Dvorana slavnih

mal čez dve je bla ura, ko sm Lojza vidu (pa ga nisem prepoznal, ker nima več rossi replice ) na Ravbarkomandi, Tebe pa v Grčarevcu. MojaMoja&jaz sva se vračala domov že po trdni temi, ko sva vaju srečala na vrhu rid. Mal noro se mi zdi use skupej Ko sem v torek prišel z EICME, me je v sredo dotolklo. Popustil sem pod pritiskom Baterija še ni sneta, čeprav motor stoji že več kot mesec. zato sem probal, če sploh še užge. Hondič je kresnu ko smodnik, in ni blo druge kot narest neumnost. Se it pelat. Do morja pa nazaj, brez postanka, ker sm se bal teme. Pelat se je dalo kar okej. Ampak zrak je pač hladen. kakorkoli obrnemo. Kako velika napaka je bla to. . . . kljub popolni bojni opremi, me zdej že tri dni bolijo sinusi Užas.

Je na uri kazalo že 12.30, ko sem se spravil pokonci iz postelje in ravno v tistem času se je sonček prebil skozi oblake in tudi pri nas veselo posvetil pa mi ni dalo miru in spet sem skočil na darsovo stran s kamerami pogledat, kako je s cestami in v kateri konec naše Kure se je za odpeljati. Hmmmm, Primorska seveda, vse se je bleščalo v soncu, le stopinj bi blo lahko za spoznanje več... ^_^ Ob pol drugi uri sem jo že veselo mahal proti Ljubljani, doma je kazal termometer zadovoljivih 9°C in proti morju bi jih moralo biti še več. (pobožne želje) Do Logatca standardno po stari cesti, skozi Grčarevec me je pa hotlo že mal zebsti pa sem mal dvignil tempo, da se mal pogrejem in kmalu sem parkiral motor na ÖMV v Postojni, kjer zagledam najprej znan motor in potem še znanega lastnika letega. Lojz se je že "martinčkal" zunaj pred lokalom. Prisedem, živjo, živjo, naročim kavo in začneva debato, kam bi se dalo naprej... "Jst ne grem nikamor", je reku in res ni dajal občutka, da se mu pelje še kam naprej, ampak po polurnem prepričevanju, da ni tko slabo in da je res škoda tko lepega dneva, sem ga le prepričal in sva jo potegnila do Kozine, tam pa naprej proti Trstu, Krvavi Potok, Bazovica in evo ga, Trst. Sicer je termometer kazal vso pot iz Postojne borih 3°C, v Trstu pa celih 8°C in na povratku, ko sva se ustavila spet na ÖMV v Postojni celih 2°C. Ja hladno je blo in skozi Grčarevec je termometer pokazal okroglih 0°C in za nameček naju je ujela še tema. Ampak sva zmagala in se srečno vrnila domov na toplo... Lojz, hvala za tole furco!

Namesto, da bi od veselja, k si lahko na daleč napaseš oči, skakal do stropa .... ti tkole . Ampak težko obljubim, da bom dala mir, čeprav mi počasi zmanjkuje dopusta. Se mi ponuja rešitev in ... ja, božansko bi blo , če mi (z nekaj truda) uspe. Ah, tisti vremenar (?) naj te ne skrbi preveč. Bil je le prijazen dečko, ki je odgovoril na nešteto mojih vprašanj. Na glavi je mel kapo in resnebivedelakakšnebarve oči. Imena mi ni zaupal, sem pa lahko z njegovim daljnogledom opazovala gornika, ki se je ravno vračal z Malega Triglava. Hlače SMB barve. In imaš prav, če je gor samo en vremenar, potem to ni bil on (ampak tisti drugi stric). Sva se pa nasmejala na račun hišne številke. Je rekel, da si bo enkrat privoščil naivnega poštarja (poštarji, tega ne brat! ) in naročil premog ali kurilno olje na Triglavsko cesto 93. Pa da vidi, kako se misija nemogoče konča .

In še nekaj čisto svežih utrinkov: 1. Kalvarija, Vrh Snežne konte (2342m) in 3glav kot na dlani 2. ... vodi me pot v daljavo ... 3. preprosto, a tako čudovito 4. končnoooo ... Triglavska cesta 93 (2515m) 5. Kapela Marije Snežne, pogled proti Rži (2538m) 6. prav lahek ni bil 7. še nekaj korakov, pa bom na Velikem Draškem vrhu .) Na Kredarici sva se tisti dan potikala le dva. Prvi je že ponoči dihal višinski zrak, ker si je zaželel priti najvišje , jaz sem prisopihala iz doline Krme dopoldne. In mislim, da dva vremenarja, to pa je bilo po besedah enega od njinu vse ... res nobene pretirane gužve :grrr . Kakšen sonček :D , ne moreš verjet. Dolina v oblakih do ene 800m, na vrhu pa prijetnih par stopinj in brezvetrje. Eden od vremenarjev je že vedel, kaj mi poleg božanja ungatamgor in krasnih razgledov še manjka .... in se vrnil z ležalnikom v roki. Hahah, se mi je smejalo, saj sem imela občutek, da so se tisti dan nebesa spustila na Kredarico . Mi bo ostal v spominu ... tako ležalnik kot tudi cel kup drobiža, ki mi ga je vremenar vrnil za popotnico v dolino. šele zdaj sem dobila preblisk, da me je verjetno prav ta vlekel dol tako hitro, sem ene parkrat še samo sebe prehitela :naughty: .

Komaj čakam, da bo po hribih spet natrosilo snega. In da bo zgledalo vsaj približno tako kot tri tedne nazaj blizu Doma na Komni (1520m). Le kdo bi si mislil ... teden dni kasneje je na Kamniškem sedlu (1903m) presenetila že prava pomlad .

Hvalabogu za darsove kamere po Sloveniji! Sem preveril stanje na naših cestah in vidim, ja je pri nas na Gorenjskem lepo in sončno. Hitro se napravim in skok do Bohinja... Vmes pa postanek na Bledu, samo za dokaz, kako je izgledalo.

no comment.

Fočk Conti Traffic drži do roba

Umetnica .) Včeraj sem zopet prišel v konflikt (?) s tehnologinjo, vendar ona tega ni opazila. Vnašanje podatkov v excelovo tabelo me je tako prevzelo (?), da sem se takoj po pavzi vrnil nazaj (zelo verjetno edini !!!) in podatke vnašal naprej. Čez nekaj časa se je v prostoru pojavila (?) tehnologinja in z ne prav prijetnim naglasom rekla: Da ne boste noter padu ... Jaz obiskujem psihiatra, nekateri pa so brez njega še vedno na svobodi ... Čez dobre pol ure pride na obisk moj "pivski kolega", s katerim bova kakšno rekla tudi na to temo ... Zopet se moram tudi malo pohvalit Takoj zjutraj sem prek interneta "plačal" 5 mojih in ravno toliko maminih položnic pri dveh različnih bankah. Torej, če ne za drugo, za bankirja bom še vedno lahko, ker s ciframi nimam, skoraj , nobenih težav ...

Fock 2x kje se pa skrivate zdaj ?

HIP HIP HURAAAA !!! Na koncu se moram še malo pohvaliti. Uspelo mi je "komentirati" vseh dvajset slik in mislim, da celo točno po dnevih ... Tokrat se bom vrnil na Sočo že v nedeljo zvečer, ker oba z mojo drago začneva službi (moja v narekovajih) v ponedeljek ob osmih zjutraj. Verjetno bom naslednji petek, malo pred kosilom, že vedel, kako in kaj bo z mojo službo v bodoče ??? Med današnjim vnašanjem števil v excel,tudi pomislil nisem na ....., toda služba ni samo vnašanje podatkov in zakaj mi je zdravnica (?) rekla, da vsaj pet let NIČ ... Sedaj pa končno lahko prižgem TV, saj sem ga na Soči pogrešal, ker so stoli v jedilnici čisto navadni leseni, kakor tudi v vseh "učilnicah", in ko več ur zapred sediš na njih, te že kar v redu boli .................................................................RIT ... :grim

Včeraj (četrtek) sem sestavljal ročne primeže iz desetih sestavnih delov, ki se po sestavi še "sprešajo". Jaz sem jih samo sestavljal in prav zaradi njih, oziroma mojega slikanja, je prišlo med mano in tehnologinjo do spora glede avtorskih pravic ... Saj bi še kakšno o prisluženem denarju, vendar rajši ne bom, ker nič ne vem ... :wacko:

V sredo sem "delal" spominski test z odgovri na vprašanja vezana na pravkar prebrani krajši tekst in zaradi "hrupa" (pogovori) me je terapevtka preselila v računalniški kabinet (?), ki sem ga za Motosvet seveda tujdi fotodokumentiral ... Poslikal sem samo "eno vrsto", tik za njo je še druga ...

V torek (?) sem pakiral (?) vabila na redni (?) sestanek tistih, kateri so oceno delovne sposobnosti že pustili za sabo. Mislim, da sem prav o tem že pisal, kako sem terapevtko učil, kako se A4 list pravilno upogne na tretjine ...

To je to..jutr grem kak kilometer narest..mi iz hepi..

Tako izgleda "računalniški center" v Marejetici, namenjen prosti uporabi in iz katerega sem "se oglašal", če sem se sploh kaj. Res se mi ne da raziskovati nazaj ...

Po tehtnem premisleku in z neskončnimi primerjavami ter s kančkom tveganja nabavil jakno in hlače OJ-Desert. Troslojna celoletna enduro-rally-adventure ali "kakorkoli že" moto obleka z veliko žepi, nepremočljivo membrano, velikimi zračniki, žepom in zankami za camelbak, udobna, itd..... Beps Trieste; jakna 179 eur, hlače 119 eur. Nabavil še škornje AXO Boxer za 99 eur. Vem, da ni priznana znamka in mogoče v kakšnih detaljih "ne tako dobra". Ampak z nakupom sem prezadovoljen in v kombinaciji podobleke (Lidl za cca 25 eur) primerno oblečen in zaščiten za (skoraj) vse vremenske pogoje. Razliko v ceni bolj priznanih znamk pa bom nesel arabcem npr. v Tunizijo ali Maroko.... Lp

Šnopc in jabolčna pita sta na voljo, vi trije samo zberte jajca in pridte magar u mojo vas.... Bom pa Še jaz nekaj resničnega napisala na temo o najbogatejŠem slovencu. Ne dolgo nazaj sem bila zaposlena v podjetju, ki ga vodi g. ČeŠko. Samo en mesec prodaje po telefonu mi je dal jasno sliko kako pokvarjeno se po novem vzgaja ljudi za zaslužek... Že od samega začetka sem jim več kot očitno Šla na "jetra" ker sem opozarjala, da je ta agresivna prodaja po telefonu mal neetična... To je bila edina služba, v katero sem vsak dan odhajala z veliko muko, saj sem vedela, da delam nekaj kar ni prav... Ni mi bilo problem vrteti jezik po telefonu ali se vključiti med zaposlene, večji in najpomembnejŠi problem je bil, da nisem imela vesti prodati izdelek ljudem, ki so mi poŠteno povedali, da so brezposelni, da so upokojenci... Še huje pa je bilo, ko se je kakŠna stranka razjezila, da naj že nahamo klicati... In poneumljati... Vendar vodilni so tiho zahtevali, da se v kot stisne vsakega... In tukaj se je zame končalo. Ne čudim se,da je to podjetje na samem vrhu... Spomnim se, da me je Šef enkrat nazjal ko mačka, naj se ne pogovarjam s sodelavci in naj se ne smejim, DA NAJ RAJE KLIČEM KER NAM MANJKA 2000 eur... Potem pa mi je v opravičilo ponudil piŠkote, jaz pa sem mu rekla:" NE HVALA!" In takoj za tem sem vstala in Šla na avtomat kupit svoje piŠkote in jih razdelila sodelavcem... In takrat smo se Še bolj smejali (seveda ko ga ni bilo v bližini)... SpraŠujem se, kje je vest in razum??? Sama prodajam slike, a kupci se sami zglasijo pri meni.... Nikdar nisem nikogar posiljevala s svojimi izdelki!!!! Do danes mi je bilo najbolj častno delati v žal propadlih podjetjih v mizarski delavnici in proizvodnji s keramiko... Ko so zaprli meni ljuba delovna mesta, mi je bilo priznam zelo hudo...

Samo to bom reku: YAMAHA :yea1:

Samo to bom reku: Honda .

ja, zanimivo bi nas bilo videti par akterjev petelinov skupaj... nažgemo in naskočimo pa u51, če bo res prišla mimo s šnopcem...

dons je bil tok lep dan :notworthy: . . . . .zato se je Ata Osa . . . . . spravu na kosilnico in odropotal na ride :evilgrin: . . . . .narest en fočk. nikoder žive duš . . . . . zato sm se odpravu v Postojno na omw na sreču sm sam enga motorista . . . . .pa še ta . . . . je tok veselo pozdravu . . . . .sm mislu da bo padu z motorja!

Čudovit potopis... http://www.go-faster.com/SS100.html

Kaj če bi ti šel probati ta motor namesto nakladanja? široki zračno hlajeni bokser ima nizko težišče, s štrlečimi cilindri ščiti noge, je učinkovit in ekonomičen itn. Ravno odsotnost vzdrževanja in hermetično zaprt sistem, ki je lahko izpostavljen veliki umazaniji, delata iz kardana ta hip najboljši sekundarni prenos za tak tip motorja. BMW-jevo kompletno vzmetenje (tele-lever..para-lever) skupaj z odličnim zavornim sistemom, predstavlja eno najboljših strani GS-a. Le vprašaj se, zakaj ljudje tako množično kupujejo GS-a in se ti bo morda kaj posvetilo. Ker pa je to tema o Versysu še enkrat ponavljam, vtakniti I4 iz sport tourerja v geštel funduro motorja se mi ne zdi nikakršna revolucija in ta motorin zaradi tega in tudi zaradi specifičnega designa, po mojem, ne bo dosegel neke velike popularnosti.

hvala, sem ga danes sam naredu in montiral xenon. Sistem deluje

Aja, sem hotel dodati. Od nekdaj trdim, da ima Mojstrana najdaljšo ulico. Začne se takoj pod Aljaževim spomenikom in do Aljaževega doma je dolga 11 km. Potem še 3 do pod stene in še mal čez Triglavske pode. Od oka ene 15 km. Si predstavljaš poštarja v Mojstrani, ko je tam ene leta 1962 dobil na pošto 20 kg paket za Triglavsko cesto 93 :blush: .

Kam poniknil? A mi je kdo sporočil kdaj in kje se dobimo? Kako pridemo do "kje" ... ? Kaj naj prinesem s seboj? Koliko časa računate, da bo vzelo srečanje? Na koga moramo računati? Oborožitev? Broj neprijatelja? Podrška vazduhoplovstva? Mogučnosti za taktičko povlačenje. :fredy: Sorry - jaz nimam nobenih info. Če se boste resno začeli dogovarjati o kakem srečanju bom prišel če bom le mogel. Zato pa, da ne bi spregledal - pa lepo, lepo prosim, da mi pošljete PS .. to potem dobim na mail.

http://www.facebook.com/#!/photo.php?v=10150366117398509 tudi Honda ni več to kar je bila :lol1: :lol1:

Jest lih nisem balerina, pa se čist normalno peljem na takem motorju, tko da brez skrbi :yes:

http://www.youtube.com/watch?v=xSqltwiGwNE

Lep sam :glare: prav nč Ducatiju podobn ... 1098 je se vedo top (men) Kam nej dam vamp na takem mopedu? Hudica...

Vam povem, da so najboljše črne.

obstaja adapter iz H4 na H7 žarnico? se ga dobi v avtotrgovini?

11. winter party MK Legends Forever,gasilski dom na Trebiji-poljanska dolina,1o december 2011. -live music -drink -food -striptease -možnost prenočitve........................... VABLJENI...................................

Veš.....draga umetnica.......mene so bili v stanju tut po 10x poklicat......pač, sem enkrat nekaj kupil preko njih.........nekaj mesecev, sem veselo prekinjeval klic.......potem pa mi je počil film........ne sprešuj.....kako sem nazjal.......ničkrivo uslužbenk......in še danes mi je žal zaradi tega. Vendar......vsi vemo kako se obogati.........ponujati ceneno kitajsko robo ob dobri reklami za dvojno ceno........al pa sesalce za....xx kratno ceno.......potem si pa kupiš Postojnsko jamo..........in ....... KUPUJEM KMETIJSKA ZEMLJIšČA, KI BODO PO NOVEM PUPU ZAZIDLJIVA. šIFRA : revež brez bogatega očeta župana

Evo, frišne slike od včerajšnjega obiska v Milanu.No, otroke dejte stran od računalnika, sledi pornografija na dveh kolesih :lol:

tut jaz ne morem vrjet kako lahko moški tangice nosjo

Pfff študenti Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de! Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli! Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de. Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli!

Ženski fenomen Hja… Problemi. Vsi jih imamo in vsi iščemo rešitve. Moški ne razumemo ženskih problemov. Ženske, ne moških. Pa imamo že po defaultu skupno lastnost. Nerazumevanje. Ne ravno najboljša, pa vendar, skupna lastnost. Pojem, predmet, ali karkoli že je. Pri slovnici nikoli nisem ravno blestel. Pa recimo, da je pojem. Pojem, ki že od nekdaj pomeni, eno izmed težjih uteži na »ali sva za skupaj« tehtnici. Če po nekaj zmenkih, ne najdeš skupnih lastnosti, se bojo zmenkarije verjetno kaj kmalu končale. Ali pa ne. Sto ljudi, sto čudi...Ali kot bi rekli bivši bratje »sto žena, dvesto sisa«. Ah, vedno mi uspe, zamislim si temo o kateri bi pisal in potem me že prvi stavek, ki vsebuje zanimivo besedno zvezo, pojem, lastnost - zavede in nastane pet vrstic nakladanja tja v en dan. O skupnih lastnostih. Pet vrstic. Kdo je sploh hotel razglabljati o skupnih lastnostih? Drugič, drugod. Gremo nazaj h problemom. Pa da ne bomo zopet zatavali. No, da ne bom zataval. Za vas se namreč ne bojim, berete kar pišem. Če berete. A berete? Skratka, moški problemi. Ne samo moji, ampak splošno znani. Seveda so povezani z ženskami, kakopak. Kdaj pa še niso bili? Mogoče ne tisti, ki so po naravi bolj tehnični. Tisti res niso. Ampak ja, veliko jih je, ki so povezani z nežnejšim spolom. In, da se ne boste predstavnice le tega, počutile napadene, naj vas že takoj na začetku potolažim. Niste neposredno krive. V večini primerov le posredno. Moški si jih namreč, čeravno zaradi vas, ustvarjamo sami. V razglabljanje o tem fenomenu, me je, glej ga zlomka, potisnilo stanje na, le kje drugje, kot: taraaaa, na FACEBOOKU. Nekaj vrstic višje sem vas še tolažil, s posrednostjo, kajne? Se opravičujem, danes ne boste krive samo posredno. Naneslo je tako, da je ta fenomen dejansko, bolj kot ne, neposredno v vas. Ob branju stanja na fb, sem doživel nekakšen flashback, deja-vu…Nekje sem to že slišal, ne samo enkrat. Čakaj, tudi zgodilo se mi je že, tudi ne samo enkrat. Torej nekaj resnice mora biti na tem. Če se dogaja redno in vsi to izkušnjo opisujemo na skoraj identičen način. Ja, nekaj je na tem. Pa, če se predstavnice nežnejšega spola strinjate ali pa me vse takoj označite za… Ne vem kaj, kakšno lepo besedo, ki mi bo pristajala, boste že našle. Pa, da stvar še malo začinim. V študentskih letih, pravzaprav ravno takrat, ko se mi je ta fenomen, ki raste na vašem in vpliva na naš zelnik, dogajal, bi rekel, da je problem v bistvu problem, dokler se ne zgodi. Ko se dogaja, je pravzaprav neverjetno ugoden. Ma kaj bom skromen. Ko se dogaja, sploh ni več problem ampak nekaj, kar bi, novopečeni študent-bruc, opisal kot raj na zemlji. Zakaj je problem, dokler se ne zgodi? Ker, vsi tisti, ki ta problem opisujejo, začnejo približno takole: »prej me nobena tut povohala ni, zdej pa…faak, nobenga mjra!«. Ja nekako tako. Vsak je že imel sušno obdobje. Kar se tiče žensk, da smo si na jasnem. O problemih s sušo v dolgih poletnih mesecih, bomo razglabljali na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, prav? Ja, sušno obdobje je sestavni del življenja. Če ga ne bi bilo, ne bi znali ceniti monsunov. Se vam že približno svita o čem bom, po stoštiridesetih besedah, končno začel pisati? Ne dolgo nazaj sem se, ravno o tem fenomenu, pogovarjal s kolegom. On je načel, jaz pa tudi nisem dolgo zaostajal. Ko sva ugotovila, da so najini izkušnji tako zelo podobni, sva raje temo zaprla in odprla n-to pivo. Ali pa sva naročila nov »gemišt sa bijelim«? Kaj pa vem, bilo je na morju, se ne bom niti pretvarjal, da se spominjam vsega. Se pa prav dobro spominjam te izkušnje. Bilo je ob začetku drugega letnika na naši ljubi fakulteti za elektrotehniko. Ja, res ne vem, če sem za čas bruca povsem zaužil študentsko življenje. Sploh pa ne, kar se tiče deklet. Nikoli ne bom pozabil, kako smo s kolegi v stanovanju, kjer je bila ena dvoposteljna soba in ena enoposteljna, slednjo določili za t.i. »fuksobo«. Če bo kdo domov pripeljal spremljevalko, mu bo pač ta soba na voljo. Oziroma ne »če« ampak »ko«. Ko bo kdo domov pripeljal… Samozavest serijsko. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da je »fuksoba« kmalu bila le še soba. Kot sem rekel, sušno obdobje. Če sem iskren tudi poletje ni bilo ravno rodovitno. Potem pa je počasi prišel oktober. Oba, sedaj že bivša, cimra sta se odločila, da življenje v prestolnici ni po njunem okusu. Meni pa eno sušno leto še ni ubilo upanja. Sem pa, stanovanje, daleč v Črnučah, kjer nam marsikdaj niti ni bilo do tega, da bi se usedli na trolo in se odpeljali v center, zamenjal za malo bližjega. Za Bežigradom. Spoznal nove cimre in novo študijsko leto se je lahko pričelo. Opustili smo celo poimenovanje sob. Kaj hočeš, človek odrašča. Že vselitvena zabava je potekala malo drugače, kot prejšnje leto. Dva cimra, že izkušena študenta, sta poskrbela za to. Da ne bo kdo mislil, da se tu govori že o ženskah. Malomorgen, kot bi rekel naš trenutni premier. Pijančevanje. Do konca in naprej. Petje partizanskih pesmi na balkonu stanovanja v sedmem nadstropju. Ob treh zjutraj. Vsi, ki se ob tem mogoče zgražate, imate prav, čisto prav. Ampak, kaj preveč vam ta »prav« ne koristi. Skratka, tako so potekali večinoma torki in srede. Vmes smo pridno hodili na predavanja, vaje in izpite. Preveč falirali res nismo. Smo pa zaužili to o čemer vsa Slovenija govori in obsoja, kadar beseda nanese na študentarijo. Ja, deklet pa še vedno ni, vsaj v izobilju ne. Ne bom pozabil kolega, ki je prišel do mene za šank – ja tam mi res ni bilo hudega – in mi pravi: »uaaa, stari…eno sm za r't prjel pa me je prov nagravžn nazaj in to za j…«… »Ooo, carsk, a sm lhk tvoj prjatu? – Aja sej sm že in zdele me je zarad tega mal sram – dej se parkiri, dej za pjr pa ne govor takih bedarij, d te ne bo kdo slišu!« Ja, tako je bilo… Dokler se lepega večera ni odprlo tudi meni. Za kolega me niti ni zanimalo, koliko jih je še prijel ali pa one njega. Če mu je v ponos, tudi prav. Ja odprlo se mi je. Najprej na lokalni zabavi, še isti večer v mestu – ali kakorkoli lahko imenujemo Hrastnik v primerjavi z Ljubljano. Pa naj bo mesto. Saj ima celo semafor – kadar popravljajo cesto. Zanimivo, prej par mesecev nič, sedaj pa kar…ah ja dovolj za en večer. Tudi vsem znani ženskarji, bi se pohvalili s tako številko. Mogoče. No, le da bi oni verjetno speljali stvar do konca, jaz pa sem bil zadovoljen že samo z … V glavnem brez »gasa«. Amater pač. Vendarle pa visoka doza ego-boosta, kar pa samo po sebi še ni imelo vpliva. Vsaj ne, ko smo v torek zopet začeli s pohodi po glavnem mestu. Ko pa so bile sobote enkrat rezervirane za prvo izmed zgoraj omenjenih pa sem verjetno tudi v velemestu začel oddajati vonj po zasedenem. Tisti meseci so uradno veljali za prekinitev suše. Ne rečem, da sem ponosen na to, da sem marsikateri dežni kaplji z veseljem podlegel. Pa kaj, bil sem mlad. šele kakšno leto po tistem sem se zavedel, kaj je ljubezen. Pomembno je, da sem se. Mar ne? Tudi o tem sem že pisal zgodbice…Pa o teh, kdaj drugič. Kar pa že od samega začetka želim povedati je, da vas, drage moje, neizmerno privlači vonj zasedenega moškega. Pa poimenujte to kakor hočete: problem, fenomen, misterij, bedarija...? Pravzaprav lahko skličete celo konferenco. Ta čas pa se, sigurno kje, odvija debata: »prej me nobena tut povohala ni, zdej pa…faak, nobenga mjra!«.

Sej bi ti povedu, da so med Postojno in Planino, sam niso za norce

Danes sem se odpravil najprej obut Z-eja v nove copate (BT 023 M+S...za zimo ), nato sem jih malo po Krasu zdrajsal. Po končanem utekanju gum, pa sem pa odvandral na načrtovano destinacijo...jadranska magistrala. Ovinki so kar pasali, prometa malo nič. Edini policaji, ki sem jih vidu so bli v Karlobagu na kofetu. Naredu cca. 513km. Še slike:

Tole je sicer tema o GG, no pa vendarle ... kakor pa je že napisano pred mano, pa je bila tudi na GG-ju ta vikend precej podobna situacija. BTW: Silveretta je bila 14. avgusta taka, kot mora biti:

Ja, imela sva vsak svojo petardo in ja bilo je svetovno. Zdaj imava otroka in bova kupila samo 1 motor (recesija pa to :xx: ). Ampak še vedno dopuščava možnost, da bova enkrat spet imela vsak svoj motor