Dvorana slavnih

Po vcerajsnjem posiljanjem smsjev sva v koncni fazi ostala sama z Wix-om za furo. Nato pa me je ob 10h klical še Samo, da bi on tudi skočil na en krog. Zato je iz Kamnika prišel pome v Celje in skupaj sva jo mahnila nazaj proti Trojanama. Cesta je bila suha in normalno prevozna, XJR je tudi od zadaj vredu za pogledat, razen, ko se ji pri 190 strga in zacne prav grdo opletat, matrvola sm se usral, ej!!! Kava unt krof Strojan, nato pa me je Samo zapustil in sibal na rano kosilo. Nato je pribobnel WIX in furca se je tudi uradno zacela. Pot naju je vodila preko Celja, do Šentjurja in nato preko Kozjega do Bizeljskega. Wix se je tako zavzel za hude ovinke na Planini, da mu je zadnjo gumo odneslo in skorajda je pristal v ograji, hlavakomurkolize, je imel dovolj pameti in sreče, da temu ni bilo tako. Celo pot, razen Celja, naju je spremljalo sonce, na Planini pri Kozjem pa je bilo prav kičasto toplo in sončno. Take fure se kar tako hitro ne naveličaš, zato sva se obrnila nazaj na SeveroVzhod in tokrat naju je pot peljala preko Bistrice ob Sotli do Olimja. Vmes naju je ustavila policijska kontrola, na čelu z eno "MA NI ZA GOVORT" super lusno policistko, ki je bila neverjetno prijazna in nama ni napisala nikakrsne kazni, celo na SVjeve odprte rore je pozabila. Kul, ne? WIX je imel s seboj super kruper fotoaparat, a se je BEDAK ni spomnil slikat!!! Skratka, nato sva jo picila preko Poljčan do Maribora, kjer sva se spomnila na KUKa in se najavila na obisk. Cedevita, keksi in super druzba dveh ljudi in dveh mickenih (HAHA) cuckov bi naju znala zadrzat tam cel dan, ampak cas je bil, da se opraviva naprej. Pot naju je nato vodila po dravski cesti vse do Radelj, kjer naju je prestregel Milanandonovski na svoji raketi. Seveda sva se z njim odpravila do njegovega doma, kjer sta naju s Petro pocastila s čajem in domačimi keksi. Cestitke se enkrat!!!! Jst sm jo tako na veliko hvalil, da mi je keksov dala se za domov . Ker sva nekje slisala, da Januska pece strudl, sva jo od Milana s tezkim srcem popihala in sla zažret se njo, oz njem jabolčni wannabe strudl. Super zadeva!! Čvek in kmalu je bila ura pozna, zato sva se pocasi odpravila domov. Ker ima WIX od mame sposojeno staro celado (kul mama, še dobro, da ima WIX noro mickeno betico) in ker ta celada nima nobenega pinlocka, sem vozil spredaj jaz, ker on ni videl NICESAR zaradi meglenja vizirja, zunaj je bila pa itak tudi megva. Skratka, pospremil sem ga do Vranskega in se pocasi spet vrnil nazaj v Celje. Un runkl pa je skrajno pocasi nadaljeval proti Thinu. Padlo je okrog... 402 km, sodeč po google maps. Še kdaj, banda!!!

Dragi kolegi-ce Jaz se z boleznijo, ki jo opisujete borim z ravnodušnostjo. Letos prvič nisem šel volit župana, tudi na državozbosrke volitve ne bom šel Nehal sem kupovati in čitati vse časopise, še televizijo manj gledam, pa še to, če že kakšen Discovery in NGC Vsedem se na motor in se mi sladko fučka tako za leve in desne... Toplo priporočam vsem..

Si pa res naiven, če misliš da so profi politiki naivni.

Ne ni res, lahko tudi zelo dobro zaslužiš. Ne jemat poguma novopečenim podjetnikom in ne žalit sposobnih gospodarjev. Če bi toliko energije kot jo porabimo za gledanje v tuji lonec, porabili za kuhanje svojega kosila bi bili lahko vedno siti in veseli

Kot vidim sploh neveš "zakaj"naj bi se turbo dizla še malo pustilo laufat.Ne zaradi vrtenja turbine,ker ta se (skoraj)takoj vstavi, ampak zato da se kompleten turbo kompresor ohladi na čim nižjo temperaturo.Lahko bi ti še veliko več napisal pa semi dobesedno neda,če te še kaj zanima zakaj?vprašaj in ti bom razložil.

majhen gor ali dol.... eni si znajo z majhnim pomagat, enim pa ne zadošča :naughty: mogoče pa zrase .....

POTOPIS S HONDO VTR V EGIPT in NAZAJ UVOD Želja, da se z motorjem zapeljem v Egipt, je že zelo stara. Omejitve, ki jih je imela ta država in pomanjkanje časa, pa sta bila dolgo glavni vzrok, da do tega ni prišlo. Vstop preko Turčije, Sirije in Jordanije je prav tako predstavljal velik administrativni in logistični problem, Libija pa še denarni. Ker iz Evrope ni bilo trajektnih povezav, sem misel na to potovanje počasi opustil. Kot turistični paket pa tudi nisem hotel potovati v to krasno deželo, saj tako zbledi ves čar takšnega potovanja. Spomladi 2010 sem čisto slučajno našel ladjo, ki je začela vozit iz Benetk v Aleksandrijo. To sem iskal že pred leti, pa takrat ni bilo še ničesar. Po prvem navdušenju pa takoj prvo razočaranje, ladja vozi namreč preko Sirije, tako da potovanje dol traja kar 4 (štiri) dni. Pa tudi cena ni bila od muh. 1.143 eur za povratno karto za dve osebi in motor. Ker potujeva sama je to optimalna rešitev, za večje skupine pa je možna delitev kabine za 4 osebe in je vožnja takoj cenejša (850 eur za 2 osebi in motor). V začetku septembra je padla odločitev, greva kar bo pa bo. PRIPRAVE Informacije sem zbiral s pomočjo egipčanskega predstavništva v Ljubljani, s pomočjo agencij in interneta. Egipt se je ravno v zadnjih letih bolj odprl za motorizirane popotnike. Raznih omejitev, ki naj bi še vedno veljale, v praksi skoraj ni več. Krasno. Karte za ladjo sem kupil v Sun Holidays v Celju. Malo je trajalo, saj sva bila zanje izjemen primer. Vključno z zavarovanjem sem plačal 1.212 eur Zdravstveno zavarovanje pri Vzajemni je stalo 30 eur. MOTOR IN OPREMA Honda VTR 1000 F ni primerna za takšno potovanje. 99 % motoristov ga ne bi nikoli izbralo za tja dol. Takšne stvari pa me nikoli niso odvrnile od cilja, zato sem motor malo obdelal. Superbike krmilo, stranske torbe, pa še torba za na topkejs, kevlar zaščita vilic in rezervni kanister. To je to. Motor pa je tako ali tako robusten, nima elektronike, kar je zelo pomirjujoče. Obvezna oprema je mela še spray za verigo, svečke, žarnice in profi pribor za krpanje gum. V Egiptu razen spreja nisem rabil ničesar. Sreča pač. Za navigacijo sem uporabil kar Nokio E 72, ki sem jo prej naložil z brezplačnimi kartami Italije in Egipta. S torbico za navigacijo sem jo pritrdil na krmilo. Vprašal sem še pri predstavništvu Nokie v Ljubljani ali bo zadeva delovala v Egiptu in so mi rekli da bo. In tudi je. Pri AMZS šempeter sem kupil mednarodno vozniško dovoljenje (24 eur), po carnet pa sem moral na centralo v Ljubljano na Dunajski. Čakati je bilo treba en teden, stal pa je 148 eur. Pa še moja boljša polovica je morala dati notarsko overjeno poroštveno izjavo, ki je stala dodatnih 16 eur. ODHOD Končno je prišel dan odhoda četrtek 30.september. V Margheri pri Benetkah sva morala biti že ob 10 h, ko se začne "Chek in" in traja do 12.ure. Potem ni več možno priti na ladjo. Gužve ni bilo, bili so v glavnem avanturisti iz Nemčije, Italije in Francije s svojimi terenci, ter nekaj Sirijcev. Za vpis rabiš potni list, potrdilo o plačilu in carnet. Potem sledi čakanje v koloni, ki je trajalo kakšno uro. Nato vožnja v koloni do italijanskih policistov in carinikov, ki so nama pregledali le dokumente in vprašali za denar. Znesek gotovine je namreč omejen. Nato še kontrola kart ob vstopu v ladjo in vožnja noter. Za motorje je pripravljen poseben prostor, ograjen z ležečimi verigami, na katere so mi s "španerji" privezali motor. Ostal sem še toliko, da sem mornarju svetoval, kje na motorju naj ga priveže. Ziher je ziher. Ladja je odplula ob 16.uri. Na ladji je ena restavracija, bar in duty free. Drugih trgovin ni, kar je škoda, saj duty free nudi le spominke iz benetk in malo italijanskih alko- holnih pijač. Ni bilo viskija, ki sem ga nameraval kupiti, niti ni bilo možno dobiti hrane ali sladkarij (razen smartis-ov). Imela sva hrano za 2 dni, nekaj posušenega sadja, jabolka in podobno. Vodo sva morala kupovati v baru, ker druge možnosti ni. Obrok stane od cca 11 do 14 eur po osebi. Ladja je drugače lepo urejena, čista in v odličnem stanju, kar ni čudno saj je še skoraj nova. Plovba dol je bila mirna, na rahlo pozibavanje se kmalu navadiš, tako da nobeden od naju ni imel problemov. V petek smo imeli vajo iz varnosti, ki je bila dobrodošla popestritev, v soboto pa so nas povabili na komandni most, ki je vrhunsko opremljen (radar, GPS…). V nedeljo dopoldan smo prispeli v Tartous v Sirijo, kjer smo bili do 20. ure zvečer. Pristanišče je zelo zastraženo, zraven je zasidrana sirska vojaška flota. Ko sva veselo fotografirala, je k nama pritekel nek sirski potnik in začel pojasnjevati, da je fotografiranje prepovedano in da te lahko celo zaprejo. Ko so ga ostali Sirijci začeli umirjati, mi je bilo jasno, da verjetno pretirava. Sva pa vseeno manj slikala. PRIHOD V ALEXANDRIJO V ponedeljek smo prispeli v Alexadrijo, ki od daleč izgleda res krasno. Med vožnjo v pristanišče ti dajo misliti ladijske razbitine na vhodu, čudovi- ta palača v pristanišču pa hitro spremeni razpoloženje. In potem se začne procedura. Na ladjo pridejo najprej policaji in pristaniški uradniki, ki pre- verijo seznam potnikov. Nato so nas posamezno klicali v restavracijo, kjer so si Egipčani uredili svoj urad. Dobiš vizo, ki stane 15 US dolarjev. Tu spoznaš uradni in neuradni del. Ker sem imel le evre sem plačal za dve vizi 30 eur in dobil nazaj 2. Ostalo je provizija. Drugič bom pa za nalašč mel dolarje. Po kakšni uri zmede smo dobili potne liste in se lahko izkrcali z ladje. Potem se začene drugi, daljši del. Vsa vozila so postavili v kolono, ki mora nato slediti policaju na Yamahi Fj 1300. Odpeljejo te na drug del pristanišča, kjer so carina in uradi. Izpolniti moraš nek obrazec, vzamejo potne liste, vozniško in carnet. Po kakšni uri te pokličejo noter in tam zamenjaš 100 eurov v 700 EGP. Tečaj je kar 12% slabši od uradnega, jasno zakaj. Druge možnosti tako ali tako nimaš. Plačaš dovoljenje za uvoz vozila 500 EGP in registracijo 200 EGP, ali pa ravno obratno. Saj ne vem več. Vse skupaj traja še kakšni dve uri. Vmes so imeli molitev. Med čakanjem so cariniki opravili še pregled prtljage. Pri motoristih na srečo ne komplicirajo, moraš pa vseeno vsaj odpret torbe. Ob osmih zvečer smo končno dobili tablice, ki so pravzaprav prebarvan kos zveriženega "pleha" popisan ročno z arabsko pisavo. Pa