Dvorana slavnih

Čudovit potopis... http://www.go-faster.com/SS100.html

Pa še mojih nekaj besed na temo Berik-ov. Na začetku sezone 2005 sem na sejmu v Nemčiji kupil prvega Berik-a. Takrat pri nas še dokaj neznana znamka, edina referenca je bila, da jih šiva ista firma kot Arlen Ness in sem si rekel pa dajmo preizkusit. Cena je bila atraktivna napram Alpinestars in Dainese. Kombinezon sem dodobra zgonil skozi 4 sezone in dobrih 60.000km, brez poškodb je prenesel tudi en padec in en zdrs. V glavnem izkušnje so bile več kot pozitivne. Po štirih sezonah pa me je premamila zimska akcijska ponudba Berik-ov in sem se odločil za zamenjavo. Stari kombinezon je bil še v tako dobrem stanju, da sem ga celo uspel (seveda za simbolično ceno) prodati. No z novim pa takšne sreče ni bilo. Kljub temu, da je bila znamka ista, deluje kot da bi bil malo na hitro sešit skupaj. Stari je imel recimo usnje na rokavih zarobljeno in so bili robovi zaščiteni pred cefranjem, pri novem sta bila dva kosa usnja položena skupaj in samo zašita. Ok, to so kozmetične malenkosti zaradi katerih se načeloma ne bi ravno sekiral preveč. Po eni sezoni so ponekod začeli odstopati šivi. Najprej na nepomembnih mestih kot na primer na koncu rokava. Po koncu druge sezone pa so začeli popuščati šivi na stegnu in pri zadrgah. Kobinezon ima za sabo slabih 20.000km zgleda pa bolj zdelan kot prejšnji, ki jih je prebrodil 3x toliko. Razlika med prvim in drugim Berik-ovim kombinezonom je kot noč in dan. In se sprašujem ali se je Berik v nekaj letih na splošno tako poslabšal ali pa mogoče k nam pride opazno manj kvalitetna roba kot v Nemčijo. 3 leta nazaj Berik-a nisem mogel prehvaliti, no sedaj pa je izkušnja popolnoma nasprotna. Berik-a osebno ne kupim več pa akcije gor ali dol.

Pa najbolj de se dobimo u Roll baru pa se ga nažgemo!! Zih se bomo vse zmenil he he!!

Do sedaj v tem letu okroglih 20.000km. 5kkm na F800, 15kkm na R1200ST. Sicer 30% manj kot lani, vendar je pa bilo več nečesa drugega to leto. Not bad

Želim ti,da ne boš kdaj koga ZBIL s temi tvojimi dirkami čez naselja mislim si pa res DASA

Pfff študenti Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de! Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli! Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de. Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli!

Hudo!Nora vožnja.Od R6 zvok nenormalno odličen

Hola, meni zgleda prav fletno

Hvalabogu za darsove kamere po Sloveniji! Sem preveril stanje na naših cestah in vidim, ja je pri nas na Gorenjskem lepo in sončno. Hitro se napravim in skok do Bohinja... Vmes pa postanek na Bledu, samo za dokaz, kako je izgledalo.

Opažam, da nekateri ne razumete kaj želim doseči. Pa ne osebno samo zame. Ne izmikam se kazni! Če sem v tujini res storil prometni prekršek, ga bom tudi poravnal. še pred tem pa želim izvedeti in se prepričati, česa me Avstrijci konkretno obtožujejo? Če je njihov resnični namen pošteno in zakonsko izterjati kazen, mi v prvi vrsti morajo dokument poslati v slovenskem jeziku, podpisan in žigosan s priloženim slikovnim dokazom. In nenazadnje želim, da avstrijske oblasti sprejmejo dejstvo, da je Slovenija od 1. maja 2004, enakopravna članica EU in da se do nas državljanov Republike Slovenije, temu tudi primerno vedejo. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da v Sloveniji uradno govorimo slovenski jezik. To pravico nam omogoča Zakon o rabi slovenskega jezika - ZJRS, natančneje 1. in 2. določilo omenjenega zakona. Zakaj to omenjam boste lahko razbrali v nadaljevanju. Ko bom iz Avstrije na svoj domači naslov prejel dokument v našem slovenskem jeziku, s priloženim dokazilom, da sem res storil prekršek, ne glede na dejstvo, da zakon o kaznovanju tujcev še ni potrjen s strani Sveta Evropske skupnosti, bom kot sem že omenil, kazen za storjeni prekršek v Republiki Avstriji, nemudoma poravnal. Zelo me žalosti in jezi vzvišenost in oholost posameznikov, naše sosednje države, kateri očitno menijo, da smo Slovenci manjvredni od njih. Kot neposredni sosed države Avstrije, to njihovo vzvišenost, oholost in domišljavost, še toliko bolj poznam. Skratka, večina od njih nas ima še vedno za jugoviče in balkance. Ne glede na bližino Avstrije, res ne znam nemškega jezika, saj sem se v šoli učil le angleščine. Ne glede na vsa dejstva, tudi ne poznam nobenega zakona, ki bi me kot državljana Slovenije obvezoval, da moram doma v svoji domovini obvladovati tuje jezike, predvsem nemškega, in da zato tudi moram razumeti kaj so mi napisali v njihovem prvem in drugem nepopolnem obvestilu. še bolj me jezi, žalosti in ponižuje, da me v drugem avstrijskem obvestilu obveščajo, da se v Avstriji uradno govori nemški jezik. Zato je moj dopis napisan v slovenskem jeziku, katerega sem naslovil na njihov naslov za njih brezpredmeten. Sosedje Avstrijci mi dajejo 14 dni časa, da jim dopis napišem v nemškem jeziku. In kaj bo po 14 dnevih? Bodo s svojimi specialci in helikopterjem prišli pome? Takšen egoistični odgovor je zame nedopusten, skrajno nesramen in zelo nacionalističen. Moj dopis, v slovenskem jeziku je za Avstrijce brezpredmeten. Njihov nepodpisan in nežigosan dopis, v nemškem jeziku, pa bi moral zame kot državljana Republike Slovenije, biti verodostojen, uraden, razumljiv in zakonit. Kaj se gredo ti naši sosedje, vedo samo oni? Mogoče menijo, da Slovenija še vedno spada pod Avstroogrsko Habsburški imperij?

ne vem, a vas recimo kaj zmoti, da se med prvih pet najbogatejših pojavijo ljudje, ki so tako ali drugače udeleženi pri rezanju proračunske pogače?? zgleda, da so "pripravljalna" dela 6.bloka TEš kar draga, da se raznorazni mogoči lobisti in potencialni delilci provizij pojavljajo med prvimi petimi najbogatejšimi slovenci... pa, saj ni panike... najprej bomo slovenci tole drago plačali, nato pa bo virant to poceni prodal... zgleda, da si to zaslužimo, glede na to, kakšne ovčke smo...

Samo to bom reku: YAMAHA :yea1:

Mi smo več kot oni, ker imamo svoj jezik.

:OK: :D

tut jaz ne morem vrjet kako lahko moški tangice nosjo

Škoda, da takole pljuvate vsepoprek po motorjih.Kolikor jaz poznam (oziroma ne poznam) se malokdovozi izven Slovenije.Za takega je (pre)dober vsak motor!Kdor se vozi v okviru ožje Evrope bo super zadovoljen z originalnim in kopiranim kljunaŠem! Za daljŠe ture pa si prečitajte moj post Iran in Mongolija! pa boste vedeli vse!

Ne morem verjet :eek: :blink: :blink:

JustinBiber in Robertjur jest vaju vabim na SPRAVNO domačo jabolčno pito in šnopc letnik 2011 Brojedanu pa bom postregla kokto, da vaju bo lahko držal nazaj, da ne skočta drug v drugega.... :lol:

Tuki si se mal zaštriku; Ben je imel čas 1:32 Biaggi iz 2002 pa 1:33; še vedno pa je impresivno dejstvo, da so v 10 letih napredovali zelo malo. In pa seveda precej male razlike med prvih 6; samo 0,5 s. Danes pa 1,5s. še bolj impresivno pa je dejstvo, da so SBK stroji iz 2002 bili hitrejši kot CRT stroji.

Evo, jurko je ze enga nasu. Kar se mene tiče, je pa tole posnetek ene res lepših voženj, kar jih je. Pa tud približno ni počasi.

sej bi, pa nism vedu kam? mogoče 112 al 113?

30.000 km. Sej zgleda kot da bi bil v sluzbi na motorju :-)

Nč bat! čez par mesecev bodo lite feltne v ponudbi dodarne - opcijske opreme Kot pri GSu, če že kopirajo! :kva2:

Po moje si ta moped tudi ne zasluži "špic"

FACEBOOKARIJA Kako naj začnem. Pred davnimi časi? Ne! Za devetimi gorami? Tudi ne! Ni se zgodilo pred davnimi časi, niti za devetimi gorami. Dogaja se še vedno in dogaja se tu. Odkar je slavna Gorasladkorja, Zuckerberg, ali kakorkoli ga kličejo, zasnoval to internacionalno mrežo, ki nas združuje…No, če še enkrat pomislim, vendarle je bilo za nekaj gorami. Koliko jih, od naše prelepe Slovenije do Bostona, je, pa ne vem točno. Devet, deset, morda samo dve, malo višji… Skratka, združuje. Seveda! Kakopak?! Združuje! Kar na lepem imam 344 prijateljev in glej ga zlomka, ljudi na videz dejansko poznam. Torej »defriendal« kot se po fejsbukovsko reče, jih ne bom. »Lajkam« - zopet fejsbuk sleng – pa tudi ne prav vseh. Nekateri so tu, le da pasejo firbec in moji dragi mami poročajo o mojih visokoletečih status-ih. Nekateri lajkajo, komentirajo, skratka so dejavni v naši mali skupnosti. Nekateri naložijo 123 slik, že če se, polni elana, z vso hribovsko opravo in seveda s fotoaparatom, ki na žalost še ni avtomatsko povezan z fb računom (zaenkrat je to možno le s telefoni, katerih slike pa niso ravno odlične), povzpnejo na bližnji grič za hišo. Med statusi se večkrat znajde tudi obvestilo o izredno nenavadnih stvareh, ki se normalnemu človeku skoraj nikoli ne pripetijo. Razni »jem«, »pijem«, »grem spat«, so eni izmed omenjenih. Pa da se vrnem h glagolu: združuje. Če to, da za 100 ljudi vem, kje so bili, kam grejo, s kom grejo in koliko časa bodo tam, pomeni da fejsbuk združuje, potem združuje. Pa ni čisto tako. Ste se že kdaj srečali s kom po enem letu? Vmes pa ste en drugega spremljali preko fb-ja. Naj vam na kratko predstavim pogovor: A: » O serbus, kua pa ti tle? Na fb si pa kliknu, d ne prideš.« B: »Seus, ja. Sem si premislu.« A: »A tako, ful fajn. In? Je blo dobr v grčiji?« B: »Ja, fajn. Si vidu slike?« A: »Itak, ene tri so prov svetovne« B: »Zanč sm pa mislu, d bom crknu od smeha, k sm tvoj status prebral« A: »Kjrga? A unga od …..?« … Vse se vrti okrog dejavnosti na fb. In občutek, da človeka nismo videli že celo leto, sploh ni prisoten. In nekako tako, počasi izginja potreba po osebnem kontaktu. Potem so tu še statusi, kot so »če imaš rad svojo mamo, sestro, očeta,…prilepi to na svoj zid«. Seveda jih imam, ampak, če očetu rečem, da sem na zid prilepil, da ga imam rad, me bo najprej »ufliknu« potem pa dvakrat letel okoli hiše v iskanju te »nalepke«. In končno sem pripisal do meni najbolj boleče teme. In sicer, ženske. Odkar obstaja fb je z ženskami še večji hudič, kot je bil poprej. Ko so na sceno prišli mobilni telefoni in z njimi sms sporočanje, je bilo to, vsaj zame, nekaj dobrega. V sms-u si lahko na vse možne lepe načine opisal, kar bi v živo le s težavo izustil. Z sms-i si krajšal večere, sebi in pač tisti, ki ti je v soboto zvečer zaupala telefonsko. Kaj lažjega? Ko je postajalo resneje, so se že začeli klici, zmenki, itd. Ampak sms-i so bili še vedno super. Tudi konkurence ni bilo takšne. Če je bila punca res lahka, si je pisala s tremi naenkrat. Bila je sicer tudi manjša slaba lastnost. Če si opit dobil številko od punce, katere pojava te je ob naslednjem snidenju malo »prištemala«, ni bilo ravno prijetno. Saj vsi vemo, da grejo po petih pivih, grda dekleta domov. Odkar obstaja fb si popolnoma na ogled. Eden izmed prvih stavkov, ko spoznaš dekle, je: »Imaš fb?«. »Seveda imam, kdo ga pa nima?!«… Mimogrede, ta odgovor nameravam v prihajajočih situacijah popolnoma parafrazirati. Skratka… »Imam«. In naslednje jutro »nova prošnja za prijateljstvo«. Nahitro pregledam zadnjih nekaj statusov, neprimerne zbrišem in… »Tadej in XY sta sedaj prijatelja« Super. Pa se prečekirajmo. Ti mene, jaz tebe. »Oh na tej sliki pa ni tako luštna, kot je bla včeraj. Uf, saj sploh ni. No ja, tu je pa ful. Ampak kaj, ko so te slike drugačne.« Kaj pa statusi? »Včeraj ob 14:42« »iiiiiiiiiiiiiii, bla na kremšnitki z najboljboljšo frendico, rada mam fuuuul«. Čakaj malo, koliko si ti stara in pa, kaj imaš rada ful? Kremšnitko ali frendico? Pogledam še starejše statuse. S petimi različnimi frendicami na šestih različnih sladicah in vse ima rada ful. še vedno ne vem, frendice ali sladice? Vmes še, kakšni prasci smo tipi in nekaj sprememb stanu »22.3.2011 - v zvezi«, »26.3.2011 - zapleteno je«. Trenutni stan "samska". No hvala lepa, gremo dalje. Potem pa se zgodi, da spoznaš povsem simpatično punco. Njenemu profilu ne manjka nič. - No, kako patetično se to sliši? Zboliš! Hočeš, nočeš - takle mamo…Kaj pa tvojemu? A tvojemu profilu tudi ne manjka nič? Kdaj si nazadnje pogledal na koliko pijanskih fotografijah si »potagan«? No, če nisi ti, ta, simpatična punca, zagotovo bo. In kdaj si nazadnje napisal kakšen, rahlo šovinističen status? Ne veš? Vprašaj njo! Tisti, ki te poznajo, vedo kakšen si, kdaj se zafrkavaš in kdaj ne. Ona tega pač ne more vedeti. In smo zopet tam, kjer smo bli s kremšnitko, le da je situacija rahlo obrnjena in ne v tvojo korist. Prejšnji večer je še kazala neko zanimanje zate, mar ne? Če ne, te ne bi dodala. No, sedaj ji pošlješ sporočilo ali pa jo klikneš kar na chatu. Kaj se zgodi? Nič! O tebi je namreč zvedela vse, kar je potrebovala za hladnokrven odfuk. In tako si odletel, kot zadnjič pri tebi kremšnitka. Stavim, da si se spravil še isti večer brisati nerodne slike in nevmesne komentarje. Jaz sem jih že. In verjetno jih še bom, dokler ne spoznam takšne, ki ji bom všeč tudi na sliki, kjer eksam liter vina, od katerega, rdeče kapljice okusno kapljajo po beli majici. Verjetno pa bom od sedaj naprej govoril: »facebook? Kaj pa je to?«. Ampak v tem primeru bom pa spet neandertalec. In katera si želi neandertalca? Pa vzemimo za primer, da tudi s tvojim profilom ni nič narobe. Sami plusi, same izbrane fotografije, na katerih si, kaj pa vem, gledljiv? Recimo. Polajkaš nekaj njenih slik. Kakšno tudi pokomentiraš. Klikneš njeno ime na chatu. Pogovor se začne. Vse poteka dokaj hitro. Saj ne, da bi mi primanjkovalo besed. Mislim, da to dokazujem že s tem nakladanjem. Ampak ali kdaj pomisliš, koliko snubcev, take simpatične gospodične, premore Zuckerbergov facebook? Raje ne razmišljaj v tej smeri. Ker glede na njenih petsto prijateljev…Dvomim, da si ali pa sem edini, ki je opazil njeno lepoto. In verjetno nisi edini, ki poskuša bit duhovit, zanimiv in šarmanten, vse ob enem. Njena edina naloga je, da si izbere, kdo ji je bolj všeč. Vmes pa ji facebook prikaže najnovejši status Ashtona Kutcherja, katerega profilna slika je tako ali tako poosebljena lepota, princ na belem konju, alfa samec,… In kje si spet ti? Nekje v ozadju se oglaša nadležen pisk tvojih neumornih poskusov biti zanimiv, medtem ko se ona naslaja nad sliko Ashtona in v mislih že leti čez ocean. Verjetno si približno tako nadležen, kot budilka, ki jo zbuja iz sanj…Budilka! In kdo je že kdaj vzljubil budilko?

Upajmo, da si "mularijo" kaj naučil, ker do sedaj so bile proslave super, svaka vam čast organizatorjem . Zanimivo tole s soncem, bom preveril. Sicer sem pa videl, kateri letnik si, potem pa nič čudno...najboljši letnik...kaj bi ta slovenija brez nas .

Ma neki bo od "top modelov".........kar se motorja tiče, sam šofer pa ostaja isti kekec temu ni pomoči več :D Pozimi ne velja tisti cenik kot v sezoni...........je bolj tak kolikor zglihaš .) David kakšen je pa "tvoj plan" bo kaj??

Kje so ti pa to povedali, v tem času zdaj, so krediti veliko bolj nedostopni in veliko manj ugodni kot recimo leta 2006, so se banke preveč opekle

Seveda sem še nekaj pozabil !!! Zjutraj sem se precej pozno zbudil in ko sem pozajtrkoval je bila ura že malenkost čez 8. Če sem že zamudil, lahko še malo ... In s sabo sem vzel tudi darilno vrečko z rožico za rožico Tino (delavno terapevtko), ki sem ja danes končno "našel" in ji darilo prav na hitrico izročil in seveda takoj odšel, ker sem bil že v zamudi. Ko sem po kosilu šel na kavo sem jo zopet srečal in kar ni mi znala opisati svojega presenečenja in navdušenja ob prejetem darilu. Mislim, da je prejela že kar nekaj rožic, toda take večne, sigurno še ne ... ;-)

to pa ni lepo.... bo pa lahko za kazen šla z mojim apnčkom u postojno po sladoled...

Odličen, verjamem tudi brezhiben izdelek! Za dolga potovanja odobravam kardan. Zame osebno, preterana kubikaža, kakor moč. Sicer pa všečen, uporaben motocikel. (Za tiste preko 185 cm osebne višine in cestno uporabo.) še vedno pogrešam "luknjo", kamor bi stlačili posodobleno, predvsem pa praktično Africo Twin 850-900 ccm & 98 KM in 5 litrov/100km!

No ja, se balanco se bo moral navadit sukat nekam u nedoloceno smer... (ki ni smer voznje)

Glede suhe sklopke dejansko obstaja rešitev Tu je pa še 848 v novi barvi (corse edition) za 2012.

LJ GT 03

Lastniku BMW 1000RR, sporočam, da je en velik majmun ......

Uporabljal sem program Norton Ghost 2003 in 2007 verzijo. (sta še najbolj simpl za uporabo in brez odvečne krame). Potegneš si ga iz Partisa, ali Blinka, mogoče PirateBay in si ga zapečeš na cd (narediš boot cd). Potem vstaviš cd, restartaš računalnik in slediš navodilom...

Da se, ja. U bistvu narediš image komplet diska pa potem naložiš nazaj. Včasih sem to večkrat delal pa je že kar neki časa nazaj in bi moral mal pobrskat po spominu... Ti bom napisal točna navodila, če hočeš.

vsebinsko gledano nisem na nobeni strani. glede na to, da si ti moderator, bi pričakoval bolj "nežen" odziv, tudi za zgled drugim. podpiram pa , da nekdo gre do konca, in na koncu deli izkušnjo z nami.

http://www.youtube.com/watch?v=z7tmYwlr_5E :hooray:

Moto rider, jutri bo 15 stopinj...ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj...

Rade volje bi ga posodu, pa ga na žalost nimam ups.. sm napisu, preden sem slikco vidu .. tale reuca še za oblečt nima ... vendarle je varnost na prvem mestu :angry:

Hola, priznam da me je grizlo, ampak evo, sem rešil misterijo čudežnega jezera - jezero je nevidno no, vsaj ta hip je nevidno, ko bo malce več dežja, pa se bo čudežno pojavilo - kot naše Cerkniško

SPLOH NE MISLIM KOMENTIRAT !!!!!!!!!!!!!!! :OK: :D :lol1:

Rešil utapljajočega se telička

Danes tudi :yawn:

...ja kdor išče tudi najde... :grim

Midva prakticirava zaklepanje šotora. Postaviva obešanko na zadrgo šotora in tako vsaj tistim tatičem preprečiva, da bi na hitro kaj vzeli. Pa lep dopust ti želim. lp