Dvorana slavnih

Kenny kolikokrat si pa ti v realnem svetu stal na stopničkah s pokalom v roki, ki si ga zaslužil z vožnjo superšportnika?

Danes (le) 270 km. Včeraj mi je nekdo dal idejo da bi blo fajn it kaj pogledat tiste ovinke od Kalc proti Idriji (hvala ) In sem šla... Postojna - Ride (prva "modra točka" - ustavljali na gor) - Hotedrščica - Idrija - dolina Idrijce je fenomenalna... lahko bi se ustavla vsakih par km in fotkala, se nikoli ne naveličam teh krajev... - Most na Soči (od Idrije do sem še 3 policijske kontrole - so meli spet akcijo danes) - malo za tretjo je nastala tale fotka (že Soča)... - Tolmin - Čiginj... - malo naprej od Kanala pavza za sladoled - Nova Gorica - Ajdovščina - Col - Kalce - nekje na sredi pavza ob avtobusni hišici... - Ride (polne, kakor sem na hitro vidla, mela preveč opravka z ovinki ) - Senožeče - Štorje - Sežana - Divača - še zadnji odklop pred ciljem - na klopci (ob ta dolgem ovinku pred Senadolami), je pasal sonček. Veliko jih je šlo mimo tist cajt, smo si mahali vsake par minut - Senožeče - Postojna. Škoda ker je že konec vikenda je blo prav čudno se spet vsest v avto... Zdaj pa odštevat dneve do naslednjega vikenda :xx:

Ce bi se to dogajal v ozadju nebi noben nc naredu....tko pa Lorenzo joka skos in rezultat je ukrepanje komisije.

za tako stvar pa res ne sme dobit kazni saj ni namerno pado pa podr lorenzota

Tole je blo pa užitek prebrat! :notworthy: Danes cca 325 km... Štart v Postojni - mimo Rakovega Škocjana - Cerknica - proti Ribnici - so lepi ti kraji... - Kočevje (pavza za kafe in sladoled) - Dvor - nekaj minutna pavza (kandidat za kafe ni bil prisoten ) - Dobrnič - Martinja vas - Bogešperk - LJ - Horjul - Vrhnika - manjša pavza na počivališču nad Vrhniko... - Ride - Senožeče - Divača - Sežana - Dutovlje - Hruševica - Štorje (nepričakovano srečanje in čvek ) - Senožeče - Postojna. Luštno blo, jutri še :yes:

Danes prav poseben dan. S kolegico Heathy s foruma sva se zjutraj dobila v Lopati () na počivališču, od koder je pot vodila naravnost v gostilno, kot se za pravega štajerca spodobi. Seveda kavica, nismo dolenjci...Po okrepčilu in do tedaj za obema že slabo urco vožnje, sva pot urno nadaljevala proti Koroški kokoški, Velenje, Sl.Gradec, Dravograd. Od tam na sanje vsakega motorista, pot, za katero se občasno splača večurno izogibanje lukenj po naših kolovozih. Odsek Lavamünd - Radelpass. Z daljšim postankom ob jezeru Soboth, ki je umetno akumulirano in bi v primeru katastrofe zalilo pol koroške, Radlje pa bi izgledale nekako tako, kot Železniki pred nekaj leti. In oni se bojijo naše nuklearke...Naj raje povem nekaj o tem odseku: če ste ga "srali" preveč po AC in vam je nerodno, da so gume po robovih še kot nove, imate nekaj slaboumnosti in poguma, potem je to prava izbira, vsekakor pa v tej smeri, ker v nasprotni smeri je prevelik klanec navzdol, da bi kvalitetno polagali in zavirali hkrati. Vmes je par dobrih točk za postanke, od koder se vidi vsega boga, who cares... Od Jezerca pot vodila do Radelj, čez prelaz. Naj samo omenim, da je nesporno jasno, kdaj prečkaš mejo. Podobno kot leta 1980 na meji z Madžarsko, ko se ni smelo narisati predelne črte po cesti, ker ni bilo točno jasno, kje se začne levi rob in kje konča desni. Da o makadamu, luknjah in šodru na nepreglednih ovinkih ne izgubljam besed. Aja, makadam sem pozabil omenit. Hvala bogu, je bila vsaj cesta po dolini res lepa. Ampak v prijetni družbi je ta tegoba izgledala zgolj kot zanimivost in vmesna tema za popestritev zanimivega pogovora. Podobno kot razni zanimivi vložki v Svetu na Kanalu A ob 18ih zvečer. Če kdo ne ve, to je kao dnevnik nekoč...še pomnite... Potem gasa in postanek pri Galebu med bresternico in Kamnico. Tam pa boj za obstanek, ki sem ga ne preveč dostojno izgubil. Heathy kot Atipična gorenjka, mi ni pustila plačati kosila. To ji bom še vrnil! Po dooolgem zanimivem klepetu ob mehiški hrani in kavici, pa nekaj najboljšega: z veseljem sem odstopil svojo kravico mojstrici in se usede na njeneg iskrivega kojiča!!! Opa, presenečenje! V hipu sem se počutil 10 let mlajšega, z nasmeškom od ušesa do...(do drugega ušesa pač)! Kot otok z novo gračo. Mi je bilo popolnoma vseeno, če se vozi z odprto tank torbo na mojem, smao da sem se lahko malo poigral po dolgem času. R1150R, zelooo uporabna igrača, hehe!!! Na AC sicer malce ubija veter, ampak n lokalni cesti, v rondojih,...Gas do daske, polaganje do roba gume, hehehe (hehehe)! Pot bila zaključena z nekaj nepotrebnimi postanki v Sl.Bistrici, Gams. Kot vedno. Tu se vse začne in konča. Še več prijetnega pogovora, navdušenje otroka (mene) nad novo igračo, ki sem jo moral vrnit, sem pa jo uspel zlorabit in ja, leti 205 po števcu, dokazano!!! In to pre-premočnemu bočnemu vetru navkljub (prava košava, adijo pamet). Na koncu naj zaključim z mislijo natakarice, iz Gamsa, ko sem se vrnil in je dejala: Ja, se več komu zgodi, da pozabi plačat pijačo, ampak redki so pošteni in pridejo nazaj... in moja misel: ja ljubica, kako pa naj pridem naslednjič sem, če bo moja slika z napisom wanted na steni visela, z razpisano nagrado 3,8€ na mojo glavo...

