh ali štirih pridem nekam, kjer se lahko skopam in imam dovolj časa za karkoli mi že paše tisti hip. 1. dan (14. avgust) po avtocesti do Novske in potem na kavo v Prijedor; na meji prehitim 200m kolono in se vrinem tik za avtom na kapiji; slep bi vedel da sem v Bosni – smrad iz dizelskih izpuhov; in potepuški psi. Končni cilj je jezerce Balkana (sem hotel na Plivsko jezero, pa so bila vsa prenočišča polna) – 25km pred Jajcem. Izkazalo se je, da je Balkana boljša izbira, saj se nahaja na 770m in ko je bilo v Jajcu 33 stopinj, je bilo gor vsaj 5 stopinj hladneje. Voda v jezeru 25 stopinj – taman – ful folka. Bilo bi skoraj kičasto, če ne bi lokalna ekipa mladcev čutila potrebe, da zabava celotno občinstvo s svojim izborom muzike. Spal sem kar v hotelu ob jezeru za 35eur. Zvečer skok v Jajce - hecno malo mestece – tiste ikonične podobe slapovite Plive z mestecem v ozadju v resnici ni enostavno (če sploh) videti – verjetno je treba splezati nekam na desni breg Vrbasa ali kaj ... Pliva se razliva, race pa to nič ne moti. 2. glede na temperature se odločim najti še kakšno gorsko jezero – ekola, Boračko jezero nad Konjicem. Ker je bilo do tam samo enih 150km, se odločim, da naredim ovinek čez Vlašič. Moj kalimoto mi sicer ne ponuja makadamskih cest, razen če mu tako rečem – sem nekaj motovili in potem skenslal ruto, pa si je očitno zapomnil, da nimam nič proti eni cesti tam. Pripravim novo ruto, jo pogledam tako na počez in zjutraj pravac Vlašič. In evo, turn rajt direkt na makadam. Si rečem, ajde, valjda ne bo hudega, ker je takoj za mano zavil tudi en dostavni poltovornjak. Do prvih hiš je makadam še bil cesta, potem pa bolj kot ne suha hudourniška struga. Ves čas dol v dolino Ugarja – in tisti tip s kamijončkom mi je vsake toliko prihrumel za hrbet - očitno je bil služben i nije ga šteta. Končno asfalt in mu pobegnem. Regionalna cesta čez Vlašič lepa, velikokrat opisana na tem forumu. Sem celo pomislil, da bi šel na vrh, pa mi je pogled na makadam in norce na kvadih pomagal pri odločitvi. Nič posebnega do Konjica, potem ob Neretvi gor do sela Borci na 700m, potem pa dol v kotanjo do jezera na 400m. Sicer pravo gorsko jezero ujeto med hribe – ma soparno – voda super – obala peščena – etno selo – ena toljara za 25eur – doručak uključen. Večerna aktivnost – pir – in priropotajo štirje Čehi na endurotih – kot da so prispeli v Dakar, prašni, zjebani, polomljeni in vidno dehidrirani – sem bil prepričan, da pridejo na pivo ali dve ali tri in bomo kakšno rekli – nema njih, tudi doručak so izpustili – res eni čudni čehi. Pogled na vrh Vlašiča. Toljara - etno selo Boračko jezero. Doručak uključen. 3. Za naslednje kopanje sem si zamislil Drino na gradski plaži v Goraždu – poleti naj bi bila voda malo nad 20 stopinj, pa hajde. Planiram ruto in edina cesta v smeri naprej (valjda ne bom šel nazaj na Konjic in čez Sarajevo v Goražde) je regionalka R436 z enimi 36km makadama in ikoničnim mostom čez reko Ljuto. Najdem selfi dveh motoristov z geeskami na tem mostu in si rečem, »ni panike«. Pripeljem na konec asfalta kjer se začne spuščati makadam tja nekam dol v 3pm, pa glih nasproti pripelje Čeh v kombiju – ima ljudi, sve je okej – in grem, počasi, lagáno – vukojebina – kar naenkrat cestni delavci – nekaj rihtajo cesto al' kaj – se zrinem mimo komiončka – kilometer nižje na desno trije bogomilski stečki – se ustavim in pofotkam – grem naprej – stalno neki smerokazi za neka sela pa nikjer nobene hiše. Se ustavim sredi 10% klanca na enem odcepu, da grem scat. Glih razjašem, ko pripiči nasproti en đip ma gvišno s 50 na uro - tip pomaha in me zavije v oblak prahu – španac neki – pomislim, fak da sva se srečala na kakšnem ovinku – ko pripiči še eden in za njim še tretji španac – ta dva bolj počasi, ker jima je bilo očitno škoda mašin – ma vseeno. Nadaljujem oprezno, kot po jajcih – še vedno dokaj strmo in vijugasto navzdol – kar naenkrat skupina ljudi – kot ko se družina odpravi na sprehod po nedeljskem kosilu (ma je bila sobota) – out of nowhere, kot v kakšnem Kusturičinem filmu – svašta – si pomahamo – še kilometer in sem na dnu – pred mano most. Brez razmisleka (!!!) zapeljem nanj – most je kovinski z lesenim voziščem – prečne deske in dve vzdolžni 2 colarci al' 3 – si v hipu zamislim, da bom peljal po desni – zapeljem nanjo, ko zagledam prvo strohnelo luknjo polno žebljev, ma je bilo že prepozno – sprednje kolo zdrsne na trhlini – ga odnese z deske dol v levo, kjer zadanem ob levo vzdolžno desko, ki mi zasuka balanco in naravnost v ograjo – motor na tleh, sprednje kolo v ograjni odprtini – 30m spodaj curlja Ljuta – stojim poleg ljut in si rečem, KRETEN. In potem napaka številka 1 – kaj bi čakal, odločitvi v prid ocenim frekvenco avtomobilov na enega na pol ure – sonce pribija – ga bom kar sam pobral – sočasno se mi zavrti film v glavi, ko inštruktor razlaga, da ko dvigamo motor, nikakor ne smemo imeti noge tam kje pod njim – in evo mene v tem filmu na licu mesta in motor na desnem gležnju – jebemumater boli – ugotavljam, da ni še nič zlomljeno, ma boli k' svina – levo stopalo imam pod ritjo ujeto v vzdolžno desko – sem v enem jebenem joga položaju in se ne morem premakniti niti za centimeter – dobesedno ukleščen med desko in motor – sam sebi se zasmilim – zasukam balanco in zarijem desno ročko v tla ter s tem malce razbremenim pritisk na gleženj – še vedno ne morem osvoboditi leve noge zato poskusim sezuti desno nogo iz čevlja – to mi nekako uspe in se poberem – rešim čevelj in se obujem preden začne vse skupaj zatekati – in mat'r, 10 minut po padcu, avto – pride ven tip z ženo, »jel sve u redu«, »je, ajde da mi pomognete«, »ne mogu ja, leđa, al' sad će jarani« – i eto jarani za par minuta, dvignemo motor in ga zrinemo dol z mostu – izgleda vse OK – poskusim vžgati – ništa – mat'r, kaj je to – gledamo, vsi kabli celi, lučke vse prižgane – mrtav hladan – panika – »nečemo mi tebe ostaviti samoga« – ajde, je pa to vseeno regionalka (pri nas si ne bi niti znaka, da voziš na lastno odgovornost, prislužila), asistenca mora priti – še nekaj muvam tam po balanci in kresne – pritisnjen je bil gumb za zasilno ustavitev motorja. Obrišem čelo (fiiiiju, bi pisalo v stripu) – ready to go on – noga ne boli prav pretirano. In zagledam kako se dva vojaška đipa guzita čez most – taljani – »all OK? where are you from?« – si mislim, tule bi imel asistenčni prevoz, če bi bilo treba. Balanco imam rahlo zasukano v desno, prednji blatnik pomečkan in to je to. Gremo mi naprej – še dobro uro do Goražda – Drina ima faking 14 stopinj, torej uporabim hotelski bazen (Behar, poceni, priporočam). Na desnem gležnju je velika rana – rahlo zateka in boli – poguglam za lekarno – in evo mene šepajoč po mostu na desni breg Drine – pomislim, da bi udaril »sportski-lagano« stil hoje, da se ne bo videlo, da šepam – ne gre – očitno moraš imeti pravega vzornika pri treh letih, da shraniš tiste gibe v podzavest. V lekarni mi dajo en gel – takoj namažem in na pivo – same neke nemške pire točijo tu (sem postal občutljiv na pivo odkar sem Kamničan) – sobotni večer – vsa mladina na izlazku u grad – mladenke skupaj, tipi posebej, skrivno pogledujejo proti puncam – punce zrihtane u nulo, se delajo kot da nič ne opazijo(oh, kje so ti časi) – vsi kadijo. Vremenska napoved pravi, da bo jutri v teh krajih deževalo – edino tja proti morju ne bo dežja, zato iščem reko/jezero tamnekje. Kravice bodo. Namesto v lekarno sem imel namen v Višegrad na Andrićev most, in ker tega res ne bi hotel izpustiti, se odločim, da grem tja drug dan zjutraj in potem nazaj proti morju. Brez besed. Most čez Ljuto. Cool Drina. 4. Zjutraj ni noga nič bolj zatečena in to mi dobro dene – sem že na motorju v smeri Višegrad – pred mano en Poljak na geeski in ga gledam – tip vozi skoraj po črti – je fukjen al' ka'. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem pripeljal v Bosno (in pred tem prebral na tem forumu) je to, da avti vozijo po črti ali pa malo čez. In sem ves čas pazil, da sem dovolj proč od sredinske črte – ma je jeba, ker je sredina vozišča popacana od olja. Je pa takoj tu nova (pre)izkušnja – inštruktor na Vranskem »in priletiš s sonca v neosvetljen tunel« – fakingšit – enih 5 sekund so rabile moje stare zenice, da so se razširile in teh 5 sekund je bilo grozljivih – tak jeben občutek, kot da sem zgubil tla pod nogami, porušeno ravnotežje, kot da se bom vsak čas zvrnil v levo ali desno – prav na glas sem si moral dopovedati, da gre motor pri 80 na uro sam od sebe naravnost (če ni nobene luknje v cestišču, hej, v Bosni smo) – in je še bilo takšnih tunelov, samo prvi je najbolj zadel, ker sem bil popolnoma nepripravljen. Turska kafa s pogledom na višegrajski most, potem pa pot nazaj preko Sutjeske, Gackega, Nevesinja (jagnetina na lešo, mljask) v Međugorje. Se sparkiram v apartma, kratke hlače in na kopanje v Kravice. Vzamejo 10 eur za vstopnino – vlakec pa to – turisti in turistke, ene na pol gole, druge v hidžabih – slap kot miniaturne Plitvice – res čudovit – ampak so iz njega naredili zabaviščni akvapark – vsa obala je zasedena s tremi vrstami ležalnikov – muzika nabija – enih 6 lokalov – ladjica – izposoja kanujev – ni da ni. Mirne duše se lahko Kravicam izognete. Zvečer nepozabna izkušnja v Međugorju – neplanirano in nepričakovano padem v sredo skupinske molitve rožnega venca – vodi Kitajec – odgovarja 1000 ljudi vsak v svojem jeziku – potem Ukrajinec, pa Japonec, pa Čeh, pa... – res dobra in močna energija – par tisoč kilometrov proč pa rakete ubijajo ljudi – za zjokat. Še dobro, da je pred apartmajem drevo polno sladkih fig. 5. Dež v regiji je pojenjal in Ohrid je v drugo smer. Že prej sem zguglal enega mojstra v Nikšiču, da mi bo poravnal balanco, pa tudi sicer sem imel namen preko Nikšiča v Kolašin (je na 1000m in bo garant prijetno hladno). Peljem se po isti cesti nazaj proti Gackem – lepa vijugasta cesta – ponekod nov asfalt – pomislim, 1800km pa niti ene nevarne situacije (če odmislim most in tunel) – se vprašam, »zakaj razmišljaš o tem?«. In čez par kilometrov – pesek v levem ovinku – zdrsne zadnja guma – me poravna – zmrznem – pogled usmerjen naravnost – naravnost je bil obcestni jarek – in jasno, direkt v jarek s kakšnimi 50 km na uro – motor se zarije v zemljo – jaz vstanem kot s kavča pred televizorjem – snamem čelado in gledam in hodim gor in dol po travniku in nimam besed – mimo pripelje par avtomobilov pa nimam impulza, da bi jih ustavil – prva misel, »mat'r, kaj bi bilo, če bi imel koga s sabo« – in druga misel »šlep služba, pa piši kuči propalo«. (pavza: večkrat slišal, prebral in razumel, »rešitev je v smeri pogleda«, dejansko sem imel eni 2 sekundi časa, ko sem še kakšnih 30m peljal po robu ceste in jarka, da bi se rešil, samo nisem zmogel; a obstaja kakšen trening za tako situacijo?). Nakar zaslišim motor – prileti iz iste smeri – jezdec na KaTeeMu – ustavi – registracija GO – »si cjeu?« – »sem« – »si zapjeu za pesk« – »ja« – »ma sam, da ti ni n'č, dejva ga dvignt« – ga postaviva na noge – ko je prednje kolo poravnano, so vilice in balanca enih 30 stopinj v desno – tudi kovček mi je odtrgalo – še dobro, da imam dve dodatni gurtni in ga lahko privežem. Kresne od prve – neverjetno kako so trdoživi tile motorji – res pa moraš imati peklensko srečo, da se sredi Hercegovine zariješ v jarek brez skale. Počaka, da ga spravim na cesto in preveri, če se bom lahko peljal, nato odbrzi naprej (hej, če tole bereš, daj mi kontakt, častim škampe in vino). Imam 10km do Gackega - se s 50 na uro cijazim za enim kamionom – avtomehanik v Gackem »ne možemo mi tu ništa – ima jedan serviser za motore u Trebinju«. Gledam – do Trebinja 60km, do Nikšiča 70km – ajmo drito Nikšič po guglu – me pelje čez mejni prehod Krstač – prazen – naslednjih 50km ceste do Nikšiča razloži zakaj nihče tu ne pelje – faking vijugasta cesta širine 3m nonstop, kot bi se traser zajebaval – eno uro – vmes me ujame rob nevihte, tako da sem še malce moker, pa vijugasta cesta je mokra, pa levo in desno še vse smrdi po požganem od požarov, pa balanca na 30 stopinj. Mojster Bojanić glih šraufa en auto – »šta ima« – »treba mi pomoč – vidi ovo« – » e, jebemti, samo da si mi ti dobar, sredičemo mi to« – tam je še en tip – motorist – beseda da besedo – po vajbru pokliče kolego, ki šraufa Yamahe – video klic – »šta treba da odvrnemo?, aha, dobro, gde?, tu dole?, dobro, javit ču ti« - pride pomočnik, mojster Bojanić med šraufanjem avta daje navodila – na koncu uspejo nekako poravnati balanco – še vedno je enih 5 stopinj v desno in cel motor je občutno izven balansa – ampak to je veliko bolje kot prej. Nikakor ni hotel vzeti denarja, niti za pijačo – »nikad nisam uzeo pare tome kome je trebala pomoć« – svaka čast – respect. Naslednjih 120km do Kolašina je bila čista mora – vijugasta ozka cesta po kanjonu Morače – sicer črnogorska panoramska cesta #1, vendar ne zame tisti dan – pred vsakim ovinkom sem bremzal – prežet s strahom do kosti – še vedno pod adrenlinom od nesreče. Končno Kolašin - kačamak in dva pira – se le umirim. Tehtam in tuhtam – jutri se obrnem proti domu, kajti do Ohrida je še 500km po predhodno izbrani ruti in od Ohrida do doma 1200km po avtocesti. Edina fotka dogodka. Katunski put, zgoraj in spodaj. 