Dvorana slavnih

Domina, najlepša hvala za te tvoje vzpodbudne besede, ker vzpodbudo v tem "novem izdanju" res rabim !!! Opazil sem tudi, da me imenuješ kar z mojim imenom, kar verjetno pomeni, da me poznaš tudi "v živo" ??? Po popoldanskem pogovoru z Zoro (v 30-ih letih skupnega življenja še nisva našl dovolj časa za 2 x DA, zato ne morem reči z ženo) me je spomnila, da sem se malo prehitro preselil na Sočo in pozabil povedati še par stvari s Kliničnega centra, katere sem že izvedel, pa zopet pozabil. Po sprejemu na KC sem bil najprej 1 teden v "lastni" komi, nato pa so me še en teden držali v umetni (zaradi poškodb glave). Ko so me prebudili iz umetne, pa so "mi podtaknili" še pljučnico (vključena v ceno, po takih poškodbah) s temperaturo okrog 40 st.C. Po enem tednu se je tudi pljučnica s temperaturo toliko pomirila, da je moj lečeči zdravnik končno lahko dejal Zori, da po 20 dneh vztrajnega iskanja, še vedno nisem našel tiste lučke na koncu hodnika in sem se zato odločil, da se vrnem nazaj. 2 x 10 = 20 dni (10 v eno smer, 10 za nazaj), in toliko časa "sem se odločal" za ta ali oni svet. Kljub temu, da sem se odločil še živeti, pa so kar nekaj osnovnih življenskih funkcij še vedno opravljale naprave (kisik za dihanje, srčni spodbujevalec, umetna (?) hrana, kateter, ...). Na KC sem bil najprej nameščen na CTI (???), potem pa so me preselili na Travmatološki oddelek, kjer sem bil do 2. novembra, ko so me preselili na Sočo. Na Soči so pa zelo kmalu dovolili, da sem svoj prvi vikend po nesreči zopet preživel doma, seveda pod neprestano Zorino vizuelno kontrolo, da se slučajno zopet ne bi igral modelarja. In tako so se tudi pričela moja vsakotedenska "potovanja", ob petkih iz Ljubljane v Idrijo, v nedeljo obratno. Za prevoze pa je skrbela moja hči, ki študira v Ljubljani. Hotel sem prepisati tudi svoj prvi izvid s KC, vendar bom raje napisal z bolj razumljivimi besedami: Huda poškodba glave (zelo podobna stanju po možganski kapi), natrgana mišica desnega ramena, zlom stegnjenice in kompliciran zlom desnega kolena, za katerega pa mi je zdravnik pri mojem zadnjem pregledu na Polikliniki zaupal, da so nekaj poškodovali tudi oni pri sestavljanju razbitin v njihovo prvotno stanje. Toda, brez tega se ni dalo izvesti ostalega. In kakor sem povedal tudi zdravniku pri mojem zadnjem pregledu na Polikliniki, bom napisal tud sedaj. Za hardver me sploh ne skrbi, ker so strokovnjaki res dobro poskrbeli za njega, bolj me skrbi za softver, ki pa mu dodatne težave povzročajo povzročajo še težko dostopn particije na trdem disku ... Glede mojega smisla za humor pa takole. Pri mojem prvem obisku pri novem psihiatru v Ljubljani, "specializiranem" za bolnike po možganski kapi, mi je prav na podlagi mojega smisla za humor dal oceno mojega stanja: blaga depresija. Ko bi on vedel, kaj jaz razmišljam ... Vseno pa mi je pri mojem naslednjem obisku malenkost dvignil količino antidepresiva. In vsakič, ko kaj pišem na ta forum se počutim dokaj dobro, v nasprotnem primeru pa na kavču rešujem Ugankar, Lažje križanke ali kaj podobnega, samo da odvrnem misli, od tega kar mi po novem fali ... In tudi pisanje tega prispevka dokazuje, kako sem današnji večer zelo uspešno izkoristil čas, ki ga zaradi padca koncentracije, nisem mogeg porabiti za ogled današnjega večernega filma. To je pa tudi že druga tema, o kateri kdaj drugič naprej ...

ej, ti si me tok hud!!! z avatarjem na kolenu in profilno sliko po zadnji... čist si najjači. pomoje, ko te kje v živo vidim, bom kar omedlela. SARCASM OFF.

ne kupuj bavarca!!!!!!!!

