Dvorana slavnih

Marco Simoncelli! Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt… Mar ni pravzaprav vsak dan tak? Vsak, prelep za smrt. Dan nima kaj preveč veze s tem… Ko ugasne mlado življenje, je to tragedija pa naj bo dan ali noč. In danes je dan, ko je svet motociklizma izgubil mladega, včasih nepremišljenega a vendar dobrega dirkača. Dirkača, ki je obetal. Dirkača s pravo osebnostjo. Dirkača z veliko začetnico. Za ljudi, ki nimajo prav veliko stika z motociklizmom in jim ta strast, ki veje med motoristi, ne pomeni prav veliko, je danes le še ena Nedelja. Vsi, ki pa smo kadarkoli okusili ali pa okušamo svobodo dveh koles, pa smo, od grozljivega padca na dirki v Maleziji do trenutka oznanila, da je Marco Simoncelli podlegel poškodbam, vsako minuto pritisnili gumb »refresh« na najbolj ažurnih internetnih straneh z novicami o motošportu. Občutek, ki je prevzel motociklistično javnost ob tragični novici, je preprost…žalost. Beseda na moto-forumih teče le še o tem. R.I.P. na dvajsetih straneh, od, še mnogo več, ljubiteljev Super Sic-a. Pa ne samo od ljubiteljev. Od vseh, ki spremljajo dirke kraljevega razreda. Četudi jim je začasa dirkanja povzročil kakšen sivi las, ko je s proge zbil »njihovega« dirkača. Lorenzo in Pedrosa sta dva izmed teh, ki jih je Simoncelli zaradi svoje nemirne krvi, v želji po stopničkah zbil s proge. Nekateri zaradi teh manevrov niso šparali jezika na njegov račun. Nekateri so imeli prav, nekateri pa se, za moje pojme, imajo le za nedotakljive in otresajo jezik nad vsakim, ki se jim pripelje preblizu. Dejstvo pa je, da je Super Sic v karavani motociklizma veljal za zelo priljubljenega dirkača. Zaradi hitrosti, zaradi dirkanja na nož, a najbolj ravno zaradi čiste osebnosti. Tudi sam, do lanske pomladi, nisem spremljal dirk. – Verjetno predvsem zato, ker sem ob komentiranju znanega komentatorja na RTV-slo, vedno zaspal. Ko pa se je lansko pomlad v garaži zasvetila lepotica na dveh kolesih, sem podrobneje začel spremljati tudi motogp. A kaj? Za koga naj navijam? Milijoni oboževalcev Rossija so »the doctorja« povzdigovali v nebo, čeprav je z menjavo motorja vozil precej slabše kot prejšnja leta. Seveda mi je bila všeč njegova pojava. Vedno nasmejan. Človek res vidi, da dr. dirka z užitkom in ne za slavo in denar. Ampak…ni več bogve kaj. In kdo uživa, če »njegov« dirkač bledi? Pa poglejmo še Lorenza, Stonerja, Pedroso. Ti so na dobrih motociklih in dobro peljejo. Pedrosa? V redu dirkač, nekako neopazen na tiskovkah, vsaj zame. Sploh pa ima neverjetno smolo s poškodbami. Stoner? Fant se pelje. Nimaš kej. Zameril se mi je, ko je z Rossijem pral umazano perilo s še bolj umazano vodo. Kako naj bo potem kdaj čisto? Kot sem že omenil – nekateri se imajo za nedotakljive in ko smo že pri tem - Lorenzo pri nedotakljivosti še naskakuje Stonerja. Vedno neka špikanja in grde besede na tiskovkah. »Bom jst kr lepo za doktorja naviju, drug so same pi…« In potem naenkrat, niti ne vem na kateri dirki je bilo to, lani – letos? Nimam pojma. No – Naenkrat mojo pozornost pritegne dirkač s številko 58. Mislim, da je bilo to le kakšno dirko pred tem, ko je zbil Lorenza. Fant ma jajca. Pelje, kot da mu je vseeno za vse. Na nož. Včasih mogoče res preveč. Ampak všeč mi je bil. Tudi obtoževanja je prenašal kot gentleman in se le nasmihal žuganjem nekaterih. Mogoče mi je bil všeč tudi zato, ker se ni pustil nedotakljivim. Užival sem, ko so bentili. Bil je preprosto: preprost, dober, drzen in s potencialom. To kar odlikuje vse dobre dirkače že od samega začetka moto-športov. Ja, v drugi sezoni spremljanja motogp-ja sem brezpogojno navijal za Marca Simoncellija. Kadar je vozil četrti, kadar je brusil asfalt (še s čim drugim kot kolenom), kadar je kegljal. Vedno. Žal mi je le, da nisem bil na češkem, ko se je prvič povzpel na stopničke. Verjetno ni potrebno poudarjati, da se ta dogodek ne more primerjati z izgubo koga od bližnjih. Pa vendar sem ob vesti o njegovi smrti postal žalosten. Žalosten, ker je karavano najhitrejših zapustil dober, obetaven dirkač in ker je z njegovim slovesom odšel tudi nekdo, za katerega sem bil prepričan, da bom lahko še večkrat na forum napisal: »Bravo, Super Sic!«… Na žalost, ne bom L… Za koga pa bom od sedaj naprej navijal pa sploh ne vem… Omenjeni odpadejo… :/

Zagotovo se bo v njegovi glavi vrtel tudi ta film. Kdo dalj časa spremlja ta šport ve, kakšen odnos sta imela Marco in Vale. Jaz se spomnim, da je vsako dirko Rossi visel na zidu, ko je Simoncelli dirkal v 250. Rossi je bil boter Simoncellijevega prihoda v Motogp. In ravno v njega se je danes Marco zaletel, ko je staknil usodno poškodbo.( prav ste prebrali tisti "tagrenki", Simonceli je zadel v Edwardsa in Rossija, o'Gaber ti pa si najprej komentar za 24ur napiši na list, pa potem parkrat na glas preberi) Za Edwardsa vem, da se bo napil vodke, za Rossija pa ne vem kako bo. Želim si, da bi si na naslednji dirki na glavo nataknil rdeče-belo čelado in vse nabrisal za dva ovinka.... vsi Rossijevi navijači smo navijali za Simoncellija, dvomim ,da kdo ni

