Dvorana slavnih

No ja meni se ne zdi da je vedno več rush junkijev.... se mi zdi da se je situacija precej popravila, itak v oči bodejo asi ki divjajo po naseljih..... taki so vedno bili in vedno bodo(ampak mislim da jih je sedaj manj, vsaj manjši procent). Zdej večina folka, ki se odloči da bo mela motor je vsaj mal adrenalincev..... to pomeni da na lepi ovinkasti cesti na vsake čase pelje blizu roba gume, malo bolj dinamično prehiti (in se gre na vsake tolko spucat na pisto) in takih je precej ne samo na SS-ih, tudi na malo bolj potovalnih motorjih, meni se to ne zdi nič spornega(ne mislim tu divjanja 250 po regionalki itd..).... in mislim da je taka večina motoristov... motoristov ki so motoristi zato, ker majo radi motorje in ne zato ker majo motor zato da lahk reče da ma motor... ampak žal je zadnje čase vse več motoristov tipa fejzerdrekač, ki so že po naravi preveč usrani za motor.

Berem nekatere sestavke tule, pa mi je vse bolj jasno, zakaj se dogaja na cesta taka klavnica kot se. Če bi res vsak samo sebe spravljal v nesrečo, potem bi mi bilo še pravzaprav vseeno, tako mi pa ni. Tudi jaz sem pristaš izgradnje dirkališča, ne enega, več jih potrebujemo , ampak se bojim, da bo na teh dirkališčih zraslo tudi nekaj "doktorjev", ki bodo potem svoje znanje spet kazali na cesti in smo spet tam. To kar manjka nekaterim voznikom (vseeno kaj vozijo) je vozniška kultura, ne pa dirkališče. Tudi sam se (vsaj z motorjem) ne vozim ravno po predpisih, poskušam pa čimbolje ocenit, kdaj si lahko privoščim malo več in kdaj (med gostim prometom, v naselju,...) pač ne. Sploh ne trdim, da sem vzoren voznik ampak nekje so meje, kaj je še za na cesto in kaj ne. Res da so meje posameznikov različne a tisti presežek znanja, poguma in norosti se ne sme kazati na cesti, kjer so v prometu udeleženi drugi vozniki, ki ne zmorejo predvideti da se nekdo na omejitvi 70 pelje 150. Seveda pa taisti voznik sploh ne loči med vožnjo 70 in 80 in če torej na 70 pelješ 80ali tudi 90, najbrž ni tako tragično kot 150 . In nihče me ne bo prepričal, da ni nič narobe če voziš skozi križišča po zadnji in na omejitvi 70 , 150 in ... Res pa je, da lahko vsak po svoji presoji počne s svojim življenjem kar hoče, ampak zaboga ne ogrožajte drugih !! In zgleda, da je tule res par tipov malo drogiranih, samo ne Mutika

Dokler bo v svetu veljalo egoistično prepričanje in pohlep dotlej ideje komunizma ne bo moč uresničiti.Dejstvo pa je,da je Komunizem idealna družba,ki bo,če bo na koncu prevladala.Ampak ne govorim o komunizmu,ki ga poznate iz preteklosti ampak o pravem Komunizmu z načelom:Od vsakega toliko,kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje. Komunizem je idealna družba in zaradi veliko idiotov,ki so ga napačno interpretirali je dobil slabšalni prizvok.To kar je bilo v rusiji Stalin,Lenin itd..v Jugoslaviji s Titom na čelu to ni bil pravi komunizem.To je bila diktatura,ki je zlorabila idejo komunizma in njega samega. Pravega Komunizma sploh še ni bilo nikjer,ker je predpogoj da se najprej sesuje kapitalistična ureditev na prafaktorje in iz pogorišča kapitalizma šele nastane pravi Komunizem. Jaz podpiram 100% Komunizem,ker je moje prepričanje bolj nagnjeno na stran pravice in nenategovanja v dobro vseh ljudi na tem zaenkrat še norem svetu. Sit sem kapitalističnega mešanja dreka in poslovanja z virtualnim denarjem in stremenje proti temu,kdo bo koga čedalje bolj po domač povedan nategnu na suh.In vse to za gnil denar,ki je nažalost še vedno sveta vladar.Jebeš gnar,najboljše stvari so zastonj

Preberi malo višje... "Fajzerdrekač"

Aja zdej sm že kr cestni Rossi, ker priznam da kdaj na kaki odprti cesti tut mal odprem(aja pa fora je da vozim počasneje od kar nekaj folka ki tuki redno moralizira)... ma dej pejd se skrit pod postlo.....

Da možgane na mizo vržemo in vidimo, kdo ma daljše :-)

Norci so bili, norci so in norci bojo. Problem je edino da jih je zmeraj več.... Po moje so motorji postali prelahko dostopni do vsakega povprečnega državljana.

