Dvorana slavnih

Kolega Kawl z pravo opremo se ne rabiš sekirat za kake sklepe zaradi temperatur,z starostjo pa itak pride proces staranja,ki ga ne moreš ustavit...... Kar se pa tiče peska na cesti in neogretega asvalta...e vidiš tu se pa razlikujemo motoristi od bedakov.......cesto in oprijem moraš znat precenit in jo spoštovat in temu prilagodit vožnjo....pa brez zamere za moj komentar,ki je malo iz teme. Mimogrede pa,da ne boš mislil,da sem osebno kak profi,tudi sam sem odletu v svoji karieri motorista po tleh in to hudo......pač izkušnja več,ki me je naučila prav spoštovanja razmer na cesti in prilagoditve vožnje temperaturam in ostalim parametrom. tudi sam največkrat počakam do začetka aprila preden sedem za krmilo.......a tokrat me je premamil sonček,zmerno očiščene ceste in +20 stopinj ob Jadranski magistrali......pa sej veš kaj pravijo....bolj star,bolj nor......pa veš da včasih to kar drži..heheehh

Nekaj zaradi lenobe, nekaj zaradi ostalih obveznosti še vedno nisem končal s prepisovanjem dnevnika poti. Tudi nobene posebne volje za pisanje potopisa ni. Bom v telegrafskem stilu z več fotkami poskušal opisati zanimivosti in nekaj nasvetov za na pot. Priprava: Marš ruto sem spreminjal vsaj 4-5x. Prve osnovne napotke za Maroko sem dobil pri Basbas-u. Ker sem si pot zamislil še malo dlje, tja do Senegala, Guineje Bissao in Gambije, sem se spomnil na prijatelja še iz časov HamRadia, Mareta iz Sežane. On se je jeseni 2010 spravil iz Lizbone do Dakarja kar na kolesu. Skupaj z njegovim kolegom Guidom iz italijanske Gorice, kateri je še do nedavnega imel svoj auberge pri Atarju v Mavretaniji, je nameravana pot začela dobivati svojo končno podobo. Prvotna namera peljati se z motorjem samo v eno smer, nato pa ga z ladijo transportirati iz Dakarja, sem zamenjal z bolj detaljnim obiskom mavretanske Sahare in motoriranjem nazaj domov. Za cilje sem si izbral prevoziti off-road preko Visokega in Anti Atlasa, spustiti puščavski del v Maroku, vožnja ob Atlantiku skozi Zahodno Saharo, 2/3 Mavretanije do glavnega mesta Nouakchott. Sledi vožnja v notranjost vse do zadnje malo večje civilizacije v Atarju. Ker sem imel motor polno naložen, bi bila vožnja po peščinah nesmiselna. Odločil sem se za šest dni rentati Toyoto z vodičem in se voziti po pravi Sahari katera je neprimerno lepša kot puščavski del Maroka. Nazaj grede me je vodila ista pot vse do Guelmima. Tam sem zavil proti Sidi Ifniju in plaži Legzira. Nadaljeval sem ob morju do Agadirja, nato pa zavil v notranjost preko prelaza Test do vznožja Toubkala in Marakesha. Na poti proti trajektu sem si ogledall le še slapove Ouzoud in Fes. Ker je Maroko severno od Visokega Atlasa manj zanimiv, sem se na poti navzdol zaustavil le pri Volubilisu. Obisk Rabata je bil pogojen z mavretansko vizo, katero pa sem namesto pričakovanih 4-5 ur, čakal dva dni. Zato sem v tem času obiskal še Casablanco. Za tiste kateri nameravate obiskati Maroko s svojim vozilom je možna že predhodna priprava vstopnega carinskega obrazca za avto, motor, ... preko interneta. Gre za obrazec D-16. Povezava je tukaj: http://www.douane.gov.ma/d16ter Na tej strani nekje spodaj je link za izpolnitev obrazca katera se skriva za: formulaire Navodila so v francoščini. Izpolnete, sprintate. Obrazec je že pripravljen v trojniku, tako da ga razrežete na 3 dele in spnete skupaj. Prazna se pusti samo rubrika C.I.N. To je koda sestavljena iz številk in dveh črk na koncu katero vnesete naknadno, ko vam jo pri vstopu dodeli maroška policija. Ožigosanega D-16 ni pametno zgubiti. V najslabšem primeru vam bodo maročani, ko zapustite državo zaradi tega naredili en kup preglavic in vas lahko zadrževali tudi nekaj dni. Administracija ni računalniško povezana. še vedno vodijo dokumentacijo v knjigah! Naša zelena karta velja tudi v Maroku (... med oznakami držav mora biti koda MA), tako da plačevanje zavarovanja na meji odpade. Tisti kateri nameravate priti s sposojenimi vozili morate OBVEZNO imeti s seboj originalno dovoljenje za vožnjo tujega vozila. Dobite ga na AMZS. Maročani vas NE BODO spustili v državo z nekimi obojestransko podpisannimi izjavami. Tisti kateri se boste vozili južno od Guelmima in po Zahodni Sahari naj seboj vzamejo izpolnjen Fich. To je obrazec s podatki katere rabijo maroške policijske kontrolne točke. Z njim si policija prihrani prepisovanje podatkov iz potnega lista, vam pa kontola vzame minimalen čas. Angleži priporočajo, da se v rubriki poklic vnese čimbolj enostavno branžo. Sam sem si izbral šOFER Taxija, da je odpadla vsakršna misel o nepotrebnem razlaganju kaj počnem. Izogibati se je potrebno oznaki Novinar, ... ker so še vedno napetosti med avtohtonimi Sahrawiji in priseljenimi potomci maroških kriminalcev na ozemlju Zahodne Sahare. Kontrolnih točk do Dakhle kjer so zadnje, je 10-12 v eno smer. Link do Fich obrazca v Excellu: http://www.morocco-knowledgebase.net/photos/fiche.xls Precej zelo koristnih informacij je možno prebrati tudi pri Timu Cullisu: http://www.ukgser.com/forums/showthread.php?p=818831 Procedura izstopa iz Maroka in vstopa v Mavretanijo zahteva svoj čas (pri meni 3 ure) in seveda dobre živce. Maročani so mi pregledovali pasport vsaj 7x, kontrola vsega živega. Zanimivo, ob dragoceno foto opremo se ni spotaknil nihče. Vrivanje senegalcev, sahrawijev, prehitevanje kolone čakajočih je nekaj čisto normalnega. Kaos skratka. Med obema mejnima prehodoma je nekaj Km nikogaršnje zemlje. Kamnito-peščene poti vas vodijo s prehoda na prehod. Potrebna je zelo previdna vožnja, zlasti tistih s Tourance ali cestnimi gumami. En Italijan se je na tem odseku zvrnil 3x. Na Mavretanski strani ni kaj boljše kot Maroški. Cariniki so me zaradi "pohitritve" postopka cepili s 100 Dh (ca. 10 €) in ne vem od kje se je našel možak in pomolil potrdilo za parkirnino za 10 Dh (ca. 1 €). Nazaj grede teh stroškov ni bilo. Sem pa na meji zamenjal Eure za mavretanske Ugije: 1 € = 370 Ug. Kasneje sem v Noukachottu, v uradni menjalnici, katera je imela boljši kurz kot menjalci na ulici, dobil za 1 € 400 Ug. Bankomatov v vsej Mavretaniji je manj kot prstov na eni roki. Imajo jih sam pri banki Societe Generale. V Nouakchottu celo 2! Policijske kontrolne točke so tudi po Mavretaniji. Če greste direktno z meje do Nouakchotta jih je 10. Pehod vam zopet pohitri izpolnjeni Fich obrazec. Mavretanci nimajo kode C.I.N. Lahko si predelate sam Excell file ali pa enostavno izpolnite obstoječega. Če bi se odločil za pot naravnost do Dakarja, bi zadoščale Tourance gume. Ker sem pa rinil čez hribe in doline, sem na bajk nataknil take z enduro profilom. En komplet je zdržal celih 10.000 km. Seveda brez divjanja, naglega pospeševanja in zaviranja. Pred potjo je bil bajk na generalnem servisu, da sem zamenjal vse kar bi lahko potencialno crknilo. V Italiji so mi prenastavili elektroniko. Od rezervnih delov sem poleg olja, svečk, zračnega filtra, antene ključavnice, zračnic (ne glede, da imam tubeless) vozil še regulator vbrizga. Ta ima vgrajen mali filter. Če bi se zamašil zaradi peska v bencinu, bi imel velike težave, ker nikjer ni prostora za bencinski filter. Iz km v km južno od Agadirja pada kvaliteta bencina - posledično tudi cena. Na koncu sem točil v Mavretaniji takega z okoli 70 oktani. Elektronika je brezhibno uravnavala vžig, samo poraba se je enormno dvignila. Na koncu sem namesto predvidenih 580 km, prevozil jedva 450 km z enim tankom. Da ne omenjam, da je v Mavretaniji zelo težko dobiti navaden bencin. Vsa mašinerija gre na Diesel. Zgodi se lahko, da tudi tam kjer ga naj bi imeli, zmanjka. Tako lahko pride do situacije, da ga ni za dobiti v krogu 400-500 km. Rešitev je lahko edino še na "črnem trgu", seveda če je kakšen sploh v bližini. Za potovanja po Afriki si težko pomagate z Mastercard ali Maestro karticami. Povsod pa deluje Visa Electron. Nekaj podobnega kot Maestro, ko se sproti preverja stanje na računu. Zastopa ga A-Banka. Obronki gorovja Rif na severu Maroka Modro mesto, Chefchouen Smetišča vsepovsod Pogled proti Volubilisu s ceste Obcestna restavracija s svežo ponudbo 200m turn nove mošeje Hassana II. v Casablanci Vhod v trnjavo Cellio v Rabatu še iz časov Feničanov Maroška mularija trenira za vaško prireditev v Kasbi Tadli ... ob priliki pa naprej

Saj za to se gre po moje. Kdo ima premoženje, bo dobil kombinezon vsepovsod. Samo nismo vsi taki. Eni tudi komaj začenjajo, kaj bi takemu priporočal da plača za kombinezon tolko kot za motor? Nočemo delat kompromisov pri varnosti, zato se pa pogledajo vse opcije. In forum je temu namenjen, da se komu pokaže kakšna opcija. V starih cajtih so taki ljudje začeli furat v smučarski obleki. Moj primer je tud, da nisem pasal v vsak kombinezon. Baje da imam močne noge. Zaj ena številka bo pasala pa bo torso ohlapn, druga pa nog ne bom dobo not. Opcije so ble da se vzame večjo številko pa se hlačnice krajšajo, kar tudi ni blo optimalno. Pri mbr smo rešili tako, da me je stiskal 30min not v kombinezon. Bilo mi je nelagodno, naporno(in smešno). Uroš je obljubljal, da bo po nekaj časa vse vredu, če pa ne bom pa dobo drugega. Glej ga zlomka, po 500km se mi je vlegel(raztegnil) tako, da paše 1a. Zdaj skočim v njega v trenutku. ščitniki so na mestu in nič ni ohlapno(kot sem si želel). Med vožnjo pa mi je kot druga koža. Meni se zdi prav, da takšne izkušnje delim z ostalimi. Je reklama, ampak je prišla sama od sebe, ker je stranka zadovoljna. Po 25000 km nimam pripomb, me zanima, če so vsi takšnega mnenja glede njihove opreme, ki je stala tudi do 5x več. Poleg tega pa imaš še prodajalca, ki se razume na svoj produkt. In ko prodajalcu zaupaš, da te nebo nategnil, ti je tudi malo lažje pri srcu. Če pa sereš dnar si pa naredi dainese po naročilu, jaz bi si tud.

Lepota izvira od znotraj prijatelj moj. Rajši dokaži lepoto svojega motorja skozi dobro in kvalitetno vožnjo.... predvsem varno vožnjo..... to je lepota ki lahko traja večno! Več kot je kilometrov, lepša je lepota

Nežnemu spolu želim lepo praznovanje 8. marca !

Hoj; danes naredil 80 km relaciaj Kranj - Bled bilo je lepo sončno in ni zeblo potem sem se vračal nazaj čez Kropo - Jamnik - Besnico - Kranj. Od krope pa do Besnice je bilo mraz ko vrag so mi skoraj prsti otrpnili ampak je bilo vredno. Doma pa čaj in vroč tuš . V soboto ali nedeljo pa če bo vreme pa do Izole.

same bedarije vam hodijo po glavi, da bi pa malo pometli pesek po marički, to pa ne :grrr

Ma pejt se že kam drugam past, tuki rešujemo državo ...

hvaaalaaa

moja je rekla da bo enega lepega dneva kar šla..... hmmm, sem pogledal vreme men se zdijo zdej kar lepi dnevi

Zanimivo, ravno pred kratkim sem videl poljudnoznanstven filmček, v katerem je neka mladenka demonstrirala molžo osla. Po vsem sodeč sta bila oba zadovoljna. Osel s postopkom, mladenka pa s količino in menda tudi kakovostjo mleka.

HaHa. The Anoying duo, oziroma, dva k res lepo vozita. . . Biaggijeva fotka s njegovga twiterja, baje je to Lorenzotov prvi GP v Jerezu.

http://www.youtube.com/watch?v=Ce8Uw_HEdSI&feature=youtu.be

Ja ... seveda. Ampak temu niso krivi ljudje (njih velika večina), ki so pošteno delali in ostali brez dela, sedaj pa ne dobijo služb. Mater poglej Prekmurje - recimo - tam zlepa ne boš našel lenuha. Pa kaj naj ti ljudje? Mislim, nimajo vsi toliko pameti, da bi se lahko sami znašli in kar čez noč začeli nek biznis iz nič. Madona, jesti je treba vsak dan .. da ti pa neka prodaja solate začne nostiti toliko presežka, da lahko kupiš kruh, pa traja mesece. Jaz ne razumem kako ste lahko take ego-***** do ljudi, ki se ne morejo in ne znajo znajti kot vi, ki premorete dovolj pameti, da se. Pa ne morete, materbožju, kar pustiti pocrkati celih familij samo zato ker ste slepi za težave drugih, zato, ker vam gre .. drugi so pa preživeli celo življene ob eni sami mašini, postali zaradi tega mentalni invalidi - zdaj so pa vrženi na cesto in proglašeni za lenuhe, ker jim nič ni jasno. Od njih, ki so celo življenje 8 ur na dan delali 3 različne gibe se pa danes zahteva podjetnost, iznajdljivost, poznavanje zakonodaje, tržnih zakonov - skratka VSE tisto za kar nikoli niti slišali niso. In to čez noč, saj so včeraj še dobivali neko plačico, danes morajo pa vse obvladati, ali pa prodati tiso 2sobno stanovanje in z otroci pod most pa pro-bono-ceste čistit, da preživijo. Mater za take, ki tega ne razumejo se je še posebej vprašati od kje izvira ta karkaterna zajebanost. Dajte že enkrat razumeti, da je inteligenca različno razporejena - in če je nekdo pametnejši od drugega bi moral za šibkejšega skrbeti, ne pa da ga odriva v marginalo, lakoto in zmerja z lenuhom. Življenje še prerado poplača take naduteže in jim pokloni debilne ali narkomanske potomce. .. tispa koza zagamana nepismena ..

super so zakomplicirali. samo, da se služi

Tema Homologiran ror-izpuh,auspuh......stran 62 objavljeno 28.2.2012 ob 17.36 stran 63 objavljeno 2.3.2012 ob 14.29 in 17.40h Kijan,lej jaz sem tok naredu in meni so na LPP v ljubljani rekli,da je edini način...........če ni so me zavedli....uspešno sem ga homologiral 26.1.2012 Če te še kaj zanima mi piši na PM ti dam št. pa se slišiva. Lp

ta le ŠE je nadvse sumljiv

Velika napaka.......socializem ( ker samo to smo imeli pri nas )......je zelo spodbujal individualno iniciativo. Mnogo.....danes uspešnih kao kapitalistov......je ustvarjalo že pred osamosvojitvijo........a z eno veliko........recimo......mentalno razliko. Imeli so posluh za delavce, saj so se zavedali, da so od njih odvisni.......da tudi njihove družine jedo kruh, ki so ga oni omogočili.......in posledično......ali pa z regulativo ( ni izmikanja plačevanja plač, plačevanja prispevkov....... ) ni bilo takšnih razkorakov.......in nesramnega sužnjelastniškega izkoriščanja.........kot ga poznamo danes. še v odbdobju samoupravljanja.......si direktor ni upal krasti, kanalizirati denar na neznane firme ali v davčne oaze........danes.......brez veze, da izgubljam besede. Prvo so polpačana podjetja, ki izstavljajo namišljene račune.....še najbolje......v posredni lasti direktorjev........potem pa vse ostalo. Delavec, je običajno na zadnjem mestu. Lepo vse se to vidi v zakonodaji........kjer so prioritetni tožniki......in poplačniki iz stečanje mase BANKE......in NEEEEEEEEE DELAVCI !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Milan... ja verjamem,da je Spis bu tisto leto prvak,ampak vse eno je Edwards CAR ....

Ja da si nisem sam in moji prjatli,prjateljice pomagal,BI VEČKRAT BILA NA SUHEM IN RDEČEM :grim

niti od daleč ne podobno hitro kot ti, vsaj po tvojem opisu sodeč, predvsem vozim varno in na ST gumah pa prek 15kkm še nobena ni šla, ne vem ne vem boš moral tečaj ekonomične vožnje organizirat, ampak pričakuj napad s strani proizvajalcev in prodajalcev gum, pa to je kriminal, 18kkm s SS gumo na R1?! Kak pa naj oni preživijo?! Skratka, šalo na stran, nekaj mi močno ne štima v tej tvoji izjavi, morem pa nič, tak da ti samo po pameti dalje. LP Bajsi

wulf ženska pr 30 nima več sanj, da se poroči... so druge sanje bolj pomembne, ne rečem pa da delavci u ibrcugih niso fejst moški....

Danes okrog 16h na Trojanah ena Futura. Dr. Jakob ali si bil ti?

Morda bi bilo dodati še razliko v državni ureditivi: - Postsocialistični kapitalizem so čez noč ustvarile komunistične barabe, da bi pobrale za sebe, kar se pobrati da in iz tega se je razvil splošen mafijski kapitalizem tudi v Butalah. - Nordijski kapitalizem kot vzor socialno urejenega kapitalizma, pa se je razvijal evolucijsko, stoletja in je zato dosegel neko uravnovešenost, saj so kapitalisti dojeli, da ni vse samo kup denarja na katerem sedi opičnjak, ampak standard pomeni celotna družba in država kot uslužnostna organizacija, ki zagotavlja določeno blagostanje veliki večini. Tega zadnjega seveda ne bo dojela večina Butalcev in Butalk še naslednjih 200 let - ne. Le poglej kaj pišejo. Češpljovje se loti celo direktnega zmerjanja.

Prednost socializma vidim in priporočam deželam, ki ne razumejo in ne znajo pravilno živeti v kapitalizmu. Da, tako je..kapitalizem zahteva večjo mero razumevanja in samokontrole kot pa socializem oz komunizem. Zato Grčija, Slovenija in ostale države...škoda ker ste zamenjale družbeno ureditev... socializem/komunizem :Vsi malo revni pa vseeno srečni zdravstvo deluje, neka osnovna zaščita obstaja, službe, kakršneže so. Glavni problem: kako prešvercati kg kave in kavbojk čez mejo kapitalizem, ki je izšel iz komunizma: enormni razkorak med bogatijo in revščino, vsevprek pokvarjenost in okoriščanje, ker sodstvo ne deluje (razen kako gospo, ki ukrade par hrenovk dobijo in kaznujejo), zdravstvo in sociala razpada.......in zelo bistveno je na kateri strani lestvice si. Glavni problem revežev: kako preživeti, in glavni problem bogatije: kako prepeljati jahto v Zadar. Kapitalizerm kot ga prakticirajo nordijci, pa Nizozemska...pa še bi našteval....definitivno je preseravanja veliko manj, gospodarskega kriminala in pretirane bogatije tudi ne...in v bistvu če pavšalno pogledamo so za naše standarde kar vsi bogati, pa se s tem bogatstvom ne preseravajo...sociala, vrteci, šolstvo deluje .NEKAJ ŽE MORAJO DRUGAČE POČETI KOT MI!!!! Se pravi ni problem v družbeni ureditvi ampak v nas samih. 50 let vzgoje naredi svoje. Ljudje smo pa isti, prej v socializmu in sedaj v kapitalizmu.

Ben Spies goes undercover.

Prva izkušnja. Peljem se proti LJ. Pred kresniškim mostom na ravnini prehitevam kolono (polna črta), omejitev 60, na mostu zagledam policijski avto in policista z radarjem v roki. Prepozno, da bi bremzal, samo spustim gas, ker vem da bom ustavljen. Res sem bil hiter. Ko mi pokaže radar 118km/h si mislim "še sreča da me ni še prej dobil, ker bi bil takoj ob izpit". Policist mi reče "gospod prehiter ste bil" in jaz "naredite kar morate, nimam kaj, moja krivda". Spisal mi je nalog za neupoštevanje prometnega znaka (nekaj malega eur) in me upozoril, da na tem odseku velikokrat poči in naj bom previden. Hvala in srečno. Druga izkušnja. V Planini me ustavijo pri šoli, da so me z radarjem dol nižje slikali in namerili 65km/h in rečem, da bi rad videl, če sem to res bil jaz, nakar mi odvrne, da se lahko pritožim če se mi da, da mi bo on napisal nalog in naj medtem, ko on to piše pokažem obvezno opremo. Očitno je upal, da na CBRki ne bom imel prve pomoči, ampak se je zmotil... Ko pokažem opremo in ker je vse original gor, še pregleda gume. Vse BP in ga očitno boli, ker on bi še nekaj najdu, ampak ne more... Že v štartu vidim, da nima smisla z njim še o čemerkoli debatirat in pogoltnem kazen, ker sem vedu, da sem bil prehiter (radar je bil na unem delu tam vmes, kjer ni hiš in je en šudrast "parkirplac" za tovornjaka). Kot je nekdo zgoraj napisal. Odvisno kakšen dan imamo, tko se bo izteklo. Če vem, da sem prehiter in sem ustavljen sem pripravljen na posledice in želim čim manj bit pameten v upanju, da bo policist človeški in razumel, da je na motorju težko gledat skoz na števec in da smo takoj 10, 20 prehitri... Kakorkoli, letos upam na čimmanj sralskih situacij. Vsem nam. Srečno!

moški, 1. objava na moto forumu, o sesalcu... vsaka ti čast

Če te impresJonira potem hitro kupit! Je ravno takšnim namenjeno.

Za menoj so prelepi dnevi v Mariboru in nasmejane, malce divje noči in nepozabno druženje ob večerih med štajerci... Hvala Bogu so me lepo sprejeli, pa tudi jaz sem se navadila na to, da ljudje poleg mene zavijajo po štajersko... Zdaj poleg animacij za otroke ob rojstnih dnevih še čistim (biti "snežka" je prav zabavno) in pomagam v kuhinji... Naj povem, da sem 17. janurja prvič zbrala pogum in obiskala domače, ne da bi se posebaj najavila... Prijateljica iz Maribora mi je navila lase, želela sem biti čim bolj urejena in... Predvsem ubiti strah pred očetom... Ko sem z vlakom prispela v Ljubljano, sem bila takoooo vesela, da sem končno lahko mirno sedla na avtobus proti Komendi... In v tisti temni noči sem končno videla moj kraj, mojo vas... Moj dom... Ko mi je najmlajši brat pozno zvečer odprl vrata me je samo debelo pogledal, tudi ostali so bili šokirani... Oče je bil hladno prijazen, zelo se je trudil, da se mi je izognil... Z mamo pa sva po manj kot letu dni končno zakopali bojno sekiro, tudi sama je priznala, da ni krivda samo na moji strani... Tisti večer je bil kar malce filmski... In v mojo sobo je nekdo postavil božično drevo, pa jaslice... In preden sem zaspala, sem se prvič po dolgem času zjokala do konca... Pod kovter sem se skrila,da me ne bi kdo slišal, videl kako me je bolelo... Matr sem bila vesela, da sem končno zbrala pogum in šla domov.... da sem videla še nedokončana platna, mojo umetniško sobico, moj raj na zemlji... Zaspala sem utrujena, a pomirjena. Naslednji dan sem se zbudila že ob 5 in tako spet vstala prva... Ne bom pozabila mrzlega jutra in tega, kako vesela sem bila, ko sem lahko spet zaukurila v šporgetu in si skuhala kavo po domače... Takoj za menoj je vstala mami, zamesila je testo za štrudel, jaz pa naribala jabolka... In potem sem končno odšla v garažo po svoj ljubi kolo... Ati je nekaj zamrmral, da je preveč mrzlo za na kolo... A mraz na kolesu je pravi balzam za dušo... Potem pa so padali kufeti po Komendi... Pa sestanek z županom in njegovo ženo. Nenazadnje se nisem odločila za službo, ki mi je bila dodeljena preko županovih zvez... Stanovanje pa zaenkrat še visi na nitki. A po 2 dneh sem se odločila, da grem nazaj v Maribor, saj je tukaj zame večji mir... A dobro vem, da se bom nekoč vrnila... In ko sem končno v svoj kovček zbasala nekaj cunj, čelado in želvo... Sem se želela čimprej posloviti. Ena sestra je že uro pred mojim odhodom jokala... Objela sem jo in ji rekla, da ne grem za večno in da se slišiva... Tudi mami je jokala, pa celo ati... Jaz pa sem samo hitela s kovčkom na koleščka proti postaji... Bila sem pomirjena. Najbolj vesela sem, da je med menoj in mami spet tako kot včasih... Da sem odpustila očetu in da me ne stiska več...

Priznam,da imam to srečo,da se ne znam hitro pozabiti in živeti dalje, kajti dobro vem, da jih je na tisoče trpelo še bolj kot jaz.... Pa naj vsaj to povem, da sem včeraj dobila še en zelo poseben klic iz Komende... Ker sem dobesedno čez noč odšla v Maribor, sem se po mobitelu v začetku decembra opravičila ljudem iz moje vasi, da žal ne bom mogla več sodelovati kot prostovoljka pri starejših.... Včeraj pa me je klicala predsednica MC Komenda,da so se glede na situacijo odločili, da mi dodelijo občinsko stanovanje, da so mi našli službo... Zame je bil to šok,ostala sem skoraj brez besed... Kot bi padlo z neba... Vem,da jim ni vseeno zame, saj so me klicali... in ponosna sem,da sem lahko zrasla v tej moji ljubi Komendi... A zdaj ostaja vprašanje... Naj to sprejmem ali ne? Tukaj imam mir in svobodo, v miru grem kamorkoli na kufe, delam kar želim, ne da bi me bilo strah srečat očeta... A komenda mi ogromno pomeni...Tam so tud moji prijatelji... Čeprav se mi tukaj v Mariboru ni bilo težko vklopt in spoznat nove ljudi, družbo... Kolega je rekel, zdj ti pa fotr ne bo polena metal pod noge, ampak šperovce... Odločitev bo težka. Hvala tud vama kiki89 in ZdravkoK

Sem upal, da bo imel Andej kaj več sreče s plezanjem čez 2.900m visoki Tizi-n-Ouano. Ni se izšlo. Moral je obrniti 100m pod vrhom. še en razlog več, da poravnamo odprte račune :naughty: Nekaj slikic s poti na prelaz, da se vidi kaj nudi Maroko izven asfaltiranih cestnih povezav:

semering.... Vsi smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake, vsi smo na istem... Ne bojim se več ljudi, niti očeta, kajti sam Bog ve, da se ne oziram več na nikogar..... Ne vem, kaj mi je bilo,da sem javno začela pisati o svojih težkih, na trenutke zelo travmatičnih dogodkih, a najbrž tudi in predvsem zato, ker vem, da nisem edina... Veliko je moških, žensk, ki so se znašli v položaju žrtve in so tako kot jaz prenašale vse, vsa poniževanja... Semering pa veš koliko žensk in moških se nikdar ne reši iz duševnega pekla trpinčenja in neomejeno število psihoaktivnih substanc....? Vseeno mi je vedno bilo, kaj si mislijo ljudje... Kajti ni ga junaka na svetu, ki je na tej zemlji brez kakršne koli osebne tagedije, udarca in padca... še enkrat poudarjam,da je zame človek tisti, ki prizna svoje poraze in padce...Ne samo v nebo vpijajoče zmage, dosežke, zaslužke,.... Vem,da sem ena redkih "pacientk" PKL, ki se že skoraj 4 leta bori, da bi zmogla svoje življenje peljati naprej normalno kakor se le da... Po nepotrebnem sem bila odvisna od pomirjeval, injekcij in težkih zdravil ubijajoče farmacije.... Ki mi je žal ubila veliko dobrih prijateljev.... Preden sem začela svoje življenje postavljati na "normalne" tirnice, sem si zabičala, da nikomur v življenju ne bom zatajila svojih "poljskih" prijateljev, življenja za zidovi zloglasnih "norišnic", ki to danes sploh niso več... Kajti tam sem spoznala najbrž najbolj iskrene in pristne ljudi,ki take sreče nimajo kot jo imam jaz... Oziroma niso se zmogli več boriti... Jaz sem imela v sebi moč, voljo, pogum, željo, da zaživim tako kot se spodobi, da dokažem najprej sebi, da zmorem... Preveč je bilo solza na mojem obrazu, preveč trpinčenja... In zdaj končno diham brez skrbi, življenje mi je še večji izziv, veselje in velika zabava.... Oče me je danes ponovno poklical... Priznam, vesela sem, da znam pozabiti in odpustiti in se učiti biti boljša, bolj razumna... Želi priti k meni na obisk... Najbrž bi mi rad prinesel krvavice in pečenice, pa domače ocvirke...:-)))) Če bi bila doma, bi jutri zagotovo šla na štefanovo, na blagoslovitev konjev... To je bil pomemben dan za našo družino, kajti naše kobile so bile vedno v veselje vsem otrokom.... Tudi meni. Letos sem se celo brez skrbi z žrebičkom sprehajala po travniku in se nisem bala, da bi me kam užgal....-))) Vendar moj oče je nenazadnje potiho v moje srce položil nekaj več, nekaj kar ni vsakemu dano.... Spoštovati zemljo, spoštovati doma pridelano hrano in biti čim bolj preprost... Moj oče ni dovolil nikdar "špricati" krompir, kolerabo, peso, pšenico... Njega je bolelo, ko je videl kako se njegova koleraba zaradi prekomernega dežja utaplja v zemlji... Njegovo edino veselje so bili konji in žrebički... Moj oče je znal delati in ljubiti zemljo... Zato sem mu letos prvič tudi jaz pomagala orati njivo s kobilo Aveno... Bil je kmet, ki ga je zemlja ljubila... A kaj ko je kot otrok preživel preveč trpinčenja in žal sam ni zmogel nadaljevati drugače...

Kam pekje ta svet...na ta božični večer... Pri nas doma smo imeli navado na sveti večer blagosloviti hišo z žegnano vodo, zmoliti rožni venec in vsi skupaj smo prepevali božične pesmi, mlajši brat je zraven delal svoje hecne priredbe, ati pa se je zgražal nad njegovo neresnostjo.... A ko je vzel v roke harmoniko je bilo še bolj luštno, sestra pa kitaro... še prej pa je bila obilna večerja z domačo pečenko, nepogrešljiv tenstan krompir in zraven še velika skleda naribanih domačih jabolk. Ja priznam...Luštno smo se imeli še eno leto nazaj. še posebaj ko nas je obiskala starejša sestra s fantom... Letos sem bila pri božični maši v preprosti cerkvi župnije sv.Magdalena,v centru Maribora na Magdalenskem trgu. Bilo mi je tako neverjetno lepo, saj sem tam vedno pomirjena... In božjo previdnost in njegovo pomoč v tej stiski čutim povsod... Ko izgubiš vse, ti ostane samo zaupanje v BOGA,da ti bo pomagal odpirati nove in nove poti, pregnal strah in nemoč... Včeraj sem po mesecu dni dobila telefonski klic še ene mlajše sestre... Na koncu pogovora je začela jokati in rekla, naj pridem domov vsaj za Božič... Tudi meni je bilo hudo in priznam stisnilo me je in na koncu sem jo prosila, naj bo pridna v službi... In da jo bom konec meseca poklicala za njen rojstni dan...A je takoj začudeno vprašala:" A šele takrat? Zakaj pa ne prej?" Pa nisem mogla kaj, da ne bi tudi sama zajokala in jo prosila, naj ne joka... In ta dan je res malce čudežen... Ko sem ravno s kolegico govorila po mobitelu, sem opazila še en klic... Pisalo je "ATI".. Oglasila sem se. Zaradi vljudnosti in zato, ker vem, da jim doma ni najlepše... Kajti mir v hiši je žal odvisen samo od njega... Govoril je mirno, prvič v življenju me je vprašal, če potrebujem kaj denarja...Ali imam toplo v stanovanju, koliko plačam za sobo, kaj sem jedla danes... In ko sem mu rekla, da sem jedla šmorn (palačinko), je malce utihnil... Rekla sem mu,da imam vse, da zaslužim kot animatorka, da nič ne potrebujem... Poizskusila sem govoriti mirno, kajti dobro vem,da bi se v nasprotnem primeru zelo slabo pisalo mami in sestram, bratoma... In kar je bilo neverjetno, je začel na koncu pogovora jokati in me vprašal, če bom vsaj za novo leto prišla domov... In da naj pokličem njegovega strica,da ga skrbi zame... Njegov jok me je malce ganil, a vseeno sem ostala hladna in prijazna... Jaooooooo kam pelje ta svet? Priznam, hudo mi je za očeta, saj dobro vem, da je imel težko otroštvo... A vse kar lahko storim zanj je, da mu nič več ne očitam in da mirno govorim z njim... Dobro vem,da bi ga strlo, če bi se mu odpovedala za celo življenje.... Tega srca pa nimam...

In danes po mesecu dni je prišel nepričakovan dan, ko je oče prvič poklical... Ko sem na zaslonu mobitela videla "ati" .... sem se prestrašila, da je kaj... Gospa, pri kateri imam najeto sobo.... Me je prepričala naj se oglasim... Njegov glas me je stresel in za nekaj trenutkov sem obstala.... Rekel mi je: " Kaj je dekle? Kje si? Domov pridi, doma imaš vse.... Kje živiš? Brez cunj si šla... Domov pridi... O dekle boš ti že videla... 10 let sem se matral, da sem te spravil skupaj... A zdaj bom pa jaz izpadel pred vsemi kot da sem jaz kriv da si šla..." Mirno je govoril, brez občutka slabe vesti, brez obžalovanja.... Jaz pa nisem mogla kaj, da ga v joku ne bi prekinila in vpila nad njim: " Zakaj pa si mi grozil in trkal na vrata vsak večer moje sobe... Kdo pa me je spodil od mize tisto soboto, ko so vsi v miru jedli....??? Mene pusti pri miru... Imej tistih svojih 5 otrok, mene pa pusti pri miru... Jaz bom preživela, meni nič ne manjka, rabim samo mir....!!!" Med pogovorom sem ga prekinila in se zjokala... Kako me je bilo strah ve sam Bog... Kot da bi stal pred menoj.... Minilo je... Zaspim mirno, ne bojim se, da bi ga kje na ulici srečala... Vse kar imam je zaupanje v Boga, da bo moje življenje vodil mirno... Vem, da ne bo lahko. A dokler bom lahko plačala svojo sobo in si kupila hrano in bom še naprej delala kot animatorka, bom najsrečnejše bitje na svetu... Vsak dan sem srečna da živim, da sem zmogla toliko poguma in brez vsega odšla v ta svet, ki me danes pelje v svobodo in veliko željo, da mi uspe nadaljevati vse sanje...

Zanimivo. Minilo je skoraj 3 tedne, pa me oče do danes še ni upal poklicati... To se še nikdar ni zgodilo,a tudi če bi me klical, vem, da se tokrat prvič ne bi mogla oglasiti... Prvič u življenju se mi gnusi misel, da bi ga še kdaj slišala ali videla... Prvič priznam, da ... Me je groza, da sem sama dopuščala njegovo nasilno vedenje... Kot najstnica sem z njim jeseni in pozimi hodila v gmajno občasno podirat drevje... In če nisem dovolj hitro dvignila metrska drva ali veje... Je od jeze in žlehtnobe veje vrgel vame, da sem padla nazaj.... Komaj sem zadrževala solze, ko je zavpil nad menoj:" Lesena baba..." Sam Bog ve, da sem bila v njegovih očeh pomembna šele takrat, ko sem začela opravljati težka fizična dela kot pomožna mizarka in voznica viličarja... šele takrat sem si začasno priborila njegovo prijaznost in ododbravanje, da živim.... In obenem sem sama sebi dokazala, da nisem lesena in da zmorem vse.... Z njim sem po službi dvigovala šperovce ko za šalo... Spomnim se...Ko me je pri 20. letih brcnil v hrbet z gojzarji in sem komaj prilezla do zdravnice, sem se zlagala, da sem padla po stopnicah... Hodila sem po protibolečinske injekcije. In mu spet odpustila... Spomnim se... Tik pred otvoritvijo nogometne tekme v bližini moje vasi, bi mogla prijatelju,prireditelju tekme podariti pred celim občinstvom naročeno sliko... A oče mi je zanalašč skril okvirje... Kakšna sramota... Ta človek je bolan, bolan od kar pomnim.... Njegovih grobih nedopustnih dejanj je bilo na milijone. Užival je, ko me je besedno žalil in še bolj se mi je smejal v obraz, ko je videl da mi po licu tečejo solze... V moji duši ni več strahu, le tu pa tam me stisne... Mi bo ta svet končno naklonil dovolj poti, da bom spoznala, da lahko po tem svetu hodim sama...

Danes popoldne sm bila na obisku pri 84 letni domačinki, ki še vedno skrbi zase,za svojega psa in kokoši.... Poznam jo že od malega, saj smo ji z očetom pomagali saditi krompir, žagati drva, pa spravilo lesa v gmajni.... Danes mi je prvič zaskrbljeno rekla, da tako hudo kot je danes na svetu ni bilo nikdar... Še med vojno so si v najtežjih trenutkih ljudje pomagali med seboj, zdaj pa samo še grabijo bogastvo zase, ne pomagajo več drugim.... Rekla je še: " Ljudje nimajo več vesti ne poštenja..... Vse gre h koncu...."

:yawn:

Js se slinim nad njim že kakšno leto. Če bi ga Yamaha posodobila, bi bil takoj moj. TDM agregat + nižje središče težišča = dream come true (zame).

Zakaj ljudje tako radi brez vesti lezejo v rit... Za boljše delovno mesto, za boljšo družbo... Je pa meni ja bolj pomemben navaden delavec, ki zna delati z rokami... Ki zna nažagati drva, sestaviti omaro, zašraufati kolo,...

Ma se vidi,da ste z Venere....... :grim

Ma ne se sekirat tud slepa kura zrno najde boš že najdla pravo obliko in materijal za sebe

Mislim, da bo kar zate to veljalo, če ne razumeŠ napisanega. Si hodil Še v Tacen, ali si tiste nove generacije Šnel kurza na Šlosarsko?

anči počak da srečam kako štajerko iz Pohorja... pole bom več vedela, če znajo.... al pa najbolje da grem sama u Pohorsko gmajno.... vršičke nabirat :lol:

...bil danes na Rakitni... ....zdej moram pa moped oprat... ..bo treba še kak teden počakat, da se vse stopi. Kjer je senca je asfalt čisto moker. Peska pa ni preveč. Naslednji teden upam da dež dodobra opere ceste...

mi lahko popravite to nevsečnost!?

KAM ME ZDAJ PELJE TA SVET.... Pred manj kot 14 dnevi sem samo s torbico in z vrečko v roki pobegnila od doma, od moje ljube vasi Komenda v Maribor... Nisem zmogla več...Sam Bog ve,da je bilo preveč... Ko se mojemu očetu začne "trgat"... Takrat je najboljše, da se najmanj ugreznem v zemljo... V tem domu sem imela velik navdih za slikanje na platno, v tem domu sem bila lahko tako zeloo srečna,a ko so očetove grožnje in vpitje brez razloga ponovno posegle v moje življenje... Takrat mi od strahu ni preostalo drugega kot samo to,da upam da bo bolje ali pa da pobegnem... Pred kruto soboto, je skoraj vsak večer trkal na vrata moje sobe, če je bila luč ob 22. uri še prižgana.... Čutila sem,da me je spet vzel za tarčo, saj drugih sester in brata ni bilo več tolikokrat doma zvečer,saj imajo vsi svoje partnerje... Bila je sobota... Že cel dopoldne je bil oče nekam živčen, nekaj časa se je zdiral nad brata, nad mami... In ko je bilo čas za kosilo in so za mizo sedeli vsi... In ko sem se hotela zraven priseditii tudi jaz... Takrat je oče zavpil:" Zgini mi s pred očmi, da te ne vidim, zgini čim bolj stran od mene...." Brat ga je ustavil, rekel mu je naj odneha... A on ni odnehal, še hujše besede so padale name... Nisem si mogla kaj,da sem mu v joku zabrusila:" Kadar ti dajem denar, si prijazen... Ko ga ne dobiš,takrat zate nisem vredna nič..." Vesela sem,da sem bratu pred odhodom plačala drva in mami dala denar za stroške, vesela ker imam čisto vest... Čeprav mi v denarnici ni ostalo skoraj nič... Vem,da imam dve roki,da mi ni problem poprijeti za vsako delo, poleg tega se mi že obeta delo animatorke tudi v Mariboru... Sem pa hvaležna gospe, ki mi je ponudila sobo in predvsem mir... Sestra mi je nedolgo nazaj napisala sms: "Ja dam prid.A misliš,da se ati sam s tabo krega? No, kokr želiš...." Sam Bog ve, da pogrešam Komendo, ljudi, prijatelje,kofetkanje v "mojem" bifeju... Pogrešam svojo sobo,kajti samo v tej sobi sem lahko slikala, pisala in ustvarjala nove in nove ideje... Bom zmogla? Že 4 leta se borim... A skoraj bi padla... Socialna delavka mi je predlagala naj vložim ovadbo zoper očeta. A sem odklonila. Preden sem pobegnila v Maribor, sem se vseeno zglasila na posvet v Psihiatrični kliniki LJ-Polje, ki je bil moj dom, moja varnost pred očetom... Psihiater mi je mirno dejal:" Nimam vas kaj zadržati, saj vedno pridete sami... Če ne boste zmogli, lahko pridete brez skrbi k nam..." Naredila sem večji korak kot bi si v zlomljenem stanju polnem ustrahovanja lahko sploh predstavljala... Želim živeti in delati, želim nadaljevati vse svoje sanje. In potiho vem,da mi bo uspelo... A nekoč bi se rada spet preselila blizu moje vasi,ki je v mojem srcu zapisana že od malega....

Robertjur Danes lahko rečem, da je vsako moje hudo trplenje v mojem življenju obradilo ogromno dobrega.... Bližje sem ljudem iz roba tega NEHUMANEGA SVETA.... Ne bojim se ničesar več, še najmanj pa priznati svoje poraze in padce... Danes sem končno nesla na dobrodelno dražbo svojo črno-belo sliko iz leta 2005 z naslovom: "Ali je kdo videl....?" Odnesla sem črne spomine.... Neverjetno koliko let nisem in nisem mogla narisati barvne slike, zdaj pa na platna nanašam vedno bolj in bolj žive barve.... TONTO upam da bomo še dolgo na zemlji, da človeštvo ne bo propadlo.... Ampak bo dojelo,da ni nihče ne več ne manj od kogarkoli, vsi smo lahko en drugemu v veliko veselje....Samo malo nasmeha, samo malo potrplenja je treba.... In brez vprašanj priskočiti na pomoč vsakemu, ne samo svojemu prijatelju....

za vse stig obozevalce