6. Zjutraj med zajtrkom še enkrat preverjam najkrajšo pot do Ohrida – po avtocesti do Podgorice in potem po SH1 to Tirane, pa po SH3 do mejnega prehoda Kafasan, spust v Strugo, Ohrid pa je takoj za vogalom – 360km. Pade odločitev, da se grem kopat v Ohridsko jezero, pa-ko-mu-jebe-mater. Mejni prehod z Albanijo – kolona 300m najmanj, eni Avstrijci motoristi lepo razgaljeni čakajo v koloni, jaz se peljem mimo naprej, en Albanec nekaj maha skozi okno, ma je 35 stopinj in ga nimam za mar – v koloni desno spredaj zagledam 4 italijane na dukatijih, ki so prakirali pred črnogorskim okencem pa še en Nemec se jim je pridružil – smuknem med dvema avtoma in vmes med kolonama do kolegov, da dopolnim skupino šestih motoristov, ki prečkajo mejo – na albanski strani samo pomaha – SH1 lepa – obvoznica mimo Skadra dvopasovna – vozijo 90 na uro ali več – in fak za ovinkom parkiran avto na desnem pasu – gledam, ni voznika za volanom – pred vsakim mestom se promet zgužva v kilometrske polžje kolone – albanci so prijazni do motoristov in se umaknejo, da lahko počasi vozim po sredinski črti – peljem skozi Tirano pri 36 stopinjah in levo asfaltirajo vozni pas – čutim vročino asfalta v levi polovici telesa, delavci pa kar garajo – kapo dol. Do Elbasana se vozim 4h30min brez postanka in nič mi ni težko – tale guci mi je pisan na kožo (beri, telesni ustroj višine 190cm), ma se vseeno odločim, da se ustavim na kavo in limonado. Potem pa naprej do Qafe Thane/Kafasan mejnega prehoda – na 1000m – nov asfalt do prelaza – mejni prehod pa kot pred 100 leti – 4 kolone – razsut asfalt – ne veš kdo pije kdo plača – dve koloni imata zelen semafor, dve rdeč – premika se ne nobena – rinem se nekako naprej – spet en poljak z geesko in dvema stranskima kovčkoma – ne more med avtom in kamionom pa se mi umakne in me njegova sopotnica znavigira mimo – smuknem v levo med drugo in tretjo kolono – stopi tip iz avta »pa kud ćeš« - »pa kiša će« (v resnici se je nabiral en črn oblak in vsake toliko je padla kakšna debela kaplja) – »vozi auto, a ne motor« – » aaa, jebiga« – tip v avtu levo mi pomaha, da grem lahko pred njim in tako se postavim v drugo kolono šteto z leve strani – in stojimo – pred mano 5 avtomobilov – leva kolona se premakne za en avto vsakih 5 minut – mi stojimo – vidim, da je na okencu en motorist – pred mano je en Albanec v cestnem terencu – tip stopi ven in gre naprej urejat situacijo – onega motorista odvedejo na stran in nekaj mahajo s papirji – jaz izkoristim priložnost in se vrinem v prvo kolono direkt za enega ohridčana – še trije avti – gledam proceduro – papirje daš albancu na prvem okencu, jih pogleda, zadrži ne več kot minuto in jih poda makedoncu, ki te papirje izda pri svojem okencu en meter naprej – ma šele po enih petih minutah. Končno tudi moj ohridčan pride na vrsto in ko ustavi pred makedonskim okencem, iztegne roko skozi okno in se rokuje s policajem, toliko da se nista izljubila – bratko – si rečem okej, vsaj tole bo šlo hitro – ma kurac pa hitro – gleda policajac dokumente, pa en monitor, pa drug monitor, pa nekaj govori bratku – pa odkimava z glavo – pa jebemumater 5 minut pa še kar stoji – sem pomislil, da sindikat obmejne policije podkupuje firmo, ki dela aplikacijo za pregled dokumentov, da namerno upočasnijo preverjanje – ali pa gre del podatkovne poti do centralne baze v Skopju še vedno z golobjo pošto. Po 45 minutah obmejnega cincanja pičim proti Ohridu in naprej do hotela – skok v jezero s pogledom na sončni zahod – voda 25, zrak 24 – milina. Tu prespim dve noči – okolica jezera je res lepo urejena – turistov ni preveč, obala je super, voda super, zrak super, hrana super – še pridem. Avtoportret. Sv. Naum. Ohridska jagulja in paradižniki, ki so videli ogromno sonca. Cuvee tudi odličen. Sončni zahod za albanskimi hribi. 7. Za povratek domov sem že od začetka planiral najhitrejšo možno pot – po avtocesti čez Srbijo. Nisem imel občutka kako mi bo sedla vožnja po avtocesti, zato sem si rekel, do koder bo šlo bo šlo in si tam najdem nekaj za prespat. Cesta do Skopja obup – gradijo avtocesto, ma še ni – stara magistralka zjebana – asfaltni kolovoz – na klancih navzol pa še prečno nagubana, tako 10cm in več – asfalt tiste svetleče sivo-črne barve – juhej. Potem le avtocesta – vsakih nekaj km mitnica, kjer vzamejo pol evra – vozni pas tudi tu s kolesnicami, zato vozim po prehitevalnem – me skoraj kap, ko zagledam udarno jamo sredi vozišča – pa kakšna je to avtocesta, majku jim. Ustavim se v Kumanovem – da pogledam, če je kaj ostalo od one kasarne, in če se bom česa spomnil – kasarna v razsulu, mesto pa tudi. Hitro zapustim ta kraj spominov. Srbska avtocesta je OK – prometa malo, temperatura 34 stopinj in raste – bližje ko sem Belem gradu več je prometa in bolj objestni so vozniki – letijo kot snete skire po prehitevalnem pasu in kdo bo koga – odločim se, da se ustavim na prvem počivališču, ko bom mimo BG – poiščem hotel – center Rume, najprej dva pira in potem hotelski spa – sam sem se namakal v đakuziju in to je nujno potrebno po 670km na 34-37 stopinjah (dajte si v plan). 8. Naslednji dan proti domu s prenočitvijo v Murski Soboti (nek dogodek se je vršil tam, pa sem se »mimogrede« ustavil) – izberem ruto čez hrvaško in madžarsko Podravino – toliko da si pridobim še to izkušnjo – ceste ravne, poflikane, vse mogoče vrste asfalta in reliefne nagubanosti, prometa malo – skratka, ni bilo dolgčas, užitek pa tudi ne. Vasi na Hrvaškem zapuščene, na Madžarskem pa kar žive. In neskončna polja sončnic ... In kaj naj zapišem za konec? Vožnja z motorjem je neskončno bolj nevarna kot z avtom. Je pa neskončno bolj zabavna in navdušujoča. In kako so nas že učili pri matematiki – a je neskončno deljeno z neskončno enako 1? Robi

N'mal na jug... Ju3 pa naprej...

V ponedeljek sem bil pri Mausu. Imam tudi dnevno info kako je z njim. Operiral so vratno in ledveno vretence in speli rebra. Medenica bo na vrsti v četrtek. Je že sam dihal, vendar so mu spet dali kisikovo masko. Razume vse ( odkimava oziroma prikimava ), noge in roke premika. Tako da se bo dec izvleku. Smo pa bili skupaj v Postojni. Jaz sem šel proti Gorici on za Ljubljano.

Je prav veselje se spet mal vozit so me od doma zjagalzakaj le že dolgo ga nisem pihnil čez Nevejo, se je prav prileglo need for speed theme Še čez Nassfeld ko sem končno dobu dovoljenje da se vrnem domov

11.07.25 Shkodër – Plužine 369 km Današnja vožnja je bila prava poslastica. Cesta SH20 nato Buče, Kolašin, Mojkovac, Plevlja, Žabljak, Plužine. Cesta na odseku Mojkovac - Đurđeviča Tara je že neka časa zaradi plazu zaprta. Čudoviti razgledi, ovinki, ki kličejo po užitku, in zanimiva narava ob poti. Sonce nas že preganja... MNE prihajamo... Zadnji ostanki nekih drugih časov, z novim namenom... Prvi ovinki... SH20... Ta odsek ceste bi bil greh preskočiti. Še malo, pa bomo na meji... Vse po starem... Eden od "organov" pobere papirje drugi jih pa "prepisuje", se kar vleče čeprav si na meji edini... Končno so skopali tunel. Precej skrajšana pot med Andrijevico in Kolašinom. Most je pravi magnet za turiste... Tu pa so že prišle v poštev vetrovke... Ni več prave vročine... Tudi prometa je kar precej... Pridružil se nama je eden od "pastirjev". Pogled na Plužine, naš današnji cilj. Vedno zanimiva P14 Križišče v tunelu... Jezero na Pivi... in pogled na smaragdno barvo reke Pive. Pred našim apartmajem... S5 tri v vrsto... Zadnji sončni žarki... ...

. ... nadaljujem s podaljšanim vikendom paše po Dolomitih ... vreme kičasto .... ... iz smeri Cortine, do Arabbe in naprej po Sella rondi ... fajn

. ... glede na to, da bo "morje" aktualno še vsaj dva tri mesece, sem se odločil za hribe ... danes Cortina ... malo drugače

Forcella Pani - Panoramica delle Vette - skok na Monte Crostis - Passo Sella Carnizza…

13.07.25 Bihać – Celje 291 km Zjutraj se nam nikamor ne mudi, saj smo s skupnimi kilometri že skoraj na domačem pragu. Pa še govorijo tukaj tako, kot da smo že doma . Zadnji dnevi na poti navadno ne prinesejo veliko fotografij, saj misli bežijo proti domu, a nekaj jih je vseeno. Še kratek povzetek celotnega potovanja: 23 dni smo se potepali po delno začrtani poti, večinoma pa smo načrte prilagajali sproti. Še vedno se držimo reka: No plan is a good plan. In res – vsaka spontanost je prinesla novo zgodbo. Dežja nismo imeli niti kapljice. Dežni kombinezoni so ves čas čakali na dnu prtljage, povsem neuporabljeni. Edina »okvara« je bila ena preluknjana pnevmatika, sicer pa so naše zveste Hondice delovale brezhibno – tekle so kot švicarske urice. Na koncu se je na števcu nabralo 9672 kilometrov. A številke povedo le del zgodbe – bistvo so trenutki na cestah, ljudje, ki smo jih srečevali, in pokrajine, ki so nas očarale. Turčija nas je s5 prevzela. Prijazni ljudje, dobre ceste in čudovita narava so kombinacija, ki zasvoji. Zato vemo, da to nikakor ni bil naš zadnji obisk. Jutro, kot jutro... Danes smo jo iz Bihača ubrali preko Kladuše... Še malo pa meja... Zole še "preskočimo" in smo doma... Dolenjska... Zadnji metri pred domom... Takole nas pozdravi napis iz cvetja in zelenja. Na naslednji turi...

Mogoče bo koga zanimalo.. v Rivoltu (Udine) praznujejo - predstave skozi ves dan do 18:30 VID_20250906_152224~4.mp4

Pregovorno nepokvarljiva Hongda nama je skoraj zj...la vikend vožnjo. Sem jo že včeraj razčohal, slekel vso plastiko... Preveril v servisnem modu kaj bi lahko bilo? Napaka je kazala na okvaro CKP senzoja. Na plano sem privlekel inštrumentarij in preveril EKG... Ni v stiku ali prekinjen. Na koncu očitno napaka na konektorju... Ko sem tale konektor staknil nazaj je Hongda čudežno oživela. Oblekel nazaj vso plastiko in hi malo okoli bajte... Hm, kam pa sedaj? Hja na ovivnke... Nekje vmes... Aha že vidim cilj. 70km Hongda drdrala BP.

10.07.25 Ioannina – Shkodër 557 km Za nami je Grčija, skoraj pa smo že prevozili tudi celotno Albanijo. Dan zaključimo v prijetnem družinskem hotelu nedaleč stran od črnogorske meje. Obeta se vroč dan, zato se zjutra podvizamo... Iz Ioanine po zaviti cesti 6 proti Igoumenitsi... Ena od zadnjih grških vasic... Privoščimo si kavico in rogljičke... Morje na levi... Meja. Postopki hitri, brez gužve... Brez besed Nasmeh do ušes Moderni albanski pastirji selijo čredo iz enega na drug pašnik... Butrint... Tokrat s prevozom preko ožine ne bo nič. Menjajo vlečno vrv... Obrnemo in po obvozu... Cesta lepa in prazna... ... Jezero Bufi... Prehiti, če si upaš... Ovce znajo! Llogara, odkar je spodaj tunel, skoraj prazna cesta... Obvezen postanek... še ena slika za spomin... Vlore iz obvoznice... Današno vožnjo zaključimo malo izven Skadra. Ju3 naprej...

Kaj pa jezero? Js sm bruhnu čez bovc do kranjske gore ,top vreme ,obrnu 40.000 km...

Brez veze, ne hodit…

Korensko sedlo, Plocken pass, Tolmezzo in domov, ravno za popoldne tule... bil podor, so lepo zrihtal, je pa po novem cesta ponoč zaprta

Števc na Guzziju sigurno laže. Greš po magistrali do Nakla, na AC do Logatca, skozi Postojno do Reke, tam na Plominko. Presekaš Istro po širini. V Karigadorju namočiš prešvicano telo, čez Dragonjo spet do Postojne, pa AC do Šentvida, Medvode, Kranj, predmestje Bleda ( Lesce) in domov. Pa ti števc pokaže 504 km 🤔🤔🤔.

Smo načrtovali 6 dni po romuniji, no pravzaprav je od tega 2 dni tranzita... Četrtek: Celje - Golubac Tranzit večinoma AC... Čakam na družbo... sva že dva... Komplet... AC dogčas... V SRB smo pa komaj ušli... Motorji parkirani mi pa gasit žejo Petek: Golubac - Cârțișoara jutranji start... Prenovljena trdnjava Golubac: Nekje vmes... Začetek... Na vrhu... vmes... Pogled na romunske planjave... Potem smo pa zapeljali v bermudski trikotnik za motorje. Eden od "blacki-ev" se je odločil, da se ne gre več... Mi 3je pa na dveh podvitih repov proti domu. Blacki pride pa na prikolici... Skoraj doma.

Paljenik. Nad Travnikom, BiH. Z kot zelo priporočam. Pa ne samo po cesti. Je cel kup poti po travniku zvoženih s štirikolesniki. In je prima poligon. Cel dan bi se lahko tam okoli vozil.

Športni dan s kozo. Sami wawinki... neprecenljivo. Godovič Medvedje Brdo Škofja loka tenx @skalar36za kavo, Žiri, smučišče Čerkno, Doll trebuša Čepovan Predmeja Wajdušna.

Po Majstorski cesti na Tulove grede. Gor pa dol in še mal okrog. 😁

Sva bruhnila do najinega borovčka 😁

Maus zdela pa nis sam...usi smo s tabo...drži se!!!

Takole...

700 km

1300 km 4 aperoli 1 x testenine 1 x napolitana 1 x tiramisu 4 x štrudelj 1 x goveji zrezek mmm, vidim da trošim več k motor 🤣

Ph @DAMI34, sej se še s tem ne znam vozit… Sej spada sem, ker sem še tu? Ahahah…”nogohodni” TET..Bujin kuk…

TET “izpad” med “jadranka” dnevi…

. ... sam dve možnosti so ... Al na morje, al pa v hribe

Toskana in Emilija Romanija sta v resnici se bolj lustni kot se spomnim. Tisti meandrasti prelazi…waw za pelat. Niso Dolomiti, ni razgledov, ni nadmorskih. Ampak (mi) je ful fajn. Cesta zelo lepo teče. Danes je Gogio morda meni najljubsi prelaz.

tudi jaz. Baje že sam diha in je pri zavesti, pa full upgrejdan.

Končno sem našel avto, ki sem ga risal kot otrok

Danes skočil na in proti Ljubljani ,trgovina Yogi ima mega dogodek pa v soboto ni za it tja ker bo gužva nenormalna pa sem malo pofirbcal in nabavil nove rokavice tale znamka moto opreme mi odlično paše edino to me moti ,da ne dobiš več druge barve izdelkaedino črna pa črna in črna še obstaja Ampak to ni bilo vse sem moral še nekaj selotejpa ponucat potem pa po daljši poti proti domu

Vršič (gužvaaaa), Sorica, Soriška planina, Bohinj, smo se fajn prepihal

Včeraj...

Morje na levi...

12.07.25 Plužine – Bihač 516 km Čeprav bi lahko brez večjih težav že danes prispeli do doma, smo se odločili, da si privoščimo še en dan na poti – doma nas namreč ne čaka nič novega, tukaj pa se še vedno skriva marsikaj zanimivega. Rezervacijo prenočišča smo uredili v Bihaću, nato pa smo se v hladnem jutru podali na pot. Skozi dan so temperature hitro rasle, a nas je spremljala raznolika in slikovita pokrajina, ki je naredila vožnjo prijetno in lahkotno. Jutro, se pozna kako ozek je kanjon Pive... Temperatura vse nekaj drugega, kot smo bili vajeni do sedaj na poti... Cesta ob reki Pivi... Tjentište... Spomenik žal propada... Gacko. Ohladitev nekje na poti... Borovi gozdovi in prazna cesta... Znana utrdba Blagaj. Miši... Na poti se videz pokrajine nenehno menja, Vozimo turistično in opazujemo pokrajino... Proleterka na prelazu Oštrelj. Današnja namestitev... Tri v vrsto pol pa v "grad"...

09.07.25 Kavala – Ioannina 493 km Že več kot mesec je od naše vrnitve, pa nekako "ne najdem časa", da spravim te tri tedne vtisov pod streho. Dan je bil bolj tranzit proti zahodu do jadranske obale, zato le nekaj slik, ki so nastale med vožnjo... Rutina... Mimo Soluna... Tam se odločimo, da zavijemo na bolj lokalne ceste... Ni nam bilo zal... Brez prometa in lepi razgledi, še dobro, da se nam ne mudi... Lepe in prazne ceste... Tu pa tam srečamo kakšnega somišljenika... Tu so se vozili že pred stoletji... obnovljen, pa vendar zanimiv... Čreda krav je cesto vzela za svojo... Čebele, vedno marljive... glej, glej Angleža... pa le ni... Manj znana hribovita grčija. Občasno se približamo avtocesti, ampak je daleč pod nami... Tu pa tam kakšna zanimivost. Naša nastanitev... Pirček... potem pa z vlakom v mesto...

08.07.25 Lapseki – Kavala 293 km Danes zapuščamo Turčijo. Občutki so mešani, saj to pomeni, da se dopust počasi izteka. Pa vendarle, še nekaj dni do doma, ker je ne bomo mahnili kar naravnost. Jutranji pogled iz balkona... Pakiranje in gasss... Vrcamo se na trajekt in... Honda trio, Azija adijo! Zaključili azijski del, sedaj PA ŠE KAM... Skozi Galipoli proti glavni prometnici proti zahodu... Zanimiva lesena hiša... Še bolj zanimiv slavolok... Na polotoku so nepregledna polja sončnic. Še eden, ki ima prostor za kakšno vrečo in pa seveda vseprisotni nadzor prometa. Postanek za zadnje tankanje po zmernejši ceni in kafe v senci. Tu nas še pretresejo in smo v Evropi... Ni bilo hudega, tudi nepredvidenih izdatkov ni bilo... Le kam drvijo s to železnino? @hondazok v elementu s svojo "staro mašino"... Se vidi kje je njin balkon... Tri v vrsto... Lokalec bo pospravil ostanke... Mi2 pa na cukrbombo...

Včeraj pa tak dan ,da je bila polovica slovencev v avtomobilih druga pa na motorjih toliko vas letos še nisem srečal aja kar je še pa ostalo pa vsi na kolesih gužva ,da ta kap Jaz standardno zapravljal, je bilo treba gate kupit Pa preventivno eno zimsko jopico in dežni plašč ker ta teden se menda začne jesensko vreme Super dan pa absolutno preveč sem se oblekel

Daš povšter (vzglavnik) oprat pa dobiš tale izdelek ven Ampak se ne dam, sem pobral vse delčke in jih utural nazajnečeš ti mene Evo spet služi namenu

Da pa zdej pojasnim spremembo. Tko, nahitrco. Kmalu po prihodu v črno goro se mi je bogu iza nogu strgala veriga (ni bla ona nč kriva, pozabu sem jo zamenjat. Čista moja greška). Brez črnogorcev Danilota in Mičota bi me vrjetn tam pojedli medvedi. Da skrajšam,... po dveh dneh palamudenja gore dole po Črni gori sem namontiral novo ketno in po pregledu servisne knjige ugotovil, da bo moj plan bistveno presegel 20.000 kilometrov na motorju. Takrat pa je treba po knjigi menjat verigo za ventile. Ves posran od pravkar prestanega neljubega dogodka s strgano pogonsko verigo, sem se odločil, da skrajšam pot. Odpeljal sem zastavljeno traso čez Črno goro (pogorje Sinjajevina je pa nekstlevel bjutiful, ampak to ni tet, tko da to pišem v drugo temo) in se usmeril proti tet Srbija. Odpeljal sem skrajno zahodni del. Od mesta Brodarevo do vasice Seča Reka. Tu sem vozil od juga proti severu oz. v obratni smeri, kot je trasa privzeto nastavljena. Vozil sem dan po dežju, tako je bla podlaga v senčnih delih še mokra, trava drseča, gozdne ceste pa polne luž. Kmalu, ko se z Brodareva dvigneš in se nekoliko teren zravna, trasa zavije na travniško cesto in nato v gozd, kjer je cesta še vedno travniška - travnata, polna kravjekov, kolesnic, preraslega grmovja. Uglavnem, ko je linesman tole skup sestavlov, se mu je iz une sklede z grmovjem mal preveč usulo. Tu sem vozil v polnem dežnem kombinezonu. Ne ker bi dežval, ampak je bla taka megla, da sem mogu nazaj gledat, če sem še na cesti. In kolesnice. Ah kolesnice. Dobr da se je zgodilo samo dvakrat ampak, ko gre prvo kolo v eno kolesnico, zadnje kolo pa v sosednjo kolesnico in poj se zadnje kolo naveliča bit zadnje in kot nadebuden 8 letni fantek reče: zem pa še jz mal spredej, ... poj veš, da unmu k sedi na motorju ni dolgcajt. Se je moja čelada kr naposlušala: lawd đizs, sejv me (oz. po naše: ujebemumater!). Dobra stvar zate, bralec tega nablojenega zapisa je, da maš ravno tu obvoz po lepi makadmaski cesti. Bom probu dat skrinšot, pa se znajt. Pa še to bom reku. Če je suho, je ta del trase čist fajn. Potem je en del kjer sem mel tudi hece. Tale tet črta v Srbiji ni prov natančna. In to je v nekaterih primerih res nadležno. Naprimer med naseljema Priboj in Rutoši greš če en hrib. Na obeh straneh hriba je lepa makadmaska cesta, na vrhu pa je cca. 500 m gozdne vlake. In ravno na delu kjer je slaba natančnost tet črte je ene 5 gozdnih vlak križem kražem. Če greš v smeri proti Priboju, ni tak problem. V nasprotni smeri te pa trasa vodi v eno zaraščeno blatnasto vlako. Čeprav je mogoče 50 m bolj desno čisto lepo zvožena vlaka. No, da motorist sred gmajne ne bo v dvomih (kot sem bil jz), kakšna je trasa naprej, ti povem, da je vse dosti normalno prevozno. Tudi v mokrem. Če pa vseeno bo dvom, pa greš lahko tut mal peš naprej pogledat. Največ 200 m. Poj prideš do točke, kjer se vidi kako je naprej. To bi ble ta neugodne zadeve. Naprej so potem samo lepe reči. Meni je bil najboljši odsek tam, kjer je borov gozd in trasa vodi po grebenu. To je med naseljema Radoinja in Semegnjevo. No, ni samo vožnja po grebenu. Vmes se večkrat spustiš v dolino. Najbolj posebna je dolina pri Srbskem pravoslavnem manastriju Uvac. Malo pred njim je obvezno prečkanje reke. Dolžina prečkanja al pa širina reke al pa višina, če bi gladino pokonci postavil (kakor komur paše), je cca. 25 metrov. Globina je med 20 in 30 cm (dan po deževju) in sumim da je kar vedno taka. Lahko je tut večja. Al pa nižja. V glavnem pa tolko, da sem zmočil oba škornja. Do roba. Zajel nisem. Za prečkanjem pa je potem vzpon, pri katerem sem se čudil, kako se to verniki z avti vozijo do tega manastirja. Ker to je očitno edin dostop. Nimampojma. Aha, pa še en malo bolj zahteven vzpon je po prečkanju železnice. To je pa malo pred naseljem Semegnejvo. V tem naselju sem zaključil prvi dan in šel v Zlatibor tankat, večerjat, se čudit pozidavi in večernemu šovu na jezeru ter spat. Jz sem rad v gmajni, ampak da sem se odločil da grem v Zlatibor, je bla super poteza. Majo srbi (al pa če kakšni tujci tole rihrajo, kva pa vem) kr dost turističnega zaleta. Priporočam obisk. (Aja, ni lih tet tema, ampak tuki nekje vmes so nasproti začel letet eni norci. Prvi na neki 990tki. Ko šus. Kva mu pa je? Ponavat se mal ustavš, pa kšno rečeš. Mal za njim en na exc-ju brez prtljage. Pa poj kmal še edn. Pri tretjem sem pa le opazil nosilec za roadbook. Takrt mi je vžgalo, da se srečujem z dirkači Illyria raid rallya. O tem mi je ravno en dan prej govoril Aleksander z nizozemske s katerim sva se po naključju dvakrat srečala. Enkrat na Sinjajevini in potem naslednji dan še na Bjelasici, pod Troglavom. No, teh fantov na rejliju je bilo preko 100, je rekel Aleksander. In ko sem vidu, da sem prej očitno srečal prvega, sem se moral ustavit, ker to pa niso heci. Še dobro da sem se, ker je blo vmes tudi nekaj ssv-jev. S tistim se pa ni za srečat na ozki gozdni cesti. Tam bi hitro postal okrasek na prednjem pokrovu. Je blo pa zanimivo spremlat tako dirko). Drugi dan sem nadaljeval proti nacionalnem parku Tara. Tu ni nič posebnega. Dosti asfalta. Lepa gozdna cesta. Tam ko je loop sem šel v smeri urinega kazalca. Okoli skrajne zahodne točke ne zgrešit table za vidikovac. 100 m s ceste. Edin razgled, ki je tam, ker večino trase gre po gozdu. Aja, pa razgledna točka na Jezero Peručac. Del Tet trase gre po zaprtem delu gozdne ceste. Je znak in polovična rampa. Če nikogar ni tam, bi se peljal. Tako pa je bila sobota in je blo polno srbov in izraelcov. Nisem se peljal. Šel sem peš. Cca 800m tja in cca 800 m nazaj. Generalno po ravnem. Zadnji del cca. 200m je mal v klanc in čez kamne in korenine. Peš v vsakem primeru. Zašvicu fuł. A se splača? Meh, no ja. Če sem bil že ravno tam. Se. Edino nč ne bi pogrešal dretja eno in dvoletnih otrok in vzdihovanj 150 kilskih srbkinj, ki so se mučile čez tiste korenine. Jao bože, sačuvaj. Tet se potem nadaljuje proti vzhodu, kjer je motor dopolnil 20.000 prevoženin kilometrov jz pa zaključil s tetom za letos. Od cca. 8ih do 15.30. Potem sem šel na cesto in jo mahnil v Beograd, kjer je nastal ta zapis. Danes je nedelja, 14.9.2025. Jutri grem domov. Morem motor peljat k mehaniku.

Jebemti, bom fuknu afriko pa drzja v graben. Pa sram me je povedat, da si lastim tudi piagota alias apriljo. Zgleda, da pravi moški (pa dekle), vozijo edino pravo, kove. Mogoče še uni indijski kateem, ampak edino če si admin. Geesi, r1, panigale, monster, versis... To so smeti. Jebemti, bom fuknu afriko pa drzja v graben. Pa sram me je povedat, da si lastim tudi piagota alias apriljo. Zgleda, da pravi moški (pa dekle), vozijo edino pravo, kove. Mogoče še uni indijski kateem, ampak edino če si admin. Geesi, r1, panigale, monster, versis... To so smeti.

Danes teden startam proti Sarajevu. Vmes skočim na kakšen hrib ali kaj podobnega. Drugi dan po TET trasi prečim Jahorino, ki sem jo pred dvema letoma izpustil, in nato se zapeljem do Žabljaka. Če bo ostalo kaj časa naredim še en krog tam okoli. Tretji dan prečim Sinjajevino do Mojkovca, tam skočim na kofe in nadaljujem gor proti smučišču križem kražem, da se nekako čez hribe pripeljem do Berane. Od tam transfer do Gusinje ali tam nekje. Četrti dan ali naredim krog tam okoli Prokletij ali pa kar pičim do doline Theth po tet trasi do Skadar-ja in od tam po cesti v Makedonijo do Debarja. Naslednje dneve bom potem sledil tet trasi do Tetovo, Prilep, Skopje. Gore/dole cikcak . Od tu dalje pa načrt še ni čist jasen. Če bo vreme in volja se bom poskusil zapeljat do Bolgarije in odpeljat del tet-a na skrajnem zahodu do glavnega mejnega prehoda s Srbijo. Od tu bi potem pri Slaviji spet ujel tet traso in šel pogledat Midžor - najvišji vrh v Srbiji. Potem pa bi udaril en transfer na zahod Srbije in odpeljal še zahodni del srbskega TET-a gor do nacionalnega parka Tara. Od tam pa via Kranj. Časa mam 14 dni. Satao, zanima me, kakšne vtise imaš iz Srbskega teta. Kateri del se je tebi zdel še posebej fajn in ga ne bi bilo za izpustit? Za drugi in tretji dan sem poklikal in pripravil gpx. Da se ne bom izgubil 🙃 Jih prilagam. Bom pa poskusil sproti dnevno prilepit kakšno fotko in kratko poročilo. Žabljak - Mojkovac.gpx Meja BIH - Radoje Dakić - Žabljak.gpx Mojkovac - Berane.gpx Vidikovac - Gušterov do.gpx Žabljak - Mojkovac - dodatek preko Gornje Donje Lipovo.gpx

Sem skočil v lj po raketo. Čisto vse je padlo z neba kar je moglo. V Logatcu smo po pločniku vozili ker je bilo preveč vode na cesti. Po mojem sem podmornico krstil 😁

Jaz sem 100% da maček Pablo pije ko smo v službah. Sam ne najdem, kje ima skrito pijačo. 😂😂😂

Danes dobil še prednjo 21col MITAS ADV 2 Najbolj všeč mi je ta napis Cena, s popustom, obeh skupaj 208€. Kako bodo zdržale v primerjavi s preizkušeno vzdržljivimi Dunlop Mission enakih dimenzij (cena samo zadnje Dinlop Mis, je enaka ceni obeh Mitas, s tem, da ima Mitas ADV2 hitrostni razred V, Dunlop Mis pa T) na podobnem bajku in podlagi, pa ...naslednjo pomlad, šele. SREČNO

Morje še vedno na desni.

Čist sam 🤣

Sedita dva tipa u gostilni pa prav prvi: Eno bolj intimno vprašanje, a se teb še dviga. - Valjda se mi dviga, brez problema. - Super, pol se pa dvign pa pejd po dva pera.