Dvorana slavnih

Čudovit potopis... http://www.go-faster.com/SS100.html

Pa še mojih nekaj besed na temo Berik-ov. Na začetku sezone 2005 sem na sejmu v Nemčiji kupil prvega Berik-a. Takrat pri nas še dokaj neznana znamka, edina referenca je bila, da jih šiva ista firma kot Arlen Ness in sem si rekel pa dajmo preizkusit. Cena je bila atraktivna napram Alpinestars in Dainese. Kombinezon sem dodobra zgonil skozi 4 sezone in dobrih 60.000km, brez poškodb je prenesel tudi en padec in en zdrs. V glavnem izkušnje so bile več kot pozitivne. Po štirih sezonah pa me je premamila zimska akcijska ponudba Berik-ov in sem se odločil za zamenjavo. Stari kombinezon je bil še v tako dobrem stanju, da sem ga celo uspel (seveda za simbolično ceno) prodati. No z novim pa takšne sreče ni bilo. Kljub temu, da je bila znamka ista, deluje kot da bi bil malo na hitro sešit skupaj. Stari je imel recimo usnje na rokavih zarobljeno in so bili robovi zaščiteni pred cefranjem, pri novem sta bila dva kosa usnja položena skupaj in samo zašita. Ok, to so kozmetične malenkosti zaradi katerih se načeloma ne bi ravno sekiral preveč. Po eni sezoni so ponekod začeli odstopati šivi. Najprej na nepomembnih mestih kot na primer na koncu rokava. Po koncu druge sezone pa so začeli popuščati šivi na stegnu in pri zadrgah. Kobinezon ima za sabo slabih 20.000km zgleda pa bolj zdelan kot prejšnji, ki jih je prebrodil 3x toliko. Razlika med prvim in drugim Berik-ovim kombinezonom je kot noč in dan. In se sprašujem ali se je Berik v nekaj letih na splošno tako poslabšal ali pa mogoče k nam pride opazno manj kvalitetna roba kot v Nemčijo. 3 leta nazaj Berik-a nisem mogel prehvaliti, no sedaj pa je izkušnja popolnoma nasprotna. Berik-a osebno ne kupim več pa akcije gor ali dol.

Pa najbolj de se dobimo u Roll baru pa se ga nažgemo!! Zih se bomo vse zmenil he he!!

Do sedaj v tem letu okroglih 20.000km. 5kkm na F800, 15kkm na R1200ST. Sicer 30% manj kot lani, vendar je pa bilo več nečesa drugega to leto. Not bad

Želim ti,da ne boš kdaj koga ZBIL s temi tvojimi dirkami čez naselja mislim si pa res DASA

Pfff študenti Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de! Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli! Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de. Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli!

Hudo!Nora vožnja.Od R6 zvok nenormalno odličen

Hola, meni zgleda prav fletno

Hvalabogu za darsove kamere po Sloveniji! Sem preveril stanje na naših cestah in vidim, ja je pri nas na Gorenjskem lepo in sončno. Hitro se napravim in skok do Bohinja... Vmes pa postanek na Bledu, samo za dokaz, kako je izgledalo.

Opažam, da nekateri ne razumete kaj želim doseči. Pa ne osebno samo zame. Ne izmikam se kazni! Če sem v tujini res storil prometni prekršek, ga bom tudi poravnal. še pred tem pa želim izvedeti in se prepričati, česa me Avstrijci konkretno obtožujejo? Če je njihov resnični namen pošteno in zakonsko izterjati kazen, mi v prvi vrsti morajo dokument poslati v slovenskem jeziku, podpisan in žigosan s priloženim slikovnim dokazom. In nenazadnje želim, da avstrijske oblasti sprejmejo dejstvo, da je Slovenija od 1. maja 2004, enakopravna članica EU in da se do nas državljanov Republike Slovenije, temu tudi primerno vedejo. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da v Sloveniji uradno govorimo slovenski jezik. To pravico nam omogoča Zakon o rabi slovenskega jezika - ZJRS, natančneje 1. in 2. določilo omenjenega zakona. Zakaj to omenjam boste lahko razbrali v nadaljevanju. Ko bom iz Avstrije na svoj domači naslov prejel dokument v našem slovenskem jeziku, s priloženim dokazilom, da sem res storil prekršek, ne glede na dejstvo, da zakon o kaznovanju tujcev še ni potrjen s strani Sveta Evropske skupnosti, bom kot sem že omenil, kazen za storjeni prekršek v Republiki Avstriji, nemudoma poravnal. Zelo me žalosti in jezi vzvišenost in oholost posameznikov, naše sosednje države, kateri očitno menijo, da smo Slovenci manjvredni od njih. Kot neposredni sosed države Avstrije, to njihovo vzvišenost, oholost in domišljavost, še toliko bolj poznam. Skratka, večina od njih nas ima še vedno za jugoviče in balkance. Ne glede na bližino Avstrije, res ne znam nemškega jezika, saj sem se v šoli učil le angleščine. Ne glede na vsa dejstva, tudi ne poznam nobenega zakona, ki bi me kot državljana Slovenije obvezoval, da moram doma v svoji domovini obvladovati tuje jezike, predvsem nemškega, in da zato tudi moram razumeti kaj so mi napisali v njihovem prvem in drugem nepopolnem obvestilu. še bolj me jezi, žalosti in ponižuje, da me v drugem avstrijskem obvestilu obveščajo, da se v Avstriji uradno govori nemški jezik. Zato je moj dopis napisan v slovenskem jeziku, katerega sem naslovil na njihov naslov za njih brezpredmeten. Sosedje Avstrijci mi dajejo 14 dni časa, da jim dopis napišem v nemškem jeziku. In kaj bo po 14 dnevih? Bodo s svojimi specialci in helikopterjem prišli pome? Takšen egoistični odgovor je zame nedopusten, skrajno nesramen in zelo nacionalističen. Moj dopis, v slovenskem jeziku je za Avstrijce brezpredmeten. Njihov nepodpisan in nežigosan dopis, v nemškem jeziku, pa bi moral zame kot državljana Republike Slovenije, biti verodostojen, uraden, razumljiv in zakonit. Kaj se gredo ti naši sosedje, vedo samo oni? Mogoče menijo, da Slovenija še vedno spada pod Avstroogrsko Habsburški imperij?

Sam imam rally 3 eno sezono in mi ni žal niti centa ,ki sem ga porabil za nakup. Poleti izredno zračna ,sedaj pa z podlogo (katira je voodporna) in z primirno podobleko zadovolji vsa moja pričakovanja. Trenutno je v Munchnu poteka posezonsko znižanje. :notworthy:

...glede na barvo motorja, niti ni neverjetno... Samo aufal ga je pa lepo.

@Tedybear Sem danes pomislila, ko sem zagledala med drugimi v snegu tudi pasje stopinje, da sta bila vidva . Ampak če si tam, kjer si, potem nisi bil ti in verjetno tudi ne tvoja psička. Moram priznat, je blo prav uživaško .... .... ta del bi z lahkoto ponavljala večkrat na teden

Pa veš kaj je še, za SLO in ostale Balkanske države avti sigurno niso iste kvalitete kot recimo za švabe, jaz sem imel Acorda kupljenega v švabiji in je bil narejen na Japonskem v SLO so pa prodajali narejene v Angliji

ja, zanimivo bi nas bilo videti par akterjev petelinov skupaj... nažgemo in naskočimo pa u51, če bo res prišla mimo s šnopcem...

In kaj je to več ? Moped ima že original veliko veš hoda kot recimo moja Vara, zamenjal bi prednje vzmeti v teleskopih in kompleten zadnji amortizer pa bi to bilo zame dovolj, ne mislim pa imeti mopeda za vožnjo po kros progah ampak da se z njemu lahko recimo prepelješ 500 km po asfaltu potem pa narediš še par 100 km po makedamu ali gozdnih poteh

Za. Jaz se običajno nažigam s Cockto in potem prav pridem drugim, ko jih je treba odpeljat domov.

Mi smo bli včer, ljudi kar precej, vzdušje dobro, hostese lušne, nekaj zanimivih novosti, največ gužve pri Ducatijevem tanovem superbajku.. Več o vtisih, novostih in seveda tudi hostesah pa sledi na portalu motosvet.com

Vi2 sta zelo zanimiva sogovornika. Kaj se ne marata? Tako na splošno mislim! Lepo, da takole skrbita za zabavo Motomarsovcev. Lp obema O:-)

Tudi jaz take ignoriram - razen kadar pride k meni kot stranka z namenom pohitriti svoje vozilo. Zal je taksnih bedakov vedno vec, in hodijo vedno pogosteje. Ce bi bil tako pameten kot se dela, ne bi prisel meni kot stranka da naredim tocno tisto glede cesa je pameten, ampak bi si svoj voz postimal sam. In tudi ne bi spraseval na forumih kako in kaj. :evilgrin: p.s.: vem, vem, letelo je name, prav zato pa se iz teme umikam.