In tako sem prišel z opisom moje izkušnje do konca, čeprav vem, da se bojo nove ugotovitve in spoznanja verjetno dogajala še kar nekaj časa. Čisto na koncu mogoče še par besed vezanih samo na motorizem. Za ozadje zaslona na mojem monitorju, imam Rossijev letošnji novi moped :naughty:. Po izjavi mojega zdravnika na zadnjem pregledu na Polikliniki, da glede mojega uspešnega okrevanja ne vidi prav nobene prepreke, če bi si zopet zaželel sesti na moped, pa sem tudi že sprejel odločitev, da (če bi čebula če ne imela ???) bo moj naslednji moped v rangu potavalnih endur in da je moja "kariera " z obiskom Grobnika in Novega Marofa res dokončno zaključena. Zelo rad pa si bom šel "v živo" ogledat kako GP dirko na dirkališče v Lendavo, če ... Ob tej priložnosti bi zaželel tudi vsem, ki berete to temo in tudi tistim, ki je ne, da se vam ne bi zgodili to, kar se je meni. Lep pozdrav vsem, Robi - izgubljen v času in prostoru (vkljčeno v ceni ... )

Tudi o svoji selitvi s KC na Sočo se ne spominjam ničesar, pri selitvi pa me je spremljala moja hčerka. In ker je Soča rehabilitacijski center, se je tam moj "počitek" zelo hitro zaključil in moral sem se navaditi, da tudi izven službe lahko v življenju obstajajo prav določeni urniki. Prva jutranja terapija se je pričela že kmalu po osmi uri, zadnja, delovna terapija, pa se je končala malo pred dvanajsto uro. Vmes pa je bila še logopedija, delovna terapija, ??? terapija pri psihologinji in fizioterapija. Vse terapije sem rad obiskoval, še najrajši pa fizioterapijo, kjer je bil moj napredek še najbolj viden, vendar so prve korake za to, da bi se zopet postavil na svoje noge, bil sem namreč na invalidskem vozičku, naredili šele melo pred mojim odpustom na dom, ko sem jim povedal, da doma že nekaj časa vadim hojo z mamino hoduljo. Fizioterapevtka mi je na moje pripombe odgovorila, da od mojega zdravnika ni prejela še nobenih navodil v tej smeri, vendar so se po tej moji intervenciji stvari prav kmalu spremenile in posodili so mi hoduljo. Tik pred odhodom domov, pa sem na recept dobil tudi povsem svojo hoduljo za dobo ? let, ki jo je hčerka prevzela, ne vem kje, v Ljubljani in jo bo potrebno enkrat, po izteku izposojevalnega časa, tudi vrniti. Prav s to hoduljo in z mojima zvestima 24-urnima dnevnima spremljevalcema Bilom in Tačko, sem se tudi slikal, zelo kmalu po moji vrnitvi s Soče. Na tej sliki tudi opazim, de sem v šestih mesecih svoje odsotnosti izgubil kar nekaj kilogramov, ki pa jih počasi in vztrajno vračam nazaj ...

Najprej bi se zahvalil Damchyju, ki me je s svojo temo toliko ohrabril, da sem pričel pisati tudi svojo. K tej odločitvi je veliko pripomogla tudi moja današnja "hrabrost", da sem si 1. leto, 4 mesece in 15 dni po nesreči (6. septembra 2009) končno zopet upal na glavo namestiti čelado, za ketero sicer ne bi rad delal kakršnekoli reklame, prav gotovo mi je pa rešila življenje. Kljub temu, da sem še živ in skoraj popolnoma gibljiv, pa popoldne verjetno ne bom več vedel, kaj sem sedaj napisal. In tako bom moral tudi v prihodnje ob vsakem nadaljevanju pisanja teme, najprej pregledati svoj zadnji prispevek in nato ustrezno nadaljevati. Zato bi prosil tudi vse, ki boste brali to temo, da mi med mojo objavo ne zastavljate vprašanj, na katera bom pa z velikim veseljem odgovarjal po tem, ko bom objavil vsaj nekaj od tistega, kar bi rad v tem trenutku. Za začetek prilagam svojo današnjo sliko s čelado in kopijo Lestvice problemov v življenju, poskenirane iz knjige: Poškodbe glave, za Slovenijo izdano pri društvu Vita, društvu za pomoč pri nezgodni poškodbi glave. Original pa je izšel v Veliki Britaniji, avtor Trevor Powel. Lestvico pa sem vsaj zaradi malenkosti zasebnosti, pustil neizpolnjeno, vseeno pa vam zaupam, da so pri meni "v igri" prav vsi našteti dejavniki ... Mogoče še to. Zelo verjetno se bom s kom od vas, s katerim sem se poznal, srečal tudi v prihodne, toda ne se čudit, če vas ne bom pozdravil, ker vas ne bom prepoznal ...

na CESTI NISI SAM! Kar pomeni, da ko se udeležiš prometa, poleg odgovornosti zase obvezno sprejmeš tudi odgovornost do drugih! Kot praviš Izek, svet NI samo TVOJ.

