Dvorana slavnih

Prejšni vikend prevozil jadransko magistralo, bilo je odlično več pa v videu . http://www.youtube.com/watch?v=g8XOZ6Sd4Hk

Če izvzamemo ksenofobno jokcanje o nekih balkancih, je v zadnjem delu renčanja večinoma kar zadel žebljico na glavico. Seveda bo veliko težje priznati, da so to počeli kleni slovenčki zato, ker je pač očitno to v neki skupinski podzavesti tega zafrustriranega in zapitega naroda, ki je po nekem bizarnem naključju uspel mogoče parkrat v zgodovini preseči samega sebe, samo za to, da je po nekaj letih lahko spet skočil v alkoholno omamo in gostilniško prepiranje med sabo in iskanje krivca za takšno stanje naroda povsod okoli sebe, samo pri sebi ne. Boli me kurac za narod, nacijo, patriotizem, nacionalizem in podobno sranje, ki je namenjeno samo obvladovanju ovc. Edino kar šteje je sočlovek s katerim imaš opravka in to ali je oseba na mestu ali pa pezde.

Pozdravljeni Sem začetnik, bi lahko rekel, po dolgih letih spet v sedlu. Dejstvo, da me je napralo že prvi dan z novim motorjem, je najbrž napovedovalo še več mokrih voženj. Pa nič zato. Bom opisal, kaj se mi je danes zgodilo...itak, poznavalci, kar smejte se, hahaha...saj sem se jaz tudi Zaspal sem zjutraj. Kraljevsko zaspal, tako zaspal, kot ne že vrsto let. Pogledam ven, mokro...na motorju itak nisem bil že štirinajst dni zaradi pljučnice. Ampak...tako pozen sem, da ne bo parkinga v službi, pa...taaaakooo rad bi se peljal...dež gor ali dol. Šlo je do avtoceste, šlo še kilometer, dva, potem se je ustavil promet; pa ravno v bližini izvoza. Super, zamudil bom še dodatnih deset minut. Ni problema. Zavijem dol, kot po jajcih...mokri cesti ne zaupam preveč, še na suhi sem previden. Rahel klanček čez reko...in motor umrčka. Kar tako, sredi ničesar, brez opozorila. Faak...na displajčku piše "CHECK"...kaj naj sčekiram, porkamazerja, mudi se mi...nič, samo lučke svetijo. Ključ not, ven...nič. Rinem peš v tisti klanček, težak je ko...AAA! Na vrhu se ustavim, vlečem mobitel iz žepa...itak je bil v trenutku moker. Koga naj pokličem sploh...študiram...dvignem vizir, zameglil se je od sopihanja in preklinjanja....koga naj...in iščem z očmi kakšno oporno točko...rdečo. Hm. Rdečo. RDEČO, je**m mu barvo, saj ni mogoče...neeee, ni... Pa je bilo. Ko sem brisal kaplje z vizirja, sem očitno dregnil stikalo za izklop v sili. Haaha. Ha. Sam sebi se zdim butast, ampak, ekola...vsaka šola nekaj stane. Mene je stala petdeset metrov rinjenja v klanec in nekaj živčkov. Poceni sem jo odnesel...ampak, ko je motor vžgal, mi je bilo vseeno zaradi zamude. Vseeno zaradi dežja, vseeno za cel svet...samo, da se kooončno spet peljem. Najbrž sem malo zasvojen LP M

Danes - končno - po 14-dnevni abstinenci se šla zjutraj prevzet motor Kakšno veselje je to bilo! Z Danielo77 sva se dobili v LJ pri servisu, po hitrem postopku sem se oblekla v opremo in že sva šli... Po AC do Logatca tankat, potem pa mimo Planinskega polja še zavitega v meglice... čez Ride do Postojne, v Pivki naravnost in čez Knežak do Ilirske Bistrice (na poti začelo malo padat, ma hujšega ni blo), tam kratek postanek na bencinski in potem gasa in čez mejo na Hrvaško. Hrvaški carinik me je matral s snemanjem čelade :grrr kar je sprožilo salve smeha za mano. Daniela77 se je temu uspela izognit - baje da zato, ker so cariniku bolj pri srcu Honde Po AC mimo Rijeke in nato ven in čez Bakarski zaliv in naprej mimo Bunice... naprej mimo odcepa za Lukovo in Ažić Lokve... Obema se je smejalo do ušes - skoraj prazna cesta, čisti užitek v vožnji čez vse tiste ovinke, za povrh še s čudovitii razgledi vse naokrog V Senju sva ugotovili, da mava še dovolj energije za nadaljevanje, zato sva brez pavze nadaljevali naprej na jug vse do... Na pomolu sva si na privoščli pavzo z malico na zidu... Po klepetu in malci sva se odločli da se kljub želji po nadaljevanju na jug raje vrneva nazaj. Nardili sva še par fotk in na parkingu spoznali še enega Angleža (pozabila ime), prav tako motorista, s katerim sva se zapletli v pogovor. Prevozil je že dober del Evrope in ves navdušen razlagal kako se samo vozi in skoraj nič ne slika ker tako uživa v vožnji (ja - nam je znano ^_^ ). Po prijetnem klepetu smo nadaljevali pot vsak v svojo smer - on na jug do Dubrovnika, midve pa nazaj na sever in proti domu. Tudi za nazaj cesta skoraj prazna, zato sva lahko res uživali v vožnji... Ker nama je ostalo še dovolj časa sva naredili še eno pavzo v Postojni, potem pa se zaradi gužve v smeri proti Ridam vračali po drugi poti - čez Studeno in naprej do Planine, nato pa naprej do Vrhnike, kjer sva se poslovili. Dobrih 500 km uživancije z le parimi kapljami dežja - me veseli da se nisva ustrašli čudne napovedi, saj sem danes končno lahko dokončala pot, ki sem jo zastavla 14 dni nazaj. Zdaj pa spet čakanje na naslednji vikend in upanje na lepo vreme

No pa smo doma. V soboto čez Metliko, Karlovac, Plitvice in Obrovac do Biograda (392 km), danes pa po jadranski magistrali domov (390 km). Dežja nič, vročine nič, vetra skoraj nič, prometa do Senja zelo malo, motorinov pa kar precej. Fino je bilo.

Ena krajša fura glede na vreme bl kofetkanje a se je nabralo okrog 400km Dež pa sam za vzorec mal proti večeru

Le tisti z zelo veliko kilometrine za sabo vedo, da je za trkanje s čelado sopotnice odgovoren model motornega kolesa :grrr

kako bi slika zgledala, če bi bile umazane gume :lol:

Nevem zakaj tolko tukaj bluzite kr ste vsi OFF TOPIC. Mislim da je to namenjeno video posnetkom in ne čveku

Nakon pređenih 1000 km Bugiman stigao bezbedno kući noćas oko 2h. MAXI pozdrav svima!

Damjan drži se! Za tebe sem že večkrat slišal od znancev ko sem si motor kupil ... in če ne drugega nam bodi vsaj opomnik nekje globoko v podzavesti ko se vozimo na motorjih - meni si to že od prvega dne na mojem motorju. Sigurno si živi dokaz, da kjer je volja je pot, naj tako tudi ostane. Pa srečno!

Pozdravljeni dragi prijatelji. Že dolgo je minilo od mojega zadnjega javljanja... upam da niste mislili,da me več ni med živimi..... o ja...pa še kako sem živ.... Vglavnem... nebom dolgovezil... Še vedno sem na bolniški...od 15.3.2008... še vedno me sestavljajo in še vedno traja moja rehabilitacija... 4.7.2012 sem imel 17-o operacijo po vrsti... pa še kakšna me čaka... sem pa že proti koncu s tem vsem.... Počutim se super... nekako pravijo da sem fenomen glede na vse poškodbe...Hodim brez bergel... malo še kdaj pošepam....ampak glede na vso diagnozo sem super. Začel sem se ukvarjat s cestnim........ kolesarstvom in tle sem nekako najdu tisto kar mi je nekoč nudil motor... Na motorju še nisem sedel od nesreče...kljub temu da še eden stoji v garaži (od očeta)... gledam jih zelo rad...grem na Grobnik.... ampak vožnja me pa nekak ne privlači več.... Ker ko pomislim koliko gorja sem dal čez.... mislim da sem nazorno opisal v mojem prvem postu tukaj in da je bilo razvidno iz slik... Nekaj se je nabralo tudi slikovnega gradiva.... glede na to da ste iz moje teme navajeni na marsikaj,vam tudi te slike nebi smele priti do živega... Nekako tako je zgledalo po eni od operacij : No to je bila le ena od mnogih ki so ovekovečene in vtisnjene v spomin.... Potem sem imel vse od nesreče velike probleme s prsti na desni nogi....vse kite mi je konkretno vleklo nazaj....in posledicno sem imel vseh 5 prsov na nogi konkretno deformiranih.... Vse to me je zelo omejevalo pri hoji...obuvanju....in pri vseh podobnih stvareh... Stvar je zgledala nekako takole: In ker mi je moj Glavni operater v UKC Profesor dr. Matjaž Veselko rekel,da se zadeva da sanirati in popraviti....sem seveda takoj bil za.... Nastalo je nekaj takšnega: ko ti poberejo šive: In ko se začnejo stvari komplicirat....Ko začne odmirat tkivo....ko se pojavi nekrecija: In potem ko se stvari začnejo obračat na bolje.... Ko se končno začne stvar celit: Sedaj je zadeva zaceljena.... in se praktičn oskoraj nič ne vidi.... je pa bila tole ena od težjih operacij....tudi kar se rehabilitacije tiče....predvsem bolečine v prstih so bile kar hude.... Pa potem znova operacija stegnenice.... Ko črpajo naravni juice iz tebe:) To je nekako to kar se je v zadnjem letu dogajalo z mano.... še me kakšna operacija čaka v prihodnosti...predvsem imam še kup železja za pobrat ven iz obeh nog... Na kratko če povzamem..... -cca 230 dnevov v bolnišnici - 9 mesecev na invalidskem vozičku - število šivov ki so jih pobrali iz mene se bliža številki 350 - 17 operacij - čez 80 ur narkoze

Dvočlani deo ekipe Maxi Scooter Cluba stigao pre pola sata bezbedno kući. Naš mlađani drugar bugiman ima još skoro 300 km do kuće. Mi smo prešli 1300 km. Utisci su FENOMENALNI!!! Fotke uskoro. MAXI pozdrav svima!!!

po mojem tkole:

Kokr so črno bele so krepko predrage

Na lamo ne paše nič od originala (pokrovi, vplinjač, izpuh) . Moraš postružiti vrat, porezati rebra (na mero) , predelati izpuh, narediti koleno za vplinjač in verjetno še kaj. Brez resnih problemov lahko orig. cil. zbrusiš na "lamo mere" . Iz izkušenj je takole: "Vse kar je več kot 70 km/h je več šraufanja kot vožnje" . lp Franc

Samo da prođe ova demokracija, pa da opet živimo k'o ljudi...

Ja, na Klausenpass gre tale cesta....me je toma prehitel! Za dokaz, da sem vedel, prilagam tale posnetek, narejen, mogoče kakšen ovinek niže: Se pa vas, ki se vidi na najinih posnetkih, imenuje Urnerboden, gora zadaj pa Schijen. Urnerboden še od blizu: Res je lepa tale švicarska dolina pod 1952 m visokim prelazom Klausen. Morda še lepša, ali pa vsaj razgled s ceste je zelo lep, na dolino na drugi strani prelaza: - se je vredno ustavit na kakšnem ovinku

Sem prej pucal Kwakija, se bojim, da nisem barve do pleha zdrgnu, tako se sveti Evo še fotka, da boste vidli kak je spucan...

Rossiju je že malce 'pomagal' pri izletu s steze... To pa tudi je nekaj. D.

Mah, kako naj te jemljem resno, če dobesedno plonkaš tuje stavke brez omembe vira in ob tem poskušaš izpasti intelektualec. In ti bi debatiral o razmišljanju. )

Itaq, saj vem, da ti vzdrževanje špagetarja pobere toliko, da me ne bi mogel plačati

Zakaj neb mel BMWja? To je isto kot odgovor na vprašanje: "Zakaj moški nimamo celulita?" - "Ker je grdo."

Vtis z moje dnevne vožnje 8.9.2012. Ja, dolga je bla cca. 300m, ampak nepozabna, neprecenljivo. Gre za eno veliko presenečenje,ki sta ga zakuhala moja žena ter HyperJack.Šlo je za spremstvo na moji poroki, od mojega doma do cerkve, za katerega nisem vedel. Hvala vsem, k ste si vzeli čas in bli prisotni.Hvala res, nikoli ne bom pozabil tega!!! Od mojih svatov sem velikokrat slišal, da ste motoristi naredili ta dan še bolj poseben, kolikor je že sam posebi bil. Tako da res kapo dol!!! Baje so se takole zbral na petrolu in dorekli kako in kaj, mašne na motorje in proti mojemu domu... k sm tole gledov sm kr zašvicu ful, tok sm podoživu to dogodek. Haahahhaaa Ena skupinska pred odhodom: Od leve proti desni: Dejan,Rok(Z750green),Jaka(HyperJack),Just two of us ,Gašper(Cofko Cof)in njegova punca,Tadej(Tad3y),Štef,Johny in Klemen(škoda) Glavna krivca : Zvezdi dneva: Žgale so se gume, pokal je z izpuhov, shibbyu se je pa sam smejal Pa še ene par s poziranja Brez polaganja ni šlo No takole je pa še prihod zgledov z drugega zornega kota Hvala Saša,Jaka,Klemen,Gašper in punca,Dejan,Rok,Tadej, stric Johny,Štef. Nikol vas ne bom pozabu! :notworthy: :notworthy: :notworthy: Lp Shibby

Črni vrh, Ožbolt, Visoko, Tošc in okolica. Tavčarjev dvor Cvetje v jeseni. Kranjsko - Sorško polje Les ima svoj čar. Pogled iz Tošca na Ljubljansko kotlino z Rožnikom. Zahodni del Ljubljane in Ljubljansko barje nekje zadaj. Dan zaključil z 100 + kilometri in sploh ni bilo hladno.

Hvala, ker si z nami delil to zelo grenko izkušnjo. Želim ti, da se čim prej pozdraviš. Na žalost, to izkušnjo ne bodo prebrali tisti, ki se nikakor nočejo umirit na cesti. Hvala!

S strahom sem odprla tale post saj sem že po naslovu čutila, da se za za njim skriva huda in žalostana zgodba. Ob branju so mi in mi še tečejo solze moje misli pa se konstantno vračajo par let nazaj, ko se je podoben dogodek z supersport motorjem zgodil tudi mojemu fantu in to pred mojimi očmi tudi mjegovo stanje je bilo katastrofalno imel je več možganskih krvavitev in poškodovane centre za govor, spomin in čustva, preluknjana pljuča, zlomljeno ključnico,............... za njega pravzaprav ni bilo nekega upanja, da bo sploh preživel saj je bila glava katastrofalno poškodovana. Pa se je zgodil velik čudež in je preživel pa še več kot to ponovno se je rodil saj so mu po prebujanju iz umetne kome možgani delovali normalno....... le nesreče se ni spominjal. Po nekaj letnem obdobju brez motorja je začela biti želja po ponovnem motorju vedno močnejša (žal sva oba ljubitelja cestnih motorjev in športnih avtomobilov) tako je lani k naši hiši za začetek prišel maxi skuter vendar pa je po torkovem obisku Grobnika prišla tudi velika želja po čim bolj konkretnem tukaj pa se začne dilema, ko srce pravi da razume pa ne........ ker pametnega epiloga ni lahko le z gotovostjo trdim, da je te vrste ljubezen pravo prekletstvo.... Damjan želim ti čimprejšnje dokončno okrevanje pa ne obupaj vidiš tudi čudeži se dogajajo......

Slike poškodb in operacij (slabi želodci pozor!!) Rentgenski posnetki: Oba kolena: Desni kolk: Desnoi koleno s strani: To je nekak to.....naj bo tale tema v spomin in opomin vsem nam ki obožujemo vonj po bencinu in gumah. fantje po pameti,pa srečno damchy

Pozdravljeni vsi ljubitelji hitrosti,adrenalina in motociklizma. Sem Damjan,prihajam iz Bele krajine.Pred dobrima dvema letoma sem doživel in preživel hudo prometno nesrečo z motorjem. Po 3 mesečnem ležanju v bolnišnici, 13 težkih in mukotrpnih operacijah,enoletnem sedenju na invalidskem vozičku,ogromno terapijah in nekaj čez 200 šivov na nogah se počasi a vztrajno vračam v normalno življenje.še vedno pri hoji uporabljam berglo,bolj kot ne zaradi varnosti in zato ker imam zaradi posledic nesreče desno nogo skoraj 4 cm krajšo.v bližnji prihodnosti me čakajo še najmanj 4 operacije s katerimi naj bi nekoč spet lepo normalno hodil....kar sploh ne dvomim:) bil sem ponosni lastnik KAWASAKI NINJE ZX 12 R,ki pa žal ni ostala v enem kosu. spodaj bom prilepil tekst ki sem ga v trenutku čustev,jeze in občutkov spisal kakšno leto nazaj.Poudarjam da je bil tekst napisan v trenutku in je nekako izbruh vseh mojih takratnih negativnih in pozitivnih čustev. SEDAJ ZGLEDAM VELIKO BOLJE IN MOJE STANJE JE VELIKO BOLJŠE KOT NA DATUM NAPISANEGA TEKSTA. KO GLEDAŠ SMRTI V OČI: Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega.... bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice...... nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno..... prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi...... fak pa kako se lahko to zgodi meni???? gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst..... odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam.... dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni....... po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en..... No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo..... huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE...... vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto..... pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase...... pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in na vse slabe stvari......počasi grem naprej.... prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku...... po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo.... doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani..... ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas? spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza.... začenjam z rehabilitacijo....... dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti..... tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje.... po 9 tednih v soči me odpustijo domov....... hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt....... zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na upam da zadnjo 11 operacijo v decembru....ja prav ste prebrali 11.....viličarja pa že veselo furam pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno... bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane.......... to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče....... mejte se radi,cenite to kar vam je dano..... pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.. Na sliki manjka celoten Akrapovič in karbonski rezervoar: Mesto nesreče:tablo sem falil za slabih 15cm: Ostanki motorja: Na kraju nesreče:

...Lej, mal več se napiše.. pa kaka slikca se da gor, pa koordinate, da človek ravno po netu ne brska...

Žal ne morem še.... moram najprej svojga GIVI Maxia 52l prodat, da se mal dnar zavrti. No, če boste naročali je v angliji ceneje. http://www.windingroads.co.uk/shop/product.php/247/wolfman-medium-rolie-bag/396e1e7b3f9d397eaff7b549fa03f938 Rolie Bags Sloped Tank Mount 42,5 funtov Medium Rolie Bag 40,0 funtov Skupaj 165 funtov = 207 EUR. Poleg tega pa ne bo treba čakat 3 tedne, da se naša carina kam zgane. Pa še carina ni samo 20% ampak mislim da je še okol 3% zraven (kolk pa ne bom trdil, je pa za preverit)

Kaj čmo si pa mislit......POZER .....dobrodošel med nami :lol:

drugace pa v vednost vsem ki boste kaj po nasem kanglerlandu pluzli.... v mariboru imamo cirka 40 novih staciornih radarjev :grim rdeca luc + nad 70km/ h veselo slikanje..... lokacija ptujska cesta... trzaska cesta.... vse vpadnice .... tako da lepo po omejitvah da nebo pol kaksnega presenecenja..... soinvestitor Iskra + MB obcina....... aja slika od zadaj....... tako da motoristi tudi pozor

Sej lepo,da se ideje deli po forumu....a kaj ko to ne beremo samo mi. In cez cas se bo kdo spomnil zapicit v te zadeve bomo pa kaj? To je tko k mimo radarjev,ki slikajo samo od spredaj letet nalaasc mimo prehitro,ces saj nimam tablice spredaj....in ko jim bo dopisdil,bomo slike dobival od zadej....res kul pa....brez zamer in srecno!

:yawn:

Nevem od kjerga leta lahko prehitevaš po desni?(prehitevanje ali vožnja mimo to ni eno in isto)Tovornjaki na AC nimajo omejitev 90 ampak 100km/h.Jih je pa malo,ki vozijo manj kot 110 razen v klanec.Men verjem,da tovornakar ni prov dolg vozu za motoristom kar se lepo vidi iz posnetka.Največji drekač na posnetku je voznik,ki je drajsal po prehitevalnem pasu.Kljub temu se po desni strani ne prehiteva.Ta posnetek še kako to potrjuje.

Kar se tiče pa dirke same... hjah no... pedrosa suvereno... lorenzo je pametno ostal drugi... in ravno to me najbolj žalosti... zakaj je moral barbera sklestiti pedroso... če ga nebi, bi lorenzo moral voziti na zmago, ker prvenstvo še nebi bilo odločeno in bi gledali bolj zanimive dirke... če pedrosa zmaga preostale 4 dike in bo lorenzo na vseh 3. je pedrosa prvak . naj pride stoner nazaj in naj bo vsako dirko drugi, pa je to to kar se tiče rossija... spet se je izkazal ob haydnovem padcu pa nisem mogel verjet... česa takega še nisem videl... vsaj v zadnjem času ne škoda bradla, čeprav dvomim, da bi prišel do stopničk... vedno proti koncu preveč pade v tempu...

Spomin "mi pravi", da sem nekje med Branikom in Štanjelom (by Google Maps) "nekega lepega jesenskega dneva" slikal (ob cesti) že obrano trto v jesenskih barvah, toda slike mi ni uspelo najti niti v vtisih z dnevnih voženj (do 2.006) niti v mapi Roberto-multimedia / Moje slike "na ta velikem računalniku", kjer pa sem našel dokaz, da tudi zgodnja pomladanska temperatura Roberota ni ovirala, da se ne bi peljal čez ????? ????? na ?????? ... .)

Jaz sem ga hotel že vplačat,samo sem k sreči zadnji trenutek zvedel da nima osnovnega Nuvija z Adrijo že serijsko.Naročilo sem preklical,pravijo pa da bojo zadevo uredili že pri dvolitrskem modelu.

:yawn: :yawn:

Pa če te dobijo z manj kot pol tanka; 250 eur pa 3 pike

"Kofy" pr' Fežnarju je "kar sam stekel po grlu" ... "Števec" je pokazal 25 km in "to bi bilo to", če mi desno koleno po prihodu domov ne bi "reklo": "Nesi me po stopnicah ali skači samo po levi nogi", ker me je že med vračanjem tako bolelo, da mi ni bilo treba prepričevati samega sebe, naj ne gonim, ker je cesta navzdol, poleg tega pa sem moral imeti desno nogo popolnoma iztegnjeno in zato levo skrčeno, da se je bolečina vsaj malo umirila, do Podrateje, ko je bilo treba tudi z desno nogo pritisniti na pedalo ...

Če bojo očala debela kot dno od Coca Cole....sam povej, kdaj ne smem na cesto

Pobi! Čisto nevtralno (nisem bral nazaj); Motor je za uživancijo v življenju - normalno, če imaš vsaj malo pameti in mnogo sreče! Kakšne barve, kakšna moč, replike itd...!? 100 KM je povsem zadosti za na cesto. Vse drugo je za dirkališče! Kdor ne verjame naj gre na pisto, pa mu bodo drugi povedali, da ne zna voziti... Odstopanje je 1%! Moj dober, star prijatelj iz dirkaških krogov, in šampion svetovnega slovesa sta mi rekla, (kar sem davno tega ugotovil tudi sam), da motorja z več kot 750 ccm, na cesti ne moreš izkoristiti do fula. Vse drugo so navadna natolcevanja, bahanja, samopotrjevanja in zabloda. Eni smo z motorjem vred za na cesto, drugi (strupi) za dirkaške piste)! Za dviganje lastnega ega pa so barve, moč in prepotenca. Tako to (nekako.. .)

Moj izlet v Romunijo je potekal pa nekako takole: 18. 8. sem zapustil Home sweet home, zapeljal na avtocesto, na Barju tankal, potem pa avtoceste do Beograda nisem zapustil. Okrog BG po nekaj lokalnih cestah sem spet po AC vozil do Požarevca in od tam preko Majdanpeka in Rgotine prišel v Bor. V Majdanpeku sem zgrešil pumpo, na hlape prišel še na vrh klanca, potem pa sem se spustil nazaj v mesto na črpalko. V Boru me prijatelj ni spustil takoj naprej, ampak smo se z avtom vozili naokrog: Lazareva pečina, kanjon, Romuliana in mesto Bor. Tako sem v ponedeljek, 20. 8. nadaljeval proti Romuniji, čez Đerdap, Drobeto-Turnu Severin, Brosteni in Targu Jiu sem takoj napadel Transalpino. Čez Pasul Urdele (2.145 mnv) sem prišel v dolino, nekaj časa še nadaljeval po DN67C, potem pa sem obrnil in pustil severni del ter se po dolini spustil v Brezoi. Od tam sem šel proti Sibiu-ju po DN7 proti severu in zavil desno proti Fagarasu in še enkrat desno proti Transfagarasanu. S severa sem se povzpel na vrh (2.034 mnv), pogledal še malo na južno stran, potem pa blizu koče pri Balea Lacu postavil šotor in prespal. Poleg mene je kampiral par iz Moldove, Edoardo in njegova punca. Naslednje jutro sem šel najprej na južno stran, do spominske plošče, tam obrnil in se na severni strani spustil v dolino. Nadaljeval sem skozi Fagaras, Codleo in prispel v Rasnov. Najprej sem hotel na grad, ko pa sem videl, da ne gre drugače kot peš ali s turističnim vlakcem, sem si premislil in odrinil proti Branu, da vidim turistični grad, oglaševan kot Drakulov grad. Ker sem tudi sicer uspešen v občasnem izgubljanju, sem prevozil DN73A v obe smeri, preden sem prišel v Bran. Od tam sem šel še enkrat mimo gradu Rasnov v Poiano Brasov (prav fascinirajo me lesene zgradbe in dejstvo, da ne trhlenijo ali gnijejo) in od tam v Brasov in naprej. Nekje pred Onestijem bi me kmalu podrl veter, je vlekel po ravnini, čez njive z orkansko hitrostjo... tak veter sem doživel na mostu v Hammerfest predlani, zato sem ubral isto taktiko: najmanj 80 km/h gre lažje, ker potem veter ne tišči več v bok, ampak diagonalno. V Bacau sem prispel že v mraku, po cesti se je videlo, da so imeli dež. Poiskal sem hotel, znosil stvari v sobo in čez 5 minut se je ulil dež. 22. 8. zjutraj sem plačal hotel (3 zvezdice, B&B 150 RON - s kartico plačano je prišlo 33 EUR) in odrinil naprej skozi Piatro Neamt v Bicaz. Ker sem spet zgrešil, sem se peljal skozi enkraten kanjon proti Gheorgheniju, skozi Lacu Rosu. Na moji karti, avtokarti Evrope 2009 te ceste sploh ni bilo vrisane. Od Gheorghenija proti Topliti je vodila krasna na novo asfaltirana cesta, od Reghina kar lep kos proti Bistriti pa je bilo eno samo gradbišče. No, naprej po DN17 se je poleg mene ustavil kombi iz Moldove, mislim, da je bil Pjotr, in je rekel, da je ustavil, ker je videl registracijo LJ (ludi Janez). Je v Kranju pri Boltezu nabavil rabljene gume in jih peljal v Moldovo prodat... biznis, ni kaj. OK, naprej skozi Vatro Dornei (s kratkim izletom po makadamu, ki ni hotel postati asfalt) in Brosteni v Poiano Teiului, tam je tisti kamen s križem na vrhu, ki naj bi stal sredi jezera... suša... trava je rasla, vodostaj je bil prenizek. Od tam sem šel v Bicaz, tista cesta je obupna, zato pa jezero toliko lepše... do svinjarije pri jezu, seveda. No, noč se je bližala, ker ure nisem prestavljal, se mi je zdelo, da je nenormalno zgodaj, zato sem kmalu po Piatri Neamt poiskal prenočišče. Sem ga brez težav našel, za 65 leiev. Sem dal tipu, ki je znal celo malo angleško, 20 evrov in mi je vrnil 25 leiev. 23. 8. sem startal proti Bacau-u in skozi Focsane in Sendrene prispel v Galati. Tam sem po treh krogih in pomoči najmanj dveh domačinov obupal in vklopil sat nav, ker zaradi rekonstrukcije ene glavnih cest nikakor nisem uspel najti ceste proti Tulcei. No, z elektronsko pomočjo sem prišel do... trajekta čez Donavo. Šit, pa prijatelj je hotel, da že zvečer pridem nazaj v Bor... nič, ne grem na ogled delte Donave, saj sem bil že do tam malo sit enolične pokrajine, grem po najhitrejši poti nazaj. Sat nav je pokazala Calafat preko Slobozie in AC proti Bucuresti, v sami Bukarešti se nisem pa niti za trenutek izgubil (že brez pomoči, ker sem skuril varovalko), našel AC proti Pitestiju, od tam pa naprej skozi Slatino (čez reko Olt), Craiovo v Calafat. Tam so mi omejni organi po preverjanju potnega lista pokazali, naj se postavim pred kamione in počakam trajekt. Ko je prispel, sem bil prvi gor, stevard mi je odkazal prostor, potem pa sem celo pot klepetal z Bolgaroma. Oče je znal srbsko, sin pa angleško. Tako sem zastonj (nihče ni nič rekel za money money) prišel v Bolgarijo, od tam pa sem kar hitro skrenil proti Srbiji. Tako sem skozi Bregovo prišel v Srbijo pri Negotinu, od tam sem pa samo še pičil proti Boru. Naslednje jutro smo šli preko Crnega vrha (tudi v Srbiji ne morejo brez njega ) in Žagubice k izviru Mlave (kot bi gledal Divje jezero), manastirju Gornjačka klisura, manastirju Vitovnica do vasi pri Petrovcu oz. Požarevcu, kjer je doma prijateljeva žena. Po poznem zajtrku pri njeni mami in sestri, ki sicer živi na Dunaju, sem lahko samo še skozi Požarevac pičil na AC in domov. Tako nekako... bil bi dlje, ampak se je izkazalo, da je tako dobro. Veriga je šla v maloro (45.000 km), pa še ležaj zadnjega kolesa je crknil (dobrih 30.000 km). Torej, če bi bil dlje, ne vem, kje bi se bil prisiljen ustaviti. Slike sem že naložil v album, sem bil bolj priden kot za opis

obeti so bili lepi, toda na koncu ni bilo vse skupaj nič od vetra. Sem bil pa zato do doma v spremstvu nevihtnih strel ter sem ter tja kakšna kaplica dežja. (aja slikano nekje med ajdowšno in cesto)

Ni lih vtis dnevne vožnje je pa vtis dneva srečanaj pri Treborjevih. No po dolgem dogovarjanju o slavnem Trebor pikniku smo se le dobili v nedeljo. Naj slike govorijo zase predvsem tistim, ki iz opravičenih razlogov niso mogli priti, se bojo pa pri naslednjem odkupili ... Evo Tiramisu narejen v stilu Yamaha & BMW. Sicer odličen, vendar da bom konkurenca Sharpninji me čaka še dolga pot, pa še dosti jajc bodo morale kure znest ... Angi si ga že strokovno ogleduje Obvezna popoldanska kahfa. Skoraj sem se počutil kot na baščaršiji Nato pa še sladkorna bomba, ki jo je prinesla Angi. Bila je izvrstna :notworthy: Predpriprava Poslednje slikanje in UNIČENJE Skratka lep popoldan. Komaj čakam naslednjega, za katerega je Angi obljubila da pripravi ta prav pasulj s polno domačih okajenih dobrot. Tiramisu tudi naslednjič ne bo manjkal. Upam da kafe ne zataji. Obljubljen tudi pelinkovc da bomo lahko lažje vse skupaj prebavili

Frej dan, gasa na motor, proti jugu na kavico. Štart ob 8:30 iz NM, čez Dvor - Kočevje - Delnice Nato pa levo nad avtocesto čez Fužine. Na enem odseku malo makedama-tampon, kjer so cestarji obnavljali cesto, asfaltirali. Zato čakam na na zeleno luč semaforja, delavec gre po flašo v delovni stroj, sprije in reče "Hočeš i ti malo, rakije? Bolje ide." Ne, hvala. Bajersko jezero Prvi pogled na morje Nato naprej proti Crikvenici. Hm... ena nova cesta bo. ...in nazaj v SLO Nazaj pa NE čez Fužine, ker mi cesta ni čist nič všeč, ampak naprej čez Mejo itd. Tukajle začelo kapljat, dežna obleka in gasa naprej. Skoraj do Delnic deževalo. Prezežno oblačno, deževno, z malo sončnimi žarki - 280 km. Zakon! Pot: http://goo.gl/maps/SjymS

palačinka

Ob branju tega se spomnim tistih občutkov tik pred mojim padcem, ki jih težko opišeš kaj ti takrat možgani premdelajo v zelo kratkem času.Ko sem dojel da ni več rešitve in grem na tla takrat sem začutil tisti primarni strah za svoje življenje. Samo sreči se lahko zahvalim da sem zletu s ceste na ravnino in se ustavil pred gozdom ter ostal cel razen bolecin po telesu in rajs po plastiki.