naprej do 40. strani ! zanim članek Marcela Štefančiča jr., kateraga bom prilepil ker mi povezava do linkov ne dela, kjer opisuje zanimiv dogodek in ostale kopije komunizma v Ameriki: Rdeči vihar Zakaj se Američani tako bojijo komunizma in zakaj komaj čakajo, da bi ga dobili Prvega maja 1950 - na vrhuncu hladne vojne - so v Ameriki vpeljali komunizem. Ne sicer v celi Ameriki, ampak v Mosineeju, malem mestu v Wisconsinu, ki je tedaj premogel le okoli 1.400 prebivalcev. Skupina uniformiranih moških, poslikanih z rdečimi zvezdami, je preprosto vletela, blokirala vse vhode in izhode iz mesteca, aretirala župana Ralpha E. Kronenwetterja in prevzela oblast. Mosinee je pograbil rdeči vihar. Župan se ni upiral - dobili so ga v pižami. Spal je, ko bi moral biti buden. Ni mu preostalo drugega, kot da je - s pištolo med rebri - tudi ostale prebivalce pozval, naj se predajo in naj se nikar ne upirajo. Stvar je bila smrtno resna. Ob 10.15 je Mosinee padel. Komunisti, ki so revolucijo prinesli v malo, odročno, zaspano ameriško mesto, so zavzeli mestno hišo, policijsko postajo, telefonsko centralo in elektro bazo, glavni trg preimenovali v »Rdeči trg«, oder pa okrasili z napisom: »Država je nad posameznikom!« Nobenega dvoma ni bilo, da kanijo to vukojebino sovjetizirati, kolektivizirati in nacionalizirati. Da bi bilo vsem povsem jasno, kaj se je zgodilo, je komisar Jack Kornfeder, vodja komunistične invazije, oznanil, da je Mosinee odslej del ZSDA - Združenih socialističnih držav Amerike. United Socialist States of America. Takoj zatem je izdal nekaj odlokov: prvič, odlok o nacionalizaciji vseh lokalnih podjetij in kšeftov, drugič, odlok o ukinitvi vseh političnih strank (razen komunistične), in tretjič, odlok o odpravi vseh civilnih in delavskih organizacij, vključno s sindikati. In seveda, zaklenil je cerkev. Prebivalci Mosineeja niso nudili niti najmajšega odpora. Tiste, ki so kazali disidentske ambicije, so itak takoj internirali - hja, naravnost v gulag. Kjer so takoj pristale tudi tri nune. Toliko - za strah. Da si ne bi slučajno kdo delal kakih utvar. Ali pa da ne bi slučajno kdo mislil, da je John Wayne. Da je John Wayne, je mislil le Carl Gewiss, šef policije, ki pa so ga hitro odpeljali - kmalu zatem so sporočili le, da so ga likvidirali. Po hitrem postopku. Komisar Kornfeder je za domišljijo pustil bolj malo: »Bliža se ura, ko bodo revni in ponižani delavci vstali in zrušili pokvarjeni ameriški režim!« Iz knjižnice je dal takoj pometati vse »sporne« knjige. Kar pomeni: skoraj vse. Potem so jo raje kar zaprli. V kinu so tedaj ravno vrteli Izdajalca, protikomunistični film o stalinističnem sojenju madžarskemu kardinalu Mindszentyju - jasno, Kornfeder ga je takoj prepovedal, kino pa preimenoval v »Narodni dom«. Športno igrišče so zaplenili, v restavracijah so lahko stregli le črni kruh in krompirjevo juho, cene kave in oblek so navili, vpeljali so racioniranje na vseh ravneh, na trgovino pa so nabili napis: »Bonboni le za člane Komunistične mladine«. Ljudje so morali gledati rdečo parado, poslušati komunistične koračnice, gledati komunistične propagandne filme in brati časopis, ki se je po novem imenoval »Rdeča zvezda« in v katerem je bilo mogoče prebrati Stalinovo biografijo. Konec je bilo svobode. Konec je bilo demokracije. Konec je bilo kapitalizma. In konec je bilo ameriškega načina življenja. Komunizem 3D Zdaj se kakopak sprašujete: je to mogoče? Se je to res zgodilo? Odgovor: ja! To se je zgodilo. Prvega maja 1950 v Mosineeju. Ali bolje rečeno: to se je zgodilo, toda ne zares. Dogodek - komunistična okupacija Mosineeja, komunistična invazija na Mosinee, revolucija v Mosineeju - je bil insceniran. In sicer tako perfektno, da je izgledal kot strašljivo svarilo, kot lekcija naciji: glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Ameriko okupirali komunisti! Glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika postala sovjetska republika! Glejte, kako izgleda totalitarizem! To se lahko zgodi tudi pri nas! Bodite budni! S to lažno »komunistično invazijo« so skušali ljudi motivirati: da bodo bolj cenili to, kar imajo - svobodo, demokracijo, ameriški način življenja, kapitalizem. Okrepiti so skušali njihov patriotizem - in njihov amerikanizem. Ta »dan pod komunizmom«, ki so ga preživeli prebivalci Mosineeja, je bil hladnovojna vaja v slogu »nič nas ne sme presenetiti«. To pompozno demonstracijo komunizma - in obenem demonstracijo nevarnosti komunizma - je pripravila Ameriška legija, konservativna, ultra patriotska, protikomunistična organizacija, ki so jo leta 1919 ustanovili veterani I. svetovne vojne, z leti pa so se vanjo vključevali veterani vseh ameriških vojn. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Ameriška legija na smrt zaljubila v Mussolinija, v tridesetih pa v Hitlerja - in vanj je bila smrtno zaljubljena vse tja do ameriškega uradnega vstopa v II. svetovno vojno. Alvin Owsley, poveljnik Ameriške legije, je leta 1923 celo oznanil, da bi bilo treba ameriški politični sistem odpraviti in ga zamenjati s fašističnim. Najbolj pa je Ameriška legija sovražila največjega sovražnika fašizma - komunizem. Da bi pokazala, da misli resno, je minirala sindikate, na ves glas podpirala lastnike kapitala in ostro nasprotovala priseljevanju. Iz dveh razlogov: prvič, ker se v Ameriko infiltrirajo »anarhisti«, in drugič, ker ameriško substanco kužijo »ne-arijci«. Po II. svetovni vojni je Ameriška legija svoj protikomunizem stopnjevala do histerije. Ali bolje rečeno: komunizem je zdaj tako intenzivno in tako brezmejno sovražila, kot je prej ljubila fašizem. Ameriška legija je dala Mosineeju priložnost, da okusi komunizem. Da bi pa bilo vse skupaj čim bolj avtentično in čim bolj prepričljivo, so v vlogo komisarja postavili Jacka Kornfederja, nekdanjega člana komunistične partije, mojstra subverzije, indoktrinacije in propagande slovaškega rodu, ki je trdil, da se je v tridesetih šolal v Moskvi, na Leninovi akademiji - potem se je kakopak spreobrnil v desničarja, ki je po Ameriki predaval o komunističnem zlu in fanatično prikimaval senatorju Josephu McCarthyju: ja, komunisti in komunistični simpatizerji so se inflitrirali v ameriško vlado! Njegovo desno roko pa je »igral« Benjamin Gitlow, nekdanji generalni sekretar ameriške komunistične partije. Vsi »komunisti«, ki so vleteli v Mosinee, so bili zdaj člani Ameriške legije. Zvečer so inscenirali še »osvoboditev« Mosineeja. In ko so se v Mosinee vrnili kapitalizem, demokracija in ameriški način življenja, so sežgali komunistične propagandne materiale, dvignili ameriško zastavo in zapeli ameriško himno, ljudi pa, kot pravi Michael J. Hogan, avtor knjige A Cross of Iron, pozvali, »naj podprejo vse ukrepe, tudi vse vojaške ukrepe, ki bi državi omogočili nadaljevanje boja proti brezbožnemu komunizmu«. Ergo: prebivalci Mosineeja so okusili perfektno impersonacijo komunizma. Komunizem 3D! Toda nekaj perverznega je bilo v tem njihovem izkušanju in impersoniranju komunizma. Ali bolje rečeno: perverzno je bilo prav njihovo uživanje v komunizmu. Komunizem jih je na morbiden, mazohističen, perverzen način privlačil. In vzburjal. Ne le da so uživali v impersoniranju komunistov, ampak so uživali v samem uživanju komunistov - ujeti so skušali natanko tisti neznosni »presežni« užitek, ki ga občutijo