Problem teh velikih hitrosti za druge je, da gre za ravnanja, ki jih ostali ne pričakujejo in tudi težje ocenijo. Morda vožnja pri 300km/h res ni nič posebnega če si pravi šofer in imaš takšen motor, zna pa bit sila neugodno, če ostali vozniki pričakujejo, da se po prehitevalnem pasu vozi največ 130km/h oziroma še malo več (ker veš da tu pa tam kdo malo več stisne). In ko takšen voznik vidi v ozadju luč (po možnosti še dolgo), brez posebnega razmišljanja zapelje na prehitevalni pas, saj ne pričakuje da je v ozadju raketa. Kaj se zadaj dogaja je potem druga zgodba. Od nikogar pa ne moreš zahtevati, da bo posebej in dodatno usposobljen na kršitelje prometnih predpisov = torej na tiste, ki se ne držijo nekega dogovorjenega in omejenega načina vožnje in obnašanja na cesti. Verjetno bo v bodoče potrebno uvesti poleg prepovedi vožnje tudi obvezen odvzem "nevarnega" vozila, to bo edino zaleglo. Če pa je cesta prazna pa to res ni nekaj posebnega. A žal se bo potrebno sprijazniti s predpisi in državo v kateri živimo.

Moje veselje pa ni trajalo prav dolgo časa, ker se je prav kmalu zopet prebudila "vkljčena v ceno" depresija in mi tokrat postregla z res grenko izkušnjo. Ker sem se počutil zelo slabo, sem se oglasil pri moji osebni zdravnici in ji povedal o svojem počutju, ter jo prosil, če mi lahko predpiše kakšno močnjše sredstvo proti depresiji. Odgovorila mi je, da ona tega ne more storiti in naj se raje zglasim pri svoji psihiatrinji. Zato me je Zora takoj odpeljala k dežurni psihiatrinji v naši lokalni ustanovi. Že med potjo v psihiatrično bolnišnico pa sva se dogovorila, da v primeru, če bi se začelo govoriti o kaki hospitalitaciji, to brezpogojno zavrneva. In zgodilo se je prav to. Ko sem dežurni psihiatrinji razkril svoje težave in me je pričela spraševati, če sam opravlaljam vse svoje osebne potrebe in če se tudi sam tuširam (takrat sem si še pomagal s hoduljo), sem točno vedel "kam pes taco moli". Psihatrinji sva se zahvalila za njeno prijaznost in odšla nazaj domov. Kmalu po tem se je z dopusta vrnila tudi "moja" psihiatrinja in ko sem ji pravil o tem dogodku mi je razložila, da se je ta gospa odločila za to dejanje, ker me ni poznala in ni zaupala vame ??? Moj sedanji psihiater v PB Ljubljana - Polje pa mi je na moj strah pred sprejemom v PB odgovoril, da to ne gre kar tako hitro, razen v zelo nujnih primerih, in da so za to kar dolge čakalne vrste. To ma je na začetku kar presenetilio, toda ko sem kasneje prebral in si tudi zapomnil, da se trenutno na svetu s to nadlogo spopada kar ena četrtina prebivalstva, sem mu kar verjel. In kako sem do novega psihiatra sploh prišel. Po svojih "političnih zvezah" mi ga je priskrbela sestra. Je pa gospod zelo znan v svoji stroki predvsem pa svojem delu z bolniki po preživeti možganski kapi, katere posledice so zelo podobne moji poškodbi glave.

In nato se je zgodil 12. marec, dan ko sem za svoje rojstnodnevno darilo od uslužbencev na URI Soča prejel ODPUSTNICO. Verjetno mi ni treba opisovati, kako sem se veselil tega dne. Pome sta prišli Zora in hčerka in za slovo smo v okrepčevalnici na Soči popili še kavico, ki pa sem jo nenamenoma že skoraj prenehal uživati, ker sem si jo na Soči privoščil samo ko sem imel kakšen obisk. Sam nisem odšel na kavico v pritličje nikoli, kar je tudi precej negativno vplivalo na mojo prebavo, vendar sem zelo kmalu ugotovil, da pri vsakodnevnem spraševanju o tem, ali sem opravil veliko potrebo, ni bilo prav pametno odgovoriti po resnici, ker so mi v primeru, da sem več dni zapored odgovoril z ne, nekaj ... nekam ..., kar je sicer zelo hito delovalo, vendar so bili tudi občutki zelo neprijetni ...

