Dvorana slavnih

No še letos...moj priv potopis vse skup se je kar nahitro spletno, ko je ženkica rezervirala iz "zdele na zdele" "vikend paket" v bohinjski bistrici....hitr sklamfam eno kratko furco ki jo že dolg planiram...oz. sem hotel še ženo pelat pogledat lepe naše vrhove....slike sledijo. Štart iz dolenjske šele ob 12h, kar prijetne temperature Ivančna-Škofljica-Ig-Horjul- dolgo pričakovane Lučine in končno prva slikca. dobri ovinki dober asfalt, malo prometa,razmišlam al čem odložit ženo in it gor pa dol, pa sem se spremislu :grrr potem po lepi cesti do Škofje loke ker je bil potreben postanek oz malica in osvežitev in takle kapitalski cca.(5-7cm)črmlj,čebela,oz whatever je to že od golazni ti razpaca pool kombinezona in se potem še zdraven pelje, da ne govorim kok ene usrane tekočine je pustu gor na men in motorju aja to je obad kdo ne ve, žuželke ki napadajo konje,krave itd...baje tok sem bil podučen na poti... potem pičimo dalje mimo železnikov-soriška planina-nemški rovt-bohinja bistirca in zaslužen cilj vsaka čast gorenjcem lepo pedenajo svoje domove ob tistih dolinah, pa tud prijazni so, so mi koj priskočil na pomoč po prespani nočiva pa: Bohinj-Kranjska gora- IT Lago del Predil-Predel-Mangart-Vršič-Kranjska G.-Bled-Bohinj prečudovito jezero Lago del Predil in kle sva bla prav jezna ker nisva imela s sabo kopalk,naslednič definitivno... prečudovit Mangart 1906m nmv, ne nisem plačov 5eur za gor, tenks Kmet2 prenatrpan s turisti Vršič hiter wc postanek v Kranjski gori: Bled: kjer me je slikal en japonček,zgleda da ga je moj japonski motocikel zelo presenetil, a ker se mu je mudelo sem se pozabil da ga še jaz slikam ....eh pa drugič mogoče za nekatere nič posebnega za naju pa je bilo super, samo malo vroče sploh tretji del poti od Bohinja proti domu po stari cesti,ker sva se kuhala v usnju....ni slik....ker se vedno mudi domov skupno 450km.... Srečno

Zjutraj štart do Brežic (iz Domžal, čez Trojane, Zidani most in mimo Krškega) na masažo .Ker sva bila ravno v tistih koncih sva šla malo v Kumrovec pogledat...druže Tito pa to .....zanimiv muzej na prostem, čeprav pri 38+ je bilo mal mučno hodit od hiške do hiške :blink:., gužve pa ni blo.....le zakaj hahahah. Potem pa nazaj čez mejo in na hladno na Roglo. Čez Celje sva se na semaforjih skor skuhala :surrender: , vožnja z odprtim vizirjem tud ni prou veliko pomagala, k bi s fenom v faco šopal .....ampak je blo vredno, na Rogli 25 stopinj, senca in rahlo pihljanje, luksuz , folka pa k toče, vse zaparkiran. Po kosilu (njamnjam pohorski lonec) sva se počla na dekco pod smreko in z zaprtimi očmi gledala v luft ene 2 urce.....pasal.Pol pa nazaj v dolino v pekel ...od Žalca do Trojan po dežju , sm sonce je vseen žgal...čudn vreme-....sm mal čez 300km je pa blo v lastnem soku.

R45 je najmanjši bokserček. Nastal je v istem obdobju kot R65 s katerim si deli večino komponent. Konjev je pri R45 maksimalno 35 in pri R65 maksimalno 50. Vse skupaj odvisno glede na zakone in trg, ki so bili takrat aktualni. Pri nas doma je zadnjih 10 let tamali. Za solo vožnjo po lokalnih cestah je moči dovolj. Po avtocesti se z njim nisem veliko vozil. Če sem že moral iti na avtocesto sem se vedno prilepil za kakšen kombi in se peljal 120. Ni problem, da nebi šlo več, težava je ker se brez oklepa ali pa vsaj šipe ni prijetno vozit več. Teža niti ni takšen problem, ker ima motor nizko težišče. kar se tiče okretnosti sploh ni slab. Tamali bokserji imajo krajšo nihajko in nekoliko manjši okvir. Posledično je bolj vodljiv kot kakšen R80 ali R100. Motor je zabaven za vozit čez kakšne ovinke in serpentine. Logično je, da razmerje moč/teža ni najboljša in nekih norih pospeškov ni, pa v račun moraš vzet zavore, ki so letniku primerne. Na kakšno zaviranje z dvema prstoma lahko kar pozabiš. Tudi pri prehitevanju moraš vse skupaj vzet malo z rezervo. Glede na to, da se po več kot 30 letih še vedno da videt precejšno število teh starih bokserjev, lahko sklepaš, da so bili kar dobro narejeni. Ampak moraš vseeno vedet, da je to motor za ljubitelja. Vsake toliko je treba kaj zamenjat. Ponavadi spusti dušo kakšen semering, poči pletenica.... Na spletu se jih kar nekaj prodaja. V zadnjem času so jih uvažali iz tujine. R45 in R65 zaenkrat še nimata nobene zbirateljske vrednosti. Kot lahko vidiš imajo eni precej nerealne predstave o ceni.

ni sladoleda, ni fočkanja

Transalpina(Romunija)

Tako smo se znajdli v Turdi(rudniku soli),prizor me je spominjal na otok Krk,vsi se mažejo z blatom in ležijo na žgočem soncu za nekaj že mora bit dobro,če ne za drugega pa za glavobol in opekline Vstop v rudnik ujamemo zadnje sekunde,plačamo, ne dobimo pa kart,saj smo uradno že zamudili za kakšno minutko zadnji dnevni ogled spustimo se po hodniku,ki me spominja na film Vojno zvezd zunaj 35stopinj,notri 10 :notworthy: Strop in stena ,prečudovita mešanica barv....

Aaaaaaaaa....ko sva razjahala v Kocevju, sem moral najprej privzdignit zadek motorja, da se je feder skoraj stegnil v skoraj začetni skoraj položaj. Med vožnjo sem opazil, da ima moped v križu luft v ležajih, ko je prednje kolo stalno ropotalo po zraku... Ko pa sem prehiteval kamion, se mi je zdelo, ko da prehitevam s karavanom dizlom s petimi ljudmi notri, polnim gepekom, pa še štirimi bicikli na strehi...tako močno je vleklo...... ....ampak še vedno bolje kot z BMWjem, ko bi kardan navilo ko slano presto....

Po zvokih sodeč gre Ducati 100 km/h v prostem teku .

Še mau pa bo šou Bradl po bradi

in potem se oglasi nekdo ki ni bil zraven in pametuje.... Ti sigurno veš, kje se je on peljal 60km/h, ti Kmet pa čeprou si se za njim vozil, nimaš pojma, jasno?

Danes pazite na Rakitni,se vozi siv Ford Mondeo(provida) prav tako policijska Škoda Oktavija(karavan) sem šel po omejitvah,kot vedno,opozarjam pa objestneže

Mogoce ga je pa kakat tiscal?

Pozabi! , SLO z lahi nima pogodbe o medsebojnem kaznovanju, če te dobijo na licu mesta pokasiraš drugače pa čao! SLO ma pogodbo menda samo z Avstrijo??? nevem čist točno, tako da ne se sekirat. Jeast mam iz benetk ene pet listkov če jih rabiš?

Včeraj dobra furca...od doma proti velenju in potem preko mozirja do pavličevega sedla in potem še na jezersko, tam sma si s kolegom prvošla hladilno pijačo. Štart je bil ob 9 ujutro in se je do gor dalo lepo vozit, ni še blo vročine. Potem pa po avstrijski strani do Golice. Takoj ko sma pršla v dolino je začelo sekat in do lavamunda mi je v glavi že blinkala lučka za pregretje motorja :surrender: Ampak takoj ko sva se dvignila se je ohladilo, potem pa naju je presenetil celo oblak in dež...verjetno edini oblak v evropi ob tisti uri. Jezero napakirano do amena...le zakaj, voda je bila tako prijetno mrzla da človek sploh neb šel več dam. No dež je hitr zginu, in smo se mal namočil, potem pa je vzadi pršu nov temn oblak tako da sma šibnila hitr nazaj do slovenj gradca, kjer sma se ustavla v šparu in si privoščla kosilo. klima je sedla. Nato še do celja in po eni limonadi laganac domov. Vožnja nad 1000 m je bila prijetna, vse kar je blo nižje je blo ko v ventilacijski pečici. Kot da nebi imel dovolj toplote, sem šel zvečer še na basket tekmo v celje, kjer so organizatorji prijazno razlagali da "septembra bo klima že delala". Nism vedu al naj se smejim al razjočem, da bi ga pa na guobc užgal sm bil pa preveč utrujen.... A slučajno kdo ve če na golici računajo kopanje v jezeru na tisti strani k je plaža pa restavracija. S kolegom sma se ustavla namreč tu na začetku, kjer je bla senca ampak neurejeno. Med potjo sma se namreč ustavla še na enem manjšem jezeru pa so meli "kasse"...seveda sma šla takoj dalje

Fočk Osa, hvala za sladoled

Ce sladoled s karavanom voz, ga ni mal...

Pit Stop v Logatcu. Mojster je tudi byker!

Sneci ,ti bi moral tam pučevat :grim

KTM 1190 ADV Serijska oprema: -nastavljive stopalke -nastavljivo krmilo -nastavljiva višina sedeža -nastavljiv vizir -drive by wire -stabilizator krmila -slipper clutch -patentirana platišča brez zračnice -board computer -TPMS nadzor tlaka v pnevmatikah -MTC traction control -C-ABS Bosch -DLR LED dnevne luči -EDS elektronsko nastavljivo vzmetenje Dodatna oprema: -ogrevane ročice krmila,brez dodatnih stikal(upravljanje preko menuja) -alarm -zaščita motorja -cevna zaščita rezervoarja -ogrevani sedeži(ločeno upravljanje voznikovega in sovoznikovega) -povišan vetrobranski vizir(zatemnjen) -dodatne luči -nosilec navigacije -zadnji kovček -Akrapovič

Slike poškodb in operacij (slabi želodci pozor!!) Rentgenski posnetki: Oba kolena: Desni kolk: Desnoi koleno s strani: To je nekak to.....naj bo tale tema v spomin in opomin vsem nam ki obožujemo vonj po bencinu in gumah. fantje po pameti,pa srečno damchy

Pozdravljeni vsi ljubitelji hitrosti,adrenalina in motociklizma. Sem Damjan,prihajam iz Bele krajine.Pred dobrima dvema letoma sem doživel in preživel hudo prometno nesrečo z motorjem. Po 3 mesečnem ležanju v bolnišnici, 13 težkih in mukotrpnih operacijah,enoletnem sedenju na invalidskem vozičku,ogromno terapijah in nekaj čez 200 šivov na nogah se počasi a vztrajno vračam v normalno življenje.še vedno pri hoji uporabljam berglo,bolj kot ne zaradi varnosti in zato ker imam zaradi posledic nesreče desno nogo skoraj 4 cm krajšo.v bližnji prihodnosti me čakajo še najmanj 4 operacije s katerimi naj bi nekoč spet lepo normalno hodil....kar sploh ne dvomim:) bil sem ponosni lastnik KAWASAKI NINJE ZX 12 R,ki pa žal ni ostala v enem kosu. spodaj bom prilepil tekst ki sem ga v trenutku čustev,jeze in občutkov spisal kakšno leto nazaj.Poudarjam da je bil tekst napisan v trenutku in je nekako izbruh vseh mojih takratnih negativnih in pozitivnih čustev. SEDAJ ZGLEDAM VELIKO BOLJE IN MOJE STANJE JE VELIKO BOLJŠE KOT NA DATUM NAPISANEGA TEKSTA. KO GLEDAŠ SMRTI V OČI: Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega.... bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice...... nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno..... prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi...... fak pa kako se lahko to zgodi meni???? gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst..... odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam.... dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni....... po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en..... No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo..... huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE...... vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto..... pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase...... pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in na vse slabe stvari......počasi grem naprej.... prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku...... po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo.... doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani..... ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas? spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza.... začenjam z rehabilitacijo....... dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti..... tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje.... po 9 tednih v soči me odpustijo domov....... hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt....... zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na upam da zadnjo 11 operacijo v decembru....ja prav ste prebrali 11.....viličarja pa že veselo furam pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno... bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane.......... to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče....... mejte se radi,cenite to kar vam je dano..... pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.. Na sliki manjka celoten Akrapovič in karbonski rezervoar: Mesto nesreče:tablo sem falil za slabih 15cm: Ostanki motorja: Na kraju nesreče:

Imam dokaj solidno povezavo 25Mbit download (teoretično) in soliden računalnik pa je žal blog negledljiv v Chrome, Firefoxu. Obupno dolgo nalaga, nakar je tudi prehod med slikami porazno počasen. Boš moral drugam, če hočeš, da še drugi kaj vidijo, kar je najbrž namen bloga a ne? Po tem kar sem videl, ti picassa ponuja enako in še več (geotaging+komentarji, video itd.).

Viden Kmet in Kmetica v Ljubljani. Pa kmet2 na bloškem jezeru pa en kmet na rakitni. Ursikaaa na Ridah Din v postojni Keiko v Hruševju Če sem koga izpustil se mu iskreno opravičujem

sam da vem

Midva pa danes v Paklenici jutri pa proti domu.

A se še nisi usrou!??

Uboščki upam da vas boli trebuh

Za osvetlitev in argumentacijo zgornje trditve: "V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev”" Vir, ki zanimivo razmišlja kako stuhec razmišlja o vatikanu kot svinji: http://vezjak.blog.siol.net/2013/08/01/vatikan-kot-svinja-in-domaca-cerkev-kot-melnati-zakelj/ Ejjj, ta pa je res usekan!!!

Danes ride ob 19.30

Oh kakšen dolgcajt.

Da ne bojo Kmetovi potopisi tok suhoparni, dodajam nekaj "koristnih informacij" : polno naloženi krampek ob Donavi po dveh RAKIAH in dobrem kosilu po več kot dveh RAKIAH titanic III, 2. del titanic III. 3. del na vrhu transfagarsana obvezno slikanje s pogledom v dolino 1. del obvezno slikanje s pogledom v dolino 2. del Izvleček: 1. RAKIA connecting people 2. Titanika še niso nehali snemat 3. v dolino se je potrebno slikat

Dragi prijatelj!!! Dobro si napisal. Počasi bom že znal vse njegove knjige na pamet, saj jih stalno prebiram. Sem pa nekaj opazil . Tudi on je imel srečo s svojo sopotnico Metko, kot jo imava tudi midva (in še kdo ) z najinima. Smo si pač izbrali trpežne čebelice.

Haha, skobca. Ej zivnorc! A to si medveda nazaj v kocevski rog peljal?

back home :glare: mb - beograd - skopje - solun - katerini - olymp - meteore - sarande - vlora - ohrid - livno - mb prelepih 4300km, slike pa ko bo cajt...

Najprej da povem, da je bil tale oddih po balkanu, eden lepših dopustov nasploh, vsekakor pa najlepši dopust z motorjem in eden lepših potepov z motorjem. 1. dan: Priprava na štart, zadnji check-up opreme in gas do prvega postanka na 45.vzporedniku. Slika pred tablo je prvi in zadnji dan dopusta Na poti sva se ustavila v Jablanici, iz Prizna s trajektom na Pag, s prvim postankom v Zrčah na pijački, na Paškem mostu, ...itd. Kljub temu da smo računali prvi dan peljati vse do Splita, se je pot zaključila že v Zadru, kjer sva tudi poiksala prvi apartma. Šla sva v mesto nekaj pojest in pogledat zadar, staro jedro in znamenitosti kot sta tudi pozdrav soncu in orgulje 2. dan: Od Zadra spet na trajekt do Ugljana inn Pašmana, kjer sva se tudi ustavila na plaži nasproti otočka Garmenjak (zelo lepa lokacija). Spet trajekt Tkon - Biograd in nato proti Splitu. Seveda z ustavljanjem na poti v Primoštenu, Trogirju in na koncu končno v Splitu. V Splitu na rivi pijačka in iskanje apartmaja - spet zelo uspešno. Dobili v Makarski, jihaaaa 3. in 4. dan: Makarska. Odločila sva se za 2 dni, ker je bila Makarska prelepa, da bi jo tako kmalu zapustila. Biokovo sva tokrat izpustila, sva si pa zato častila 2 dni totalnega relaxa, od plaž do pohajanja do dobre hrane in poletnih radosti. 5. dan: Dopoldan pozen zajtrk v Makarski in nato na pot. Naslednja postojanka je bila v Dubrovniku, kjer sva si privoščila turistično pohajkovanje po štradunu in okoliških suvenir shopih, na koncu pa še pivičko in kavico. Nato pa nazaj na pot. Nalednji stop --> ČRNA GORA!!! Nekje do večera srečno prispela v Petrovac, kjer sva bila zelo lepo sprejeta + apartma rezerviran za dva dni. Nekaj pojedla v prijateljevi restavraciji sredi Petrovca, nato pa s klimo na 22'C sva zaspala kot ubita. 6. dan: Sveti Stefan, plaža Drobni pjesak, Ada Bojana (do Motička pred FKK), Ulcinj,... Po celodnevnem potepanju sva se vrnila v Petrovac kjer je čas kr zletel in že je bilo pozno, midva pa utrujena, večerja, pijačka, ..spavanac. 7. dan: Lovčen. Ker sva planirala kosilo v Sutomoru, se je pot odvijala od Kotorja, skozi neverjetno neskončne ovinke Njegušev do Lovčena na vrh do Njeguševega mauzoleja. Ogled, razgled in že je bila ura za se podat znova na pot ker čas kosila je bil že skoraj čas večerje Skozi narodni park do Cetinj. Tam sva tankala in pičla proti Sutomoru s tem, da namesto mimo reke Crnojevice in nato dol sem pomotoma prej zavil po neki vaški poti skozi kraje mimo katerih niti frend, ki je dol od 2007 ni nikoli vozil. Se je pa splačalo, ker sva na naši ozki, lukčnjasti in zelo nevarni poti srečali ŽELVO se z njo poslikala in pičla dalje, saj sva bila komaj na pol poti. Želva je tudi edino živo bitje, ki sva ga srečala na poti in se ne hecam... vse do vasi Gornji Brceli. Da ne dolgovezim, končno v Sutomoru, naročila, dočakala, pojedla, WOW ..odlično meso!!! 8. dan: Nažalost je bil to naš zadnji dan v ĆG in tudi predzadnji dan dopusta, zato sva spakirala kufre in nazaj na pot proti domu. Najprej v Kotor, kjer sva še malo po mestu pohajala in še par stvari nakupila. Tokrat brez trajekta okoli celotne boke kotorske. Naslednji postanek -- Neum v Bosni, To da so nas nategnili na bencinski za 5eur sploh ni toliko pomembno, kolikor dobra hrana ob sončnem zahodu v restavraciji Bonaca. Spet na hitrco poiskat apartma v okolici Omiša in na pot. Ob 24h sva bila v Ruskamen-u. Luna, morje in prijeten vetrič na našem balkončku nas ni pustil spat do 2h. 9. dan: Postanek v Omišu, plaža, morje, sonce in presneto dobra ampak prekleto draga hrana v restavraciji "Pod Odrnom" v centru Omiša. Naslednji postanek v narodnem parku Krka na ogled Krkinih slapov. Ker je bilo že pozno sva samo še posikala apartma in odhitela v Skradin pogledat mestece in pregledat urnike za odhod barkice v narodni park. 10. dan: Slapovi in besede v slikah Na pot proti SLO s postankom v Karlobagu ABRAKADABRA To je to lp, t3hnik

nekako tako izgleda fixirana stegnenica tako pa se podaljšuje stegnenica s posebnim fixaterjem...v mojem primeru 5 centimetrov... upam da imate vsi dobre želodce:)

da začnem.... kot je bilo povedano tam kjer sem prilepil linke,me sedaj v maju čaka že 16 operacija (ne 15) kjer mi bodo z desnega kolena odstranili 8 vijakov,kar nekaj žice,ki je držala pogačico in pa ploščo z 12 vijaki iz desne goleni...ker pa sem imel stegnenico ob nesreči 12cm skrajšano in kost dobesedno v prahu,so mi to takrat sanirali s fixaterjem s katerim so mi v 42 dneh nogo dobesedno podaljšali za 5.5 cm,desno pa so mi skrajšali za 2.5 cm,da so nekako polovili linijo in dolžino obeh nog.....ker pa so kite ostale skrajšane,mi bodo pravtako v tej operaciji ki me čaka sanirali stopalo in desne prste,saj mi kite ne dovoljujejo določenih gibov s prsti.... če povzamem.... počutim se super,ovir dobesedno nimam nobenih razen te da malenkost šepam na desno nogo,brez bergel hodim skoraj vedno zdj zadnje 3 mesece,edino na kakšne daljše relacije jih še vzamem.... če se vrnem nazaj in pomislim,kako je bilo govora o možni amputaciji desne noge,kako je obstajala verjetnost da mogoče nikoli več nebom normalno hodil.....lahko rečem da sem se rehabilitiral maximalno.....in se skoraj da vrnil v normalno življenje... res pa je,da če nebi imel tako velike volje,tako velike psihične odpornosti,prijateljev,družine.......mi nebi uspelo.... zase sem zmagovalec na celi črti,življenje zajemam z veliko žlico in res maximalno iskoristim vsak dan posebej... in da se še malo pohvalim.....letos je za mano že 500 km....NA KOLESU......tako da....kjer je volja tam je moč...in to še kako drži..... NAJ SE NE SLIŠI MOJE PISANJE KOT PRANJE MOZGA ALI KOT SOLJENJE PAMETI ....RAD BI LE,DA VAM JE MOJA ZGODBA V PODUK IN OPOZORILO,KAJ SE NAM LAHKO V SEKUNDI PRIPETI.......A POT NAZAJ LAHKO TRAJA ZELO ZELO DOLGO... Zvečer pa še naložim slike od preteklih operacij in fixaterjev opisanih v prvem stavku.. lepo pozdrav

Damchy, hvala, ker si se potrudil in z nami delil svojo trpljenje. Marsikomu, ki je to prebral si verjetno rešil življenje ali ga ubranil pred podobno izkušnjo. Na cesti se bo vsak, ki je to prebral spomnil tvoje izkušnje že prvič, ko mu bo malce spodneslo kolo v ovinku. Naslednji ovinek bo izpeljal z večjo rezervo - podzavestno. Verjemi. Nikoli ne bom pozabil besed mojega motorističnega veliko starejšega prijatelja in učitelja (sedaj že pokojnega) Franca Sojerja iz Vodic, ki je dejal, da je prava hitrost tista, pri kateri se ustaviš tudi če sredi ovinka stoji povpreko voz. Vem, da ni za pričakovat, da bi tako vozili, ampak vedno, ko pripeljem v ovinek prehitro, se spomnim njegovih besed in danes že podzavestno tudi z avtom tako vozim kot je učil, pa čeprav o tem ne razmišljam. Nekaj se mi je vtisnilo v podzavest in tudi tvoj opis se je marsikomu, ki je to prebral. Srečno in popolno okrevanje ti želim, ... pa čimprej pretečenih 6 km in več. Če te pa kdaj prime, da bi lovil ribe na morju mi javi. Dobrodošel. Ribičija je poleg potovanja z motorjem moja velika strast. Lep pozdrav Nikola Tesla

dobro si zličkal avto pri meni je bilo pa ravno obratno, avtu se ni veliko poznalo, motor je pa bolj kratko potegnil. meni ni bilo nič, razen vdrtine v rezervoarju motorja od mojega premoženja :xx:

Damchy, sploh ne vem kako naj začnem. Kako naj opišem čustva, ki me prevevajo ob branju tvoje bridke izkušnje. Tudi sam sem imel nesrečo. V črni Gori. Šel sem čez Skadarsko jezero, v koloni kakšnih 30 vozil smo vozili cca 80 km/h. Na mostu res ne pričakuješ kakšne konkretne spremembe hitrosti zato sem se sprostil in začel opazovati pokrajino. Obrnjen sem bil kakšni 2 sekundi, ko pogledam pred sabo in vidim štop luči avtomobila pred seboj. Očitno je tudi on hotel občudovati lepote nacionalnega parka. Na mojo žalost se je odločil, da je boljše, če jih opazuje, ko avto stoji. Zadnje česar se spomnim je škripanje gum in drobljenje stekla, ki je praskalo po vizirju. V naslednjem trenutku sem tekel proti avtomobilu in se drl, če so vsi v redu. Oni pa so tekli proti meni in me v ruščini spraševali isto. Nobenemu ni bilo nič. Povedali so mi, da sem priletel skozi zadnjo šipo. Na zadnjem sedežu, za sopotnikom je sedela punca, ki je bila popolnoma v šoku, saj je mojo glavo zagledala par cm od svoje. Še sedaj mi ni jasno, kako je možno, da se mi ni nič zgodilo. Temperature so bile zelo visoke, zato sem vozil brez jakne. Majica je bila razcefrana, jaz pa nisem imel niti praske. Rokavice, za katere so mi vsi govorili, da niso primerne za Transalpa, saj so race in na srečo usnjene, so bile razrezane. Takrat se še nisem zavedel kakšno srečo sem imel in nisem razumel presenečenih pogledov in vprašanj motoristov, ki sem jih v prihodnjih dneh spoznal. Sedaj mi je vse to jasno. sedaj se zavedam, da imam rojstni dan 24.08.2010. Upam, da tvoje okrevanje poteka boljše od predvidevanj. Veliko sreče ti želim Mitja

Še mesec in pol pa bo minilo 35 (petintrideset) let od moje nesreče. Čelno v en avto (dež, v desnem ovinku me je odneslo levo in bumf!). Razbita glava, polomljeno levo koleno. Dolgoletni glavoboli, nezmožnost pomnjenja, posledično popoln polom na faksu. Stvar se je čudežno popravila, ko sem leta 1982 padel po mokrih stopnicah - spet pretres možganov in šivanje glave. Od takrat z glavo nimam problemov. Koleno? Operacija, ligamenti še vedno pretrgani, ... Do dvajsetega leta starosti sem bil štirikrat na Triglavu, kasneje tudi na Šmarno goro nisem več mogel. In zakaj to pripovedujem? Gledal sem mladce na vozičkih, pa sem si rekel: 'Andi, v primerjavi z njimi ti ni bilo nič!'. Ko prebiram tvojo kalvarijo, si lahko rečem, da mi v primerjavi s teboj ni bilo nič! In ko boš ti čez nekaj let gledal nekoga na vozičku, si boš verjetno mislil enako. Od srca ti želim vse najbolje. In če si bil z motorizmom že dovolj zasvojen, se boš na moped vrnil. Le vozil boš verjetno malce drugače in v tisti ovinek verjetno ne boš več priletel s 120 - vsaj napisal si, da je bila ob vstopu v ovinek približno taka hitrost. Zato me tudi ne čudi, da je policija napisala tisto o neprilagojeni hitrosti. Saj je imela prav. Ja, motor je hujši od heroina. Heroina se teoretično lahko odvadiš, motorja nikoli. Lep pozdrav - in čim hitrejše popolno okrevanje ti želi Andi.

Saj niti ne vem kaj naj napišem, samo vem da nekaj pa moram, ker se me je dotaknilo, kot se je dotaknilo vsakega, ki se je vsaj malo zamislil ob branju prvega posta. Sam popolnoma podpiram takšne članke, vem da jih težko brati, še težje napisati, ampak če tisti, ki so imeli takšno izkušnjo in z njo želijo opozoriti druge ali zgolj spreviti to iz sebe se mi zdi to super, saj je korist obojestranska. Mene vedno to šokira in prizemlji in srčno upam, da se takšnih in podobnih zgodb spomnim tudi ko imam na glavi čelado. Tudi z moje strani želim vse najboljše v življenju, čimhitrejše okrevanje in veliko lepih trenutkov. Pomembno je da je volja in jasen cilj, telo je tako ali tako stroj, ki ga ne bomo nikoli popolnoma razumeli in nas bo vedno znova presenetilo s svojo zmogljivostjo. Lp Johnny

Dečko,vsaka ti čast. Žal, sem 2 krat bila v soči na obisku pri prijateljih(motoristi) in kot si sam napisal,tvoje poškodbe so zelo hude,vendar se po enem sprehodu po tistem centru zelo hitro potolažiš in obenem ti dajo moč,da se postaviš nazaj na noge.To si tudi pogumno storil in ti iz srca želim,da boš kmalu spet pretekel vsak dan 6km. Hvala za tvoj pogum in srečno!

Pravzaprav, niti ne vem ,kaj naj napišem. Ob branju me je žena dvakrat vprašala zakaj jokam, pa sem samo odkimal, sedla je poleg mene in po parih stavkih sma jokala oba (prvič v 6 letih odkar sma skupaj). Solze silijo na oči tudi sedaj, zato pišem bolj na obroke....... Mešani občutki se valijo,žalost, veselje...eh ne vem kaj naj rečem. Dal si mi misliti. Pred 3 tedni sem tud sam ležal ob ograji (marija reka)zraven ni bilo prijateljev, še mimovozeči biciklist se ni ustavil, čeprav sem mu mahal, na srečo sem se ustavil pred ograjo in razen bolečin, ki jih čutim še danes ,nisem skasiral. Prve tri dni po padcu ,sem se zahvaljeval bogu,da ni bilo huje in trdil ,da mi je vseeno za motor, potem sem se 20 dni sekiral, kako ga bom spravil skupaj in ga žalostno ogledoval. Po tvojem članku, mi dol visi za plastike,krmilo,auspuh, dekl, ročke in ostalo... Tvoja iskušnja mi bo ostala v spominu, vesel sem ,da si okreval in iz vsega srca upam, da še izboljšaš stanje. Hvala, ker si izkušnjo delil z nami. drži se!

S tem se ne morem strinjati - vse to moraš pričakovati in vkalkulirati v možgane!!!!! Tudi sam ti želim čimhitrejše okrevanje in vrnitev v normalno življenje. Verjamem, da svoje življenje po tej tragični izkušnji še bolj ceniš saj si plačal hudo ceno, da si se ponovno postavil na noge. Lahko bi ga pa zaklučil v trenutku ali pa dokončal na vozičku....tvoja tragična zgodba namenjena vsem nam, ima zelo veliko sporočilno vrednost še bolj pa si nas hotel opozoriti, kako je dan potem, ko se zgodi, kakšna mizerija nas čaka, polno solza, bolečin, nemoči, obžalovanja.... Ob takšnih zgodbah se moramo dejansko zamisliti sami nad sabo in nad svojim obnašanjem v prometu. Večina od nas ima prav poseben odnos do svojih motorjev, avtov, hiš itd....vse to kupujemio,vzdržujemo, servisiramo, skratka storimo vse da je, kot iz škatlice. Ali imamo do svojega življenja tudi takšen - pravi, odgovoren odnos? Ga pazimo, se dovolj trudimo, da traja, da uživamo, vozimo normalno... Davki na takšno početje so strašni - smrt, invalidnost, hude poškodbe, družinske tragedije...! Vse to nas lahko doleti, tudi, če smo najbolj previdni in odgovorni udeleženci v prometu - žal tu ni garancije za popolno varnost! Na cesti obvladovati konje, hitrost, strast do vožnje, predvidevati dejanja ostalih, pričakovati pesek, olje, zemljo.... - to ni lahko in človek rabi veliko časa in prevoženih kilometrov, da si lahko reče, da ima glavo na pravem mestu in skulirano zapestje. Pa se še vedno zgodi, da pride trenutek slabosti, ko telo hoče adrenalin, zapestje pa tišči navzdol.... Preživeti vse kritične situacije na cesti - za to je potrebno velika mera treznega razmišljanja, predvidevanja in tudi kanček sreče.... Biti odvisen od sreče pa ni dobro - prej ali slej se konča potem pa.... Na motorjih sem zvozil z več ali manj sreče caa 100 000km! Vsem nam želim več pameti in strpnosti na cesti, manj egoizma in veliko KM! LP

Običajen dan, ki se je začel tako kot vsi drugi, se je prevesil v nekajmesečno agonijo. Sploh ne moreš verjet, kako hitro se ti lahko nekaj zgodi pa ni važno po čigavi krivdi. Pomemben je samo iztek nesreče oziroma v kakšnem stanju ostaneš po njej. Potem si pa misliš: Zakaj ne morem zavrteti filma nazaj? Vsaj za en dan, pol ure....10 minut! To bi bilo dovolj, da bi me rešilo... Si dal mislit s tem postom. Bolj kot pa kakšna nesreča z razmesarjenci (ki so itak mrtvi). Bom (še) bolj previden. Imam pa tudi sam pred hibami vozišča večjo fobijo kot pred avtomobilisti oziroma drugimi udeleženci prometa. Pri kakšnem olju skoraj ni varne hitrosti ob kateri bi se lahko pravočasno ustavil. Še smer težko spremeniš, ko ga opaziš... Še bolj kot to, da bi sam trpel zaradi posledic nesreče, je to, da bi se kaj hujšega zgodilo mojemu sopotniku. Potem si pa res ne bi mogel odpustiti... Čimprejšnje okrevanje ti želim!

Dobro si se zlizal. Imej še naprej močno voljo do življenja in poslušaj predvsem sebe. Po takem dogodku ( ko matildi nekako uspeš pokazati sredinec pokonci) človek povsem drugače gleda na življenje oz. ga ceni neizmerno bolj kot prej. Aja, po 7. letih sem pred tednom dni prvič prehodil več kot 1km. naenkrat. LP!

uf,ob zgornjem tekstu sem komaj zadrzevala solze vsa cast za tako voljo in trmo... sama sem mela samo 2 meseca nepremicno desno nogo pa sem misla, da bo konec sveta..pa ni primerjave s tem,kar se je tebi zgodilo..res je najhuje, ko ne mores opravljat osnovnih funkcij in morajo skrbet zate, kot za dojencka...in ko gres prvic po stopnicah, uf, cista zmaga zanimivo je, kako v takih primerih cenimo stvari, ki jim drugace sploh ne posvecamo pozornosti... upam, da bo vse ok in bos kmalu spet na motorju (ce je se volja)..drugace pa hvala ker si to izkusnjo delil z nami...vcasih rabimo kaj takega, da se mal umirimo srecno tudi tebi