boljše perverzneš z joškami na sliki, ko nowbody, ki si celo za ime in profilno sliko more "sposodit" ime dirkača. sicer pa lahko napišeš svoje izkušnje z dirkanjem ali pistami in motorji na sploh. za gabra vsaj vemo kakšna je bila njegova dirkaška kariera

Še par slikic:

SLIKE

No ker sem bil v sredo prost(konec šole ) sem se odločil da grem v Munich. Že dolgo časa si želim iti tja gor, pa je zmerej nekako časa primankovalo. V planu sem imel do Munchna preko salzburga nato pa nazaj čez italijo (brenner) avstrijo in domov. Eden glavnih razlogov, zaradi katerega sem se odločil da grem v Munich je bil BMW welt in muzej. BMW je namreč ena od mojih najljubših znamk avtomobilov in motorjev. In ker imam rad izive in rad iščem meje svoje vzdržljivosti sem se odločil da vse to naredim v enem dnevu. Vstal sem ob 4.00, brez problema, ves nestrpen. Zajtrkoval, se napravil in ob 4.30 bil že na motorju. Peljem se skozi center Jesenic, še zmeraj je noč. To mi je všeč, mesto je povsem prazno in mirno. Ko se peljem proti Kranjski Gori opazim da mi ne dela dolga luč, a me to ne skrbi preveč. Za mojim hrbtom že vzhaja sonce in jaz se vzpenjam na korensko sedlo. Peljem se gor, cesta je povsem prazna, dela se lep sončen dan in meni se smeji. Pripeljem se v Avstrijo, grem skozi Villach, do Spitalla po regionalni cesti. V Spitallu nadaljujem proti Salzburgu. Vzpenjam se na prelaz Katschberg in vživam v prelepih ovinkih. Prispem na vrh, in se hitro spustim nazaj v dolino. postaja megleno, a me to prav nič ne moti. Peljem se proti prelazu Tauernpas, a opazim da je cesta zaprta. 2 blokadi, in puščica ki usmerja na nek obvoz preko nekih vasi. Mislim si da ne more biti nič takega, preko česar nebi mogel z svojim motorjem. premaknem "barikado" in peljem naprej. vidim da cesta poteka pod avtocesto in da popravljajo most, sem mislil da je zaprta zaradi nevarnosti, popravil mostu. No to sem mislil . Peljem se naprej po dolini, cesta je vijugasta in jaz vozim na ful, ker pač ni nikogar tam. Nato pa šok. pred mani je cesta zasuta z plazom. ugotovim da so bile zapore tam z razlogom vem da grem lahko čez to oviro. Dobro da imam ozek motor, tako da se mi rata stisnit ob ograji med plazom in reko. ugotovim da so ljudje že tamo hodili. Ni važno, zadovoljen sem da mi je uspelo priti na drugo stran in počasi nadaljujem proti vasem. Pokaže se zapora, odmaknem se in spet sem v civilizaciji . V hipu se spset vzpenjam, tokrat na Tauernpas, cesta je za moj motor malce prehira, saj se vzpenja a je dovolj široka in ravna da se da vozit 100 brez problema. No in ker vozim 125ccm 4t motor ki ima celo samo 2 ventila in zračno hlajenje in ki proizvede 10 ps, nisem bil zmožen voziti 100 vozil sem 80 in nič hitreje - muka. Prispem na vrh prelaza in ugotovim da je to prav lepo smučarsko središče, z ogromno hoteli in bogato turistično ponudbo. Ampak vse je prazno ker je še zmeraj zelo zgodaj. Opazim tudi zanimivo parkirano Toyoto Land cruiser z super opremo za na sneg. Spuščam se nazaj v dolino in na črpalki imam prvi postanek, ampak ne zaradi motorja, ampak zaradi mene. Na hitro si pretegnem noge, pojem jabolko in gremo naprej. Prispem v Radstadt, opazim šolarje kako gredo v šolo. Radstadt je prav prijetno mestece, a nima prav ničesar zanimivega. Spomnja me na Radovljico. Pičim proti Salzburgu, tja pridem kar hitro. V salzburgu se držim glavne ulice in hočem čimprej v nemčijo. V mestu je gneča, glavni krivec za to je po mojem mnenju župan, saj je naredil tako imanovane bus lane. Skozi celo mesto teče pas na cesti ki je namenjen samo za avtobus in tako se voziš samo po dveh namesto po treh pasovih. To me jezi, postajam zelo živčen, ker v 20 min ni bilo niti enega avtobusa. Odločim se da se naredim Francoza in zapeljem na ta bus lane. Peljem se mimo kolone in hočem čim hitreje iz tega k..... mesta. nato pa za mano policaj. Začnem preklinjati, a se odločim da se delam Francoza še naprej, in tako greva skupaj iz mesta. Ni me ustavil, verjetno se mu ni dalu ukvarjati z enim Tarzanom na mopedu z slovenskimi tablicami. Meja z nemčijo je skoraj v samem mestu, zato se čez 5 min že peljem v nemčiji. Peljem se v nemčiji po route 304, magistralka na kateri je bil sneman tudi delček filma Transporter 3. Cesta je ravna, vse je v bistvu ravno in to je kar dobrodošla spremeba po jutranjih ovinkih. Je pa bilo veliko kamionov, kar me je presenetilo. Odločim se za postanek da se slečem, saj ratuje vroče, jaz pa imam na sebi 3 sloje oblek. Pičim naprej. Prehitevam vse po vrsti. Gas do konca 110 in dogaja mi na veliko. Počutim se kot Jason Statham, ko v Audiju A8 w12 vozi po dveh kolesih med dvema kamionoma . Cesta 304 te pripelje v sam center Munchna. In me je. Prispem v to mesto z 1.4 mil prebivalcev in se v trenutku zgubim. iščem MItteler ring, pa ga ni. Bluzim po mestu, vidim aston martina, Ferraria 599 GTO ( zelo redek avto) in na tone Porschejev 911. Končno najdem MItteler ring in čez 5 min sem pred BMW Weltom. Parkiram motor in grem notri, občutek enkraten, notri so vsi novi modeli, lahko se vsedeš v njih, poziraš... super vglavnem. No tega se hitro naveličam. Naveličam se BMW fanboyov ki bi kupili vse kar ima BMW znak gor. Enostavno ne razumem zakaj bi negdo dal za brisačo 30 eur, samo zato ker ima bmw znak gor. Take stvari mi gredo na živce, zakaj bi nekdo dal za majico 20 eur ker ima bmw znak gor. Kreteni bi kupili mrtvo mačko, če bi imela BMW znak gor. Jaz imam rad BMW avtomobile. Ponavljam avtomobile, ne odpirač z BMW znakom. Odpravim se v muzej, ta je za razliko od bmw welta za plačat. odrasli 12e pod 18 pa 6e. Ker sem 17 pridem poceni skoz. Splačalo se je. ne grem z skupino na okrog, ampak sam, ker verjetno vem sam več od vodiča. Vidim same lepa avtomobile bmw 507, bmw m6 e24, bmw m3 csl e46....Lahko bi bil notri cel dan a ne morem biti. Ob 13.00 po 2 urah v bmw svetu se odpravim domov Grem na avtocesto proti Garmisch Partenkirchnu. kolona vozil nekaj popravljajo a se prebijem skozi. Čez par minut že "drvim" po autobahnu. Nato ugotovim da sem že globoko v rezervi, nisem namreč tankal že od štarta, na števcu pa gladko preko 400km. a rečem saj je to autobahn v razdalji 30 km bo morala biti črpalka, a je ni vozim 20 km, pa nikjer pumpe. Začenjam biti nervozen saj vem da se bo čez 10km motor ugasnil. Konec. potem lahko samo še j... ježa. na prvem odcepu zavijem dol in sledim tabli Polizei. pidem do napol porušene stavbe sredi ničesar pred njo pa parkiran bmw serije 5 od Autobahn polizeia. pozvonim in na okno pride policaj ki me sumljivo gleda. stopi ven v roki pa lektrošoker rečem mu da imam problem, da mi bo zmanjkalo bencina. Napoti me do Bližnjega mesta(odaljenega 10km) meni bo pa motor crknil čez 5 km. Zahvalim se in odidem po neki lokalni cesti do mesteca. vozim 40 v 5 prestavi in upam da ne crkne. In mi ni! pripeljem se do mesta natankam polno in nazaj na autobahn proti Garmischu. Vozim z polnim gasom konstano 50 km do Garmischa, vmes me napere dež in pa parkrat dobro prestraši kakšen porsche ki zleti mimo z min 250. Pridem do Garmischa in grem proti Insbrucku v Avstrijo. V Avstriji sem nazaj na lokalnih cestah in pčasi pridem do Insbrucka. Sem že bil tam, nič posebnga. Odpravim se naprej proti najbolj prometnem Evropskem prelazu-Brennerju. Gor pelje avtocesta in pa lokalna cesta. Grem po lokalni, ker se po avtocesti vije reka tovornjakov. Cesta je počasna, vmes me še enkarat napere dež in odločim se da rabim Pauzo za kosilo. Ura je 5 jaz pa kosim, enostavno nisem prej občutil lakote, zato nisem jedel. malce se posušim, nato pa naprej. Piha veter, ni prav nič prijetno, a prispem na vrh. Spustim se v Italjo se oblečem ker je bilo mraz in gas naprej. Grem proti Bolzanu a se pred njim obrnem proti Dobiachu da grem nazaj v Avstrijo. tam sem že naredilokoli 600km in imam majhno krizico. Moker sem, veter piha, večeri se jaz pa u vukojebini. Kriza je trajala 100 km, sem že Avstriji, ko se mi razpoloženje dvigne. Pojem čokolado in vidim Pagani Zondo. Naj razložim. Izjemno redek avto, stane 300.000 eur in naredili so jih samo 100. Večja možnost je da te prehiti dedek mraz z sanmi kot pa da srečaš ta avto. Prispem v Lienz, ponovno dobre volje, a ratuje že tema. Pičim naprej po regionalki proti Spitallu gonim do konca in na pol poti zavijem proti Hermagorju. Do pot sem obvozil že veliokrat, ker je dobro saj je zelo ovinkasta in pa polmrak je že. Prispem v Hermagor in grem naprej proti Villachu prispem do Prelaza Korensko sedlo. Skoraj popoln mrak je že jaz pa brez sprednje luči. Ampak ker sem naumen grem čez prelaz z samo pozicijsko lučjo, ki ni vredna pol k.... ampak pridem čez, brez problema in presenetljivo hitro. Grem naprej proti Kranjski Gori in Jesenicam. Malce še urim svoj Nightvision in prispem domov. Domov sem prispel po 18 urah. Dan je bil enkraten, na čase tudi težek, a izredno zanimiv, Dokazal sem si da lahko. 200km poti me je pral dež a ni bilo pretirane panike. Postavil sem svoj osebni rekord v kilometrini na en dan 920km in od tega samo 60 km avtocest in to na 125ccm motorju. Potrdil sem rek da si največje ovire postavljamo sami, da smo sami tisti ki gradimo zidove okoli sebe, ki iščemo izgovore da nekaj ne naredimo. Overall sem užival čisto vsak trenutek tega izleta. Bil je super trening za moje planirane poletne počitnice po Franciji. Posebne zahvale gredo pa tudi mojmu mopedu - yamahi ybr 125, ki je delala brezhibno imela porabo z polnim gasom pod 3l in me ni pustila na cedilu kljub 30000 prevoženim kilometrom. Nakako sem se že zaljubil v ta moped in ga nebom nikoli prodal. Zdaj pa še prilagam par slikic da si napasete oči.