Za Simoncellija sem takrat sicer že slišal, ampak pred leti na EICMI v Milanu ratuje neka gužva okoli enega štanta in malo povprašam kaj se dogaja, pa slišim da bo kmalu tja prišel Simoncelli. Verjetno je takrat še 125 vozil, mogoče je ravno prišel v 250, nevem ker se ne spomnim katerega leta je bilo. Gužva se stopnjuje in mi že malo gre na živce ker se toliko najstnikov in najstnic drenja. Vseeno počakam in uleti ta tip z Hendrix frizuro, folk pa v ekstazo. Gledam in vidim, da ima res karizmo, takoj mi je bilo jasno da ima potencial kar se tiče "magnetne privlačnosti", folk je norel. Sigurno je imel največji show na EICMI pa se je v principu samo pojavil tam. No, Rossija na salonu ni bilo, takrat bi me verjetno raja pohodila do smrti. So se pa med nami sprehajali recimo Carl Fogarty, ki je takrat raztural v superbike z Ducatijem in Agostini - saj gužva je bila okoli njih ampak ne takšna kot pri SuperSicu. Ko je prišel v MotoGP sem takoj začel navijat za njega ker mi je bil preprosto všeč. En hard-core voznik in roker (ob Valentinu) med ostalimi vrhunskimi, ampak preveč polikanimi in zadržanimi dirkači. Letos sem gledal vse dirke in spremljal kako je napredoval, v nekaj sezonah sem bil prepričan da bo svetovni prvak. Danes sem moral službeno ob 6.00 od doma in sem se veselil kako bom cel dan blokiral vse novice zato da bom lahko zvečer pogledal MotoGP brez da bi vedel kdo je zmagal. Kolegi vejo, da mi ne smejo govoriti o MotoGP če ne gledam ampak vseeno sem dobil SMS z neverjetno vsebino - "Simoncelli se je smrtno poškodoval na dirki v Sepangu". Bi mislil, da je šala ampak vem, da se o tem nihče ne šali. Zdaj sedim, gledam posnetke, novice in vse mi je res prišlo do srca, čeprav mi novice o smrti ljudi, ki jih v resnici ne poznam, ponavadi ne. V svetu MotoGP bo zdaj ena velika praznina, manjkal bo človek s karizmo in talentom, ki jo ima samo Rossi. Vsi ostali so vrhunski vozniki ampak po karizmi niso niti blizu SuperSica. Seveda bom še gledal MotoGP ampak to ne bo enako, manjkal bo človek za katerega sem siguren, da bi se vpisal med velike in to v stilu. R.I.P. Marco (:

:cry: Pa ne, noooo ... !!! Takšna tragedija, ki se zgodi v enem samem trenutku, ti povzroči boleč občutek v želodcu. Pred očmi očeta, partnerke, ... kako se bo s tem spopadel Edwards, nič kriv, ... Rossi, ki se mu je dobesedno pred očmi ubil prijatelj? Travme, ki si jih je težko predstavljat. Zato je zdaj na svetlo vleči besede, ki jih je kdorkoli kdajkoli prej izrekel na njegov račun, totalno brez pomena in neokusno. Globoko obžalujem. Počivaj v miru, Marco Simoncelli - izjemen športnik!

Men se zdi butast, da folk tkole povzema, da je biu nevarn pa nwem kaj....sej se ni namenoma zaletaval...ce pa guma spusti je pac smola, sej vozi na limitu. Ni mel srece, basta.

Premalo časa ti je bilo dano, da bi osvojiil naslov v kraljevem razredu - pa vendar dovolj, da si s svojo borbenostjo, neizpodbitno karizmo ter skoraj čarobnim odnosom do dirkanja in življenja osvojil srca in spoštovanje nas navijačev ter vseh ostalih moto navdušencev širom sveta. Tvojo smrt sem objokal ob 11:00 uri, tvoja slava pa bo žarela večno. Hvala za vse, GRANDE MARCO!

dirkač k je mel " jajca", da se je spustu z vsakmu v boj! pogrešal te bomo rip

v mojih spominih boš ostal kot borec, za vedno...

kratka tura: jezersko-borovlje-ljubelj zimska idila

Včeraj malo potepanja pri južnih sosedih.Cesta prazna, temperatura zraka 14°C, plaže prazne, razen ta v Medeji, kjer so bili tile pogumneži.Skratka lepih 200 km za ta čas. Danes pa po kosilu na kavo do Kopra.Temperatura enaka včerajšnji, prometa nekoliko več kot včeraj, vendar samo trije na motorju. 170 km.

"Ho deciso che ti ricorderò con un sorriso, con quel sorriso che avevi sempre. Ti ricorderò con quell'esclamazione che ho avuto oggi quando ti ho visto prima di partire con quel coso giallo in testa e gli occhiali da sole, ho detto "minchia sic, fortuna che sei simpatico, perchè sei proprio brutto". Ti ricorderò come quello che a Monza, quando ti ho visto è sceso dalla macchina ha tolto il casco... e incazzato come una iena se n'è andato a piedi dopo aver perso. Ti ricorderò come "quel bastardo di Sic" che stava diventando un mostro. Ti ricorderò come l'amico pazzo di Vale, quello del primo mondiale 125 cc, quello che a inizio stagione lo volevano mettere nei casini perchè "era violento". TI RICORDERO' COME IL CAMPIONE CHE SEI SEMPRE STATO.. SEI UN GRANDE E TI PORTERO' PER SEMPRE NEL MIO CUORE.♥" [Valentino Rossi] Prijatelj o prijatelju .

