Dvorana slavnih

Ne vem pod kaj točno naj uvrstim opis mojega oziroma najinega potovanja po Toskani. Pa je priletela ta zgodba v to temo, upam da ni nič narobe 1. Dan pred odhodom: Pred odhodom v Firence se je polomila plastika na kablu za polnjenje navigacije, seveda hitro na motor in v trgovino kupit novega imeli so ga v akciji za 7€ ampak našel sem še cenejšega za dobre 3€. Seveda zelo navdušen nad dobrim nakupom saj so vsi drugi bili dosti dražji okoli 14 – 20 € ( toliko pa že ne dam). Ko prinesem vtikač domov ga takoj testiram in ugotovim, da stvar odlično funkcionira. 2. Dan odhoda: Planiran čas odhoda ob 6h zjutraj, dejansko sva sedela na motorju pol ure kasneje. Ni važno izlet se je začel, saj sva bila oba vsa nervozna in živčna ker je to najin prvi motoristični izlet. Živčno sva komplicirala kaj in kako vzeti stvari s sabo, spraševal druge izkušrnr motoriste kako se obnašati ko prideš v kakšno mesto, kam dati čelado, jakno itd. In seveda se je vse začelo z vožnjo po avtocesti do Ferrare, ko sva prispela v mesto sva rekla no si greva seveda malo ogledat kakšno je mesto in kaj se zgodi. Prvi dež, vedriva pod nekem napuščem k sreči samo 20 minut. Po ogledu mesta, greva naprej po lokalnih cestah, ki so bile kar zanimive in lepo vijugaste. Prispeva do Argente, kjer popijeva en švoh kafe, mesto nič posebnega, tu se spopadeva z prvo »self service« bencinsko pumpo, najino tankanje je trajalo dobrih 15 minut za 10€. Nadaljujeva pot proti Imoli kjer si ogledava samo dirkalno stezo »Avtodrom Enzo e Dino Ferrari« in znani ovinek kjer se je ponesrečil Sena. Nadaljujeva pot čez res čudovite Apenine preko prelaza »Paso del Giogo« 882 mnm, cesta čudovita, res super panoramski pogledi, vzhičen in fasciniran. Tako voziva proti Firencam, nakar se zgodi neprijetno presenečenje, cerka 10 km pred Firencami crkne za 3€ kupljeni vtikač za polnjenje navigacije, seveda sva brez zemljevida (KAJ GA PA RABIŠ!). Zaradi tega sigurno izgubiva kakšno uro dodatne vožnje čez Firence, saj tudi približno nisva vedela kje se nahajava in kako morava priti do avtokampa, seveda sva spraševala kok prideš do kampa ampak Italijani kot Italijani malokdo zna Angleško, malo z rokami in nogami odgovarjajo kako prideva do kampa, končno najdeva kamp, se prijaviva in takoj malo v mesto. Lepo mesto, malo po Italijansko ne urejeno toda zanimivo, znameniti most Ponte di Vecchio in še polno drugih zanimivih stvari, ker sva prišla v mesto tam nekje ob 9h zvečer je bilo že večino trgovinic zaprtih in okoli Dume se ni dogajalo nič zanimivega, kod da mesto postaja »mesto duhov« nikjer nobenega. Končno se lahko prijetno utrujena odpraviva spat. V Italiji zgleda nimajo zakona, da rešilci, policaji in ostali po 10 uri zvečer ne smejo prižigati siren, mislim da so tulili celo noč. Spala sva kolikor sva lahko spala med tuljenjem siren. 3. Drugi dan: Sobota, vstaneva ob 7h zjutraj, greva po zajtrk (suhi dnevni obrok -SDO), pojeva in se počasi odpraviva novim dogodivščinam naproti po prelepih zopet vijugastih cestah proti San Gimignano, prej pa še v trgovino kupiti vtikač za navigacijo. V trgovini na info točki povprašam kje bi lahko dobil vtikač za navigacijo in prodajalec mi odgovori v njegovi angloitaljanščini »next to kaca« izzval je salve smeha vseh prodajalcev in naključnih kupcev, ki so spremljali potek dogodka. Vtikač je koštal borih 19€ ( prejšnjih 3€ + 19€ = 22€, pri nas bi bil verjetno isti ceneje). Navigacija sedaj dela in drugi dan se začne. Pot naju vodi preko San Gimignana , do Siena zelo lepo mesto tako eno kod drugo, sta me oba mesta tako fasciniral če naju čas ne bi preganjal bi ostal v vsakem mestu vsaj po en dan in si ga res do podrobnosti ogledala. Navigacija, ki je sedaj delal brezhibno, naju je vodila preko Castellina in Chianti do Radda in Chianti, kje se je nadaljevala najin »izlet«. Ustavit sem moral ker mi je pri čeladi popustila plastika katera drži vizir, ker je nisem mogel kar tako popraviti na motorju sem mojo sopotnico prosil, da sestopi z motorja dol in ko gre okoli motorja opazi da na desni strani motorja nekaj pušča, pogledava malo bolje in opazim, da se je predrla cev ki povezuje hladilnik z motorjem, seveda hladilne tekočine v ekspanzijski posodi ni bilo nič več. Premišljujem kaj narediti, sredi ničesar sva ostal z okvaro na motorju. Poskusim ustaviti en avto in za čuda mi res ustavi, povprašava za kakšnega mehanika ki bi nama lahko to okvaro saniral, seveda je ura že toliko da so vse delavnice že zaprte. Kaj narediti ? Italijan nama ponudi pomoč, (on ne zna nič Angleškega, njegova žena pa za silo) ampak zmenili smo se, povabila sta naju v njihov dom kjer sta on in njegov sosed popravila motor, odšravfala objemko, odrezala centimeter cevi, nataknila cev, privila objemko in natočila antifriz. Njuna hiša je bila kot iz pravljice na lepem gričku kje je prekrasen razgled in okoli vinogradi. Se seveda lepo zahvaliva (niso hoteli povedati kolik sva jima dolžna) in se odpraviva proti Firencam, ker je že pozna ura malo bolj pohitiva, prideva v kamp in zaradi dogodivščine ki se nama je pripetila sva zopet obsojena na SDO. Malo še poklepetava, narediva plan za naslednji dan. To noč spiva malo bolje ni bilo toliko siren. 4. Tretji dan: Ker je bil najin plan odhoda v Toskano v tem času koncert Bruca Springstina sva moral najti nekje karte, seveda jih nisva prej kupila ker sva malo špekulirala glede vremena, saj ne moreš en mesec prej vedeti kakšno bo vreme. Seveda koncert je »SOLD OUT«, greva vseeno malo pogledati okoli stadion in poglej dva Italijana prodajata kart za koncert, vprašava po koliko prodajata karte in one dva odgovorita da za 60€ (redna cena kart 57€), preveriva če so karte prave in jih kupiva. Vsa vesela se odpraviva še malo naokoli, greva do mesta Lucca, kjer sva ugotovila da so si mesta me seboj dokaj podobna, visoki stolpi, rdeča opeka in tlakovane ulice. So pa določeni detajli zelo zanimivi. Ker naju zopet začne preganjati čas, saj morava na koncert, se počasi odpraviva proti Firencam. Prideva v Firence, pobereva stvari z motorja in se odpraviva na koncert, motor parkiram pod ulično svetilko med druge motorje, ga dobro zaklenem in greva na koncert. Koncert se začne z pol urno zamudo, 15 minut kasneje začne padati dež in ne poneha do konca koncerta, ki je trajal dobrih tri ure in pol brez premora. Na nama ni bilo tudi 1cm2 suhega kosa oblačila tudi spodnje hlače so bile mokre toliko da je ves kapljalo od njih. Po končanem koncertu se odpraviva proti motorju, med potjo opazujem, da se okoli vozi kar veliko število avtov za vleko vozil, najprej sem pomislil, da so to pajki, kaj kmalu mi je postalo jasno, da so to nič drugega kot eni navadni lopovi, ki kradejo denar nič hudega slutečim turistom ko pridejo v težave in so primorani plačati ceno kakršno jo postavijo oni. Namreč uničilo so nama ključavnice za vžig motorja in ključavnico za odpiranje tanka plus tega da so ukradli še pokrovček kjer se naliva olje ( fejst je padal dež, pa še kej je lahko vrgu notr). Cena za prevoz motorja od stadiona do kampa borih 5 km so računali 100€. Jaz temu pravim, da me je okradel na pošten način. Ko sva se vsa premočena in premražena peljal v šlep službi, sva šoferja malo povprašala s kje je, saj se je takoj videlo da ni Evropejec, povedal je da je iz Filipinov. Povprašal sem ga zakaj je prišel sem v Italijo, na Filipinih