Na nekaterih drugih portalih sem veliko pisal o kritiki strankokracije, ki danes omogoča ropanje državljanov na vseh nivojih s tem, da državljanom od jutra do sutra perejo glavo s tem, da boljše opcije od „demokracije“ ni. Seveda je ni – samo to mora biti demokracija kot vladanje ljudstva, ne pa kot to predstavljajo politiki, ki že v samem začetku lažejo in teror manjšine nad večino (strankokracijo) predstavljajo za vladavino ljudstva, ki ima v tej vladavini le to možnost, da ga žejnega prepeljejo čez vodo na voliščih. Kot nasprotno opcijo sem predstavil pravo demokracijo – vladavino ljudstva BREZ strank. Brezstrankarska demokracija – sem ji rekel. Preteklo je nekaj let od prve objave, na internetu sem našel vse več somišljenikov in v zadnjem času se celo pri nas pojavljajo podobne organizacije, ki podobno kot jaz v svoji brezstrankarski demokraciji predvidevajo državo kot solidarno skupnost ljudi brez politikov v sedanji obliki. Na kratko: velika večina sedanjih nujnih delavcev na politični sceni bi morala biti normalno zaposlena (recimo ministri) kot kazensko odgovorni kvalificirani delavci brez nekih posebnih imunitetnih statusov. Ljudstvo bi volilo le nekaj poslancev iz vsake regije. Tule: zzvl pravična družba Ta gibanja se povezujejo z vsemi v Evropi in svetu. V parlamentih se kažejo na ta način, da vse več poslancev izstopa iz svojih strank in začenja delovati samostojno. To postaja nova politična opcija ali pa vsaj protiutež barabinski strakokraciji, pri kateri lahko samo še težak debil verjame v to, da so črni boljši od rdečih ali obratno in ne sprevidi teatra katerega zganjajo politiki strankokracije za to, da lahko strižejo ovce. Do kože! In jih na koncu postijo pocrkati od lakote. ps.s: ne pozabite, da neizpodbitno velja enačba janševiki = pahorniki Samo, da ne vemo kaj je huje: ali to, da državo vodi vatikansko zlo ali to, da jo vodi “socialistična” bebavost.

In Roberto ne bi bil pravi moški (?), če se ne bi malo dotaknil tudi tehnike ... Danes sem prevozil 41 km-jev in pri tem končno tudi ugotovil, kakšna je vloga kolenske opornice med vožnjo s kolesom. Vsi pasovi za zategovanje morajo biti zategnjeni samo toliko, da opornice "ne odpade", zelo velikooo vlogo pa igra obkroženi del na sliki, za katerega sem ugotovil, da konstantno drži desno nogo, od kolena navzdol, ves čas v isti smeri in niti 1 x se mi danes ni zgodilo, da bi mi desno stopalo, samo od sebe "zavilo" v levo (veriga * zonbik) ali v desno (brca v prazno). Gospod, ki me je "postregel" v sredo v Kranju, je prav točno vedel, kako in kaj ... :notworthy: :notworthy: :notworthy: . Danes mi je bila vožnja s kolesom ponovno pravi užitek, če nisem mislil na ...

Na žalost je avjonček veliko preveč krhek, da bi ga dal v rukzak in se z njim odpeljal na "ranč" staršev moje drage. Zato sem se danes takoj po kosilu z bajsiklom odpavil na ranč, preverit, če govorice, da so maline bogato obrodile, res držijo. In resss držijo !!! Še vedno se spomnim, kako sem imel rad sveže maline, direktno iz "grma" v usta. Danes sem poizkusil samo eno in okusil, da je sladka in rahlo kiselkasta. Okus po malini ??? Kaj je že to ??? Zopet se je izkazalo tudi moje horoskopsko znamenje. Žuborenje Idrijce in glasovi ptic ... :notworthy: :notworthy: :notworthy:

Se pravi, da si to ti? http://www.youtube.com/watch?v=7ZjLbODqO40 Čestitam za 21 osvojenih stopničk

O letosnjem prvaku bo odlocil kar Simoncelli.

Hola, zanimiv zaplet/razplet... ni bilo dolgočasno gledat čeprav se mi zdi da bodo eni Sica živega požrli... in že naslednji Mugello

Hola, hvala UniTmGor da mi ni treba poslušat naših komentatorjev MotoGP dirka že zdej obeta da bo zelo zanimiva, nekateri so namontirali slick gume, druge dežne... me prav zanima kateri so bolje uganili PS komentatorja sta pravkar povedala da je Hopper dobil wild-card za nastop v Brnu juhuhu, super, komaj čakam da spet vidim Hopperja na svetlomodrem Cucukiju :naughty:

Zanima me zakaj je treba kar naprej pljuvat in žalit mnenja ljudi po raznih temah.... Sem za srečanje in debato v živo s komurkoli,a ne mislim pa odpirat kakšnih resnih tem,saj me je že odziv na temo o DEPRESIJI več kot presenetil in užalil vse tiste,ki smo se zaradi hudih osebnih stisk v svojem življenju znašli na robu preživetja... Pa še to.Večina ljudi za depresijo zboli zaradi zlorab in ustrahovanja v otroštvu... Nedolgo nazaj mi je kolegica pripovedovala kako so na urgenci reševali 7 letnega dečka,ki je poizkušal narediti samomor,saj ga je trplenje in nasilje v domači hiši ubijalo.... TOREJ V VEDNOST VSEM.Bodimo ljudje in spoštujmo drug drugega,saj je škoda vsakega trenutka ki ga zapravimo za žaljenje,blatenje in sambogvečesa še vse ne...

Danes sem si pa tudi jaz privoščil cel dan. Nisem imel nič v planu, pa sem rekel "grem pa na Vršič." Štartal sem malo pred 11 dopodne. Odpravil sem se čez Planino v Postojno na OMV. Potreboval sem Kofe . V Planini me je prehitel en na rumenem SVju (mislim da je bil SV), samo je imel voznik malo smole. Videl sem ga klepetati s policisti na vrhu Planine (avtobusna postaja). Upam da je bil samo klepet brez položnice. Potem sem nadaljeval proti primorski. Vendar sem v Senožečah zavil za Štorje in nadaljeval proti Sežani. Iz Sežane sem jo krenil malo po Krasu. Dutovlje, Štanjel. (Slikan Štanjel) Potem sem nadaljeval proti Braniku (Nekje med Branikom in Komnom) V Braniku naredil en ovinek čež Komen, Kostanjevico na Krasu. (Opatje Selo) Nato sem jo mahnil čez Novo Gorico mimo Solkana v Goriška Brda. Tisti ki niste planirali pot čez Brda proti Kanalu ste vseeno šli tukaj Cesta je bila zaprta zaradi neke kolesarske tekme. (Solkanski most) (Nova Gorica) V Brdah sem se ustavil v Gonjačah in šel na razgledni stolp. Ko sem se razgledal na okoli sem jo hitro mahnil mimo Kanala, Tolmina, Kobarida. V Kobaridu je bila spet prisotna kontrola prometa (niso me ustavili) . V Kobaridu sem zavil desno proti Bovcu in tik tak sem bil na Vršiču. Na poti proti Kranjski Gori sem se ustavil in pogledal Rusko Kapelico. V Lescah sem se ustavil na kosilu, in okrepčan sem nadaljeval proti Bledu in Bohinju. Odločil sem se da grem domov čez Soriško Planino in Baško Grapo. Ko sem prišel ven iz tiste luknje ki se imenuje Baška Grapa sem jo mahnil proti Idriji. Naredil sem še postanek v Ridah. Ker je bila ura že malo čez 7 ni bilo veliko folka. Vseeno sem srečal kolega in skupaj sva jo potem mahnila proti domu. Konec dneva je bilo na števcu 465km, kup mušic na čeladi jaz pa prijetno utrujen. Zemljevid

Foto: Žan Kovačič Foto: Žan Kovačič Foto: Žan Kovačič

Evo sem že doma. Hvala za prijetno družbo.Upam,da se dobimo enkrat v avgustu pa,da gremo mal v Avstrijo. Naredu sem dve fotki in ju dajem na ogled. l.p.Edi

Iz "ranča" sem se odpravil še v Idrijsko letno kopališče Belo (Bela) in z danes poslikano sliko, upam, da sem popravil torkov (?) slab vtis. Danes se je voda že sčistila. Za več slik, pa je bilo na žalost tudi preveč obiskovalcev. Se vidi, da je bila res lepa nedelja ... :notworthy: :notworthy: :notworthy:

@ Motofrik, živijo spet! A' zmrzljenko še samo forumaše? @ Fly - hvala za info. Dejstvo je, da mojim letom tale stroj več kot odgovarja. In če ga nabavim .. ja bom pogoltnil ceno. Se ti kaj sanja kako je z deli? Po moje se jih lahko dela doma v garaži s pilo in "šraufštokom".

Ob vračanji iz Švice zavili tudi v Dolomite. Žal je prav ta dan dežavelo, tako da smo malce spremenili začrtano pot, pa vseeno prevozili prelaz Fedai, prelaz Campolongo (kolega na drugem motorju sta zaradi premočenih škornjev in premraženih nog ostala v Badii), sam pa sem naredil še en krog čez Campolongo, Pordoi, Sela in Gardena. To je bila resnična solo vožnja, saj sem na celi poti srečal le enega motorista na vzponu na Pordoi. Vzpon na Pordoi še v suhem, nato rahel dež, na Selli je že polj deževalo, na Gardeni je že vlivalo. Kljub temu sem na cilj prispel popolnoma suh. Nočitev v Badii (Ciasa Andy, 28 eur spanje in zajtrk, motorji pod nadstrešnico, uporaba sušilnice). Naslednji dan pa čez prelaz Valparole, Falzarego, Tre Croci, Monte Zoncolan in Korensko sedlo proti domu. Vsaj za mene: Dolomiti so zakon!

1.dan (20.06.2011): Maribor-Dravograd-Celovec-Hermagor-prelaz Kreutzberg-Lienz-Felber Tauern-Mittersil-prelaz Gerlos-Innsbruck-Imst-Tarenz (556 km). Zaradi nujnih jutranjih opravkov v mestu smo krenili bistveno kasneje, kot smo planirali, zato nas je vse čas na poti priganjal čas (odpadel je planiran ogled Krimlskih slapov). Na cilj smo prispeli tik pred nočjo. Vreme: do Lienza sončno, dalje oblačno, a brez dežja. Nastanitev: Gästehaus Anni Kiechl, Tarenz, spanje in zajtrk 25 eur, motorji parkirani v garaži. Zelo prijazni in ustrežljivi, Zelo priporočam. 2.dan (21.06.2011): Tarenz-Landeck-Sammaun-St.Moritz-prelaz Maloja-Chiavenna-prelaz Splügen-Thusis-Tinizong (312 km). Na priporočilo lastnice prenočišča smo zavili s poti (okoli 12 km) in se ustavili v brezcarinski coni Sammaun. Kraj očitno zelo dobro živi od tega, saj je bilo polno turistov, tudi precej motoristov. Sam kraj je poln zelo lepih hotelov (vsi v alpskem slogu), trgovin in bencinskih črpalk (cena litra bencina 1,1 eur). Zato pa je ostalo bistveno dražje (1 kapučino, 1 kava z mlekom, 1 malo pivo = 11 eur). Vožnja prozi St. Moritzu dokaj zanimiva, s kar nekaj zanimivih stvari ob cesti. Kratek postanek v St.Moritzu ob jezeru in nadaljevanje poti v Italijo. Prvič v življenju sem se potil ob vožnji z motorjem (pa ne zaradi vročine) ob vzponu na prelaz Splügen. Tako ostrih, odsekanih ovinkov (in teh je ogromno) še nisem nikoli videl. Za povrhu vsega pa je bil še promet zelo gost, tako da si praktično v vsakem ovinku moral biti zelo pozoren. Vreme: v glavnem sončno. Nastanitev: Hotel Piz d'Err, Tinizong, spanje in zajtrk 40 sfr/33 eur (troposteljna soba), motorji pred hotelom. Za Švico cena sorazmerno ugodna, drugače pa podpovprečno - za prespat je bilo. 3.dan(22.06.2011: Tinizong-prelaz Julier-St.Moritz-prelaz Albula-Davos-prelaz Flüela-Livigno-prelaz Foscagno-Bormio-prelaz Stelvio-Reschen (305 km). Navajen avstrijskih Alp in Dolomitov, so me švicarski prelazi očarali s svojo velikostjo in prostranstvi. V glavnem se na njih vzpenjaš in spuščaš zelo zmerno in ni kakšnih posebno zavitih cest z 20+ ovinki. Na prelazu Albula sem pil do sedaj najdražjo kavo (1 kapučino + 2 kavi z mlekom = 17,50 sfr/14,30 eur). Ni čudno, da so v glavnem vsi motoristi ostali na parkirišči (pa jih ni bilo tako malo), le mi smo si privoščili okrepčilo. Na spustu iz prelaza Foscagno nas je presenetila tako gosta megla, da smo skoraj tipali, kje je cesta. V Bormiu je nato padla odločitev: že danes gremo na Stelvio (lani se nam je v istem obdobju zaradi snega in zaprte ceste izmuznil), čeprav je bil planiran šele za naslednji dan (po prvotnem načrtu naj bi ta dan prečkali prelaz Umbraila). Tako smo še v kar solidnem vremenu prišli na Stelvio, ki pa me ni kaj posebno navdušil, čeprav se teh ostrih in ozkih ovinkov kar navadiš. Vreme: zelo spremenljiv: najprej sonce, v glavnem oblačno, vmes gosta megla in na koncu nas je na zadnjih 10 km še opralo. Nastanitev: Garni Verißmeinnicht, Reschen, spanje in zajtrk 26 eur, motorji parkirani v garaži. Priporočam. 4.dan(23.06.2011): Reschen-Meran-prelaz Gampenjoch-prelaz Mendel-Cavalese-Canaze-prelaz fedaia-Arraba-prelaz Campolongo-Badia-prelaz Campolongo-prelaz Pordoi-prelaz Sella-prelaz Gardena-Badia (361 km). Odločitev za prelaz Stelvio prejšnji dan, se je pokazala kot dobra odločitev. Zaradi tega smo malce spremenili začrtano pot in se zjutraj odpravili proti Meranu. To cesto resnično sovražim, saj je v obe smeri zelo gost promet (v glavnem sami kamioni) in za teh 60 km potrebuješ nakako uro in pol. Tudi narava ni nič posebnega, saj se ves čas voziš med samimi nasadi jablan. Na prelazu Gampenjoch je začelo deževati in z redkimi presledki je dežavalo do večera. Ta dan se je pokazalo, da investicija v dobro dežno obleko, rokavice in škornje upravičena. V Arrabi je padla odločitev, da se napotimo direktno v Badio, kjer smo prenočevali, saj sta bila kolega na drugem motorju popolnoma premočena in premražena (na koncu sta zlila vodo iz škornjev, rokavice pa ožela). A nisem si mogel kaj: nekaj je še ostalo od dneva in odločil sem se, da naredim še krog čez Pordoi, Sello in Gardeno. Čez Arrabo in pri vzponu na Pordoi se je med tem že osušila cesta, proti vrhu Pordoia pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Na vzponi in spustu čez Pordoi sem srečal enega samega motorista (na vrhu ni bilo sploh nobenega), na nadalnji poti pa spoh nobenega. Na Selli je že močneje deževalo, kjer sem opazil, da je odpovedal fotoapart (verjetno od vlage, saj sem ga imel v nezaščiteni tanktorbi). Na prelazu Gardena pa je že dežavalo kot iz škafa, temu se je pridružila še megla, ki pa ni bila tako gosta, kot prejšnji dan prelazu Focsagno. Po prihodu v našo tokratno bazo sem ugotovil, da je dežna in ostala oprema opravila preizkus z odliko: jakna in hlače iz goretex-a (AS) od zunaj sicer vlažna, znotraj popolnoma suho, škornji z goretex membrani (AS) pa so pustili noge popolnoma suhe. Vrene: začelo se je sicer z oblačnim vremenom (občano smo celo videli sonce), nato pa praktično cel dan dež. Spust s prelaza Mendel proti Bolzanu smo prevozili v strašnem nalivu, ob vznožju pa se je temu pridružila še toča (še sreča, da samo za nekaj trenutkov). Nastanitev: Ciasa Andy, Badia (drugače je to že nekaj let moja baza pozimi za smučanje v Dolomitih), spanje in zajtrk 28 eur, motorja parkirana pod nadstrešnico, opremo posušili na sušilcih, ki se pozimi uporabljajo za sušenje in gretje smučarskih čevljev. Zelo prijazni in ustrežljivi. Zelo priporočam. 5.dan (24.06.2011): Badia-prelaz Valparole-prelaz Falzarego-Cortina d'Ampezo-prelaz Tre Croci-Auronzo-Ovara-prelaz Zoncolan-Tolmezzo-Trbiž-Kranjska gora-prelaz Korensko sedlo-Borovlje-Dravograd-Maribor (454 km). Zjutraj sem že v postelju ugotovil, da fotoaparat ni povsem odpovdal: ni deloval le zaslon, digitalni zoom, pa tudi z nastavitvijo osvetlitve je imel manjše težave. Drugače je deloval skoraj brezhibno??!!. Vremo ponovno ni obetalo nič dobrega, a domov smo morali neko priti. Do Kranjske gore smo se uspešno izmikali dežju, v glanem smo skozi srečevali druge motoriste v dežnih kombinezonih, nekajkrat smo se vozili tudi po mokrih cestah, kjer je pred kratkim deževalo. Po prvotnem načrtu smo se nameravali v Avstrijo vrniti čez prelaz Plöcken, a ko smo zavili proti njemu, nam je bilo jasno, da se peljemo direktno v nevihto. Na hitro smo obrnili proti jugu (tam je izgledalo veliko bolj prijazno) in čez Tolmezzo in Trbiž v Kranjsko goro, kjer smo se na kratko ustavili za kosilo. Pred nadaljevanjem poti smo ugotovili, da nas verjetno v vsaki smeri čaka dež, zato smo ponovno oblekli dežna oblačila in odločili, da gremo čez Korensko sedlo. Navajeni celodnevnega dežja od prejšnjega dne, nas rahel dež na spusti s Korenskega sedla ni prav nič motil. Tudi ta je hitro ponehal in odločitev, da se proti Sloveniji napotomo po Rožni dolini, je bila pravilna. Do Dravograda parktično ni bilo nobenega prometa, zato je bila vožnja zelo tekoča in v pravi užitek. Vreme: v glavem oblačno z nekaj malega dežja. Nočitev: doma v Bresternici, nočitev in zajtrk 0 eur (zato sem moral pa takoj naslednji dan nadoknaditi vse, kar se je nabralo v tednu odsotnosti), motor pa je prenočil kar pod balkonom (ni se mi ga ljubilo postaviti pod običajno nadstrešnico). Nekajdnevni izlet v zadnjem tednu junije je nekako že postal standarden (do sedaj 2 x Doloniti, letos malo več in dalje). Splošni vtisi so seveda zelo pozitivni. Na vseh koncih in krajih (rezen v Sloveniji) na veliko popravljajo ceste, ki so na splošno v bistveno boljšem stanju kot pri nas (to sicer ni nič novega, to vem že zelo dolgo). Narava je prekrasna, sploh za tiste, ki uživajo ob pogledih na visoke gore. Da ne bo pomote, to imamo tudi v Slovenije, le da so razsežnosti bistveno manjše. V primerjavi z vsemi do sedaj prevoženimi prelazi pa ugotavljam, da so Dolomiti (vsaj za tiste, ki ob lepotah narave uživajo še v prijetni vožnji) res zakon. Tokrat nisem uspel prevoziti mojega najljubšega (Giau iz smeri Cortine d'Ampezo), a morda pa se jeseni odločim še za en solo obisk Dolomitov.

Do sedaj pri meni, pri Asu vedno konkreten odnos in vsedno vse ok. Motorček zgleda ok.

Na poti v Švico in kasneje v Provanso, sem dolomite le preletel.

Samo pokimal bom! :yes: :yes: In s tem se globoko strinjam s teboj - umetnica! P.S. Je pa res - da je že vsak komu neopravičeno "stopil na rep" (vključno z mano). A je lepo, če se znamo za to tudi opravičiti. Kaj vse je potrebno narediti, da zgradiš svoj dom. Kaj vse je potrebno narediti, da si kupiš avto, se izšolaš, poskrbiš za to, da ti družina ne strada ipd. In za vse je potrebno veliiiiiko dela!! Ne znamo pa, na žalost "klikniti" v svoji glavi in reči: "Boljši bom do svojega soseda, bližnjega, celo do motoristke ali motorista..." Če bi vsi tako "kliknili", bi imeli nebesa že na Zemlji... .... in na temle forumu. .

Včeraj nisem bil nič na kolesu. Sem se pa takoj po kosilu odpravil z mojim flokijem na načrtovan daljši sprehod, kakor v starih časih, vendar sva se morala prav kmalu obrniti nazaj proti domu ... :surrender:. Očitno sem zopet hotel nekaj prehiteti !!! Tudi z opornico se bom moral najprej šele naučiti pravilno hoditi, za kar pa bodo nujno potrebne tudi pohodne palice ... "Moj" zdravnik na Polikliniki je že vedel, zakaj mi je napisal napotnico za šolo pravilne hoke na Soči ... Vemdar je od tega, ko je moja draga poslala to napotnico po pošti, preteklo že kar nekaj časa, odgovora pa še vedno ni ...

hm; razlagat kaj je romantika je tko k lizat sladoled čez šipo al pa vozt se na zadnjem zicu ful hudga motorja. to je treba začutit; romantika se skriva v vseh stvareh, nej gre za to kako osebi serviraš zajtrk, skuhaš kosilo, napišeš opomnik, pričakaš ko pride domov, itd. romantika je nekaj kar čutiš ali pa ne čutiš. romantike ne more biti nikoli preveč, premalo - pa hitro, romantiko lahko hitro uničiš in zeloooooooo počasi obudiš. lepa je

Danes 9:30 Suziko pod rit pa en krog po naših lepih krajih. No ratala je bolj osmica kot krog. Cilj je bil Mangart. Nabralo se je 615km in malo bolečine v guzuci. Videl veliko lepih krajev in srečal ogromno motoristov. Upam da so vsi varno prispeli na cilj. Bo treba izlet ponoviti z avtom in družino. Zemljevid poti

Sam nenazadnje Zivnorc ga ni čez tapravga tiča................... Pa bom spet dobla minuse

babe so itak zmešane pa naivne.. večina mladih mislim... važn da jo pele en frajerčk in da jo pol še fajn kresne..kaj če bolšga. premal u glavi nimš kej.

naj se ne sekira, očitno obvlada motor in je samozavesten zato mu predlagam, da še tablico sname in če ga probajo ustaviti jim enostavno pobegne. me pa vedno na novo preseneti neumnost raznih sopotnic, ki se vsedejo na motor pa ni važno če ima tip izpit, če zna vozit, če imajo čelado itd... ajdeda je en neumen še razumem, da sta dva pa je že nekaj z genetiko in darwinom.

Molotov, tis Car! Vsa čast! :notworthy:

SLIKE

SLIKE

Lej, sej ni tolk problem v fanih Rossija, Stonerja, Pedrose, Lorenza ali Simoncellija...gre za to, da, ko nekomu, v nekem trenutku (sezona, ena-dve dirki....., whatever), pač ne gre, se usajajo ama faking-faking novbadiji, ki majo ogromno za povedat o vožnji GP rajderja na !VRHUNSKI! ravni. ..(kot, da ne vejo, kakšni kurčevo minorni detajli so pomembni pri vsem tem cirkusu).... Ampak, jebat ga, za to so pač fani. Sam, mi grejo vseen orto na qurazz. Hehe. Js spoštujem (ta beseda mi gre, sicer, mal na pimp.... ) vse dirkače, ne glede na to, kaj in kako vozijo. Sej so fakin' GP rejserji, damn.... Neki so moral nardit za to. Vsaj izpit za vožnjo po pisti. Če sem čisto iskren, nisem nek blazno hud Rossijev fan, je pa, definitivno, za rišpektat vse njegove dosežke do sedaj. In, da nekdo omeni, da on pač vozi Duceta kot šajtrgo, ker boljš pač ne zna, mi je na nivoju vrtca (ali vsaj male šole, no)....) Definitvno je pa Stoner vrhunski vozniški material. Bi bil njegov taprav fan, če ne bi bil takšna limeta, recimo. Ampak okej, to nima veze z njegovim, definitivno orgazmičnem, obvladovanjem mopeda, gre predvsem za njegovo persono. Tukaj je Rossi pač v prednosti. Zna se prodajat, namreč ( če ne on osebno, pa ima , hebat ga, zlata vredno PR ekipo).................. Vaš, še vedno vdani metuzalem-fan Nitro Norija. V GP-ju pa še naprej držim fige ze Rossija, Stonerja, Spiesa in Simoncellija. Ne glede na rezultat.

