Dvorana slavnih

Sem tipičen uporabnik svetovnega spleta – v glavnem samo srkam, redko prispevam (razen za svoj primarni hobi). Večkrat sem na tem forumu prebral povabilo, da vsak zapis, še tako nepomemben v očeh zapisovalca, lahko nekomu koristi. In sem se odločil, da opišem moj prvi resen rajd. Ponujam v lahko branje, saj tisti, ki se učimo samo iz lastnih izkušenj, se tudi naučimo iz lastnih izkušenj – ko pride »Hic Rhodus, hic salta«, vse prebrano, videno in slišano nič ne pomaga. Sem motorist s kratkim stažem v kategoriji »bolj star, bolj nor« in prevoženimi 25.000 kilometri na Guciju VuOtantaČinkveTT. Ves čas me že vleče na Balkan, ne vem točno zakaj – nekaj je tam zame. Spomladi sem naredil 3 dnevno turo, da nekako dobim občutek kako to izgleda in kaj pomeni 300km, 400km ali 500km na dan. Vse sem splaniral vnaprej (Bihač, Mostar, Makarska, Gračac in po jadranki nazaj). Prvi dan (300km) je bil OK, druga dva (400km in 500km) tumač - to ni bilo to. In sem še malo bral po tem forumu in zbral pogum za 11 dnevni rajd z edinim ciljem, da nekako pridem do Ohridskega jezera (in nazaj, seveda). Osnovna ideja je bila, da do treh ali štirih pridem nekam, kjer se lahko skopam in imam dovolj časa za karkoli mi že paše tisti hip. 1. dan (14. avgust) po avtocesti do Novske in potem na kavo v Prijedor; na meji prehitim 200m kolono in se vrinem tik za avtom na kapiji; slep bi vedel da sem v Bosni – smrad iz dizelskih izpuhov; in potepuški psi. Končni cilj je jezerce Balkana (sem hotel na Plivsko jezero, pa so bila vsa prenočišča polna) – 25km pred Jajcem. Izkazalo se je, da je Balkana boljša izbira, saj se nahaja na 770m in ko je bilo v Jajcu 33 stopinj, je bilo gor vsaj 5 stopinj hladneje. Voda v jezeru 25 stopinj – taman – ful folka. Bilo bi skoraj kičasto, če ne bi lokalna ekipa mladcev čutila potrebe, da zabava celotno občinstvo s svojim izborom muzike. Spal sem kar v hotelu ob jezeru za 35eur. Zvečer skok v Jajce - hecno malo mestece – tiste ikonične podobe slapovite Plive z mestecem v ozadju v resnici ni enostavno (če sploh) videti – verjetno je treba splezati nekam na desni breg Vrbasa ali kaj ... Pliva se razliva, race pa to nič ne moti. 2. glede na temperature se odločim najti še kakšno gorsko jezero – ekola, Boračko jezero nad Konjicem. Ker je bilo do tam samo enih 150km, se odločim, da naredim ovinek čez Vlašič. Moj kalimoto mi sicer ne ponuja makadamskih cest, razen če mu tako rečem – sem nekaj motovili in potem skenslal ruto, pa si je očitno zapomnil, da nimam nič proti eni cesti tam. Pripravim novo ruto, jo pogledam tako na počez in zjutraj pravac Vlašič. In evo, turn rajt direkt na makadam. Si rečem, ajde, valjda ne bo hudega, ker je takoj za mano zavil tudi en dostavni poltovornjak. Do prvih hiš je makadam še bil cesta, potem pa bolj kot ne suha hudourniška struga. Ves čas dol v dolino Ugarja – in tisti tip s kamijončkom mi je vsake toliko prihrumel za hrbet - očitno je bil služben i nije ga šteta. Končno asfalt in mu pobegnem. Regionalna cesta čez Vlašič lepa, velikokrat opisana na tem forumu. Sem celo pomislil, da bi šel na vrh, pa mi je pogled na makadam in norce na kvadih pomagal pri odločitvi. Nič posebnega do Konjica, potem ob Neretvi gor do sela Borci na 700m, potem pa dol v kotanjo do jezera na 400m. Sicer pravo gorsko jezero ujeto med hribe – ma soparno – voda super – obala peščena – etno selo – ena toljara za 25eur – doručak uključen. Večerna aktivnost – pir – in priropotajo štirje Čehi na endurotih – kot da so prispeli v Dakar, prašni, zjebani, polomljeni in vidno dehidrirani – sem bil prepričan, da pridejo na pivo ali dve ali tri in bomo kakšno rekli – nema njih, tudi doručak so izpustili – res eni čudni čehi. Pogled na vrh Vlašiča. Toljara - etno selo Boračko jezero. Doručak uključen. 3. Za naslednje kopanje sem si zamislil Drino na gradski plaži v Goraždu – poleti naj bi bila voda malo nad 20 stopinj, pa hajde. Planiram ruto in edina cesta v smeri naprej (valjda ne bom šel nazaj na Konjic in čez Sarajevo v Goražde) je regionalka R436 z enimi 36km makadama in ikoničnim mostom čez reko Ljuto. Najdem selfi dveh motoristov z geeskami na tem mostu in si rečem, »ni panike«. Pripeljem na konec asfalta kjer se začne spuščati makadam tja nekam dol v 3pm, pa glih nasproti pripelje Čeh v kombiju – ima ljudi, sve je okej – in grem, počasi, lagáno – vukojebina – kar naenkrat cestni delavci – nekaj rihtajo cesto al' kaj – se zrinem mimo komiončka – kilometer nižje na desno trije bogomilski stečki – se ustavim in pofotkam – grem naprej – stalno neki smerokazi za neka sela pa nikjer nobene hiše. Se ustavim sredi 10% klanca na enem odcepu, da grem scat. Glih razjašem, ko pripiči nasproti en đip ma gvišno s 50 na uro - tip pomaha in me zavije v oblak prahu – španac neki – pomislim, fak da sva se srečala na kakšnem ovinku – ko pripiči še eden in za njim še tretji španac – ta dva bolj počasi, ker jima je bilo očitno škoda mašin – ma vseeno. Nadaljujem oprezno, kot po jajcih – še vedno dokaj strmo in vijugasto navzdol – kar naenkrat skupina ljudi – kot ko se družina odpravi na sprehod po nedeljskem kosilu (ma je bila sobota) – out of nowhere, kot v kakšnem Kusturičinem filmu – svašta – si pomahamo – še kilometer in sem na dnu – pred mano most. Brez razmisleka (!!!) zapeljem nanj – most je kovinski z lesenim voziščem – prečne deske in dve vzdolžni 2 colarci al' 3 – si v hipu zamislim, da bom peljal po desni – zapeljem nanjo, ko zagledam prvo strohnelo luknjo polno žebljev, ma je bilo že prepozno – sprednje kolo zdrsne na trhlini – ga odnese z deske dol v levo, kjer zadanem ob levo vzdolžno desko, ki mi zasuka balanco in naravnost v ograjo – motor na tleh, sprednje kolo v ograjni odprtini – 30m spodaj curlja Ljuta – stojim poleg ljut in si rečem, KRETEN. In potem napaka številka 1 – kaj bi čakal, odločitvi v prid ocenim frekvenco avtomobilov na enega na pol ure – sonce pribija – ga bom kar sam pobral – sočasno se mi zavrti film v glavi, ko inštruktor razlaga, da ko dvigamo motor, nikakor ne smemo imeti noge tam kje pod njim – in evo mene v tem filmu na licu mesta in motor na desnem gležnju – jebemumater boli – ugotavljam, da ni še nič zlomljeno, ma boli k' svina – levo stopalo imam pod ritjo ujeto v vzdolžno desko – sem v enem jebenem joga položaju in se ne morem premakniti niti za centimeter – dobesedno ukleščen med desko in motor – sam sebi se zasmilim – zasukam balanco in zarijem desno ročko v tla ter s tem malce razbremenim pritisk na gleženj – še vedno ne morem osvoboditi leve noge zato poskusim sezuti desno nogo iz čevlja – to mi nekako uspe in se poberem – rešim čevelj in se obujem preden začne vse skupaj zatekati – in mat'r, 10 minut po padcu, avto – pride ven tip z ženo, »jel sve u redu«, »je, ajde da mi pomognete«, »ne mogu ja, leđa, al' sad će jarani« – i eto jarani za par minuta, dvignemo motor in ga zrinemo dol z mostu – izgleda vse OK – poskusim vžgati – ništa – mat'r, kaj je to – gledamo, vsi kabli celi, lučke vse prižgane – mrtav hladan – panika – »nečemo mi tebe ostaviti samoga« – ajde, je pa to vseeno regionalka (pri nas si ne bi niti znaka, da voziš na lastno odgovornost, prislužila), asistenca mora priti – še nekaj muvam tam po balanci in kresne – pritisnjen je bil gumb za zasilno ustavitev motorja. Obrišem čelo (fiiiiju, bi pisalo v stripu) – ready to go on – noga ne boli prav pretirano. In zagledam kako se dva vojaška đipa guzita čez most – taljani – »all OK? where are you from?