Dvorana slavnih

niti ne vem kam naj tole objavim - če ni ok, pa na admin prestavi na bolj primerno mesto: torej, tale me je danes prepričala da sem obrnil avto in šel za njo: njo in njeno kolegico sem dohitel šele na parkingu: torej na kratko: dve mladi luštni dečvi sta se 7.8.2011 iz južne koreje odpravili na pot s skuterjem (125ccm - honda pcx) in se sedaj vračata proti domu. Iz SLO gresta proti jugu, čez grčijo, turčijo, irak, iran.... (prilagam zemljevid kolikor sta mi opisali pot - pot je narisana zelo na grobo): do sedaj sta naredili 29000km. Motorja sta še kar ok, eden pa že mal štrajka in se neki upira. Kot sem ju zastopil bosta 1 teden v Domžalah da porihtata motor, pol pa naprej. no, to pa je en pošten moto izlet oz. potovanje. :grim

Včerajšne dogajanje:

stari ti tolk govoriš d nauš mu cajta jest ... :lol1:

Bom šu na občino Postojno vprašat,če lohk dobim gradbeno dovoljenje,da na ridah postavm postojanko,za vse nas partizane pa še plavi se bodo mel kam dat,da nas ne morijo po ovinkih :lol:

V tem prelepem Mariboru je malo prej deževalo.... Dež me nikoli ni motil, niti me ni spravil v slabo voljo... K večjemu me je umiril... Je pa res, da sem včasih doma velikokrat navijala za dež, ker potem vsaj en teden nismo okopavali na njivi, ni se več kosilo trave... In smo otroci imeli malo miru........ jaz pa sem lahko brez skrbi pobegnila na kufe... :grrr Žal tudi ta vikend ne morem domov, jutri delam skoraj cel dan... Težje mi je zato, ker je jutri pogreb dobrega soseda, pa daljnjega sorodnika... Zdaj se lahko poslovim le v mislih.... Ta sosed je bil skromni delavec,zadnja leta zelo bolan.... vedno me je lepo pozdravil, ko sem se peljala mimo njegove hiše s kolesom, sem in tja sva spregovorila...ni kaj, bil je tako preprost človek... Naj mu bo vsaj tam gor lepo.... Vesela pa sem, da sem z mami in očetom v dobrih odnosih, razdalja je res odlična za razumevanje in mobitel je en zelo dober izum... Upam, da bo res končno malo manj vroče, da se oba starša pripeljeta k meni na kufe, saj je mami hud astmatik in žal ji z zdravjem ni prizanešeno že več kot 2 leti, ko je nesrečno padla... Pa vendar me mami sem in tja še vedno potiho po ovinkih naštima, naj pokličem atija, če je slučajno slabe volje.....Tako ali tako pa sama začutim kdaj mu je spet malo zavrelo... :glare: Mami je res zlata vredna, koliko potrpljenja je imala v zakonu...ve sam Bog... Vedno mu je stala ob strani, vedno ga je tiho prenašala.... In mu stregla kot gospodu... Enako je učila vse otroke in še sm in tja se mi mami zasmeje, ker ve, da sem le kruh vedno zamesila tako kot njena mama, moja stara mama iz Brezij nad Kamnikom... Samo z vodo.... moja mami pa je vedno v testo zraven kvasa seveda vlila še mleko...jaz sem pa vedno prisegala na metodo stare mame... :grrr Ah kam pelje ta svet... Zamudila sem 16. tekmovanje harmonikarjev na Veliki planini, kjer je dve leti nazaj tretjo mesto dosegel tudi moj mlajši bratec... Dobro se spomnim , da se moj brat najprej ni hotel prijaviti, češ da je malo predrago in da tako ne bo nič...Jaz pa sem vzstrajala in mu stisnila v roke denar, da se prijavi... Zaradi mene vsaj.... In zanimivo je bilo to, da sem se na tekmovanje na Veliko planino povsem nezakonito pripeljala z motorjem, z dobrim kolegom... Takrat za motosvet še vedela nisem :grrr ...če ne bi kaj napisala pod Vtise dnevnih voženj.... :unsure: In tretje mesto mojega brata je bila moja velika sreča, za vse sestre in še enega brata, za vso družino... Sem in tja preberem kamniške novice in novice iz svojega kraja.... Sam Bog ve, da je tam moje srce doma....In da pogrešam ta kraj, domače, prijatelje in domačine.... A zaenkrat me v Mariboru drži služba in zraven še polno drugih biznisov... Poleg tega pa sem se končno postavila na svoje noge, skoraj 10 mesecev mi že ratuje misija nemogoče... Nocoj pa so mi poleg tistih bližnjih prijateljev, ki so mi stali ob strani...prišle na misel tudi ta nove prijateljice, kolegice z motosveta, ki so me spodbujale in mi stale ob strani.... Telefon bi skoraj pregoril takrat v mesecu novembru in decembru 2012.... Pa vendar naj se vam javno zahvalim za klice, za vso moralno podporo in razumevanje, za dobre misli in želje.... Hvala ti Keiko, anja37, mimaza, She, monika600, minca, angi...pa nxyz... Bodite srečne, naj se vam stokratno povrne.... :closedeyes: Ena lepa domača..... GAMSI - Raj je bil na Krtini.... Franc Deljčnjak - Čreda v galopu.... Ta komad pa je moj brat uril na frajtonarco za na tekmovanja.... Lojze SLAK - Bilo poletje je.... ta muska pa je za moje srce, frajtonarca- diatonična harmonika je zakon...

zagotov ne... ker ko je stoner rekel v le mansu 2010, da hayden itak da nima takih problemov, ker itak vozi sekundo počasneje od njega in tega ne more občutit tko kot on, ki vozi ducati na limitu, so ga imeli vsi za kretena...