...3,4...zdaj... :yawn:

Fantje so bili tehnično podkovani, motorji pa vzdržljivi, približno toliko kot tisto dekle v prikolici. Za tiste čase res velik podvig, čeprav se vidi, da niso bili ravno reveži (prevoz z avionom preko Kanala, elegantna oblačila, prenočevanje v hotelih...)

torej od kje njemu denar za zadnjo fabrko ne bi vedu (bdw nepovratnih sredstev je marsikdo dobil, od pekov do mesarjev, predvidevam pa, da po legalni poti preko razpisov), vem pa da je začel v garaži kjer so skupaj s prijatelji delali prvo ultralight letalo, pa jih je rajnka juga gladko zajebala, da ga niso mogli registrirat. Nadalje vem, da se tip ne preserava in kurči z nekim imetjem ampak vse vlaga v fabriko...mislim, da jih lahko na prste preštejemo današnje meneđerje, ki tako delajo. ampak vse to nima zveze s homeopatijo, mar ne?

Ja vidm de si mi fouš kt matr!! Eno kamerco za dvesto evričev pa frezo za za dva jurja od kolega ampak je žal že tragično preminila tako de bom zdej neki cajta peš Sicer mi bo tud zoki v kratkem izpit splel tako da zavod in sociala vabita :hooray: A ti si pa Sistem promotor al kaj? Vsaj tako nekak te je zaznat. Aja; tako; temu se reče da ljudje delajo?? Dej mal razmisl no! Če se gre za izvoljence ljudstva kdo jih naj potem naj nadzira?? Sami sebe kot dosedaj al koko?? BOLANO!! Avtor tegale sodi na psihiatrijo. Če samo pomislim koliko dela si je naredil za en takle poc.? Pa da nebo kdo mislil da podpiram Janšo in njegov bolanizem

Dr_Jakob, zakaj slabo vozita,ker tu pa tam gresta čez črto ali ker nimata teprave tehnike.Ali poznaš kakšen video kjer lepo (hitro) vozijo.Da bom videl razliko. Hvala. LPM

Kronologija prebolevanja, oz. Od solz do "Jao kak kreten sem bil" 2008 Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod dišečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba. Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vprašala kdaj bo prišel. Vendar pa je na drugi strani linije zaslišal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubšo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskušal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj. Po dolgi noči je prišlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo. Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odšel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu. Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskušali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje. Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odšla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo še vse tako živo, kot bi odšla prejšnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neštetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je slišal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreša. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej. 2009 Ostal je sam, ni vedel na koga naj se v tistem trenutku obrne. Prepustil se ji je, jo imel rad, ona pa je zopet končala nekaj, kar njemu predstavlja smisel življenja. Že prvič, ko se je prepustil njenim čarom, je čutil, da bo nekega dne zopet točil solze. A njena bližina je bila vredna vseh muk, ki jih je pretrpel, ko je prvič odšla in vredna vseh solza, ki jih bo še potočil zaradi nje. Ko je bil ob njej se je zopet počutil kot včasih. Njen nasmeh mu je polnil srce, njen pogled šibil kolena, ko pa je na ustnicah začutil njen poljub so ga metuljčki vzhičenosti božali po celem telesu. Vse to je na začetku skrbno skrival pred njo, saj ni želel, da ve kako močno jo še vedno ljubi. Dajal je vtis, da so se njegova čustva do nje v času, ko je ni bilo, ohladila. Le sam pri sebi je vedel, kako plamen ljubezni v njegovem srcu, še vedno gori. Prav tako močno, kot takrat ko je odšla. Tisti delček njega, ki ga je tedaj vzela s seboj, je zopet zapolnil praznino v mozaiku njegovega življenja. Brez tega delčka, njegovo življenje ni bilo popolno. Ona je tista, ki mu riše nasmeh na obraz in tista zaradi katere razume frazo »boljša polovica«. Brez nje ne obstaja niti on, vsaj ne v celoti. Čez čas se je odprl, saj je dobil občutek, da je tudi ona ugotovila, da je le on njena prava ljubezen. Govorila mu je, da si je morala to le dokazati. Verjel ji je, saj so njene besede zvenele tako zelo iskreno. Ko sta bila skupaj sta bila srečna. A vseeno ni bilo vse popolno. Niti kotička ni bilo, kjer bi se lahko predajala strastem in v udobju zaspala ter se zbudila v objemu drug drugega. Včasih sta se zaradi takšnih problemov znašla tudi v manjšem prepiru, ki je kljub majhnosti kalil njuno veselje, ko sta bila skupaj. Najbolj srečna sta bila, ko so, njeni ali njegovi starši, odšli na dopust in sta imela hišo samo zase. Takrat sta se brezskrbno razvajala, se ljubila in se objeta pospremila v sanje. Najbolj ji je bilo všeč, če jo je v spanec zazibal z božanjem po laseh. On pa je bil srečen že zato, ker jo je lahko čutil ob sebi. Takih priložnosti ni bilo veliko a vedela sta, da bojo še prišle. Čakala sta čas, ko bo ona začela s študijem in bo on prihajal k njej v njeno študentsko sobo… Optimistično je zrl v prihodnost in razmišljal o tem, kako bo lepo, ko o njiju ne bodo odločali drugi, ki jima ne privoščijo sreče. Ko bosta skupaj kadarkoli se jima bo zahotelo in tega ne bo potrebno skrivati njenim staršem. Vedel je, da bodo prišli tudi trenutki konfliktov in nesoglasji, ampak to ga ni skrbelo, saj je verjel, da se s pogovorom rešijo vsa nesoglasja in prepiri. Pripravljen je bil biti njen v dobrem in v slabem. A v nekem trenutku je izrekel besedo, ki je povzročila, da je njen pogled izgubil iskro in njena razmišljanja o prihodnosti z njim so bila polna pesimizma. Ni razumel, kako lahko beseda, ki jo je izrekel v trenutku slabosti pusti na njej tako močno sled, da mu ne more odpustiti. Vedel je, da je občutljiva, a vendar se ni zavedal kako lahko beseda naredi tako velik minus, da prekrije vse tiste pluse, ki jih je naštevala nekaj dni prej. Žal mu je bilo, da je izrekel nekaj takega. Od vsega začetka je hotel, da jima uspe, a mu je zopet spodletelo. Ne zna biti popoln. Navezal se je nanjo in ko mu je zopet dejala, da se z njim ne bo več dobivala, ga je v srcu zabolelo ravno tako močno kot prvič. V tistem trenutku bi raje čutil v srcu nož kot pa njene besede, ki mu govorijo da zopet odhaja. Tudi njega so njene muhe nekajkrat spravile do razmišljanja o tem, da bi bilo bolje da jo zapusti in obrne nov list. Ko pa je na koncu seštel vse pluse in minuse in dodal še plus z imenom »ljubezen«, je vedno prišel do istega zaključka. Hotel jo je ob sebi in optimistično zrl v prihodnost. Poznal je odgovor na vprašanje: »S kom bi želel preživeti dan, če bi vedel da je tvoj zadnji?«. Brez pomisleka bi, vsak sleherni dan, na to vprašanje odgovoril: »ONA!«. In to mu je bilo dovolj! 2010 Že nekaj let ni minil niti dan, da ne bi vsaj enkrat pomislil na svojo prvo pravo ljubezen. Simona se mu je usidrala v srce in z vsakim utripom jo je le to, močneje objelo. Bili so dnevi, ko jo je sovražil iz dna srca. Želel si je, da bi tudi ona enkrat trpela, tako kot je trpel on. Simona pa je kmalu zatem, ko je Damjanu ubila smisel življenja, veselo vkorakala v novo življenje z drugim fantom. Včasih se mu je zdelo, da je bil zanjo le kot čevlji, v katere se zaljubi, takoj ko jih vidi v izložbi. Potem jih ima rada, ker so udobni. Ko pa se v njih nekega dne znajde kamenček, ki jo ožuli, jih preprosto zavrže in kupi nove. Zato jo je v tistih dneh tako zelo sovražil. Sam sebi je obljubil, da ne bo nikoli več podlegel njenim čarom. Želel je biti srečen in vedel je, da z njo to ni mogoče. Bili pa so dnevi, ko se je zopet zavedel, kako zelo jo ljubi. Kaj vse bi dal, da bi se počutil spet tako, kot se je počutil ob njej. Zavedanje, da bi ga zopet prizadela, ga ni in ni odvrnilo od razmišljanja o njej in o tem, kako lepo bi jima bilo, če bi le lahko bila takšna, kot je bila pred leti. Ko je bil nazadnje ob njej, mu je bilo lepo. Opazil pa je, da v njej ni več tiste iskrivosti in brezbrižnosti, ki jo je čutil takrat. Včasih sta se, brez skrbi, ljubila sredi jase ob gozdu, objeta zrla v zvezde in se čudila njuni sreči. Nazadnje pa o tem ni hotela slišati niti besede, postala je monotona, umirjena in vedno jo je skrbelo, da bi ju kdo videl. Kdo je v njej ubil vso tisto norost mladosti, ne bo nikoli vedel. Damjan je še vedno sanjaril o tem, da je lahko vse tako, kot je bilo takrat. A Simona je s svojimi dejanji, počasi, a vztrajno ubijala upanje. Končno ji je uspelo. Ko je prvi kamenček za trenutek skalil njuno srečo, je Simona rutinirano zadala še zadnji udarec in odšla. Kot prvič, brez pravih razlogov. V tistem trenutku je bila pač užaljena in mu ni dovolila, da bi se odkupil. Jezo je zaprla vase, se umaknila in počakala, da je ta jeza ubila še zadnji atom ljubezni, ki jo je morebiti čutila do njega. Ne glede na vse to, kar je storila že drugič, pa ga v tistih dneh nekaj vleče k njej. Kako zelo si želi, da ga ne bi. Ampak ni kot ona, ne zna ubiti ljubezni. 2011 Potreboval je leto in pol, da se ob misli nanjo, na njegovem licu niso pojavile solze. Dve leti, da so njegove misli odtavale k njej le še enkrat na mesec. In tri leta, da je izbrisal vse, kar ga je povezovalo z njo in svoje zgodbice prenehal pisati v tretji osebi. Saj ne vem zakaj sem to počel. Zaradi bolečine? Da bi lahko zatajil mojo vpletenost, čeprav je očitno, da govorim o svojih problemih?! Mogoče samo zaradi učinka? Verjetno pa zaradi samopomilovanja. Buhu, kakšen revež sem. Punca me je pustila…Rad sem jo imel. Jebemti, dogaja se. Nisem prvi, nisem zadnji, sploh pa niti približno nisem doživel najslabšega, kar življenje lahko ponudi. To sem spoznal šele, ko se je od sosedovih za vedno poslovil dober oče, mož… Za vedno! Ne po svoji volji, v najlepših letih in na najbolj tragičen način, v prometni nesreči. Nikoli več ga ne bojo videli! So stvari, ki so mnogo bolj krute kot ena propadla zveza, pa če je še tako polna ljubezni. Situacije iz katerih dejansko ni izhoda, razmere v katerih ljudje resnično ne morejo živeti in dogodki v katerih ljudje izgubljajo družine,… A jaz eno leto točim solze za nedoraslo smrklo, katere pojmovanje zveze je:»Sprejmi me kakršna sem ti pa bodi tak, kakršnega hočem.« in si mislim kako grdo me je življenje udarilo. še nikogar tako, največji revež. Gremo pisati zgodbice o ljubezni, o cvetočih travnikih, o luni, ki je zavidala tako čisti ljubezni (seveda je zavidala, crkvala je od smeha, ko me je gledala, naivneža), o pepelu mojega izgorelega srca, ki je prekril vse česar sem se dotaknil. Absolutno, še vedno ga čistim! Kdo bi si mislil, da izgorelo srce pusti več pepela, kot kubik bukovih drv. Pa še v tretji osebi, da bo ja popoln čustveni boost: »Bil je sam« (če bo tako razmišljal bo še dolgo). In da bo popolno, še en lep font, natisni in na pošto. Ljubezen je slepa ja. Očitno res. Pa ne samo slepa, mislim, da tista najbolj močna, trpi tudi za Alzheimerjevo. No, po treh letih lahko končno rečem, da sem prebolel. Popolnoma. Končno lahko rečem, da so ostali le še spomini. Bledi spomini nanjo in neverjetno živi spomini na občutke, ki sem jih doživljal ob njej. Zanimivo, kako človek po nekem obdobju preneha pogrešati osebo, vse bolj pa pogreša občutke. Občutke naklonjenosti, topline, zaupanja in nenazadnje, občutke ljubezni. Ljudje pravijo, da sčasoma slabi spomini zbledijo, ohranijo pa se tisti, lepi. Niti ne, meni se je zgodilo ravno obratno. Prvo leto, ko je ni bilo več ob meni, so v mojih mislih našli prostor le lepi spomini. Vsaka misel na čas, ki sva ga preživela skupaj, je bila neverjetno lepa. Ko pa je opojnost ljubezni skozi čas izgubljala svojo moč, so svojo moč izgubljali tudi lepi spomini. Sedaj se ob spominu nanjo le nasmehnem, saj so leta zbistrila njeno sliko. Končno vidim tudi njene napake, laži, spletke. V mislih se je pojavil tudi spomin na to, kako me je preko prijateljičinega telefona skušala. Mi pisala opolzkosti, da bi videla moj odgovor. Ni ga bilo. Prvi izpit z 10. Nato še nekaj izpitov s podobno visoko stopnjo obolelosti. Do tistega, ki ga nisem položil. Smešno, kako dolgo mi vse to sploh ni prišlo do živega. Sprejel sem in si rekel, saj bo odrasla…Pa ja de, verjetno istega dne, ko se bo neumornemu američanu posrečila napoved apokalipse. Pa vseeno niti ni tako smešno, da sem za to zapravil dolga tri leta... Pred kakšnim letom bi še veselo odletel k njej, če bi le tlesknila s prsti. Bedak na roke delan. Sedaj vem, da bi ji pravzaprav zelo pristajala beseda, ki bi jo cenzurirali, če bi jo napisal. Ni mi žal, tistih let ko sva bila skupaj. Res ni bilo slabo. Pa vendar se mi zdi, da je bilo tako le dokler sem pazil, da njene muhe niso jezile mene in da moje niso jezile nje. Copatka pač. In ravno zaradi slednjega mislim, da je bila ta zveza tako ali tako obsojena na propad. Tako, da lahko rečem le: » Hvala miška, da si to ugotovila pred mano «

Mau si cuku, lih tok da sm u službo pršu skuštran

Poklicat pa ne a Dami ?

Vse je ZAROTA, ti povem! ...

če je novoletna zabava .. verjetn na dan nouga leta

http://www.youtube.com/watch?v=8E-tCigMeD0

http://www.youtube.com/watch?v=ktdeX4PTL80

:OK: :xx:

Še neuradni rezultati v Moto2: Unofficial Moto2 Lap Times, Day 2, Valencia (provided by teams): Julian Simon (Mapfre Aspar, Suter), 1'36.0 Yuki Takahashi (Gresini Racing, Moriwaki), 1'36.2 Andrea Iannone (Speed Master, Suter), 1'36.3 Thomas Luthi (Interwetten Paddock M2 Racing, Suter), 1'36.4 Marc Marquez (Catalunya Caixa Repsol, Suter), 1'36.6 Michele Pirro (Gresini Racing, Moriwaki), 1'36.6 Scott Redding (Marc VDS Racing, Suter), 1'36.6 Simone Corsi (Ioda Racing Project, Ioda), 1'36.6 Alex De Angelis (JiR Moto2, Motobi), 1'36.8 Stefan Bradl (Viessmann Kiefer Racing, Kalex), 1'36.8 Mika Kallio (Marc VDS Racing, Suter), 1'37.0 Jules Cluzel (Forward Racing, Suter), 1'37.1 Randy Krummenacher (GP Team Switzerland Kiefer Racing, Kalex), 1'37.4 Raffaele de Rosa (G22 Racing, Moriwaki), 1'37.5 Yonny Hernandez (Blusens STX, FTR), 1'37.5 Mike DiMeglio (Tech 3 Racing, Tech 3), 1'37.6 Esteve Rabat (Blusens STX, FTR), 1'37.7 Xavi Forés (Mapfre Aspar, Suter), 1'37.7 Claudio Corti (Italtrans, Suter), 1'37.8 Alex Baldolini (Forward Racing, Suter), 1'37.8 Bradley Smith (Tech 3 Racing, Tech 3), 1'38.0 Kev Coghlan (Motorsport 69, FTR), 1'38.0 Mattia Pasini (Ioda Racing Project, Ioda), 1'38.3 Max Neukirchner (MZ Racing, MZ), 1'38.5 Dominque Aegerter (Technomag CIP, Suter), 1'38.6 Santiago Hernández (SAG Team, FTR), 1'38.6 Anthony West (MZ Racing, MZ), 1'38.8 Kenny Noyes (Avintia STX, FTR), 1'38.9 Robertino Pietri (Italtrans, Suter), 1'39.4 Vir: http://www.ultimatemotorcycling.com/2011-moto2-valencia-day-2-test-results

Časi: 1. Ben Spies USA Yamaha Factory Racing 1m 34.800s (14 laps) 2. Valentino Rossi ITA Ducati Marlboro 1m 34.900s (7) 3. Karel Abraham CZE Cardion AB Motoracing 1m 39.691s (5) 4. Ivan Silva ESP BQR 1m 47.401s (4) 5. Nicky Hayden USA Ducati Marlboro 1m 51.702s (4) 6. Cal Crutchlow GBR Monster Yamaha Tech 3 1m 52.378s (10) Vir: http://www.crash.net/motogp/results/174716/1/valencia_motogp_test_times_-_tuesday_11am.html

sej prou, doma muža futri pa otroka mirki

...u bistvu, Umetnca, sem ti hotu sam rečt, da tut gasilci imajo na vsake tolk cajta MOKRE vaje....

Letos prvič od začetka (1998) ne bom sodeloval pri organizaciji proslave. Upam, da moji nasledniki vejo, kaj je njihov posel. Lep da vam želim...in....preveri, če sonce ob 14:00 zaide točno za vrh Krna.....tisti trenutek se ponavadi slovesnost tudi konča..

Fric, se ti delaš nevedneža, ali si v resnici takšen? Letos so me tvoji kameradi že zaustavili na meji in mi z ušesom določili, da sem prekoračil hitrost. Sem plačal, kljub temu, da sem vozil po omejitvah. Enkrat je bilo dovolj, sedaj se več ne grem tako. Iz medijev: Zakonsko luknjo na Hrvaškem dobro izrabljajo tudi vozniki iz Avstrije - 384 voznikov iz Avstrije je mestu Zagreb zaradi napačnega parkiranja, dolžno 6.189 € kazni. Človek skoraj ne bi verjel. Avstrijci, da bi bili takšni lumpi? Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni in hrbet biča vajen. Poznaš to? Gody, točno tako! Sem se že spustil v ta boj. Za začetek sem že vso prejeto zadevo poslal na naše zunanje ministrstvo in na ministrstvo za pravosodje. Ker si mi dal idejo, pa bo kopija romala še do Musarjeve. Nato pa še v medije , če bo potrebno. še enkrat! Takoj plačam ko mi pošljejo dokazilo, da sem res storil prekršek in obvestilo o prekršku v našem jeziku.

Bomo vseeno, hvala, je napovedano lepo vreme .

V petek 11.11.2011 popoldne, Komna, v soboto pa gas do Krnskega jezera, gledat vojsko soške fronte, pa nazaj čez Komno domov. Lani smo šli s krpljami, letos bo pa bolj mal snega.

Tako je vsak nej pred svojim pragom počisti,pa bojo vsi čisti,je res :grim :grim

Moja "nova" pridobitev: Aprilia Caponord 1000, '03, 32500 km, slovenski. Dodatno: - homologiran Leovince - Bagster gel sedež - Givi Maxia 52L z zavorno lučjo

A veš ti kje ti je ded :grrr ti pokažem al pa vsaj povem

Danes je pa res tak zjalast dan :yawn: .... jooooooooj noooooo :yawn:

Res je :yawn:

daš ga v zamrzovalnik da se potem počasi tali :naughty:

A se vam zdi, da ni potrebe po skrivanju tablice. Vozim za avtom in ga normalno prehitim, takoj zmanjšam hitrost nazaj na omejitev(50) in me čez 100m ustavi kreten-milo rečeno, da sem vozil prehitro. Izmeril je 74, kar pomeni 300€ in 3 kazenske točke. Jaz mu razložim, da sem ravno prehiteval(vse so nas učili, prehiteva se varno in hitro)ko me je izmeril in takoj zmanjšal hitrost, on pa meni, da je tak zakon in velja za vse enako. Mi je celo reko, da je avto pred menoj vozil 45 in sploh ni bilo potrebe, da bi ga prehiteval :surrender: Če to ni razlog, da skrijem tablico pol pa tud več ne vem. Zakon je tak al tak napisan za polnit tiste riti v parlamentu in ne za polnjenje državne blagajne, da nebo pomote. Sorry sem že