3500, lahko bi blo več, ampak se je blo treba letos malo žrtvovat za višje cilje ........sam za 2 mesca sezone kolkr sem jo še ujela je pa čist finofajn .

Bilo nas je več kot "trije" :yes: :yes: . Malo smo se potepali od Kopra proti Oprtalju od tu pa na fešto tartufov v Livade. Po ogledu sejma smo pot nadeljevali proti kmečkem turizmu Stari Kostanj v Gračišče ( Cro ). Po obilnem kosilu pa še na ogled fešte pršuta v Tinjan ( Cro ).

Iskreno mi je žal, da je umrl človek, borec, dirkač, dirkač s karizmo Marco Simoncelli in naiskrenejše sožalje vsem njegovim bližnjim, pa vendar mora iti življenje naprej. Tu pa mislim, da je od tistih za katere navijamo vsak dirkaški vikend najbolj obremenjen Rossi - Simoncelijev prijatelj, sotekmovalec, obenem pa kakor je videti (seveda popolnoma nedolžen) tudi njegov rabelj. To bo v vsakem primeru pustilo pri Rossiju posledice (jasno da tudi pri Edwardsu), bo pa zanimivo videti, če ga bo ta nesreča dodatno motivirala, ali pa je že toliko demotiviran, da mu bo prišla prav za predčasno slovo od motogp. Kakorkoli, dirka v Valenciji bo zaznamovana s to tragično nesrečo, naslednja sezona bo pa tekla naprej v ustaljenem ritmu.

Daj ne bluzi. Vozit je znal. To je to.

Ma ste zapel! :surrender: V tej temi sem se oglasil zarad tega ker težko prenašam razne biberje ki se vserjejo v teme s katerimi nimajo izkušenj. Res sem da se učil homeopatije in pri taki množici ljudi ki jo uporablja bi težko rekel da ne deluje. Da ne bote mislil da tud sam uporabljam homeopatske metode in da le te delujejo tako drastično kot farmacevtski izdelki. Ampak ti delujejo zelo očitno tudi v nezaželjeno smer. Najraje ne uporabljam ne ene ne druge metode zdravljenja. Sem pa zašel v "alternativo" pred leti v glavnem zarad otrok ko sem počasi začel ugotavljati da je v zdravstvu precej gnilega. In riba seveda smrdi pri glavi!! Sevede pa to ne pomeni da ne grem v bolnico če že moram. Ravno tako je v kmetijstvu kjer se poizkuša zlobirat cel svet s patentiranimi rastlinami katere se ne dajo ponovno razmnoževat in pripadajočim kemičnim suportom ki za sabo ne pusti živega. Za primer ZDA oskrbuje s hrano nekaj sto kmetij. Male kmete so iztrebli in mi bomo uspešno Iztrebili čebele in ptice nakar lahko samo še malo počakamo in Vse skupaj ni tako trpežno kot se nam zdi. Kar se tiče kruha res nimam direktnega vpogleda v pekarno ampak sem si ustvaril mnenje iz izkušenj pri uporabi in na podlagi splošnih podatkov iz medijev. Če zakon dovoljuje uporabo aditivov je to zato ker se uporabljajo. Drugače jih sploh nebi bilo tam!! Zveza potrošnikov ni kar nekaj in jih ne moraš kar tako diskreditirat. Nastal je paradoks kjer izdelki iščejo kupce in zdravila bolezni in ne obratno kar je pravilno. Iščejo se pacienti za že narejena zdravila Če ne opazite da vse skupaj drsi proti robu in da je treba nekaj ukrent je dost žalostno. A edina pot je da ne kupiš na slepo izdelka ki ga vidiš v reklamah.

SIC , počivaj v miru. Bil si dober dirkač, faca z svojo frizuro, predvsem lepo te je bilo poslušat z tvojo polomljeno angleščino. škoda te je!

Hola, aaaaaaaaaaaa, red flag zaradi kreša Simoncellija, zgledal je zlo grdo - upam da je samo zgledalo

Tu jih je tudi nekaj: http://delicast.com/radio LP Robert

Samo enkrat. Pa še to samo eno "skromno" enko. In to za prvo z leve... Pa še to ne v Evropi, ampak na drugem koncu naše oble...

Vsa naša družinica je tako žalostna zaradi izgube tebe, ki si bil tako pozitiven in nasmejan. Kar ne moremo verjet. Gledanje Moto GP ja bo pri nas odslej drugačno, z mislijo nate. Počivaj v miru Marco.

Res žalostno. Pogrešal ga bom v karavani Moto GP. Meni je bil vedno simpatičen.

Ne vem od česa robetjur živi. Pa nam povej sam Robertjur.

Za veselje in denar smo pripravljeni tvegati tudi življenje... res smo posebna vrsta! Marco je rad hodil po robu... Kaj čmo... :cry:

Danes je svet izgubil velikega dirkača....Počivaj v miru Marco!

R.I.P. Super SIC manjkal boš "divjak" :(

Če tako razmišljaš lahko potem umreš od lakote, ker ne semš ničesar jesti. Tudi kar pridelaš doma (npr. semena, ki jih posadiš) je že vse gensko spremenjeno in onesnaženost zraka, kiseldež,... Po tvoje, če živiš zdravo ne smej ničesar jesti in umreti od lakote.

Smrt nobenga druzga v karavani me ne bi tolk prizadela... Simoncelli je bil, ne le dober dirkač ampak tut skuliran človek... Ne vem za koga bom zdej naviju... ((( RIP...

Marco, slava ti, počivaj v miru...

Glavni problem je v prehodu prednjega kolesa Rossijevega Dučeja, kljub umikanju. Edwardsova Yamaha pa mi deluje, da Sica sploh ni zadela v predel telesa, morda v nogo. Potem pa jo je postavilo počes in je v celoti Sica zakrila pred pogledom kamere. Sic vzdrži!