Pri delovni terapiji se spominjam predvsem vprašanja, ene izmed delovnih terapevtk, če sem že kaj razmišlja o svoji upokojitvi. Vprašanje me je zelooo presenetilo in ves razburjen sem ji odgovoril, da na delovno terapijo ne hodim s tem namenom, da bi se upokojil, ampak zato, da bom lahko zopet delal. Vprašanje o moji upokojitvi se je pojavilo še večkrat, tudi po odpustu s Soče (na okrevanju v Čatežu, moja osebna zdravnica, moji sodelavci). In počasi sem tudi sam spoznal, da predvsem s svojo trenutno spominsko zmožnostj prav sigurno ne bom mogel več opravljati svojega prejšnjega poklica (vodja skladišča), ker je pri tem delu potrebno zelo nazorno spremlljti gibanje materiala in biti na tekočem s stanjem v skladišču. Zora mi je povedala, da sem na svojo zadnjo funkcijo napredoval prav tisto leto, v katerem sem doživel nesrečo, vendar se o svojem novem delu ne spominjam popolnoma ničesar. Svoje sodelavce v službi sem tudi obiskal in se zelo razveselil, ker sem prav vse prepoznal.

S Soče se spominjam tudi gospe logopedinje, kateri verjetno gre največja zahvala za to, da danes sploh lahko berete kar pišem in kateri še vedno pošljem po mailu kakšen dokaz o mojem napredku na področju branja in pisanja. Na srečo branja in pisanja nisem pozabil, toda obnavljanje njunee oporabe je šlo zelo počasi in postopoma. Začel sem z velikimi tiskanimi črkami, prešel na male tiskane in proti koncu mojega bivanja na Soči celo na pisane. Na priloženi sliki pa je poskenirana moja prva stran iz prvega zvezka za logopedske vaje, datimirana na 15.december 2009. Skrajno levi znak v vsaki vrstici je napisala logopedinja za vzorec, jaz pa sem ga kopiral po svojih zmožnostih. Pritem se zelo nazorno vidi, kako me desna roka ni povsem hotela ubogati, zato so črte precej "uboge", daleč od ravnih. Branje, ki je bila moja prejšnja zelo priljubljena in obvezna stavr pred spanjem, pa mi na žalost še vedno "ne gre od rok", predvsem zaradi tega, ker se naslednji dan ne spominjam več, kaj sem včeraj prebral. Zato sem v knižnici izposojen krimanalni roman moral prav kamal vrniti nazaj. Berem lahko le krajše članke v revijah, ketere ni nujno, da si zapomnem, ker niso povezani z mojim naslednjim branjem.

O mojem bivanju na Soči mi je v spominu ostalo pedvsem to, kako dolgi so bili popoldnevi, brez kakršnekoli dejavnosi in kako sem že v ponedeljek komaj čakal kdaj bo petek, ko bo po mene prišla hčerka in me odpeljala domov. Ob nedeljah, pa sem doma že dopoldne postajal nemiren, vendar sem se kasneje med prevozom v Ljublajno že umiril in sprijaznil s tem, da ne morem nič spremeniti. Zelo dobro se spomnim tudi navad dveh sestričev (= medicinska sestra moškega spola), ki oba nista prav 100% obvladala Slovenskega jezika, in sta se do mene in tudi do ostalih dveh poškodovancev v moji sobi obnašala zelo neprimerno, glede na naše poškodbe, in prav sigurno (?) nista bila posebej usposobljena za delo s takimi pacienti, kakor ugotavlja, da bi bilo potrebno, avtor knjige Poškodbe glave ... Početje nekoga izmed njiju, je na enem izmed svojih obiskov opazila tudi moja sestra. Zopet sem se namreč povsem nekontrolirano polulal v plenico (do takrat me še niso ponovno naučili uporabljat WC-ja in tudi voda mi je odtekala še nekontrolirano) in ta "bratič" me je zelo neprijazno ošteval, kakor da to počnem zanalašč. Sestra ob tem seveda ni mogla zadržati svojega temperamenta in mu je tudi povedala kar je mislila, predvsem pa to, da s takim odnosom pri meni prav gotovo ne bo dosegel nobenega učinka, prej nasprotno. Sestra je potem sevada odšla nazaj domov, jaz pa sem s hodnika še nekaj časa po njenem odhodu poslušal komentarje o tem, kdo ta ženska misli da je ... Seveda sem se pa tudi bal, kakšne posledice bo sestrina "intervencija" naredila zame. Na srečo kakršnih koli slabih posledic ni bilo, izboljšalo se pa tudi ni nič !