nobenih lukenj nimajo. Ker z mojim izvijačem nisem bil kos debeli pločevini, sem zaprosil za pomoč Francoza v terencu, ki je imel verjetno vso delavnico s seboj. Nato so nas zopet vse skupaj v koloni odpeljali do vhoda v pristanišče, policaju sem dal listek, ki sem ga prej dobil in potem so me končno spustili ven. ALEXANDRIJA - KAIRO Nastavil sem si navigacijo, ker sva morala še isti dan priti do Kaira, kjer sva rezervirala hotel. Čakalo naju je 220 nočnih kilometrov. Vožnja skozi Alexandrijo je bila pravi prometni šok. Ceste ves čas in vsepovsod prečkajo domačini, avtomobili so me prehitevali levo in desno, vprege z oslički niso nobena redkost. Aleksandrija je vsekakor zelo pestro in živahno mesto. Krenila sva na "desert road Alexandria - Kairo" in vmes še tankala na prvi bencinski. Pri plačevanju se mi je kar smejalo, bencin stane 1,90 EGP to je cca 0,24 eur (ali 0,27 zaradi slabe prve menjave). Cesta iz dvopasovnice preide v štiripasovnico, vendar to ni avtocesta, kot pri nas. Vozila se vključujejo z leve in desne, občasno jo prečkajo tudi pešci. Najboljše so železniški prehodi, ki jo prečkajo v isti ravnini, zavarovani s cestnimi ovirami, ki jih opaziš šele v zadnjem trenutku. V temi je bilo vse skupaj življensko nevarno, na srečo pa so bila pred mano druga vozila, ki so me pravočasno upočasnila. Po slabih treh urah adrenalinske nočne vožnje sva prispela do premestij Kaira. V Kairu sem imel občutek, da so vsi na cesti, takšna gneča je bila in to ob 23.00 uri. Navigacija me je pripeljala v pravo ulico, ki pa je dolga več kilometrov zato sva vseeno kar nekaj časa iskala hotel. Pa še vprašat sva morala in takoj sva imela kup domačinov ob sebi. Vedno se najde kdo, ki zna vsaj angleško, če ne pa mahaš z rokami. V Kairu sva izbrala hotel Middle east na ulici Malek Feisel st. blizu piramid. Hotel ima fajn restavracijo na strehi, kjer sva ponavadi večerjala. Ima dober razgled, čeprav vidiš pravzaprav samo zgradbe, do koder ti seže pogled. Poleg hotela je menjalnica, kjer so mi evre menjali po tečaju 7,85. Ugotovil sem da se splača imeti gotovino, s kartico je plačevanje dražje. Naslednji dan je sledil obvezen ogled piramid v Gizi, ki so le cca 1,5 km stran od hotela. Ker z motorjem tako ali tako ne moreš noter, sva vzela taksi, ki naju je nato odpeljal še do Saqqare na ogled stopničaste piramide. V Gizi bi radi bili vsi vodiči, vsak bi ti rad kaj prodal, cene so za Egipt zelo visoke, pač posledica masovnega turizma. Vstopnina za piramide je 60 EGP na osebo, enako je v Saqqari, kjer nama je bilo všeč, saj je bolj mirna. V daljavi se je lepo videla rdeča piramida in "upognjena" piramida. Naslednji dan sva si ogledala še muzej v centru mesta. Prodajalka na blagajni me je hotela ogoljufati za 50 EGP (dal 200, nazaj dobil le 30 namesto 80). Ker pa sva bila že prilagojena na tamkajšnje razmere sem takoj reagiral in smo hitro rešili vso zadevo. Muzej je zelo zastražen, kontrolirajo te bolj kot na evropskih letališčih. Policaji na vogalih imajo celo težko oborožitev (mitraljezi). Notri sva pridno na skrivaj slikala, pri Tutankamonu pa se na žalost ni več dalo. Je preveč zastražen. Po muzeju sva se odpravila še na otok sredi Nila v centru mesta. Je zelo lepo urejen, za egipčanske razmere zelo čist. V restavraciji na ladji, zasidrani ob bregu, sva lahko v miru nekaj popila. Razgled na Nil je krasen. Cene pa so tu bistveno višje kot drugje, pravzaprav kar evropske. V Kairu dobiš vtis o prenatrpanosti oziroma prenaseljenosti, pa sva videla le petino mesta. KAIRO - LUXOR V četrtek 7.oktobra sva krenila proti Luxorju. Najprej sva vozila po cesti ob Nilu, a sem po 50 kilometrih ugotovil da ne prideš nikamor, tako po- časi moraš voziti. Cesta je dvopasovnica, zelo obremenjena z lokalnim predmestnim prometom, polna smeti, peska in "ležečih policajev". Zato sva krenila na avtocesto ob levem bregu Nila, ki je pravo olajšanje. Prometa je malo, cesta solidna, razgled na puščavo veličasten. Potrebno pa je paziti, saj je cestišče polno peska, občasno so posamezni odseki deloma zasuti s puščavskim peskom. Prijetno presenečenje je bil motel ob cesti, kjer sva v miru pozajtrkovala, v daljavi se je videla celo Snefrujeva piramida pri Maidum-u. Razsežnost Sahare in neskončne ceste te postavijo na trdna tla, da se zaveš v kakšno pustološčino sva se podala. Neznan teren, kultura in pro- met zahtevajo, da se hitro prilagodiš. Ko se navadiš, pa prevladajo lepe strani takšnega potovanja. Zanimive so policijske kontrolne točke, ki so v začetku na 40-50 kilometrov, proti jugu pa so bolj redke. Policisti so prijazni in se kar niso mogli načuditi, da greva z motorjem tako daleč. Ponavadi ne zahtevajo dokumentov, le enkrat sva jih morala pokazati. Pri vožnji je dobro biti pozoren na pesek na cesti, pa na olje od tovornjakov. Zanimiva dekoracija so raztrgane tovornjakarske gume na bankini po celotni trasi te ceste. Tankal sem na vsaki črpalki, ki sem jo videl, tako ali tako so zelo redke, na jugu pa jih sploh ni. Če bi to vedel že prej, bi lahko zavil s ceste proti Nilu v mesta in tam tankal. Tako pa sem pozno popoldan, pri 250 prevoženih kilometrih od zadnjega tankanja, raje usta- vil pri policijski kontroli in povprašal za naslednjo črpalko. Policaji so se le čudili in mi v arabščini pojasnjevali da jih ni. Rešitev pa se vedno naj- de in prijazni policist na motorju se je z nama odpeljal do bližnje delavnice, kjer mi je tamkajšnji lastnik iz kanistra natočil bencin. Cena je bila poštena, kot bi plačal na črpalki. Mogoče se je pa bal policaja, ki je bil ves čas zraven. Cesta se proti jugu spusti v kanjone, ki so bili dobrodošla popestritev monotone saharske pokrajine. Pa tudi več ovinkov je bilo. Ves čas moraš biti pozoren na voznike, ki ti prihajajo nasproti, ker ovinke radi sekajo in ti pripeljejo po tvoji strani. Vožnjo pač prilagodiš razmeram in voziš drugače kot pri nas. Naletela sva tudi na prevrnjen tovor v ovinku, pa ni bilo problema, ker sem vozil z dovolj rezerve. Cesta je v glavnem v dobrem stanju, vendar se je potrebno ves čas zavedati, da cesta poteka v Sahari. Na to me je opozoril zdrs v ovinku. Na srečo brez posledic. Dobro je biti ves čas skoncentriran na vožnjo. Občasno naletiš tudi na večje luknje v asfaltu, olje, razpoke, kamne ali druge ostanke gumi defektov tovornjakov. Pozno popoldan sva bila le še 150 kilometrov od Luxorja, zato sva sklenila da greva naprej, kljub temu da se bo verjetno prej stemnilo. Mračiti se začne že ob pol šestih, v pol ure pa je že tema. Že pred izhodom z avtoceste, se je poslovila navigacija (prazna baterija), polnilec pa očitno ni deloval. Zato sva vprašala tovornjakarja ob cesti za smer. In tu se je zalomilo. Poslal naju je v napačno smer, nama pa se je zaradi mraka tolk mudilo, da nisva preverila na karti. Tako sva se vozila kakšnih 50 kilometrov po neosvetljenih cestah, skozi getom podobna naselja, po cestah polnih peska, ležečih policajev, prometnem kaosu. Največji problem pa so vozniki, ki se vozijo brez luči in le tu in tam malo poblinkajo, toliko da veš da ti prihajajo nasproti. Povsem v stilu uprabljajo samo dolge luči. Na policijski kontrolni točki sva ponovno povprašla za smer in šele tu sva ugotovila da je Luxor že za nama in da greva proti Aswanu. Kaj češ, obrnila sva in po dobri uri vožnje le prispela v Luxor. Našla sva hotel na desnem bregu Nila, ki je bil ograjen z visoko ograjo in imel tudi svojega policista. Sobe niso bile ravno čiste, pa nama je bilo takrat čisto vseeno. V bistvu pa je imela soba vse od klime do kopalnice. Prijazni lastnik nama je priskrbel pozno večerjo in naenkrat je bilo zopet vse v redu. Cena za hotel je bila 190 EGP za sobo z zajtrkom (24 eur). Hrana je bila tipična egipčanska, po naročilu pa si dobil kar si hotel. Naslednji dan sva dala vse na "off" in nisva šla nikamor, razen pozno popoldan na izlet do Nila. Bazen sva pa imela pri hotelu. Po 950 prašnih kilometrih, ki sva jih prevozila prejšnji dan, je še kako pasal. Rezeiky camp hotel, kjer sva bila, je namenjen tudi kamperjem in motoristom, ki prenočijo v šotorih. Spoznala sva nekaj Angležev in Belgijcev, ki so bili z motorji namenjeni v Južnoafriško republiko. Kasneje so prišli še turisti v predelanem terenskem tovornjaku, ki jim organizirajo izlet v Aswan, Abu Simbel ali celo v Sudan. V soboto sva šla z motorjem na levi breg Nila pogledat tempelj faraonke Hatshepsut. Cesta enkratna, promet zmeren, vožnja užitek. Povzpneš se nad dolino reke in voziš proti skalnatemu robu. Mimogrede še ogled Memnonovih kolosov, ki je zastonj. Vstopnina za tempelj je 30 EGP (3,80 eur) po osebi. Lokacija je veličastna, tempelj prav tako. Pa saj slike vse povedo. Gužve zjutraj ni bilo, pri izhodu, ki je namerno speljan skozi tržnico, pa navalijo trgovci, ki so tu še prav posebno vsiljivi. Pa sva kar bežala skozi in nič kupila. S ceste se lepo vidi Ramzesov tempelj - Ramesseum in ostanki templja v Medinat Habu. Noter pa nisva šla. Tudi dolino kraljev sva izpustila, ker je bilo že prevroče. Nekaj pa mora ostati še za drugič. V nedeljo sva šla v Karnak tempelj, ki je samo 10 minut hoje od hotela. Bila sva zelo zgodaj, kar je vedno dobra odločitev. Vstopnina je bila naj- višja doslej, to je 65 EGP (8,30 eur). Prvi dve uri sva imela mir, ker turistov še ni bilo. Karnak je največji tempelj v Egiptu in vreden ogleda. LUXOR - HURGADA Popoldne sva se morala odločiti, ali greva na jug do Abu Simbla, ki je oddaljen 500 km. Ko sva preračunala čas, ki sva ga imela do odhoda ladje, se časnovno ne bi izšlo, ali pa bi bilo zelo na "knap". Zato sva v ponedeljek krenila proti Hurgadi. Razdalja je samo 300 km, a cesta vodi najprej po krasni zeleni dolini Nila proti Queni, kjer zavije desno v puščavo in nato vodi skozi skalnato gorovje po kanjonih. Je zelo slikovita in še kar v dobrem stanju. Prometa je več, saj po njih vozi poleg tovornjakov veliko avtobusov, polnih turistov namenjenih v Luxor. Na obali rdečega morja sva zapeljala na obalno cesto proti Suezu. Na izvozu proti Hurgadi pa so naju "začopatili" policaji z radarjem. Prvič in zadnjič v Egiptu. Kazen je bila 150 EGP (20 eur). Kdaj že so bile pri nas kazni tako nizke. V stari Jugi, pa raje pustimo nostalgijo. Na listku je bilo seveda vse v arabščini, tak da samo alah in policaj vesta, koliko mi je bilo dejansko zaračunano. V Hurgadi sva se nastanila v hotelu v prvi vrsti ob obali, z lepim razgledom na rdeče morje. Zanimivo, da je hotel stal manj kot v Luxorju in sicer le 160 EGP (dobrih 20 eur). Hotel je bil čist, sobe prav tako, oprema je bila v živih modrih barvah. Garaže ni bilo, pa so mi hoteli prijazni Egipčani motor zapeljati noter k recepciji. Nazadnje smo idejo opustili, so bile stopnice previsoke. Sem ga pa parkiral ob veliko steklo, da se ga je videlo iz recepcije. Naslednji dan sem uvidel da ni panike, saj večina žura v restravraciji preh hotelom do 4. ure zjutraj. Zaklenil sem ga pa vseeno. Plaža se plača in stane 20 EGP. Dobiš ležalnike, brisačo in marelo. Morje ima 28 stopinj, mogoče še več. Bar je na dosegu roke, se pravi čista uživancija. Jedla sva v hotelu in bližnji restavraciji. Za hrano sva plačevala od 60 do 80 EGP, s pijačo vred. Z alkoholom ni blema, se ga da dobit, kar ne velja povsod v Egiptu. V hotelu v Kairu naprimer, nisva dobila niti navadnega pira, samo brezalkoholnega (pfj). HURGADA - ALEXANDRIJA V petek sva štartala proti severu. Najprej pa še malo iskanja črpalke in pregovarjanje pri plačevanju. Če nimaš drobiža boš vedno plačal več, ker ga oni nikoli nimajo in ti ga seveda ne morejo vrnit. Ko to poštudiraš, imaš denarnico vedno polno malih bankovcev in kovancev po 1 EGP. Savinjčan pač, tudi doli te ne spremenijo. Ker pa poln tank stane manj kot 4 evre, vse skupaj ni preveč pomembno. Cesta proti Suezu je lepa, zelo slikovita, občasno je speljana čisto ob morju. Po kakšnih 200 kilometrih sva se ustavila severno od naselja Ras abu Bakr, da se ohladiva v morju. Pa se je od nikoder vzelo nekaj domačinov, ki so se očitno zabavali, ko so naju opazovali. Niso bili nevarni, samo zelo radovedni. Pa sva sveeno skrajšala pavzo in se odpeljala naprej. Kakšnih 100 km naprej sva odkrila sklop gigantskih hotelov pri kraju Porto Sokhna. Delujejo zelo urejeno in vse skupaj je bilo celo lepše kot v Hurgadi. To je dobro vedeti za naslednjič. Cesta dalje vijuga ob obali, izgleda zelo v redu, a te sipine peska ob robu, pa tudi na cesti, hitro opozorijo da si še vedo v puščavi. Previdno torej. Odseki, kjer cesto obnavljajo so sicer redki, vendar pa je zelo grobi makadam huda preizkušnja za cestni motor. Po dobrih 400 kilometrih je cesta zavila stran od obale v notranjost v puščavo. Tu se je začela peklenska vročina, 40 stopinj ni nobena redkost, tud Hondi ni več veliko manjkalo do "kuhanja". Avtocesta se plača in za motor stane 3 EGP (0,40 eur). Med voznima pasovoma, ki sta zelo narazen, so betonske hiške, ki nudijo nekaj sence popotnikom. Sva jih probala in so res praktične. Med takšnim postankom je pripeljal mimo voznik tovornjaka, ustavil in zapeljal vzvratno. V angleščini je zaklical "everything OK?" in ko sem dvignil palec je pokimal in odpeljal dalje. Res lepo. Mislim da pri nas tega ne bi doživel. Ali pa se morda motim… Vožnja skozi Kairo je zopet stresna zadeva, ne glede da se pelješ po njihovih avtocestah. Kljub navigaciji sem trikrat ustavil, da preverim pravo smer. Se je splačalo, nisva nič lutala. Ko zapuščaš Kairo so na levi lepo vidne piramide v Gizi. še zadnji pozdrav pa greva dalje proti Alexandriji. Dosegla sva jo proti večeru, predno se je stemnilo. Prejšnji dan sem na internetu poiskal hotel in ga shranil v navigacijo. Pa kaj ko dovozne ceste nikoli ni tam, kjer bi morala biti. Pa sva šla 15 km okoli in prispela v hotel ravno ko se je začelo temniti. Vsega skupaj sva ta dan prevozila 750 km. Za konec tega dopusta sva si privoščila hotel Radisson blue. Vse je bilo ogromno in dvojno. Dala sva oprat vse kar sva imela s seboj, "cote" sva si pa prej kupila v City centru, kamor te zastonj odpelje hotelski kombi. Center je pravi gigant, jasno da sva se izgubila, pa ni blo problema. Pa še to, tekstil je pol cenejši kot pri nas. V soboto relaksacija, ogled bližnje Alexandrije, zvečer pa je bila fešta na egipčanski nobl poroki pred hotelom, z veliko njihove glasbe in hrane. Nisva pa ostala predolgo, ker nisva bila uradno povabljena, čeprav to ni nikogar motilo. POVRATEK V nedeljo štart proti pristanišču. Počasi sva se "prebijala" skozi gost promet. Ko je vse obstalo, sem poskusil po bližnjici skozi stransko ulico. Naletel pa sem na čredo ovac, kupe smeti in seveda enosmerno ulico. V egiptu to sicer ni problem, pač zapelješ kontra, z motorjem vedno prideš na cilj. Promet tukaj pa je bil tako gost, da enostavno nisem "riskiral". Obrnil sem in se vključil v promet nazaj tam, kjer sem prej "našel" bližnjico. Ob 10h sva bila končno pri vhodu v pristanišče, pa so nama povedali da nas bodo spustili noter šele ob 15. uri. Potem je prišel še predstavnik Visemar-ja in pojasnil da rabiva potrdilo policije, da imava plačane vse morebitne prekrške. Fajn, kaj pa sedaj. Nič, odpeljala sva se do policijske postaje, ki se nahaja povsem na drugem koncu mesta v ulici Moharm Bak. Je zelo zastražena, tako da težko prideš noter, ven pa verjetno še težje. Na vhodu so nama dodelili uradnika, ki naju je ves čas spremljal. Posadil naju je na udobno zofo v pisarni nekakšnega višjega policista. Tu sva se dolgočasila kakšno uro in nato dobila potrdilo. Iskreno priznam, da sem pričakoval plačilo vsaj še ene kazni. Pa ni bilo nič. Pri odhajanju sem opazil kriminalce v lisicah, pa gužvo pred vsemi okenci. Midva sva se temu na srečo izognila. Pa tudi stalo naju ni nič. Zopet pred vhodom v pristanišče. Slediloje obvezno slikanje, posedanje, pa zopet slikanje in preganjanje dolgčasa v bližnji restavraciji. Skočil sem še na črpalko napolnit rezervoar, samo da še mal pršparam, potem pa zopet čakanje. 15 minut čez tretjo so nas res spustili noter, seveda v koloni s policistom na motorju spredaj. Potem pa nazaj točno tja, kjer sva pred dvema tednoma urejala formalnosti vstopa. Globoki jašek na asfaltu je bil še vedno odkrit, očitno ni še noben not padu. Vrnitev dokumentov in tablice ter štemplanje carneta je šlo v dveh urah, ter me je stalo 50 EGP. No nekaj mi jih je pa še ostalo. Potem pa še policijska kontrola s psom, carinska kontrola prtljage, drugi kontroli pa sva se izognila ker enostavno nisva šla noter v zgradbo z ostalimi. Nama je prej predstavnik Visemarja namignil naj tako narediva, pa je bilo res tudi prav. Začelo se je večeriti, ko so naju končno spustili na ladjo. Z motorjem zapelješ desno v spondnjo palubo, kjer so prostori za motorje. Sledi prijava v recepciji ladje in končno oddih v sobi. In za spremembo večerja ob italijanskih špagetih. Na povratku sva prvič doživela razburkano morje, tako da ponoči ni nobeden spal. Proti jutru se je morje umirilo, tako da sva lahko nadoknadila nočno bedenje. Plovba po Jadranu pa je bila mirna in prav prijetna, tako kot vse doslej. Se je pa poznalo pri temperaturah. Bolj ko smo se bližali Benetkam, bolj so padale. V sredo zjutraj ob 8.00 smo prispeli v pristanišče. Pozdravilo naju je oblačno nebo in 10 stopinj celzija. Po izkrcanju in kontroli italijanskih carinikov, sva končno krenila na avtoceste. Bilo je hladno, zato sva oblekla vse kar sva imela. Nato se je še ulil dež, pa nič .. zato, sva nadela še dežne kombinezone in je bilo vsaj malo topleje. Pri Postojni je dež končno ponehal, zato sva naredila pavzo in se pogrela ob toplem čaju. Preostanek poti je bil nato le še motoristična formalnost. V Egiptu je bilo prevoženih cca 2.400 km Vse skupaj je stalo cca 2.700 eur Motor spil 150 l bencina, voznik pa 20 l vode in neznano količino piva Priporočila: S seboj imej 15 USD po osebi za vizum, v prtljagi imej vedno steklenico vode, vsako pomoč za katero nisi prosil, odkloni, ker ni zastonj. Fotoaparata ne dajaj iz rok, tudi to stane. Ko hočejo bakšiš se naredi gluhega, nasmej se in pojdi dalje. Vzemi si čas, ne hiti, imej pokrivalo in sončna očala. Priskrbi si egipčanski drobiž. Jej samo kuhano hrano in pij samo vodo iz steklenic, velja tudi za umivanje zob. Ne jej sladoleda, solat in nikoli ne uporabi ledu za hlajenje pijač. Če si dovolj previden, vzemi dovolj gotovine, kartice pa le za rezervo. Če bo priložnost menjaj denar že na ladji, bo ceneje. Če ima motor majhen tank, imej s sabo rezervni kanister. S sabo imej tablete za bolečine, diarejo in kaj proti komarjem. Priporočam tudi steklenico "šnopsa" za notranjo dezinfekcijo. Če ladjo močno pozibava se vlezi na bok. Men je pomagalo. Pri vožnji pazi na pesek in olje na cestah, na nepričakovane ovire tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. Pazi na voznike, ki ti pripeljeno nasproti po tvoji strani, pa na prehitevanje po desni in izsiljevanje prednosti. Dobro je biti bolj pasiven kot pri nas in z veliko mero potrpljenja. Izogibaj se nočni vožnji, je hudo nevarna, saj vozijo slabo osvetljeni ali celo brez luči tudi v trdi temi.

Suzuki SV1000S '06 - 2x Akrapovič Titanium - K&N zračni filter - pa Motosvet nalepka

sam da ne bojo pol slike slikane z razdalje 500m in v temnih vizirjih in podobno..da sploh ne bomo vedl a je motoristka al je maus

Koliko davčnih goljufij država spregleda? In koliko namerno? Znano je, da za ukradeno pomarančo dobiš arest, za ukraden miljon pa dva nova miljona kredita, ki ti ga še odpišejo na koncu.

Tko, oddano, zdej pa da vidm heroje pri branju "kratkega" CVja :naughty:

nekaj novega pri nas! stojalo za lažje parkiranje v garaži ki omogoča lahkotno premikanje v vse smeri.

Če le imaš dovolj denarja, je to super. Verjetno se ti ne fučka za tvoje otroke (vkolikor jih imaš)?

Smeha polna vreča... :lol: Eh, Kenny, Kenny...

Moji so spraznili kilo pa pol šniclov, porka špinčič. Če bo šlo tak dalje, bom drugo leto bencin kradel! :surrender: (žlauhbovobvezniopremi press)

Pozdravljeni vsi na forumu, po kar dooolgem času moje odsotnosti. Glavne zasluge, da se sploh lahko zopet oglašam, pa ima ravno dovolj kvalitetna čelada, ki mi jo je priporočil Kompi (?). Vprašaj pri njegovem (tvojem) forumskem vzdevku, pa sem uporabil zato, ker ima ta čelada vseeno eno manjšo pomanjklivist, in ta je, da ti pri nespretnem jemanju z glave, takoj po nesreči, zraven "posrtga" tudi skoraj ves spomin za zadnjih 48 let ... . Zato je za Kompijevim forumskim vzdevkom tudi vprašaj, ker se ne spomnim, ali sva sploh neposredno sodelovala (ali je bil pri mojem nakupu čelada prisoten). Vsekakor je čelada dobro opravila svoje delo in se ni vdala nasilju smreke, ki je skočila pred moj motocikel direktno iz bližnjega gozda ob cesti Hotedršica - Kalce. Mislim, da si zato čelada tudi zasluži objavo njene slike v tej temi, ker je res 100% opravila svoje delo in ni bila prisotna na moji glavi samo zaradi prometnih predpisov ... Vsekakor si je v mojem stanovanu zaslužila svoje častno mesto na zelo vidnem mestu v dnevni sobi. Za konec mojega današnjaga javljanja, kljub temu, da je že konec motoristične sezone, prav vsem motoristom želim, da jim ne bi bilo treba skozi vse te neprijetnosti, ki me spremljajo že več kakor leto dni ... Papa vsem, Robi (za tiste, ki me tudi osebno poznate) ali RobiRoberto (za tiste, ki me "poznate" samo prek foruma.

Jaka, moj števec jih je naštel točno 475 km. Prazen tank bencina pa se strinja z njim!

Shane ''shakey'' Byrne v akciji...

Kot, da poslušam samega sebe. Treba se bo nekako zbrat in množično pokazat, da imamo dovolj 20 let izropavanja in neobsojanja kriminalcev - političnih in gospodarskih. Ko bo to v tej državi razrešeno/počiščeno, bomo šele lahko začeli razmišljati o novem začetku. Pohlep je zjahal vse.

včasih je veljalo pravilo, da naj bi dirkač, ki osvoji krono, v naslednji sezoni vozil s številko 1 jorge je spremenil v 99 iz 48, katera ga je spremljala celo kariero, ker se je hudo sprl in se grdo razšel z managerjem (enkrat je posredovala tudi policija), ki je bil ob njem celo kariero rekel je, da ga je 48 nekako povezovala z njim in je zato ni želel več uporabljati 99 je izbral, ker se mu je zdela najbolj vizualno zanimiva mislim, da je takrat schwantz takrat zaradi pravilnika moral nosti 1 včasih itak ni bilo v navadi da je imel vsak voznik svojo cifro, ampak so vozili cifro katero so osvojili v lanskem prvenstvu številka ena je bila v prestiž in statusni simbol

Ker vejo, da je to prvič in pri veliki večini zadnjič, da lahko nosijo to številko

Tudi Schwantz je 34 zamenjal za 1, najbol čudn je bil Mick Doohan, je mel enko, in je ni snel, dokler ga niso na nosilih odnesli u penzijo. . ..

Glede na to s kakimi kojoti se je združil v koalicijo, je najmanj naiven, če je mislil, da bo vodja krdela. Wauuuuuu..

sam si res grozn, da svoje ne pustiš da se prjav :surrender:

Moj duke z nekaj karbona

Sem nova tukaj na forumu, pa da še jaz pokažem svoj moto, honda cbr 600 rr. Je moj prvi moto in ga nebi zamenjala

No, pa še moja lubica! Fireblade... :evilgrin: Predelave, hmmmm, zadnji smerniki Rizzoma, nosilec tablice "made by Bojan" (to sem jaz), in od včeraj tudi ponosna lastnica Taylormade izpuha!!! :notworthy: PS Ne vem zakaj je obrnilo ti dve sliki...

Meni osebno še nikoli ni noben policaj/stric na tehničnem gledal dimenzije gume. Samo da je bil še luft do indikatorja, pa so bili vsi srečni. Slišala sem pa, da znajo na določenih tehničnih se tud ob to spotaknit, da imaš 190/55 in ne 190/50. Kolega je strica lepo nedolžno pogledal, in povedal, da so mu to montirali na servisu, in da on nič ne ve, da bi blo gor kaj drugega kot bi moralo biti, pa se je stric nehal razburjat in mu povedal, da so ga tm nategnil. Mislm da je šel potem naslednje leto drugam tehničnega delat. Kar se pa višine tiče, pa mislim, da ne bi smel bit blatnik tolk na knap, da ne bi šlo. V najslabšem primeru (glede na to, da je večina "normalnih" gum 120/70) greš do koga, ki dela poliestre in naročiš strehco, pa naj ti ne zvrta lukenj, doma premeriš, narediš luknje, tako,da ti nič ne drsa, daš v šprickit, pobarvaš in imaš mir.

Ja, tako nekako je bilo... Strokovnih izrazov pa res ne poznam najbolj. Saj pravim, nikoli ni bilo potrebe odpirati, pač kar sem od zunaj videl... Je pa BMW vedno bil pionir, kar se tiče inovacij.

chuck norris je edini, ki lahko gane wernerja...

No, da ne bo pomote, ne zagovarjam kanglera. Kr Maribor je mesto, ki spi, nič od nič. Fora pa je v tem, pa zdaj ne žalim ljudi, ki živijo v Ljubljani, kr se mi to ne zdi na mestu, fora je v politiki. Vse gre prek Ljubljane in v tem je problem. V Ljubljani vse pokradejo in vse vlagajo v Ljubljano. Kaj pa ostala Slovenija? Tudi evropska sredstva gredo preko Ljubljanje in seveda vaš preljubi Jankovič z ostalo n...... vse pokradejo zase, tako pa ostala mesta ostajajo na točki nič. Sramota kaj delajo. Nem zaj pametovala samo o tem bi se dalo marsikaj rečt!!!

...mene skor nikol nc ne boli... ne glede kaj pa kje delam... hehehehe no ja prsu nazaj iz nizozemske.... pa vidm da je tema s5 mal zmrla... evo 2 slikce iz severa evrope.... čang šlan pismenke rožica... to je blo bl tko freehand- sem pa imel sliko pred sabo za referenco.... inprovizacija pa to.... tale je bla pa pred odhodom se.... kužek.... ... u glavnm.... priblizuje se december... prazniki pa to.... in sem se odlocu da s5 podarim nekomu tattoo... moje bozično darilo za motosvetovca/ko... edini pogoje je, da mora biti tattoo večji od dlani, pa da me MORA motiv pritegniti..... ob tem pa velja omeniti da si pridrujem vsakrsno pravico iz kakrsnih koli razlogov zavrniti izdelavo tattooja... .. tako da do 20ga decembra zbiram vase ideje/želje... zgubiti itak ne mores nic... vse kar rabis narediti je, da pošljes mail na dean.bodyart@gmail.com ki mora vsebovati osebne podatke: ime in vzdevek na forumu, starost, sliko zeljenega motiva (oz. sliko za referenco...), ter na kratko kaki stavek kje na telesu bi to bilo in podobno... ...moje stvaritve so pa na ogled na www.tattoo.co.nr ali pa na FB pod Dean Bodyart lp......

Super potopis. Še kakšno fotko prilimaj.

Bajdevej, kaj pa to tebe sekira, ti si itak s štajerskega konca in tam mate drugi problem, ki se mu reče Kangla kriminalc-expolicaj.

Od danes končno lastnik V-Stroma 650 letnik 2006. Žal mi očitno vreme ne bo dopuščal da bi vsaj malo vozil. Se bo pa spomladi začelo moje motoristično pohajkovanje.

Za nagrado bo menda tole: :evilgrin:

Tega načeloma ne bi smel vedeti?

Janez bi biu ponosn nate, ma lej, use narobe Ninja, destka, to je to

Dobra ideja. Nimamo vse poguma, da bi se prijavile, zato pa toliko bolj navijamo za druge :yes:

vem da sta..povedat hočem da je slovenski motocikel vedno en ki niti slučajno ni res motocikel leta ampak le neka plastika nad katero se vsi slinijo.. motocikel leta mora bit uporaben in vse kar sledi temu.. avto leta je tut polo in ne neka superduperšportna zadeva..

No in kako sem jaz izbrala pravi motor? V bistvu je moj fant tisti, ki me je popolnoma navdušil nad motorji, sicer sem motorje vedno opazovala in občudovala od daleč, nikoli pa nisem imela priložnosti voziti. Ko je fant nardil izpit in mi dal svojo hornetko za probat, sem bla popolnoma navdušena in tako sem letos opravila izpit. Pol pa je bil čas za nakup motorja. Ker se mi cestaki že od nekdaj neizmerno dopadejo (predvsem honda in ducati, ki pa je cenovno res predrag) pa seveda še milijon drugih stvari (športna drža,...) sem se odločila, da kupim hondo cbr 600 rr. Res je, da vedno pravijo, da cestaki niso za začetnike, ampak men se dopadejo ti motorji in sem vseeno kupila cestaka. Res je, da so me sprva bolele roke, pa tudi v malih ovinkih so cestaki bol nerodni, ampak nebi ga zamenjala za nakeda. Všeč so mi dolgi in hitri ovinki, tud poraba je ok. Ne vem mogoče se drugi z mano nebi strinajli, ampak men je moja hondica zakon, pa čeprav sem še začetnica. Letos sem nardila le 2000 km, tak da nimam še nekih izkušenj pa prakse, ampak se navajam, plus tega drugo leto bom pridno nabirala kilometre

Pa še moja nova lubica :naughty:

Edino Chuck Norris je dobil plačo od Vegrada

moja druga boljša polovica:-)))) no zdaj se žal prodaja, pričakujemo naraščaj...te pa bo zgleda par let pavze:-(

"Karkoli boš kupil bo kompromis"; mi je rekel prijatelj, guru za vse na dveh kolesih. Mimogrede ima se tudi za guruja za vse na dveh nogah in z joški, kar mu sicer pri njegovih dveh neuspešnih poiskusih(porokah) ne daje ravno kredibilnosti. Jaz sem sicer z vso resnostjo prikimal kakor razumem in spoštoval bom tvoje modre besede, vendar sem si mislil, da frajer pač nima pojma in bom s svojim sistematičnim pristopom dobil nekaj kar bo posekalo tako izjavo. In smo testirali in testirali pa spraševali pa prilagajali. Vozili po takšnih in drugačnih cestah in presedeli na internet forumih ...... In kaj je zaključek ? Back to square 1 ! Vzameš sportak GSXR, Fireblada...... Super po ravninah, na koleno pri dolgih ovinkih, 200/h še preden si rekel presta, brzina brzina.... In pa seveda boleča zapestja, da o vratu ne govorimo, pa razbolela rit. Če dobiš kakega naivca da se vsede zadaj si bo to zapomnil tako ali drugače za dolgo dolgo časa. V primeru da je to kaka ljubi ali "nedaj bože" žena boš to gor plačal ohaha !! Tudi naše ceste in cestarji niso ravno prilagojeni uporabi takih strojev. Luknja pri luknji pa piči ti na full čez tako sranje. Makedam recimo če hočeš čez Rakitno je pustolovščina 1A. No pa probajmo enduro BMW GS-a. Ko traktor! Gre povsod. Sediš visoko v sedlu in voziš zverino grdo ko smrt. Nobenih problemov z zapestji ali vratom , tudi vetra ni nikjer. Super vožnja povsod kjer je kaj podobnega cesti. Šaltaš v tretjo pod Jezerskim in ponovno prešaltaš šele v Avstriji. Kar vleče pa vleče. V zaprte ovinke gre kot pesem brez kakih zdrsevanj .Pa grete ročke.. pa... Pa ni tistega občutka pri pospeških ,da te bo strgal skupi z balanco dol. Pa na odprti cesti ni tistega adrenalina. Pa še bi se kaj našlo kar ni ravno "sport like". Da ne govorim o zajebanciji na temo motor za ostarele švabe. Pa vzamemo nekaj vmes, CBF recimo ali Fazerja. Točno tako je, nekaj vmes. Niti super vožnja po odprti cesti niti dobra varianta "gremo povsod". Za začetnika, ki še itak išče kaj bi vozil je zadeva čisto Ok. Pa tudi če nimaš kakih posebnih zahtev razen ,da se voziš naokoli z motorjem se stvar čisto obnese. Je pa vedno kak problem z žretjem muh ali opletanjem glave, ker ni nikoli optimalne vetrne zaščite. V ovinkih se ponavadi dogaja marsikaj. Zvijanje in podrsavanje na istem mestu, kjer si šel pred tem s kakim sportakom, kot po tračnicah. Potem pa je še problem ali se boš vozil sam ali boš vozil naokoli najdražjo(tu dobi beseda svoj pravi pomen). Če sem sam mi je 600cc več kot dovolj. Ko pa se srnica, miška, mucica ali kako drugače bi polaskal temu fiksnemu tovoru od 70 kila+ usede na ubogo mašinco potem je vsak Nm ali KW(bolje MW) dobrodošel, da se stvar premakne malo hitreje kot bicikel. Pa še pihat ne sme in tud zic mora bit na komot pa videt se mora čez, pa še kakšen kubični metrček placa mora bit v kufrčku. Je moja babica rekla, ki je bila ženska velikih izkušenj; "Kakorkoli se obrneš imaš vedno rit odzad" In sem rekel; "jebi ga" pa nabavil VFR-o. Pa me bolijo zapestja in vrat ampak za kroge okoli Ljubljane do 4 ur v kosu je super ultra in ga ni boljšga pa za en kurac vsi ostali. Tako kot žena. Najboljša ta hip.

Ali pa na tole:

Hola! Meni se Suzika zelo dobro obnese, edino kar mi ne pase so premehke prednje vilice oz neusklajenost med mehkim prednjim koncem in trsim zadnjim. Fedre v vilicah sem podlozil (13mm) in zamenjal olje z gostejsim (20 namesto 5) in je precej bolje. Sedaj cez zimo pa bom v upanju na se boljsi rezultat zamenjal originalne vzmeti s progresivnimi (169 DEM). Vse ostalo je BP, poraba zgledno majhna (4,6 do 5,9 l/100), moci dovolj, glas je MEGA (sedaj imam gor LeoVince SBK racing karbonski oval), je okreten skoraj tako kot 600, ki me na kratkih ovinkih lahko nese, ampak se vedno nudi veliko veselja po kacjih ridah in tudi pri 180 v ovinku, ko je dovolj miren, da se ne utopis v svicu od strahu, ce le ni prevec zguncana cesta - tam opazis, da vozis "pocenski" motor, ki nima vrhunskih prednjih vilic in blazilnikov. Polozaj voznika in sovoznika je sporten a udoben, pri dveh postane malce "svoh", menjalnik dela lepo, zavore so kos svoji nalogi, pa tudi oblika je se vedno vsecna - pa ne samo meni, saj me na raznih zborih veckrat sprasujejo o motorju, ker jih ni prav veliko pri nas. Ce ga lahko dobis za eno pametno ceno (menda so bili nazadnje po 14 kDEM), je to zagotovo ena najboljsih izbir med ceno in kvaliteto - sicer nikjer posebej ne izstopa, ampak tudi nima kaksnih posebej slabih tock (razen prednjih vilic, kar stane 169 DEM da uredis). Res lustno za peljat. Za prvi motor bi ti pa vseeno bolj priporocil Suzuki SV 650, ki je le malo manj hud, zato pa veliko lazji za naucit se vozit (in tudi po tezi 50 kg lazji!!!). Ce imas moznost se pred nakupom poskusi zapeljati z nekaj razlicnimi masinami (morda vkljuci se Hondo CBR 600) in se potem odloci, kaj ti najbolj ustreza. LP suzuki