Dvorana slavnih

danes lepa turca v avstrijo. najprej pogledat te famozne ovinke Golice, ki me niso toliko impresionirali, so preveč odprti zame . je pa tako, da ko se pelješ do tja, ni nikjer nobenga motorinota, pol pa naenkrat kr vzniknejo in je gneča. no potem sem nadaljeval po tej cesti in preko hribov naokoli do Wolfsberga in tam krenil na Koralpe. Ta cesta je bistveno bolj zavita (pa tud zjebana) je pa res, da ni tam žive duše in tudi bolj pregledni so ovinki. Na vrhu pa hladno ko prasica. Spodaj še nekaj slik s telefonom. Razgled s te ceste je res nekaj neverjetnega, če bi bil čist zrak in bi imel zrcalca s sabo, bi mel odlične slike. JE pa pihal k pr norcih cel čas vožnje. jezero med lavamundom in sobothom na koncu ceste vikendice snežne zaplate fenomenalen razgled

Sicer malo z zamudo ampak ok. Plan je bil na hrvaško in malo po jadranski magistrali. In tako štart po stari cesti do kranja, ljubljane. naprej proti logatcu in smer delnice. Tam pa zaplet. Pozabil sem pasoš in ni šlo čez mejo. Gremo nazaj proti logatcu, na sredi poti se obrnem proti morju prek škocjana. lepo presenečenje, ceste idealne, pokrajina lepa in malo prometa. Malo sem se preganjal po primorski in slovenski obali, nato pa lepo po stari cesti do ljubljane in naprej na jesenice. Dan je bil idealen. Naredil malo čez 500km.

No pa še ena kratka ampak tako uživaška da joj V četrtek zvečer lepo iz Kamnika čez Črnivec, Gornji Grad proti Mozirju. Celo pot sem prehitela tovornjak, traktor in srečala 2 avta, na celi poti samo toliko prometa. Vozila 60 kjer ponavadi peljem 90, tako počasi ampak je bila po dolgem času ena samostojna vožnja tam, da je res pasalo tako v "izi". Treba bo menjati motor Slika mojega otovorjenega minija na cilju: Ko prispem na cilj zagledam 4-ko in vprašam, če se lahko peljem. Kar v opremi se presedem in peljem, prva gas, druga gas, tretja gas...pridem do križišča kjer se gre lahko levo ali desno, stisnem zavoro in nič V 1km mi je 4ka pognala več adrenalina kot prej moj zelenec Včeraj pa po isti poti nazaj proti domu, malo dežja, nekaj strel. Celo srečala en motor

divjakinja ;-) a zato se pol trebor presede na tomosa ko pride z R1-ko domov

2.5. sva se odločila, da greva na Grobnik. Štart okrog osmih zjutraj iz Kamnika potem čez Postojno do Pivke, Ilirske Bistrice, do Reke, vožnja ob obali in potem nazaj gor proti Grobniku. Prvi postanek malo od Ilirske naprej: Srečala ogromno motoristov, še več naju jih je prehitelo, ker sva vozila max 90km/h, to me je nekoliko presenetilo, ker menda tukaj res vsi vozijo po omejitvah Na Grobniku super vzdušje, seboj sončna krema, dežnik za sonce, medo-atv je res super tovorna mula... Po zadnji dirki nazaj proti domu po isti cesti, imela sva srečo in sva povsod zamudila dež, le mokra cesta naju je ponekod pričakala. Vmes je bilo treba še jest in domov sva prišla prijetno utrujena ob osmih zvečer

no, pa da se js mal tuki naceckam.. dans sicer nisem mela neki namena se vozit, ker sm bla na sihtu, ampak ker sem dubla varstvo za pesa, sem se vseen odlocila, da se zbrcam ven.. na mojo veliko sreco, sem zakljucla ob 14ih in takoj odpeketala do garaze, se napravla in namenila k heathy na brezje.. tik pred kranjem je blo ze TAAAAKKOOOO crno, da se hribov sploh ni vidlo.. zato sm se odlocila, da obrnem in jo mahnem nazaj proti lj in se sproti odlocim kam.. potem sem se namenila proti vranskem, ampak ko sem prisla do trzina je blo spet vse CRNO! tko da kaj, spet obrnila in se odlocila da jo mahnem preko sentjakoba (mimo rugljeve hise- btw- nism si misnla, da bojo prou TABLO dal zraven ha ha ha, sm kr mal debel pogledala) v litijo in naprej do trbovelj, ker pa je tam blo spet crno, se spet obrnila in jo mahnila na vrhniko.. tja grede sem mal golfala in sla po AC, ker se mi ni dalo cjazit po tastari cesti, me je pa skor spet odpihnlo, tko da sm sla bolj pocasi.. kakih 110, 120km/h.. od tam sem jo mahnila po stari cesti do vica in potem domov.. nardila dans 210km in obrnila 9k na stevcu! prvi letosnji jurcek je ze padel.. lansko moto sezono sm nardila samo 2k vsega skupi.. :grim

Večerje so bile, zajtrki tudi, vročina pa tudi, družba da best, neprecenljivo

uf madonca dobr si šel kr naenkrat od zadaj prletu v zagrebškem sm te že vidu v pesku .........kakor vedno čakam da bo konc mi je tokrat zmanjkal krogov ravn še napadu Duha pa je že un z ciljno zastavo mahal........mal prepozn sm se zbudu očitno borbe so ble pa dobre! Tudi "superiorna (€€€€) honda ala superbike" z narisanem ognjem je bla zlahka premagljiva..........kako že rečejo v najhitrejši regiji (štajerski) "konjev je dost sam gasa je treba dat".........jest pa dodam "jebeš moped, dec je važn"

Avtki

Ker po kosilu pa res nism mel kaj pocet, sem se odlocu, da nardim tole: Od doma - Radohova vas - Bogensperk - Litija - Zagorje - Trojane - Prebold - Marija reka - Trbovlje - Hrastnik - Zidani most - Krsko - Kostanjevica - NM - Semic - Soteska - Zuzemberk - domu... Nabralo se je 300 km, dezju sem se izognu, srecal bl malo motoristov.... Malo pred Kostajevco Semiski kamni, ovce..

Yamaha FZ1S Fazer 1000 letnik 2006 Predelave: - zmontiran original Yamahin Retro kit (komplet drug oklep + tank, motor ni barvan) - izpušni lonec MIVV Suono - Rizoma športne stopalke - Rizoma nosilec tablice - Rizoma ročaji + uteži - Braking ročke (zavora + sklopka) - Givi double boubble vizir - opletene zavorne cevi - led smerniki - Evotech nosilec izpuha - gear indicator - crash padi - bug spojler - pokrov sedeža - ...

ponedeljek padla lepa furca preko postojne kjer sm napojila lubico. krenila sem proti ilirski bistrici kjer sm opazila tablo za Sviščake. Ker sm bla sama sem brez pomislekov krenila navkreber vedoč da me čaka tudi dober del makedama, pa vendar opazuječ lepo pokrajno in z nasmeškom na obrazu sem tut zalutala po nekih malih makedamskih cesticah. ko sem le našla samo sebe sem že prprašila v občino Loške doline. Ogledala sm si še grad ob cesti in se preko loške police, unca vrnila proti postojni, da sem nardila še kratek fočk na ridah nato pa lepo domov. Kljub makedamu luštna popoldanska furca po lepotah slovenije

Velike besede za publiko oh in sploh ,a srček za maxiskuterček

JAVNO PRIZNAM, želim si maksiskuter!! In samo zato, da ga lahko takoj prodam naprej in si kupim skiro, bom več naredu!

Sykesovih 339,5 km/h http://www.youtube.com/watch?v=z9vV9aVUik4&feature=player_embedded

Počakajte na napisano diplomsko nalogo s strani Kmeta o tej zadevi :grim :grim .....

Če se želi vpisati med največje legende in ob bok Rossiju, je za njega najboljša varianta, da po letošnjem osvojenem prvenstvu drugo leto sede nazaj na Ducati in postane še enkrat prvak z Ducatijem. Saj ne da že zdaj ni, ampak potem pa bi bi eden večjih v zgodovini. Pa še pokasiral bi.

Kittykat .)

Tale velikanka je pa od dones.....sj ma sm 23 kil

ja ziher sralci če se nisem prav izrazil oz. je kdo narobe razumel: ko rečem da grem na golico, to med motoristi ne pomeni gledat narcise na gorenjsko ampak brusit tačke na avstrijsko koroško-štajersko :grim

Bo ta dobra, ali moram najti kakšno bolj obremenjujočo zate ? LP Robert

Vceraj je bil en prekrasen dan ... Hvala bayki za postrezbo, igorju prav taku in za granato ki sem jo skoraj zgubil v lj na fuzinah, ko se mi je odprl kovcek .. Hvala maidnu za druzbo skozi celo pot... in se treborju za zakljucno kavico, ups in thumperju tudi, za zakljucek pri vaskih ... Skratka, vtisi iz dnevne voznje.... Fenomenalni, treba cimprej ponovit ...

Po napornem kresovanju mal Avstriji in Sloveniji do Prekmurja čez Ljubelj Helmut gre tud na lepše V Avstriji še kar mal proslavljajo Ta bi še kak avion odgnal ne samo ptiče pol ceste v A pol v SLO Sobe po 12 eur v Moravskih Toplicah Večerno kopanje Beltinški grad šola varne vožnje v Gradcu pa kar precej vroče Lavamund proti domu naredila 710km k sreči brez dežja

Zbirno mesto je bilo v Grahovem. Ker nobenemu od nas kljub skominom ni bilo do praženja na Grobniku, smo jo s Pikijem in kolegom po kafetu ubrali proti severu na eno popoldansko furco. Čez Planinsko polje, Idrijo, Tolmin... V Tolminu smo meli pavzo za pijačo. Potem naprej čez Kobarid do Bovca, kjer smo meli pavzo z mojim prvim "ta pravim" kosilom na moto furi (je blo prav čudno, ma dobro ker ni bil spet sendvič na meniju .) vse je enkrat prvič ). S polno energije smo šli naprej - slalomirat čez ovinke do Predela kjer je blo treba splezat na malo višjo točko - po ruševinah za lepši razgled... naprej mimo Rabeljskega jezera (Lago del Predil)... do Trbiža (Tarvisio) od tam pa naprej in čez mejo v Avstrijo, čez Podklošter (Arnoldstein) do Beljaka (Villach) v moto shoping. Od tam pa ob Dravi proti vzhodu čez Rožek (Rosegg), nekje na poti do Ljubelja tele žwauce ob cesti Čez Ljubelj nazaj v Slovenijo, še zadnji postanek na pijači in potem nazaj proti domu. Čez Tržič do Naklega, tam pa kar na AC do Vrhnike, fanta pa sta nadaljevala proti domu. Vsega skupaj približno 350 kilometrov. Luštno!

Danes sem že zjutraj začel kuriti mojo . da se greva peljat z motorjem, čeprav nisem imel danes v načrtu nobene vožnje. Takoj, ko je zjutraj odšla v kafič na jutranjo , sem se tudi jaz oblekel in iz garaže potegnil lubico, ter se zapeljal za njo. S seboj sem imel tudi njeno čelado . Ob kavici sem ji ponudil nekaj možnosti, kam bi se lahko odpeljala. Na voljo ji je bilo: kava v Opatiji, kava v Portorožu ali pa kremšnita na Bledu. Izbrala je slednjo, jaz pa sem potovalni načrt malo "podaljšal". Namen sem jo imel odpeljati čez Korensko sedlo in potem po avstrijski Koroški čez Ljubelj ali Jezersko domov. Prvi postanek je bil na Bledu na obljubljeni kremni rezini. Nadaljevala sva proti Jesenicam in Kranjski gori. V Kranjski gori je na tabli pisalo, da je prelaz zaprt, zato sva jo ubrala proti Trbižu. Spet se je odprla možnost, da grem čez Karavanke, a sem se raje obrnil proti jugu v smeri Učje, a je bila cesta zaprta in sva šla čez Predel nazaj v domovino. Ustavila sva se na kavici v Logu pod Mangartom. Spomnil sem se, da lahko pokličem Baykerco, da se dobimo na pijači. Ko sem jo poklical, so bili pri njej ravno Igorkr, Thumper s svojo gazdarico, Maiden in Joni. Ravno so se odpravljali, Bayki pa je rekla, da bo počakala na naju. Med potjo smo se dobili in nadaljevali k Igorju na soški Donat (voda iz pipe v donatovi steklenici) .) ter narezek. Ko smo mu izropali shrambo smo se odpravili proti domu. Thumper je odšel že kakšno uro pred nami. Sledil je postanek na ridah, kjer sta Joni in Maiden že čakala, ker sta pussija šla po AC . Tam smo se zmenili še za kavo pri meni, da bo dan lepo zaključen a je Maiden dobil obiske in jo odkuril domov. Da ne pozabim, nabralo se je zelo lepih 335 km, ker je šla moja žena po skoraj enem letu spet z menoj na motor. LP Robert še nekaj slik:

Midva sva tud eno urezala do Mosta na Soči:))

No pa smo imeli t.i. FZ srečanje, ki pa se je kaj kmalu razširilo v srečanje vsej japonskih predstavnikov. To pa je sigurno izraz Dr_Jakoba ko to bere:"Riži!!! Fej" Skratka izhodišče Postojna OMW ob 9ih, kjer smo se dobili Anja, Bina Bana, Mare, Marino in Helena in moja malenkost. Obvezno malo počakulali (podebatirali) in kafe popili. In je padla odločitev gremo Postojna - Idrija - Tolmin - Kobarid - Bovec - Predel - Rajbl - Rateče - Kranjska gora. In smo šli, prej pa še Baykico poklicali, da se v Mostu na Soči dobimo. In smo se dobili - na kafetu (kako čudno). In smo odrinili. Postanek v galeriji Pod Ključem, kjer smo si ogledali naravno geološko znamenitost. (opomba: obe sliki sta z interneta) Nato pa nadaljevali proti Bovcu, kjer smo nahranili naše konjičke (čeprav po MS standardih sem bil samo jst z motorjem he he) Nato pa na Predel, vmes pa ogled znamenitosti - Viadukta Predel 128m dolžine, ki se pne 65m nad dolino Mangartskega potoka. (opomba: Se kdo sprašuje zakaj viadukt in ne most? Zato ker preči dolino Mangartskega potoka. Torej viadukt preči dolino, most pa reko, potok) Iz Predela pa čez Italijo proti Ratečam, Kransja gora, kjer smo si dušo privezali. Po dobrem kosilu, pa še v Komendo na pijačo k Umetnici Potem pa domov. Vmes pa še enkrat požegnani pred Vrhniko, ta žegen je pa sigurno primu. Skratka, nepozaben prvomajski izlet v odlični družbi. Pa še na mnogokrat Igor

Bojan Bugarič je profesor na katedri za upravno pravo ljubljanske pravne fakultete, magistriral in doktoriral je v Združenih državah (UCLA, Harvard, Wisconsin), tri leta je predaval na kalifornijski univerzi. Je deklarirani levičar, nekaj časa je bil insajder v politiki, bivši Pahorjevi vladi se je ognil. Povsod po Evropi opazujemo bolj ali manj drastično varčevanje. V imenu »vitke države« se krči vse, kar zagotavlja država, od varnosti do sociale, povečuje se neenakost. S tem se ožijo tudi pravice nas, državljanov. Lahko pojasnite, kaj se dogaja? Pri politiki strogega varčevanja pogosto pozabljamo, da ima taka politika eksplicitne redistributivne učinke. Paradoksno je, da skušajo v obeh političnih polih prikazati varčevanje kot nevtralno, ekonomsko zahtevano in edino možno politiko. Diskreditirati skušajo vsako alternativo, jo prikazati kot takšno, ki ne razume osnovnih ekonomskih zakonitosti. V bistvu gre za vračanje k temu, kar sta začela že Thatcherjeva in Reagan, to je zmanjšanje države; skratka, država je po definiciji neučinkovita in slab gospodar, potrebni sta obsežna deregulacija, privatizacija. Pozablja pa se, kakšni so in še bodo učinki te politike na različne družbene sloje. Še posebej paradoksno v tej krizi je, da bodo tisti, ki so najmanj odgovorni zanjo, najbolj prizadeti in jo bodo najbolj občutili. Paradigma krčenja, rezanja, zategovanja pasu je Grčija, ne nazadnje je bila model neodgovorne javne porabe. Toda ali obstaja kaka analiza tega, kako je bil porabljen denar, ki so ga trošile tamkajšnje elite, oziroma kolikšna je soodgovornost ljudi? Ali to sploh koga zanima? V tej krizi ni nedolžnih. Na pojav dolga je treba gledati kot na novo obliko reševanja socialnega konflikta v družbi, nekateri pravijo temu psevdodemokratizacija dolga oziroma privatni keynesianizem. Namesto naraščanja javnega dolga je po Clintonovi politiki obsežne deregulacije naraščal zasebni dolg. To je bila nova oblika lajšanja napetosti med socialnimi zahtevami prebivalstva in politiko strogega varčevanja, ki jo je začela Clintonova vlada. In s to politiko zasebnega keynesianizma so vlade reševale tisto, kar se je včasih reševalo na politični fronti, v političnih programih. S tem se je financiralo, o tem je nedavno govoril profesor Berend na predavanju, ameriške sanje, lastništvo hiš, vzgojo otrok, ki vedno več stane, in še marsikaj drugega. Pri analizi vzrokov, ki so pripeljali do krize, moramo poleg neodgovornega finančnega sektorja upoštevati vse te faktorje. Ekonomska kriza je politično spremenila Evropsko unijo, ena od pomembnih posledic je spreminjanje načinov odločanja. Kako komentirate premike: prenos suverenosti z nacionalnih držav in parlamentov na nadnacionalne institucije? S krizo se je zgodilo nekaj, kar je bilo prej videti politično popolnoma nemogoče. Pripeljala je namreč do tega, da se je zgodila centralizacija na ravni, na kateri pred krizo nobena od vlad sploh ni bila pripravljena razmišljati. Stara Monnetova ideja o »prelivanju« močnejšega trga na druga področja se je v devetdesetih letih v bistvu končala. Večino velikih projektov v Evropi sta podpirali leva in desna stran, v devetdesetih je logika nehala delovati, ko se je začela politika močnega skupnega trga zajedati v originalno zaščitene »izključne« domene nacionalnih držav: socialo, davke, pokojninski sistem itn. Treba je vedeti, da je bila rimska pogodba zelo zanimiv kompromis, rekla je ja skupnemu trgu, torej neoliberalizmu na evropski ravni, a sociala je ostala na nacionalni ravni. Ekonomski temelji tega so se porušili že v sedemdesetih s hudo krizo in propadom sistema Bretton Woods in desetletjem stagnacije Evropske unije. Z Enotno evropsko listino in Maastrichtom se je originalni kompromis radikalno spremenil, soglasja o krepitvi integracije ni bilo več. Kriza pa je pomenila nov moment; dobili smo centralizacijo, ključno vprašanje pa je, ali je to prava centralizacija. Ne verjamem, da lahko centralizirana politika na evropski ravni spregleda velike razlike med evropskimi ekonomijami. Moč, ki jo dobiva center, tudi avtomatično sproža vprašanje o redistribuciji moči v Evropski uniji. Vse ključne institucije so v rokah desnega centra: od komisije, parlamenta, evropskega sveta do nacionalnih vlad. Tako močne hegemonije v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih ni bilo na ravni EU. Navidezno centralizacijo vsi zelo prehitro pozdravljajo, ne da bi razmišljali o njenih potencialnih problemih. Eden od motov razvoja Evropske unije je bila ves čas ravno »enakost v različnosti«. Argumenti nekaterih ekonomistov, da je evropska unitarna unija iz časa Maastricha nepopolna monetarna unija, ki da ji manjka le še fiskalni del, so preveč enostavni. Pozabljajo, da obstaja več stopenj povezave in da ni nujno, da bi morali imeti celotno fiskalno politiko preneseno na EU. Sicer pa vidite, kar se dogaja zdaj: Merkozy v bistvu postavlja in odstavlja vlade. V nekaterih državah je demokracija praktično suspendirana. Ali se vam ne zdi, da se te vseobsežne spremembe dogajajo mimo zavedanja javnosti? Za širšo javnost je vedno pomembno, da ima na prizorišču političnega agenta, stranko ali gibanje, ki skuša predstavljati njene poglede. In v tem trenutku manjka nekdo, ki bi izražal zaskrbljenost. Ljudje imajo v glavnem vprašanja, odgovorov pa nimajo, in ker ni nobene politične stranke, ki bi takšne stvari problematizirala, sta dva možna rezultata. Eno je občutek, da je ta politika edina možna – to skušajo pripovedovati tudi politika desne sredine in finančni centri. Drugo pa je zelo nevarna politika frontalnega napada na Evropsko unijo, to je nastanek populističnih gibanj, ki problematizirajo idejo EU kot take. Tega pa se je treba bati. Medtem ko velika imena, Habermas, Beck, Badiou, govorijo o degeneraciji evropskih vrednot in krčenju demokracije, je javnost videti malodušna. Kako se je zgodilo, da je evropska javnost tako zelo otopela? Evropa je s povezovanjem skupnega ekonomskega trga dolgo časa prinašala številne prednosti, socialna država pa je ostajala relativno nedotaknjena. Kljub retoriki, da bo Evropska unija kot taka spodkopala socialno državo, se, empirično gledano, v osemdesetih in devetdesetih letih to ni zgodilo. Obseg socialnih izdatkov velikih