Za mene je dober in udoben motor, ko po 700-800 prevoženih km/dan, stopim z motorja skoraj v takšnem stanju kot sem se spravil na njega. Ker pa je po tvojih besedah GS slab in neudoben motor, pa bi bilo mogoče v redu, če napišeš kateri motor pa je dobr in udoben, da ne bom še naprej živel v zmoti ...

lp Ja, luštno je blo, bo treba ponovit. Klub temu,da je bilo 2-1 se vedelo kateri motor je v tanar.............boljši",se ni dal prepričat. "Prevagala" je ugotovitev,da razvejanost servisne mreže veliko šteje,vse je z nekim namenom. Važno je druženje in razglabljanje o .............. (ima dva rezervoarja bi imel v enemu vino, v drugmu radensko in je idealno za delat špricar.) Denis to ni dobra rešitev se ti bo takoj vino skisalo,Ktm je žleht. Cene

Ena zadnjih pred dopustom.....sonč(nič)na

Včer po službi sm mela frej popoldne pa se je blo treba it mal zapeljat, ker pol bo ene 14 dni dopustniške abstinence, bo sm pešhonda po hribih.....čeprav je blo svinjsko vroče in sem švicnla že preden sem navlekla vso opremo ni blo tok švoh na konc....MP-Trebnje (Groma je že žejalo ), Žužemberk-Dvor-Kočevje (šleparji pa traktorji za ovinki, just lovin it :glare: )-Ribnica-Bloška polica kjer je blo treba mal gas obrnit, ker je ratal čist črno pa začel tud kapljat(sred ovinkov skor nabasala na eno kamp prikolco s florescentnim napisom 20km/h k jo je vleku traktor ), danska registracija al neki-Rakek-Planina (z enim učem vidla osamljenga hp2 na klopcah)-Postojna (Grom se ga je mogu spet nacukat )-Ride(se jih je neki že kr nabral), kratek postanek z zastrupljanjem folka s cukrom :evilgrin: hehehehe- ker je bla ura že cajt je blo treba direktivo domov užgat še pred temo, mal pred križiščem pri Kalcah spet naletela na tist traktor , sm misla slikat, sm sm mim počivališča mal prehit prletela, d bi mi ratal normalno ustavt, na naslednjem bi .ga mogla pa 100 let čakat, d bi mim prlezu -Brezovica-Ac do Ivančne-Trebnje-Grom v garažo jz pa za šporhet :grim . Vidla kr neki osebkovna dveh kolesih kljub vročini, luštno, čeprav nism bla glih in the mood za motor in sva bla z Gromom celo pot rahlo razštelana.

Sm tud na OMWju stala, pa se tud tam nis predstavu, čeprav te mam na sumu, da je bil en Zjček tm tvoj....drgač pa kava pokvar okus piškotom.......aja pa tist niso bli bodyguardi, njih sm jz pazila, d jih neb ktera druga napadla, ne pa oni mene hahaha

Zdej si me pa najdu Uf težka odločitev, če bi gledu čez denar, Bemfl zmaga po celi črti. Je le 5 jurjov cenejši, da niti ne govorim da je skor 10 jurjov cenejši od modela na katerega se palim jest, Panigale S. Ampak če pa odklopiš možgane in denar, greš pa definitivno iskat Dučeta :grim vem sem imel 2 kolega v dilemi al Bemfl al Panigale, je Duče zmagu v obeh primerih Definitivno sta pa oba motorja top

Fani je čist vredu,ko se napije je mal nasilna,pa teži rada,kdo je fukjen v tej državi je pa tko relativn pojem...

Sam ne povedat kje je to blo!!! Bo postala priljubljena turistična točka!!! :krneki:

Danes popoldne sm bila na obisku pri 84 letni domačinki, ki še vedno skrbi zase,za svojega psa in kokoši.... Poznam jo že od malega, saj smo ji z očetom pomagali saditi krompir, žagati drva, pa spravilo lesa v gmajni.... Danes mi je prvič zaskrbljeno rekla, da tako hudo kot je danes na svetu ni bilo nikdar... Še med vojno so si v najtežjih trenutkih ljudje pomagali med seboj, zdaj pa samo še grabijo bogastvo zase, ne pomagajo več drugim.... Rekla je še: " Ljudje nimajo več vesti ne poštenja..... Vse gre h koncu...."

Tako kot vožnja po avtocesti namesto po regionalkah, pa jo kar redno prakticiraš.

Posljemo en karton Bilobil-a v Ducatijeve bokse, mogoče spomnejo kako se dirka

Mogoče pridem tud jaz v nedeljo 12.

Glej ni panike v letečmanih ali ostalih policistih. Kazni so tukaj minimalne. Zavarovalnici je dokler pobira denar popolnoma vseeno. Če pa se recimo zgodi, da si udeležen v prometni nesreči boš tako jebal ježa da ti nič ne bo jasno. kriv boš ti, ker si upravljal vozilo za katero nisi imel dovoljenja, stroške popravila vseh motornih vozil v prometni nesreči boš nosil ti, če pa bo koga v drugem vozilu samo bolel vrat mu boš plačeval naslednjih 10 let stroške zdravljenja. Verjemi zavarovalnica tukaj ne bo nosila nikakršnih stroškov. Še tožili te bodo, da si jih pri sklenitvi zavarovanja želel naplahtati.

Tici, teb bom pa naslednjič iz Vikiburgerja napol obgrizen hamburger v čelado vrgu, da me boš opazila... če sm Keiko že zaparkirat mogu Dons je bil prav fajn dan... vidu sem vas pa itak milijon...

Ja sej kej druzga na Yamahi ne morš med trdga......

Ta luknjica je SAMO zato,da hladilna tekočina,ki jo spusti TEFLONSKO tesnilo nebi prišla v ležaje črpalke sepravi,da če malo pušča se še vedno lahko pelješ in ti črpalka nezariba ! To teflonsko tesnilo je neke vrste semering,ki tesni vrtenje vodne črpalke in zdrži višje temperature kot guma se maže in hladi z vodo ! To tesnilo (teflonsko) lahko začne puščati vsled kake nečistoče v sistemu in ko npr. smet,ki je prišla vmes iztroši se tesnilo spet samo prilagodi in več nepušča.Ni pa rečeno, da se to nebo ponovilo zato občasno(ko greš na daljšo vožnjo)prekontroliraj, če še tesni kajti ponavadi v vožnji nezačne puščat ampak vedno, ko se motor ugasne tekočina je še vedno pod pritiskom celo naraste ! !

Ne vidim problema, motor nagne za 45% stopinj in ga dvigne nazaj gor. Naj naredi to na cestaku, ki pade horizontalno, oz če maš srečo še mal po klancu navzdol. Pa če se da v pesku izletne cone, tist mi pride prav tehniko naštudirat. Tele goldwinge pa bokserji k padejo ko so že navpično glih niso neko merilo.

Rosse, tudi meni se je zgodila podobna štorija s tem, da mi kdo ni hotel prodat motorja. Nekoč sem klicala za enga R1150R enga ata na Bled. Ko sem rekla "Dober dan, tukaj Pavlina, na avtnetu sem videla da prodajate motor..." ... nazaj je blo samo še "tu tu tu tu tu". Pa kliče moja hitrejša pol, se predstavi, padeta v debato, se zmenimo, da greva motor pogledat (seveda ni niti črhnil, da pridem tudi jaz). Ko smo bli tam, se je dotični še pohvalil, da ga je danes "ena baba klicava, ja kva pa misle, sm ji kr telefon zapru". :glare:

no a vidš , če bi šel še jaz zravn bi mel pa divjačinski golaž :yes: "košto"

V ponedeljek sem po nočni službi šel za uro in pol mižat, nato pa sem se ob 9h odpravil do banke, kjer sem zamenjal € v HRK. Odpeljal sem se proti Ribnici, zavil na Kočevsko reko, da sem se izognil vsem naseljem med tem odcepom in Kočevjem do Štalcerjev, kjer sem se zopet pojavil na glavni cesti. Po opravljenih mejnih formalnostih me je čakalo trpljenje do Delnic, od koder se je tempo vožnje lahko zopet povečal. Na Gornjem jelenju sem prvič zagledal morje in se nato spustil do Jadranovega. Na jadranki je bilo čuda prometa, ki pa se ponavadi razkadi do Novega vinodolskega. To pot je bila gneča do Senja, šele po Senju je postalo znosno . Odkotalil sem se do Sukošana, kjer sem šel najprej na pošto kupit znamke, da sem lahko poslal razglednice, ki jih sestra ni poslala pred 14 dnevi, ko smo bili tam na dopustu . Nato sem se odpeljal še do kafiča na kapučin in pol litra vode z ledom, da nisem zakuhal :surrender: . Ker sem se hotel še malo namočit v morju, sem šel do mestne plaže, a je bila tam precejšna gneča in precej motno morje od vse mivke, ki se je dvignila zaradi valov, zato sem namero opustil in šel raje nazaj proti Paklenici, kjer je bila voda čistejša. Po obilnem namakanju in hlajenju v vodi sem se zopet pregrel, ko sem se pakiral nazaj na moped . Počasi sem se odpeljal proti domu in se vmes ustavljal, ko je bilo kaj zanimivega za videti. Vsi ti postanki so botrovali temu, da sem uspel priti domov že ob polnoči, saj sem se od Delnic, ko se je popolnoma stemnilo vozil tam okoli 80-90 km/h, ker nisem hotel delati divjačinskega golaža . Do Sukošana in nazaj se je po števcu nabralo cca 700 km, natančno ne vem, ker mi je izgleda garmin crknil zaradi nenormalne vročine v tank torbi. LP Robert

Psssssst pa okol govort!!!! Sm korenine spustu na klopci . . . . k sm tebe čaku!!!!

mislim da sploh ni nobenega straha, da bi se preizkusil tud na taki dirki.. te track day dirke so narejene tako, da se kvalificiraš s časom prostega treninga.. tako bojo itaq vsi hitrejši štartali pred tabo in ker dirka traja samo kakšnih 6 krogov te tisti tahitri v teh krogih tud ne bodo dohiteli.. razen če res voziš 1.50 in več.. tako da tahitrih sploh videl neboš kaj šele tekmoval z njimi če pa voziš okrog 1:50 pa se raje kak krog prej odpelješ v bokse pa je tud ok..

Doma predelan original izpuh Fazer 600 http://youtu.be/DqGhizLrBlg

Moja pridobitev.