Dobro jutro. Ura je malo čez štiri in ker sem v postelji že skoraj več kakor eno uro v mislih nadaljeval s pisanjem svojega prispevka in ker tudi prav nič ni kazalo na to, da bom nazaj zaspal, sem svoje razmišljanje tudi realiziral. Kljub temu, da sem se tudi včeraj že zelo zgodaj zbudil, sem zvečer vseeno obdržal svojo ustaljeno prakso in se pred spanjem še dodatno "uspaval" z reševanjem Žepnega ugankarja, ki je tudi eden izmed vseh mojih "spominskih zdravil". Luč na nočni omarici sem ugasnil ob 23.15, vendar vseeno nisem prav takoj zaspal. Sedaj pa je ura 4.15 in ker sem danes pridelal že drugi deficit pri spanju, mislim, da bom v toku današmjega dneva lahko prekršil svoje ustaljeno pravilo, da če hočem zvečer zaspati, ne smem spati čez dan in bom verjetno kar moral kakšno urico zapreti oči ...

Tud jest sm imev hudo prometno nesrečo v kateri sm zgubu levo nogo pod kolenom. Da sm se vrnu nazaj na motor sm potrebovov skor 3 leta in sedaj vozim skor brez problemov... :yea2:

lol! bo treba drugic kako stran al pa dve nazaj pogledat :closedeyes:

Druga tema, isto sranje.. Vedno znova končate pri isti stvari in res ne vem kdo vam je začel možgane prat... Zapomnite si že enkrat in za vekomaj! Če sami niste sposobni, niste poskušali in menite da ne zmorete, POTEM NE PODCENJUTJE DRUGIH IN NE POSKUŠAJTE TEGA SAMI! NI VAŠ SVET IN NE VRTI SE OKOLI VAS! Vsak lahko in naj počne kar želi, odgovarja zase, sprejema riziko zase in živi zase.. Ne vem kaj morate vedno znova težiti drug drugemu.. Pa namesto, da si tle gor spet neki "nabijate", začnite raje zamišljati o prihajajoči sezoni in se zaposlite s tem.. Če se je Krava odločil, da bo tako živel in da v tem uživa, je to njegova stvar! Hvala bogu, vsaj ve kaj bi rad in je zadovoljen, in ne tako kot 90% ljudi, ki tava brezcijlno v življenju, v upanju, da jih bo sreča sama našla (in bodo jutri zadovoljni)... ELO spet bučke lomiš.. čisto vsak sam je odgovoren za lastna dejanja, vsak se sam odloči kaj bo počel in vsak sam si dovoli, da ga nekaj navduši.. in vsak sam mora presodit, če to sme in zakaj. Ne more bit nekdo drug kriv, če sam naredi napako. Sm že pisal v drugi temi, ampak če ljudje ne znate s tem živet, ostanite doma in se postarajte.. Domina, če Urban K. v tem uživa, je dober in sposoben in slučajno nima sredstev za na stezo.. potem ni potrebe, da si do njega in njemu podobnih nesramna. Kajti takšni vozniki kot on IMAJO motor dejansko pod kontrolo, in ne "hobi" motoristi, ki se ko je lepo vreme spravijo na motor in sanjajo o vsem drugem, samo prisotni in prisebni niso na motorju.. (oni na žalost pišejo statistiko) Motorji so že precej časa sredstva, ki predstavljajo veliko užitka.. vsak pri sebi ve, ampak enim je en stil všeč, drugim je drug všeč.. namesto, da se tle vedno udarite in pametujete, bi se lahko enkrat strinjali, DA SE NAJ VSAK VOZI IN UŽIVA, kako je pa njegova skrb in mu ne bomo ves čas pridigali.. Lahko bi si svetovali, kako izboljšati vožnjo, kajti mnogi na motorju sploh ne vedo kaj je "CONTER-STEERING", niti nimajo pravilne "LEGE TELESA".. a vi samo pametujete o hitrosti.. Ko bo kdo pomislil na drugega v pozitivnem smislu in ne samo kako bi ga zatiral in kakšne druge bedarije.. bomo dejansko prišli dalje, TAKO PA VEDNO STANDARDE PRILAGODITE SAMEMU SEBI ("Če jaz ne morem, tudi drugi ne more."). TBONE uživaj v vožnji. Ampak vedeti moraš, da se bodo stvari razvijale v smeri, kateri boš ti dal pobudo. Pa ne glede na to kaj bo, bo prav, saj če si se ti tako odločil, potem tako bo.. Vsako absolutno sprejemanje mnenja nekoga drugega, ni pravilno. Prav je poslušati druga mnenja in s tem USTVARITI lastnega, kdor se drži drugih mnenj kot pijanec plota ne bo naredil nič. Saj smo si različni in vsak pri sebi ve kaj je zanj najbolje. To velja za vse motoriste, tudi za modre angele.. in ne samo na motorju, v življenju na sploh. Začnite uporabljat glave in pozabite na vaš ego. Upam, da vam da mal mislit.. To je pa tudi vse kar bom napisal, zdaj si pa dajte duška. Lp Izek

TBONE... kot sem zaključil, si prej imel skuterčka, zdaj si kupil R1 in bi jo takoj rad nošponal do amena, da vidiš koliko gre. Zdaj je možno le dvoje. Prvo, da se zajebavaš tu in provociraš. Drugo pa, upam da se motim, da si res tak bizgec. Bom direkten: -če preživiš prvi mesec na R1, še mogoče je kaj upanja. Res. Če ga misliš takoj bulati v iberture. Možno pa je, da si talent in ti bo takoj ratalo postati stari maček.

ta komentar sem pobral v eni drugi temi ampak se mi zdi da mu je tukaj mesto . jebi ga, nekateri poskušate IQ nadomestiti z HP. Žal ne gre

Kosilo je ravnokar za mano in mogoče še par besed o hrani in pijači. Vedno sem bil dober jedec in v dobri družbi sem zelo rad popil tudi par kozarcev dobrega domačega vina, vendar nikoli, če sem bil voznik jaz ! Po nesreči sem alkohol občutil samo enkrat v obliki polnjenih čokolatinov, ki so name izredno slabo delovali. Po štirih takih čokolatinih sem bil namreč pijan in to v smislu zelo slabega počutja. Torej je navedba v knjigi Poškodbe glave, da alkohol po taki poškodbi zelo slabo deluje na uživalca, zelo resnična ... Danes smo imeli za kosilo domačo kislo repo s krompirjem in krvavice, zraven sem spil stoplejno šumečo tableto kalcija, po kosilu pa smo spili še kavico. In kaj sem okusil jaz? Pri repi sem okusil, da je kisla in slana, pri krvavici sem okusil predvsem da je slana, stopljena šumeča tableta je bila sladka in rahlo kisla, kava pa je bila samo sladka. In to so tudi vsi okusi, ki jih že kar nekaj časa okusim: sladko, slano, kislo in nič več! Sicer razliko med kislo kumarico in kislim zeljem občutim, vendar z zavezanimi očmi ne bi mogel razločiti kaj je kaj in kaj sploh je. Ko sem o tej svoji težavi na zadnjem pregledu na Soči, povedal svojemu zdravniku, mi je rekel, da sem okuse pozabil in da se jih moram ponovno naučiti. To sem ga pa pozabil vprašati, kako naj se okusov ponovno naučim, če ne okusim ničesar drugega, kakor že prej naštetega. Za jutrišnje kosilo smo se zmenili, da mi ne bodo povedali kaj bo za kosilo in bom za mizo sedel z zavezanimi očmi (se bo treba pogovoriti še o možnosti vonjav, ker s temi nimam težav). Spomnim pa se še, da mi je bila hrana na Soči zelo okusna in da sem vedno vse pojedel (eden izmed redkih). Torej sem na Soči še imel okus, ki sem ga verjetno izgubil kasneje, ko sem bil že doma. Zakaj ???

je pomembno ker če je bil res rojen v Srbiji je to pomemben dokaz v teorijah zarote, če pa se pokaže, da je bil rojen kje "relatovno" bliz jankoviča pa je vse dokazano

To sem našel med "iskanjem svoje motoristične preteklosti v temi Dolomiti: 20. julij 2009: Ker sem se fčeraj zgodaj zbudil in se nikakor nisem mogel vrnit nazaj v blaženo stanje, sem ob 06.00 vužgal mopet in se odpravil na krajšo furo do kosila : Tolmin - Bovec - Predil (V Logu pod Mangartom brrr - 6 st. C na temperaturmetru) - Sella Nevea - Tolmezzo - P. Mauria - P. Cibiana - P. Duran - P. Cerada - P. Rolle - P. Valles - P. Fedaia - P. Sella - P. Gardena - P. Valparola - P. Falzarego - P. Tre Croci - Misurina - Tolmezzo - Sella Nevea (v vznožju tik pred pričetkom vzpona, ob cesti hudo razsut Dukati z LJ registracijo) - Predil - Bovec - Idrija. Čudovitih 760 km in 12 prelazov vsekakor odtehtalo hladno kosilo na šporgertu in sliko brez tona ... Danes pa izgleda takole. Ker sem se danes zbudil ob šestih in nisem mogel nazaj zaspati, sem čas ležanja v postelji do vstajanja porabil za razmišljanje o tem, kako naj odprem to temo. Rezultati razmišljanja so obradili sadove , čeprav sem svoje prvotne namene verjetno že kar nekajkrat spremenil, ker si jih nisem takoj zapisal ... :angry:

Robi samo korajžno naprej. Tako kot do sedaj. Se vidimo.

Zato pa sem jz pustil tujcu šarat po motorju in imam zdaj probleme... Včasih mora biti nekdo zaradi takih stvari bolj nesramen,ker ti ostanejo v spominu.In vsaj upam,da si boš to zapomnil in nikoli več pustil nekemu tujcu šarat po svojem motorju... Tud ko sam naredim kako napako se sam nase rajezim ko...le zato,da se mi vtisne v spomin in se kaj podobnega ne ponovi-ponavlja...

dej mal se skuliraj. če mi posname pretemno oz. ni dovolj svetlobe - zakaj nebi tega posvetlil če je možno? zakaj nebi zvoka očistil nadležnega hrupa in škripanja če se to da? Afnarija v času računalništva??? kje pa ti živiš? slike in filme so obdelovali in frizirali že veliko prej, predno je folk dobil na mizo računalnike. zdaj, če ti posname in si s tem zadovoljen, ok, pol imej tako, ampak če mi pa paše mal "sfrizirat" film ali sliko (me zanima če je tvoj motor tak kot je prišel iz fabrike - brez dodatkov) potem jo pač dodelam.

http://www.ducatiperformance.com/valentino-rossi-ducati-motogp-gear-c-2420030_2420053.html Ducati-Rossi cunje še preden je odpeljal prvo dirko. Molzna krava, ki jo bodo dve leti tako vztrajno molzi, da bo potem samo še za v dom upokojencev, Tisti ki vozite Ducatija; da se slučajno ne bi na naslednjem club meetingu/GP dirki/lokalnem baru pojavili brez kakega kosa te opreme... pomoje lahko računate na doživljenski ban.

Jest pa ne vem čist točn zakaj je sploh važno kje se je rodil in zakaj se zaradi tako nepomembnih stvari odpira novo temo

Lahko se bi spustil na tvoj nivo in se začel prepirati, pa se bom raje vzdržal saj se nikoli ni pametno prepirati s idiotom, ker se lahko zgodi da ljudje čez čas ne opazijo razlike Pa preden neham pisati v tej temi, bi rad povedal samo še to da ne obsojam želje po preizkušanju zmogljivosti motorja. Če bi, bi pljuval v lastno skledo, napačen se mi zdi samo odnos avtorja teme.

:slap:

Če to leti name se motiš, zdajle ti bom dal + tako,da neboš mel več minusa!

Človeku odgovoriš na vprašanje in si zalužiš MINUS SVAŠTA!

To določeni zgolj predvidevate...je pa res,da se najde tisoč bedarij oziroma razlogov za tako početje... Napisal si tako,da se je iz tega razbralo kot,da ti tega ne počneš...ker pa si v drugi temi dokazal nasprotno.... Ne vem točno zakaj vendar te spoštujem,kot še neki nickov tle na MS,kar pa nažalost za večino ne morem reči... Ah saj veš kakšni smo ljudje-motoristi...bolj je tema bedasta raje tipkamo-še dobro,da večina le ko je zima in se ne moremo vozit... Lep motorističen pozdrav vsem!

Robi res nazorno napisano... bi morali prebrati vsi motoristi, da se mal zamislimo pri svojih početjih... želim ti res uspešno okrevanje

Statistiko na žalost pišemo vsi. In brezveze je nabijat kdo ima kaj pod kontrolo, ker je to zelo butasta izjava. Če nima sredstev se pač ne more jet tega športa. Vemo pa vsi kaj delajo idioti na cestah pa naj bo na motorju, avtu ali pa v tovornjaku. Prevečkat nastradajo nedolžni. Drugače se pa kar strinjam z ostalim kar si napisal.

pardon, na 240HP :closedeyes: pa ne zaradi tega, ker bi potreboval tolikšno konjenico pač pa zaradi izziva... ker se rad ukvarjam s tehniko... ker rad vem kako zadeve delujejo in kako lahko vplivam na njih. in ni se mi zapisalo, napisal sem po tehtnem razmisleku. četudi sem zate tipičen postavljač, pozer, gostilniški nakladač ipd prevozim letno več km kot marsikateri takoimenovani pravi bajker... čeprav tudi prevoženi kolometri niso merilo "bajkerstva", se mi zdi. lahko pa da se motim... že re, da imam na vsaki strani zadnje gume nekje 3-5mm "pussy štrajfnov", se mi pa zdi, da se mi tega ni potrebno preveč sramovati... kljub vsemu pa ga skozi naselja in mimo šol ne žgem 200km/h+. za menoj so 4 sezone, pa se še nisem nikoli razsul in upam, da se tudi nikoli ne bom... (knockonwood.press) če se nekdo skorajda vsako sezono sesuje se lahko ostali upravičeno vprašamo o njegovi kvaliteti. pa ne bom se več prepiral s teboj... bom raje udaril kako debato s sorodnim pozerjem, gobezdačem,... nekom, ki ve, da vožnja z 200km/h v naselju ni sprejemljiva, čeprav se zaradi ravnin in podobnega zdi povsem varna... ti si car, postani idol vseh mladih in novih motoristov in motoristk!!!

Ma nisem glih tko mislil, ampak naj ti bo... Vse ob svojem času... LP

ne vem, a s tem si se kao 'pohvalil' al kaj? si nam hotel povedati, da imaš srečo, da si nekako neuničljiv, superman?? al si nam hotel povedati samo to, da se ti 'jebe' za vse in da te 'boli kurac' za posledice, ki jih lahko tvoja 'varna' udejstvovanja nehote povzročijo drugim... takih, ki se jim je 'zdelo' da so na 'varni' poti je dovolj, ja... nekateri še prebirajo tole, drugi žal ne več. jebiga, berejo pa to njihovi otroci, sirote, partnerke, ki so postale matere samohranilke,... in kdove, mogoče tudi preklinjajo... to, da je pokojnika nekdo 'navdušil' in 'ohrabril' s tem, da je navidez 'varno dirkanje' cool, ter da bolj kot se ga 'žge', bolje je... jebemu, imam pa že raje malce manj smiselno življenje, pa da se mi ni treba bati, da bodo svojci mojih potencialnih žrtev na moj grob vodili pse opravljati veliko potrebo... osel gre samo enkrat na led. le kdo gre 8x ??? :wallbash:

Logično,da ni bil več tisti stari Milek - bil je bolj rudeč Milaaaneee !! Ps;pa še darilo je dobil srp + kladivo na RUDEČI platneni podlagi !

Nisem jz un brez skrbi in ja men je pač isto...Kaj naj se lažem,da mi ni,če mi pa je... Prav to sem jz pisal v postu.Po magistralkah se vozite 220 oz 245km/h z "jajcami(napram R1)"kot so fz6 itd in to vam je normalno.Ne vidi pa se vam normalno,če se nekdo pelje 299 po avtocesti,pa to se jih velika večina z menjanimi zobniki in le tolk da se izpiše 299 in že so srečni?!Eni zaradi hvaljenja,eni,ker si pač želijo peljat kao 300km/h...drugi spet zaradi... Upam,da se vsaj strinjamo,da bodo poškodbe v enem ali drugem primeru usodne.In za moje pojme je bolj nevarno vaše početje,ker je na magistralki,če ne druga veliko več pasti.Navsezadnje kolk pa je komi nesreč z motorji na avtocesti in koliko na cesti...... Vsaj mislim,da le en avto gre tolk.Kupo se je en drug avto od tega tipa,ki si lasti ta sanjski avto...

Tu pa je par takih, ki bi se morali preseliti na otok Man... tam namreč izven naselja ni omejitev K sreči pa imamo predpise, nadzor in policijo, pa naravno selekcijo, da autobahn raserje spravijo s ceste.

JEST :-))))))))))))))

To je (vsaj za nekatere) del življenja. Težko je opredeliti,kaj je to. Mogoče slaba izkušnja ali pa mogoče nov začetek. Sam sem imel že 6 nesreč z motorjem od tega dve hudi, pa sm se vedno vrnil. Zakaj? Zaradi pozitivnega razmišljanja. Življenje je lepo, nikar ga ne zapravimo. Ni vse hitrost, veliko so užitki, občutki in svoboda. Kaj bi govoru

To je NAJSLABŠE kar lahko narediš še sploh,če to narediš pod obrati(pod gasom)je 100% da boš UNIČIL vsmernik(pri motorju,ki ima navitje v olju in stalni magnet)pa regler,ki je obenem tudi vsmernik.ALTERNATOR MORA BITI VEDNO KO MOTOR DELUJE V POVEZAVI Z AKUMULATORJEM in polnenje lahko preveriš-izmetiš SAMO z V-olt metrom in induktivnim A-metrom. Ps:če tvoj regler ni bil defekten je zdaj sigurno!Včasih imaš lahko tudi SREČO,da necrkne in to SAMO v slučaju, da so bili vključeni porabniki npr:luči,el.črpalka itd.

počakaj da ti brumer/bremzer, odgovori ali pa ga sam kontaktiraj... o elektriki na mopedih dejansko dosti ve in bo njegov odgovor kar kompetenten...

a ti prihaja, ker me v teli temi minusaš ... bom še namest tebe enga pržgal, ker ti je očitno prišlo

:smoke: