Dvorana slavnih

Evo še slikovno gradivo Zborovanja Tako se je začelo ... Bayki že na vezi z bando Suzukisko Nato so začeli prihajat Kmet2 dobil darilo Evo dokaz, da kolko malo je potrebno, da v zagrenjenega BMW-jaša navdušiš z otroškim navdušenjem Zbor Kmet2 svojega veselja ni mogel skrivati in je začel vse BMW-jaše spreobračat v KWAK-e Suzuki kotiček A ona je kriva za sve ... Pobot NATO JE NEKAJ ZMOTILO RAZPOSAJENO VZDUŠJE ZBRANE DRUŽBE Mausu bil dodeljen častni stol Kmetica že beži ... BIBLISKI SPOPAD: DAVID IN GOLIJA ("Ti velikan, lahko maš še GSA se vidimo pole na ridah - kwak") Maus samo da pride pa ga že začnejo slačit Nato pride še nejcGS V drugem vogalu nekaj regljalo Kmetu se je od navdušenja nad Kwakom čist zmešalo, al je blo krivo ka je sedel zraven živganorca Prihod MarkII in Damy Kmet v elementu I want you for Kawasaki Maus neki pčka dol iz pladnja, nakar mu Damy pokaže tehniko z vilco Ko Kmet in MarkII spoznata da na koncu je Kawasaki boljši Suzuki molči v barvi suzukija - modro in si misli svoje tipično od BMW-jaša - BMWRAIDER-ka z viška gleda na Mausa DAMY ... Mausu prst ni dal miru Kasnejše dogajanje na ridah pa v temi Kačje ride III

Najprej nekaj uradnih zaznamkov: Zapisnik s kongresa primorske motosvet sekcije Hudičevec 24.11.2012 Kongres se je odvijal pod naslovom: Trst je naš, za ostalo se mormo še zment!! 1. Kot uradni pozdrav sekcije je bil soglasno sprejet pozdrav: »KWA JE MONA« z dovoljeni odstopanji, kot na primer: EJGA MONA ali ĐESBA MONA 2. Ravno tako je bila soglasno sprejeta širitev priključitev naslednjih pokrajin, k primorski motosvet sekciji: Notranjska, Dolenjska, Gorenjska, Kočevska in Osrednja Slovenija 3. Turistične vize, brez omejitve so bile podeljene takoj in nepreklicno vsem članom sekcije iz omenjenih pokrajin 4. Naslednji kongres Primorske motosvet sekcije, se bo odvijal na Štajerskem, kjer jim bo podeljen ultimat o priključitvi 5. Kačje ride in Črni kal postaneta romarski središči, in pridobita poseben status: COFFE FREE in RADAR FREE za vse člane sekcije 6. Zapletlo se je pri ugotavljanju BMW versus KWAKI in sicer v točki, kateri je lepši in boljši. Ker tudi po večurni razpravi ni bilo mogoče dobiti zmagovalca, je bila s strani sekcije izbrana posebna komisija, ki je podala nekaj nespornih ugotovitev in dejstev: potrjuje se da BMWejaši vsekakor najlepše nosijo KAWASAKI kapice, da Kwakarji, ta istih pokrival ne nosijo nič slabše, ter da bo potrebno ponovno zasedanje za razrešitev tega vprašanja 7. Predsednik ni bil izvoljen, tajnik tudi ne, blagajnik tudi ne, potrjuje pa se kwalitetna izvedba FEŠTE!!

Nekaj čudnega, zelo čudnega se je ponoči dogajalo na Ridah. Resnična zgodba in dosje iz X - files Pevci se že ogrevajo Dirigentka preverila če je vse v redu Nato pa so pod daktirko BMWRIDER-ke najprej zapeli "Rad bi svet naučil vozit" v stilu Nato pa hitro še bojevito "Kmalu pokliče nas Trst in Gorica ..." Sledilo je veselo razpoloženje Kateremu je sledil ples Sirtakija Dokler nismo ugotovili zakaj jo je Maus tako hitro pobral iz Hudičevca - da bi sam oreščke luščil in se basal na ridah ... Maus, dokazi na kraju zločina so zbrani Pa pejmo se še po ridah preganjat Norc in Kwak Vendar, kjer kwak odnega, gre norc naprej (magari v kak jarek pogledat...) Testiranje novih gum

sobota 24.11.12. V prijetni družbi na kosilo v Starigrad.relacija; Lj.-Delnice(4°)-Starigrad (prijetnih 16°)-Reka-Lj. Magistrala suha in prazna,sama uživancija. zbor v Malih Laščah

... nekaj sem se pa le naučil po primorsko.. alora: ma košte mooonee... ma tisti ki nisu pršli.... ma je blu finu zapopizdit... ma ke so se pupe szrihtale alora da mi ni blu trjeba na kolena za pod kikle hledat.. ma u dekotlet sm pa vidu smu k so sedelle.... hja.. škoda da je bil samo en simulator varne vožnje s zmotociklom in to ekološkim.. zelenim..., da niso vsi prišli na vrsto, da so se naše bejbike mohle vozit zadaj... Slika je nekoliko motna zaradi brzine... pa seveda odbleska kwakistimulatorja v prelepo zeleni kwaki barvi... ki je tolko bleščava, da jo v bistvu ni videt....

KWAK! Banda - lepo vas je blo spoznat (tiste, ki se še nismo poznali)! Kljub zamudi in le dve urnemu prisostvovanju temu luštnemu mitingu, lahko po tistem videnem sklenem, da je žur maksimalno uspel! Navijam za reprizo! KWAK and out

Ja, tole je bilo res eno v redu druženje, udeleženci vsi od kraja zelo simpatična druščina, bom kar nehal hvalit, da ne bo izpadlo preveč osladno vse skupaj. Po prespanem jutru pa sem mnenja, da smo malce zanemarili uradni del, ki ga je sicer dami 34 zelo izčrpno opisal. To je bilo pravzaprav srečanje BMW odseka primorske sekcije, ki ji baje preseduje ( ali pa bi ji moral ) en ljubljančan, ki ga seveda ni bilo med udeleženci. Ušlo nam je ,da bi morali izvoliti novega, to bi vsekakor moral biti Pik1, obenem pa corserju podeliti mandat vd - ja, ker bi drugače hudo težil s kakšno odpravnino, to je dandanašnji zelo fin način preživetja. Skratka taka in podobna srečanja so zelo pozitiven način druženja, zopet se je pokazalo, da dobra volja premaga vse ovire in in jasno, ni važno kdo kaj vozi, bistvo je , da v tem uživa.

Z delovnim podnaslovom: Primorska do Kalamegdana in naprej do Tokia Datum kongresa 8.12.2012 Dosežen kompromis, da jih povezuje Citroen GS - žaba (kwak) Imamo pa uradnega zapisnikarja in fotografa

Včeri sem si šou ogledat medvedje ride.Iz sončne Gorenjske sem se zapelu v megleno žabarsko kotlino.Mal pred Turjakom se je hotu pokazat sonce ampak je megla zmagala. Pot me je vodila mimo Turjaka,ker pa gospode ni blo doma sem ja odkuru naprej. Pot me je vodila skozi Kočevje do Kočevske Reke,kjer sem pa zgrešu in nadaljeval do Gotenice,kjer sem prišel do table občina Ribnica.Opsa zdej bo pa treba uklopit garmina.Obrnem sledim garminu in v Gotanici zavijte desno a glej vraga zapeljem pred rampo in policaja.Kam pa greste vpraša, ja v Osilnico rečem ,ja tuki ni poti, kako da je ni če men garmin toko kaže.Razloži,da moram jet nazaj do Kočevske Reke pa desno¸.Ko se dvignem nad 700 metrov pa me je obsijalo sonce. Na vrhu prelaza se mi je pa garmin nek zmešu verjetno je cesta še preveč nova ali pa nimam še posodobitve v garminu.Je blo pa kr neki peska po cest. Pot sem nadaljeval do Hrvaške i zopet v Slovenijo čez prehod Babno Polje seveda obvezen postanek priToniju Potem pa mimo cerkniškega jezera do OMVeja v Postojni,Od tu pa do kačjih rid in ravno ko sem štartu se je le prpelu en motorist.Nadaljeval sem do doma ravno še pri soncu.Vsega skupaj 320 km.

Vidu neko bando na OMW ob 3h zjutri,pol pa še na ridah z avti,sam so mogli bit motoristi saj so meli vsi neke kapce Kawasaki in jakne Suzuki,po tleh so ležale motoristične pnevmatike in na njih sedeli prav ti z kapcami......čudnooooo je blo za videt,čudnooooo

..... prišel srečno domov ..... speljal skoz vse ovinke .... :hooray: ..... primorska sekcija .....

hm, ja res, dobro, da si to ti pred menoj pisal, ker drugače bi izpadel en slinast str dec, resnično je bil nežni del druščine na zavidljivem nivoju in prav je tako, po moje tudi zaradi tega ni bilo nikomur treba umivat ust z milom, ker so bila vse debate zelo na kulturnem nivoju ! Da voznega parka, ki ga uporabljajo ne omenjam posebej a ne ...

Sami banditi!!! Igorkr..,,dobr si to zmontiru..Jst se ne spomnm,da bi zravn bla!!!

... konju jedan..... :closedeyes:

Fočk ob 2 ponoči..ful gužva, pa polcaji so neki mahali z rdečo lučko

Se pridružujem počku,morm pa dopolnit Pika1 z podrobnostjo........ura je bila 2 do 3 zjutraj :lol: pa nč se čudt,primorci so pač pacienti a z srcem in dušo

..... fooooooooooooooooooooočččččččččččččččččkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkk ........ uro dve na ridah ..... .... ful žur ...... gor ful gužva ........ ... :hooray:

Nedeljski popoldanski izlet na Jezersko,vreme odlično,temperatura višini primerna:),nekaj utrinkov. srečal neznanca ............................................................................................prijatelja cesta večinoma suha na nekaterih delih mokra in umazana(vleka hlodovine iz hoste)

Skratka dogajanje bi na kratko opisal v stilu Vodopivčeve pesmi Žabe, svatbo so imele ( ), katerih brenčanje BMW propelerjev ni zmotilo. Zato tudi ni bilo mnogo suza. Vse pa je špilalo kot bi igral na sintesajzer. Pa tudi taljan ni manjku, kot vedno "ciao ragazzi" Skratka naslednji občni zbor Primorske sekcije je v Spodnjem Dupleku 8.12.2012 zaradi Anschlussa - priključitve Štajerske matični sekciji z delovnim naslovom "GOTOF JE MONA" Prosim, da ustanovni člani potrdijo udeležbo ....

a ti je pivo v glavo stoplo al kaj? A polcaja pa nisi vidu na ridah?

No jz sm pršel šele zdej,po keri bljižnici pa si ti šel,sej nisi bil z GSA :lol:

hehe , po mojih izkušnjah - sicer jih ni ravno dosti, do sedaj je bilo tako, če smo mi zraven, smo v roku ene ure ure v večini

ja, ampak sam zato, k ste imel več fotoaparatov kt pa mi ....

Fresh :grim

Robi Roberto Verjamem, da se ti bo porajala še kakšna misel, še kakšen dogodek,ki ga boš natipkal in delil z nami....Zato ker si izjemen :notworthy: Ne razmišljaj o kratkem stiku v glavi, ki ga ne bo!!! Psihiatrične klinike niso rešitve...Tam ni napredka. Dovolj je bilo mučenja tudi zate, živi in uživaj naprej !!! Oba dobro veva, da si BOREC, da si iz sebe naredil največ kar je mogoče, pa še več ti bo uspelo.... Ustvarjaj še naprej, kolesari,.... Tvoja lesena rožica in konj, ki krasita mojo sobo sta dokaz,da je tvoj um še zelo zdrav in da si umetnik in pol

u51... .. za sladice se ne bat.. sem jih probal ene 4... pa se ne morem odloćčit, kera je bila boljša........ ... še sem nekaj pomešal ... hmm u bistvu se je spet zataknilo nekaj z BMW-ji.. ... tko da bi moral še enkrat sprobat Kmetico pa BMW rajderko...al pa če mi kdo pove kako je bilo pri... ah... nč, moram probat... .. za ostale mi je jasno... Umetnca... tole za POCENI sladico se boš mogla s puncam zmenit.... jest ti tega ne odpustim. Pr nas so sladice ZASTONJ!!... poceni se daš lahka ti... če bo kdo hotu.. sevede..

No, ta je pa ta "prav".

FOČK in to z novimi gumami

Kevils Speed Shop: BMW scrambler R 100 RS 'Le Mans" + green cafe racer Več motorjev na: http://www.kevilsspe...otorcycles.html

Kar prprav si unga črnca na baterija,saj slike so.........

Zakaj bi Roberto zapravljal denar za monokolo ... ..., ker bi bilo za njega bolje, da bi si kupil Ryno-ta ... ... katerega vozijo tudi "beybe", ker ni treba gonit ... .) ... in s katerim bi se lahko odpeljal tudi "na vikend Nue Marof ... ... by TV Discovery Chanel + "striček" Google ...

ma, dobro no, ampak, četudi napol gluh sem ujel, da je en udeleženec nekaj o zadnji žalosti izjavil, pa ne bom posebej tega navajal ( to so še previdne izjave, počakaj, da se oglasi kmet2, pol boš videl )

Alex neč bat Razmerje moči 1 Yamaha lahko drži v šahu 6 BMW-jev, 2 Kawi in 4 Suzukije Ko si še ti prišel, smo jih z levim mazincem nadvaldali ...

mam eno pripombo-če pogledam zgornje slike zgleda kot bi bilo eno srečanje KWAKARJEV . Drugače pa se pridružujem tvojemu in mnenju ostalih, fajn je bilo fajn družba, fajn zabava in ene FAJN MONE!

Vanzemaljci so med nami. Vem, sem jih videl. So leteli od Hudičevca proti Ridam z rdačo lučjo obsijani. Ma za krepat, no!!!

Foooočk

SOLO POČK Zakaj mi je celo pot v čeladi ornk bobnel,pa tud ne vem !!!

ja jest taprvič nč ne računam ....

Vse, BMWeja vozi

Dami jst sem ga vidu, uni kmet od policaja me je tudi ustavu na ridah, bemti mu ...

Dons destinacija postelja WC in obratno večkrat z motorjem

Za obiske sem še vedno "bolj malo pripravljen" ...

lažniuc

POTOPIS S HONDO VTR V EGIPT in NAZAJ UVOD Želja, da se z motorjem zapeljem v Egipt, je že zelo stara. Omejitve, ki jih je imela ta država in pomanjkanje časa, pa sta bila dolgo glavni vzrok, da do tega ni prišlo. Vstop preko Turčije, Sirije in Jordanije je prav tako predstavljal velik administrativni in logistični problem, Libija pa še denarni. Ker iz Evrope ni bilo trajektnih povezav, sem misel na to potovanje počasi opustil. Kot turistični paket pa tudi nisem hotel potovati v to krasno deželo, saj tako zbledi ves čar takšnega potovanja. Spomladi 2010 sem čisto slučajno našel ladjo, ki je začela vozit iz Benetk v Aleksandrijo. To sem iskal že pred leti, pa takrat ni bilo še ničesar. Po prvem navdušenju pa takoj prvo razočaranje, ladja vozi namreč preko Sirije, tako da potovanje dol traja kar 4 (štiri) dni. Pa tudi cena ni bila od muh. 1.143 eur za povratno karto za dve osebi in motor. Ker potujeva sama je to optimalna rešitev, za večje skupine pa je možna delitev kabine za 4 osebe in je vožnja takoj cenejša (850 eur za 2 osebi in motor). V začetku septembra je padla odločitev, greva kar bo pa bo. PRIPRAVE Informacije sem zbiral s pomočjo egipčanskega predstavništva v Ljubljani, s pomočjo agencij in interneta. Egipt se je ravno v zadnjih letih bolj odprl za motorizirane popotnike. Raznih omejitev, ki naj bi še vedno veljale, v praksi skoraj ni več. Krasno. Karte za ladjo sem kupil v Sun Holidays v Celju. Malo je trajalo, saj sva bila zanje izjemen primer. Vključno z zavarovanjem sem plačal 1.212 eur Zdravstveno zavarovanje pri Vzajemni je stalo 30 eur. MOTOR IN OPREMA Honda VTR 1000 F ni primerna za takšno potovanje. 99 % motoristov ga ne bi nikoli izbralo za tja dol. Takšne stvari pa me nikoli niso odvrnile od cilja, zato sem motor malo obdelal. Superbike krmilo, stranske torbe, pa še torba za na topkejs, kevlar zaščita vilic in rezervni kanister. To je to. Motor pa je tako ali tako robusten, nima elektronike, kar je zelo pomirjujoče. Obvezna oprema je mela še spray za verigo, svečke, žarnice in profi pribor za krpanje gum. V Egiptu razen spreja nisem rabil ničesar. Sreča pač. Za navigacijo sem uporabil kar Nokio E 72, ki sem jo prej naložil z brezplačnimi kartami Italije in Egipta. S torbico za navigacijo sem jo pritrdil na krmilo. Vprašal sem še pri predstavništvu Nokie v Ljubljani ali bo zadeva delovala v Egiptu in so mi rekli da bo. In tudi je. Pri AMZS šempeter sem kupil mednarodno vozniško dovoljenje (24 eur), po carnet pa sem moral na centralo v Ljubljano na Dunajski. Čakati je bilo treba en teden, stal pa je 148 eur. Pa še moja boljša polovica je morala dati notarsko overjeno poroštveno izjavo, ki je stala dodatnih 16 eur. ODHOD Končno je prišel dan odhoda četrtek 30.september. V Margheri pri Benetkah sva morala biti že ob 10 h, ko se začne "Chek in" in traja do 12.ure. Potem ni več možno priti na ladjo. Gužve ni bilo, bili so v glavnem avanturisti iz Nemčije, Italije in Francije s svojimi terenci, ter nekaj Sirijcev. Za vpis rabiš potni list, potrdilo o plačilu in carnet. Potem sledi čakanje v koloni, ki je trajalo kakšno uro. Nato vožnja v koloni do italijanskih policistov in carinikov, ki so nama pregledali le dokumente in vprašali za denar. Znesek gotovine je namreč omejen. Nato še kontrola kart ob vstopu v ladjo in vožnja noter. Za motorje je pripravljen poseben prostor, ograjen z ležečimi verigami, na katere so mi s "španerji" privezali motor. Ostal sem še toliko, da sem mornarju svetoval, kje na motorju naj ga priveže. Ziher je ziher. Ladja je odplula ob 16.uri. Na ladji je ena restavracija, bar in duty free. Drugih trgovin ni, kar je škoda, saj duty free nudi le spominke iz benetk in malo italijanskih alko- holnih pijač. Ni bilo viskija, ki sem ga nameraval kupiti, niti ni bilo možno dobiti hrane ali sladkarij (razen smartis-ov). Imela sva hrano za 2 dni, nekaj posušenega sadja, jabolka in podobno. Vodo sva morala kupovati v baru, ker druge možnosti ni. Obrok stane od cca 11 do 14 eur po osebi. Ladja je drugače lepo urejena, čista in v odličnem stanju, kar ni čudno saj je še skoraj nova. Plovba dol je bila mirna, na rahlo pozibavanje se kmalu navadiš, tako da nobeden od naju ni imel problemov. V petek smo imeli vajo iz varnosti, ki je bila dobrodošla popestritev, v soboto pa so nas povabili na komandni most, ki je vrhunsko opremljen (radar, GPS…). V nedeljo dopoldan smo prispeli v Tartous v Sirijo, kjer smo bili do 20. ure zvečer. Pristanišče je zelo zastraženo, zraven je zasidrana sirska vojaška flota. Ko sva veselo fotografirala, je k nama pritekel nek sirski potnik in začel pojasnjevati, da je fotografiranje prepovedano in da te lahko celo zaprejo. Ko so ga ostali Sirijci začeli umirjati, mi je bilo jasno, da verjetno pretirava. Sva pa vseeno manj slikala. PRIHOD V ALEXANDRIJO V ponedeljek smo prispeli v Alexadrijo, ki od daleč izgleda res krasno. Med vožnjo v pristanišče ti dajo misliti ladijske razbitine na vhodu, čudovi- ta palača v pristanišču pa hitro spremeni razpoloženje. In potem se začne procedura. Na ladjo pridejo najprej policaji in pristaniški uradniki, ki pre- verijo seznam potnikov. Nato so nas posamezno klicali v restavracijo, kjer so si Egipčani uredili svoj urad. Dobiš vizo, ki stane 15 US dolarjev. Tu spoznaš uradni in neuradni del. Ker sem imel le evre sem plačal za dve vizi 30 eur in dobil nazaj 2. Ostalo je provizija. Drugič bom pa za nalašč mel dolarje. Po kakšni uri zmede smo dobili potne liste in se lahko izkrcali z ladje. Potem se začene drugi, daljši del. Vsa vozila so postavili v kolono, ki mora nato slediti policaju na Yamahi Fj 1300. Odpeljejo te na drug del pristanišča, kjer so carina in uradi. Izpolniti moraš nek obrazec, vzamejo potne liste, vozniško in carnet. Po kakšni uri te pokličejo noter in tam zamenjaš 100 eurov v 700 EGP. Tečaj je kar 12% slabši od uradnega, jasno zakaj. Druge možnosti tako ali tako nimaš. Plačaš dovoljenje za uvoz vozila 500 EGP in registracijo 200 EGP, ali pa ravno obratno. Saj ne vem več. Vse skupaj traja še kakšni dve uri. Vmes so imeli molitev. Med čakanjem so cariniki opravili še pregled prtljage. Pri motoristih na srečo ne komplicirajo, moraš pa vseeno vsaj odpret torbe. Ob osmih zvečer smo končno dobili tablice, ki so pravzaprav prebarvan kos zveriženega "pleha" popisan ročno z arabsko pisavo. Pa nobenih lukenj nimajo. Ker z mojim izvijačem nisem bil kos debeli pločevini, sem zaprosil za pomoč Francoza v terencu, ki je imel verjetno vso delavnico s seboj. Nato so nas zopet vse skupaj v koloni odpeljali do vhoda v pristanišče, policaju sem dal listek, ki sem ga prej dobil in potem so me končno spustili ven. ALEXANDRIJA - KAIRO Nastavil sem si navigacijo, ker sva morala še isti dan priti do Kaira, kjer sva rezervirala hotel. Čakalo naju je 220 nočnih kilometrov. Vožnja skozi Alexandrijo je bila pravi prometni šok. Ceste ves čas in vsepovsod prečkajo domačini, avtomobili so me prehitevali levo in desno, vprege z oslički niso nobena redkost. Aleksandrija je vsekakor zelo pestro in živahno mesto. Krenila sva na "desert road Alexandria - Kairo" in vmes še tankala na prvi bencinski. Pri plačevanju se mi je kar smejalo, bencin stane 1,90 EGP to je cca 0,24 eur (ali 0,27 zaradi slabe prve menjave). Cesta iz dvopasovnice preide v štiripasovnico, vendar to ni avtocesta, kot pri nas. Vozila se vključujejo z leve in desne, občasno jo prečkajo tudi pešci. Najboljše so železniški prehodi, ki jo prečkajo v isti ravnini, zavarovani s cestnimi ovirami, ki jih opaziš šele v zadnjem trenutku. V temi je bilo vse skupaj življensko nevarno, na srečo pa so bila pred mano druga vozila, ki so me pravočasno upočasnila. Po slabih treh urah adrenalinske nočne vožnje sva prispela do premestij Kaira. V Kairu sem imel občutek, da so vsi na cesti, takšna gneča je bila in to ob 23.00 uri. Navigacija me je pripeljala v pravo ulico, ki pa je dolga več kilometrov zato sva vseeno kar nekaj časa iskala hotel. Pa še vprašat sva morala in takoj sva imela kup domačinov ob sebi. Vedno se najde kdo, ki zna vsaj angleško, če ne pa mahaš z rokami. V Kairu sva izbrala hotel Middle east na ulici Malek Feisel st. blizu piramid. Hotel ima fajn restavracijo na strehi, kjer sva ponavadi večerjala. Ima dober razgled, čeprav vidiš pravzaprav samo zgradbe, do koder ti seže pogled. Poleg hotela je menjalnica, kjer so mi evre menjali po tečaju 7,85. Ugotovil sem da se splača imeti gotovino, s kartico je plačevanje dražje. Naslednji dan je sledil obvezen ogled piramid v Gizi, ki so le cca 1,5 km stran od hotela. Ker z motorjem tako ali tako ne moreš noter, sva vzela taksi, ki naju je nato odpeljal še do Saqqare na ogled stopničaste piramide. V Gizi bi radi bili vsi vodiči, vsak bi ti rad kaj prodal, cene so za Egipt zelo visoke, pač posledica masovnega turizma. Vstopnina za piramide je 60 EGP na osebo, enako je v Saqqari, kjer nama je bilo všeč, saj je bolj mirna. V daljavi se je lepo videla rdeča piramida in "upognjena" piramida. Naslednji dan sva si ogledala še muzej v centru mesta. Prodajalka na blagajni me je hotela ogoljufati za 50 EGP (dal 200, nazaj dobil le 30 namesto 80). Ker pa sva bila že prilagojena na tamkajšnje razmere sem takoj reagiral in smo hitro rešili vso zadevo. Muzej je zelo zastražen, kontrolirajo te bolj kot na evropskih letališčih. Policaji na vogalih imajo celo težko oborožitev (mitraljezi). Notri sva pridno na skrivaj slikala, pri Tutankamonu pa se na žalost ni več dalo. Je preveč zastražen. Po muzeju sva se odpravila še na otok sredi Nila v centru mesta. Je zelo lepo urejen, za egipčanske razmere zelo čist. V restavraciji na ladji, zasidrani ob bregu, sva lahko v miru nekaj popila. Razgled na Nil je krasen. Cene pa so tu bistveno višje kot drugje, pravzaprav kar evropske. V Kairu dobiš vtis o prenatrpanosti oziroma prenaseljenosti, pa sva videla le petino mesta. KAIRO - LUXOR V četrtek 7.oktobra sva krenila proti Luxorju. Najprej sva vozila po cesti ob Nilu, a sem po 50 kilometrih ugotovil da ne prideš nikamor, tako po- časi moraš voziti. Cesta je dvopasovnica, zelo obremenjena z lokalnim predmestnim prometom, polna smeti, peska in "ležečih policajev". Zato sva krenila na avtocesto ob levem bregu Nila, ki je pravo olajšanje. Prometa je malo, cesta solidna, razgled na puščavo veličasten. Potrebno pa je paziti, saj je cestišče polno peska, občasno so posamezni odseki deloma zasuti s puščavskim peskom. Prijetno presenečenje je bil motel ob cesti, kjer sva v miru pozajtrkovala, v daljavi se je videla celo Snefrujeva piramida pri Maidum-u. Razsežnost Sahare in neskončne ceste te postavijo na trdna tla, da se zaveš v kakšno pustološčino sva se podala. Neznan teren, kultura in pro- met zahtevajo, da se hitro prilagodiš. Ko se navadiš, pa prevladajo lepe strani takšnega potovanja. Zanimive so policijske kontrolne točke, ki so v začetku na 40-50 kilometrov, proti jugu pa so bolj redke. Policisti so prijazni in se kar niso mogli načuditi, da greva z motorjem tako daleč. Ponavadi ne zahtevajo dokumentov, le enkrat sva jih morala pokazati. Pri vožnji je dobro biti pozoren na pesek na cesti, pa na olje od tovornjakov. Zanimiva dekoracija so raztrgane tovornjakarske gume na bankini po celotni trasi te ceste. Tankal sem na vsaki črpalki, ki sem jo videl, tako ali tako so zelo redke, na jugu pa jih sploh ni. Če bi to vedel že prej, bi lahko zavil s ceste proti Nilu v mesta in tam tankal. Tako pa sem pozno popoldan, pri 250 prevoženih kilometrih od zadnjega tankanja, raje usta- vil pri policijski kontroli in povprašal za naslednjo črpalko. Policaji so se le čudili in mi v arabščini pojasnjevali da jih ni. Rešitev pa se vedno naj- de in prijazni policist na motorju se je z nama odpeljal do bližnje delavnice, kjer mi je tamkajšnji lastnik iz kanistra natočil bencin. Cena je bila poštena, kot bi plačal na črpalki. Mogoče se je pa bal policaja, ki je bil ves čas zraven. Cesta se proti jugu spusti v kanjone, ki so bili dobrodošla popestritev monotone saharske pokrajine. Pa tudi več ovinkov je bilo. Ves čas moraš biti pozoren na voznike, ki ti prihajajo nasproti, ker ovinke radi sekajo in ti pripeljejo po tvoji strani. Vožnjo pač prilagodiš razmeram in voziš drugače kot pri nas. Naletela sva tudi na prevrnjen tovor v ovinku, pa ni bilo problema, ker sem vozil z dovolj rezerve. Cesta je v glavnem v dobrem stanju, vendar se je potrebno ves čas zavedati, da cesta poteka v Sahari. Na to me je opozoril zdrs v ovinku. Na srečo brez posledic. Dobro je biti ves čas skoncentriran na vožnjo. Občasno naletiš tudi na večje luknje v asfaltu, olje, razpoke, kamne ali druge ostanke gumi defektov tovornjakov. Pozno popoldan sva bila le še 150 kilometrov od Luxorja, zato sva sklenila da greva naprej, kljub temu da se bo verjetno prej stemnilo. Mračiti se začne že ob pol šestih, v pol ure pa je že tema. Že pred izhodom z avtoceste, se je poslovila navigacija (prazna baterija), polnilec pa očitno ni deloval. Zato sva vprašala tovornjakarja ob cesti za smer. In tu se je zalomilo. Poslal naju je v napačno smer, nama pa se je zaradi mraka tolk mudilo, da nisva preverila na karti. Tako sva se vozila kakšnih 50 kilometrov po neosvetljenih cestah, skozi getom podobna naselja, po cestah polnih peska, ležečih policajev, prometnem kaosu. Največji problem pa so vozniki, ki se vozijo brez luči in le tu in tam malo poblinkajo, toliko da veš da ti prihajajo nasproti. Povsem v stilu uprabljajo samo dolge luči. Na policijski kontrolni točki sva ponovno povprašla za smer in šele tu sva ugotovila da je Luxor že za nama in da greva proti Aswanu. Kaj češ, obrnila sva in po dobri uri vožnje le prispela v Luxor. Našla sva hotel na desnem bregu Nila, ki je bil ograjen z visoko ograjo in imel tudi svojega policista. Sobe niso bile ravno čiste, pa nama je bilo takrat čisto vseeno. V bistvu pa je imela soba vse od klime do kopalnice. Prijazni lastnik nama je priskrbel pozno večerjo in naenkrat je bilo zopet vse v redu. Cena za hotel je bila 190 EGP za sobo z zajtrkom (24 eur). Hrana je bila tipična egipčanska, po naročilu pa si dobil kar si hotel. Naslednji dan sva dala vse na "off" in nisva šla nikamor, razen pozno popoldan na izlet do Nila. Bazen sva pa imela pri hotelu. Po 950 prašnih kilometrih, ki sva jih prevozila prejšnji dan, je še kako pasal. Rezeiky camp hotel, kjer sva bila, je namenjen tudi kamperjem in motoristom, ki prenočijo v šotorih. Spoznala sva nekaj Angležev in Belgijcev, ki so bili z motorji namenjeni v Južnoafriško republiko. Kasneje so prišli še turisti v predelanem terenskem tovornjaku, ki jim organizirajo izlet v Aswan, Abu Simbel ali celo v Sudan. V soboto sva šla z motorjem na levi breg Nila pogledat tempelj faraonke Hatshepsut. Cesta enkratna, promet zmeren, vožnja užitek. Povzpneš se nad dolino reke in voziš proti skalnatemu robu. Mimogrede še ogled Memnonovih kolosov, ki je zastonj. Vstopnina za tempelj je 30 EGP (3,80 eur) po osebi. Lokacija je veličastna, tempelj prav tako. Pa saj slike vse povedo. Gužve zjutraj ni bilo, pri izhodu, ki je namerno speljan skozi tržnico, pa navalijo trgovci, ki so tu še prav posebno vsiljivi. Pa sva kar bežala skozi in nič kupila. S ceste se lepo vidi Ramzesov tempelj - Ramesseum in ostanki templja v Medinat Habu. Noter pa nisva šla. Tudi dolino kraljev sva izpustila, ker je bilo že prevroče. Nekaj pa mora ostati še za drugič. V nedeljo sva šla v Karnak tempelj, ki je samo 10 minut hoje od hotela. Bila sva zelo zgodaj, kar je vedno dobra odločitev. Vstopnina je bila naj- višja doslej, to je 65 EGP (8,30 eur). Prvi dve uri sva imela mir, ker turistov še ni bilo. Karnak je največji tempelj v Egiptu in vreden ogleda. LUXOR - HURGADA Popoldne sva se morala odločiti, ali greva na jug do Abu Simbla, ki je oddaljen 500 km. Ko sva preračunala čas, ki sva ga imela do odhoda ladje, se časnovno ne bi izšlo, ali pa bi bilo zelo na "knap". Zato sva v ponedeljek krenila proti Hurgadi. Razdalja je samo 300 km, a cesta vodi najprej po krasni zeleni dolini Nila proti Queni, kjer zavije desno v puščavo in nato vodi skozi skalnato gorovje po kanjonih. Je zelo slikovita in še kar v dobrem stanju. Prometa je več, saj po njih vozi poleg tovornjakov veliko avtobusov, polnih turistov namenjenih v Luxor. Na obali rdečega morja sva zapeljala na obalno cesto proti Suezu. Na izvozu proti Hurgadi pa so naju "začopatili" policaji z radarjem. Prvič in zadnjič v Egiptu. Kazen je bila 150 EGP (20 eur). Kdaj že so bile pri nas kazni tako nizke. V stari Jugi, pa raje pustimo nostalgijo. Na listku je bilo seveda vse v arabščini, tak da samo alah in policaj vesta, koliko mi je bilo dejansko zaračunano. V Hurgadi sva se nastanila v hotelu v prvi vrsti ob obali, z lepim razgledom na rdeče morje. Zanimivo, da je hotel stal manj kot v Luxorju in sicer le 160 EGP (dobrih 20 eur). Hotel je bil čist, sobe prav tako, oprema je bila v živih modrih barvah. Garaže ni bilo, pa so mi hoteli prijazni Egipčani motor zapeljati noter k recepciji. Nazadnje smo idejo opustili, so bile stopnice previsoke. Sem ga pa parkiral ob veliko steklo, da se ga je videlo iz recepcije. Naslednji dan sem uvidel da ni panike, saj večina žura v restravraciji preh hotelom do 4. ure zjutraj. Zaklenil sem ga pa vseeno. Plaža se plača in stane 20 EGP. Dobiš ležalnike, brisačo in marelo. Morje ima 28 stopinj, mogoče še več. Bar je na dosegu roke, se pravi čista uživancija. Jedla sva v hotelu in bližnji restavraciji. Za hrano sva plačevala od 60 do 80 EGP, s pijačo vred. Z alkoholom ni blema, se ga da dobit, kar ne velja povsod v Egiptu. V hotelu v Kairu naprimer, nisva dobila niti navadnega pira, samo brezalkoholnega (pfj). HURGADA - ALEXANDRIJA V petek sva štartala proti severu. Najprej pa še malo iskanja črpalke in pregovarjanje pri plačevanju. Če nimaš drobiža boš vedno plačal več, ker ga oni nikoli nimajo in ti ga seveda ne morejo vrnit. Ko to poštudiraš, imaš denarnico vedno polno malih bankovcev in kovancev po 1 EGP. Savinjčan pač, tudi doli te ne spremenijo. Ker pa poln tank stane manj kot 4 evre, vse skupaj ni preveč pomembno. Cesta proti Suezu je lepa, zelo slikovita, občasno je speljana čisto ob morju. Po kakšnih 200 kilometrih sva se ustavila severno od naselja Ras abu Bakr, da se ohladiva v morju. Pa se je od nikoder vzelo nekaj domačinov, ki so se očitno zabavali, ko so naju opazovali. Niso bili nevarni, samo zelo radovedni. Pa sva sveeno skrajšala pavzo in se odpeljala naprej. Kakšnih 100 km naprej sva odkrila sklop gigantskih hotelov pri kraju Porto Sokhna. Delujejo zelo urejeno in vse skupaj je bilo celo lepše kot v Hurgadi. To je dobro vedeti za naslednjič. Cesta dalje vijuga ob obali, izgleda zelo v redu, a te sipine peska ob robu, pa tudi na cesti, hitro opozorijo da si še vedo v puščavi. Previdno torej. Odseki, kjer cesto obnavljajo so sicer redki, vendar pa je zelo grobi makadam huda preizkušnja za cestni motor. Po dobrih 400 kilometrih je cesta zavila stran od obale v notranjost v puščavo. Tu se je začela peklenska vročina, 40 stopinj ni nobena redkost, tud Hondi ni več veliko manjkalo do "kuhanja". Avtocesta se plača in za motor stane 3 EGP (0,40 eur). Med voznima pasovoma, ki sta zelo narazen, so betonske hiške, ki nudijo nekaj sence popotnikom. Sva jih probala in so res praktične. Med takšnim postankom je pripeljal mimo voznik tovornjaka, ustavil in zapeljal vzvratno. V angleščini je zaklical "everything OK?" in ko sem dvignil palec je pokimal in odpeljal dalje. Res lepo. Mislim da pri nas tega ne bi doživel. Ali pa se morda motim… Vožnja skozi Kairo je zopet stresna zadeva, ne glede da se pelješ po njihovih avtocestah. Kljub navigaciji sem trikrat ustavil, da preverim pravo smer. Se je splačalo, nisva nič lutala. Ko zapuščaš Kairo so na levi lepo vidne piramide v Gizi. še zadnji pozdrav pa greva dalje proti Alexandriji. Dosegla sva jo proti večeru, predno se je stemnilo. Prejšnji dan sem na internetu poiskal hotel in ga shranil v navigacijo. Pa kaj ko dovozne ceste nikoli ni tam, kjer bi morala biti. Pa sva šla 15 km okoli in prispela v hotel ravno ko se je začelo temniti. Vsega skupaj sva ta dan prevozila 750 km. Za konec tega dopusta sva si privoščila hotel Radisson blue. Vse je bilo ogromno in dvojno. Dala sva oprat vse kar sva imela s seboj, "cote" sva si pa prej kupila v City centru, kamor te zastonj odpelje hotelski kombi. Center je pravi gigant, jasno da sva se izgubila, pa ni blo problema. Pa še to, tekstil je pol cenejši kot pri nas. V soboto relaksacija, ogled bližnje Alexandrije, zvečer pa je bila fešta na egipčanski nobl poroki pred hotelom, z veliko njihove glasbe in hrane. Nisva pa ostala predolgo, ker nisva bila uradno povabljena, čeprav to ni nikogar motilo. POVRATEK V nedeljo štart proti pristanišču. Počasi sva se "prebijala" skozi gost promet. Ko je vse obstalo, sem poskusil po bližnjici skozi stransko ulico. Naletel pa sem na čredo ovac, kupe smeti in seveda enosmerno ulico. V egiptu to sicer ni problem, pač zapelješ kontra, z motorjem vedno prideš na cilj. Promet tukaj pa je bil tako gost, da enostavno nisem "riskiral". Obrnil sem in se vključil v promet nazaj tam, kjer sem prej "našel" bližnjico. Ob 10h sva bila končno pri vhodu v pristanišče, pa so nama povedali da nas bodo spustili noter šele ob 15. uri. Potem je prišel še predstavnik Visemar-ja in pojasnil da rabiva potrdilo policije, da imava plačane vse morebitne prekrške. Fajn, kaj pa sedaj. Nič, odpeljala sva se do policijske postaje, ki se nahaja povsem na drugem koncu mesta v ulici Moharm Bak. Je zelo zastražena, tako da težko prideš noter, ven pa verjetno še težje. Na vhodu so nama dodelili uradnika, ki naju je ves čas spremljal. Posadil naju je na udobno zofo v pisarni nekakšnega višjega policista. Tu sva se dolgočasila kakšno uro in nato dobila potrdilo. Iskreno priznam, da sem pričakoval plačilo vsaj še ene kazni. Pa ni bilo nič. Pri odhajanju sem opazil kriminalce v lisicah, pa gužvo pred vsemi okenci. Midva sva se temu na srečo izognila. Pa tudi stalo naju ni nič. Zopet pred vhodom v pristanišče. Slediloje obvezno slikanje, posedanje, pa zopet slikanje in preganjanje dolgčasa v bližnji restavraciji. Skočil sem še na črpalko napolnit rezervoar, samo da še mal pršparam, potem pa zopet čakanje. 15 minut čez tretjo so nas res spustili noter, seveda v koloni s policistom na motorju spredaj. Potem pa nazaj točno tja, kjer sva pred dvema tednoma urejala formalnosti vstopa. Globoki jašek na asfaltu je bil še vedno odkrit, očitno ni še noben not padu. Vrnitev dokumentov in tablice ter štemplanje carneta je šlo v dveh urah, ter me je stalo 50 EGP. No nekaj mi jih je pa še ostalo. Potem pa še policijska kontrola s psom, carinska kontrola prtljage, drugi kontroli pa sva se izognila ker enostavno nisva šla noter v zgradbo z ostalimi. Nama je prej predstavnik Visemarja namignil naj tako narediva, pa je bilo res tudi prav. Začelo se je večeriti, ko so naju končno spustili na ladjo. Z motorjem zapelješ desno v spondnjo palubo, kjer so prostori za motorje. Sledi prijava v recepciji ladje in končno oddih v sobi. In za spremembo večerja ob italijanskih špagetih. Na povratku sva prvič doživela razburkano morje, tako da ponoči ni nobeden spal. Proti jutru se je morje umirilo, tako da sva lahko nadoknadila nočno bedenje. Plovba po Jadranu pa je bila mirna in prav prijetna, tako kot vse doslej. Se je pa poznalo pri temperaturah. Bolj ko smo se bližali Benetkam, bolj so padale. V sredo zjutraj ob 8.00 smo prispeli v pristanišče. Pozdravilo naju je oblačno nebo in 10 stopinj celzija. Po izkrcanju in kontroli italijanskih carinikov, sva končno krenila na avtoceste. Bilo je hladno, zato sva oblekla vse kar sva imela. Nato se je še ulil dež, pa nič .. zato, sva nadela še dežne kombinezone in je bilo vsaj malo topleje. Pri Postojni je dež končno ponehal, zato sva naredila pavzo in se pogrela ob toplem čaju. Preostanek poti je bil nato le še motoristična formalnost. V Egiptu je bilo prevoženih cca 2.400 km Vse skupaj je stalo cca 2.700 eur Motor spil 150 l bencina, voznik pa 20 l vode in neznano količino piva Priporočila: S seboj imej 15 USD po osebi za vizum, v prtljagi imej vedno steklenico vode, vsako pomoč za katero nisi prosil, odkloni, ker ni zastonj. Fotoaparata ne dajaj iz rok, tudi to stane. Ko hočejo bakšiš se naredi gluhega, nasmej se in pojdi dalje. Vzemi si čas, ne hiti, imej pokrivalo in sončna očala. Priskrbi si egipčanski drobiž. Jej samo kuhano hrano in pij samo vodo iz steklenic, velja tudi za umivanje zob. Ne jej sladoleda, solat in nikoli ne uporabi ledu za hlajenje pijač. Če si dovolj previden, vzemi dovolj gotovine, kartice pa le za rezervo. Če bo priložnost menjaj denar že na ladji, bo ceneje. Če ima motor majhen tank, imej s sabo rezervni kanister. S sabo imej tablete za bolečine, diarejo in kaj proti komarjem. Priporočam tudi steklenico "šnopsa" za notranjo dezinfekcijo. Če ladjo močno pozibava se vlezi na bok. Men je pomagalo. Pri vožnji pazi na pesek in olje na cestah, na nepričakovane ovire tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. Pazi na voznike, ki ti pripeljeno nasproti po tvoji strani, pa na prehitevanje po desni in izsiljevanje prednosti. Dobro je biti bolj pasiven kot pri nas in z veliko mero potrpljenja. Izogibaj se nočni vožnji, je hudo nevarna, saj vozijo slabo osvetljeni ali celo brez luči tudi v trdi temi.

gilti sm

maariiija... me kej ni finu videt nasmejane ksihte... kmetica se je tolko uživella, da si je dala solato na zobe namesto muh in mušic... da je bilo videt in doživet ko na pravem motorji in ne na kwaki....( alora ... ma moderator... nekaj sem zajebal zdele... pa se ne da zbrisat... ma kej lahku pomagaste.... ) Aja... pa naše bejbike so tisti namig o latex hlačah dobesedno vzele... ma so ble vse vakuumsko pakirane.... :kva2: ... ma jebale vas une gorjetex cote.... LATEX JE ZAKOOON!!!! in pa ČRNO OPRIJETO USNJE!!!! Dokler vas ne vidim v takih opravah na motorjih... se ne bom vozil z(a) vami... ... pa kufri so prepovedani...zadnji...... pa to... ko se nekatere pritožujeste, da imaste previsoke motorje.... ma ŠTIKLE SE OBUJE..... pa boste imele še pokrčena kolena, ko boste hotle stopit dol!!!

Vsak človek mora biti po svoje čarovnik.... Da se znajde v nemogočih okoliščinah,ki ga doletijo. V najtežjih trenutkih je treba samo globoko vdihniti, začeti delati karkoli... in se obrniti na tistega zgoraj,ki je mene vedno reševal.....in REŠIL, utrdil in vrnil voljo do življenja. Mene je deloma reševal moj črni humor, odlomki iz sv.pisma.... Dobra družba.... Pogovori s prijatelji pa so bili balzam za mojo dušo. Pogrešam pa dan, ko bom odklopila vse skupaj.....in bom lahko v miru šla nekam na lepše, pogledala kakšen film, vmes jedla čips in pila kokakolo.... In se udeležila kakšne fešte, plesala celo noč...kot nekoč..... Brez skrbi kaj bo jutri...

.... za mal je manjkal, da mi ni dal za pihat na ridah ...

Brez veznega člena. Malo več dela, ampak precej več zanesljivosti. lp, andrej

pa od desca tut. zakaj to VEM? če me - dobi nazaj. Ke sm bil - tega še polcija ne ve! :lol: :lol: Kaj sem delu - pa ne me . za bla bla bla - mam pa ponavad radio pržan - tko da :zzz: Je pa ja ........... ROMANTIKA............ velika travma UMETNIKOV .............. vseh sort. Še posebej če poznamo nastanek pojma UMETNIK. Pride iz glagola UMETNUTI. :lol: :lol: :lol: :naughty: Ne - de umetniki?