Dvorana slavnih

I am back in bussines , vesel k magarac :grim, feltno mi je Jerman tko lepo poravnal, da se vidi za mišjo dlako da je bilo sploh kaj delano, bolje se skoraj ne bi izteči...ker 430€ za novo ne dam :grrr . Ker podpiram slovensko gospodarstvo, sem obul SAVA gume in dodal en Akrapovičev bonbon...ni treba izkat pod dodatno opremo tega kosa, ker ga ne boste našli za Z.ja...lahko bi sam naredil, sam trenutno je drugih projektov dovolj :grim

Naša nova kuža iz zavetišča v Kopru, kakšen cukr od psa je pa to...

Hypermotard 796 Letnik 2010 Če ga ma kdo, naj mi prosm piše da kako rečema

Moj Kwak Z1000 04, po ravno opravljenem velikem servisu in menjavi obeh gum .

Dukec 125

Po dveh letih planiranja in prestavljanja, se je letos zgodilo: obisk francoskih Alp. Odločitev je padla že pozimi, ko so je pričelo tudi bolj podrobno planiranje poti in naneslo 8 dni. Prav tako so bili hitro določeni datumi: 22.6.-29.6.2013 in tako se je vsa stvar odvijala. 1. dan (Maribor-Dravograd-Klagenfurt-Villach-Lienz-Perca-prelaz Jaufen-Meran-Mals: 539 km) Ta dan je bil namenjen le priti čim bližje švicarski meji, z vmesnim postankom v Villachu (Lojze). Da pa le ne bi bila samo vožnja z motorjem, sem v kraju Perca (pod Kronplatzom, od koder vozi na vrh tudi nova gondola) zavil z glavne ceste na ogled peščenih piramid. Lani sem si ogledal tiste na Bolzanom, a moram priznati, da se te naredile name večji vtis, čeprav so po površini manjše. Ob povratku na glavno cesto me je ujela nevihta, ki sva jo skupaj z Jezusom Kristusom preživela pod streho manjšega križa ob cesti. Sta se mi pa ta dan zgodili dve identični neprijetnosti: vozil sem za dvema avtomobiloma, drugi ni kazal nekih znakov, da bi želel prehiteti prvo vozilo, zato sem s prehitevanjem pričel jaz. V tistem trenutku se je za prehitevanje odločilo tudi drugo vozilo. Ker sem v takšnih situacijah vedno zelo pozoren, sem to tudi predvidel in končalo se je brez nesreče (v obeh primerih me je voznik po tem, ko je že dal žmigavec in zavil proti nasprotnemu pasu, opazil in potegnil nazaj). Prenočevanje v kampu v Malsu. 2. dan (Mals-prelaz Offen-prelaz Flüela-prelaz Oberalp-prelaz Furka-Sion-prelaz Forzlaz-prelaz Montets-Chamonix: 456 km) Iz kampa sem krenil dokaj zgodaj, kar se je kaj hitro pokazalo kot dobra odločitev, saj je ta dan na prelaz Offen potekala kolesarska prireditev in so prelaz zaprli za ves promet. Švicarski prelazi se me navdušili z izredno dobrimi cestami, malo prometa, predvsem pa tudi njihove železnice, ki so speljane skoraj čez vse prelaze. Ko sem se spustil v dolino proti Sion-u in Martigny-ju (kanton Wallis) sem bil presenečan na razsežnimi vinogradi na južnih pobočjih. Celotna dolina (na obeh straneh sami 3 in več tisočaki) je praktično en sam vinograd – res nisem vedel, da ima Švica tudi to. Z bencinskimi črpalkami ni bilo nobenih težav: skoraj v vsakem kraju (tudi tistih višje pod prelazi) je avtomatska bencinska črpalka, ki deluje na kartice. Prenočevanje v kampu v Chamonixu. 3. dan (Chamonix-prelaz Colombiere-prelaz Aravis-prelaz Saisies-Albertville-prelaz Croix de Fer-prelaz Glandon-Alp-d'Huez-prelaz Lautaret-Briancon: 433 km) Jutro je bilo nabito z nizkimi in temnimi oblaki, ki so grozili, da bo pričelo vsak čas deževati. Na srečo je vzdržalo tako dolgo, da sem pospravil šotor in vso opremo, oblekel dežni kombinezon in se odpravil na pot. Po desetih minutah vožnje je pričelo močno deževati in že tako nizka temperatura se je še bolj spustila. Na prelaz Colombier sem privozil v popolni solo vožnji (nisem srečal nobenega vozila), po spustu s prelaza pa se se v prvem kraju že pojavili kolesarji. Tudi teh ne ustavi nič, tako kot motoristov ne. Na prelazu Saisies je že rahlo snežilo in odločil sem se, da bosta Cormet de Roselend in prelaz Madelaine morala počakati na novo priložnost. Spustil sem se v Albertville, kjer sem v trgovskem centru najprej malical, nato pa z avtokarto v rokah zastavil novo pot. Ko sem ponovno stopil na plano sem ugotovil, da je prenehalo deževati in da se oblaki počasi trgajo. V kratkem so oblaki popolnoma izginili in naredil se lep, sončen dan. Sem se pa tukaj prvič srečal s težavami s francosko prometno signalizacijo oz. smernimi tablami in imeni krajev na njih. Navajen sem bil na to, da so običajno prelazi označeni z rjavo tablo. V Francije je vse označeno na belih tablah. Na drogu je običajno kakšnih 10 različnih tabel in med vožnjo jih običajno nisem uspel vseh pregledati. Zato sem spregledal odcep za Glandon in se odpravil po drugi poti preko prelaza Croix de Fer in nato na Glandon. Na poti proti Brianconu so se kar vrstili odcepi za znana zimsko športna središča, na Alp-d'Huez pa sem se tudi povzpel. Očitno je to zelo priljubljena motoristična točka (cesta, ki se strmo vzpenja iz doline, je res enkratna), saj jih je bilo ogromno. Prenočevanje v kampu v Brianconu. 4. dan (Briancon-prelaz Parpaillon-prelaz Bonette-prelaz Couillole-kanjon Verdon-Moustiers-Saint-Marie: 398 km) Zjutraj so bile kljub soncu in jasnemu vremenu le 4 stopinje C (Briancon je najvišje evropsko mesto in leži na 1.326 metrih nad morjem). Ob jezeru Serre-Poncon so se vrstili turistični kraji, šele ko sem se povzpel na prelaz na jezerom in zagledal jez, sem ugotovil, da je to velikansko jezero pravzaprav umetno. Tako se združili prijetno (turizem) s koristnim (elektrika). Na splošno sem ugotovil, da Francozi s pridom izkoriščajo naravne danosti (visoki hribi) in vode, ki se stekajo z njih. Majhnih jezov in elektrarn je ogromno, nekaj pa je tudi velikih jezer, ki so zalile cele doline (me prav zanima, ali so o tem lahko soodločali ljudje in okoljevarstveniki). Posebno doživetje je bil vzpon na prelaz Bonette, ki je najvišji prelaz (asfaltiran) v Evropi. Očitno so na to Francozi zelo ponosni, saj te na to vseskozi opozarjajo table proti vrhu. Moram priznati, da si ta naziv tudi zasluži: odlična cesta, lepo speljana in lepa pokrajina (no, proti vrhu je bolj žalostno, a na 2.800 metrih ne moreš pričakovati kaj drugega kot kamenje). Seveda tudi ta prelaz oblegajo skoraj neprekinjene kolone kolesarjev, ki pa sploh niso moteče, saj je cesta zelo široka, na nekaterih mestih pa je celo označena kolesarska steza. Sledil je skoraj 60 km dolg spust (cesta se je ves čas spuščala) v smeri proti Nici, v nasprotno smer pa ves čas trume kolesarjev. Ko je bilo potrebno zaviti v smeri proti kanjonu Verdon, pa ponovno orientacijske težave: nikakor nisem našel odcepa proti prelazu Couillole, čeprav sem videl dolino, v katero bi bilo potrebno zaviti in na hribu tudi cesto, ki je verjetno vodila do nje. Da s tem nisem imel težav samo jaz, mi je potrdil francoski motorist, ki je prav tako iskal pot v isto smer. Po posvetu s starejšim domačinom sva le-to našla: iz smeri, iz katere sva prihajala, je bil odcep tako slabo označen, da sploh nisva opazila table in sva gladko zapeljala mimo. Pot do kanjona Verdon in okoli njega je vodila pa značilni kraški pokrajini, ki me je spominjala na mešanico našega Kras (pokrajina) in hravške Like (nikjer ni ničesar). Tu sem imel tudi edine težave z bencinom na celi poti, saj na relaciji več kot 100 km ni bilo nobene bencinske črpalke (kanjon Verdon sem obvozil po južni/levi strani, ki je daljša, njena dolžina okoli 60 km in paraktično brez vsakega kraja). Z zadnjimi kapljami bencina sem se pripeljal do kraja Moustiers-Saint-Marie, kjer je bila pred vhodom v kamp bencinska črpalka. 5. dan (Moustiers-Saint-Marie-prelaz Labouret-prelaz-Maure-prelaz Vars-prelaz Izoard-Briancon-prelaz Lautaret-prelaz Galibier-prelaz Telegraphe-prelaz Iseran-Bourg-St-Maurice: 454 km) Ponovno se je obetal jasen in sončen dan. Vožnja po Provansi med polji sivke (ta je šele začela cveteti, zato ni bilo tistih značilnih modro-vijoličnih barv) je bila pravi užitek, ki so ga omogočale resnično odlične francoske ceste. Skoraj lahko trdim, da na celi poti nisem opazil nobenih zaplat asfalta in zalivk, ki so tako značilne za naše ceste. Samo gladek asfalt – ne vem, dobil sem občutek, da ceste Francozi delajo na drugačen način kot pri nas. Sledili so si sami enkratni prelazi, prav tako pa so bile zelo zanimive tudi povezovalne doline med njimi. Povsod široke in odlično vzdrževane ceste. Resnično kapo dol: tako dobrih cest kot v Franciji še nisem videl in doživel. Kljub soncu na vrhu prelazov ni bilo kaj več kot 5 stopinj, tako da je bilo gretje ročk ves čas vklopljeno. Po vožnji skozi Val d'Isere sem se odločil, da skočim še v Tignes, ki je bilo pred dobrimi desetimi leti vsakoletni kraj zaključka smučarske sezone (v času, ko je hčera še trenirala smučanje). Ena runda po kraju s samimi hoteli in apartmaji (ni se kaj dosti spremenilo v teh letih) in nato proti Bourg-St-Mauriceu, kjer sem ponovno prenočeval v kampu. 6. dan (Bourg-St.Maurice-prelaz Pt.St.Bernard-prelaz Gr.St.Bernard-Sion-prelaz Simplon-Locarno-Lugano-Chiavenna: 510 km) Jutro je še nakazovalo lepo vreme, a ob vzponu na Mali St.Bernard je že bilo jasno, da verjetno z lepim vremenom ta dan ne bo nič. Na vrhu zelo mrzlo, veter in megla. Na Veliki St.Bernard sem nekje spregledal znak za cesto na prelaz, zato sem prešel na švicarsko stran skozi tunel in se nato s te strani povzpel na vrh prelaza. Tu je bilo še hladneje (samo kakšno stopinjo nad ničlo), voda v bližnji mlaki ja bila zmrznjena. Kratek sprehod po prelazu (ob meni je bilo še nekaj turistov), da vidim, ali imajo kje te njihove značilne pse. Najprej nič, nato pa sem od nekje zaslišal pasji lajež, ki sem mu sledi: pasji boksi (po moje kakšnih 30) so bili za visoko ograjo, ogled pa je bil možen le ob plačilu vstopnine (hkrati tudi ogled muzeja). Imel sem srečo, saj so bila vrata do pasjih boksov odprta in sem skozi njih lahko videl nekaj originalnih predstavnikov pasje vrste s prelaza Svetega Bernarda – bernardince. Sledil je spust v dolino in ponovno sem lahko občudoval vinograde na poti mimo Martignyja in Siona. Sledila je pot čez prelaz Simpon in nato proti Locarnu (jezero Maggiore) in Luganu (jezero Lugano) in jezeru Como. Za pot od Locarna, preko Lugana in ob severni obali jezera Como (skupaj okoli 130 km) sem potreboval skoraj 4 ure. Medtem je občasno deževalo in že na poti sem sem odločil, da ta dan ne bom prespal v šotoru. V Chiavenni sem brez problema našel sobo, saj je bilo ob cesti kar nekaj tabel za B&B. Po skoraj tednu dni spet trdna streha nad glavo, normalna postelja in ogled tekme Italija:Španija na TV. 7. dan (Chiavenna-prelaz Maloja-St.Moritz-prelaz Bernina-prelaz Livignio-prelaz Focsagno-Bormio-prelaz Gavia-prelaz Tonale-prelaz Mendel-Bolzano-prelaz Karer-prelaz Pordoi-prelaz Falzarego-Toblach-Linez-Spittal (AC)-Dravigrad-Maribor: 764 km) Jutro je bilo popolnoma jasno in izgledalo je na ponovno lep dan. Ko sem se povzpel na Malojo, pa so na vzhodu že nabirali gosti in temni oblaki. Do Bormia je vreme še vzdržalo, pri vzponu na prelaz Gavia pa najprej dež, ki se je višje spremenil v sneg. Ob lanskem obisku Dolomitov sem dejal, da je bila Gavia prelaz z daleč najslabše vzdrževano cesto (prav neobičajno za Italijo). Ker pa je bila letos predvidena etapa kolesarskega Gira čez Gavio (etapa je bila sicer zaradi snega speljana drugje), sem bil prepričan, da bo cesta obnovljena. A razen nekaj kozmetičnih popravkov je bila še v slabšem stanju, kot lani. In takšno stanje ceste je bilo usodno za padec, ki se mi je pripetil pri spustu – glavni vzrok je bila moja napaka. Trenutek nezbranosti (gledal sem motorista, ki je vozil pred mano), pesek na cesti in rahel zavoj ob vhodu v tunel in že sva bila na tleh, brez vsake možnosti reagiranja oz. popravka napake. Takoj za tem so z nasprotne strani pripeljali trije italijanski motoristi, ki so mi takoj priskočili na pomoč. Najprej so preveril, če je z mano vse v red (razen udarca po nogi in nabitega palca na roki ni bilo videt in čutiti nič drugega) in mi pomagali ponovno postaviti motor pokonci. Kratek pregled motorja je pokazal, da je bil zlomljen le eden od prednjih žmigavcev ter nekaj prask na plastiki in zaščiti izpuha. Glavnino padca je prestregla cevna zaščita motorja in bunke na obeh oseh koles (investicija v to je bila s tem poplačana). Tudi start motorja ni pokazal, da bi bilo kaj narobe. Motoristom, ki so mi pomagali, sem se lepo zahvalil, oni pa so mi želeli srečno nadaljevanje poti. Na mestu padca sem sen našel kar nekaj plastičnih delov, ki niso pripadali mojemu motorju, zato močno sumim, da nisem bil edini, ki ga je tu presenetil pesek in je končal na tleh. Po premisleku je padla odločitev: glede na slabo vreme in sneg na prelazih bo najbolje, da ta dan potegnem kar do doma (v originalnem planu naj bi še en dan preživel v Dolomitih). Od prelaza Tonale do Bolzana (preko prelaza Mendel) sem napredoval zelo počasi, saj je na tej trasi potekala rekreativna kolesarska prireditev z ogromno kolesarji (v glavnem so vozili v skupinah in praviloma zasedali polovico ceste – desni vozni pas, včasih pa tudi še več) in spremljevalnimi vozili. Vreme je bilo izredno spremenljivo in vsake toliko časa je deževalo. V Bolzanu sem se odločil, da se proti Toblachu zapeljem po diagonali preko prelazov Karer, Pordoi in Falzarego. Na vseh prelazih je bil sneg, a na srečo cesta skoraj povsem suha. Od Spittalu sem pot proti Sloveniji nadaljeval po AC – še dobro, da sem kupil vinjeto, saj so pri Velikovcu izvajali kontrolo. Po več kot 14 urah vožnje in neštetih plohah (sploh nisem več štel, kolikorat me je opralo) sem prispel domov. S tem še ni bilo konec dneva: hitro sem se samo preoblekel in z ženo sva odhitela na Pohorje na praznovanje kolegičinega abrahama. Za konec bi zapisal še nekaj svojih opažanj s poti, ki bodo morda koristna še za koga drugega. Bencin: Priznam, niti na eni bencinski črpalki nisem pogledal, kakšna je cena bencina. To vem le za Livignio: 1,13 eur. Drugače pa z bencinskimi črpalkami na celotni poti ni bilo težav, morda le v okolici kanjona Verdon. Bile so razporejene po vsej poti, včasih tudi na krajih, kjer jih ne bi pričakoval (na poti na prelaze, kakšnih manjših hribovskih vasicah). V glavne gre za avtomatske bencinske črpalke. V Italiji te v glavnem delujejo na kartice (pozor! – le italijanske bankomatske) in gotovino (potrebni bankovci manjših vrednosti, ker denarja ne vračajo). V Švici praviloma delujejo le na kartice – v glavnem sprejemajo vse znane kartice(ne sprejemajo gotovine). Sam sem uporabljal Eurocard in ni bilo nikjer težav. Podobno je tudi v Franciji – sprejemajo le kartice, a so terminali opremljeni tako, da lahko izbereš jezik, v katerem te vodijo z navodili preko ekrana, prav tako pa te v tem jeziku vodijo tudi glasovno. Ceste: V vseh treh državah (Francija, Švica, Italija) je bilo na cesti ogromno gradbišč. Na vseh koncih obnavljajo, prenavljajo, urejujejo in gradijo ceste. Zato tudi ne preseneča, da je stanje in urejenost cest na zelo visokem nivoju. Vseeno pa bi jih v tej kategoriji razvrstil takole: Francija (večina cest v odličnem stanju, skoraj nikjer nobene zaplate na cesti, vse gladek asfalt), Švica, Italija. Kontrole na cesti: na celotni poti (več kot 3.500 km) sem videl le eno policijsko kontrolo. Drugače pa sem videl policaje le v kakšnem kraju oz. v Švici, kjer so v križiščih urejali promet (to danes že zelo redko vidiš, vsaj pri nas). Navigacija: Sem pristaš klasične navigacije – z avtokarto. Že pred odhodom si pripravim dnevne poti z glavnimi točkami (kraji, prelazi), ki mi nato služijo za orientacijo in skoraj ne potrebujem avto karte. Edine težave sem imel v Franciji, kjer se sprva nisem mogel navaditi na njihove smerne table (vse so bele, na drogu jih je običajno zelo veliko), proti koncu pa sem se na to nekako navadil in ni bilo več problemov (table za prelaze so bile praviloma najnižje na drogu in izpisane z malimi tiskanimi črkami). Vreme: V tednu, ko sem bil na poti, je bilo precej hladno za ta čas. Dnevne temperature so se v glavnem gibale okoli 15 stopinj C (v dolinah, kar pomeni nekje nadmorsko višino okoli 1.000 m ), na prelazih pa okoli 5 stopinj (v lepem vremeni) oz. okoli 0 stopinj (v slabem vremenu). Ponoči so se temperature gibale med 5 in 10 stopinjami. Da je bilo res hladno pove podatek, da sem večino poti prevozil z vklopljenim gretjem ročk. Avtokampi: teh je bilo ob poti resnično veliko, tako da z njimi ni problemov. Kampe, kjer sem prenočil, sem našel in izbral na internetu (vsi ti so imeli svojo lastno spletno stran). Šlo je večinoma za manjše kampe, ki v tem času niso bili pretirano zasedeni (predvidevam, da je lahko v glavni sezoni, ki se začenja sedaj, to problem). Vsi so bili lepo urejeni in sanitarije na primernem nivoju. Skoraj v vseh je bilo možno naročiti kruh za naslednje jutro (ob prijavi te na to posebej opozorijo). Cena za noč med 10 in 12 eur. Zaključek: Enkratno in nepozabno in skoraj zagotovo še obiščem Francijo. Skupnega vtisa ne more pokvariti niti nesreča, saj jo jemljem kot sestavni del motoriranja in še eno novo izkušnjo, ki me je ponovno prepričala, kako pomembna in potrebna je popolna koncentracija pri vožnji. Drugače pa se na celotni poti nisem znašel v niti eni kočljivi situaciji (na po svoji, niti po tuji krivdi), v nekaj primerih sem le-te preprečil z umirjeno vožnjo in predvidevanjem.

ehehehehe

Jebalo vas odstranjevanje dB killerjev... Pol bi pa s čepki v ušesih vozli, drugi pa naj to poslušajo in uživajo. Prav je Akrapovič naredil.

Tako, pa je izlet za nama. Odpeljala sva 617km in niti metra se nisva peljala po avtocesti! Ker je moja draga šele pred mesecem in pol naredila izpit, sem se malo bal, da bo takšna cesta za njo velik napor, ampak kapo dol. Kljub slabi cesti in dolžini poti je moja draga na cilj prišla nasmejana, kar me je posebaj razveselilo, tako da .... gremo dalje! No, in kje sva se sploh peljala? Iz Ptuja proti S.Bistrici, kjer sva zavila za Poljčane in pot nadaljevala v smeri Brežic. Med potjo sva si ogledala novo pridobitev v Aquaparku Podčetrtek in sicer tobogan KING KOBRA. Skozi Brežice naprej proti Čatežu, kjer se odločiva, da se zapeljeva čez Kostanjevico na Krki, kjer si vzameva krajši postanek. Pot naju vodi naprej čez Šentjernej, Novo Mesto, kjer zavijeva proti Metliki, Črnomlju in v Vinici prečkava mejni prehod. Nič se ni poznalo, da so v EU, sva se kljub temu morala 2x ustavljat. Skozi vas Bosanci naju je pot peljala v vasi Močile, Donja Dobra, Skrad in Kupjak v Delnice, kjer sva se po cesti št.3 skozi Sljeme, kasneje na cesti 501 zapeljala v vas Meja. In tako sva bila že čisto blizu najinega cilja, to jest otok Krk in kraj Njivice. Ker se pa ne rad vozim po istih cestah, sva se odločila, da greva do Delnic po isti trasi, potem pa zavijeva proti Brod na Kupi, kjer prečkava mejo in nadaljujeva proti Kočevju. Od tam sva se preko Dvor-a obrnila za Novo Mesto, in se odločiva za postanek, oziroma ogled Dvorca Otočec, ter nadaljevala pot proti Škocjanu, ter se čez Jarčji Vrh (cesta 674 in 672) spustiva k Sevnici, kjer sva čez Zidani Most, Laško in Celje nadaljevala pot v smeri S.Konjic po stari cesti naprej do S.Bistrice, ter se veselo zapeljala v smeri Korentlanda. Pa še nekaj slik : KING KOBRA KOSTANJEVICA NA KRKI POGLED NA BAKARSKI ZALIV V DALJAVI OMIŠALJ POGLED Z TERASE APP KAKO SE JE PASALO MALO SKALUŽIT VRAČANJE DOMOV OTOČEC OBVEZEN POSTANEK

Hmmm, najverjetneje z laserjem?!?!? :grim

Plestenjak ni nobena referanca

Sem najdu ... jst sem menjal ponavadi ko je bla taka Na Z1000 ...

seveda da sm mene noben ne mara, šmrk, šmrk

as lubosumna k nis roza?

To je pa po moje najbolj spedenan Z tuki na MS

ZR7 je tud brez rož lep :grim

zdej sm vidu od kje je Kawa kopirala luči

Pozdravljeni, jaz sem z Hrvaške, sem novi na vasem forumu..ne vem ce se potrebuje predstaviti v posebnemu topicu in se naprej opravicujem za napake v jeziku..zivim blizu granicne meje, v mestu Selnica..vozim apriliu rs 125 z 2001. leta..evo nekaj slik moje aprilie

Ekola, končno sem si uspel utrgat par minut pa sestavit še posnetke iz dneva 14.6. http://www.youtube.com/watch?v=lFBLoQd1rKQ pa še slow motion: http://www.youtube.com/watch?v=b-ZcvtdNmSQ

hahaha kreten http://www.youtube.com/watch?v=rsLYMIwtTeI

Pa še ena

razn takrat ko so resnica

Jah tja kjer je najmanj profila. Sej jasno pise v zakonu. Se vidi kje bi moral biti pa ga ni. Tudi policaji so motoristi, vici o njih so pa samo to, vici.

Mislim da bi bilo tole najboljse http://www.halloweencostumes4u.com/mm5/graphics/00000002/880833.jpg

Ja....zdele bil s kolesom.....no....z gorcem in specialko....svoja kolesa........z motorjem pa po glavnem dopustu v dolomite

še kondom je bolj debel

hahaha matr Barbi že tolk reklamira tole, da se bojim, da bo zame placa zmanjkal

Pa misliš,da ta gostilna še obratuje,če na okroglo rečeva,da si bil tam pred 20-25 leti

Če bi država bila kolikor toliko normalna, bi modeli v domobranskih uniformah že odgovarjali... Le kako bi jo odnesli, če bi se v Nemčiji oblekli v nacistične uniforme in imeli neko proslavo pod zastavo s kljukastim križem...?

Me je edn prepriču da napišem kje sem se vozu in ... Tkole je bilo. V petek 28. junija smo doma prodali en avto. Kaj če mi avto če mam motor . Ker sem v oglasu obljubljal in pri prodaji pozabil dat ratkape me je kupec klical, ko je prišel domov kako je s tem. Pa sem se na hitro odločil da mu jih takoj naslednji dan dostavim na dom (Tolmin). Matr mi je blo težko se vsest na motor in s sabo vzet ženo na izlet. Sva ravno imela babiservis . In sva šla na pot. Super vrreme, lepa cesta, kavica + zajtrk ... Prideva v Tolmin in oddava ratkape. Novi lastnik naju še časti pijačo v svojem lokalu, malo poklepetamo in oddideva na pot. V Kobaridu si ogledava kostnico in z župco nahraniva motor, potem pa veselo čez Vršič v Kranjsko Goro in nekje v bližini na kosilo. Prijetno sita in vesela ker je lepo vreme in super fura se odločiva da jo pičiva domov malo po ovinkih. Kmalu naletiva na zaporo ceste in slabo označen obvoz zato se malo zgubiva. Ko sva prišla na pravo pot zavijeva še pred Kranjem Proti Kropi in čez Dražgoše. Tukaj sem že po malem klel sam obvoz, še bolj pa asvalt, ki je bil takrat za moje pojme slabši od makedama. Počasi sem že razmišljal kako nama bo z dostojnem času uspelo priti domov saj je bilo potrebno odpeljati babi nazaj k njej domov (nažalost nima izpita za avto) in zato se odločim da zalaufam garmina in si nastavim parameter na najhitrejšo pot do doma. Pred Zalim logom me garmin napotil levo proti Davči. Ja valda! Pa ne že spet popolna zapora ceste . Pa kaj sem jaz ta dan tako hudega naredil, da ne bog cest ne mara. V tistem trenutku žena opazi da zapora velja samo od ponedeljka do sobote, od 8:00 do 17:00. Ker je bila ura že 18:00 jo veselo ubereva po kvazi zaprti cesti. Že po slabih 500m naju družina na sprehodu debelo gleda ... Si mislim "OK, pač še niso vidl MP3-ja" in peljem dalje. Kaj hitro mi je postalo jasno zakaj so naju tako debelo gledali. MAKEDAAAAAAAAAAM . F**K IT! Odločiva se da nadaljujeva pot saj če popravljajo cesto jo verjetno v odsekih in asvalt verjetno ni daleč. No pa je bil. Po nekaj km me je prijelo, da bi obrnil ... Časovna stiska in misel, da je za naslednjim ovinkom asvalt pa mi nista dopustila da bi obrni ... Še nekaj km in prideva na pravo gradbišče kjer cikcakava med buldožerji, bagri, kamioni, agregati ... Prešine me misel, da bi lahko celo kdo to stražil (kaka varnostna služba) in da bi znala imeti celo probleme, ampak če piše, da je odprta cesta ... Že med samo mislijo pa se pred nama pojavi možakar, ki nekaj natovarja v kombi in naju še bolj zabodeno gleda kot tista družina prej. Tokrat mi je bilo jasno, da ne zaradi motorja. Ko je malo prišel k sebi pa sem na njegovem obrazu videl nasmeh, ki pa je bil daleč od dobrovoljnega. Hja, bila sva tarča posmeha in verjetno bo še dolgo to zgodbo govoril prijateljem po lokalih. Še kak km naprej se nama nasproti pripelje clio in v njem dva upokojenca. Mama lepo spedenana in ata s klobučkom. Matr če tadva nista padla na finto "odprte ceste" kot midva pol sem pa jaz glista. Sta bila pa dober znak, da bi znal bit v bližini asvalt. V tistem trenutku. če ne že kak km. prej bi dal vse za asvalt iz Dražgoš, ki sem ga takrat klel. Matr je bil dober. Od danes naprej bo zame še tako slab asvalt, dober asvalt! Pa se vrnimo k srečanju z cliotom. Predvideval sem, da bi ata že po slabem km. take ceste obrnil svojega clia in odpeljal cilju na proti po kaki drugi cesti. PA NI! Verjetno je upal, tako kot jaz, da je za naslednjim ovinkom boljše, in te ovinki so se kar vrstili en za drugim. Po moji grobi oceni sva po takem terenu peljala kakih 15 do 20 km., ki pa so se zdeli kot pot v neskončnost, na kateri lahko samo noliš da ne povoziš kakega ostrega kamna (skale) in presekaš gume, ker potem te do ponedeljko, ko pridejo delavci ne reši nihče. Po moje v tisti vuko*ebini še mobitel nima signala, v moto opremi pa te infarkt če greš peš po pomoč. Ko sva končno pustila za seboj najino prvo off-road dogodivčino pa naju je navigacija ponovno pripeljala do ozke nakadamske poti. In ko rečem ozke, mislim ozke. Široka je bila le kak meter več kot je MP3 dolg. Ne, ne grem se več. Ker je bila cesta še nagnjena potegnem ročno in skipam ženo z motorja da obrnem. Bolje da se skipam sam kot pa oba. Poleg tega se sam tudi težje kot pa če imam še koga zadaj. Šviga švaga in že je motor skoraj obrnjen. Še enkrat popravim pa nazaj na cesto, ki mi je bila malo znana. Rinem motor vzvratno in zaradi visoke trave ne opazim jarka ob cesti . Pi*da ... zadnje kolo mi pobegne v jarek in na robu med cesto in jarkom stisnem bremzo. Ker nisem vedel kako globok je jarek je nisem hotel spustiti, da nebi motor poškodoval. K sreči mi takoj na pomoč priskoči žena in na 1, 2, 3 spustim bremzi in motor potegneva ven. Pičiva nazaj proti križiššču kjer mi je bila druga cesta nekam znana. Skratka zaštrikala sva se v vasi Gorenji Novaki če je komu kaj znano. Po vrnitvi na utrjeno pot sva hitro prišla v Cerkno. No pa sem videl smučišče še z nezasnežene perspektive. Pa saj to tudi nekaj šteje . Od tukaj pa do doma pa je pot spet stekla kot po maslu. Zvečer, ko sem bil že stuširan in je bila babi dostavljena domov pa sem se na terasi sam pri sebi le še smejal. BTW a sem omenil, da se nama je mudilo še po gojzarje za hčerko, ki so nama jih posodili prijatelji za na hribovski dopust, prevzem pa je bil možen le še ta dan do zgledne ure, ker so prijatelji naslednji dan odrinili na morje. Upam, da bo koga tale 385 kilometerski "potopis" vsaj malo nasmejal, ker mene na določenem odseku definitivno ni Pa še nekaj fotk še iz časa predno sva začela gristi kamenje. Žal mi je le da ni bilo ne časa ne volje, da bi naredil kako fotko z off-roada

Ma za izvirnost dobiš od mene za kufe, mene nau treba čakat eno uro in pol prov dobr je pol tukaj pol brat od firbcev se kr mal nasmejiš ampak na cesti te pa res še nism vidu

Ne vem, a ni poveličevanje fašizma in nacizma kaznivo dejanje, polno zadolžena pedofilska cerkev prav izziva

Zanimiva predelava, delo slovenskega avtorja. Honda CB 750 - letnik 1977

Trojan, ne zameri mu! Saj veš; "Blagor ubogim na duhu" ...

Vsake oči imajo svojega malarja

Seveda, k te je sram, pol bi pa moral cele ure ob eni pivi razpravljat, kok so dragi servisi, pa kok hitro ti odpade kardan, pa...pa.... (js tut neb šu na tvojem mestu)

Tokrat sva se z Baykerico odločile in obiskale Dolenjsko in Belo krajino. Dobile sva se na Počivališču ... Barje (Lj) in pičile v Stično, k Cisterijanski opatiji Nato sva odpeljale na Muljavo, pogledat rojstno hišo Josipa Jurčiča, kjer naju je sprejel luškan mucek ... nisva mogle, da ga ne bi pocrklale J.J. in njegova hiša No ok, priznam njegovo hišo nisva našle same. Zdaj samo ne vem, a tako neumno gledam okoli sebe, ampak en prijazen fant (Element 26) nama je pomagal in naju iz Stične peljala do Muljave iiiii, kako prijazno od njega. Do izvira Krke je bilo potrebno iti peš :glare: Kraška jama Ta mrčes me kar naprej napada, tokrat se je osa spravila na mojo tank torbo :jezen Grad Žužemberk V prejšnjem življenju je bil model, ker je tako lepo poziral ^_^ Plavž v Dvoru Pogled na Belo krajino DC3, Otok (kamor sva prišle ponovno z malo pomoči prijaznega domačina ^_^​ ) Metlika Lačne sva čisto drugačne :krneki: Otočec Krka Izlet naj bi trajal 3 ure. Raztegnili sva ga na cel dan, pa še nisva vsega videli kar sva nameravali. Imava razlog, da se še vrneva v tiste konce ^_^.

"I like sea food. It tastes like pussy"

Takole je zgledalo v ponedeljek zjutraj pri Gabrieli. Smo počakali plug, da smo se odpeljali proti Brunicu. Proti Gardeni nas niso pustili

Še en kratek povzetek (21.6. - 24.6). - Prevoženi prelazi; Falzarego, Valparola, Gardena, Costalunga, Stelvio (2x), Gavia, Resia, Rombo (Timmlesjoch), M. Giovo (Jaufenpass). - Porabljeno (2 osebi) in spanje v hotelih III. kategorije 468€. - Prevoženo 1125 km.

Fčeraj pa smo ruknli en krog (pa špricer) po Slovenskih Goricah...

Hudo žalostno je da je pojem individualnosti omejen na izbiro čimbolj divje barve. Tudi vrtni palčki, fluroscentne fasade in pa resice na moto jaknah in motorjih so odraz te vaše »individualnosti«. To ni individualnost! Individualnost je stanje duha, ki te žene naprej, ki je konstantno v pogonu, ki mu ni pomembno, da se pokaže v čim večjem sijaju, temveč da odkriva nove stvari in nove ideje za voljo samega sebe in ne drugih ter se ne ujame v definirane vzorce. Izstopanje z vsiljivimi barvami, ki kričijo tukaj sem, opazi me, ni individualnost temveč ravno obratno, padanje v najbolj tipične vzorce potrošniškega mišljenja. Pa mogoče še tale video, v kateri lahko hrup zamenjate z kričečo barvo, nastopaštvom ali kakšno drugo »individualistično« vrlino: http://www.southparkstudios.com/full-episodes/s13e12-the-f-word

Faca policist.. http://4riders.ro/motorcycle-videos/street/cool-cop-lets-a-rider-pass

In še moj...

Motor v sobi in tič na krmilu,to je to

evo da predstavim še mojo novo pridobitev: Cagiva SuperCity 125 letnik 1998, ima polini 165kit, drugo original...ohranjena odlično...ampak oljna pumpa ne dela! kar sem izvedel na najslabši možen način! (zaribala je!!!!!!!)

Ena na hitro...

Nekaj malega se dogaja .. Z750 2007-, in Z1000 2007-2009, če koga zanima ve kje me dobi... zaenkrat je še en komplet na voljo po ceni materiala+1kavica lp