držav, skandinavskih in nekaterih drugih, je ostal dokaj nespremenjen. Ostajale so torej otipljive koristi članstva, poleg tega še vedno obstaja nezavedno prepričanje o neki drugi pomembni koristi Evropske unije. Mlajše generacije sicer Evropsko unijo vse manj razumejo kot projekt miru, preprečitve vojne, ampak to se vseeno prenaša z generacije na generacijo. V tem smislu je bila EU izjemen uspeh: v Evropi so v prejšnjem stoletju sami Evropejci ubili preveč ljudi. Z nastankom Unije je bilo ubijanje preprečeno. Zaradi teh koristi je med ljudmi obveljalo, da elite v Evropi že vedo, kaj počno. Tudi če poslušate večino analitikov, še vedno čakajo, češ, Evropska unija vedno najde odgovor. Tako je bilo v sedemdesetih, osemdesetih, zaradi tega ima tehnokratsko-unikatna tvorba podporo. V prepričanju Evropejcev Bruselj po svoji naravi tako ali tako ni bil institucija, o kateri bi odločali na volitvah. Reziduum tega razmišljanja je ostal, a problemi se polarizirajo in kličejo po demokratičnem odločanju. Kajti dati Bruslju pravico odločanja o sociali, davkih – to so natanko tiste stvari, ki jih je originalna rimska pogodba hotela prihraniti državam, ker je vedela, da so eminentno javna vprašanja. In od tu nova potreba po iskanju demokratičnih kanalov za odločanje, čeprav tehnokrati, Bruselj in IMF še vedno skušajo prikazati aktualno politiko strogega varčevanja kot edino možno in ekonomsko utemeljeno. Kakšen problem so tehnokratske vla de? Ne glede na to, da je Monti za Italijo v mnogočem blagodejen, so tehnokratske vlade postale nadomestek za demokratično izvoljene garniture. Je v času krize demokracija odveč? Pri teh vprašanjih gre vedno za primerjavo, koga s kom primerjate. Seveda ima Mario Monti eno veliko prednost: če ga primerjate s Silviem Berlusconijem, je videti kot rešitelj Italije. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je Monti, potem ko ni bil več evropski komisar, delal za Goldman Sachs, tako kot Mario Draghi. Zelo skeptičen sem do tehnokratskih vlad, do neke točke so lahko trenutna rešitev, a v ozadju je točno ta ideja, tako komisije kakor drugih: izpraznitev demokracije v imenu tehničnih rešitev, ki jih tehnokrati bolje obvladajo kot državljani in ki lahko pripeljejo države iz krize. Dokler je izhod iz krize samo politika strogega varčevanja, tehnokratske vlade lahko delujejo, ampak one nimajo nobenega drugega programa razen tega. Ta politika, kot sva prej govorila, je strogo redistributivna, in ko bo prišlo na dnevni red vprašanje, kaj z novimi reveži, z novimi brezposelnimi, takrat bo potrebna močna demokratična legitimacija vlade, da reši te težave. Italijanska vlada tačas izvaja reforme delovne zakonodaje, odpira vrata odpuščanju... Pri nas je bilo zelo podobno. Že prejšnja vlada se je sklicevala na tehnokratske razloge, na OECD in IMF, zaradi katerih je treba reforme narediti tako in ne drugače. Treba je biti skrajno previden. Tehnokratskih vlad ne vidim kot tistih, ki bi lahko predstavile odgovor. Če pa izbirate med večjim in manjšim zlom, je zagotovo Mario Monti manjše zlo, kot je bil Silvio Berlusconi. Nima avtoritarnih tendenc in je zagret Evropejec, a je z njim povezana vrsta problemov, ki sem jih prej omenil. Kako razložiti, da je ob tolikšnem oženju demokracije Irska edina, ki je predlagala referendum o fiskalnem paktu? Kako je mogoče, da je to osamljen primer? Irci pravijo, da zato, ker to zahteva njihova ustava, referendumi pa so tudi del irske tradicije, Irska je bila troublemaker tudi v procesu spreminjanja evropske pogodbe. Je pa šokantno, da si to upa narediti samo ena država. Smo Evropejci pozabili na referendum kot instrument državljanov, da se branimo? Ja, in tudi politika to pozablja. Zdaj so vsi zelo živčni zaradi irskega referenduma. A končno ne bi bilo slabo, ko bi tudi državljani v Sloveniji in drugih članicah EU povedali, kaj si mislijo o tem. Referendum postaja eno redkih demokratičnih orodij za to, da državljani pošiljajo svoje odgovore političnim elitam. Prej ste omenili hegemonijo desnice v Evropski uniji. Kaj to pomeni? Pomeni, da na ravni ponudbe politik ni levih alternativ. Pot v to smer je bila tlakovana v devetdesetih letih z redkim obdobjem hegemonije socialdemokracije. Med letoma 1997 in 2000 so imeli socialdemokrati vlado v trinajstih od petnajstih držav EU, nikoli prej se ni zgodilo kaj takega. In že v tem času je socialdemokracija v svojem programu zaplula močno proti sredini. Njen program se je zelo oddaljil od socialdemokracije; spomnite se Blaira, ki ni maral srečanj s sindikati, podobno kot Thatcherjeva je v njih videl nasprotnike. V svojem programu je namenoma črtal vse izraze, ki so spominjali na staro, povojno laburistično tradicijo. Skratka, levica se je močno približala centru in prevzela velik del njene politične ideologije – drugače od povojne socialdemokracije, ki je imela to prednost, da je lahko delovala še v drugačnem mednarodnem finančnem sistemu, ki je dovoljeval nacionalno avtonomijo – desnici se je približala tako zelo, da je njena politika postala nerazpoznavna. Danes ni več bistvenih razlik med tem, kar ponujata leva sredina in desna sredina, celo izrazi so se spremenili; govorimo o levi sredini in desni sredini, ne uporabljamo več izrazov levica in desnica. Premik levice proti sredini je tudi povzročil, da se je odpovedala tezi, da ponuja drugačno ideologijo upanja. Teza Blaira in levice »tretje poti« je bila: Mi smo boljši upravljavci vaše ideologije. Praktično je prodajala neoliberalizem s 50-odstotnim popustom, ponekod je mehčala program, ampak v bistvu je šlo za to. Zaradi tega je nastal vtis, da na prizorišču ni ničesar razen desnih programov. Kako je kriza kapitalizma hkrati postala kriza »levice«? To je bil vendar njen trenutek; ona je vendar tista, ki bi lahko izkoristila gospodarski zlom in razumela globino krize. Pričakovanja so bila taka. Če kdaj, je bila ravno leta 2008 enkratna priložnost za ponovno rojstvo levice. Kajti večinsko mnenje je bilo, da gre velik del odgovornosti za krizo pripisati desnici, njeni politiki popolne deregulacije finančnih trgov, z znanim priznanjem tedanjega guvernerja ameriške centralne banke Greenspana vred, ko je rekel, da je bil presenečen, da se je to zgodilo. Toda levica je, zanimivo, na zadnjih evropskih volitvah leta 2009 skoraj v celoti podprla sedanjega predsednika komisije Barrosa in se odpovedala iskanju skupnega kandidata, kar kaže na njeno dodatno šibkost. Moramo vedeti, da je bila levica izjemno močna na ravni nacionalnih politik socialne države, v spremenjenem prostoru po letu 1986 in po Maastrichtu, ki je postal bistveno bolj globaliziran in odprt, pa je bila slabša. Prehod iz politike nacionalnih držav na raven evropske integracije je bil zanjo izjemno težak. Socialdemokracija je nastala kot politika redistribucije na ravni držav članic. Govorim o standardnem načinu upravljanja levice. Sledila je desnici in ji ni uspelo poiskati odgovora na evropski ravni. Ta problem ima še dandanes; paradoksno je, da do sprememb pri razmišljanju levice prihaja zaradi hegemonije desnice. Pretekli teden so se v Parizu sestali voditelji evropskih socialdemokratskih in socialističnih strank in se dogovorili, da bodo šli na nove evropske parlamentarne volitve s skupnim kandidatom, vsi so tudi podprli francoskega predsedniškega kandidata Hollanda in vsi nasprotujejo fiskalnemu paktu. Predsednik evropskih socialistov Swoboda je rekel, da bodo najprej »zavzeli« Pariz, potem pa še Bruselj. Levica se očitno prebuja, a stimulus je očitno prišel z desnice. Ta je s fiskalnim paktom sprovocirala levico, da je sploh začela razmišljati o evropskih dimenzijah svojega delovanja. Kaj bo pomenilo za to opcijo, če v Franciji aprila zmaga François Hollande? Če pustimo ob strani detajle njegovega programa, je to lahko trenutek, ki pripelje do sprememb v Evropi. Manjše države ponavadi sledijo spremembam v večjih državah, velika neznanka je, kaj bo sledilo v Nemčiji. Z vidika neoliberalne politike strogega varčevanja bi njegova zmaga lahko bila krepitev opozicije fiskalnemu paktu. Zdaj navidez enovita politika Merklove in Sarkozyja bi dobila močnejšega tekmeca. Nervozo kanclerke zaradi kampanje kažejo že neobičajni načini, da Hollanda ne bi sprejeli. V Evropski uniji se dogajajo velikanski premiki, po mojem prepričanju ne preveč dobri. Vedeti moramo, da so veliki evropski voditelji ob velikih evropskih projektih v preteklosti ves čas stali skupaj. Zanimivo pa je, da se je oglasil Kohl in kritiziral svojo »učenko« Merklovo. Način upravljanja Evropske unije se je odmaknil od modela, ki je prevladoval v preteklosti. Imamo že nekaj demokracij, kjer demokracije ne smejo več prakticirati, to so države pod mednarodnim protektoratom. Koliko je danes sploh še razlik med strankami, ko se vsi gnetejo na sredini in je celo govorica skrajne desnice v marsičem prešla v mainstream? Evropska socialdemokracija je v zelo hudi krizi. Ni naključje, da je politična geografija takšna, kot je. Socialdemokracija je že kmalu po drugi svetovni vojni opustila svoje zgodnejše ambicije po korenitejših reformah. Ko je Bernstein zmagal kot nov ideolog socialdemokracije v Nemčiji, to ni pomenilo samo boljše tehnokratske metode upravljanja kapitalističnega sistema, ideja socialdemokracije je bila tudi sprememba kapitalizma, sprememba sistema. Danes ideje o spremembi sistema od socialdemokratov ne boste slišali, je prepovedana tema, tabu. Najbolj radikalna stvar, ki jo lahko slišite, pa še te ne uporabljajo politiki, je ideja različnih kapitalizmov. Poleg tega ni ideologije, na kateri bi takšna nova usmeritev temeljila. S padcem berlinskega zidu je ta vrsta levice dobila izjemno močan udarec. Vsaka politika, ki hoče biti učinkovita, mora imeti tudi ideologijo, v politiki ne gre samo za pragmatično upravljanje, ampak za ponujanje pogleda o boljši družbi. S padcem zidu je bil ta del spodmaknjen. Zagovorniki levice so danes vsi zelo skeptični: če berete vplivno intelektualno glasilo levice New Left Review ali zgodovinarja Hobsbawma, nobeden ne vidi načina, kako naj bi se levica spet pobrala. Toda ni samo brez ideološke zgodbe, je tudi brez volilne baze. Delavskega razreda ni več. Potrebuje novo volilno telo. Povojna emancipacija levice, socialdemokracije, ki je bila volilno najbolj uspešna, je izrazito gradila na delavskem razredu, sindikatih in industrializaciji, ki je pripeljala do kritičnega števila volivcev, ki so tvorili zelo zvesto volilno bazo. S spremembo ekonomske mednarodne ureditve, z globalizacijo, deindustrializacijo in drugimi trendi se je ta del izjemno skrčil. Nima več naravne baze v takem obsegu, hkrati pa se ni znala približati novim vrstam volivcev, zato v stari socialdemokratski levici zelo pogosto najdete tudi močno rasistično, patriarhalno komponento, veliko nenaklonjenost do feminizma, tujcev … Vse te stvari je socialdemokracija bolj ali manj prespala in velike spremembe pričakala popolnoma nepripravljena. Medtem ko je desnica ponudila neoliberalizem, levica ni imela odgovora. Evropa dveh hitrosti je postala neizogibna. Kaj bo to pomenilo za Evropo, za evropsko idejo? Do tega sem zadržan, čeprav razni faktorji kažejo, da naj bi bili dve hitrosti nujni in se dejansko že dogajata. Na Evropo gledam predvsem kot na dejavnik zagotavljanja miru. Pomembneje je, da Evropa ohrani to funkcijo, pa čeprav za ceno tega, da se njena želja po vedno bolj poenotenem skupnem trgu nekoliko omeji. Evropa je šla pri ideji skupnega trga nekoliko predaleč. Samo en primer: zelo močna je bila vloga Sodišča evropskih skupnosti, politične volje ni bilo dovolj, to je zapolnilo sodišče s številnimi sodbami, ki so pogoste šle prek mandata v ustavnih tekstih EU. Predstavljajte si, da skuša BMV izpodbijati omejitev 70 milj na uro na britanskih avtocestah kot prepoved svobode gibanja. V sedanji praksi sodišča ni ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da sodišče tega ne bo naredilo. Ukrep pa bi bil absurden. Sodišče in tudi zakonodaja sta v svoji želji po kreiranju skupnega trga šla pogosto tako daleč, da sta tudi povsem normalne nacionalne izjeme v obliki različnih zakonov, ki ščitijo socialne in druge pravice, razglasila kot takšne, ki ovirajo prost pretok blaga, kapitala, storitev znotraj Evropske unije. Zelo veliko prostora je za nekoliko manj integriran, pa še vedno dovolj skupen in delujoč skupni evropski trg. Ne smemo si delati iluzij, da lahko Evropa funkcionira kot federalna ekonomija, tako kot Združene države z eno federalno vlado. V Evropi je preveč različnih držav in zdravo je zgolj določeno poenotenje ekonomskih politik, hkrati bi Evropa morala državam članicam pustiti dovolj prostora, da same razvijajo svoje ekonomske politike. Z idejo, ki je zdaj v mainstreamu, z Evropo članic in nečlanic evra, bo simbolna vrednost Evrope izgubljena. To bo Evropa članic A-skupine, jedra in B-skupine, brez kohezivnosti. O Evropi miru, ki jo omenjate, že dolgo ne slišimo nič. Kdaj pa je Merklova kaj rekla o tem? Venomer govori o BDP, odstotkih, številkah. Sedanja generacija presenetljivo pozablja na ta vidik Evrope, ampak hkrati je treba poudariti, kar pravi Garton Ash, da je za Evropo premalo, če bo gradila samo na integraciji, ki preprečuje vojno. To je osnova, manjka še nekaj, potrebna je vizija. V taboru socialdemokratskih strank pripravljajo skupno platformo drugačne Evrope, ki ne bo temeljila na politiki varčevanja, vračajo se k ideji socialne Evrope. Evropi je uspelo v povojnem obdobju doseči nekaj, kar je večina ekonomistov razglašala za nemogoče: združila je hitro gospodarsko rast z zelo ambiciozno socialno državo. Danes ekonomisti pravijo, to je logično nemogoče. Ne verjamem, da bi lahko prišlo do hitrih sprememb, a če govoriva o obdobju dveh, treh let, sem prepričan, da bodo te stranke pripravile novo, drugačno platformo. Kje je sredica tega, o čemer govorite? Za zdaj v defenzivni reakciji socialdemokratov na hegemonijo desne sredine v Evropi. Je zelo šibka, zelo prekarna, zelo fragmentirana. Levica se bo morala drugače organizirati: socialdemokracija, bolj radikalna levica in zeleni bodo morali poiskati skupni jezik. Premislek levice o drugačnih smereh odpira možnost za ponovno združitev. Oprijemljivi agenti, in to je bilo vaše vprašanje, pa so zdaj zgolj v sferah razmišljanja o drugačnih strategijah strank, intelektualcev, v člankih, think-tankih. V času krize gre krčenje na račun socialne države. Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti? To je klasičen repertoar neoliberalizma, s tem sta začela Thatcherjeva in Reagan in v tem iskala glavnega krivca. Zgodovina tega ne potrjuje. Hirschman, politolog s Princetona, ima zanimivo teorijo, da se nihaji med državo in trgi vračajo v trideset- do štiridesetletnih ciklusih. Imamo obdobja absolutnega zaupanja v trge, potem obrat v države in spet obrat. Zgodovina kaže, prvič, da sta bila oba pola vedno prisotna, govor zaslepljenih teoretikov, ki govorijo, kako je država po definiciji neučinkovita in koruptivna, tega ne potrjuje. Drugič, primeri ponekod po svetu kažejo, da večanje izdatkov za socialo nujno ne vpliva negativno na gospodarsko rast in da je to bolj problem ideologije neoliberalizma kot dejanskih učinkov na ekonomske rezultate. Dandanes pa je problem ta, da zaradi hude ekonomske krize navidezno res ni druge poti kot zgolj zmanjševanje socialne države. Ključno vprašanje je, kje je fiskalni pakt za finančni sektor, ki bi lahko zajel precejšnje vsote denarja, s katerimi bi recimo blažili krizo, a se ga nihče ne upa načenjati. Ena takih idej je zgolj Tobinov davek na ravni Evropske unije, ampak manevrskega prostora je veliko več. Vračava se k temu, da manjka agent, ki bi agresivneje zagovarjal to politiko. Socialna država, nasprotno, ne samo da ni nezdružljiva z gospodarsko rastjo, ampak je celo njen pogoj. To je danes skoraj šlo ven iz učbenikov in zgodb, ki jih poslušamo vsak dan. Koliko se je skrčila evropska socialna država v času krize? Te stvari se ne zgodijo čez noč, analize, ki spremljajo začetek, odkar desnica že več kot desetletje obvladuje Evropo, kažejo, da gre padanje izjemno počasi. Skandinavske države so vedno protizgodba mainstreamu in še vedno počno oboje; imajo zelo obsežno socialno državo, med 40 do 50 odstotkov BDP namenjajo za javno porabo, po drugi strani pa imajo še vedno zelo uspešno gospodarsko rast. S tem kažejo, da je logična nujnost te teze izmišljena. Sedanja kriza ima bistveno močnejše potencialne negativne učinke: v imenu fiskalnega pakta in podobnih stvari se lahko predlaga nekaj, kar sicer politično ne bi bilo možno. Ena od skrbi je, da bo fiskalni pakt praktično postal veto točka. Ob vsakršnem poskusu sindikatov in zagovornikov delavskih pravic, da bi problematizirali drastične ukrepe, bo odgovor vlad na oblasti isti: saj nam ni všeč, kar počnemo, a tu so fiskalni pakt in pravila, ki drugega ne dopuščajo. Drug problem, ki nastaja, je, da so vsi tisti, ki nasprotujejo fiskalnemu paktu, takoj zagovorniki avtomatičnega trošenja, skratka, keynesianizma v najslabšem pomenu besede. Kar seveda ni res. Prava debata ni samo med strogim varčevanjem ali trošenjem. To je preveč zožen okvir razprave. Razprava mora iti v smer premisleka o okvirih kapitalizma, ki si ga stranke še ne upajo načenjati. Živimo v času hegemonije finančnega kapitala, ki dela te agente zelo ranljive. Evropo poganja samo še ena politika, politika ponovne izvolitve, zmage za vsako ceno. Kako komentirate to popolno izpraznjenost politike? Ne bi rekel, da je politika popolnoma izpraznjena, a absolutna prevlada desnice, neoliberalizma oziroma nemškega ordoliberalizma je naredila prostor navidezno nezanimiv. Ni politične konkurence. Zaradi tega je videti, da je vse skupaj stvar tehnokratskega odločanja, neodvisnih institucij, kot so centralne banke, ne politikov, strank, vlad. To vpliva na percepcijo, da se v Evropi s tega vidika ne dogaja nič in da nima odgovorov. Moja diagnoza je, da se bo s ponovno vzpostavitvijo politične konkurence stvar spremenila. To je antipod politiki strogega varčevanja in frontalnega napada na socialno državo. Državljanski upor je postal stalnica zahodnih demokracij. Kako močna sila je globalno nezadovoljstvo, jeza, bes demosa? V Evropi se ne bodo zgodili prevrati kot v arabskih državah, dokler ne bo vzpostavljene politične alternative, ki bo pokazala možnost drugačnih politik. To je glavna šibkost, veliko je nezadovoljstva, a manjka ideologija v pozitivnem pomenu besede. Danes ima ideologija zgolj pejorativen pomen, a ideologija pomeni tudi ponujanje vizij o drugačnem, boljšem, pravičnejšem svetu. Ko je neoliberalizem začel prevladovati v Evropi in svetu, se je začela gonja zoper politike, ki so trdili, da imajo vizije. Zdaj potrebujemo politike z vizijo in teh je v Evropi malo. Razmere kličejo k temu.

http://www.motori.hr/forum/index.php/topic,219756.0.html

Superpole http://www.youtube.com/watch?v=9yGkrHgLVTc&feature=player_embedded

Monza - Superpole qualifying times 1. Sylvain Guintoli FRA Effenbert Liberty Ducati 1098R 1m 54.276s 2. Tom Sykes GBR Kawasaki Racing ZX-10R 1m 54.990s 3. Marco Melandri ITA BMW Motorrad S1000RR 1m 55.971s 4. Carlos Checa ESP Althea Ducati 1098R 1m 56.793s 5. Jonathan Rea GBR Honda WSBK CBR1000RR 1m 57.630s 6. Max Biaggi ITA Aprilia Racing RSV-4 1m 58.667s 7. Jakub Smrz CZE Liberty Effenbert Ducati 1098R 1m 59.718s 8. Davide Giugliano ITA Althea Ducati 1098R 2m 00.645s 9. John Hopkins USA Crescent Fixi Suzuki GSX-R1000 1m 59.489s 10. Eugene Laverty IRL Aprilia Racing RSV-4 1m 59.680s 11. Michel Fabrizio ITA BMW Italia Goldbet S1000RR 1m 59.681s 12. Leon Camier GBR Crescent Fixi Suzuki GSX-R1000 1m 59.845s 13. Ayrton Badovini ITA BMW Italia Goldbet S1000RR 1m 59.978s 14. Leon Haslam GBR BMW Motorrad S1000RR 2m 00.093s 15. David Salom ESP Pedercini Kawasaki ZX-10R 2m 00.602s 16. Chaz Davies GBR ParkinGO MTC Aprilia RSV-4 2m 01.772s Did not progress to Superpole 17. Lorenzo Zanetti ITA PATA Ducati 1098R 1m 44.203s 18. Niccolo Canepa ITA Red Devils Ducati 1098R 1m 44.321s 19. Maxime Berger FRA Effenbert Liberty Ducati 1098R 1m 44.489s 20. Hiroshi Aoyama JPN Honda WSBK CBR1000RR 1m 44.686s 21. Leandro Mercado ARG Pedercini Kawasaki ZX-10R 1m 45.156s 22. Mark Aitchison AUS Grillini Progea BMW S1000RR 1m 45.841 23. Sergio Gadea ESP Kawasaki Racing ZX-10R 1m 48.085s Monza official WSBK lap records Best lap: Max Biaggi ITA Aprilia Alitalia RSV-4 1m 41.745s (2011) Race lap record: Cal Crutchlow GBR Yamaha Sterilgarda YZF-R1 1m 42.937s (2010)

Še si tu prisoten.? Jaz pa sem mislil, da že ko si potoval po Italiji , da si se zaprl v kak samostan in preživljal prečiščenje in si se spreoobrnil v maxiscooterista . :grim Sicer pa, zadnje čase se veliko motoristov seli med maxiscooteriste.

že sam, če pomisliš, kaj takega, kot si ti celo napisal, pomeni, da si ti en navaden skuterist, pa še oni te ne bodo vzeli za svojega, boškarinu reč motorist, če si upaš, najbolje zate bo, če si kupiši ponija in odjahaš :grrr :grrr :grrr :grrr :grrr :grrr

Hej na VTR paše vse, če slučajno ne pa zrihtamo

ok. guma kupljena za 80€. zdaj pa v kratkem do vuklanizerja in menjat. staro pa lahko še prinesem nazaj, če jo kdo rabi, še ima nekaj profila in jo šenkam.

Mah se mi zdi da gre Simčiju na slabše-beri se je poboljšal...

Kaj ne bo odlična slika,če je bjonda okrog tvojega predpasnika :grim

he he, zdej pa vem kera dva sta vidva ;) he he he he res da je z moje strani padlo samo 306 km za 1.maja pa da sm se 2x znasla na AC, ampak v obeh primerih se mi je mudilo.. tko da upam, da naslednjic rata brez hitenja in z vec km odlicno je blo!!

A bi ti men pomagala da ga obdelam na WC-ju,ker mi je zdravnik prepovedal težke stvari dvigovat..... :grim

No zdej sem mal manj skregan........ampak še vedno

Ma z vami se neki menit,kot marsikdo tu že napisau,bo prej mimo leto,hahhahahahahahaha Kmet nč bit skregan,sem kmalu ponovimo,pa se vidmo-VERJEMI...

nč ni blo dingl-dong pr nobenemu vidm sam na motrorjih in tam pa vprašaj kdo je dingl-dong

Piknik biu v Kranjski gori,blo nas je 7 in imeli se lepo,tko da iz te moke je biu DOBER KRUH!!!

Igorkr, kok si pa to lepo naredil, kr souza se mi je utrnila, ha, ha. Res je bilo super.

V petek zjutraj se nas je kar nekaj nabralo v Voklem a vsak v svojo smer eni za Grčijo, drigi za Srbijo ,midva pa za Bosno ker več kot tri dni ni blo časa .Z enim delom skupine smo šli skupaj do Banja Luke .Potem pa midva zavijeva za Jajce in proti Sarajevu.Bosna okupirana z SLO motoristi v Jajcu srečeva NejcGS z družbo. Mejni prehod Bosanska Kostajnica, Oblegan Petrol v Banja Luki Večerni sprehod po Sarajevu , Zjutraj pa na Jahorino Z Jahorine pa v Mostar parkirava pri Mehotu in skočva na kosilo ob mostu Pečenje za vsakim vogalom , V Sinju pogledava če že kaj trenirajo za Sinjsko alko Potem pa v Split poiskat prenočišče a prevelika gužva in jo mahneva do Trogirja Zadnji dan pa po Jadranki proti domu ker je bilo treba danes delat Nabralo se je lepih in vročih 1650 km

Po deževnem aprilu je posijalo sonce in spet je čas za The Magistralo. Tri dni ovinkanja gor in dol, skok na Pag ... vreme čudovito, brez oblačka. Vrata Jadrana Karlobag, Lukovo Novalja, Žigljen Rudelić Draga

Tukaj pa še fotografije iz 28.4.2012 na kačjih ridah. Lep pozdrav, Andraž

Lep pozdrav, Tukaj je par fotografij iz 29.4.2012. Z fotografijo motorjev sem šele začel zato niso bile ravno vse uspešne. Za tistih nekaj ki pa so vendarle uspele pa bi prosil kak komentar. Andraž

Kljub današnjemu malo bol kislemu vremenu se je navrtelo nekaj kilometrov. Na Vršiču "ta domačih" nisva srečala! Čez Predil, čez Sella Nevea do Chuiseforte in proti Trbižu. Malo prometa, zato mnogo sproščenosti in uživanja. Ko prečkaš mejo, te cesta in promet spomnita, da si doma.