Sem en izmed tistih, ki so že 10 let kolikotoliko aktivni na tem forumu. Res, da zadnja leta malo manj, ampak kljub temu preberem marsikaj in sem si že po pisanju določenih modelov ustvarij svoje mnenje, ki se je kasneje dejansko pokazalo resnično. Če me kdo vpraša kaj menim o teh 10 letih, lahko samo zapišem, da sem s tega foruma odnesel kar precej teorije o motociklizmu nasploh. Kar se pa tiče ljudi na tem forumu pa je tudi res, da v začetnih letih ni bilo toliko kreganja, nesoglasij, žlehnobe......itd. Hvala Bogu, da je še tukaj nekaj starih mačkov, na katere se lahko še vedno zaneseš. Še vedno rad preberem kaj napišejo stari moto mački kot so, Moto rider, Perrvy, Ike, Ice, Marja, Ata Iba, BMW, Ganny, Suzuki, Brummer......(fantje ogromno vas bi tukaj še moral napisat). Da ne omenjam posebej celotne MB motosvet sekcije, še posebej tastare, (katera je bila zagotovo fenomen takratnega Motosveta) in pa tudi ta nove. Ljudi, ki so mi se še posebej vsedli v srce, ki so znali vedno prisluhnit težavam takšnim in drugačnim. Pepe, človek s velikim srcem, ki ga tukaj ful pogrešam. Hvala ti! In pa Moto rider alias Fičo, ki zna vedno nesebično pomagati in prisluhniti. Seveda so tukaj tudi dekleta na katere se vedno rad spomnim, ki so vedno znala povedati, posoliti in poporati s pravo mero dobre volje tudi takrat, ko je je "ta boljši" spol na pol odpovedal. Tukaj ne bom napisal imen. One tako same vedo. Jih pa ni nič manj kot fantov! Seveda moram tukaj omeniti nepozabno Hotchkotovo bando, odštekane Soloriderse. Še dandanes s ponosom oblečem rekelc s legendarno št. 1. Zagotovo je bilo v začetku drugače. Bilo je več druženja, več prijateljstva. Z nekaterimi iz druge strani Trojan smo se videvali skoraj tedensko. Pa naj še kdo reče, da se mariborčani in močvirniki ne znamo imeti radi. Res je, da NIKOLI ne bom pristaš NK Olimpije! Ampak za vsaj za pir ali kaj več pa bom človeku s srcem vedno dal. Temu se sedaj na Motosvtu lahko reče samo, "Misija nemogoče" To so stvari, ki jih resnično pogrešam. In, če nam folk vsaj pol toliko rata kot včasih, potem smo na dobri poti. Ne trdim, da ste slabši od "nas". To bi bilo nepošteno in nefer. Motorizem kot tak je postal drugačen. In mi z njim tudi. Kar pa je samo po sebi tudi umevno. Imejmo se radi!!!! Pozdrav izpod vinogradov! Rocky

lepo, da tako razmišljaš, ampak nevem zakaj bi človek moral kar vse spoštovat. spoštuješ tiste, ki so tega vredni :yes: in za kakšnega je boljš, da ga nikoli ne spoznaš. darilo je lahko le pravi prijatelj, ker od kupa vedno novih znancev nimaš kaj dosti.

Bonjour, pravkar nazaj iz prvomajskega potepanja po Provansi in Azurni obali ... dr. Looney, preverjeno XJR-ki Provansa fino paše, fotke v albumu: http://www.motosvet.com/album/album.php?cid=2646 ter nekaj kratkih vtisov: Preko natrpanega San Rema, priprav na bližnji GP Monaca, praznika pomaranč, do mesta parfumov Grasse. Po Rute de Napoleon do veličasnega kanjona reke Verdon. Pod zlato peterokrako zvezdo (Moustiers Ste Marie), mimo obsežnih polj sivke po Rute de la Lavande vse do Roussillona, mesta z mnogoterimi odtenki oker barve. Skozi kamnito naselje starodavnih Borijev, do blišča nekdanje papeške prestolnice Avignon-a s palačo in nikoli dokončanim mostom. Mimo Aquadukta neverjetnih razsežnosti (Pont du Gard) v osrčje slane pokrajine Camargue. Samotna in nepremagljiva utrdba Aigues Mortes, nato mimo rančev in kavbojev, iskat pelikane in divje bike. Črna Marija, zavetnica Romov, v Saintes-Maries de-la-Mer. Zgodovinsko mesto Arles, z dvema anfiteatroma, rimskim in grškim. Višek doživetja, skalna utrdba Les Baux. Mimo bazilike St. Maximina nazaj proti azurni obali, skozi nore kolone St. Tropeza, po prijetni obalni cesti na kavo v Cannes. Sila prijetno, čisto, na podeželju ljudje izjemno prikazni, "bonjour in merci" odpirata vrata. Naprej praviloma po angleško ali z rokami, zelo vljudni, čisto nikjer nobenih težav. Spala po družinskih hotelčkih, cene na sobo, s francoskim zajtrkom za dva 60-80€. Tudi sicer ni poceni: kapučino 3€, kola 3,5€, sladoledna kugla 3,5€, bencin tudi do 1.6€, pizze 10€, sladice 6€, resna hrana od 20€ naprej. Vstopnine v muzeje 6-7€. Motoristom prijetno, vozila se praviloma umikajo v desno, še posebej v kolonah. Regionalke tekoče prevozne (omejitev 110), številna krožišča, pregledno označeno. Mesta s številnimi brezplačnimi moto parkirišči, nasploh veliko tolerance in strpnosti.

Utrinki s Provanse: iz švice preko Chamonix-a-Albertville-Grenoble-Laragne-Sault(obsežna polja lavande)-Apt-St.Martin de Castilion(prenočeval 50eur BB)-Manosque-Riez-Castellane-Grasse-Monaco-in nato v Italijo.

ROMANTIKA zame je...Ko te po zelo zelo dolgem cajtu zapelje nekje en fajn moški......... Me povabi recimo na čivapčiče, lahko na torto, še raje pa nekam u posteljo al pa na travnik ...... In potem fajn nategne

Sam bom razmislil, ali se lahko bolje in hitreje zdravim v Avstriji.

širnik 5€ na gumo, ce pripeljes na platiscih. OSTALI NIMAJO ZA BUREK!

Smer Črna vas Rakitna je tut na ene parih ovinkih biu predvčerajšnim pesek, kako bo dons zgledal bom pa hmau vidu...Se grem mal posončit

Jap, res je. Že filozofija MTB in cestnega kolesarjenja je povsem drugačna. Pri cestnem je v ospredju doseganje čimboljših časov in je temu podrejeno vse, od čimlažjih koles in opreme do kopice pripomočkov za monitoring... Pri gorskem pa gre za uživanje v vožnji, v naravi, za obvladovanje tehnike vzponov in spustov. Ampak prepričevanje, kaj je boljše je nesmiselno. Vsak si izbere tisto, kar potrebuje, ker razen zelo približno podobnih koles ti dve panogi nimata nič skupnega, še pripadniki ene in druge veje na prav dosti.

Včeraj pa je bilo pekleno vroče na Grobniku ma užitek je užitek :yes: .......

definitivno sam kakšen ja ta povrat!?

Jaz sem imel z to tem zelo velike težave. Raje ne govorim, povem pa vam kaj več kasneje.