« – si mislim, tule bi imel asistenčni prevoz, če bi bilo treba. Balanco imam rahlo zasukano v desno, prednji blatnik pomečkan in to je to. Gremo mi naprej – še dobro uro do Goražda – Drina ima faking 14 stopinj, torej uporabim hotelski bazen (Behar, poceni, priporočam). Na desnem gležnju je velika rana – rahlo zateka in boli – poguglam za lekarno – in evo mene šepajoč po mostu na desni breg Drine – pomislim, da bi udaril »sportski-lagano« stil hoje, da se ne bo videlo, da šepam – ne gre – očitno moraš imeti pravega vzornika pri treh letih, da shraniš tiste gibe v podzavest. V lekarni mi dajo en gel – takoj namažem in na pivo – same neke nemške pire točijo tu (sem postal občutljiv na pivo odkar sem Kamničan) – sobotni večer – vsa mladina na izlazku u grad – mladenke skupaj, tipi posebej, skrivno pogledujejo proti puncam – punce zrihtane u nulo, se delajo kot da nič ne opazijo(oh, kje so ti časi) – vsi kadijo. Vremenska napoved pravi, da bo jutri v teh krajih deževalo – edino tja proti morju ne bo dežja, zato iščem reko/jezero tamnekje. Kravice bodo. Namesto v lekarno sem imel namen v Višegrad na Andrićev most, in ker tega res ne bi hotel izpustiti, se odločim, da grem tja drug dan zjutraj in potem nazaj proti morju. Brez besed. Most čez Ljuto. Cool Drina. 4. Zjutraj ni noga nič bolj zatečena in to mi dobro dene – sem že na motorju v smeri Višegrad – pred mano en Poljak na geeski in ga gledam – tip vozi skoraj po črti – je fukjen al' ka'. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem pripeljal v Bosno (in pred tem prebral na tem forumu) je to, da avti vozijo po črti ali pa malo čez. In sem ves čas pazil, da sem dovolj proč od sredinske črte – ma je jeba, ker je sredina vozišča popacana od olja. Je pa takoj tu nova (pre)izkušnja – inštruktor na Vranskem »in priletiš s sonca v neosvetljen tunel« – fakingšit – enih 5 sekund so rabile moje stare zenice, da so se razširile in teh 5 sekund je bilo grozljivih – tak jeben občutek, kot da sem zgubil tla pod nogami, porušeno ravnotežje, kot da se bom vsak čas zvrnil v levo ali desno – prav na glas sem si moral dopovedati, da gre motor pri 80 na uro sam od sebe naravnost (če ni nobene luknje v cestišču, hej, v Bosni smo) – in je še bilo takšnih tunelov, samo prvi je najbolj zadel, ker sem bil popolnoma nepripravljen. Turska kafa s pogledom na višegrajski most, potem pa pot nazaj preko Sutjeske, Gackega, Nevesinja (jagnetina na lešo, mljask) v Međugorje. Se sparkiram v apartma, kratke hlače in na kopanje v Kravice. Vzamejo 10 eur za vstopnino – vlakec pa to – turisti in turistke, ene na pol gole, druge v hidžabih – slap kot miniaturne Plitvice – res čudovit – ampak so iz njega naredili zabaviščni akvapark – vsa obala je zasedena s tremi vrstami ležalnikov – muzika nabija – enih 6 lokalov – ladjica – izposoja kanujev – ni da ni. Mirne duše se lahko Kravicam izognete. Zvečer nepozabna izkušnja v Međugorju – neplanirano in nepričakovano padem v sredo skupinske molitve rožnega venca – vodi Kitajec – odgovarja 1000 ljudi vsak v svojem jeziku – potem Ukrajinec, pa Japonec, pa Čeh, pa... – res dobra in močna energija – par tisoč kilometrov proč pa rakete ubijajo ljudi – za zjokat. Še dobro, da je pred apartmajem drevo polno sladkih fig. 5. Dež v regiji je pojenjal in Ohrid je v drugo smer. Že prej sem zguglal enega mojstra v Nikšiču, da mi bo poravnal balanco, pa tudi sicer sem imel namen preko Nikšiča v Kolašin (je na 1000m in bo garant prijetno hladno). Peljem se po isti cesti nazaj proti Gackem – lepa vijugasta cesta – ponekod nov asfalt – pomislim, 1800km pa niti ene nevarne situacije (če odmislim most in tunel) – se vprašam, »zakaj razmišljaš o tem?«. In čez par kilometrov – pesek v levem ovinku – zdrsne zadnja guma – me poravna – zmrznem – pogled usmerjen naravnost – naravnost je bil obcestni jarek – in jasno, direkt v jarek s kakšnimi 50 km na uro – motor se zarije v zemljo – jaz vstanem kot s kavča pred televizorjem – snamem čelado in gledam in hodim gor in dol po travniku in nimam besed – mimo pripelje par avtomobilov pa nimam impulza, da bi jih ustavil – prva misel, »mat'r, kaj bi bilo, če bi imel koga s sabo« – in druga misel »šlep služba, pa piši kuči propalo«. (pavza: večkrat slišal, prebral in razumel, »rešitev je v smeri pogleda«, dejansko sem imel eni 2 sekundi časa, ko sem še kakšnih 30m peljal po robu ceste in jarka, da bi se rešil, samo nisem zmogel; a obstaja kakšen trening za tako situacijo?). Nakar zaslišim motor – prileti iz iste smeri – jezdec na KaTeeMu – ustavi – registracija GO – »si cjeu?« – »sem« – »si zapjeu za pesk« – »ja« – »ma sam, da ti ni n'č, dejva ga dvignt« – ga postaviva na noge – ko je prednje kolo poravnano, so vilice in balanca enih 30 stopinj v desno – tudi kovček mi je odtrgalo – še dobro, da imam dve dodatni gurtni in ga lahko privežem. Kresne od prve – neverjetno kako so trdoživi tile motorji – res pa moraš imati peklensko srečo, da se sredi Hercegovine zariješ v jarek brez skale. Počaka, da ga spravim na cesto in preveri, če se bom lahko peljal, nato odbrzi naprej (hej, če tole bereš, daj mi kontakt, častim škampe in vino). Imam 10km do Gackega - se s 50 na uro cijazim za enim kamionom – avtomehanik v Gackem »ne možemo mi tu ništa – ima jedan serviser za motore u Trebinju«. Gledam – do Trebinja 60km, do Nikšiča 70km – ajmo drito Nikšič po guglu – me pelje čez mejni prehod Krstač – prazen – naslednjih 50km ceste do Nikšiča razloži zakaj nihče tu ne pelje – faking vijugasta cesta širine 3m nonstop, kot bi se traser zajebaval – eno uro – vmes me ujame rob nevihte, tako da sem še malce moker, pa vijugasta cesta je mokra, pa levo in desno še vse smrdi po požganem od požarov, pa balanca na 30 stopinj. Mojster Bojanić glih šraufa en auto – »šta ima« – »treba mi pomoč – vidi ovo« – » e, jebemti, samo da si mi ti dobar, sredičemo mi to« – tam je še en tip – motorist – beseda da besedo – po vajbru pokliče kolego, ki šraufa Yamahe – video klic – »šta treba da odvrnemo?, aha, dobro, gde?, tu dole?, dobro, javit ču ti« - pride pomočnik, mojster Bojanić med šraufanjem avta daje navodila – na koncu uspejo nekako poravnati balanco – še vedno je enih 5 stopinj v desno in cel motor je občutno izven balansa – ampak to je veliko bolje kot prej. Nikakor ni hotel vzeti denarja, niti za pijačo – »nikad nisam uzeo pare tome kome je trebala pomoć« – svaka čast – respect. Naslednjih 120km do Kolašina je bila čista mora – vijugasta ozka cesta po kanjonu Morače – sicer črnogorska panoramska cesta #1, vendar ne zame tisti dan – pred vsakim ovinkom sem bremzal – prežet s strahom do kosti – še vedno pod adrenlinom od nesreče. Končno Kolašin - kačamak in dva pira – se le umirim. Tehtam in tuhtam – jutri se obrnem proti domu, kajti do Ohrida je še 500km po predhodno izbrani ruti in od Ohrida do doma 1200km po avtocesti. Edina fotka dogodka. Katunski put, zgoraj in spodaj. 6. Zjutraj med zajtrkom še enkrat preverjam najkrajšo pot do Ohrida – po avtocesti do Podgorice in potem po SH1 to Tirane, pa po SH3 do mejnega prehoda Kafasan, spust v Strugo, Ohrid pa je takoj za vogalom – 360km. Pade odločitev, da se grem kopat v Ohridsko jezero, pa-ko-mu-jebe-mater. Mejni prehod z Albanijo – kolona 300m najmanj, eni Avstrijci motoristi lepo razgaljeni čakajo v koloni, jaz se peljem mimo naprej, en Albanec nekaj maha skozi okno, ma je 35 stopinj in ga nimam za mar – v koloni desno spredaj zagledam 4 italijane na dukatijih, ki so prakirali pred črnogorskim okencem pa še en Nemec se jim je pridružil – smuknem med dvema avtoma in vmes med kolonama do kolegov, da dopolnim skupino šestih motoristov, ki prečkajo mejo – na albanski strani samo pomaha – SH1 lepa – obvoznica mimo Skadra dvopasovna – vozijo 90 na uro ali več – in fak za ovinkom parkiran avto na desnem pasu – gledam, ni voznika za volanom – pred vsakim mestom se promet zgužva v kilometrske polžje kolone – albanci so prijazni do motoristov in se umaknejo, da lahko počasi vozim po sredinski črti – peljem skozi Tirano pri 36 stopinjah in levo asfaltirajo vozni pas – čutim vročino asfalta v levi polovici telesa, delavci pa kar garajo – kapo dol. Do Elbasana se vozim 4h30min brez postanka in nič mi ni težko – tale guci mi je pisan na kožo (beri, telesni ustroj višine 190cm), ma se vseeno odločim, da se ustavim na kavo in limonado. Potem pa naprej do Qafe Thane/Kafasan mejnega prehoda – na 1000m – nov asfalt do prelaza – mejni prehod pa kot pred 100 leti – 4 kolone – razsut asfalt – ne veš kdo pije kdo plača – dve koloni imata zelen semafor, dve rdeč – premika se ne nobena – rinem se nekako naprej – spet en poljak z geesko in dvema stranskima kovčkoma – ne more med avtom in kamionom pa se mi umakne in me njegova sopotnica znavigira mimo – smuknem v levo med drugo in tretjo kolono – stopi tip iz avta »pa kud ćeš« - »pa kiša će« (v resnici se je nabiral en črn oblak in vsake toliko je padla kakšna debela kaplja) – »vozi auto, a ne motor« – » aaa, jebiga« – tip v avtu levo mi pomaha, da grem lahko pred njim in tako se postavim v drugo kolono šteto z leve strani – in stojimo – pred mano 5 avtomobilov – leva kolona se premakne za en avto vsakih 5 minut – mi stojimo – vidim, da je na okencu en motorist – pred mano je en Albanec v cestnem terencu – tip stopi ven in gre naprej urejat situacijo – onega motorista odvedejo na stran in nekaj mahajo s papirji – jaz izkoristim priložnost in se vrinem v prvo kolono direkt za enega ohridčana – še trije avti – gledam proceduro – papirje daš albancu na prvem okencu, jih pogleda, zadrži ne več kot minuto in jih poda makedoncu, ki te papirje izda pri svojem okencu en meter naprej – ma šele po enih petih minutah. Končno tudi moj ohridčan pride na vrsto in ko ustavi pred makedonskim okencem, iztegne roko skozi okno in se rokuje s policajem, toliko da se nista izljubila – bratko – si rečem okej, vsaj tole bo šlo hitro – ma kurac pa hitro – gleda policajac dokumente, pa en monitor, pa drug monitor, pa nekaj govori bratku – pa odkimava z glavo – pa jebemumater 5 minut pa še kar stoji – sem pomislil, da sindikat obmejne policije podkupuje firmo, ki dela aplikacijo za pregled dokumentov, da namerno upočasnijo preverjanje – ali pa gre del podatkovne poti do centralne baze v Skopju še vedno z golobjo pošto. Po 45 minutah obmejnega cincanja pičim proti Ohridu in naprej do hotela – skok v jezero s pogledom na sončni zahod – voda 25, zrak 24 – milina. Tu prespim dve noči – okolica jezera je res lepo urejena – turistov ni preveč, obala je super, voda super, zrak super, hrana super – še pridem. Avtoportret. Sv. Naum. Ohridska jagulja in paradižniki, ki so videli ogromno sonca. Cuvee tudi odličen. Sončni zahod za albanskimi hribi. 7. Za povratek domov sem že od začetka planiral najhitrejšo možno pot – po avtocesti čez Srbijo. Nisem imel občutka kako mi bo sedla vožnja po avtocesti, zato sem si rekel, do koder bo šlo bo šlo in si tam najdem nekaj za prespat. Cesta do Skopja obup – gradijo avtocesto, ma še ni – stara magistralka zjebana – asfaltni kolovoz – na klancih navzol pa še prečno nagubana, tako 10cm in več – asfalt tiste svetleče sivo-črne barve – juhej. Potem le avtocesta – vsakih nekaj km mitnica, kjer vzamejo pol evra – vozni pas tudi tu s kolesnicami, zato vozim po prehitevalnem – me skoraj kap, ko zagledam udarno jamo sredi vozišča – pa kakšna je to avtocesta, majku jim. Ustavim se v Kumanovem – da pogledam, če je kaj ostalo od one kasarne, in če se bom česa spomnil – kasarna v razsulu, mesto pa tudi. Hitro zapustim ta kraj spominov. Srbska avtocesta je OK – prometa malo, temperatura 34 stopinj in raste – bližje ko sem Belem gradu več je prometa in bolj objestni so vozniki – letijo kot snete skire po prehitevalnem pasu in kdo bo koga – odločim se, da se ustavim na prvem počivališču, ko bom mimo BG – poiščem hotel – center Rume, najprej dva pira in potem hotelski spa – sam sem se namakal v đakuziju in to je nujno potrebno po 670km na 34-37 stopinjah (dajte si v plan). 8. Naslednji dan proti domu s prenočitvijo v Murski Soboti (nek dogodek se je vršil tam, pa sem se »mimogrede« ustavil) – izberem ruto čez hrvaško in madžarsko Podravino – toliko da si pridobim še to izkušnjo – ceste ravne, poflikane, vse mogoče vrste asfalta in reliefne nagubanosti, prometa malo – skratka, ni bilo dolgčas, užitek pa tudi ne. Vasi na Hrvaškem zapuščene, na Madžarskem pa kar žive. In neskončna polja sončnic ... In kaj naj zapišem za konec? Vožnja z motorjem je neskončno bolj nevarna kot z avtom. Je pa neskončno bolj zabavna in navdušujoča. In kako so nas že učili pri matematiki – a je neskončno deljeno z neskončno enako 1? Robi

Včeraj sem ga pičila od Durmitorja do Livno; 330 km. Pral me je, vroče je bilo, pa spet pralo.... Ni da ni... Ceste pa prazne... Povsod... Noro! Pa včeraj se mi zdi, da sem se končno najedla. Toliko, kot sem v teh dneh bila lačna, nisem bila nikoli. Ampak ko se vsedem na motor, ensotavno pozabim na hrano, čeprav me moj želodec opozarja. Ampak ko ga jebe. Naj troši zaloge 🤷‍♀️🤣🤣

Včerajšnji vtis... Črna grožja iz jugozahoda... Po nekaj več kot 9500 kilometrih doma.

No tole niso moji vtisi na motorju so pa povezani z potovanji... Prvič smo se v živo srečali čisto slučajno v Zlatem Trikotniku na Tajskem. Mi2 sva ga lani opazila v skupini HU Motorcycle Adventure Travellers. Tam smo se seveda dogovorili, da se ponovno srečamo v Sloveniji. Kot upokojenec, se je Mazlan Mopit iz Malezije odločil, da si ogleda svet na dveh kolesih. Sicer na malo drugačen način kot je v navadi - po sistemu mini ADV. Potuje z Yamaho FZ150. Popotnik in njegova "ljuta mašina"... V družbi Josipa Pelikana... Mi trije v zlatem trikotniku letos 28. februarja... In včeraj na kavici pri nas. Mogoče objavim se kakšen vtis...

Vtis od včeraj. Vlore iz "zraka" ...

večinoma Benečija, manjši ovinek še v Trentino znamenitosti sva si že pogledala, zato tokrat bolj po stranpoteh VID_20250621_125536.mp4 planota Marcesina ali so se nabiralcu stresli na parkirišču ali pa jih je kdo zanalašč tam posul. Načeloma v teh krajih niso najbolj navdušeni nad turizmom... pogled na slavolok VID_20250622_163957.mp4 Vsi ovinki so narisani s šestilom 3 hodi in pijača manj kot 25€, dobro pa za dol pasti Lessinia 🥰 svetišče Madonna della Corona, pogled od spodaj (imava še dokaj svež spomin na križev pot 😅) eremit San Colombano, svetnik nas motoristov tokrat samo mimo, upam, da molitvice in napitnina "držijo" nekaj let 😅 in spet, tri hodi, pijača, bolano dobro pa manj kot 25€ na osebo tukaj je tretji čut dal vedeti, da je bolje spustiti nekaj ogledov in se počasi odpraviti proti domu povdarek je na počasi flika je držala tak teren, da ni za verjeti, spustila je pa točno 100km pred domom. Edina avtovleka, ki se je usmilila - kolega motorist ✌️ to je bilo prvič (in zadnjič), da sva skrajšala izlet za en dan - "za vsak slučaj"

ponedeljek 10. februar Današnja sled poti: https://maps.app.goo.gl/oQ37zsSnn4u5bSCt7 Menda je vsega lepega enkrat konec. Tudi najinega potepanja po Tajski. Opravila še zadnjo in najkrajšo vožnjo na vsej poti. Vrnila sva namreč motorje. Služila sta nama odlično, vseh 4900 km. Sedaj se prepuščava drugim, da naju varno pripeljejo do doma. BSR vrnila motorja. Šla še na malico. Mi je prišla na miseltista " Že dneve, in tedne, in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja," ... Hja, tu pride vlak na 3 do 5 minut. Qatarjeve stevardese čakajo z nami. Tropski vrt, terminal v Dohi. Eden od takšnih naju prepelje še na zadnji etapi proti domu. Po dobri 18 urah prispeva v mrrrzlo Slovenijo. Seveda se začnejo že nova načrtovanja..

Včeraj. Morje na levi...

2600 km po Balkanu, veliko videnega, po jadranki do Knina, pa mimo Buškega in Blidinjskega jezera, čez Visočico, na Lukomir, pa pogledat Orlovačko jezero in naprej preko Zelengore in skozi sotesko Sutjeske do Plužin, pa čez Durmitor do Žabljaka, na jug mimo Bukuminskega jezera do Podgorice, pa po SH20 do Plav, čez Trešnjevik mimo Kolašina na Sinjajevino (veliko blata...), preko Šavnika do Kapetanovega jezera, pa Nikšič, naprej po stari cesti, ki naenkrat postane avtocesta v gradnji do Cetinja, na Lovčen, okoli Kotorskega zaliva, Trebinje, Dubrovnik, nazaj v Knin mimo izvira Cetine in slapa Krčič, pa preko Strmice in skozi Gornje Peulje do Šatorskega jezera, nazaj po drugi poti do Bosanskega Grahova, pogledat Uno v Martin Brod, po Štrbačkem buku skozi gozd, pa domov.... zadnji trenutek pred poplavami v Bosni

Nekaj slik. Moja predelava. Do zadnjega vijaka. S premori je trajalo 4 leta. Nazaj na cesti je letos drugo leto. Vsakič, ko se vsedem nanj, sem srečen kot barvna televizija.

Pet dni vtisov po Balkanu... 11.8. Ponedeljek, Celje SLO - Ribnik BIH. Preko vode do svobode... Razigrana in vesela... Na kmetiji je lepo... Po vročem dnevu se v hladu še kako prileže. 12.8. Torek, Ribnik BIH - Trebinje BIH... Še vedno obratujejeo... Ceste prazne... Občasno si jih deliva le z domačini... Najbrž romajo v Medjugorje? Proti današnjemu cilju prazno... Tudi tu se še ne dogaja preveč. 13.8. Sreda, Trebinje BIH - Sutomore MNE Kratek postanek ob reki Trebišnjica. Sva že v MNE... Brez opisa... Zaradi vročine megličasto... Tu sem nazadnje ril po gradbišču. Sedaj pa "moto track"... Kratka ohladitev... Pogled proti Virpazarju... Na ciju pa "ko voli nek izvoli". Četrtek 14.8. Sutomore MNE - Visoko BIH Vzporedno z železnico Naju je skrbelo če bo sploh prevozno. Še vedno gori... Na srečo BP Vasica še v MNE Meja Počasi bo... Spet brez prometa... Jezero na reki Mišnica... Kanjon Sutjeska... U letu... Na cilju pa štiri v vrsto. Petek, Visoko BIH - Celje SLO. Nekje na poti... Mimo Jajc. Upam, da ne u ku.ac Spet bolj kot ne prazno... Nič drugače... Blizu doma. Pet dni balkanskega melosa v vseh pogledih , še dobro da mi oldtimerji to obvladamo. Bilo je švicno in vroče ampak sva zdržala...

28.06.25 Midyat - Mardin 74 km Kilometrina nam je krepko padla. Časa imamo še dovolj in škoda bi bilo preskočiti ogled mesta Mardin. Zato se odločimo za kratek premik. Ker pa so se temperature povzpele tja do 40 stopinj, nam to tudi s te plati ustreza. Zjutraj nas pričakajo notorji kot mlinarji. Je očitmo moral popoldan še prerezat ploščo ali dve z rezalko. Sicer se je receptorka opravičevalaa je pri tem ostalo... Nič odpravimo se naprej... Proti mestu Mardin se odpeljemo po cesti D380 nekaj časa dvopasovnica... Nekaj pa štiripasovnica. Na eni od črpalk vidimo tlačni pralec, zato se odločimo da poplaknemo prah iz naših konjičev... Vstop v anticni del Mardina na vzpetini... Po tlakovanih ulicah do našega hotela... Precej turistično zastavljena zadeva je tale Mardin... Policaji vozijo "propelerje" vendar tu ne bokserjev. Po namestitvi obvezen obhod "znamenitosti" mesta Mardin. Trgovinice z začimbami... Milom vseh oblik in barv... Slikovita tržnica... in pa seveda za turiste posebej ulica zlatarjev. Pa da razveselijo še najmlajše iz velikih mest... Koliko ljubezno vlaga v svojo "ljubico" ta še kakšnega pri nas poseka Tole v Evropi nebi "šlo skozi" delo mladoletnika. Edino, če nese čaj svojemu tastarmu... Za instagram bo... No tu smo vseeno našli "gostilno" kjer so stregli pregreho ob večerji... Še zadnji današnji pogled nad mesto pod nami.

Obetal se je lep dan pa sem se odločil, da nočno izmeno malo podaljšam... Ker ni bilo nekega plana razen tega, da bi bili hribi boljša izbira, se zapeljeva do Kranjske Gore, kjer ob kavi in rogljičku za zajtrk žrebava med skokom do Dolomitov, Nockalmstrasse in Grossglocknerjem. Pa se odločiva, da greva do Lienza pogledat gorečo nesnago in se tam odločiti kam naprej. Na jug ali na sever... Čim sva se na severni strani Karavank usmerila proti zahodu, se je že videl dim, ki se je vil iz Lienza, kmalu pa tudi zavohal. Precej več kot 50km od požara. Malo pred Lienzem zaslišim nek neznan zvočni signal in ustavim. Poslušam in poslušam od kje prihaja pa ne ugotovim. Moja trdi, da je iz njenega motorja, jaz da iz mojega. Na koncu ugotoviva, da prihaja kar iz obeh mobitelov. Poziv avstrijskih oblasti, naj zapremo okna in da naj se ne zadržujemo na širšem območju Lienza, če to ni nujno potrebno. No, ker sva se malo prej odločila za Grossglockner pa tudi oken nisva mogla zapreti, je to pač bilo nujno potrebno. Bova pa malo manj dihala... In ker nama je že malo zmanjkovalo sape, nisva ustavljala za fotografiranje. Je bilo pa takoj za puklom bolje. Od tu naprej je bilo vse po starem, razen cestnine. Se mi zdi... Na vrhu sva najprej razmišljala, da bi se zapeljala do severne mitnice in se nato vrnila na jug, da izkoristiva plačano do konca. A je šla ura že proti poldnevu in so se s severa valile kolone. Pa tudi tista svinjarija okrog Lienza nama ni preveč dišala. zato sva se odločila, da greva čez in proti vzhodu. Pa sva šla v Bischofshofen na zadnjo tekmo novoletne turneje pa niso nič skakali. Najbrž zato, ker je novo leto že zdavnaj mimo. Pa sva si rekla, da sva šla čez Obertauern že dovoljkrat in sva podaljšala do Schladminga na nočni slalom pa niso nič smučali. Najbrž zato, ker je bil še dan. Pa sva zavila na Solkpass, ker se tam pa res nekako še nisva peljala. In je lepo. In precej mirno. Potem pa je bila ura že takšna, da je bilo treba proti domu. Pa jo pičiva med polji do Celovca, pa čez Ljubelj nazaj v ljubo nam Slovenijo. In ker sta bili obe gostilni iz nabora zaprti se odločiva, da bo do doma kar avtocesta. Ampak sem jo imel pri Domžalah že poln k...c, zato sva jo v Krtini zapustila in naredila še par ovinkov čez Moravče. Ura je bila skoraj točno 6 popoldne, ko sem parkiral. Dan je bil dolg, kilometrov precej, ampak ob sprotnih odločitvah je večkrat tako. Vseeno pa lepo preživet dan, brez incidentov in posebne utrujenosti, kardana pa tudi nista odpadla. Sva pa zvečer nekaj modrovala, če bi malo seštela, koliko takšen enodnevni izlet sploh stane. Pa sem se v imenu obeh odločil, da raje ne...

Tet Srbija......

Vidim, da vam je všeč 😁. Pa naj bodo to "vtisi iz dvodnevnih voženj"...

26.06.25 Dogubayazit - Van 193 km Ker smo sinoči tako lepo parkirali v hotelu smo se odločili, da ogled Ishak Pasha palače opravimo danes, preden se podamo naprej. Nahaja se prav blizu mesta. Po ogledu pot nadaljujemo do jezera Van, ki je največje jezero v Turčiji. Večer pa končamo v mestu z istim imenom. Na poti do IPS. Najdemo malo sence in jo seveda izkoristimo... Še ena kljukica, ki je na "must see"... Precej turistično, ampak če smo že tukaj, poglejmo... Obkljukano... Poslikano... Še ena z mestom Dogubayazit v ozadju... Podajmo se naprej... Le od česa tule živijo? D975 nas vodi proti naslednjemu cilju... Spet ena od višinskih točk, Tu nekje je cesta tudi najbližje meji z Iranom. Pokrajina ob cesti vulkanska, lepo se vidi razlita lava... Vmes pa obdelane kmetijske površine... Lava in obdelane njive... Majhna vasica na robu razlite lave... Ti mene, Jaz tebe... Mesto Čaldiran. Na izhodu, ali vhodu iz katere smeri prideš pa velikanski slavolok. Ja kar pogosti so tukaj. počasi se spuščamo proti Jezeru... Zavijamo proti Van-u... In ugledamo naš naslednji cilj... Čakamo, da se mu približamo, Da obkljukamo še eno kljukico... @SuNa pravi bljak sluzasto... @hondazok pa ni namočil samo prst Seveda pa ni bil edini... Hop, pa smo padli še v eno zasedo. Spet samo rutinska kontrola... Vse OK samo naprej proti cilju... Prispeli... Nadhod za pešce ali slavolok, Menda kar oboje... V hotelu nas pričakajo z Čajem... No nismo edini, strežejo kar na ulici... Nooo, plehovani mopedek. Tega je včasih tudi pri nas brenčalo kar nekaj...

Včeraj sem po službi pičila na Balaton. To je moja prva solo vožnja ven iz države 😁 Danes sem naredila krog okoli Balatona 😁 nimam pojma, koliko KM, ampak zagotovo največ do sedaj.... Vmes sem spoznala še dva Čeha, smo kavico skupaj spili in potem šli vsak svojo pot. Jutri pa povratek domov.

...n`mal u hribe... Nekaj čez 200 pred kosilom se jih je nabralo...

Pašman in Ugljan. Vreme kot v pravljici.

Za slovo od letošnjih moto hribov...

Spet je prišel čas, ko lahko greva na motor za tri tedne in malo dlje od doma, ne samo po kruh ali mleko . Po dolgem času zopet proti vzhodu. Letos se nama je pridružil kolega, ki je zahodni del turčije že dobro obdelal vendar je imel dve tri kljukice na vzhodu. Pogled na Ararat, namočit prst v jezero Van in ogled najdišča Gobekli Tepe. Seveda sva tudi midva imela nekaj kljukic na zemljevidu. Med 21 juinijem in 13 julijem smo navrteli 9500 prelepih kilometrov v suhem, občasno precej vročem vremenu. Praktično brez nezgod in neprijetnosti, tudi na mejah začuda brez gužve in čakanja. Edino kolega je z zadnjim kolesom pobral v "mestu pod mestom" Derinkoyu kniping vijak. Tudi to smo rešili sami s kompletom za krpanje in mini kompresorčkom. 21. in 22. 6. 25 Celje - Sofija - Görükle 1.700 km Start v soboto in nadaljevanje v nedeljo. Tranzit je pač nujno potreben, zato se prepustimo kilometrom. Od tu, Đurmanec, pa vse do TR drgnemo AC. Tranzit... HR,SRB... Lep kos poti je še pred nami... BG, smo že bližje današnjemu cilju. Sofija. Še nasmejani, se pravi vse BP Drugi dan BG, TR. Tule se je vedno začelo tisto pravo čakanje in gužva... Khmm, a meja sploh deluje? Tako na hitro pa še nisem uspel vstopiti v Turčijo. Mačo je kar z kremplji pograbil ponujen priboljšek. Sedaj pa zares... Njihove AC so posebnost, neplačljive imajo pa občasno kak semafor in na vsake toliko kilometrov obračališče. Seveda imajo tudi plačljive odseke AC in večje mostove, ko so pravtako plačljivi. Nepregledna polja sončnic na polotoku Gallipoli. Da se izognemo plačljivemu delu AC in mosta se vkrcamo na trajekt Gallipoli - Lapseki. Zložijo nas na oddlelek za pešce, na srečo nismo široki kot "šleperji". Velika kontejnerka nam križa pot... Tipična turška štiripasovnica, porebno je malo previdnosti, ker lovci na dirkače na takih mestih radi postavijo zasede... V večjih mestih pa so vpadnice šestpasovnice. Počasi se noči... Ju3 pa naprej...

Na Zelengori obstaja 9 jezer in jaz sem se odlocil vse videt….sicer ne gre povsod z motorjem ampak zato je tu konj in peshonda….

Vožnja je bila sicer 3 dnevna ampak se mi ni dalo vsak dan... Skratka, v počastitev 40. obletnice maturantskega izleta, sva skočila na kavo v Dubrovnik. Ugotovljena dejstva: - Jadranka ima (sploh v obdobjih, ko ni gneče) južno od Makarske res dodano vrednost. - Še nikoli nisem v južni Dalmaciji videl toliko avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami - Cene v Dubrovniku so postale presenetljivo "zemeljske". Tako zelo, da sva si privoščila kar kompleten zajtrk in ne le kavo. - Jedilnik v gostilni na Stradunu je bil samo v tujih jezikih. V hrvaščini ga ni bilo! Na Hrvaškem! Nepredstavljivo kljub dejstvu, da je, po besedah natakarja, več kot 90 odstotkov gostov tujcev. - Če se mi je še lani zdela pot čez Pelješki most potrata časa, letos ni bilo tako. Obmejni organi na obeh neumskih prehodih so postali nenormalno natančni. Za 6 avtov so porabili 15 minut, za povrhu pa sem ob vstopu na Hrvaško prvič v življenju cariniku odpiral kovček. V moji ubogi škatlici je iskal cigarete. Z vso resnostjo mi je razlagal, kaj vse najdejo v kovčkih. "Tudi po 5 štek cigaret!" - Bosna je polna tujih (predvsem avstrijskih) "off road" moto turistov, ki pa se tudi v običajnem prometu vedejo, kot da so še vedno v divjini. Vozijo se v čredah skozi rdečo pa v napačno smer v enosmerne ulice, da o manjših stvareh niti ne govorim. - Željava je postala grozljivo obljudena turistična destinacija. Kje so časi, ko si bil celo uro sam. Družbo so ti prišli delat kvečjemu policisti. Sedaj pa je tam vse, razen policajev... Pred vhodoma 3 in 4 še najdeš 5 minut miru za sliko brez ostalih pozerjev. - Titova rezidenca na Plitvičkih jezerih je propadla do te mere, da je postala v nekaterih delih nevarna. - Slovenski "motoristi", ... ah, saj ni vredno izgubljati besed. - Če ne bi bilo praznikov, bi bilo še boljše. Vreme pa bi bilo težko boljše. - Slabih 1500km se je nabralo...

N'mal na jug... Ju3 pa naprej...

01.07.25 Göreme z okolico 129 km Okrog 4:30 si nastavimo budilko in se odpravim na bližnjo vzpetino, da si bomo ogledali sončni vzhod in polet balonov. Kasneje sledi vožnja po okolici, ogled podzemnega mesta... Za popestritev dneva je kolega pobral še vijak z zadnjo gumo... Dolgčas nam vsekakor ni! Jutro ni ravno mrzlo, je pa precej bolj sveže, kot je bilo do sedaj. Vsi čakamo na šončni vzhod in polet balonov... Sonce počasi vzhaja... Pa tudi balonov je čedalje več... Gužva v zraku... Lep pogled. Uživanje v razgledu... Končno na motorjih in proti opuščeni vasici, ki smo jo opazili na poti proti Goreme-ju. Ena za spomin... Moj črni konj je bele barve... Povsem zapuščena pa vasica le ni... Nič turistov samo mi... in opuščena bivališča, kot da so prebivalci na hitro zapustili vas... Nad vasjo pa značilni bivalni prostori skopani v skalo... @SuNa pravi "kar tole bom izbtala, ima balkon... pa še kopalnico". Nekaj so tudi z zidaki dozidali... Najbrž so to sledovi kakega potresa oz preteklosti. Trta še rodi. Nič, gremo mi naprej... Ti je pa turistično a vseeno si ogledamo mesto pod mestom... Cel labirint... bivalnih prostorov... stopnišč, in prehodov... v kleti pa klet. Pred vhodom gospa pripravlja gözleme. Gospod ima v lasti starinarnico. Že pred leti smo se srečali. Potem pa tole! Da nam ne bo preveč dolgčas! Mali kompresor je povsem dovolj, da se zadeva reši ob cesti. A se za krpanje zaustavimo na črpalki kjer imajo pravi kompresor... Pred vstopom v mesto... igra narave. Proti centru mesta... in že smo "doma"...

Malo Bih-a, malo Crnogorcev in Hrvatov..

Lp je blo 🩵

Stay tuned...

Zadnja slika sobe je bila iz prejšnjega hotela. Ta hotelček na predzadnji sliki prejšnje objave je bil notri zelo lepo urejen. Neko turistično mestece, izhodišče za treking ture v gore, ki so tam okoli visoke preko 4.000m. Cene primerne, za sobo z zatrkom je hotel 45€, isto je bilo na Bookingu. Dobil sem za 25€. Malo je jamral, ampak je šlo. Sem bil edini gost in sva kar na dolgo klepetala o vsemogočem. Vmes je eno odmolil, ker je bil ravno večer Zjutraj ni več deževalo, pričakal me je le sonček in 10 stopinj. Na prelazu zgoraj je bilo 0. Prekrasni razgledi in nov asfalt. Kot bi bil kje v Švici. Spodaj pa spet makadami in luknje. Trasa je peljala po nekih rečnih strugah in po kakih 200km sem prišel v mesto, ker sem natočil gorivo, kupil vodo in zopet zavil na naslednjo traso z oznako Q. Ta je bila popolnoma drugačna od prejšnje. Mivka, skalnat teren in pokrajina kot v kavbojskih filmih. Enkrat sem v mivki prebrnil motor. Naredil napako, da nisem prej spustil gum in tudi, da nisem dodal gasa, ko se je vgreznilo. Poln tank in sem izgubil ravnotežje. Nekaj kopanja in treninga in motor sem spet spravil pokonci. Spustil gume in naprej je šlo z lahkoto. Trasa je bila dolga 80km, nobene hiše in nobene žive duše nikjer. V naslednjem kraju sem poiskal prenočišče. Na recepciji je hotel 45€, Booking je kazal 26€. Kliče šefa, ta se ne da in vztraja na 45€. Kliknem na Booking in dobim sobo z zajtrkom za 26€. Potem je šlo za to ceno. Ni jih ravno za razumeti, mogoče je misli, da bom kar plačal njegovo ceno, ker je bil že večer. Tu smo bili že bližje puščavi in temperature so bile normalne. 20 zvečer, 28 čez dan.

Prejšnji teden sva se zmenila za 4 dni lepega vremena in šla čez Karnijske alpe v Dolomite pa še malo naprej. Seveda sva se držala zlatega pravila in šla med tednom. Nekaj opazk: - Plockenpass so porihtali tudi Avstrijci. Je bil res že čas. Ne vem pa, kdaj se bodo lotili Mokrin... - Panoramica delle Vette je res lepa v makadamskem delu, za gor in dol pa ni nekega presežka. - Ceste so bile nenavadno prazne. Med Ovarom in Sappado se do zdaj nisem nikoli vozil drugače, kot v koloni. Od prejšnjega ponedeljka pa vem, kako dobra cesta je to... - Za prenočišča ni problem. Dobiti jih je bilo lažje kot lani julija, so pa kar konkretno podražili. Pravijo, da pripravljajo teren za OI... - Za vožnjo najlepši kos se mi še vedno zdi odsek med Bolzanom in Mendolo. - Stelvio nikoli ne razočara in postreže z "manevri" v skoraj vsaki serpentini. Človek bi si res enkrat moral vzeti čas, se ustaviti v eni in uživati v predstavi. Sicer pa nekdo to počne namesto nas. - Zvonik v Resii še vedno gleda iz vode - Uvodna tekma svetovnega pokala v Soeldnu bo počasi morala izgubiti pridevnik "ledeniška". Rettenbach izginja, pa naj ga še tako pokrivajo s polivinilom. Saj ne vem, kaj je bolj grozno: Ali to, da ledenik izginja ali vsi tisti hektarji bele folije. - Najnižja temperatura na poti je bila 5°C v tunelu Rosi Mittermaier. Sicer pa temperature ves čas prijetne. Vročine ni bilo. - Jezero pod Marmolado (Fedaia) je še vedno grdo prazno. Ne vem zakaj... - Vožnja mimo jezu Vajont mi vsakič izbriše vsakršen nasmešek z obraza. - Vedno znova mi uspe najti kakšen del ceste, ki je zaprt, a se z motorjem nekako da preriniti preko. Moja draga sicer ob tem godrnja, kljub temu pa se je ne znebim... Za konec pa še par fotk v dokaz, da sva bila res tam:

29.06.25 Mardin - Şanlıurfa 241 km Čas je že, da nadaljujem z opisom naše poti po Turčiji. Ko se vrneš domov v utečene tirnice, enostavno zmanjka časa ali pa se ti enostavno ne da... Jutro v Mardinu spet obeta lep in vroč dan. Kilometrina zopet ne bo pretirana, saj smo si zadali današnji cilj blizu mesta Şanlıurfa. V hotelu odložimo vso odvečno prtljago in se v lahkotnejši opremi odpravimo na ogled Göbekli Tepe. ... Še jutranji pogled iz balkona. Odlična restavracija, preizkušeno včeraj zvečer. Točijo tudi 🍺 , kar je tu prava resdkost. Ulice še samevajo... Pravo nasprotje večeru... Vojska pa že patruljira... Po bolj odročnih cestah se odpravimo naprej... Zelenja je tu le za vzorec... Sanliurfa, naš današnji cilj... Pred vročino se "skrijeno" na hladnem bencinskem servisu... Prazna štiripasovnica... Za kakšen "žakelj" bi pa še našel prostora. Skoraj na cilju... Tule med avtobusi nas bodo počakali... Prikaz najdišča Gobeklitepe... Del poti celo v senci... Potem pa žega... Ufff, je vroče ja. Na cilju. Ker je najdišče na hribčku, je pod streho bolj prijetno, ker vleče rahel vetrič. Skoraj vsi večji kamni imajo vklesane motive živali... Le s čim so izklesali te podobe??? Nekateri kamni imajo izklesane tudi podrobnosti. Zobje in parklji na temle "čunčiju"... Za kaj več pa se obrnite na @hondazok. Je prava enciklopedija. Še malo okoli najdišča... Lepo so uredili tole ... Pa še v "trgovinico" s spominki je porebno zavit... Precej spominkov seveda nima nobene veze s samin najdiščem... Odpravimo se nazaj proti mestu... In naletumo še na eno pomembno najdišče Možakarji pred "najdiščem" pa vodo in čaj ožemajo. Ko bi vedeli kako paše hladno 🍻🍺. Proti hotelu... Pohištvo imajo pa po meri... Tule bodo do ju3... Ne bo problema imajo čuvaja... Malo sprehoda po mestu... Spomenik? Ni, da ni...

27.06.25 Van - Midyat 517 km Planirana pot za danes nas vodi po zelo zanimivem slikovitem vzhodnem delu Turčije. Tu se naša pot tudi praktično obrne nazaj proti zahodu. Jaz in @SuNa hkrati obujava spomine izpred treh let in podoživljava preteklo potovanje. Ta predel nama je zelo pri srcu, zato ne dvomim, da je tole zadnji obisk teh krajev. Čudovita narava, lepe ceste in prijazni ljudje so magnet, ki naju bo vedno vlekel v te kraje. pripravljeni, gremo... Nasvidenje! Del Turčije, ki je najbolj posejan z cestnimi kontrolami, tu so večinoma vojaške ne policijske. kot Vedno, obvezna skupinska slika. Če vojaka pravi čas opaziš in pozdraviš, z veseljem odzdravi... Še enkrat se približamo Iranu... Nato pa zares zavijemo roti zahodu in našemu današnjemu cilju... Kot je zapisano na začetku, še veliko stvari nam je ostalo za videt... Štirpasovnica tudi tukaj služi bolj ovcam kot vozilom... Približujemo se mestu Hakkari, ki pa ni ob glavni cesti ampak je umaknjeno iz kanjona na planoto na desnem bregu reke Cigli. Tudi tukaj vojaki skrbno preverijo naše potne liste... Kanjon reke je vse ožji... Te vojaške ropotije je v teh koncih na pretek. Cesta vsake toliko časa zamenja stran... Do nekaterih naselij vodijo le steze in seveda viseči mostovi preko reke. Boš preizkusil vodo? Ob ogledu mostu nas obkrožijo otroci, ki jih @SuNa obdari z malimi spominčki, ki jih ima v ta namen vedno pri roki. Nekaj naprej tudi mi poiščemo hlad zase in motorje... Jezik je ovira, ampak z dobro voljo on prevajalnikom se pogovorimo o marsičem... Na kraju za vse popito niso hoteli niti Lire. Dopovedo nam, da smo njihovi gostje in so zato zelo veseli če nam lahko ponudijo kar imajo. Tu se zelo približamo meji z Iraqom... Na drugi strani potoka je Iraq pravzaprav Kurdistan. Približujemo se kraju, kjer naju je pred tremi leti lepo pogostil vojak (v civilu). Meja tu poteka praktično po strugi potoka, zato je tudi precej vojske in njihovih postojank. Kurdsko mesto Sirnak. Rudarsko mesto z žalostno zgodovino... Cizre pa mesto ob reki Tigris na meji z Sirijo. Kontrola spet. Vendar tudi tokrat prijazno brez problemov. Slikat sicer niso pustili . Bi se moral slikat pred tablo Batman? Eh mogoče pa drugič... Še malo pa bomo na dnevnem cilju... Prispeli!

Logarska d.,Pavličevo s.,Jezersko, KG (jezero Jasna),prelaz Vršič,Trdnjava,Lago del Predil,prelaz Predil,Planica,Wurzenpass,Dravograd, Radlpass,Route 69. Skupaj: 586km Dva vikenda nazaj Gaberlpass-Leopoldsteiner See jezero-Schladming-Obertauern-jezero Soboth-route 69 Skupaj 653km Lustno je blo. Samo jaz in 🏍 Če je slucajno kateri pod 45 in za lepo dinamično vožnjo ter dolge turice pa se priporocam za druzbo.

Jbg, če nekaj delaš, delaj konkretno ali nič 🤷‍♀️ 🤣🤣 Evo, dosegla Durmitor.... Moja skrajna točka potovanja. VID20250707111642.mp4

Rezime dvodnevnega izleta na Monte Grappo. V soboto sva štartala od doma morda, oz. zagotovo nekoliko pozno, ob 8 uri, ne po moji krivdi 🙃 naredil sem pa napako, ker sem menil, da bova po AC hitreje prišla do rezerviranega hotelčka v Borso del Grappi, vendar so bile kolone pred plačilnimi hišicami dolge, počasi in slabo delujoči plačilni avtomati, enkrat ni prijemal KK, drugič ne gotovine, tretjič ni bral listka, tam kjer je bil v hišici inkasant pa je bil problem z izdajo računa, počasi delojočimi terminali, ne razumem sosedov, tako so iznajdljivi, z vrhunsko tehnologijo in nečloma polnim proračunom, pa še vedno s tem načinom plačila, izguba časa, večje onesnaževanje okolja.....izgubila slabi dve uri v čakanju pred tremi rampami, s tem, da sem se vedno prijazno zrinil od konca kolone v ospredje kolone, praviloma pri avtu z D tablico, prijazno pokimal in pokazal z roko, da prosim za "odpustek" to običajno naleti na ugoden odziv pri kulturnih narodih, samo, če šofer ni preveč zapečen 😉... bilo je peklensko vroče, 43 je kazalo blizu poldan na razgretem asfaltu, kapljalo mi je od nosa in v škornjih sem zopet občutil tisti žareč občutek iz Uzbekistana, kot bi dal noge v pečko 🤪 žena je potrpežljivo trpela, sem že sam preveč z "yugo komplimennti" opisova ta taljanski sistem plačevanja AC....okrog 14 sva prekuhana prispela v Borso del Grappa, hotelček simpatičen, na bližnjem travniku pristajališče jadralcev, z vseh koncev sveta, presenetljivo, hotelski zunanji in notranji bazenom, tako, da sva ob sparini in grozečih oblakih s severa opustila popoldanski vzpon na Monte Grappo in se prepustila počitku, ter razvajanjau v vodi in ob dobri hrani. Naslednji dan sva po dobrem zajtrku, že pred 9 uro štaratala na monte Grappo po cesti z 28 tornato curve, cesta popisana z navijaškimi napisi za Pogija, še od etape gira, spodaj se vije cesta lepo po gozdu v senci, na določeni višini pa se odprejo prelepi pogledi, kolesarjev ogromno, respect....zgoraj ob tej rani uri za nedeljo, v mestu so bili P ob cerkvah še polni, še ni bilo neke gneče.....tako se je dalo še najt dober prostor za parking......razgledi na vse strani, pa so bili kljub rahlim meglicam fascinantni, eni lepših kar so jih moje oči zaznale...Monte Grappa je 1775m visok vrh v Beneških Alpah, Koča na vrhu taka planinska, ponuja veliko, kar se tiče jedače in pijače, predvsem pa lepe razglede na terasi. Vojaško svetišče s kostnico, kapelico v žalosten spomin dogodkov I.WW je fascinantno, se človeka "prime" Ata in mama sta se pripeljal z novim angležem in ga skrbno pokrila z že malo zdelano rjuhco 🙃 Pogled tega sakralnega objekta od spodaj je fascinanten, tišina je res smrtna, veliko duš je zapustilo telesa v teh koncih. Zraven je tudi majhen muzej, s pomočjo vodiča, ki razloži vojno dogajanje, smrt, trpljenje in slavo, si človek lahko ustvari sliko te vojaške klavnice in človeškega brezumja, na žalost se iz tega še vedno nismo nič naučili. Zanimivo za poznavalce orožja..... v enem od prostorov vrtijo tudi film vojaškega dogajanja, nekaj je tudi posnetkov s tistega časa. Gradnja je bila obsežna (1932–1935), Giovanni Greppi si je, z zasnovo, prislužil svetovno slavo. Ta kraj sta skupaj obiskala tudi Dolfe in Duče. Imela sva namen ostati uro ali dve, no na koncu je bilo dobre štiri ure, s kavico in pijačo na terasi...potem pa pri +36 po lokalnih cestah proti domu, vmes pred Palmanovo, na dobro popoldansko kosilo, v debeli senci dreves gostišča ob cesti, še postanek na BS Šempas, potem pa gasaaa do doma. Dobra točka, za prijeten vikend, moto-zgodovinski izlet, priporočam. SREČNO

Proti severovzhodu... Mađerka. Stric pulcaj pustu, da se slikam zram tapravga motorja Mal McAdama pa je. Hi v "Rajh"... Pa smo kle... Goža sva zmotila pri sončenju... Zanimiv stolp ob Muri... Murturm. Na vrhu... Nazaj za železno zaveso Takole je pa "mica" vtisnila današnjo pot.

Forca d Acera, SR509. Cesta skozi narodni park treh dezel, Abruzzo, Molise in Lazio. Waw. Samo waw. pa Montecassino. Ličen primer skromnosti RKC in smisla vojne. Clovek se vprasa, kaj je bilo treba 1072 Poljakom umreti 2000km od doma. Vremenska za danes je bila v Italiji zelo zelo slaba, za to sva pogoltnila grenko pilulo in po AC ucvrla direkt domov. 750km, 8:30-16:30 Transfer sta omogocala za to kupljena redbulla. Tale ista dva, sta naju zvlekla ze cez vse transferje na Korziko, Sardinijo, dve Švici in Romunijo. Carobna redbulla prestizne letine 2023 se ze hladita za naslednji podvig 😀. vse skupaj 3 spanja, 1900km. Cestnina Pescara-Trst je kar mal zapekla. 53€.

Sobota... Nedelja... Danes... Bo treba ponovit... Nekaj čez tisočaka sva jih navrtela.

Na drugi strani Mekonga Laos.

Most na soči ,prometa nič, vreme top 😃

Celje 1.1.2025

02.07.25 Göreme – Karaman 335 km Po dnevu "počitka" se zopet prileže nekaj več kilometrine. Natovorimo Hondice in pot pod kolesa. Današnja vmesna točka je kraj Taşkale, kjer sledi ogled jam Manzan in prijeten klepet z domačini. Eda in njena družina sta nam polepšala dan. Prisrčnost, topel sprejem in pogostitev šteje več kot vse zvezdice v hotelskih resortih. ...še na zajtrk pred odhodom... Na srečo pakiramo v senci. Še eno preluknjano mesto na naši poti. Uçhisar - emo bolj turistično od drugega. Sedaj pa nekaj časa brez postanka. V stilu Supermena... Mesta si sledijo eno za drugim. Na srečo večino obvozimo po obvoznicah... Tudi kakšno vzpetino vmes ugledamo. Hasandağı 3268 m.n.m. Spet smo v bolj zelenem področju. Zanimiva skulptura sredi krožjaka... Žetev je v polnem teku. Da se malo nastavim pišu vetra... Pokrajina se zopet spremeni. Valovito pokrajino prereže reka in ustvari ozko dolino... Vasica Taşkale v okrožju Karaman. Tudi tukaj je večina hiš zapuščenih. Mesto Manazan je v celoti zgrajeno v skalni steni in se razteza pet nadstropij visoko. Na vsak način je hotela splezat v eno izmed jam. Eda nam postreže s čajem. Za prste polizat, vam rečem! Pred vhodom v džamijo. Slovo od prijaznih gostiteljic. Bo treba dalje, ni druge. Še pozdrav v slovo. In lepa ovinkasta cesta pred nami. Eda nam je dejala, da nas ob poti čaka še veliko lepega. Imela je prav. Kar nekajkrat smo se ustavili, ... ... in občudovali naravne lepote. A vendar bo treba dalje. A zopet ni šlo daleč. Naročiva kavico in se preoblečeva v kratke hlače. Gospa prinese polno merico. @hondazok se prostovoljno žrtvuje, da bo v senci pazil na motorje. le pred kom? Midva pa se odpraviva na ogled. Lesena stezica, stopnice vodijo v hrib proti jamam. Še sreča, da nisva pozabila vode. A ko prispeva na vrh, je ves trud poplačan. Nekatere jame so ogromne. Sprednja "fasada" jam je žal zaradi naravnih pojavov uničena in ni vidnega vhoda. V prvem nadstropju so bile predvsem grobnice. Nekaj jam pa so identificirali tudi kot cerkve, kapele. Prebijava se skozi ozke prehode... Majhni artefakti, ki so jih našli v jamah, kažejo, da so bile izklesane in naseljene v bizantinskem obdobju. Ja nič, še dol je potrebno priti. Še pogled nazaj za spomin. Narava je precej spremenila prvotni pogled... Podamo se naprej proti dananjem cilju... Popoldan prispemo v Karaman. p.s. črv v gumi uspešno opravlja svojo nalogo! Ni še odfrčal, pa tudi tlak v pnevmatiki je konstanten...

24.06.25 Samsun - Erzurum 677 km Tudi tokrat zjutraj krenemo na pot dokaj zgodaj, da ne bo prevelike vročine. Najprej se spustimo proti Samsunu in nekaj časa vozimo ob Črnem Morju. Nekje za mestom Of pa zavijemo v hribe po cesti D925 in uživamo v prijetnih temperaturah. Dan zaključimo v mestu Erzurum. Zvečer smo spoznali naš hotel le iz slike. Lepo urejena mesta in prometnice. Občasno se malo oddaljimo od obale na obvoznico večjih mest. Postanek za osvežitev. Laj le tovorijo? Čaj? No pa smo v gužvi... Ne vem če nisem slučajno uletu v kader, poglejte za mano Bilo je kar nekaj severnega vetra in posledično tudi valov. Domačini pravijo, da je tole najboljši njihov čaj. Zato se zaustavimo in malo... Počekiramo... Tudi ostalih začimb ne manjka... Oho, gradbišča pa nismo prčakoval... Zanimivost, bilo jih še veliko. Turki imajo zadevo vedno urejeno tako, da promet poteka kljub delom nemoteno. Nikjer nobenih semaforjev in čakanja na zeleno luč. Vse skupaj se le malce upočasni... Proti vrhu prelaza Ovit na višini 2640m se zbirajo oblaki in megla... Mi še vedno v soncu z vetrom v hrbet... Še preden se prav zavemo vstopimo v skoraj 13km dolg tunel, ki nam prihrani meglo in mogoče tudi osvežilni pršec... Na drugi strani pa juhu, spet sonce. Je malo bolj sveže ampak boljšega si na motorju ne moreš želet. Skoraj smo že na cilju... Ampak pred nami je še en prelaz... Počasi, počasi... Še samo mimo tele črede (očitno edini uporabniki odlične ceste razen nas) in že... smo na še enem prelazu preko 2000m. Tega na srečo še niso prevrtali z tunelom. Sence so dolge cilj pa tik pred nami...

Danes sem se pa malo naokoli vozila, ampak prišla na cilj. Je pa cesta od Gornjega Vakufa do Jablanice prečudovita in precej prazna. Skočila na Bjelašnico in nazaj do prenočitve. Je bilo pa svinjsko vroče danes....

Start iz Trepalle, selo na 2068mnm, v Bormio in na The Hribček. Pognala sele 8:30, 9:15 sva bla na vrhu. Zelo malo prometa. Od tam na Umbrial, Offenpass, Fluelo, Davos. Wolfgangpass. Zdej pa u louisa pofirbcat.

Zelo kratki vtisi, k ni blo dosti časa. Ampak veselje na sinovem obrazu...neprecenljivo... Moj obraz pa k sm u denarnico pogledu...se dobr da je bla čelada z zatemnjenim vizirjem gor...

. ... prov probat sem mogu it, če je še zmer brez veze ps. .... pa še preveč sem se obleku

Mal po Krasu in Brdih. Na AC od Kranja do Vrhnike je bilo resda 8 stopinj, ampak megla in vlaga. Brrrrr. Mislim, da bo odpeljanih 9500 km kar končna cifra za letos.