Niti ni potrebe po vrtenju nazaj, saj se števec sam od sebe enkrat zvrti do konca, potem pa gremo spet lepo od začetka, hehe. Stanje mojega števca pred dvema letoma na avtocesti malo pred Celjem je na sliki.

Torej glede kovčkov je sprva potrebno razčistiti kaj želimo. Vsaka opcija ( mehki ali trdi kovčki ) ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glede mehkih torb bi mogoče malček manj lahko sodil, ker jih nisem imel na svojem burgiju .sem pa malček nezaupljiv do njih ( mogoče je moje mišljenje napačno - a ga v nadaljevanju razložim ! ) torej lahko podam mnenje le glede trdih kovčkov. Ko sem nabavil mojega burgija sem na spletu poiskal možnosti da bi nadgradil motor s stranskimi kovčki, v upanju, da se mi bo moja gospa pridružila na potovanjih. Žal temu ni tako. A kovčki oz. nosilci so vseeno prišli v hišo in na motor . Torej kot omenjeno sem nosilce naročil v Nemčiji . Narejeni so od inox materiala , debeline cca. 3 mm in so prirejeni prav za burgmana 650 .( na sliki ) Vendar so ti nosilci narejeni za kovčke Givi ( vsaj tako zagotavlja proizvajalec nosilcev ) in sicer 5 tipov . To pa so : GIVI E21 / GIVI E36-E45 / GIVI E41 Keyless / GIVI E 360 in GIVI E460 Zakaj samo za te. Namreč pri kovčkih so na strani pritrditve ( notranja stran kovčka ) narejene odprtine, kjer vijaki primejo in držijo kovček fiksiran na spodnji stani z zgornje strani pa prime ključavnica , s katero zaklenemo kovček na nosilec. Ker je na nosilcu narejena vrtina na določeno dimenzijo ( razmik med luknjami ) praktično pomeni, da je nosilec narejen samo za te vrste kovčkov. To pa je lahko za nekoga moteče, saj si želi točno določene kovčke. Glede na mojo dosedanjo prakso sem uporabljal oz. imel 3 vrst kovčkov za te nosilce. Sprva sem uporabljal Givi E 460 - izredno prostoren kovček z 46 litri prostornine in relativno dobro obliko; odločil sem se da jih zamenjam z Givi E41 Keyless ( 41 litrski), ker so se mi zdeli po obliki malček bolj »aerodinamični« a so širši od prej omenjenih . Ti kovčki so dosti bolj praktični, saj imajo zgornja vratca na kovčku, kjer lahko voznik ali sovoznik doda stvari in ni potrebno kovček snemati ( dokumente, pijačo, najnujnejše stvari ). Glede na to da se na na izlete , srečanja in okoli vozim sam, sem se odločil zamenjati in sem E41 keyless zamenjal z Givi E21 – 21 litrskimi kovčki. S temi sem do zdaj zadovoljen , saj zapolnijo mojo potrebo po odlaganju stvari v stranske male kovčke s tem pa mi ostane pod sedežem in v zadnjem ( 52 litrskem ) kovčku dosti več prostora. Za izredne potrebe sem si nabavil še torbo za na sedež . No na koncu naj dodam, da se po mojih izkušnjah bolje obnesejo trdi kovčki, saj so pri točenju goriva v burgija lažje snemljivi kot pa mehki kovčki ( glede na to, da imajo mehke torbe kar nekaj trakov ). Mogoče pa bi bilo bolje pridobiti mnenje nekoga, ki je na burgmanu uporabljal mehke torbe. Upam, da bo moja izkušnja nekomu pomagala pri odločitvi glede kovčkov saj naš kolega »doktor« iz Obale je že drugi v SLO ( kar jaz vem ), kateri ima tovrstne nosilce in uporablja kovčke E41keyless.

Me neizmerno veseli da se bolj ali manj vse odvija v pozitivni smeri. Vsa cast za izredno trdno voljo in za pogum da delis izkusnje z nami. Sem ze poslal mail z linkom do te teme mojemu najblizjemu prijatelju-motoristu, da vidi tvojo ganljivo zgodbo, in da potegne kak koristen nauk iz nje - motociklizem je lahko zelo lepa stvar, lahko pa je tudi usodna.

Zato se pa pri nas bolj "kulturno" vozijo :lol: . (Ogled na lastno odgovornost, da ne bote spet jamral ) http://www.youtube.com/watch?v=3FjYO6tOrvc