Poreč... Dopust kot ga še ni bilo... Nikoli pozabljen samo zaradi tega, ker je bila v tej družbi 4 žensk tudi američanka mojih let.... slavni letnik 1981 :grrr Ta američanka, po rodu Korejka se je trudila povezovati mojo gorenjsko angleščino...A ker je učiteljica angleščine, je hitro povezala kaj mislim povedat.... Kako le ne bi tudi jaz spila kakega špricerja in srknila nekaj koktajla... V 4. letih aranžerske šole sem itak žal skoraj vso angleščino preplonkala, zato sem že nekoč na podelitvi mednarodne nagrade za eno sliko dobila po nosu, ker nisem razumela tisto angleško verzijo, da nagrada pripada meni....... Neko jutro sem to američanko vprašala: "You eat čokolino..." Ona pa :"What the fuck...." Ceu smeh.... Najhuje od vsega pa je bilo to,da so me iz Rovinja prišli obiskat obe sestri, brat in svak....a ker sem sedela na ušesih, sem jih poslal v Zeleno laguno namesto v modro...ali obratno....jaoooo brat bi me skor čez mobitel vrgu.... Poleg tega pa nas je v apartmaju nedaleč stran od Poreča ob 3 zjutraj presenetila lastnica in opozorila, da smo preveč glasne, da naj ne pokurimo vse klime... jaooo ne mine dan, da ne bi bilo kaj nepredvidljivega.... Sem pa prvič za 10 minut v kopalkah spet ležala na plaži....a ker nisem vajena poležavati sem kaj hitro zginila fotografirat Poreč in obenem sem se že na začetku u bifeju s kelnarjem spravila v neroden položaj... Ko sem rekla...ja sam Slovenka, ja volim sve,Srbe,Hrvate, Bosance... ...sve samo da so muškaraci.... Bolje da bi bila tiho :unsure: A bilo je nenazadnje zabavno, sploh ker sva si s kolegico delile zakonsko posteljo in eno ubogo deko.... Ko je njena roka padla name med spanjem...sm jo kar porinila v kot... smejanja ni manjkalo... Ja, ženska družba zna biti zabavna in zanimiva, na trenutke tragikomična.... Priznam pa, da ni manjkalo malo ostrega ženskega besednega dvoboja....potem pa naj še kdo reče da v Ljubljani ne obstaja kaka top šit bejba....in še težja na jeziku z gorenske..... Nekoč mi je pa res ena sodelavka rekla, da midve ne moreva skupaj sodelovati...ker je to tako kot da bi dal Stalina in Hitlerja skupaj....... O:-) Uglavnem, danes mi je ta tako prijazna američanka poslala nepozabne fotografije iz Poreča na gmail... ...............in enkrat ZAGOTOVO vem,da se bo z letalom letelo še v ZDA.... na gin in konjak.... O:-) I Will Always Love You - Whitney Housten

sweet escape

Sveža izkušnja na 30 podlage (pred 25 leti me je lovil kmet z vilami, pred 20 leti name streljal "vesel lovec", parkrat bil napaden s strani vegetariancev in veganov, sedaj pa me je razsvetlil gozdar... Včeraj se peljem po gozdni cesti (dober makadam) med Ilirsko bistrico in mejo z CRO. Na eni razgledni jasi se ustavim. Ko speljem, se za mano pojavi Landrover 109. Na razcepu, cca 2km naprej se ustavim, LR se ustavi ob meni in ven se s sopotnikovega sedeža samozavestno skobaca zelani možak, ter se legitimira kot "Marinčič (mogoče Marinč/Marinc) iz Zavoda za gozdove Slovenije. Pa začne z izjavo: "vidim teren", ter gleda v motor.... Malo ga zmede moj: "tereni so res lepi, v tem soncu vse lepo raste...." Pa začne "Veste, vožnja v naravnem okolju je z zakonom prepovedana, na vašem motorju pa vidim blato" AAAA? Ja, res je malo umazan :wacko:, veste, preveč pranja mopedu škoduje v tej vročini... Pa g. iz Zavoda ne pozna šale:"Blato sigurno niste dobili na cesti!" Malo ga zmede moj odgovor :"AAAAA, kje pa imate tukaj v hosti drek? Ves čas ob cesti vidim samo skalovje, pa še zanima me, kdo je sposoben tole 220kg kravo z polnimi kufri terat po taki vukojebini kot je tu pri vas? Tale teren sploh ni prevozen (Ni3usa raje nisem omenil)" Končno gospod iz Zavoda za gozdove spozna, da je brcnil v temo...."veste, Zakon pravi....se pravi...., v bistvu...Hmmmmm....Ja, dajte, držite se ceste...... " Za konec mu razširim obzorja, da je svinjarija na mopedu nedavno uvožena iz osrednje Istre, ter da v okolici Ilirske bistrice takega zdrizastega blata pri 32 stopinjah sploh nimajo. Za konec pogovora pohvalim njegovega Landroverja z super gumami za vožnjo po terenu (kockast profil, tudi daleč na bok pnevmatike, idealen za VOŽNJO PO TERENU, popolnoma neuporaben pa za na cesto... G. Marinčič (mogoče Marinč/Marinc) iz Zavoda za gozdove Slovenije ne reče niti na svidenje, ampak se živčno povzpe v LR z TERENSKIMI KOCKASTIMI GUMAMI in izgine v oblaku prahu Iz povedanega sem ugotovil, da se po Zakonu ne smem voziti z neopranim mopedom. :? mi ni dalo miru, pa sem naredil eno fotko:

jest sem imel do sedaj BMW čelado, ki je v bistvu Schubert in nikoli ni bilo problema z dobavo vizirjev, ker vedo da si tega pač ne smejo privoščiti, sedaj imam Schubert C3, ki sem jo kupil v TC-ju in po prebiranju foruma sem opazila, da so problemi z dobavo vizirjev, zato sem jih vprašal, kako je z dobavo vizirjev, pa so mi rekli, da slabo, ker da jim dobavitelj ne pošilja redno naročenih nadomestnih delov in ne vem kaj še vse, skratka 100 trapastih izgovorov, tko da mi je že malo žal, da sem kupil pri njih čelado, oziroma si bom kar preventivno naročil vizir, da ne bom popizdu, ko ga bom nujno rabil. Močno dvomim, da bi si Schubert privoščil, tako blamažo in da ne bi kvalitetno servisiral svojih zastopnikov. Predlagam ti, da napišeš email v fabrko, povej za kaj gre, pa boš hitro vidu kdo je sedaj neposloven.

Robi prav je tako.... Verjemi NAJLEPŠE je delati z ljudmi okrog sebe lepo, pošteno in se opravičiti, če kdaj koga prizadanemo... Pa vendar smo vsi samo ljudje, čeprav je komu težko razumeti, da imam lahko tudi jaz težke trenutke... Danes je za menoj težak popoldne.... Nisem znala brzdati svoje jeze, nisem znala lepo povedati nekomu kaj me teži.....To se ni zgodilo že več mesecev.... Priznam, da sem od doma prinesla veliko vpitja.... Pri nas doma se ni lepo govorilo, od kar pomnim se je vpilo nad nami in potem, ko sem jaz odrasla....sem včasih povzdignila glas tudi sama.... Mogoče mi 5 krat na leto uspe biti slabe volje, zato takrat šokiram koga, ki me pozna samo v luči zajebancije in smeha..... Tisti, ki so ob meni leta in leta vedo... Da se trudim...Da se trudim vzorce iz domačega okolja zbrisati, da se resnično trudim, da bi znala pozabiti in se opravičiti, če kdaj koga v jezi užalim.... In ko sem nocoj še očetu po mobitelu v joku izlila vse gorje, ki mi ga je storil.... Se mi je odvalil velik kamen. Na koncu sem mu rekla, da je pač za mano težek dan... In da ga imam še vedno rada, da mu bom pomagala, če bo kdaj kaj rabil, da bom vedno prišla domov na obisk in da dobro vem, da lahko preživim sama... Na koncu je še rekel, da si želi, da bi tudi jaz lahko toliko zaslužila da bi imela manjše stanovanje in ne samo polovico sobe v najemu.... A zaenkrat ne rabim več kot polovico sobe. Tukaj se počutim kot doma, so-stanovalci so sprejeli vse moje muhe in žal mi je le, ko pride kakšen dan, ko samo za trenutek pride na dan težka u51..... A dobro vejo, da mi njihova prisotnost veliko pomeni.... Da sem jim hvaležna, da velikokrat skrbno vprašajo, če mi kaj prinesejo iz trgovine, če rabim kaj pogledat na računalnik...... Resnično sem tistemu zgoraj hvaležna,da sem se preselila v stanovanje tik ob centru mesta Maribor... in da imam tako prijazno, srčno in vljudno cimro Natašo, ki me je danes presenetila, ko mi je rekla, da mi je kupila mojo najljubšo lučko Tom, da bom spet boljše volje... In uspelo ji je... in ena lepa slovenska........ ansambel Lojzeta Slaka- MAVRICA

Petek je... Ker za vikend delam, bo malo manj na auf, ker bom pridno doma... A upam, da bo veliko bolj ustvarjalen kakšen trenutek, kar je dobro zame, saj se le tako malo ustavim... In nekje v tišini spominov se spominjam tudi veliko lepih dogodivščin zadnjih 30 let življenja... Če ne bi imela vse povsod družbe, prijatelje, s katerimi sem na šverc prežurala veliko petkov in sobot, bi najbrž težko preživela v družinskem okolju toliko let.... Ko sta mami in ati v soboto okoli 24. ure že spala, sem se potiho splazila skozi garažna vrata (hvala Bogu sta mi starša dodelila sobo v pritličju, zraven garaže) na SVOBODO, na nikoli pozabljene fešte, koncerte, veselice ....Ki so kot največja knjiga zakladov zapisani v velikih debelih zvezkih...Več kot 80 srečnih pobegov Adrenalinsko se je začel in končal vsak pobeg....z upanjem, da nikdar ne bi posumila,da je ponoči prazna moja postelja... Se je pa sem in tja našel kakšen kmet (ne žalim kmeta osebno :grrr ), ki je mojemu fotru povedal, da me je videl plesati na veselici ali skakati na odru kakega koncerta... A ko me je fotr spraševal,če je to res ali ne... Sem se v trenutku prelevila v najbolj prebrisano in začudeno in popolnoma nedolžno hčerko...Čeprav priznam, da mi je takrat srce bilo 100 na uro... Žal sem mogla lagati, drugega mi ni preostalo...Saj sem od 15. leta imela dovoljenje obiskovati samo mladinski verouk do 22.ure.... A kaj za vraga če so se takrat šele začele povsod največje fešte... V veliko veselje mi je še danes srečat posameznike,družbe iz Komende, Tunjic, Kamnika, Zaloga pri Cerkljah, Brnika.... Pa vse tja do mešanih družb do Ljubljane in naprej... Hvala Bogu za te ljudi, ki so z menoj užili mladost tako kot je treba... Vsi so vedeli da sem usekana na slovensko-narodno zabavno musko, ki je bila pri naši hiši vse od mojega rojstva... A sem in tja sem presenetila, ko sem si na kakšni privat fešti zaželela s svojo polomljeno preplonkano angleščino meni ljube muske... in legendarne tuje pevke z glasom da dol padeš so poslušala tudi moja ušesa.... In obenem so imele takrat pevke najboljše frizure vseh časov.... ....tako čupo ala Bonnie sem si priznam jaz vedno želela.... In zdaj mi mogoče le uspe, da bom na starost še natampirana dolgolaska... :grrr Bonnie Tyler-Against The Wind JENNIFER RUSH- The power of love