komunisti, ko so komunisti. Toda njihovo uživanje v komunističnem presežnem uživanju je imelo fatalni presežek: Ralph E. Kronenwetter, župan Mosineeja, sicer demokrat, ki je dogodku, kot pravi David Priestland, avtor knjige The Red Flag, najprej nasprotoval, ker je v njem videl »republikansko idejo«, je namreč takoj po »osvoboditvi« in dvigu ameriške zastave doživel hud srčni infarkt. Od »vznemirjenja in napetosti«, kot je rekel doktor. Nekaj dni kasneje je umrl. »To je bilo grozljivo naključje,« je oznanil Franklin Baker, poveljnik lokalne podružnice Ameriške legije. Mar res? Samo pomislite: takoj za Kronenwetterjem je na lepem umrl tudi Will La Brew Bennett, pastor lokalne metodistične cerkve, ki je med »komunistično invazijo na Mosinee« reporterjem, vključno z reporterjem sovjetske tiskovne agencije TASS, heroično kazal, kam bi v primeru prave komunistične invazije skril Biblijo. Uživanje, ki ga prinese impersoniranje komunista, je bilo preprosto preveliko in preveč neobvladljivo. Američani so mislili, da se jim to, da bodo komuniste le igrali, ne bo nikjer poznalo, in ob tem fatalno spregledali, da so tudi komunisti komuniste le igrali. Nasilje, nesreče in druga »grozljiva naključja« ne pridejo od tega, da si komunist, ampak od tega, da igraš komunista - komunist pa si lahko le tako, da komunista igraš. Ne pozabite: komunizem je bil vedno odvisen od igranja vlog, impersoniranja, ritualov, agit-propa, glorifikacij, spektakla in drugih teatralizacij presežnega uživanja. Invazija na Ameriko Amerika je bila leta 1950 sredi najhujše protikomunistične histerije. Sovjeti so malo prej ustanovili Kominform, nepredušno blokirali Berlin, svobodno mesto, ki pa je ležalo v sovjetski okupacijski coni, detonirali prvo atomsko bombo in pričeli z agresivno sovjetizacijo vzhodne Evrope. Češkoslovaško so prevzeli komunisti. Kitajsko tudi. Ko je Severna Koreja s sovjetskimi tanki in sovjetskimi letali prebila 38. vzporednik in vdrla v Južno Korejo, se je začela korejska vojna - prva vojna proti komunizmu. V Ameriki so aretirali zakonca Rosenberg, ki naj bi Sovjetom med vojno lifrala atomske skrivnosti. Obsodili so ju na smrt, pa četudi sta atomske skrivnosti lifrala ameriški zaveznici - Sovjeti so bili namreč med vojno ameriški zavezniki. In seveda, tri mesece pred »komunistično invazijo na Mosinee« je Joseph McCarthy, republikanski senator iz Wisconsina (!), bombastično oznanil: »V rokah imam spisek z imeni 205 oseb, za katere zunanji minister ve, da so člani komunistične partije, in ki še vedno ustvarjajo in oblikujejo politiko zunanjega ministrstva!« Amerika se je od groze stresla. McCarthy, nekdanji delavec na piščančji farmi, štacunar, propadli odvetnik, pokeraš, megaloman, konspirolog, alkoholik in populistični ekstremist, nor na publiciteto, ratinge, manipulacije, fabrikacije in Hitlerjev Mein Kampf, je to rdečo grozo takoj zatem stopnjeval s šesturnim kongresnim govorom, v katerem je dokazoval, da sta Amerika in Trumanova administracija prestreljeni s komunisti. Paranojo, histerijo in demagogijo je pripeljal ljudem na dom. Ameriko je žrl strah pred komunizmom - zdaj se je tresla. McCarthy je dahnil: »Danes smo sredi končnega obračuna med komunističnim ateizmom in krščanstvom!« V rokah sicer ni držal spiska z imeni in priimki komunističnih infiltrirancev, ampak - kot pravi Haynes Johnson, avtor knjige The Age of Anxiety - le neko staro pismo nekdanjega zunanjega ministra Jamesa Byrnesa, toda udaril je ravno v pravem času. V času, ko je bila Amerika najbolj vodljiva in najbolj dovzetna za histerizacijo, paranojo in demagogijo, potemtakem v času, ko so republikanci Harryju Trumanu, demokratskemu predsedniku, očitali natanko to, kar republikanci danes očitajo Baracku Obami: da je prikriti komunist in diktator, da v Ameriko vpeljuje socializem in da komunistom dopušča infiltracijo v vlado! Američani so se komunizma tako bali, da so po vojni zrežirali volitve v Turčiji, Grčiji in Italiji - ker so se bali, da bi lahko na oblast prišli komunisti. Del te kampanje so bila tudi pisma, v katerih so Američani italijanskega rodu tedaj svojcem pisali, naj nikar ne volijo komunistične partije - v Italijo je tik pred volitvami leta 1948 prišlo 10 milijonov takih pisem, v kampanjo pa so se vključili mnogi ameriški estradniki italijanskega rodu, recimo Frank Sinatra. Jasno, CIA je skrivaj financirala tudi propagandno vojno proti italijanski komunistični partiji. Vatikan, ki je začel z izobčevanjem članov komunistične partije, množičnim ustanavljanjem protikomunističnih »civilnih komitejev« in govorjenjem o »sveti vojni«, je svaril: ne volite komunistov! Ameriško zunanje ministrstvo pa je dalo vedeti: kdor bo simpatiziral s komunisti, ne bo smel emigrirati v Ameriko! Obenem pa je Amerika te države zasula tudi s finančno pomočjo, da bi si lahko ekonomsko opomogle - bali so se, da bi začeli ljudje zaradi povojnega kaosa, obupa in pomanjkanja koketirati s komunizmom, da bi torej zahtevali sovjetizacijo zahodne Evrope. Z eno besedo: bali so se, da bi zahodna Evropa - od Mediterana do Skandinavije in Britanije - padla pod komunizem. Zato je Amerika tedaj tudi lansirala »Marshallov plan«, program za ekonomsko oživljanje Evrope, katerega cilj je bil, kot pravita Jeremy Isaacs in Taylor Downing, avtorja knjige Cold War, prav to: zahodni Evropi vrniti vero v kapitalizem in trg. Preprečiti, da bi začela zahodna Evropa zaradi povojne bede kataklizmično razpadati in koketirati s komunizmom. Ustaviti ekspanzijo sovjetskega imperija. Preprečiti komunistično invazijo na Mosinee. Rdeči teror po ameriško Ironija je le v tem, da se je Amerika obnašala tako kot prebivalci Mosineeja. Američani so se komunizma na smrt bali, obenem pa jih je fasciniral. Ali bolje rečeno: Američani so bili s komunizmom tako obsedeni, da so začeli - podobno kot prebivalci Mosineeja med »komunistično invazijo« - perverzno uživati v impersoniranju komunistov. V impersoniranju komunizma so skušali tako uživati, kot uživajo komunisti v tem, da so komunisti. Na vsak način so skušali ujeti tisti presežni, neizrazljivi, neprevedljivi užitek Drugega. Če naj za lažje razumevanje potegnem paralelo: zakaj rasist tako prezira druge rase? Ker je prepričan, da druga rasa, recimo črnec, uživa bolj kot on. Da je torej druga rasa sposobna nekega tajnega, skrivnostnega, presežnega uživanja. In natanko tega so se bali Američani: da komunisti uživajo bolj kot oni! Američani so zato naredili vse, da bi uživali tako kot komunisti - da bi si torej prisvojili tisti mistični komunistični užitek. Razlog več, da ameriškim impersonacijam komunizma v času »komunistične invazije na Mosinee« in najhujše protikomunistične histerije ni bilo ne konca ne kraja. Čakajte, po čem je že slovel komunizem? Za začetek, po »vlakih bratstva in enotnosti«. Američani so dobili »vlak svobode«, neke sorte potujoči muzej ameriške zgodovine, ki naj bi Američane v času hude ogroženosti - in »hude nacionalne preizkušnje« - združil, pobratil in poenotil. »Vlak svobode«, svetišče ameriške dediščine, je bil vlak amerikanizma, patriotizma, ameriških vrednot in vsega tistega, kar »dela to nacijo veliko«. Tako kot je skušal »vlak bratstva in enotnosti« Jugoslavijo prodati Jugoslovanom, je skušal »vlak svobode« Ameriko prodati Američanom. Dnevno si ga je ogledalo 9.000 Američanov, v Brooklynu je skušalo nanj zlesti 50.000 ljudi, sledili pa so mu »tovornjak svobode«, »ladja svobode« in »vlak prijateljstva«, ki so jih prav tako povsod sprejele navdušene množice, na las podobne socialističnim. Po čem je še slovel komunizem? Po evforičnih, pompoznih, kičastih prvomajskih paradah. Američani so tedaj kontrirali s svojimi prvomajskimi paradami, s katerimi so skušali, kot so rekli, »navdihniti vero v ameriško demokracijo in pripomoči k boju proti komunističnim tendencam«. Ameriške prvomajske parade so bile demonstracije lojalnosti, zato je Thomas E. Dewey, guverner New Yorka, prvi maj razglasil za »dan lojalnosti«, kar so potem storili tudi drugi guvernerji in župani - te parade, eksplozije nacionalne enotnosti, so postale protiutež prvomajskih parad, ki so jih prirejale »nelojalne in subverzivne skupine«. V paradah so marširali patrioti, vojni veterani, sinovi vojnih veteranov, skavti, katoliška mladina, Kolumbovi vitezi, etnične skupnosti, legionarji in telefonistke s transparentom: »Ne maramo Stalinove partijske linije!« Po čem je še slovel komunizem? Po prirejanju, friziranju, retuširanju preteklosti. Tudi Američani so tedaj v svojih učbenikih, čitankah in javnem diskurzu ohranili le svetle, junaške trenutke svoje preteklosti, medtem ko so vsa mračna poglavja izbrisali in zamolčali. Dalje, komunizem je slovel po prikrivanju množičnih pobojev. Tudi Američani so tedaj v imenu nacionalne enotnosti molčali o svojih množičnih pobojih, recimo o pobojih nad Indijanci, delavci in črnci. Kdor je odpiral »hude jame« in druge pretekle travme, je veljal za komunista, subverzivca, saboterja, izdajalca, rušilca ameriškega bratstva in enotnosti - za nevarnega in protiameriškega, za »agenta Kremlja«. Ja, v Ameriki so za »sovražnike ljudstva« uporabljali identično terminologijo kot v komunističnih deželah. Dalje, komunizem je slovel po cenzuri. Tudi v Ameriki je bilo tedaj neobjavljivo vse, kar je Ameriko prikazovalo v negativni luči. Plus: iz knjižnic so metali vso sporno, subverzivno, »komunistično« literaturo. Dalje, komunizem je slovel po patetičnih prisegah in zaobljubah. Tudi Amerika je tedaj pokala od priseg in zaobljub. »Dan lojalnosti« je bil le vrh ledene gore. Zaprisego lojalnosti - alias loyalty oath - so uzakonili. Če nisi javno zaprisegel, nisi dobil službe v javni upravi - ali pa si jo izgubil. Zaprisega lojalnosti je bila kmalu obvezna tudi v drugih sektorjih, recimo filmskem. Če nisi javno zaprisegel, namreč nisi mogel igrati v filmih. Dalje, komunizem je slovel po indoktrinaciji, ideološkem boju in propagandi. Tudi Američani so tedaj doživeli overdose indoktrinacije, ideologije in propagande: gledali so h'woodske protikomunistične filme ter mnoge propagandne filme, dokumentarce in risanke, ki so jih mojstrili v skrivanju pred atomsko bombo, razkrinkavanju komunističnih agentov, varovanju kapitalizma in utrjevanju pravih ameriških vrednot. Za dodatno pravoverno usmerjanje so skrbeli pastorji in kardinali, ki so funkcionirali kot politkomisarji. Celo stripovski junaki, recimo Batman, Superman, Captain Marvel in Captain America, so se na lepem prelevili v križarske borce proti komunizmu. Dalje, komunizem je slovel po vajah »nič nas ne sme presenetiti«. Amerika tudi: komunistična invazija na Mosinee je bila le ena izmed njih. Dalje, komunizem je slovel po prisluškovanju. Tudi v Ameriki je bilo tedaj prisluškovanje nekaj povsem normalnega: J. Edgar Hoover, direktor FBI-ja, je prisluškovanje spodbujal. V imenu nacionalne varnosti, se razume - potemtakem iz istega razloga kot v komunističnih deželah. Dalje, komunizem je slovel po ovaduškem sistemu. Amerika tudi: FBI, Ameriška legija in druge patriotske organizacije so ljudi vzpodbujale, naj ovajajo čudne in sumljive ljudi, pa četudi znance, sosede in sorodnike. Stalin, D.C. Jasno, komunizem je slovel tudi po stalinističnih montiranih sojenjih, na katerih so obdolžence, običajno povsem nedolžne, prisilili v to, da so obtoževali sami sebe, da so ovajali zarotnike, ki so sodelovali z njimi, in da so na koncu zase zahtevali najhujšo možno kazen. V Ameriki je stalinističnim sojenjem kontrirala Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti: pred njo - in podobne preiskovalne komisije, tudi McCarthy-jevo - je morala po letu 1947 stopiti množica Američanov, osumljenih članstva v komunistični partiji, nekdanjega članstva v komunistični partiji ali pa simpatiziranja s komunistično partijo. Morali so se obtoževati in ovajati zarotnike, s katerimi so sodelovali - aktualne komuniste, nekdanje komuniste, simpatizerje komunizma. Obvezno so morali našteti čim več imen. Če jih niso hoteli ali pa če so se sklicevali na I. in V. amandma ustave, ki sta jim jamčila svobodo izražanja in pravni izogib samoinkriminaciji, so jih obtožili žalitve kongresa. Deset h'woodskih filmarjev so celo zaprli. Kdor ni ovajal, se ni »očistil« - kdor se ni »očistil«, ni več dobil dela. Nekateri so ovajali, najbolj famozno režiser Elia Kazan, dramatik Clifford Odets in igralec Lee J. Cobb. Drugi so raje ostali brez službe. Mnogi so emigrirali. Nekateri so naredili samomore. Hollywood, univerze, akademije, TV postaje in podobne javne institucije so začele sestavljati črne spiske - kdor se je znašel na črnem spisku, je letel na cesto. Obenem so obsodili in zaprli tudi kompletno vodstvo ameriške komunistične partije, takoj zatem pa je v različnih ameriških mestih, od Honoluluja do Clevelanda, pred sodnike stopilo še 141 komunistov. Ker ni šlo drugače, so zaprli še polovico njihovih odvetnikov. Službe je tedaj izgubilo okrog 12.000 »komunistov«. O tem, kako je Amerika s komunisti tekmovala v kopičenju atomskih bomb in osvajanju vesolja, ni treba posebej govoriti, toda obstaja še ena krucialna reč, po kateri je slovel komunizem: po tem, da je kužen. Po tem, da te lahko okuži. No, leta 1976 je Ameriška legija sklenila, da bo priredila veliko konvencijo, in sicer v Philadelphiji, zibelki ameriškega patriotizma. Izbrali so hotel Bellevue Stratford. Ko so prišli v hotel, je takoj izbruhnila bakterijska pljučnica - umrlo je 29 legionarjev. Bolezen, ki jih je ubila, so poimenovali legionellosis - legionarska bolezen. Bakterijo, ki jih je okužila, pa so poimenovali legionella. Ha. Vse to - črni spiski, montirana sojenja, zapiranja komunistov, kongresne preiskave, tišanja disidentov, retuširanja zgodovine, eksekucije atomskih vohunov, ovajanja, prisluškovanja, zaprisege, vlaki svobode, parade lojalnosti ipd. - so bile le inscenacije »rdečega terorja«, perverzne, morbidne, sadomazohistične simulacije tistega komunističnega presežnega uživanja. Ali bolje rečeno: ameriški desničarji, zapriseženi protikomunisti, niso hoteli pustiti, da bi komunisti uživali bolj kot oni. Ameriška desnica je najbolj neskončno uživala v tej amerikanizaciji »rdečega terorja«. In seveda, desničarji, ki zdaj Obami očitajo, da jih pelje v totalitarizem, so najbolj fanatično podpirali Busha, ki jih je odpeljal v totalitarizem - v nagla sojenja, lagerje, prisluškovanja, histerični patriotizem, tišanje disidentov, cenzuro in tako dalje. Z Bushem se je le še enkrat potrdilo, da hočejo desničarji v resnici živeti v komunizmu. Z Obamo pa se še enkrat potrjuje, da lahko komunisti svoje presežno uživanje izživijo le v kapitalizmu.

Pogojno. Najbrž lahko to z zanesljivostjo trdimo po nekaj desetletjih življenja, če ostanemo živi in v enem kosu. Po moje sreča spremlja pogumne oziroma hrabre le v primeru, če se imaj(m)o dovolj radi. To pomeni, da te sreče ne izzivamo do skrajnih meja. Teličkasta brezglavost in ignoranca do ostalih udeležencev prometa med pešci, kolesarji, avtomobilisti ter motoristi je ogromna! Ni nekega pravila, kdo bo kaj naredil v določenem trenutku, velja pa splošno nepisano pravilo, da so predpisi zato, da jih kršimo, Slovenci pa smo to prevzeli kot nacionalni šport. Je pa res, da so nekateri predpisi tudi ustvarjeni brez logične osnove, predvsem pa z napačnim namenom. Lahko razpravljamo v nedogled, pa ne bomo spremenili dejstva, da tisti, ki si domišlja, kako obvlada konjske moči v jekleni zveri, katero ravno ON zajaha ali vozi, ne zmore več racionalnega obnašanja in ni čudno, da se mu potem zmeša. Mogoče celo v kombinaciji s sproščanjem vseh nabranih frustracij še iz ranega otroštva ali pa celo iz maternice? Ali celo " po naporni službi vsi za sprostitev na motor"? Kdo bi vedel? Dejstvo je, da smo vsi vpleteni tako ali drugače, ker smo vsi uporabniki cest. Sistem, kot je napačno zastavljen omogoča, da mnogokrat nekaznovano norimo po cestah, bodisi z motorji, avtomobili, kolesi, rolerji, tricikli ali peš. Pošteno poglejmo vase, vsi kdaj počenjamo neumnosti, sploh, ko navijamo ročico za gas, skačemo s pločnikov na cestišča kjerkoli ali pa tiščimo z nogo na plin mnogo bolj, kot bi bilo v določenem trenutku zdravo. Vsak od nas je že kdaj to storil, ne verjamem mu, ki reče, da ni! Eni so pač malo bolj drugi pa malo manj prisebni, da znajo pravi čas nehat. Za moje pojme je ravno to znak zrelosti in poguma, ko znaš neumnosti prekinit še preden nastopijo posledice. Tisti, o katerih govorimo, tako ali tako zamahnejo z roko, če to slučajno berejo ter si mislijo o tistih, ki smo že malce bolj previdni, da brez veze bluzimo ter smo le še "kamenje na cesti", navadni pusiji, ki si ničesar več ne upamo. Hja, mogoče res, vendar je zdravo ob početju na cesti vklopiti predvsem predvidevanje, ki je že samo po sebi vzvod za malce večjo pozornost. Dolgoročno se nekritično sledenje adrenalinu ne izide, razen redkim srečnežem (celo sam véliki Harry Houdini je umrl zaradi razlitja slepiča). Pametujemo vsi, učinkovite rešitve ne ponudi nihče. Edino, kar lahko z vsoresnostjo trdim je to, da je najbolje varovalo LASTNA izkušnja. NIČ nam ne pomaga, preden ne doživimo tistega, kar odstopa od naših prepričanj in nam zadevo pokaže v povsem drugačni luči. Ceno plačujemo pa različno. Zase vem le, da sem že zdavnaj prerasla tisto floskulo, tolikokrat uporabljano za zavajanje samega sebe, češ, to se pa meni ne more zgoditi! Po moje je zelo koristno čim prej sprejeti dejstvo, da nismo vsemogočni. Kar pa je zelo težko in zelo človeško. Zato se bodo večno pojavljali tisti, ki bodo svojo potrditev iskali na robu gume motorja ob neznanski hitrosti. Če se splača za kratek trenutek štrlenja iz sivega, tako nepopularnega povprečja lastno kožo nositi na prodaj, vedo le oni sami. Si pa vedno mislim, ko vidim koga takega ... ti kar! Naj se ti izide in predvsem srečno konča, če pa se razsuješ, pa je to zgolj tvoja želja (očitno, sicer tega ne bi počenjal) in predvsem odločitev. Začutim nekakšno žalost in obžalovanje, vendar predvsem upam, da ne bo kdo od nedolžnih ob nepravem času na nepravem mestu, če bi se takšen izstrelek razmazal po ovinku ali bi ga kakšen količek ob cesti preklal na dvoje. In upam, da kdo od teh nedolžnih, ki bi pokasiral zraven zaradi te nezrelosti, ne bi slučajno bil kdo od mojih najbližjih. Če bi že ne bila jaz sama.

Ja seveda! Kreten pešec mi je včeri namerno skočil pred avto-zakaj-ker je debil!Komi sem se mu izognil! Kolesarjev sem v zadnjih dneh srečal kar neki-samih starih,ki niti hodit ne morejo in se sedaj vozijo na kolesu,seveda jih je cela cesta polna,ko pa jim pohupaš,da naj gredo na stran pa še veselo mahajo z eno roke in jih posledično nosi po celem cestišču!Seveda sem naletel tudi na nekaj kretenov z družino,kjer je z polnimi jajci vozil vštric z "ženo" otroci za njima pol pa se še neki razburjal a zasedel več kot pol cestišča s svojo in ženino debelo ritjo!Da o rolerjih sploh nebi...ker se vozita po dva ali trije vštric in klatijo z rokami,da jim niti cel vozni pas ni dovolj................! Takšni kalibri vsaj kar se mene tiče delajo prej večjo "škodo"kot tisti,ki ga kdaj dvignejo na zadnje kolo!Če ne druga se tle vsaj ve kdo bo-je kriv!V opisanih primerih pa ima-bo imel v primeru nezgode voznik avtomobila cel kup problemov,vlačenja po sodišću,neprespanih noči,nočnih mor....a kriv dejansko samo tega,da so eni kreteni polni sami sebe in čakajo kje bodo pokasirali kakšen denar!Seveda očitno vsi mislijo,da so nesmrtni!

Saj pri meritvah se ne gre toliko za absolutne številke.. Bistvo je to, da se dynamometer uporablja večinoma pri raznih rpedelavah s katerimi se poskuša optimirat, oziroma "izboljšat" motor. Tu same izmerjene cifre niso tako pomembne, kot razlika med njimi in sama krivulja. Če karkoli delaš na motorju, moraš imet začetno meritev in na podlagi te konkretne meritve, potem delaš posege in probaš doseči optimum. Seveda pa poskusiš nadaljne meritve izvajat v čimbolj podobnih pogojih kot izhodiščno. Če imaš namen zmerit koliko konj da motorju powercommander, ne bo menda noben naredil začetno meritev, namontiral power commander, medtem še gume zamenjal in šel merit razliko.

jasno da stoner ni še nikakršna legenda... ampak je pa še mlad in talentiran in praktično kadar dirka je zraven najboljših... tudi letos je bil in verjamem da tudi še bo.. rossija pa jst nikol ne podcenjujem in nikol ne dajem njegovih dosežkov v nič...

Ko si omenil kolesarje. Ne zadnje čase ampak že dolgo časa opazim da se ta skupina udeležencev v prometu ne drži NOBENIH predpisov še posebno je to opaziti v mestu. Vožnja v prepovedano smer, dva ali pa trije vštric ki delajo takšno gužvo kod da so na điru ali turu, izsiljevanje prednosti na rdeči luči ker on je koneckoncev na kolesu in se ne bo ustavil zaradi ene takšne neumne kot je rdeča luč, nespoštovanje do pešcev ki so itak najbolj jebena straka v celi zadevi...ma brezveze! Rolerji pa... božepomozi! Ko vidim modela na kolesarski stezi še nekak ampak težava nastopi ko se mirno vozi(rola) v nasprotno smer od narisane na stezi in se ne ustavi ali vsaj upočasni svoje divjanje v trenutku ko zapelješ pred stezo in seveda preveriš levo stran ta bembo ti pa pridivja iz desne strani. Zadnje čase je Ljubljana polna teh Pjađotov Ciao ki jih lahko vozi vsak brez čelade ali dovoljenja. Pred enim mesecem se mi je v avto zaletel mulc na tem Pjađiju ker se je vozil po cesti in ne po kolesarski stezi ter me kljub temu da sem pravočasno nakazal da bom zavil desno v ulico začel prehitevati po DESNI. Po tresku v avto je zelo malo manjkalo da se mu ne zgodi še tresk okoli prazne kepe. No moja tolerantna žena ga je rešila teh muk. No toliko o tem zdaj se grem nekamor mal shladit.

verjetno ti je šla dihtunga na glavi, voda stekla v olje, sklopka se skopala v mešanci in tekočina ven vdarila preko počenega bloka motorja. odlomil se je del ventila, na poti po avspuhu prebil katalizator in vrgel zadnji lonec z vodila na tla. zvok je mešanica avspuha ki se vleče po podu in razbite flaše vina v prtljažniku, ki jo je prevrgla mačka preden je zgrizla rezervno kolo in poginila. za čisto točno diagnozo bi rabil več podatkov ampak pomoje bo mehanik ugotovil isto :evilgrin:

Stoner ne bo dirku v Estorilu.... Nekdo mu je danes poslal to sliko in se je sel nazaj muhat.... Sej ne ... pride pride Komi cakam... bo dost bl zanimivo

Kultura nima veze s hitrostjo. Res je, hitrost spada k vožnji motorja. Ni lepšega, kot živahna vožnja skozi dobre ovinke, po kakšni zares lepi pokrajini in večina, ki uživamo v vožnji z motorjem, se nas vozi itak prehito, kar pa ne pomeni, da smo vsi divjaki in da vsi izzivamo usodo do skrajne meje. Tudi pri "snetih skirah" velja, da je med norcem in norcem velika razlika. Kljub temu, da sem zagovornik živahne in tudi hitre vožnje sem prepričana, da le-ta z divjanjem skozi križišča ter po naseljih ne zdrži nobene primerjave; je ni.

Edini PRAVI komunist je moderc:tavelke dol tlač,tamale poveča, tasrednje pa namiru pusti. Ps: pa še tole če kdo neve; zakaj je bil na zastavi srp in kladivo s kladivom so te omamili z srpom pa glavo odsekal!!!

Schwanz bi bil tud brez naslova legenda!teli mladci se pelejo,kapo dol sam kar je pa svoje cajte texačan delal jim pa mal manka,suzuki je biu takrat zlo nekonkurenčen pa je 34 vsak let po par zmag odpelu,kok bi jih šele če nebi do kariraste zastavce tišu,tud z 30sek prednosti,ampak to je če...ne mi ga pa neki z haydnam pa še kakšnmu primerjat!

No ja, bi vsaj bolj vedeli do kod še gre ... Ne verjamem sicer, da bi dirkališča vzgajala divjake za na cesto. Vse ki jih poznam jih bolj umirjajo za na cesto, kot spodbujajo. Pa saj te dogovorjene meje so lepo zapisane v zakonu o CPP. In s priznanjem, da ne voziš ravno po predpisih se prav lepo uvrstiš v vrsto divjakov in neuravnovešencev ... Sem ziher, da te je že marsikateri dedek v avtu preklinjal, ko si ga prehitel, ker si tak divjak in huligan. Kot vse drugo, so lastne meje pač samo v glavah in za nekatere so pač postavljene zelo visoko. Sicer se pa tudi sam strinjam, da ceste niso za divjanje, ampak naše moraliziranje tega pač ne bo popravilo ...

Black Sabbath ... neuničljivi. Ko je bil Ozzie še na višku moči ... ! Pa še enkrat Black Sabbath - v čisto drugačni izdaji, kot smo jih vajeni. Nežno, z občutkom ... pravšnje za današnji, od dežja opran dan. Black Sabbath - Fluff

Ker gre za obratno sorazmerje: večji možgani, manjši lulček... predlagam, da na mizo vrženo slednje

no mogoče imamo različna dojemanja kaj - kdo je manager? za mene je manager vsak, ki vodi podjetje in to ni nujno da ima 100 in več zaposlenih. ravno srednja in mala podjetja še držijo SLO po konci in tu so dobri managerji, ponavadi pa so ravno ti sami ustvarili ta podjetja. tudi v velikih podjetjih so dobri managerji ampak za res uspešna podjetja ponavadi niti ne boste slišali po medijih. recimo kot pred leti ko razen motoristov nobeden ni poznal akrapoviča. podjatja in managerji ki pa so skoz v medijih so pa druga zgodba in zato je občutek kot da je kompletno ves managerski svet pokvarjen. je isto kot pri motoristih, mali procent divjakov ustvarja vtis kot da je vsak z motorjem tak. no zdaj pa šparam živce ker se ravnokar odpravljam v eno podjetje ki ga taki po vezah nastavljeni uničujejo že par let in ki bo počasi šlo v 3PM. nekaj še hitro opavim tam ker vprašanje kaj bo že jutri

Blade Runner - Tears In Rain (Vangelis)

No, to je ekstremni primer. Jaz opažam, da večina motoristov vozi znatno prehitro...

Pardon za slabe slike aprilia rs 125 letnik 2000

pa ne pozabi motosvetovcev! pa MC-jevcev, pa MK-jevcev, pa ZMKS-jevcev, pa MAKSI-jevcev, pa..... :evilgrin:

Dvomim, ker modeli, ki ponavadi organizirajo takšne shode, niso dosegli ravni razgledanosti, da bi lahko razlikovali med ločinami krščanstva. Politikov ne štejem med te, ker ti ponavadi drek mešajo izključno zaradi lastne koristi in ne zaradi kronične omejenosti.

U soboto pridemo še trije Ljubljančani. Tko da boste mal vedl kolk nas bo. Smo mislil v petek pa je bolj katastrofa vreme.

Lahko pa ne 'pametno pišem' ,ampak kaj naredim za to, da Zakon o DMV ne bi obdavčil motorjev ... samo qrac, kaj imam od tega potem?

Če boš bolje pogledal, boš ugotovil, da večina "povzpetnikov" sploh ni ekonomistov...

Za caffe racerje(like U) ga sploh ne rabijo odpret. btw: pa minus sm ti dal.. zato ko ne grem juter na Marof, ker mam vpis na faxu..

ne omenji hudiča.... se mu bom odpovedala

smotka, pozabla napisat da poštar .....

pa tvoja .... si zih da tvoja tud ni?

in to govno te bo grelo v zimskih nočeh ... torej.. ni vsak sovražnik, ki serje po tebi

http://www.bikerpunks.com/mediaviewer/1854/wheelie-tire-change.html

http://www.youtube.com/watch?v=GdDxz2bkfhE za šarpi k glih peče mora ratat

hm, ti ga maš tud mau preveč da vsakga čekiraš kaj piše

Al pa nimaš s ćem raztegnit...

no ta je pa men ušeč, ta izjava ...

čak... pride tud to :naughty: pa ne sam bejbe....

Srečno nazaj. Je bilo pa cca 3000km, s tem da sva en teden lenarila na Korčuli. Probal Shell V-Power, fenomenalno gorivo, skoraj prozorno, pa vonj po alkoholu/acetonu. Motorju se je strgalo v visokih obratih, izredno mirno je tekel na nizkih, pri 2000rpm sem se čudil kako naju vleče oba v klanec brez kančka potresavanja. Edino en problemček je s temle gorivom... Firence so polne vrveža in dogajanja Fascinantna Siena Najbolj dih-jemajoča mi je bila pokrajina okoli Volterre, tisto je taka idila da ne veš a bi vozil al bi se ustavil pa z odprtimi usti buljil. Žal nimam kaj prida fotk, edino en sončni zahod na razgledni točki. Najboljši izlet mi je bil pa definitivno, ko smo šli od Poggibonsi v Arezzo. Tista cesta je neverjetna. Brez prometa, le sem pa tja kak avto, par motoristov. Če bi jo risal po svojih željah je nebi mogel bolje narisat. Tam sem tako užival, da sem vriskal v čelado. Sem si rekel, kakšna Planina neki, nimamo Slovenci pojma...

Pozna kdo številke teh cest? varianta B--> S12 ? varianta C --> ?

tovarišice in tovariši ! v grmu je zrastla palica in sedaj nas tepe po glavi ! kdo je kriv da je ostalo 20 vagonov neiztovorjenih preko božičnih praznikov ?! krivi smo mi, delavski razred !

vseeno kdaj, a prišel bo spet čas, ko bo rdeča zvezda spet zasijala na slovenski zastavi :OK:

kaj bomo še štiri leta v ilegali, jaz bi rabil že malo sonca

Zgleda krasno, vem, zdej si jih lahko samo še z ekrana zrežem pa namontiram na lubico ...

Moram komentirat? :lol1:

Ko bi ti vedel, kako to izgleda, ko po treh sezonah brez kakršnekoli krame na motorju dobiš na tank torbo, bi razumel, zakaj iščem kakšno drugo varianto. Tista 30 cm visoka gmota .... kot da sem ravnokar naredila izpit :lol1:

A seveda, povratna nakaj malega čez 70 jurjev. Zakaj sprašpuješ?