ima vse, malo bi lovil ribe in se nebi nič sekiral, tukaj je pa tako vse napeto. Odgovor je bil, da se tukaj v Italiji lažje živi in je potrebno manj delati za isti zaslužek. Ko sva prišla v kamp je bila ura že krepko čez 2 uro ponči in nam varnostnik kampa ni pustil, da bi motor zapeljali v kamp, ga pa tudi nisem mogel zapeljati skozi manjša vrata ker, ko sem zapuščal motor pred stadionom sem zaklenil tudi balanco in je moral motor celo noč stati pred rampo kampa, tudi ta noč je bila krepko prikrajšana z spanjem. Zeblo naju je tako da so nama zobje škrtali od tresenja, oblečena sva bila v motoristično spodnjo perilo, tudi prešvicane majice so prišle prav, pokrita sva bila z tremi dekami in še fejst sva se stiskala, pa je vseeno fejst tresl. 5. Četrti dan: Zjutraj sem vstala ob 6h in šel takoj gleda, če je motor še pred rampo in bil je. Kaj sedaj? Kaj narediti? Kdo bo popravil motor? Koliko bo to koštalo? Začne se živčna vojna, ves nemiren in še vedno tresoč se zaradi mraza začnem premišljevati kaj bi bilo najbolje narediti. Kličem mojega mehanika, mu razložim problem in povprašam če lahko polomim ključavnico in potem na kable vžgem motor, seveda mi odsvetuje tako početje saj ker ni bilo pokrovčka za olje je zelo velika verjetnost, da je kakšna stvar priletela noter. Premišljevanje se nadaljuje, servis v Italiji na pooblaščenem bi bil mogoč, toda kdaj bo narejeno? Možakar iz avto vleke mi je povedal, da ima dobrega prijatelja ki je mehanik in zna take stvari dobro popravit. Grem povprašat na recepcijo kampa, če mi oni lahko pomagajo na kakšen način in seveda dajo mi telefon serviserja ki je samo 10 minut hoje oddaljen od kampa, v isti sapi mi receptorka pove da ima informacijo, da so med sabo vsi povezani tako policija, da se stran obrne, kot vlečna služba in na koncu tudi mehanik in rekla je da na koncu ni izključeno niti osebje kampa. Seveda dalje premišljujem kaj narediti, če grem k 10 minut oddaljenem mehaniku mi bo na kakšen način popravil motor, verjetno še na pol ne, računal mi bo pa astronomsko. In odločitev pade, pokliči prijatelja in res eden imam čas in voljo, takoj se odpravi po prikolico in proti Firencam. Tukaj se pa za naju začne mučno čakanje, tako sva bila oba vsa živčna in nervozna, da nama ni bilo ne do hrane ne do pijače kaj šele da bi se vsaj malo skregala (mogoče bi bilo potem lažje). Ob 13h sva moral zapustiti kamp in čakati izven kampa dolge in mučne 4 ur. Ura se ni in ni hotela premakniti nikamor, poskusila sva iti še malo pogledati po mestu, pa mi ni dalo miru in sva se po slabih pol ure sprehoda moral vrniti do motorja. Končno minejo tiste dolge minute in pride prijatelj, ves vesel se mi vsaj malo povrne veselje, malo tudi zgine nervoza, postanem med drugimi tudi lačen. S prijateljem naloživa motor na prikolico, ga močno in dobro priveževa, napokamo stvari v avto in se hočemo veselo odpeljati proti domu in kot strela z jasnega avto noče več vžgat, akumulator je star in iztrošen, on je pa pozabil ugasniti luči in je bil akumulator v pol ure prazen. On je imel k sreči sklenjeno asistenco za svoj avto (jaz jo grem danes) in so prišli v roku dveh ur z rezervnim akumulatorjem in vžgali avto. Problem je bil tudi to da je bil avto tako postavljen med dva zidova da ni mogel priti nobeden avto blizu, da bi lahko avto vžgali na kable. Pot domov je potem potekala brez zapletov. 6. Zaključek: Danes povprašal koliko koštajo ključavnice (tri ključavnice) 400€ + 50€ olje in olnifilter + delo min 50 €; skupaj cca. 500€ samo za servis. Prikazala se je kanček sreče, da je serviser našel rabljene ključavnice za 120€ in bo zato poravilo motorja koštala cca 250€ z vsem materialom in delom.

Štartal sem okrog 10h iz Paklenice, smer Karlobag... Postanek za kavo in osvežilno pijačo in nadaljevanje proti Gospiću. V Gospiću se mi je spet zahotelo Jadranke pa sem zavil levo proti Otočac-u in dalje za Senj (oznaka ceste 85) Joj kere ceste, kerih ovinkov, d best! Senj, opoldanska kava in Cocacola pa nadaljevanje proti Rijeki in Opatiji pa naprej do Plomina, kjer je bil malo daljši postanek za kosilo... Po kosilu pa nadaljevanje mimo Učke skozi Buzet in k Vikiju na obvezni sladoled... Vso pot je bilo vreme lepo, sončno in suhe ceste, z izjemo odseka od Postojne do Vrhnike, kjer je bila mokra cesta. Me je pa dež ujel dva kilometra pred domom, ampak, le naj pada... :grrr Danes prevoženih približno 700 prekrasnih, ovinkastih kilometrov, kakršnih želim tudi vsem vam, motorističnim zagretežem! :grim :grim

bom samo enkrat povedal :angry: ... KNJIGA OBSTAJA, DA SE VPIŠETE, PLAČATE IN POTEM JAZ SPIJEM VPLAČANE ZAPITKE ... druge knjige ni :lol:

..že postano pa vseeno.. jutri ponovitev vaje http://vimeo.com/28942617

ni recen...c se keri dost smilis se te usmil ...jst se ocitn nobeni ne

nism vedu, da je odprta knjiga plačnika Mausa....bom pa naslednjič se vpisu

Počk dans popoldan pa maus je spet zanga dal! Maus, hvala! :grim Tamala porcija je moja, ka sm bl skromn... :grrr

Kaj po naše nej napišem,če pa nas primorce pou kurca ne razumeste!!!!! NELUMM TE LO .) HKU AL PA POLUMM Tako je na koncu koza cela,vouk sit .) moja rit je kot more bit rit prav slovenke amotezerji da dober od zadej.... :lol1:

hahahahahah!

Lepa zgodba, fotaparata pa ti niso ukradli a ne?

jest imam tablco direkt zašraufano, a naj sedaj šrauf homologiram :grim

Pa še ti mu bi kej nazaj pokazu :grim ....aja nism bil jaz

Robertotov "kotiček", pisarna in maketarske delavnica v enem ... "Polni" pogled skozi okno ...

Aaa, najdu sem original vic katerega sem prej povedal bolj na pol.

Nč ti ne verjamem, bom povprašu na kalu! In če je to res, kar ti prauš...bom bejžu stran

zame je petkou :yawn: Ruf je mau zmešou .... lohka pa med zjalanjem čeulaš skuter .. no ja ... tut med sexom ... med pitjem kufeta in pušenjem ... nema zjaljanja

Lagauc ... sploh me ni blo zraun :angry: ... upam, da nisi naroču in se vpisu u knjigo, da pol sj plačam :glare:

Čakaj, kako gre sedaj to? Ti lahko soliš pamet drugim, ko pa tebi nekdo odgovori na vprašanje pa je celi grdi in nesramen? Ah ja ...

četrtkou :yawn:

A si ti mal temo zamešal? :yawn:

Če ga firma Schnizer uporablja in predpiše potem je "sigurno " PERFEKTNO in stestirano olje.Tudi cena je prava ampak enkrat - dvakrat na leto to mašini lahko privoščiš ! Pa ne takoj obupat kajti od začetka ti bo sigurno malo več olja rabil kajti tako visoko kvalitetno olje z vsemi aditivi spere garež tudi izpod obročkov (sploh pri starejši mašini) zato se rado pojavi malo povečana poraba olja.Vedno pravim,ko ja mašina nova ji daj čim boljše olje,ko mašina enkrat začne rabit več kot ca 2-3 dl. na 1K kil. potem raje (zaradi stroška) voziti z slabšim oljem ampak vsaj s pol sintetiko,mineralec pa je samo za mašine,ki nevrtijo več kot ca 6 K o/min,to pa vsled trganja oljnega filma !

Anči sj teb tud nč ne fali......je pa velika razlika med nama sam tm k se mandarine ne morjo kosat z baloni... :grim Sam jest še vseen raje tebe anči vidm na kufet...enga ornk desca pa tm umes :grrr ZDJ PA DOST..... Tekmovanja bo kmalu konc....je še kaka rit na motosvetu????

V soboto zrana tokrat samo Maroko v troje - 3x Advenčerji od tega eden KTM. Cilj so hribi in piste relija Dakar. Poleg foto opreme bomo imeli sabo še 3 kamere od tega dve na čeladah. Upam, da nam rata kakšen gledljiv video. Trasa je zamišljena takole: Dan 1: v odvisnosti kdaj pristane trajekt v TangierMED ali Findeq ali Čauen. Dan 2: skozi Fes na severni rob Atlasa do Taze. Dan 3: ogrevanje s prvim prečenjem visokega Atlasa čez 2.300m visoki prelaz Zabel do Midelta. Dan 4: MH-1 čez Cirque de Jaffar in prelaza Ouano (2.900m) v kanjon Dadesa. Dan 5: MH-5 čez Jebel Sirwo do Alnifa in puščavsko ogrevanje do meje z Alžirijo - M' Harec. Dan 6: MS-6 ob Alžirski meji po "dolini" Draa do M' Hamida. Dan 7: MS-8 naprej po Draa vse do Tate. Dan 8. po Anti Atlasu tudi MA-1 do Amtoudija pogledat trdnjavi Id Aissa. Dan 9: MA-2 mimo Tafrouta vse do Taroudanta. Dan 10: čez prelaz Test do Imlila Dan 11: na Uokaimeden in če bo Alah pri volji še na 3.060m visoki Jebel Ouhatar. Popoldne bo špancir po Marakešu. Dan 12: čez prelaz Tichka mimo Ait Benhadoua čez 2.500m prelaza Melloul in Tleta obiskat Menihovo princesko v Aulouz. Dan 13: po MS-9 do Ouarzazata k Petru v Bikers Home na holandsko pivce. Dan 14: mimo Demnate zadnje prečenje visokega Atlasa do Katedrale pri Dar Ahansalu. Dan 15: zadnjih 100km off-roada po kanjonu do Anerguia in čez 2.500m nazaj na ravnico v Khenifro. Dan 16, 17: počasi nazaj do Tangier Med-a.

Vsi smo ti pisali, da GUME NISO KRIVE, vem da je bilo parkrat omenjeno tudi nastavljanje vzmetenja, in da moraš spremeniti način vožnje. In seveda zate je bilo to nesprejemljivo, dokler ti tega ni napisal še en BMW fahrer.... Hehehe, saj se boš naučila počasi, samo prisluhnit boš morala! :grim

FAKIN, Sprašuješ kje smo vsi VARADEROVCI? Enostavno vozimo Honde Varadero. :OK: :OK: V resnici pa sva bila z Mojco na že dolgo načrtovanem potovanju v Turčijo. Končno nama je uspelo.Srečno sva se vrnila iz prečudovite Turčije. V 13-tih dneh sva prevozila 5820 km in porabila 314,82 l bencina :OK: Spala sva v Srbiji in Bolgariji, potem pa v Canakale, Selčuk, Pamukale, Manavgat, Goreme 2 noči, Istambul 2 noči in potem Srbija in domov. Ves čas sva spala v penzionih in hotelih - motelih. Vsi kampi na poti, razen v Goreme so bili še zaprti. Imel sem nekaj težav z policijo in to na cesti od vstopa v Turčijo oziroma od trajekta Lapseki pa do Pamukale. To je navadna cesta, seveda tri pasovna v vsako smer, kjer naj bi bilo omejitev 90 km/h jaz pa sem vozil 102 Km/h in me je stalo 50 Eur. Drugi dan pa so me zopet ustavili, moram reči zelo prijazni policaji (postregli so mi celo vodo, ker je bilo vroče) in mi naračunali 460 TL (okrog 200 Eur). Rekli so mi, da sem namesto 50 Km/h vozil enkrat 53 km/h, enkrat 52 km/h in enkrat 54 km /h. To je pomenilo da sem prekoračil hitrost za 3, 2 in 4 km/h. tega pa nisem hotel plačati in obljubili so mi, da mi bodo slike in ostalo dokumentacijo poslali v Slovenijo in da bo kazen še višja. sem se strinjal in odpeljala sva se naprej. Pri povratku nazaj po avtocesti policije ni bilo več. Tudi pri izstopu iz Turčije ni bilo potem težav, čeprav so mi policaji obljubili, da bodo mogoče težave zaradi neplačane kazni. Še malo glede vremena. Prvih pet dni sva bila vsak dan vsaj malo mokra. V Izmirju, pa je bilo toliko dežja, da so bile celo poplave po mestu. No da nebi pozabila kako izgleda dež naju je še v povratku v Bolgariji zasula malo toča, dokler se nisva skrila pod nekim podvozom. Drugače pa vreme odlično za potovanje in oglede, ne prevroče, ne premraz in bilo je kar dobro. Sedaj že par dni gledam motor bolj od daleč. Seveda sem ga očistil, ne morem pa se vsesti nanj, ker me boli zadaj (rit). Drugače pa moram z eno besedo reči "Potovanje odlično pripravljeno in še boljše zaključeno". Čez kak teden se bova zopet začela vozi, vendar prav dolgega potovanja za letos ne načrtujeva več. Za naslednje leto pa že imava idejo - nekam proti Španiji - Portugalski in mogoče še malo v Gibraltar, če bo zneslo malo v Maroko. Ampak za to pot je še daleč. Moram pa še enkrat pohvaliti to mojo Hondo Varadero z 42 000 prevoženimi km. Imam občutek da deluje vedno bolje. Na raznih potovanjih namreč tankam večkrat takšen bencin, da mu komaj še lahko rečeš bencin, Nazadnje v Bolgariji sem tankal nek čaj čisto poceni, z polnim tankom naredil sem naredil samo 280 km - normalno jih naredim vsaj 350, pa mi motor sploh še ni zakašljal.Vedno bolj sem navdušen nad njo.Veliko sem že razmišljal da bi jo zamenjal za BMW, pa me vsakič ponovno prijetno preseneti. :OK: :OK: :OK: Ivo in Mojca

pa še moj BMW R1200 GSA

......ENI PA IMATE CAJT PA DNAR

Ma Ruf ti prlet mim pa bo to v živ ne sam na slikc.. :yes: ....sej sem ti povedu kam. ...pa da mi ne boš kako bando mafijsko scooteristično pod krinko sabo prvleku :fredy: .....sem iz kontraobvščevalne slišu da te zasledujejo,da te ,majo na piki za odstrel,ker si jim postal neprijatelj št.1 to si postal ko so utišal Dr_Jakoba,vidš,da se ne upa tud pisnt več........ :lol: ubogi revež le kaj so mu naredili

Slika za vremensko poročilo by Roberto ... Danes ne bo dežja in tudi napoved za par prihodnjih dni = Roberto kosi šele v nedeljo, ker se v soboto ženi njegova sestra ... Vsega na1x se pč ne da ...

Ako ga obriješ je nikakav :grim

Takav ti je živor: ČupaF i dlakaF!

Če ni KOSMAT je pa BOGAT

Evo, Triumphi bodo ta vikend na ogled in na voljo za testne vožnje, je kakšen interesent za skok do Murske Sobote na furco pa kakšen bograč?

GRAND ENDURO III YES YES YES Tokrat bom imel cas. Sej ne morem verjet! Se vidimo.

Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da se poslovim od motosveta in to prav zato... ker je postalo pisanje na motosvet moja mala velika odvisnost.... Ali bom zdržala ali ne... Morda pa mi zdaj končno uspe.... Kajti platna čakajo...in vem da mi bo le s trdim delom nekoč uspelo... A kofetkanje ostane, vsi dobrodošli...al v Maribor al kam drugam...morda nekoč pridem živet na morje... ...da bova z anjo37...našo anči na stara leta v miru pili kufe ....in nama ne bo treba več odpirat fuk tem.... :grrr Še link od likovne kolonije v Zavidovićih....upam, da mi ga bo uspelo prav prilimat... http://www.kamnican.si/kamniski-slikarji-na-likovni-koloniji-zavidovici-2012/

Kdor išče ta najde na .............................................................. Žirovskem modelarskem forumu ... Koga najde ??? Robertota v zraku "na Sensorju" ...

A sm mrbit jamrala al kj, jz mam raj bl po špartansko, d safr furam hahaha (sadomazo ).....d bi dala šipco gor, pa kaj, d bi zgledu k un poštarski cccc , še torbe ne dam gor, mam raj ruzak, čeprav zna bit če je poln mal težak (oziroma parazitiram v kufriha kakega bemfa :krneki: ). Aja PF kok maš ti zob na prvem zobniku, jz sm zdj menjala na 1ga manj spred, d se mal bl kulturno pelje pr nizkih hitrostih, d mi ni treba sklopke matrat non stop po krožnih in serpentinah.

:yawn: .................................... :yawn:

Miliy če je ta prau moški...potem je posteljna telovadba zagarantirana še kakih 100 let naprej ....

.......v soboto 16.6.2012, grem nekam,......a gre kdo zraven ???? ....destinacija po dogovoru

100kosovna

Mislim da sm včeraj videl EX Damijev sintič, in kot da bi videl Jureta, na gsxu, z rumenim brezrokavnikom?!?!?! Pred sabo je gnal dve modri zadevi, eno je bla IMHO R6

??? --->

moja nova čelada, prej sem imel nzi spyder 3 neka huda zadeva vredna en velik K.... sedaj tale shoei-ka kapo dol!

Z belo prijateljico, ki ima zraven tudi mladička

Včeraj sem spet potovala z vlakom do Ljubljane,prespala doma v Komendi... Takoj zjutraj pa na eno posebno prireditev, kjer sem se srečala z ljudmi,ki so po prometni nesreči utrpeli hude poškodbe.... Tukaj človek obstane, tukaj se zave, da je vse MINLJIVO.... Je tako nujno najprej zadovoljiti svoje občutke, svoje želje, svoje sanje??? Ne ni, za vraga da ni!!! Vedno so mi govorili, da naj najprej poskrbim zase... Pa vedno se mi je zdelo tako nesmiselno, če pa vem, da od sebe dam lahko več, več kot premore moja duša... Ko sem kot novopečena pacientka psihiatrične klinike takrat pri rosnih 22. ugotavljala zakaj me je Bog poslal tja med najbolj odpisane in ranljive... Sem ugotovila kaj kmalu, da zato, ker bom ta križ nosila najlažje, najbolj vzstrajno in pogumno...In da jim bom v oporo do konca življenja na tej prelepi zemlji... Takrat mi ni bilo težko dobiti niti dovoljenje medicinskega osebja za obisk pacientov na forenzičnih oddelkih...Saj sem že zunaj teh zaprtih oddelkov prijateljevala z največjimi posebneži in teh duš se nisem bala prav nič... Zato so se mi fantje, ki so v preteklosti koga žal ubili, niso zdeli prav nič strašljivi ali obsojanja vredni... Bolele pa so me njihove izpovedane bolečine, bolelo dejstvo, da so nekoga ubili iz obupa, iz strašanskih muk...Pa vendar sem jih spodbujala, da si odpustijo, da zaživijo drugače in da imajo vse dobre niti v svojih rokah... Nekoga sem nedolgo nazaj po mobitelu leta spremljala vse od prestajanja kazni v PKL do ponovne vključitve v domače okolje... Zdaj doma ves srečen goji zajce in upa,da se bo nekoč ponovno zaposlil... Nikdar nisem bila ovčka, ki bi sledila množici ljudi samo zato, da bi jim ugajala, da bi bila "in" in oh in sploh... In najbrž me je ta drugačnost in odprtost duha popeljala vse povsod samo zato, ker sem vsakega človeka sprejela z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in sama sebe učila potrpežljivosti z drugače mislečimi... Pa vendar sem vedno znova na začetku, vedno znova vem, da nisem naredila dovolj... V spomin mi prihaja mama nekega pacienta, ki me je trdno prijela za roke ob nekem obisku v PKL in me rotila: "PA VSAJ VI,KI STE SE POBRALI in se rešili KAJ NAREDITE ZA TE LJUDI, DA NE BI VEČ TAKO TRPELI!!!!" Vem, da sveta ne morem spreminjati, vem da so nekatere želje tako nedosegljive.... Pa vendar bom vedno verjela v nemogoče... Do takrat pa bodo moje oči še kdaj solzne in bo moje srce Boga prosilo, naj ne trpijo preveč...

Kako lepo se je zbuditi u moji bivši postelji v domači vasi...Obdani s platni, stene pa nalimane z vsaj 50 koledarskimi planinskimi motivi....Ja ta moja sobica je bila moj navdih in zavetje od kar pomnim... Še hranim vsaj 20 debelih dnevnikov iz mojih vsaj 80 "neuradnih" nočnih pobegov na fešte, veselice, koncerte... Ne mami in ati nista nikdar posumila, da me vse od 15. leta čez veliko noči med vikendi ni bilo v postelji... Nekako sem se mogla znajti, če me uradno nista pustila na fešte... Prvič se nisem udeležila nobenega kresovanja, prvič sem včerajšnji večer preživela med svojimi najbližjimi... Dobri prijatelj me je prišel iskat v Maribor, me vmes peljal še na kufe h kolegici v Kamnik, pa h kolegici u mojo vas.... In ne čudim se da je vmes malo deževalo... Priznam veliko tremo sem imela preden me je kolega pripeljal na domače dvorišče... Dva dni prej sem si kupila čisto novo tuniko in pajkice,da bom ja najlepša med vsemi 4 sestrami... :lol: Okrog 18.ure sem prispela v Komendo...Ati je sedel na stolu pred garažo in kar videlo se mu je, da me je čakal...Mami pa je v predpasniku z malce solznimi očmi na hitro pogledala skozi vrata hiše, se nasmejala in dejala, da ravno mesi testo za flancate... Čakala me je domača goveja juha z domačimi nudlni (ala rezanci)...in domača klobasa...mmmmmm Uro kasneje je domov prišla najmlajša sestrica iz službe, ki vedno skoraj skoči v zrak ko me zagleda... že skoraj eno leto pridno dela v kuhinji, kljub temu da je naredila faks... Vedela je, da bo težko dobila službo v svojem poklicu, zato je pošiljala prošnje na vsa nižja delovna mesta, samo, da bi delala in odplačala svoj mini avto... Potem se iz popldanskega spanca zbudi še ena sestra, ki dela kot vrtnarka in ko me vidi v dnevni sobi klepetati z mami... Se mi samo zasmeji in reče:" Ooooo naša Barbarka je prišla..." Vseh 6 otrok smo od nekdaj imeli navado, da smo en drugega klicali z vsemi mogočimi imeni, mami pa se je jezila, če slučajno ne vemo kako nam je ime... Tako mlajšima sestrama rečem Natalijana in Katarina Zeta Đžons :grim Počasi sta domov prišla še 2 brata iz službe... Vse kar si znamo najlepše med podeliti med seboj je to, da se nasmejimo en drugemu... In maljša sestra je skoraj počila od smeha, ko sem ji povedala, da je ati počasi zakinkal in na pol zaspal na stopnicah, ko me je poslušal o življenju v Mariboru... In da naj mi čestita, da imamo zdaj zihr 1 uro mir pred njim... :lol: Vedno sem jih po tiho branila pred tem svetom in pred fotrom, bolelo me je vedno, ko se je "spravil" na moje sestre in brata... Starejša sestra se je družinskih "tragikomedij" rešila pred skoraj 10 leti rešila, spoznala je dobrega fanta, se zaljubila vanj... in hvala Bogu jo ima ta fant še danes najraje na svetu... Ne pogrevam več starih družinskih zgodb, živim naprej... Očetu sem odpustila,a še vedno pa me pojezi, ko ga slišim, da se "znaša" nad mojo mami in danes je dovolj,da mu samo s pogledom dam vedeti, da naj odneha... Včeraj je bil res poseben večer,ni mi žal, da nisem bila na kresovanju... Ni mi žal, da sem mobitel pustila v svoji sobi in večer posvetila mami in komediji s sestrama... Ko me je mlajša sestra vprašala,če vidim, da si je pobarvala lase...Sem ji u smehu dejala, da žal nisem še izkoristila napotnico za okolista...In da bo zame vedno blond dokler ne kupim očala....čeprav si lase baje zdaj barva na bakreno rjave odtenke... :lol: Obe sestri sta se tudi čudili temu, da si puščam daljše lase...Saj sem bila edina od sester s krajšimi čupami vseh mojih 30 let... Vedno me je moja kolegica frizerka strigla in fenala v neke vrste skuštran paž... Resnica je ta, da takrat ko sem pobegnila od doma nisem imela denarja za frizerja in sem avtomatsko začela prvič u življenju nositi čop... In nič kolikokrat so v preteklosti med mojimi kolegicami padale stave, če bom kdaj dolgolaska ali ne... Eni sem morala plačati pico, ker sem se v pol leta kar 3 krat ustrigla :xx: No zdaj bom vsaj pri stavah z lasmi prišla na svoj račun.... Življenje je kratko, hiti naprej kot blisk... A ni bolje sto krat odpustiti, 100 krat pozabiti in biti z svojimi domačim v dobrih odnosih... Čeprav mi zdaj ne bi nikdar več na pamet prišlo, da bi živela z očetom pod isto streho.... Za enkrat je 140 km še vedno potrjeno najbolj pametna razdalja med menoj in očetom...mal se hecam mal pa tud ne... Komaj čakam da grem zaukurit šporget na drva, skuhat domač kufe... Hvala pa vsem še enkrat za obiske, tako v Mariboru kot tukaj v Komendi. V zadnjih 15 letih se je v mojem življenju nabralo veliko ljudi,tudi dobrih prijateljev iz cele Slovenije, tako med vaščani, umetniki, muskontarji, motoristi... In ni lepšega spoznanja, da nenazadnje dobro vem, da zame v tej ljubi Sloveniji obstajajo ljudje, na katere sem lahko računala v najhujših preizkušnjah svojega življenja... In hvala tistemu gor za vse te prijatelje,za vse padce in vzpone, za vse navdihe...in fešte

A ma planirat sex, je pa res huda, no :glare: ,..to se mora zgodit čimbolj spontano, ja kdo pa more na komando fukat, še tisti k porno snemajo imajo problem. Ta pa je, hahahahhaha, zvečer v spalnici.........atenti, hlače dol, razširi noge, en, dva, en, dva,................. Z mojo sva zadnjič na fazerci,.................pa ni bla lubosumna ne ena ne druga ,hahaahha

Tako, zadeva poštimana, sem jo kar prevrtal in privil na nosilec brez plastike. Če si pa kateri od policistov zaželi mojo tablico, imam pa križni izvijač in 8-ključ shranjen v prvi pomoči za hitro demontažo :grim še slika: Lp!

Ja Miran kot vidiš sem se vrgel po polarni modi hehehe. :grim .. tu je pust malo bol zakasnjen kot pri nas... Vidim da ste doma že z eno nogo na morju in se hladiste v senci z vroki.... mi pa še zmrzujemo Pa še ena fotka na Ice roade po artic oceanu...