Že prejšnji večer smo dorekli da zgodaj vstanemo, da ne bomo spet v časovni stiski kot v nedeljo. Ob 8ih smo že jedli zajtrk, ob 9ih smo bili že pred hotelom, pripravljeni za vožnjo. Iz Verone smo štartali proti Roveretu, kjer smo skrenili levo na kavo do Riva Del Garda (Gardsko jezero) Po kavici smo krenili proti Trentu, od tam proti Predazzu do Canazei-ja, čez prelaz Pordoi Naprej do prelaza Falzarego In potem naprej do Cortine d Ampezzo, kjer pa so se že začeli nabirat oblaki. Kmalu so nas ujele prve dežne kaplje, zato smo se ustavili v eni gostilnici ob cesti in počakali da se nevihta zlije. Mal smo pogledali radarsko sliko padavin ,in videli da moramo počakati kakšno urico, da bomo lahko nadaljevali, sicer po mokri cesti, ampak vsaj mi bomo dokaj suhi. Čez kakšno urco smo krenili prelazu Mauria do Tolmezza, potem pa po delno mokrih cestah, v kar spodobnem tempu, do Trbiža, čez Rateče pa smo vstopili v Slovenijo. Zadnji postanek v Kranjski gori, kjer smo zadnjič natočili motorje, in se razšli na svoje konce. Do Ljubljane sem šel po avtocesti, saj je cel čas vreme grozilo da bom moker, dežni kombinezon pa doma. No, imel sem srečo, do doma me dež ni ujel. Pospravil motor v garažo, in šel spat J Števec dnevnih kilometrov je kazal 550 kilometrov. Za zaključek, vsega skupaj je naneslo dobrih 2100 kilometrov, odličnih cest, dobre družbe in odlične zabave. Temu se reče TO JE ŽIVLJENJE! :notworthy:

Jutra v Mariboru so tako lepa.... Še bolj me pomiri in premami pot ob Dravi...in pogled na laboda in njunih dveh mladičkov... Včeraj sem šla na delo ob 5 zjutraj in uživala v tišini,ki jo je le tu pa tam zmotil kakšen voznik... Srečna sem, srečna ker končno živim v miru in SVOBODI... Srečna,ker obožujem delo z otroci,občasno čiščenje pa me sem in tja malo okrepi in obenem fizično delo vsaj malo oblaži mojo hiperaktivnost in moj prenatrpan urnik še mnogih drugih dejavnosti... Dejstvo pa je, da sem zrasla v kmečkem okolju kjer ni bilo nobenih milosti pri delu...In zato sem danes na nek način hvaležna očetu,ki me je naučil delati in se po domače povedano hitro zasukati... Danes mi to vsekakor prav pride. Sem se pa včeraj malo hecala s šefico,da bo treba naslednjič vsakega študenta nujno vprašati,če je navajen kmečkega dela... Kajti do danes sem uvajala kar nekaj študentov čistiti,pa je na koncu ostala samo ena punca,ki je zelo pridna...in opa,izhaja iz velike kmetije :grim Vsakega človeka lahko samo DELO reši da se osvobodi in okrepi... Seveda sem in tja ni izključena dobra družba,a ostati mora v človeku dejstvo,da mora DELATI in da je vsako delo ČASTNO...Zame še posebno spoštovanja vredno delo fizičnih delavcev...kmetov,čistilcev,mizarjev,... In ostati mora vedno v človeku, da je potrebno delati z veseljem in potrpežljivostjo...

Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da se poslovim od motosveta in to prav zato... ker je postalo pisanje na motosvet moja mala velika odvisnost.... Ali bom zdržala ali ne... Morda pa mi zdaj končno uspe.... Kajti platna čakajo...in vem da mi bo le s trdim delom nekoč uspelo... A kofetkanje ostane, vsi dobrodošli...al v Maribor al kam drugam...morda nekoč pridem živet na morje... ...da bova z anjo37...našo anči na stara leta v miru pili kufe ....in nama ne bo treba več odpirat fuk tem.... :grrr Še link od likovne kolonije v Zavidovićih....upam, da mi ga bo uspelo prav prilimat... http://www.kamnican.si/kamniski-slikarji-na-likovni-koloniji-zavidovici-2012/

Ali mi lahko kdo pove, zakaj je govor o 25kW?? A ni to že "out"?

Evo obljubljeno poročanje: Danes zjutraj sem grelec odnesla nazaj k Čarmanu, ki ni popolnoma nič kompliciral, čeprav sem uspela celo tisti garancijski kartonček pozabit doma. Grelec je vzel, in mi obljubil, da se bodo potrudili, da ga bodo poslali dol takoj, da bo z naslednjo pošiljko grelcev nazaj, tako da bi ga morala dobiti nazaj čez cca. 14 dni. Za piko na i, pa mi je ponudil še uporabo njegovih grelcev za ta čas. Lahko rečem samo: :worship: . Ste mi polepšali dan že takoj v štartu

Lepo je, če ima človek veliko in širno srce. vendar, pazi, da ga ne boš potrošila samo za druge. Nekaj ga boš vendarle potrebovala tudi zase.

Ne vem kaj je huje...imeti očeta, ki ti je dal prevečkrat občutek, da nisi zmožen ničesar.... Ali biti otrok brez pravih staršev.... 1. marca sem se preselila v novo stanovanje blizu centra mesta Maribor, ki si ga delim še s 5-člani, ki so me zelo lepo sprejeli... Moj sostanovalec je otrok brez staršev, živel je pri rejnikih, a kot sam pravi ni bil enako sprejet kot domači otroci... Ta otrok, danes fant star 23 let mi je potiho na obraz privabil solze neke noči... Tako dober je do mene, pravi mi "ta velka" in ne mine dan, da ga ne bi vprašala kako šola, kako dekle, če bi kaj jedel... In potem smešno vpraša:" Mama kaj bi še rada vedela?" Sam Bog ve, da me velikokrat stisne pr srcu... In ne morem razumeti, da so tega otroka oropali otroštva....Moj brat je njegovih let, moj brat ima dom, ima starše... On pa bo v roku enega tedna izvedel vse o posvojitvi... Skrbi sam zase, hodi v službo, študira... Sam si pere cunje...In vse kar si želi, da bi imel nekoč službo, da bo lahko skrbel za svoje dekle in...da bi imel svojega otroka... Zanimivo, koliko odgovornosti je v njem... A jaz čutim, da mu nekaj manjka....veliko ljubezni in razumevanja... V nedeljo skuham kosilo še za njega,hočem, da ve, da mi ni vseeno za njega in da mi je kot brat... Jaoooo kam pelje ta svet...Če po svetu hodi na tisoče ranjenih otrok...Nekoč pa upam, da bodo ti otroci pozabili na vse bolečine...In zmogli vedno naprej....Pokončno..!!!

wulf ženska pr 30 nima več sanj, da se poroči... so druge sanje bolj pomembne, ne rečem pa da delavci u ibrcugih niso fejst moški....

Za menoj so prelepi dnevi v Mariboru in nasmejane, malce divje noči in nepozabno druženje ob večerih med štajerci... Hvala Bogu so me lepo sprejeli, pa tudi jaz sem se navadila na to, da ljudje poleg mene zavijajo po štajersko... Zdaj poleg animacij za otroke ob rojstnih dnevih še čistim (biti "snežka" je prav zabavno) in pomagam v kuhinji... Naj povem, da sem 17. janurja prvič zbrala pogum in obiskala domače, ne da bi se posebaj najavila... Prijateljica iz Maribora mi je navila lase, želela sem biti čim bolj urejena in... Predvsem ubiti strah pred očetom... Ko sem z vlakom prispela v Ljubljano, sem bila takoooo vesela, da sem končno lahko mirno sedla na avtobus proti Komendi... In v tisti temni noči sem končno videla moj kraj, mojo vas... Moj dom... Ko mi je najmlajši brat pozno zvečer odprl vrata me je samo debelo pogledal, tudi ostali so bili šokirani... Oče je bil hladno prijazen, zelo se je trudil, da se mi je izognil... Z mamo pa sva po manj kot letu dni končno zakopali bojno sekiro, tudi sama je priznala, da ni krivda samo na moji strani... Tisti večer je bil kar malce filmski... In v mojo sobo je nekdo postavil božično drevo, pa jaslice... In preden sem zaspala, sem se prvič po dolgem času zjokala do konca... Pod kovter sem se skrila,da me ne bi kdo slišal, videl kako me je bolelo... Matr sem bila vesela, da sem končno zbrala pogum in šla domov.... da sem videla še nedokončana platna, mojo umetniško sobico, moj raj na zemlji... Zaspala sem utrujena, a pomirjena. Naslednji dan sem se zbudila že ob 5 in tako spet vstala prva... Ne bom pozabila mrzlega jutra in tega, kako vesela sem bila, ko sem lahko spet zaukurila v šporgetu in si skuhala kavo po domače... Takoj za menoj je vstala mami, zamesila je testo za štrudel, jaz pa naribala jabolka... In potem sem končno odšla v garažo po svoj ljubi kolo... Ati je nekaj zamrmral, da je preveč mrzlo za na kolo... A mraz na kolesu je pravi balzam za dušo... Potem pa so padali kufeti po Komendi... Pa sestanek z županom in njegovo ženo. Nenazadnje se nisem odločila za službo, ki mi je bila dodeljena preko županovih zvez... Stanovanje pa zaenkrat še visi na nitki. A po 2 dneh sem se odločila, da grem nazaj v Maribor, saj je tukaj zame večji mir... A dobro vem, da se bom nekoč vrnila... In ko sem končno v svoj kovček zbasala nekaj cunj, čelado in želvo... Sem se želela čimprej posloviti. Ena sestra je že uro pred mojim odhodom jokala... Objela sem jo in ji rekla, da ne grem za večno in da se slišiva... Tudi mami je jokala, pa celo ati... Jaz pa sem samo hitela s kovčkom na koleščka proti postaji... Bila sem pomirjena. Najbolj vesela sem, da je med menoj in mami spet tako kot včasih... Da sem odpustila očetu in da me ne stiska več...

Vsi kraji so lepi, najlepši pa tisti, ki ga deliš z nekom, ki ga imaš rad. Če pa ti te osebe ne uspe najti, ostani v kraju, kjer imaš dobre prijatelje. Drži se, pa pozitivno naprej, ti to znaš!

KAM ME ZDAJ PELJE TA SVET.... Pred manj kot 14 dnevi sem samo s torbico in z vrečko v roki pobegnila od doma, od moje ljube vasi Komenda v Maribor... Nisem zmogla več...Sam Bog ve,da je bilo preveč... Ko se mojemu očetu začne "trgat"... Takrat je najboljše, da se najmanj ugreznem v zemljo... V tem domu sem imela velik navdih za slikanje na platno, v tem domu sem bila lahko tako zeloo srečna,a ko so očetove grožnje in vpitje brez razloga ponovno posegle v moje življenje... Takrat mi od strahu ni preostalo drugega kot samo to,da upam da bo bolje ali pa da pobegnem... Pred kruto soboto, je skoraj vsak večer trkal na vrata moje sobe, če je bila luč ob 22. uri še prižgana.... Čutila sem,da me je spet vzel za tarčo, saj drugih sester in brata ni bilo več tolikokrat doma zvečer,saj imajo vsi svoje partnerje... Bila je sobota... Že cel dopoldne je bil oče nekam živčen, nekaj časa se je zdiral nad brata, nad mami... In ko je bilo čas za kosilo in so za mizo sedeli vsi... In ko sem se hotela zraven priseditii tudi jaz... Takrat je oče zavpil:" Zgini mi s pred očmi, da te ne vidim, zgini čim bolj stran od mene...." Brat ga je ustavil, rekel mu je naj odneha... A on ni odnehal, še hujše besede so padale name... Nisem si mogla kaj,da sem mu v joku zabrusila:" Kadar ti dajem denar, si prijazen... Ko ga ne dobiš,takrat zate nisem vredna nič..." Vesela sem,da sem bratu pred odhodom plačala drva in mami dala denar za stroške, vesela ker imam čisto vest... Čeprav mi v denarnici ni ostalo skoraj nič... Vem,da imam dve roki,da mi ni problem poprijeti za vsako delo, poleg tega se mi že obeta delo animatorke tudi v Mariboru... Sem pa hvaležna gospe, ki mi je ponudila sobo in predvsem mir... Sestra mi je nedolgo nazaj napisala sms: "Ja dam prid.A misliš,da se ati sam s tabo krega? No, kokr želiš...." Sam Bog ve, da pogrešam Komendo, ljudi, prijatelje,kofetkanje v "mojem" bifeju... Pogrešam svojo sobo,kajti samo v tej sobi sem lahko slikala, pisala in ustvarjala nove in nove ideje... Bom zmogla? Že 4 leta se borim... A skoraj bi padla... Socialna delavka mi je predlagala naj vložim ovadbo zoper očeta. A sem odklonila. Preden sem pobegnila v Maribor, sem se vseeno zglasila na posvet v Psihiatrični kliniki LJ-Polje, ki je bil moj dom, moja varnost pred očetom... Psihiater mi je mirno dejal:" Nimam vas kaj zadržati, saj vedno pridete sami... Če ne boste zmogli, lahko pridete brez skrbi k nam..." Naredila sem večji korak kot bi si v zlomljenem stanju polnem ustrahovanja lahko sploh predstavljala... Želim živeti in delati, želim nadaljevati vse svoje sanje. In potiho vem,da mi bo uspelo... A nekoč bi se rada spet preselila blizu moje vasi,ki je v mojem srcu zapisana že od malega....

kiki Pravi prijatelji so ob meni, a PRAVI PRIJATELJI POSTANEJO to šele takrat, ko te življenje zabriše po tleh, ko čez noč zgubiš vse, ko se ti sesuje svet.... Pa vendar sem hvaležna za tako preizkušnjo, da sem spoznala kako je, če te zapusti skoraj ves svet... In v tistih dneh je bilo moje pravljice konec, spoznanje, da te lahko ljudje v trenutku pozabijo ko si v težavah, pa je bilo res boleče... A zdravilno zame, dobro za moje srce in dušo.... Nekaj let nazaj ko sem se počasi pobirala in poleg službe delala tudi zabavne večere za mladino, je bil na naši vaški televiziji posnet tudi moj pogovor z znano slovensko pevko.... Nekaj dni za tem se je sestri na facebook javila moja "bivša" prijateljica in želela mojo številko... Jaz namreč facebooka še danes nimam. Želela je kao skico za tatoo.... Po več letih je želela, da se spet srečava.... Čeprav me je zapustila ravno v tistih letih, ko sem zašla v resne težave.... Seveda sem ji že zdavnaj odpustila, a prijateljstvo med nama je bilo že zdavnaj izgubljeno... ČLOVEK je zame človek šele takrat, ko prizna svoj poraz, ko pomaga bližnjemu in ne hiti za vsako ceno proti svojim ciljem... Kaj nam bo na koncu ostalo??? Zavedanje, da smo na tem svetu morda komu res pomagali in nismo samo hiteli graditi svoje želje na oblakih.... Spoznanje, da je najlepše deliti srečo in veselje med ljudmi.... Si odpuščati če se le da

:naughty: