Dvorana slavnih

mal čez dve je bla ura, ko sm Lojza vidu (pa ga nisem prepoznal, ker nima več rossi replice ) na Ravbarkomandi, Tebe pa v Grčarevcu. MojaMoja&jaz sva se vračala domov že po trdni temi, ko sva vaju srečala na vrhu rid. Mal noro se mi zdi use skupej Ko sem v torek prišel z EICME, me je v sredo dotolklo. Popustil sem pod pritiskom Baterija še ni sneta, čeprav motor stoji že več kot mesec. zato sem probal, če sploh še užge. Hondič je kresnu ko smodnik, in ni blo druge kot narest neumnost. Se it pelat. Do morja pa nazaj, brez postanka, ker sm se bal teme. Pelat se je dalo kar okej. Ampak zrak je pač hladen. kakorkoli obrnemo. Kako velika napaka je bla to. . . . kljub popolni bojni opremi, me zdej že tri dni bolijo sinusi Užas.

Je na uri kazalo že 12.30, ko sem se spravil pokonci iz postelje in ravno v tistem času se je sonček prebil skozi oblake in tudi pri nas veselo posvetil pa mi ni dalo miru in spet sem skočil na darsovo stran s kamerami pogledat, kako je s cestami in v kateri konec naše Kure se je za odpeljati. Hmmmm, Primorska seveda, vse se je bleščalo v soncu, le stopinj bi blo lahko za spoznanje več... ^_^ Ob pol drugi uri sem jo že veselo mahal proti Ljubljani, doma je kazal termometer zadovoljivih 9°C in proti morju bi jih moralo biti še več. (pobožne želje) Do Logatca standardno po stari cesti, skozi Grčarevec me je pa hotlo že mal zebsti pa sem mal dvignil tempo, da se mal pogrejem in kmalu sem parkiral motor na ÖMV v Postojni, kjer zagledam najprej znan motor in potem še znanega lastnika letega. Lojz se je že "martinčkal" zunaj pred lokalom. Prisedem, živjo, živjo, naročim kavo in začneva debato, kam bi se dalo naprej... "Jst ne grem nikamor", je reku in res ni dajal občutka, da se mu pelje še kam naprej, ampak po polurnem prepričevanju, da ni tko slabo in da je res škoda tko lepega dneva, sem ga le prepričal in sva jo potegnila do Kozine, tam pa naprej proti Trstu, Krvavi Potok, Bazovica in evo ga, Trst. Sicer je termometer kazal vso pot iz Postojne borih 3°C, v Trstu pa celih 8°C in na povratku, ko sva se ustavila spet na ÖMV v Postojni celih 2°C. Ja hladno je blo in skozi Grčarevec je termometer pokazal okroglih 0°C in za nameček naju je ujela še tema. Ampak sva zmagala in se srečno vrnila domov na toplo... Lojz, hvala za tole furco!

Namesto, da bi od veselja, k si lahko na daleč napaseš oči, skakal do stropa .... ti tkole . Ampak težko obljubim, da bom dala mir, čeprav mi počasi zmanjkuje dopusta. Se mi ponuja rešitev in ... ja, božansko bi blo , če mi (z nekaj truda) uspe. Ah, tisti vremenar (?) naj te ne skrbi preveč. Bil je le prijazen dečko, ki je odgovoril na nešteto mojih vprašanj. Na glavi je mel kapo in resnebivedelakakšnebarve oči. Imena mi ni zaupal, sem pa lahko z njegovim daljnogledom opazovala gornika, ki se je ravno vračal z Malega Triglava. Hlače SMB barve. In imaš prav, če je gor samo en vremenar, potem to ni bil on (ampak tisti drugi stric). Sva se pa nasmejala na račun hišne številke. Je rekel, da si bo enkrat privoščil naivnega poštarja (poštarji, tega ne brat! ) in naročil premog ali kurilno olje na Triglavsko cesto 93. Pa da vidi, kako se misija nemogoče konča .

In še nekaj čisto svežih utrinkov: 1. Kalvarija, Vrh Snežne konte (2342m) in 3glav kot na dlani 2. ... vodi me pot v daljavo ... 3. preprosto, a tako čudovito 4. končnoooo ... Triglavska cesta 93 (2515m) 5. Kapela Marije Snežne, pogled proti Rži (2538m) 6. prav lahek ni bil 7. še nekaj korakov, pa bom na Velikem Draškem vrhu .) Na Kredarici sva se tisti dan potikala le dva. Prvi je že ponoči dihal višinski zrak, ker si je zaželel priti najvišje , jaz sem prisopihala iz doline Krme dopoldne. In mislim, da dva vremenarja, to pa je bilo po besedah enega od njinu vse ... res nobene pretirane gužve :grrr . Kakšen sonček :D , ne moreš verjet. Dolina v oblakih do ene 800m, na vrhu pa prijetnih par stopinj in brezvetrje. Eden od vremenarjev je že vedel, kaj mi poleg božanja ungatamgor in krasnih razgledov še manjka .... in se vrnil z ležalnikom v roki. Hahah, se mi je smejalo, saj sem imela občutek, da so se tisti dan nebesa spustila na Kredarico . Mi bo ostal v spominu ... tako ležalnik kot tudi cel kup drobiža, ki mi ga je vremenar vrnil za popotnico v dolino. šele zdaj sem dobila preblisk, da me je verjetno prav ta vlekel dol tako hitro, sem ene parkrat še samo sebe prehitela :naughty: .

Komaj čakam, da bo po hribih spet natrosilo snega. In da bo zgledalo vsaj približno tako kot tri tedne nazaj blizu Doma na Komni (1520m). Le kdo bi si mislil ... teden dni kasneje je na Kamniškem sedlu (1903m) presenetila že prava pomlad .

Hvalabogu za darsove kamere po Sloveniji! Sem preveril stanje na naših cestah in vidim, ja je pri nas na Gorenjskem lepo in sončno. Hitro se napravim in skok do Bohinja... Vmes pa postanek na Bledu, samo za dokaz, kako je izgledalo.

no comment.

Fočk Conti Traffic drži do roba

Umetnica .) Včeraj sem zopet prišel v konflikt (?) s tehnologinjo, vendar ona tega ni opazila. Vnašanje podatkov v excelovo tabelo me je tako prevzelo (?), da sem se takoj po pavzi vrnil nazaj (zelo verjetno edini !!!) in podatke vnašal naprej. Čez nekaj časa se je v prostoru pojavila (?) tehnologinja in z ne prav prijetnim naglasom rekla: Da ne boste noter padu ... Jaz obiskujem psihiatra, nekateri pa so brez njega še vedno na svobodi ... Čez dobre pol ure pride na obisk moj "pivski kolega", s katerim bova kakšno rekla tudi na to temo ... Zopet se moram tudi malo pohvalit Takoj zjutraj sem prek interneta "plačal" 5 mojih in ravno toliko maminih položnic pri dveh različnih bankah. Torej, če ne za drugo, za bankirja bom še vedno lahko, ker s ciframi nimam, skoraj , nobenih težav ...

Fock 2x kje se pa skrivate zdaj ?

HIP HIP HURAAAA !!! Na koncu se moram še malo pohvaliti. Uspelo mi je "komentirati" vseh dvajset slik in mislim, da celo točno po dnevih ... Tokrat se bom vrnil na Sočo že v nedeljo zvečer, ker oba z mojo drago začneva službi (moja v narekovajih) v ponedeljek ob osmih zjutraj. Verjetno bom naslednji petek, malo pred kosilom, že vedel, kako in kaj bo z mojo službo v bodoče ??? Med današnjim vnašanjem števil v excel,tudi pomislil nisem na ....., toda služba ni samo vnašanje podatkov in zakaj mi je zdravnica (?) rekla, da vsaj pet let NIČ ... Sedaj pa končno lahko prižgem TV, saj sem ga na Soči pogrešal, ker so stoli v jedilnici čisto navadni leseni, kakor tudi v vseh "učilnicah", in ko več ur zapred sediš na njih, te že kar v redu boli .................................................................RIT ... :grim

Včeraj (četrtek) sem sestavljal ročne primeže iz desetih sestavnih delov, ki se po sestavi še "sprešajo". Jaz sem jih samo sestavljal in prav zaradi njih, oziroma mojega slikanja, je prišlo med mano in tehnologinjo do spora glede avtorskih pravic ... Saj bi še kakšno o prisluženem denarju, vendar rajši ne bom, ker nič ne vem ... :wacko:

V sredo sem "delal" spominski test z odgovri na vprašanja vezana na pravkar prebrani krajši tekst in zaradi "hrupa" (pogovori) me je terapevtka preselila v računalniški kabinet (?), ki sem ga za Motosvet seveda tujdi fotodokumentiral ... Poslikal sem samo "eno vrsto", tik za njo je še druga ...

V torek (?) sem pakiral (?) vabila na redni (?) sestanek tistih, kateri so oceno delovne sposobnosti že pustili za sabo. Mislim, da sem prav o tem že pisal, kako sem terapevtko učil, kako se A4 list pravilno upogne na tretjine ...

To je to..jutr grem kak kilometer narest..mi iz hepi..

Tako izgleda "računalniški center" v Marejetici, namenjen prosti uporabi in iz katerega sem "se oglašal", če sem se sploh kaj. Res se mi ne da raziskovati nazaj ...

Po tehtnem premisleku in z neskončnimi primerjavami ter s kančkom tveganja nabavil jakno in hlače OJ-Desert. Troslojna celoletna enduro-rally-adventure ali "kakorkoli že" moto obleka z veliko žepi, nepremočljivo membrano, velikimi zračniki, žepom in zankami za camelbak, udobna, itd..... Beps Trieste; jakna 179 eur, hlače 119 eur. Nabavil še škornje AXO Boxer za 99 eur. Vem, da ni priznana znamka in mogoče v kakšnih detaljih "ne tako dobra". Ampak z nakupom sem prezadovoljen in v kombinaciji podobleke (Lidl za cca 25 eur) primerno oblečen in zaščiten za (skoraj) vse vremenske pogoje. Razliko v ceni bolj priznanih znamk pa bom nesel arabcem npr. v Tunizijo ali Maroko.... Lp

Šnopc in jabolčna pita sta na voljo, vi trije samo zberte jajca in pridte magar u mojo vas.... Bom pa Še jaz nekaj resničnega napisala na temo o najbogatejŠem slovencu. Ne dolgo nazaj sem bila zaposlena v podjetju, ki ga vodi g. ČeŠko. Samo en mesec prodaje po telefonu mi je dal jasno sliko kako pokvarjeno se po novem vzgaja ljudi za zaslužek... Že od samega začetka sem jim več kot očitno Šla na "jetra" ker sem opozarjala, da je ta agresivna prodaja po telefonu mal neetična... To je bila edina služba, v katero sem vsak dan odhajala z veliko muko, saj sem vedela, da delam nekaj kar ni prav... Ni mi bilo problem vrteti jezik po telefonu ali se vključiti med zaposlene, večji in najpomembnejŠi problem je bil, da nisem imela vesti prodati izdelek ljudem, ki so mi poŠteno povedali, da so brezposelni, da so upokojenci... Še huje pa je bilo, ko se je kakŠna stranka razjezila, da naj že nahamo klicati... In poneumljati... Vendar vodilni so tiho zahtevali, da se v kot stisne vsakega... In tukaj se je zame končalo. Ne čudim se,da je to podjetje na samem vrhu... Spomnim se, da me je Šef enkrat nazjal ko mačka, naj se ne pogovarjam s sodelavci in naj se ne smejim, DA NAJ RAJE KLIČEM KER NAM MANJKA 2000 eur... Potem pa mi je v opravičilo ponudil piŠkote, jaz pa sem mu rekla:" NE HVALA!" In takoj za tem sem vstala in Šla na avtomat kupit svoje piŠkote in jih razdelila sodelavcem... In takrat smo se Še bolj smejali (seveda ko ga ni bilo v bližini)... SpraŠujem se, kje je vest in razum??? Sama prodajam slike, a kupci se sami zglasijo pri meni.... Nikdar nisem nikogar posiljevala s svojimi izdelki!!!! Do danes mi je bilo najbolj častno delati v žal propadlih podjetjih v mizarski delavnici in proizvodnji s keramiko... Ko so zaprli meni ljuba delovna mesta, mi je bilo priznam zelo hudo...

Samo to bom reku: YAMAHA :yea1:

Samo to bom reku: Honda .

ja, zanimivo bi nas bilo videti par akterjev petelinov skupaj... nažgemo in naskočimo pa u51, če bo res prišla mimo s šnopcem...

dons je bil tok lep dan :notworthy: . . . . .zato se je Ata Osa . . . . . spravu na kosilnico in odropotal na ride :evilgrin: . . . . .narest en fočk. nikoder žive duš . . . . . zato sm se odpravu v Postojno na omw na sreču sm sam enga motorista . . . . .pa še ta . . . . je tok veselo pozdravu . . . . .sm mislu da bo padu z motorja!

Čudovit potopis... http://www.go-faster.com/SS100.html

bog ne daj mesati HID in steklo, bos se ubil kakega nasproti vozecega.. ce imas ksenonko v H4 zarometu upam da te na cesti nikoli ne srecam. verjemi da sem temu projektu posvetil en teden mojega zivljenja, in kljub moji raziskovalni in inovativni naravi in sposobnostim se ni izslo niti priblizno tako kot bi se moralo. In glede na to da si v sosednji temi spraseval kaj pomeni 4300K in kaj 6000K si upam z gotovostjo trditi da se tudi tebi ni nikakor izslo, in da izraz "deluje" pomeni samo in izkljucno to, da oddaja svetlobo. Kakega uporabnega vzorca ki NE MOTI nasproti vozecih pa tole ne more imeti.

Kaj če bi ti šel probati ta motor namesto nakladanja? široki zračno hlajeni bokser ima nizko težišče, s štrlečimi cilindri ščiti noge, je učinkovit in ekonomičen itn. Ravno odsotnost vzdrževanja in hermetično zaprt sistem, ki je lahko izpostavljen veliki umazaniji, delata iz kardana ta hip najboljši sekundarni prenos za tak tip motorja. BMW-jevo kompletno vzmetenje (tele-lever..para-lever) skupaj z odličnim zavornim sistemom, predstavlja eno najboljših strani GS-a. Le vprašaj se, zakaj ljudje tako množično kupujejo GS-a in se ti bo morda kaj posvetilo. Ker pa je to tema o Versysu še enkrat ponavljam, vtakniti I4 iz sport tourerja v geštel funduro motorja se mi ne zdi nikakršna revolucija in ta motorin zaradi tega in tudi zaradi specifičnega designa, po mojem, ne bo dosegel neke velike popularnosti.

Aja, sem hotel dodati. Od nekdaj trdim, da ima Mojstrana najdaljšo ulico. Začne se takoj pod Aljaževim spomenikom in do Aljaževega doma je dolga 11 km. Potem še 3 do pod stene in še mal čez Triglavske pode. Od oka ene 15 km. Si predstavljaš poštarja v Mojstrani, ko je tam ene leta 1962 dobil na pošto 20 kg paket za Triglavsko cesto 93 :blush: .

A veš kaj, pejd se solit.....mi delaš taaakkeeeee gušte......ah. Daj povej kaj več o vremenarju....gori so en vremenar, pa en asistent in ta je iz naše firme (uniforma). Frenk, Rado al pa Zvone. Jih tolk dobr poznam, da vem, zakaj je bil toliko prijazen (tisti, ki je bil takrat na izmeni). Drugače pa....kapo dol....tolk izletov v kratkem času..... lp iz v...j...ne.

Očisti in namaži, da ne zrjavi. Jst uporabljam kar svetilni petrolej in deluje super. Glede WD40 so ble že obsežne debate-wd namreč lahko škodi gumi tako da možno da lahko poškoduje tudi o in x ringe ketne.

Lep sam :glare: prav nč Ducatiju podobn ... 1098 je se vedo top (men) Kam nej dam vamp na takem mopedu? Hudica...

Vam povem, da so najboljše črne.

jest sam z enim učem gledam v tisto smer..

11. winter party MK Legends Forever,gasilski dom na Trebiji-poljanska dolina,1o december 2011. -live music -drink -food -striptease -možnost prenočitve........................... VABLJENI...................................

Tokrat sem bil "nastanjen" (?) v tretjem nadstropju, v dvoposteljni sobi, s približno 11 let mlajšim "sotrpinom", doma nekje iz Kopra (?), ki je tudi na oceni, zaradi preživete možganske kapi ... Oznaka (?? najine sobe Moja postelja Pogled skozi okno Obkroženi okni najinega cimra

Veš.....draga umetnica.......mene so bili v stanju tut po 10x poklicat......pač, sem enkrat nekaj kupil preko njih.........nekaj mesecev, sem veselo prekinjeval klic.......potem pa mi je počil film........ne sprešuj.....kako sem nazjal.......ničkrivo uslužbenk......in še danes mi je žal zaradi tega. Vendar......vsi vemo kako se obogati.........ponujati ceneno kitajsko robo ob dobri reklami za dvojno ceno........al pa sesalce za....xx kratno ceno.......potem si pa kupiš Postojnsko jamo..........in ....... KUPUJEM KMETIJSKA ZEMLJIšČA, KI BODO PO NOVEM PUPU ZAZIDLJIVA. šIFRA : revež brez bogatega očeta župana

Evo, frišne slike od včerajšnjega obiska v Milanu.No, otroke dejte stran od računalnika, sledi pornografija na dveh kolesih :lol:

tut jaz ne morem vrjet kako lahko moški tangice nosjo

Pa še mojih nekaj besed na temo Berik-ov. Na začetku sezone 2005 sem na sejmu v Nemčiji kupil prvega Berik-a. Takrat pri nas še dokaj neznana znamka, edina referenca je bila, da jih šiva ista firma kot Arlen Ness in sem si rekel pa dajmo preizkusit. Cena je bila atraktivna napram Alpinestars in Dainese. Kombinezon sem dodobra zgonil skozi 4 sezone in dobrih 60.000km, brez poškodb je prenesel tudi en padec in en zdrs. V glavnem izkušnje so bile več kot pozitivne. Po štirih sezonah pa me je premamila zimska akcijska ponudba Berik-ov in sem se odločil za zamenjavo. Stari kombinezon je bil še v tako dobrem stanju, da sem ga celo uspel (seveda za simbolično ceno) prodati. No z novim pa takšne sreče ni bilo. Kljub temu, da je bila znamka ista, deluje kot da bi bil malo na hitro sešit skupaj. Stari je imel recimo usnje na rokavih zarobljeno in so bili robovi zaščiteni pred cefranjem, pri novem sta bila dva kosa usnja položena skupaj in samo zašita. Ok, to so kozmetične malenkosti zaradi katerih se načeloma ne bi ravno sekiral preveč. Po eni sezoni so ponekod začeli odstopati šivi. Najprej na nepomembnih mestih kot na primer na koncu rokava. Po koncu druge sezone pa so začeli popuščati šivi na stegnu in pri zadrgah. Kobinezon ima za sabo slabih 20.000km zgleda pa bolj zdelan kot prejšnji, ki jih je prebrodil 3x toliko. Razlika med prvim in drugim Berik-ovim kombinezonom je kot noč in dan. In se sprašujem ali se je Berik v nekaj letih na splošno tako poslabšal ali pa mogoče k nam pride opazno manj kvalitetna roba kot v Nemčijo. 3 leta nazaj Berik-a nisem mogel prehvaliti, no sedaj pa je izkušnja popolnoma nasprotna. Berik-a osebno ne kupim več pa akcije gor ali dol.

Pfff študenti Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de! Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli! Pfff študenti. Že tri leta plačujem davke, da lahko ti obiskujejo šanke po večjih slovenskih mestih. Pa naj mi še kdo reče, da ne marajo predavanj. Uživajo ob njih, le da so ta drugačne narave, kot si jih mi, odgovorni državljani, predstavljamo. Tudi vloge menjajo pogosteje. Nekaj časa poslušatelj, nekaj časa predavatelj. Teme pa podobne tistim, ki se jim drugi MOGOČE predamo kakšno soboto pa še to le enkrat na mesec. Pijača, ženske, motorji in podjebavanje (se opravičujem izrazu – ampak tak mamo) eden drugega. Ampak ne, med nami se to dogaja le na vsake par tednov. Ti študenti pa… Vsak sleherni dan. Ok, v nedeljo in ponedeljek počivajo. Saj morajo, reveži. Če so že od torka pijani. Vsem, ki imajo povprečno oceno pod 8 bi bilo potrebno vzeti štipendijo. Staršem pa prepovedati financiranje takšnih falirancev. Naj se spravijo delat. Takoj. Brez pomislekov. Pa ja de. Sem normalen, da takšne pišem? Rad si mislim, da sem. Zato moram vse zadrteže, ki se mogoče strinjate z uvodom, globoko razočarati. Upam, da vas res ni veliko, ki bi se strinjali z napisanim. Se opravičujem, ampak sam še vedno dobim purjo kolt, kot bi rekla znana voditeljica resničnostnega šova – čeprav pred tem sploh ni bila znana. Ampak ok, je…Znana. Ah, že tavam. Pa ne bom. No ja, purjo kolt dobim, kadarkoli se znajdem v pogovoru s kakšnim novopečenim brucem ali brucko. V spomin se mi namreč potiho prikradejo vse prigode med letoma 2004 in 2005, ko sem preživljal in doživljal vso slast tako opevanega študentskega življenja. Pa mogoče niso ravno prigode tiste, ki imajo največjo vrednost. Slast se skriva v časovnem ali pa frekvenčnem prostoru (teh relacij, ki sta si jih nekoč izmislila gospoda Fourier in Laplace nisem nikoli povsem razumel – no vidite, nekaj pa mi je le ostalo tudi s klopi iz fakultete). Ali pa v obeh, časovnem in frekvenčnem. Slast študentskega življenja in njega prigod se skriva ravno v tem, da smo si jih lahko privoščili kadarkoli in kolikokrat smo si pač želeli. Četudi teh prigod ni ravno za cel roman pa jim daje čar ravno ta nepogojenost. Niso bile pogojene ne s časom, ne s frekvenco kakor tudi ne s krajem. Če nam je, ko smo zjutraj stopili iz slavne šestke, bolj prijal pogled na »Volto – caffe«. Smo pač zavili tja. Se tam zasedeli, spili pirčkov, toliko, kolikor nam je pač pasalo in šli…Kam? Ah že kam. Kamor nam je pasalo. Na faks? Ma ne ga srat. Tisti dan ne. Toliko pa smo že bili odgovorni, da smo vedeli, da štrom in pijača ne gresta skupaj. Prečekirat še druge natakarice? Seveda! Kar za nosom… Ta nikoli ne zgreši. Pa smo šli, od bifeja do bifeja. Nekaj časa je bila zelo popularna neka baraka čudnega izgleda, ki se je imenovala »Lizin vrt« in to zelo blizu rektorjeve rezidence. Se mi zdi, da nasproti Drame. Ah kaj pa vem… Vrt, to definitivno ni bil. Lize pa prav tako nisem nikoli videl. Stregel je neurejen moški srednjih let, kar se mu je na trenutke tudi poznalo, saj so njegove izjave in naperjenost proti mlajšim fantom jasno kazale na neko krizo. Fouš je bil, kaj mu naj. Verjetno se že sprašujete zakaj smo zahajali tja, če ni bilo ne vrta, ne Lize, povrhu vsega pa še zafrustriran lastnik. Zakaj? Preprosto. Pivo je bilo v »Lizinem vrtu« krepko cenejše kot povsod drugod v velemestu. Tudi »Lize« nismo potrebovali, saj je iz trole vsake par minut izstopila kakšna ornk Liza, na kateri smo si lahko napasli oči. Sploh ne vem, če je kdo v tistih časih pogledoval na uro. Mogoče, res mogoče, se je kdaj v družbi znašel kdo, ki še ni dojel našega tihega sporazuma, da med takšno vrsto relaksacije ni vljudno omenjati ure ali še slabše, ure predavanj. »Ne prbiji, k se nam bo zaluštal bomo pa šli, če dons, dons, če ne pa jutr! Kolk pa lhk predelajo v tistih parih urcih, k nas ne bo? Jst pjra pač ne mislem zarad tega eksat, pa če mi bo pasal bom še enga naroču, ok!?« »Ej dej tukile še eno rundo.« Najbolj so se takšne turneje prilegle, ko je zima počasi skrila svoje kremplje in so prvi močnejši sončni žarki začeli ogrevati ozračje. Pa tudi pozimi nam ni bilo hudega, le, da so bili za zimske postojanke bolj primerni, zaprti, ogrevani prostori. Kar pa Lizin vrt, vsekakor ni bil. Pač smo takrat za pivo plačevali malo več. Pa nam ni bilo hudega. Saj se to res ni dogajalo vsakodnevno, da bi moral kdo bankrotirati zaradi tega. Je pa bilo jasno, da bi se lahko, če bi se hotelo. In to je tista stvar, zaradi katere dobim kurjo polt ob mislih na študentsko življenje. Svoboda! Sedaj imam službo. Denarja je več, pa mi ga prav tako ne ostaja ravno na pretek. Lahko si vzamem dopust in privarčevano poženem na morju ali kjerkoli drugje… So prednosti. Pa vendar moram vsako jutro pravočasno vstati, se (priseben) usesti v avto in odpeljati… Ne kamor hočem, ampak naravnost v službo. Lahko si želim, da bi tisti trenutek zavil drugam in šel v službo pač naslednji dan…Ampak ne morem, ne smem. In ravno v tem je čar študentarije. Če se le zavedaš zdrave frekvence, da študij preveč ne trpi in da boš lahko to počel tudi naslednje leto, potem… Lahko! Kadarkoli, kolikokrat hočeš, kjerkoli, s komerkoli in nenazadnje…skoraj karkoli!

Še ena nedelja... Še ena nedelja na motorju. Odkar smo na koledarju obrnili list in začeli zadnjo četrtino leta, nas vreme neverjetno razvaja s soncem. Cel september, čudovito vreme. Le ena stvar mi ga narahlo kvari. Čas izpitov. Ja, ob dnevih, ko bi v mojih mislih morale tavati le razno razne enačbe in tisočineno elektronsko vezje, moji možgani raje vklopijo center za nakladanje. Zaradi tega so juniji, septembri in januarji, Še vedno rezervirani za Študij, čeprav bi moral diplomirati že pred parimi leti. Hja, če bi izbral pravo fakulteto, bi mi mogoče že uspelo. Ampak kar je, je in nekaj izpitov pred koncem, pač ne bom metal puŠke v koruzo. Sicer pa takŠno onesnaževanje koruznih polj niti ni v moji naravi. Če sem se že spravil v to naravoslovje, če sem se že zaposlil v tej smeri, kjer zaenkrat uživam, bom pa tudi do diplome pribrcal nekoč. Kolikor dolgo bo trajalo, toliko listov bo popisanih. Mogoče pa na koncu zberem vse skupaj in izdam knjigo. Knjiga doživi uspeh Harry-a Pottra and I live happilly ever after. Pa Še diplomo iz avtomatike imam v roki. Popoln razplet. Ob večerih, ko so po mizi nametani listi za intenzivno Študiranje in ko je na tv ena izmed najbolj sluzavih hollywoodskih romanc, se po mojih mislih neprestano prepletajo, kaj pa vem kaj, zgodbice, pesmice, nekaj kar me izraža,… In dokler jih ne spravim na virtualni papir mi preprosto ne dajo miru. Mislim, da ni potrebno posebej razlagati o čem teče beseda, po ogledu sluzave romance? O motorjih. Pa ja de. Vsak se je že kdaj počutil osamljenega, zato me ni prav nič sram, če tule priznam, da se ta občutek prikrade tudi vame. No, malo me je, ampak kdo pa pravi, da je vse kar piŠem res? Ok, je. Ampak nima veze. Torej, vsak se je že kdaj počutil osamljen, nekateri vstanejo, se oblečejo in se ga gredo v najbližjo kafano »ubit«. MoŠki, seveda. In beseda ubit je z razlogom v narekovajih. S tem mislim zlivanje vseh vrst pijač vase, dokler ti neznana baraba ne spodmakne Šanka. Ženske pa vzamejo v roke največjo banjico sladoleda, robčke in se cmerijo pred televizorjem (tudi to sceno sem pobral iz filmov), kako za vraga je lahko to življenje tako nepravično, da se samo v filmih dogajajo tako presneto naključne in ekstremno lepe ljubezenske zgodbe. V devetdesetih procentih romantičnih filmov se moŠki in ženska skregata na smrt, potem pa se po dveh letih srečata, tip reče: »Ljubim te« and they live happilly ever after. Če se bi to zgodilo v resničnem življenju, imaŠ več možnosti za prepoved približevanja. »Ljubim te« pač ni tako vsemogočna beseda. Ali pa je, ampak v takih situacijah se njena vsemogočnost, prej kot v tvojo korist, obrne proti tebi. Ampak, ker pripadam močnejŠemu spolu, se ne bom pretvarjal, da vem kako ženske premagujete občutke osamljenosti. MoŠki pa smo v večini takŠni, kot sem opisal. »Matr stari je fajn, k nimam nbene, d bi mi težila in sm lahk cele dneve tkole za Šankam«.Seveda, to je vse res, v določenem obdobju. Recimo nekje od najstniŠkih let pa tja do petindvajsetega. Ta meja se sicer vztrajno dviguje, ampak mislim, da si povprečen moŠki, zaželi nekega ustaljenega življenja najkasneje do tridesetega leta. Povprečen. Izjeme so vedno tu in potrjujejo pravila. In včasih, res včasih, smo tudi moŠki osamljeni. No, zame je najbližja kafana oddaljena celih Šest kilometrov in se mi prav res ne da peŠačit do nje, zato, da bi utopil te občutke. Zakaj se ne bom peljal pa je jasno, kajne? In, ker sem prelen, da bi se ga Šel napit, se usedem za računalnik, kliknem na ta piratski »word« in začnem s tipkanjem. Saj bi napisal na roke, pa potem ne znam prebrat. Zato v tem ne vidim smisla. Računalnik pa tako lepo čitljivo piŠe, tudi sledovi radirke so neopazni. In tipkam. V zadnjih časih tole. Ampak joj, v minulih letih so se na zaslonu v večini pojavljale drugačne zgodbice. Zgodbice, kot je ta: »2008 Vse je minilo! Vse za kar sta mislila, da je vredno živeti. Vse, kar jima je predstavljalo neizmerno srečo in risalo barve na najbolj siv in turoben dan. Vse, čez noč…Lepo poletno noč, ki je v večeru, nič hudega sluteča, risala na nebo lepe sijoče zvezde. Zvezde, ki so jima tolikokrat svetile z neba, ko sta na travnikih pod diŠečim drevjem uživala v njuni sreči in objeta sanjarila o prihodnosti. Njuna prihodnost se je v tistih večerih zdela tako svetla. Kot luna, ki se jima je smehljala z neba. Ta večer pa se je v trenutku spremenil v noč, ko je luna zajokala z njim. Minuto pred tem je zazvonil telefon! Bila je ona. Pričakoval je, da ga bo vpraŠala kdaj bo priŠel. Vendar pa je na drugi strani linije zasliŠal trepetajoč glas, ki mu je, na videz odločno a vendar obotavljajoče, rekel: »Konec je!« Celo njegovo telo so preplavili metuljčki, ki jih do tedaj Še ni poznal. Bili so drugačni od tistih, ki jih je začutil globoko v trebuhu, kadar ga je poljubila. Nosili so tesnobo, nemoč, trepet in solze. Se vanj naselili in izrinili srečo in voljo do življenja. Prvič v življenju se je počutil tako nemočno, da je k sebi poklical mamo in se ji zjokal v naročju. Jokal je nekontrolirano. Kot majhen otrok, ki je izgubil svojo najljubŠo igračo. Mama je zajokala z njim, čutila je njegovo nesrečo. Želela si je, da bi mu lahko pomagala a je vedela, da ne more storiti ničesar. Bolelo jo je. Ko ji ga je uspelo pomiriti se je, Še vedno ves objokan, ulegel v posteljo in poskuŠal zaspati. Tisto noč ni zatisnil očesa, pred očmi se mu je prikazovala ona. Bila je lepa! Kot vsak večer, ko je zaspal ob njej. Kot vsako jutro, ko ga je z nežnim poljubom zbudila iz sanj. Po dolgi noči je priŠlo jutro. Ni ga navdajalo z optimizmom in srečo kot vsa jutra poprej. Oblekel se je in Šel v službo. Tam je zdržal le nekaj ur, sedel v avto in ko je bil sam so čustva zopet prisilila solze na njegove oči. Odpeljal se je domov, se zaprl v sobo in se zopet soočil s prej neznanimi občutki. Bil je poln in prazen! Obenem! Poln žalosti, tesnobe in poln solza. Počutil pa se je prazno. Nič več ni čutil sebe. Pred tem je bil poln veselja, hrepenenja in želje po življenju. Vse to je izginilo. Naslednji dan je praznovala rojstni dan. Tako si je želel, da bi bil ob njej. Z njenimi prijatelji ji je na skrivaj priredil zabavo, pustil Šopek osemnajstih vrtnic, priložil pismo in odŠel. Ne daleč! Zapeljal je na eno izmed stran poti in čakal. Čakal je na klic. Upal je, da ga bo poklicala! Upal je, da si ga bo želela ob sebi. A klica ni bilo. Uživala je v zabavi, ki jo je pripravil on. Bila je srečna! Čeprav morda samo navidez. A on je medtem v solzah neučakano pogledoval po telefonu. Takrat je spoznal, da se je njuna pravljica zares končala. Tisto noč je vse izgubilo pomen. Vsak trenutek brez nje je trajal celo večnost. Vse kar ga je obkrožalo je osivelo. Kot bi pepel njegovega izgorelega srca prekril vse, česar se je dotaknil. Poklical je prijatelje, da bi v njihovi družbi pozabil nanjo. Čustva pa so tudi v družbi privrela na dan. Vsi so poskuŠali obrisati solze z njegovih lic. Dobil je veliko nasvetov kako jo pozabiti. On pa je čakal le na nasvet, kako naj jo dobi nazaj. Ni ga bilo. Tako kot ni bilo nje. Dnevi so tekli in kot bi mignil je minilo Šest mesecev, odkar je njegova ljubezen odŠla in s seboj odnesla tudi delček njega. Da je minilo že toliko časa, je lahko vedel samo, če je pogledal na koledar. Zanj je bilo Še vse tako živo, kot bi odŠla prejŠnji dan. Vsa čustva, ki jih je gojil do nje so ostala ista. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil nanjo. Niti večera, da ne bi namesto nje poljubil majhnega vzglavnika, ki mu ga je podarila za rojstni dan in v prazen prostor rekel »ljubim te«, kot je neŠtetokrat rekel njej. V kopalnici je vsak večer s pogledom ujel njeno zobno Ščetko. Večkrat se je je hotel znebiti, a upanje da se bo nekoč vrnila mu tega ni dovolilo. Prav tako je poseben prostor v njegovem predalu dobila njena krtača za lase in njeni copati. A ona ni zajokala niti enkrat. Tako je sliŠal od drugih. Govorili so mu, da je postala zagrenjena nikoli pa ni nikomur rekla, da ga pogreŠa. Nikoli ne bo izvedel, kaj se je dogajalo v njej.« TakŠne zgodbice so izpod prstov prihajale pred leti. Danes ne več, danes je vse skupaj le neke vrste tratenje časa. Mojega in vaŠega. Pa vseeno se ob pisanju sprostim skoraj tako kot na motorju. Aja, s tem sem pa u bistvu začel: Še ena nedelja na motorju. Sonce, ovinki,... Osvobajajoče!

Sej bi ti povedu, da so med Postojno in Planino, sam niso za norce

Danes sem se odpravil najprej obut Z-eja v nove copate (BT 023 M+S...za zimo ), nato sem jih malo po Krasu zdrajsal. Po končanem utekanju gum, pa sem pa odvandral na načrtovano destinacijo...jadranska magistrala. Ovinki so kar pasali, prometa malo nič. Edini policaji, ki sem jih vidu so bli v Karlobagu na kofetu. Naredu cca. 513km. Še slike:

Tole je sicer tema o GG, no pa vendarle ... kakor pa je že napisano pred mano, pa je bila tudi na GG-ju ta vikend precej podobna situacija. BTW: Silveretta je bila 14. avgusta taka, kot mora biti:

Ja, imela sva vsak svojo petardo in ja bilo je svetovno. Zdaj imava otroka in bova kupila samo 1 motor (recesija pa to :xx: ). Ampak še vedno dopuščava možnost, da bova enkrat spet imela vsak svoj motor