Ali ste kdaj pri nakupu keksov, testenin ali kruha pomislili, koliko pesticidov je v njih? Žitna semena kemično obdelajo že pred setvijo. Potem jih v rastnem obdobju redno škropijo (proti plevelom in boleznim). Običajno jim proti koncu dodajajo še kemične snovi za pospešitev zorenja in žita na hitro požanjejo. Razvoj nevarnih plesni preprečijo s fungicidi (80 odstotkov fungicidov je rakotvornih). In kaj se zgodi z zrni, preden pridejo na vašo mizo v obliki moke, zdroba, testenin? Praviloma jih le skrtačijo, s čimer odstranijo malce umazanije, zmeljejo in iz njih naredijo to, kar najdete na trgovinskih policah. Pri kupljenem kruhu pa dodajte seznamu še potencialno nevarna kemična sredstva, ki jim pravijo »pekovski dodatki«. Ti zagotovijo, da je vaš kruh videti lep, se ne drobi, ne suši, ne plesni... Beseda »pekovski dodatki« pogosto skriva tudi gensko spremenjene encime. Uporabljajo jih pogosto, a jih na embalaži niso dolžni navajati. (Sanja Lončar; www. pozitivke.net) Recept za kruh je preprost: sol, voda, moka in kvas. Takšen kruh se je jedel v dobrih starih časih. Danes so ena od sestavin kruha tudi raznovrstni aditivi (pekovski dodatki), ki so postali stalnica tudi v drugih prehrambnih izdelkih, zato se nam zdi dodajanje aditivov čisto normalno. škodljivi učinki posameznih aditivov so dobro raziskani in strokovnjaki pravijo, da našemu zdravju ne škodijo, če jih zauživamo v normalnih količinah. Popolnoma neraziskani pa so učinki mešanic aditivov, ki jih zaužijemo - tako imenovani koktajli. Npr. sendvič z mortadelo (ali salamo) vsebuje najmanj 5 aditivov, če pa zraven popijemo še kakšno osvežilno obarvano pijačo, pa jih zaužijemo že čez osem. Kaj povzroča ta mešanica kemikalij v našem telesu še ni raziskano. Upoštevati pa je treba še, da so v kruhu morda tudi kakšni ostanki pesticidov, mortadela (ali salama) pa je narejena iz živali, ki so bile krmljene z gensko spremenjeno sojo. Ali je potem kaj čudnega, če se vsako leto število alergij, rakavih obolenj in težav s plodnostjo povečuje? Kaj so aditivi? Aditiv je vsaka snov, ki se običajno ne uporablja oziroma ne uživa kot živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne glede na to, ali ima hranilno vrednost, se pa namensko dodaja živilu iz tehnoloških razlogov v proizvodnji, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu, hrambi in se zato nahaja v živilu ali v stranskem proizvodu živila in s tem posredno ali neposredno postane sestavina živila. Aditivi so na izdelkih označeni z besedo ali črko E in trimestno številko, včasih pa z obojim. Kategorije aditivov za živila so: barvila, konzervansi, antioksidanti, emulgatorji, emulgirne soli, sredstva za zgostitev, želirna sredstva, stabilizatorji, ojačevalci arome, kisline, sredstva za uravnavanje kislosti, sredstva proti sprijemanju, modificirani škrob, sladila, sredstva za vzhajanje, sredstva proti penjenju, sredstva za glaziranje ali lesk, sredstva za obdelavo moke, utrjevalci, sredstva za ohranjanje vlage, veziva, encimi, sredstva za povečanje prostornine, potisni plin in plin za pakiranje. Kaj pa kruh?V kruhu so razni aditivi, ki jih peki dodajajo zato, ker želimo potrošniki imeti snežno bel, zelo rahel, okusen kruh s hrustljavo skorjico, ki lepo diši, ohrani svežino najmanj dva dni in je še poceni. Takšen kruh brez aditivov ne obstaja. Najpogostejši dodatki v kruhu so emulgatorji, ki omogočijo, da se med seboj zmešata dve snovi, ki se sicer ne bi (npr. voda in olje), sredstva za obdelavo moke, s katerimi izboljšajo pecilne lastnosti moke, sredstva za uravnavanje kislosti, konzervansi, nekaterim kruhom pa dodajajo tudi naravne sestavine kot so: sladkor, olje in rastlinske maščobe, mleko, sirotko in jajca v prahu, ječmenov slad (temna obarvanost kruha), kosmiče in semena. Tina Gajšek (Kalia nasveti, dec 2005): Uvedba valjčnih mlinov je omogočala, da so pšenico ponarejali s šestimi procenti dodane vode. Za to je bilo treba kalček odstraniti, sicer bi se vlažna moka pokvarila. Kalček se odstrani skupaj z lupino (otrobi). V tako imenovanem »oplemenitenem« belem kruhu, ki so mu s kalčkom in otrobi odstranili vitamine in minerale, ni ostalo nič razen surovega škroba. In potem so tukaj še sredstva za beljenje kruha (klorov dioksid), kemikalije za »izboljšanje« moke (benzoil peroksid, kalijev bromat, amonijev persulfat), ki pa kruhu tudi ne prinašajo nič dobrega. Sanja Lončar pravi takole: Sestava kruha je podatek, ki ga peki niso dolžni zagotoviti, zato vam tudi prodajalci ne bodo mogli postreči z informacijo, kaj je v katerem kruhu. Izjema je le predpakirani kruh, pri katerem morajo biti na embalaži navedene vse sestavine. Na številnih etiketah boste našli izraz "pekovski dodatki". Kaj tiči za njim, je dolga zgodba. Poleg moke, vode in kvasa, peki lahko dodajajo kruhu še emulgatorje, stabilizatorje in gostila, s čimer dosežejo lepšo strukturo kruha. Za hitrejšo fermentacijo in kot pomoč pri vzhajanju lahko dodajo encimske preparate (amilaze, diastaze, celulaze, proteaze ...) ter sredstva za obdelavo moke. Za daljšo obstojnost je dovoljeno uporabljati tudi konzervanse. Za izboljšanje okusa in vonja je dovoljeno dodajati naravne in naravnim identične (!) arome, sladkor in sladila. URADNI LIST RS: št. 56 z dne 13.07.1999 54. člen: Za izdelovanje pekovskih izdelkov se lahko uporabljajo aditivi in mešanice za pekovske izdelke iz 50. člena tega pravilnika. Kot aditivi se lahko uporabljajo: - emulgatorji, stabilizatorji in gostila: lecitin, mono in digliceridi na osnovi jedilnih olj in masti rastlinskega in živalskega izvora estri mono in digliceridov ocetne, mlečne, citronske in vinske kisline in diacetil vinske kisline, stearil laktilat, alginska kislina in njene soli (Na, K, Ca), karagen, pektin, karboksimetilceluloza, guar moka, agar agar in karuba guma (zmlete rožičeve pečke); - encimski preparati: amilaze, diastaze, amiloglukozidaze, celulaze, hemicelulaze, pentozanaze, glukozaoksidaze, proteaze, lipaze; - sredstva za obdelavo moke (askorbinska kislina, L-cistein, L-cistin); - kisline: ocetna, vinska, citronska in mlečna kislina; - konzervansi: ocetna, propionska in sorbinska kislina ter natrijeve, kalijeve in kalcijeve soli teh kislin; - soli: natrijev bikarbonat, kalcijev karbonat, kisli pirofosfati, fosfati, amonijev hidrogenkarbonat in kisli kalijev tartrat; - arome: naravne in naravnim enake arome; - naravna barvila, razen pri kruhu (dovoljena le pražena žita); - sladila in nadomestki sladkorja. Kaj pravi Zveza potrošnikov Slovenije? Aditivi: E 300 (askorbinska kislina), E 322, E 341(ortofosfat), E 472 spadajo med tiste aditive, ki se lahko dodajajo le v posebnih primerih in v zelo majhnih količinah. Aditiv E 412 (guar gumi) pa spada med aditive, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje.Pomembna je vloga kupcev! Uporaba aditivov, t. i. E-jev, v živilstvu narašča. Tega dejstva ni težko pojasniti, saj vemo, da živilska industrija v konkurenčnem boju za tržni delež pošilja na trg vedno nove in nove izdelke, ki morajo na nek način vzbuditi pozornost kupcev. Izdelki se morajo zato razlikovati od konkurenčnih izdelkov, njihov okus mora biti boljši ali vsaj drugačen, barve lepše, biti morajo rahlejši ... Vse to industrija v izdatni meri dosega z uporabo aditivov. Ne preseneča torej, da danes živilska industrija že okoli 90 % aditivov uporablja zaradi "kozmetičnih" razlogov, nekoč osnovni razlog za uporabo aditivov - povečati obstojnost oziroma rok uporabnosti živil - pa je postal obroben. Kaj še pravi Sanja Lončar? Če zaskrbljeno pregledujete sojine izdelke v želji, da bi se izognili gensko spremenjenim organizmom, ste se znašli pri napačni polici. Pravo »leglo« GSO je danes v kruhu. Za hitrejšo fermentacijo in kot pomoč pri vzhajanju industrija dodaja encimske preparate (amilaze, diastaze, celulaze, proteaze, itd). Gensko spremenjeni encimi so tudi do 1000 krat cenejši od naravnih, kar je za finančnike pekarn izziv, ki se mu je težko upreti. še posebno, ker teh dodatkov zaenkrat ni potrebno deklarirati. Dovolj je napisati »pekovski dodatki«. Ali inšpekcija preverja koliko dodatkov je v kruhu? Ja in ne. Zdravstveni inšpektorat iz Kopra ne preverja koliko in kateri aditivi so v svežem kruhu, ker za kruh ni predpisa oz. zahteve. Pek naj bi se držal predpisanih normativov. Če pa pek peče iz že pripravljenih mešanic, pa je v njih že vse v določenih mejah. Inšpekcija preverja aditive v pakiranem kruhu, ker je dlje obstojen zaradi dodanih konzervansov. Daljšo obstojnost kot ima kruh, več aditivov vsebuje in ga preverjajo. Od pekov pa se preprosto pričakuje, da se bodo držali navodil in pravilnika o aditivih. Ob vsej uporabljeni kemiji se vprašam, ali je kupljen polnozrnat kruh res tako zdrav, kot ga priporočajo zdravstvene ustanove? Narejen je iz žit, ki so bila pridelana s pomočjo pesticidov, lahko topnih mineralnih gnojil (nitrati) in hormonskih regulatorjev rasti. Ko žito uskladiščijo, ga zaplinijo proti žužkom. Moki iz tega žita dodajo še pekovske dodatke med katerimi so lahko tudi gensko spremenjeni encimi. Ekoloških prašičev s takšnim kruhom ni dovoljeno krmiti, zdravstvo pa ta kruh propagira za zdravo živilo, ki celo varuje zdravje! Ali smo normalni?

Upanje umre zadnje, zato še nisem "spucal" Varice za zimsko spanje! S tem vikendom menda ne bo nič, ker vreme temperaturno ne kaže vsaj desetih stopinj čez dan. Ker sem bil prejšnji teden na 35 do 45°C sem zdej ful zmrznen in v bajti kurim na polno!

čutim na vodi da po volitvah predsednik ne bo mogel podeliti mandata za sestavo vlade ! belgijski politični scenarij prihaja , če že ni prišlo belgijsko pivo ! :grim

Kronologija prebolevanja ali Od solz do "jao, kak kreten sm bil" 2008 Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod dišečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba. Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vprašala kdaj bo prišel. Vendar pa je na drugi strani linije zaslišal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubšo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskušal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj. Po dolgi noči je prišlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo. Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odšel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu. Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskušali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje. Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odšla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo še vse tako živo, kot bi odšla prejšnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neštetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je slišal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreša. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej. 2009 Ostal je sam, ni vedel na koga naj se v tistem trenutku obrne. Prepustil se ji je, jo imel rad, ona pa je zopet končala nekaj, kar njemu predstavlja smisel življenja. Že prvič, ko se je prepustil njenim čarom, je čutil, da bo nekega dne zopet točil solze. A njena bližina je bila vredna vseh muk, ki jih je pretrpel, ko je prvič odšla in vredna vseh solza, ki jih bo še potočil zaradi nje. Ko je bil ob njej se je zopet počutil kot včasih. Njen nasmeh mu je polnil srce, njen pogled šibil kolena, ko pa je na ustnicah začutil njen poljub so ga metuljčki vzhičenosti božali po celem telesu. Vse to je na začetku skrbno skrival pred njo, saj ni želel, da ve kako močno jo še vedno ljubi. Dajal je vtis, da so se njegova čustva do nje v času, ko je ni bilo, ohladila. Le sam pri sebi je vedel, kako plamen ljubezni v njegovem srcu, še vedno gori. Prav tako močno, kot takrat ko je odšla. Tisti delček njega, ki ga je tedaj vzela s seboj, je zopet zapolnil praznino v mozaiku njegovega življenja. Brez tega delčka, njegovo življenje ni bilo popolno. Ona je tista, ki mu riše nasmeh na obraz in tista zaradi katere razume frazo »boljša polovica«. Brez nje ne obstaja niti on, vsaj ne v celoti. Čez čas se je odprl, saj je dobil občutek, da je tudi ona ugotovila, da je le on njena prava ljubezen. Govorila mu je, da si je morala to le dokazati. Verjel ji je, saj so njene besede zvenele tako zelo iskreno. Ko sta bila skupaj sta bila srečna. A vseeno ni bilo vse popolno. Niti kotička ni bilo, kjer bi se lahko predajala strastem in v udobju zaspala ter se zbudila v objemu drug drugega. Včasih sta se zaradi takšnih problemov znašla tudi v manjšem prepiru, ki je kljub majhnosti kalil njuno veselje, ko sta bila skupaj. Najbolj srečna sta bila, ko so, njeni ali njegovi starši, odšli na dopust in sta imela hišo samo zase. Takrat sta se brezskrbno razvajala, se ljubila in se objeta pospremila v sanje. Najbolj ji je bilo všeč, če jo je v spanec zazibal z božanjem po laseh. On pa je bil srečen že zato, ker jo je lahko čutil ob sebi. Takih priložnosti ni bilo veliko a vedela sta, da bojo še prišle. Čakala sta čas, ko bo ona začela s študijem in bo on prihajal k njej v njeno študentsko sobo… Optimistično je zrl v prihodnost in razmišljal o tem, kako bo lepo, ko o njiju ne bodo odločali drugi, ki jima ne privoščijo sreče. Ko bosta skupaj kadarkoli se jima bo zahotelo in tega ne bo potrebno skrivati njenim staršem. Vedel je, da bodo prišli tudi trenutki konfliktov in nesoglasji, ampak to ga ni skrbelo, saj je verjel, da se s pogovorom rešijo vsa nesoglasja in prepiri. Pripravljen je bil biti njen v dobrem in v slabem. A v nekem trenutku je izrekel besedo, ki je povzročila, da je njen pogled izgubil iskro in njena razmišljanja o prihodnosti z njim so bila polna pesimizma. Ni razumel, kako lahko beseda, ki jo je izrekel v trenutku slabosti pusti na njej tako močno sled, da mu ne more odpustiti. Vedel je, da je občutljiva, a vendar se ni zavedal kako lahko beseda naredi tako velik minus, da prekrije vse tiste pluse, ki jih je naštevala nekaj dni prej. Žal mu je bilo, da je izrekel nekaj takega. Od vsega začetka je hotel, da jima uspe, a mu je zopet spodletelo. Ne zna biti popoln. Navezal se je nanjo in ko mu je zopet dejala, da se z njim ne bo več dobivala, ga je v srcu zabolelo ravno tako močno kot prvič. V tistem trenutku bi raje čutil v srcu nož kot pa njene besede, ki mu govorijo da zopet odhaja. Tudi njega so njene muhe nekajkrat spravile do razmišljanja o tem, da bi bilo bolje da jo zapusti in obrne nov list. Ko pa je na koncu seštel vse pluse in minuse in dodal še plus z imenom »ljubezen«, je vedno prišel do istega zaključka. Hotel jo je ob sebi in optimistično zrl v prihodnost. Poznal je odgovor na vprašanje: »S kom bi želel preživeti dan, če bi vedel da je tvoj zadnji?«. Brez pomisleka bi, vsak sleherni dan, na to vprašanje odgovoril: »ONA!«. In to mu je bilo dovolj! 2010 Že nekaj let ni minil niti dan, da ne bi vsaj enkrat pomislil na svojo prvo pravo ljubezen. Simona se mu je usidrala v srce in z vsakim utripom jo je le to, močneje objelo. Bili so dnevi, ko jo je sovražil iz dna srca. Želel si je, da bi tudi ona enkrat trpela, tako kot je trpel on. Simona pa je kmalu zatem, ko je Damjanu ubila smisel življenja, veselo vkorakala v novo življenje z drugim fantom. Včasih se mu je zdelo, da je bil zanjo le kot čevlji, v katere se zaljubi, takoj ko jih vidi v izložbi. Potem jih ima rada, ker so udobni. Ko pa se v njih nekega dne znajde kamenček, ki jo ožuli, jih preprosto zavrže in kupi nove. Zato jo je v tistih dneh tako zelo sovražil. Sam sebi je obljubil, da ne bo nikoli več podlegel njenim čarom. Želel je biti srečen in vedel je, da z njo to ni mogoče. Bili pa so dnevi, ko se je zopet zavedel, kako zelo jo ljubi. Kaj vse bi dal, da bi se počutil spet tako, kot se je počutil ob njej. Zavedanje, da bi ga zopet prizadela, ga ni in ni odvrnilo od razmišljanja o njej in o tem, kako lepo bi jima bilo, če bi le lahko bila takšna, kot je bila pred leti. Ko je bil nazadnje ob njej, mu je bilo lepo. Opazil pa je, da v njej ni več tiste iskrivosti in brezbrižnosti, ki jo je čutil takrat. Včasih sta se, brez skrbi, ljubila sredi jase ob gozdu, objeta zrla v zvezde in se čudila njuni sreči. Nazadnje pa o tem ni hotela slišati niti besede, postala je monotona, umirjena in vedno jo je skrbelo, da bi ju kdo videl. Kdo je v njej ubil vso tisto norost mladosti, ne bo nikoli vedel. Damjan je še vedno sanjaril o tem, da je lahko vse tako, kot je bilo takrat. A Simona je s svojimi dejanji, počasi, a vztrajno ubijala upanje. Končno ji je uspelo. Ko je prvi kamenček za trenutek skalil njuno srečo, je Simona rutinirano zadala še zadnji udarec in odšla. Kot prvič, brez pravih razlogov. V tistem trenutku je bila pač užaljena in mu ni dovolila, da bi se odkupil. Jezo je zaprla vase, se umaknila in počakala, da je ta jeza ubila še zadnji atom ljubezni, ki jo je morebiti čutila do njega. Ne glede na vse to, kar je storila že drugič, pa ga v tistih dneh nekaj vleče k njej. Kako zelo si želi, da ga ne bi. Ampak ni kot ona, ne zna ubiti ljubezni. 2011 Potreboval je leto in pol, da se ob misli nanjo, na njegovem licu niso pojavile solze. Dve leti, da so njegove misli odtavale k njej le še enkrat na mesec. In tri leta, da je izbrisal vse, kar ga je povezovalo z njo in svoje zgodbice prenehal pisati v tretji osebi. Saj ne vem zakaj sem to počel. Zaradi bolečine? Da bi lahko zatajil mojo vpletenost, čeprav je očitno, da govorim o svojih problemih?! Mogoče samo zaradi učinka? Verjetno pa zaradi samopomilovanja. Buhu, kakšen revež sem. Punca me je pustila…Rad sem jo imel. Jebemti, dogaja se. Nisem prvi, nisem zadnji, sploh pa niti približno nisem doživel najslabšega, kar življenje lahko ponudi. To sem spoznal šele, ko se je od sosedovih za vedno poslovil dober oče, mož… Za vedno! Ne po svoji volji, v najlepših letih in na najbolj tragičen način, v prometni nesreči. Nikoli več ga ne bojo videli! So stvari, ki so mnogo bolj krute kot ena propadla zveza, pa če je še tako polna ljubezni. Situacije iz katerih dejansko ni izhoda, razmere v katerih ljudje resnično ne morejo živeti in dogodki v katerih ljudje izgubljajo družine,… A jaz eno leto točim solze za nedoraslo smrklo, katere pojmovanje zveze je:»Sprejmi me kakršna sem ti pa bodi tak, kakršnega hočem.« in si mislim kako grdo me je življenje udarilo. še nikogar tako, največji revež. Gremo pisati zgodbice o ljubezni, o cvetočih travnikih, o luni, ki je zavidala tako čisti ljubezni (seveda je zavidala, crkvala je od smeha, ko me je gledala, naivneža), o pepelu mojega izgorelega srca, ki je prekril vse česar sem se dotaknil. Absolutno, še vedno ga čistim! Kdo bi si mislil, da izgorelo srce pusti več pepela, kot kubik bukovih drv. Pa še v tretji osebi, da bo ja popoln čustveni boost: »Bil je sam« (če bo tako razmišljal bo še dolgo). In da bo popolno, še en lep font, natisni in na pošto. Ljubezen je slepa ja. Očitno res. Pa ne samo slepa, mislim, da tista najbolj močna, trpi tudi za Alzheimerjevo. No, po treh letih lahko končno rečem, da sem prebolel. Popolnoma. Končno lahko rečem, da so ostali le še spomini. Bledi spomini nanjo in neverjetno živi spomini na občutke, ki sem jih doživljal ob njej. Zanimivo, kako človek po nekem obdobju preneha pogrešati osebo, vse bolj pa pogreša občutke. Občutke naklonjenosti, topline, zaupanja in nenazadnje, občutke ljubezni. Ljudje pravijo, da sčasoma slabi spomini zbledijo, ohranijo pa se tisti, lepi. Niti ne, meni se je zgodilo ravno obratno. Prvo leto, ko je ni bilo več ob meni, so v mojih mislih našli prostor le lepi spomini. Vsaka misel na čas, ki sva ga preživela skupaj, je bila neverjetno lepa. Ko pa je opojnost ljubezni skozi čas izgubljala svojo moč, so svojo moč izgubljali tudi lepi spomini. Sedaj se ob spominu nanjo le nasmehnem, saj so leta zbistrila njeno sliko. Končno vidim tudi njene napake, laži, spletke. V mislih se je pojavil tudi spomin na to, kako me je preko prijateljičinega telefona skušala. Mi pisala opolzkosti, da bi videla moj odgovor. Ni ga bilo. Prvi izpit z 10. Nato še nekaj izpitov s podobno visoko stopnjo obolelosti. Do tistega, ki ga nisem položil. Smešno, kako dolgo mi vse to sploh ni prišlo do živega. Sprejel sem in si rekel, saj bo odrasla…Pa ja de, verjetno istega dne, ko se bo neumornemu američanu posrečila napoved apokalipse. Pa vseeno niti ni tako smešno, da sem za to zapravil dolga tri leta... Pred kakšnim letom bi še veselo odletel k njej, če bi le tlesknila s prsti. Bedak na roke delan. Sedaj vem, da bi ji pravzaprav zelo pristajala beseda, ki bi jo cenzurirali, če bi jo napisal. Ni mi žal, tistih let ko sva bila skupaj. Res ni bilo slabo. Pa vendar se mi zdi, da je bilo tako le dokler sem pazil, da njene muhe niso jezile mene in da moje niso jezile nje. Copatka pač. In ravno zaradi slednjega mislim, da je bila ta zveza tako ali tako obsojena na propad. Tako, da lahko rečem le: » Hvala miška, da si to ugotovila pred mano «

http://www.youtube.com/watch?v=mZPFjCJ9x_o&feature=related

Prijatelje je imel le med BMW-jaši? .

Se strinjam ...mater za 100m razdalje rabis/rabita ze par mesecev

to se tako ve :evilgrin: :evilgrin: :evilgrin: aja pomojem bo to kmalu.... ker letosnjega avgusta ni dopusta :naughty: pri sosedih.... sraufajo duceja

Ne, nisem in tudi ne mislim. Kar se mene tice, dvakrat slabo ne naredi vredu. Torej, ce to vsi delajo, je se en razlog vec, da tega ne delam sam. Je pa res, najdes na avto pika netu en touring motor, star recimo 5 let s 20.000 prevozenimi kilometri? Pa dejte, no. Kdo se pa fura po 4.000 km letno s touring motorjem, halo?

Poslus ti, Justin. Kdaj se pa se ti mislis pojavit na Slončkovi ringaraji? Sej toplotne izolacije (beri: špeha) mas cisto dovolj, da komot zdrzis na tistih temperaturah. Pa ko imamo par snopcov v riti, tudi tvoja modrovanja rajs poslusamo in jim kimamo