Dvorana slavnih

Fotke 5. dan: Za uspešno prebujanje, skok iz šotora direktno v bazen :grim Pač, sem zelo sladkosnedo bitje Ko se voziš po otoku do plaž, imaš sem in tja občutek, da boš nekomu zapeljal na dvorišče Spotoma si nenamerno ogledava še Vasiliki in ker ne najdeva poti ven, nama na pomoč priskoči prijazen domačin ^_^ Egremni beach Vsak s svoji igračko Ravno pravi valovi in temperatura vode ^_^ Porto Katsiki beach čiliranje Varnost na višku. No, pa saj tudi midva nisva bila dosti boljša

Torej, vse skupaj sva prevozila malo več kot 3500km, uživala 10 dni, spoznala nekaj novih ljudi, si malo pobližje ogledalo kulturo drugih držav. Občutki so neverjetni, z mislim sem pa že pri naslednjem letu in novemu podvigu. Na poti ni bilo nekih večjih težav, vse je potekalo tako kot sem si zamislil. Kljub temu da so nekateri mnenja, da je za nekatere škoda potovati z motorjem, lahko rečem da sem neizmerno užival in se zabaval. Maus hvala za napotke, Kmet hvala za malo pomoči okoli motorja, Mare65 hvala za izposojo stranskih torb, ki so namesto v Istri končale v Grčiji Če si prišel z branjem do sem, upam da sem ti vsaj približno lahko opisal kako sem se imel, glede na to da nisem nek strašni pisec. Posti so bili spisani na pamet v enem popoldnevu, torej vsebinsko niso glih dobro popolnjeni in slovnično pravilni lp, mz

To potovanje je bila prava gurmanska pojedina za dušo (bi se lahko reklo). Bilo je veliko dobrih in lepih stvari, pa tudi nekaj neprijetnosti, ampak tako na potovanjih je. Glede na to, da je bilo to prvo tako z motorjem (za oba), je bilo mislim da izpeljano več kot super. ^_^ Slaven je tekst napisal z dušo in srcem, kot sem jaz posnela fotke. Verjetno za najine domače ni bilo to ravno brezskrbno obdobje, a vseeno upam, da nisva povzročila preveč sivih las. Hvala družbi tudi z moje strani za napotke in zabavne sms-je (med potovanjem). LP Damy

Fotke 10. dan: Edina noč, ko se odločiva, da ne bova dala čez šotor prevleke proti dežju - dežuje :jezen. Če me Slaven ne bi zbudil, bi sama verjetno opazila šele ko bi že plavala . Dva upokojenca z baravske z dobrim smislom za humor. Na svojem avtodomu sta imela napisano: Za delati prestara, za umreti premlada, za potovati topfit. Konzerva za penzioniste. Vsekakor sta me nasmejala za dobro jutro Omiš Solun, akvadukt Okoli Splita Trogir (ki je bil meni zelo simpatičen ) Prijazen par iz Koroške Gojišče školjk Primošten Šibeniški most Ta fotka je samo za sline cedit... Vreme je bilo, cesta pa tudi Maslenički most In še malo zadnjih utrinkov na poti domov. ^_^

Fotke 9. dan: Lovčen, mavzolej Ko se naredi vreme je pa super razgled Po vsem bruhanju, sedenju na Wc-ju,vročini in 451 stopnicah....... mi lahko verjamete, da nisem bila v stanju spraviti skupaj bolj solidnega nasmeška. Slaven pa se je počutil že veliko bolje Tivat Malo sva pogoljufala .) Most dr. Tuđmana, Dubrovnik

Fotke 6. dan: Mesto Lefkada Tunel ki povezuje otok s celinskim delom Trajekt, ki bi naju lahko odpeljal v Italijo Welcome to Albania. Hvala, ampak NE hvala! Upam, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več. Pokopališče kmalu za mejo, kako vzpodbudno ... da ne govorim, kako vzpodbudno je bilo šele vreme... Sarande Na cesti pa vidiš vse živo (in neživo) :grim Cesta Najina nova prijatelja in Poljske, ki sta bila na poročnem potovanju V zelo hitrem času sva bila iz objema hribov pri morju In čakanje v nalivu na bencinski.

6.dan Lefkas-Igoumenitsa-Sarandë-Vlorë-Durrës cca 460km Ta dan se zbudiva spočita in naspana, saj sva prejšnji dan samo lenarila. Ker naju čaka dolga pot, se iz kampa odpraviva že ob 7:30 zjutraj. Spet se peljeva po cesti ki sva jo prevozila 2 dni prej, tokrat v kontra smer in ne boste verjeli, še vedno je zelo dolgočasna, sama ravnina. V Igoumenitsi vidim trajekt ki pelje v Trst, bodisi v Benetke in porodi se mi misel, kaj pa če greva na trajekt in domov? Ma ne, Albanijo je treba videt! Angleži bi rekli, it`s a must! Malo pred mejo napojiva sintisajzer, možakarja vprašava za pot do meje in šibava. Na poti srečava tri motoriste iz Nemčije, ki se nama zelo hitro oddaljijo. Midva sva na dopustu in se nama pač nikamor ne mudi. Na meji malo gužve saj poteka nepotrebna birokracija.Z italijnaskim parom na motorju si izmenjamo nekaj besed, ker ne obvladata nobenega drugega jezika kot makaronščine se sporazumevamo bolj z rokami. Po kratkem čakanju sva že v Albaniji, seveda se je bilo najprej treba fotkati ob njihovi tabli. Oba sva bila videti srečna in zadovoljna takrat, čeprav so se ob vstopu v Albanijo začele težave, le da midva tega nisva vedela. Po kratkem pregledu dokumentov se odpeljeva tej neraziskani deželi naproti. Temni oblaki v daljavi niso obetali nič kaj dobrega, pa se nama je vseeno uspelo izognit dežju. Po kratkem času prispeva v Sarandë. Na prvem križišču mi en možakar moli pod nos tablo z napisom HOTEL. Ko mu odkimam se kar udari po čelu. Narediva častni krog, Damjana kar z motorja naredi par fotk, zamenjava denar in se napotiva naprej. Kot je za mene značilno, se v mestu malce izgubiva. Problem je v tem, ker nihče ne govori angleško, oz bolj slabo. Kljub vsemu se uspeva vključit na pravo cesto proti Vlorë-ju, če bi temu lahko rekli cesta. Luknja pri luknji, kar naenkrat zmanjka asfalta in se pelješ po blatu, sredi ceste kupi peska, ob cesti krave. Če je bil na Lefkasu teksas, je tukaj prava indija koromandija. Cesta se počasi dviga v višave, z vsakim premaganim metrom nadmorske višine, se mi zdi da se situacija izboljšuje. Seveda, prometa je zelo malo, cesta nekoliko boljša, edino mraz in megla malo najedata. Kljub vsemu je počutje odlično, začetna navdušenost od vstopa v Albanijo ne popušča. Po spustu nazaj na normalno nadmorsko višino, se odločiva za kosilo v restavraciji ob cesti. Zraven se parkira par iz Poljske, ki naju prijazno povabi za svojo mizo. Pred kratkim sta se poročila in sta šla z avtom na medene tedne do Istanbula in nazaj! Obožujem take ljudi, ki niso za 14 dni ležanja na eni in isti plaži nekje daleč stran od svoje domovine. Carja sta, ni kaj. Andrzej mi da koordinate od hotela v Durresu kamor sta bila namenjena, zato se z Damjano tudi midva odločiva za isti hotel. Počasi se odpravimo naprej, no onadva malo hitreje kot midva. Še kar se izgublja ovinek za ovinkom, luknja za luknjo, krava za kravo, itd. Na najini levi naju skozi celo pot spremlja Albanska obala. Prispeva v mesto Vlorë. Tam se začne veselica, vozniki so pravi indijanci, prometnih znakov ni, semaforjev še manj, brezglavo vijuganje po cesti, ustavljanje sredi ceste, hupanje vsepovsod, skratka, zakon močnejšega. Tukaj me je bilo res strah. Navigacija me pelje kar naravnost skozi Vlore in kar naenkrat iz glavne mestne ceste (že ta je bolj boga), le ta preide v kup lukenj in makedama. Enkrat tako zelo poči da sem se ustrašil, da mi je pol motorja odpadlo. Pričnejo padati prve kaplje in zato navlečeva nase dežjake, takoj po 2kmjih naju malo napere ampak nič hujšega. Ko se končno iz tiste stranske in zanič ceste uključiva na njihovo "HIGHWAY". Za začetek naju preseneti konjska vprega na hitri cesti, vam pravim indijanci da jih ni večjih. Nato pa sledi pogled proti Durrësu. Vse temno in črno, pogled za zbit moralo na ničlo. Omejitev je 80 km/h, jaz ga žagam 140-150, da bom čimprej v hotelu. Približno 30 km pred Durrësom pa se začne prava nočna mora. Ulije se kot iz škafa, po takem dežju jaz iz stanovanja nebi šel z dežnikom, kaj šele da bi sedel na motorju. Pere naju kot cucka, na cesto se ni videl niti 5 metrov, za nameček pa še na vsake 300 metrov luža na cesti, da motor kar popleše. Ustavim na petrolu in vprašam Damjano kaj misli, kaj naresti? Dobim najhujši možni odgovor, greva do Durrësa. No pa greva naprej, strah me je kot malega otroka, vklopim 4 žmigavce da bi me albanski indijanci videli. Mimo padajo kot za šalo medtem ko jaz vozim komaj 50 km/h. Kaj vse bi v tistem trenutku dal za možakarja iz Sarrandë s tablo HOTEL v rokah. Tolažim se da bo deževje hitro mimo, ampak se mi zdi, da je bilo iz minute v minuto hujše. Ustavim na naslednjem petrolu, spet povprašam za mnenje in predlagam hotel, ampak Damjana bi šla do Durrësa. Pismo, bogu iza nogu, med indijanci na cesti, ob totalnem nalivu jaz rinem na njihovo hitro cesto s konjskimi vpregami Da pa bo zadeva malo težja, mi točno 20km pred hotel začne pojenjati baterija na telefonu in z njo navigacija. Hvala Bog, zakaj preizkušaš mene in moje živčke se sprašujem? Ustaviva na petrolu, kjer ponižno prosiva za polnjenje baterije. Uslužbenca nama ustrežeta, bila sta zelo prijazna, mljaši od njiju pa je še lepo govoril angleško. Tam vedriva celo uro in se zmrzujeva. Predno se odpraviva naprej, se pripelje neka stara kripa s 5imi cigoti notri. Nič nimam proti ciganom, vendar teh me je bilo strah. Hitro zakurblam motor in letiva naprej v temo. Cesta spet zjahana do konca, sredi ulice pa bazen vode, ki se raztega skozi celo ulico. Tudi to bom obdelal si rečem, vsaj dež je ponehal. Po pol urce pripeljeva do hotela, vendar od utrujenosti falim cesto in se moram vrnit 12km nazaj obrnit. Ko prideva do hotela pa naslednji šok. Jaz ves vesel da se bom končno razpakiral, Damjana pa mrtvo hladno reče " to ni ta hotel za katerega sta nam prijatelja iz Poljske rekla". Hitro najdeva pravi hotel in zberem še toliko moči, da se izpogajam za malo nižjo ceno. Namesto 35 eur za nočitev z zajtrkom za dve osebi, plačava 30 EUR. S presenečenimi prijatelji iz Poljske (da sva se v takem nalivu pripeljala tja), spijemo pivo in greva spat. Ta dan je bil zame osebno najtežji na dopustu. Priznam, zadnjih 35-40km me je bilo strašansko strah za življenje.

5. dan Kroženje po Lefkasu cca. 130km Večer prej se odločiva, da ta dan ostaneva na Lefkasu in si ogledava otok ter plaže. Po priporočilu prijatelja, ki zadnji dve leti dopustuje na Lefkasu, sem mogel obiskati Egremini beach in Porto Katsiki Beach. Ker je v Grčiji še kar vroče, se nama ne da oblačit kombinezonov in se napraviva v kratke hlače, majico, japanke in odrineva iz kampa. V pekarni (slaščičarni) blizu kampa si privoščiva zajtrk, Damjana pa po petih dneh dobi pravo dozo sladkorja. Bi mogli videti njen izraz na obrazu. Že po 5ih minutah mi je žal da sem v kratkih hlačah. Promet na otoku je pravi teksas, vozijo en čez drugega, ne upoštevajo prometnih ureditev. Glavno prevozno sredstvo so takšni ali drugačni skuterji, čelad ne poznajo, tisti ki jih, pa jih imajo na rokah. Ko prideva iz mesta je situacija boljša, prometa zelo malo, sami ovinki in pihljanje toplega vetra je bilo zelo prijetno. Sem in tja pelje cesta skozi mala mesta in tesne uličice in ne veš, a se boš h komu zapeljal na dvorišče ali si na pravi poti? Najprej je na vrsti obisk Egreminija, ampak ker ni table za zavit desno iz glavne ceste, se odpeljeva naravnost. Ni panike, pogledava si še Vasiliki, ki ni nič posebnega, ter za pot vprašava domačina na enem starem polomljenem motorju. Prijazno nama ponudi pomoč in spremstvo iz mesta. Seveda me je peljal scat v tistih miniaturnih ulicah s tisto svojo frčopelco. Po 20 minutah vožnje najdeva Egremni beach, do katerega najprej pelje "makedam" iz finega prahu. Drevesa okoli izgledajo kot bi bila zasnežena. Plačava parkirnino (za motor 1 eur/dan), parkirava na označeno mesto za motoriste snameva čelade, nato pa VAU. Izza dreves se razprostira pogled na peščeno plažo z nebeško modro vodo. ZAKON! Tiste stopnice, 350 bolj natančno, obdelava kot za šalo in že sva v vodi. Občutek imam da so naju vsi gledali. Kot LOLEK in BOLEK sva bila na plaži, vsak s svojo igračo v rokah, jaz z GoPro, Damjana z Nikonom Po eno urnem čofotanju, se počasi spokava proti Portoju. Še prej pa je bilo treba prehodit 350 stopnic. No, zdaj sem jih preklinjal po 15km ozke in zahtevne ceste, prispeva v Porto Katsiki, kjer naju zopet pričaka lep pogled na peščeno plažo in nebeško modro vodo. Tam se zadrživa kakšno uro ali malo dlje, spet z igračkami v rokah, malo počofotava in čas je bil za povratek v kamp. Čaka naju še približno 60km poti, še zmeraj je vroče, edino pri enem vzponu je bilo res mrzlo za kratke hlače. Pred Lefkado se ustaviva da jo poslikava v celoti, potem pa še enkrat na gyros in v kamp spat. Ta dan je bil prav prijeten za sprostitev in kopanje na obalah toplega Jonskega morja. Obala v Vasilikiju Egremni beach Porto Katsiki beach mesto Lefkada

Fotke 8. dan: Prodajanje melon ob "avtocesti" Kako že? Welcome to Albania... Policisti so pa bolj za okras. Občutek sem imela, da imajo tiste loparčke za muhe pobijati... Wannabe Hollywood No, da ne bomo delali same krivice. Se najde lepa cesta in tudi vreme se naredi Samo ta njihova prometna signalizacija mi še vedno ne gre v glavo... Skadarsko jezero Romsko naselje (I think.. .) pred Podgorico Podgorica, center Morača Cerkev renovirajo, a je ogled vseeno možen

9. dan Podgorica-Lovćen-Dubrovnik-Makarska cca 350km Po malo daljšem spanju pojeva zajtrk, tokrat za spremembo spijem tudi kavo. Damjana je še vedno brez energije in ima moje sindrome prejšnjega dne. Kljub temu se odloči za ogled Lovćena. Šele okoli 11:30 se spokava izpred bloka po ulicah Podgorice proti Cetinju in naprej Lovćenu. Cesta skozi nacionalni park Lovćen je res lepa, temperatura pa iz prevoženega metra v meter pada. Kot zadnje dni, se peljeva brez rokavic, vendar v konice prstov kar dobro zebe. Prehodiva 451 stopnic do mavzoleja črnogorskemu vladarju Petru II. Petroviću Njegošu. Vsaka prehojena stopnica je bila vredna mojega koraka in truda. Z vrha lahko po besedah vodiča, ki je imel zame osebno 5 minutno predavanje, vidiš 80% Črne gore, na eno stran Shkodersko jezero, na drugo Boko Kotarski zaliv, ob lepem vremu pa pogled seže celo do Italije. Neprecenljivo, to si morate pogledati! Damjana se je po tistih stopnicah komaj premikala, čeprav je zatrjevala da je vse vredu. Spustiva se še dol, osedlava motor in šibava proti Tivatu. Cesta na drugo stran je zelo ozka, dol pelje mislim da 25 serpentin, pogled na celoten Boko Kotarski zaliv pa je res fascinanten. Ta pogled naju spremlja kar lep čas in na vsake toliko moram ustavit, da Damjana naredi kakšno fotko. Po spusti v Tivat, plačava trajekt (2eur za motor) in počakava da prečkava na drugo stran. Na trajektu me lokalni motorist opozori na veliko policijskih kontrol proti meji, katerih pa na najino srečo ni bilo. Prečkava mejo in že sva na začetku jadranske magistrale. Predno se zaženeva v vse tiste ovinke, še natankava motor pokadim cigareto in letiva osvajat jadranko. Nad Dubrovnikom se ustaviva, da Damjana pofotka most Dr. Franja Tuđmana, jaz pa ta čas izkoristim za čik pavzo in kavo. Gledava zemljevid in ugotavljava do kam bi se zapeljala tisti dan, ker Damjanino zdravstveno stanje ni najboljše. Rečeva si Split, to je celih 200km, bova videla. Ob drajsanju vseh tistih lepih ovinkov čas mineva zelo hitro in po hitrem postopku se zmrači. Ker na daleč slabo vidim, sploh ponoči, si skušam kar med vožnjo nataknit očala. Ideja je bila zelo ponesrečena, ker sem jih polomil. Zadnjih 30 km pred Makarsko vozim za avtobusom, ker je bilo tako boljee zaradi mojega vida. Ko prispeva v kamp, se prijaviva na recepciji, vhod v kamp pa je zanimivo malo višje od recepcije. Usedeva se na motor, vendar vhod falim, ma saj ni panike, grem do 300 metrov oddaljenega semaforja na vrhu klanca obrnit. Ker sem že zelo utrujen in hočem čimprej postavit šotor, obrnem na sredini klanca. O joj, takoj ko sem motor postavil poševno na cesto, ugotovim da mi ga ne bo ratalo zadržat, tao kar naenkrat naredi BUM. Zgodilo se je, tudi meni je motor prvič padel na tla, z Damjanino pomočjo ga poberem in postavim na tačko. Srčni utrip se je povišal, adrenalin narastel, ampak ko vidim da je z nama in z motorjem vse ok, pospravim tačko motor se mi pa odpelje V vsej tisti panike, ki ga nisem dal v prvo in ko sem dvignil tačko, se je hotel odpeljati. Še dobro da je Damjana opazila kaj se dogaja in sva ga skupaj nekako uspela zadržati pred ponovnim padcem, sledi še en krohot od obeh in postavljanje šotora. Za razliko od prejšnjih dni, postaviva samo spodnji del šotora, češ saj ne bo deževalo. Pa ravno tisti dan je ponoči deževalo in sva mogla sredi noči po dežju navlačit gor še zgornjo plahto. pogled iz Lovćena na Skodersko jezero in Cetinje-skrajno levo Boko Kotarski zaliv iz Lovćena Narodni park Lovćen

7. dan Poležavanje v hotelu in 0km Po premočenem večeru prejšnjega dne, se vstaneva in pregledava opremo. Moji škornji so še vedno polni vode. Odpraviva se na zajtrk, kjer malo pokramljamo s poljskimi prijatelji in si izmenjujemo načrte tega dne. Ob jutranjem zajtrku in smehu, nas vse preseneti kaj drugega kot dež. Spet lije kot iz škafa. Seveda nam podre vse plane in po skupinskem pogovoru, se kar vsi štirje odločimo dan preživeti v hotelu. Ideja mi nikakor ne diši, vožnja v dež pa še manj. In tako se začne prestavljanje iz enega na drugi kavč v hotelu. K sreči imajo WI-Fi in lahko prečekiram celoten Motosvet preko telefona. Določene teme me spravijo v smeh. Damjana, Monika in Andrzej se odločijo za obisk mesta Durrës, mene pa prav nič ni vleklo. Se mi je prejšnji dan zamerila cela Albanija. Medtem ko spet dežuje, se oni sprehajajo po mestu, jaz pa se jim hihitam v objemu kavča na toplem in suhem. Zvečer skupaj pojemo večerjo, spijemo liter vina, midva z Andrzejom vsak dva piva in malo kartamo. Dan je minil presenetljivo hitro in čas je bil za spanec. okusen zrezek v limonini omaki z belim vinom No more wine for you

10. dan Makarska-Trogir-Zadar-Rijeka-Postojna-Ljubljana cca 530km To je najin zadnji dan dopusta in čaka naju povratek domov. Zbudiva se okoli pol osmih. Po pogledu v nebo, se zbojiva da se bo do doma potrebno peljati po AC. Vseeno pade odločitev da si kljub slabemu vremenu ogledava Trogir. Kmalu po odhodu iz kampa se pokaže sonček, cesta postane suha in najini plani se spremenijo. Jadranka do konca! Ovinki izginjajo kot po tekočem traku in hitro je tukaj mestece po imenu Trogir. Zapeljeva se v osrčje, kjer vlada prometni kaos. Promet stoji, premakne se nikamor in po hitrem postopku prevzamem navade lokalnih skuteristov. Vsi se peljejo po sredini in se drenjajo, enako delam tudi jaz in zadeva funkcionira odlično. Odločiva se za postanek in kavo v lokalčku ob cesti. Še predno snameva čelade, naju ogovori par v slovenščini. Mož in žena na kolesih kruzata po Trogirju, seveda skupaj tudi spijemo kavo, izmenjamo telefonske številke in po eno urnem sedenju se odpraviva naprej. Naslednji postanek sledi pred Primoštenom, ker si ga je Damjana želela pofotkati. Po nekaj minutnem postanku šibava naprej. V Zadru spijeva kavo in pogledava začetek tekme med Hrvaško in Grčijo, no jaz sem si pogledal. Tam se malo izgubiva, ponesreči sem se odpeljal proti Viru in Ninu, zato še zadnjič vključim IGo, da se vrnem na pravo cesto in v smer proti Paklenici. Kot že verjetno vsi veste, je jadranka cesta, ki ti pričara nasmeh, zato vam vseh užitkov ob premagovanju ovinkov niti ne bom opisoval. Vmes sledi še krajši postanek za malico, medtem ko se Damjana igra s fotičem sredi ceste. Malo kasneje pofotkava še Pag, Rab in Krk. Cela pot je bila obsijana s sončkom, temperature ravno pravšnje, sem in tja srečava kakšnega motorista. Ko prideva do Rijeke pa pogled spet nič kaj lep, vse proti Sloveniji je bilo v temnih oblakih. Po prečkanju meje sledi obvezno javljanje domov, čik pavza in gasa naprej. Malo za Ilirsko bistrico nase spet navlečeva dežjake, ker je že kapljalo. Po 2 ali 3 kilometrih naju začne prati na polno, takšni vremenski pogoji trajajo vse do Logatca, od tam pa cesta suha. Pa je naju opralo za dobrodošlico domov. Okoli 21 prispeva pred garažo, si dava eno petko in se nasmehneva odlično izpeljanemu road tripu in čudovitem dopustu! Slikc ta dan nisem naredil, ker mi je zmanjkalo prostora na spomniski kartici (sem imel še slikce od 3 let nazaj gor), jih pa ima zato več moj uradni fotograf na tem dopustu, Damjana.

8. dan Durrës-Shköder-Podgorica cca 200km Če je bil prejšnji dan dolgočasen, je bila noč pravo nasprotje. Okoli dveh se prebudim in začutim slabost. Rečem si saj bo vse v redu in probam zaspati nazaj. Čez 15 min vstanem in grem na wc. Sledi bruhanje in čepenje za školjko, joj kako to obožujem, NOT. V upanju da je bilo to to, se uležem nazaj v posteljo in probam zaspat. Čez 10 minut sem spet na WCju, tokrat driska. Ugotovim da ni papirja, pa ne že spet zgodba iz Ohrida. Reši me Damjana, ki gre na hotelsko recepcijo po papir. Kljub dolgemu pregovarjanju ji je uspelo kupit še dve vodi. Zadeva se ponavlja na vsakih 15 minut do 8ih zjutraj. Takrat zaprem oči za pol urce nič dlje in sračkanje je spet na vidiku. Pismo, sedim na školjki in kolnem. Zdaj mi gre seveda na smeh, takrat pa sem skoraj jokal, ko sem pomislil da bom verjetno še en dan smrdel v hotelu. Že tako sem imel poln kufer Albanije, da bi mogel pa še en dan tam ostati, no way si rečem. Spravim se v jedilnico in vidim moje kompanjone kako se bašejo z zajtrkom in nosijo polne krožnike, jaz pa zraven nebogljeno sedim in čakam kdaj bom šel spet k moji najboljši prijateljici tiste noči-školjki. Nisem rabil prav dolgo čakati. Kljub zelo slabemu počutju in da sem bil brez moči, pade odločitev iz moje strani da se spokava iz hotela k mojemu stricu v 190km oddaljeno Podgorico. Kombinezon komaj navlečem nase in se moram takoj usesti za 5 minut da se spočijem. Vse stvari prištima in pospravi Damjana. Poljaka sta že odšla v isti smeri kakšnih 15minut nazaj. Ko plačava tisto kar sva pojedla in kar sem nasral v hotelu (začuda ni bilo nič dražje ), se odpravim po motor. Sam sebe prepričujem da bo šlo, čeprav komaj stojim na nogah. Vtaknem ključ, zakurblam, motor vžge in takoj crkne. Probam še enkrat vendar motor samo vergla. Pa dobro, kaj me lahko doleti še kaj tisti dan/noč??? Damjana pokliče Moniko in Andrzeja če se lahko vrneta nazaj da nama pomagata. Andrzej na Poljskem prodaja in šraufa motorje (na mojo srečo). Seveda se vrneta, Andrzej najprej nekaj navija gas ročko ob ugasnjenem motorju, potem ga prižge, malo vergla in sintisajzer čudežno kresne. V tistem trenutku bi mu kr enga francoza stisnil, sam nisem, bi bila žena ljubosumna. Si predstavljate kaj bi bilo, če bi mi mehaniki tam dol hotli to popravit? Občutek imam, da bi polovico motorja razdrli, medtem ko to ljudje iz EU naredijo na zelo prefinjen način brez orodja Nevem kaj je bilo narobe, ampak sem mu bil neizmerno hvaležen za pomoč. S pomočjo moje navigacije skupaj zapustimo mesto Durrës in se odpravimo proti Tirani. Del poti se peljemo po nekem barakarskem naselju, makedamska cesta, spet luknje. Kljub temu da smo Tirano samo obvozili, vseeno doživimo malo prometenga poloma, ne predstavljam si kako je v centru. Ob poti za razliko ne spijem kave temveč čaj, malo pokramljamo in gremo skupaj naprej. Onadva se ustavita pri Shkodru, midva zaradi mojega slabega počutja in švoh fizičnega stanja odpeljeva naprej. V slovo si pohupamo in kaj hitro ju izgubim v ogledalu. Zelo hitro se pritrogava na mejo in počutje je občutno boljše ko jo prečkava. Zadosti sem imel Albanije in njenih cest in vseh tistih indijancev. Čez 15km prispeva v Podgorico, kjer se pri mojih domačih razpakirava in najeva dobrot, Damjana z usti, jaz z očmi. Še vedno mi je zelo slabo in ker dolgo nisem bil na školjki, grem hitro k njej. Popoldne oz proti večeru se Damjana v spremstvu moje sestrične odpravi raziskovati Podgorico, medtem ko jaz kramljam s svojimi domačimi. Ob povratku nazaj, se moje stanje prenese na Damjano. Jaz nekoliko boljše, Damjana iz minute v minuto slabše. Albanija res ni bila srečna za naju! Ta dan nisem naredil nobene fotke, jih ima pa Damjana kar nekaj. Po ogledu košarkarske tekme med Slovenijo in Grčijo, se odpravimo spat.

Fotke 7. dan: Jutro se je začelo naravnost čudovito . Ker ni bilo želje voziti se v dežju še en dan, je hitro padla odločitev, da se bivanje podaljša. Po hitrem posvetu in napovedanem vremenu, sta se tudi najina prijatelja odločila ostati še eno noč. Nato pa okoli poldneva preseneti dvojna mavrica ^_^ Vreme pa vsakih 5 minut drugačno. Na eni strani hotela črni oblaki, na drugi malo mešano Kljub temu da je bil dež, zabušavanje v hotelu ni zame. Zato se odločim pridružiti mladoporočencema pri raziskovanju Durresa. Turizem je pri njih sicer v nekih začetnih povojih, a svoje arheološke dediščine ne cenijo prav nič. Kanalizacija speljana preko le te, hiša sredi amfiteatra, da o kakem restavriranju ne govorimo.... Pri odkrivanju Durresa, smo naleteli tudi na zanimivo najdbo: Slaščičarno. Tega pa res ne bi mogli izpustiti ... :grrr Ker pa še ni bilo dovolj sladkorja, je bilo treba napasti še melone Kaj je pa to dobro in res sladko. Po Potepanju je sledila relaksacija in občudovanje sončnega zahoda. ^_^ Nato pa je sledila večerja. Plošča z različnimi siri na posteljici iz rukole in poletni fergese (tradicionalna zadeva: pečena skuta z koščki mesa) In pa še malo druženja pred spanjem

Fotke 4. dan: Zakaj bi izgubljala čas z iskanjem pravega para? ^_^ Majhen, a lušten kemp Varnostnik v kempu (ravno na pavzi) Grški jogurt z medom in orehi, njamiiiiiiii Odpleše striptiz .... in popravi še čelado ^_^ JEJ, 1. cilj, we made it :hooray: Izgubila se nisva nikoli, ne rečem pa, da kdaj nisva šla po daljši poti .) Prazna cesta, verjetno bi lahko tudi še kak 4-v vrsto odigrala med vožnjo

Dan 4: Kanjon Devoli Po klasični trasi iz Struge za Elbasan je potekal prvi del dneva. Cilj je bil makadamsko ogrevanje skozi kanjon Devoli. Vsaj polovico poti (prvih 20 km) albanci rekonstruirajo. Tako je pot precej šodrasta, ampak še vedno prevozna tudi s tourance gumami. Pogojno je lahko problematična druga, lažja polovica poti. Midva sva se vozila po suhi, izredno prašni pudrasti poti. V nalivu se vse skupaj spremeni v blatno, težko prevozno brozgo. Nekje na sredini poti je manjši zaselek katerega "krasijo" nižje ležeči opuščeni vojaški hangarji. Tudi sam center kanjona je poln rovov. Tako da tisti kateri imate malo več raziskovalne žilice, lahko pridete na svoj račun. Na asfalt se pripeljete kakšnih 10 km pred naseljem Maliq, oziroma na mestu opuščenega rudnika. Midva sva nadaljevala v smeri Korc, Erseke, interesantnega Leskovika vse do Peremeta. Spala sva v hotelu Trilon - Kaludhi (Google Earth koordinate: N 40 st. 14'05.01", E 20 st. 21'15.96", tel.: +355 68 231 00 79, ali kontakt njihovega sina na Facebook-u: Dhimiter Lipe). Spanje z zajtrkom 10 €/os. Sobe so urejene in čiste. Trasa dneva Pokrajina med Elbasanom in Gramshem Pred Gramshem Počasi se cesta dviguje nad reko Devoli Že v kanjonu Pogled nazaj proti hangarjem Frigo šiba dalje Že na oni strani. Pot gre stalno gor in dol Počasi se končuje makadam in izboljšuje vreme Idilični Leskovik z znamenito pumpo katero so od zadnjega obiska pošteno renovirali Bunkerji pa še vedno kljubujejo času

Fotke 3. dan: Dobro jutro ^_^ in novim dogodivščinam naproti ... Zajtrk Najbolj polepljen motor z go-pro nalepkami Izliv reke v Ohridsko jezero. Presenečena sem bila, kako malo skrbijo za svoj turistični biser. Na splošno je se mi je zdela Makedonija precej zasmetena. Sv. Naum Nacionalni park Galičica Pica v Bristoli Grčija, jej in še večerja

3. dan Ohrid-Sv. Naum-Bitola-Kozani-Kalampaka cca 340km Kljub temu, da sva mogoče planirala na Ohridu ostati še en dan, se zjutraj samo pogledava in veva koliko je ura. Vsa tista umazanija je naju odvrnila od te ideje. Za zajtrk si privoščiva štručke in suh narezek iz bližnje trgovine. Brez obiranja pospraviva šotor, se oblečeva v kombinezon in hitiva proti izhodu. Med plačevanjem na recepciji v sebi kar malo kolnem, da je to vseeno preveč. Ker si je Damjana želela ogledati Sv. Naum, ne greva takoj proti Resenu, temveč na skrajni jug jezera proti meji z Albanijo. Tam se sprehodiva do samostana, narediva par fotk, jaz kupim nekaj drobnarij za spomin, baterije za foto aparat in pot naju že kliče proti Prespanskemu jezeru. Zavijeva v nacionalni park Galičica, kjer mi cesta naredi tak nasmeh, da ga ušesa komaj zadržujejo Cesta v klanec z dobrim asfaltom in lepimi ovinki je naravnost odlična. Ni mi žal za to, da sem poslušal Damjano in šel po tej poti (če bi bil sam, bi se odločil za drugo). Vseskozi se odpira čudovit pogled na Ohridsko jezero, Sv. Naum, Albanijo in cesto pod nama. Od vsega navdušenja bi šel kar dvakrat gor in dol. Na vrhu parka se malo pofotkava, potem pa cesta na dol proti Prespanskemu jezeru hitro izniči nasmešek. Cesta je katastrofa, luknja pri luknji, kot švicarski sir, mogoče še bolj naluknjana. Ampak, saj sem na dopustu, zakaj bi se sekiral zaradi ene luknjaste ceste. Kaj kmalu pred sabo zagledava Prespansko jezero, v daljavi Grčijo in Albanijo. Ugotoviva da tam zelo dobro uspevajo jabolka, ker ima vsaka hiša čez cesto svoj ogromen sadovnjak jabolk. Se mi zdi, da tista rdeča barva jabolk, kar kliče pridi, uberi me, pojej me. Ker sva poštena, tega seveda ne storiva, čeprav priznam, da sva razmišljala o tem, samo nikoli ne veš kje čaka kak makedonec s sekiro. Cesta proti Bitoli je bila čisto prazna, zato se voziva kar po drugem pasu, tako malo za šalo. Ustaviva se na petrolu kjer je bilo parkiranih ogromno motoristov. Tam spoznava par iz Slovenije, ki živi v Makedoniji in sta se pravkar vrnila iz Anglije (tip je gor kupil Triumpha in se pripeljal dol). Izmenjamo si par besed, vendar sva se midva mogla počasi odpravit. V centru Bitole skočiva na eno pico (imajo okus za pice). Prvič vklopim navigacijo na telefonu in vnesem koordinate od kempa v Kalampaki (Snecer hvala za priporočilo). Hitro sva na meji z Grčijo in navigacija mi zelo pomaga pri vijuganju med ulicami v vasici Niki. Sledi še krajša serija ovinkov, potem pa dolgočasna ravnina, kot bi bil na avtocesti. Med vožnjo se pogovarjam kar sam s sabo, ker Damjana zadaj tako ali tako nič ne sliši, vpit se mi pa ne da. Po približno treh urah, mi začne zmanjkovati baterije na telefonu, jaz pa 1500km od doma nimam pojma kje sem, do kempa pa še daleč. Ustaviva se v restavraciji, spijeva kavo in delno napolneva baterijo. Ker so Grki eno uro pred nami, naju zelo hitro ujame tema. Pismo, pa glih pred 35km ovinkasto cesto. Po temi že v Sloveniji ne maram vozit, zato mi ni bilo glih najbolj prijetno na tisti osamljeni cesti sredi ničesar v temi vijugat. Na vsake toliko se mimo pripelje avto, drugače pa si cesto lastiva samo midva (res škoda ker je bilo temno). Navigacija naju pripelje točno pred vhod kempa. Prenočišče je stalo 18 EUR za obe osebi. Hitro pod tuš in v ČISTE sanitarije potem pa na pivo in večerjo. Sv. Naum

Fotke 2. dan: Nekje na obrobju Skopja Relaksacija po dolgi vožnji Natakar, ki je priporočil kemp št. 2, prvi po njegovem res ni dober. Glede na to, da v tega, kjer sva bila, ne bi poslala niti živali, se res sprašujem kakšen je šele prvi kemp. Postavljanje šotora Pogled iz šotora za lahko noč

Fotke 1. dan: Polno natovorjena in seveda same najbolj nujne stvari :grim Ima se, može se Hostel Aurora, Niš. Ni zajtrka, je pa garaža

Ah, daj no, maš slab dan ? Meni se pa dopade tale tema, kar pišita in spomnita se tistega pregovora o lajajočih psih in karavani !

4. dan Kalampaka-Ioannina-Preveza-Lefkada cca 300km Ta dan se zbudim zelo dobre volje, saj me že takoj za dobro jutro čaka ogled mogočne Meteore. To sem si vedno želel videti. Še predno se dobro zbudim, ugotovim da jo imam ubistvu pred nosom, česar prejšnji večer zaradi teme nisem pogruntal. Ob odhodu na zajtrk se mi kar nasmiha. Jaz sem si privoščil dva jajca na oko in najbolj zanič kavo v življenju, Damjana pa grški jogurt z medom in orehi če se ne motim. Predno se spraviva na motor, po besedah Damjane zaplešem še striptiz za vse goste kempa (bo slikca, presodite sami ). Takoj za voglom pa čudovit pogled na Meteoro. Cesta ki vodi gor je prou fajn, brez lukenj in lepi ovinki. Gor spoznamo 5 ljudi iz Avstralije, ki so pripotovali v Slovenijo, tukaj najeli motorje in se odpravili do Istanbula in nazaj. Damjane ne vidim nikjer. Seveda, zaposlena je s svojim foto aparatom in slikanjem. Jaz si privoščim cigaret in uživam v pogledu. Sprašujem se, komu se je dalo to graditi, meni se nebi dalo, pa se jim vseeno zahvalim da so jo zgradili, ker sem si prou lepo spočil oči. Zajahava motor in se še malo zapeljeva po cesti (obdelala sva vsak kotiček Meteore, še tistega ki ne pelje nikamor), potem pa je sledil spust in vožnja proti Lefkasu. Od Kalampake približno 15km naprej, pa raj za motor. Slabih 40km ceste sami ovinki, brez prometa, srečava mogoče vse skupaj 4 avtomobile in dva ali tri tovornjake (ob prehitevanju enega, je nastal video za v temo Prehitevanje počasnih preko polne črte). Ovinke požirava kot za stavo in ceste prehitro zmanjka. Ker sva se na Meteori zadržala kar lep čas, se odločiva da se posluživa malo avtoceste. Na željo Damjane se ustaviva v mestu Dodoni, kjer naj bi si ogledala amfiteater, katerega pa na žalost nisva našla in hitro zapustiva mesto duhov. Odsek mine zelo hitro in brez težav, razen nadležnega vetra na viaduktih. Slabih 20km pred Igoumenitso, zapustiva AC in se odpeljeva proti Lefkasu. Hja, človek ima občutek da je na AC z enim voznim pasom. Sama dolgočasna in brezvezna ravnina. Na tej cesti kar med vožnjo posnameva še reklamo za N-Com (Damjana ima slikco). V Prevezi sva bila že tako lačna, da poti nisva mogla nadaljevati, zato se odločiva da poizkusiva gyros. Odlična odločitev, mogoče zgolj zaradi lakote ampak je bil svinjsko dober. Proti večeru prispeva v kamp, katerega sva našla s pomočjo navigacije. Privat kemp z bazenom, ouu yeah si rečem. Prenočitev je stala zgolj 16 EUR za oba. Postaviva šotor ter kar v kempu skočiva na pivo, čaj in pravo grško solato. najbolj zanič kava pogled iz šotora na tem so se pripeljali Avstralci, še vedno ne vem kateri motor je to...

2. dan Niš-Leskovac-Vranje-Tetovo-Gostivar-Ohrid cca 400km Za zajtrk si privoščiva sirov burek in pico iz bližnje pekarne. Kar hitro se odpraviva v smeri proti Ohridu. Spet malo na AC mimo Leskovca (vam povem, tam že če se mimo pelješ dišijo leskovačke pleskavice :grim ), proti meji z Makedonijo. Pogled iz avtoceste proti Vranju naju privabi na hiter ogled mesta. Ubistvu nič posebnega, vse kar je zanimivo je to, da se peljejo z avtomobili ki pri nas verjetno še za odpad nebi bili dobri. Na OMWju spijeva kavo in čaj in že sva na poti proti meji z Makedonijo. Pred Skopjem namerno zavijeva v center mesta in se izogneva obvoznici. Zapeljeva se po glavni ulici skozi Skopje in pogled ni prav lep. Povsod ljudje ki fehtajo, umazanija na vsakem koraku, vidi se da so še dosti let za nami. Ne predstavljam si, da bi mogel tam živeti! Po hitrem postopku se odpeljeva ven iz mesta, proti AC (zame osebno bolj hitra cesta kot kaj drugega). Pri Gostivarju se hitra cesta konča in tam se začnejo pravi užitki za motorista. Cesta v dokaj solidnem stanju, na vsake toliko preseneti kakšna luknja, ovinki lepi in pregledni. Prične se vzpenjanje mimo Mavrovega jezera proti Kičevemu. Na vrhu natankava in začne se spust proti Ohridu in jezeru. V mestu Ohrid, se ustaviva in greva na pozno kosilo. Ravno v tistem času je bil tam nek moto zbor in vsak ki je prišel mimo, je navijal v obrate. Natakar nama priporoči specialiteto imenovano Čičova tava z pol kile mesa in nekakšno omako. MLJASK! Tako dobra je bila, sam mislim da se je malo zmotil in je bilo vse skupaj pol kile Vprašava ga za kakšen soliden kemp v bližini jezera in hitro dobiva odgovor "idite u drugi kemp kraj ceste, prvi nevalja a drugi je pravi za vas". Vsa nasmejana po dobri pojedini, greva proti kempu, katerega z lahkoto najdeva. Na recepciji pa nasmešek, prenočišče za dve osebi, šotor in motor zgolj 12 EUR. V sebi si mislim da bom kar tukaj ostal, ker je toliko poceni. Za postavitev šotora, najdeva verjetno najboljši plac v kempu in se čudiva, zakaj ga ni še nihče izkoristil. Kmalu ugotoviva zakaj je temu tako, nikjer ne moreš klina zabiti v zemljo več kot do polovice zaradi kamnov. Po polurnem poizkušanju, mi počasi začnejo najedati živčki in imam vsega dovolj. Tukaj pride na vrsto Damjana in prav mojstrsko reši težavo, en štrik zaveže za motor, drugega za drevo tretjega pa kamen in potem pričneva molit, da ponoči ne bo pihalo. Odpravim se na WC in potem šok. Če sem bil na recepciji ves nasmejan, tukaj dobim skoraj solzne oči. Toalete usrane do amena, vode po tleh vsaj 3 cm, kopalna kad ni bela temveč črna, wc papirja ne poznajo. Res groza! Očitno smo preveč navajeni na kempe v Sloveniji in Hrvaški, ki so zelo solidno urejeni. Makedonci zgleda ne poznajo besede turizem (da ne bom delal krivice, vsaj v tem kempu je niso). Zvečer ugotoviva, da je cena 12 eur bistveno preveč za to kar sva dobila. Utrujena od vožnje in postavljanja šotora, se odpraviva spat. Čičova tava

KTM Duke 125..ni ravno zverina, je pa kr fajn motorček

Mož pa žena sta

Home made predelava v "sport-touring", pol pa za dva dni na VN Jugoslavije na Grobnik

Eden lepših potopisov v zadnjem času. Pohvale za slike in text!

Živjo vsem skupaj, za tiste ki me ne poznate, sem Slaven, star 25 let, naokoli pa sem prevažam z Yamaho Fazer 2004 letnik. Že od nekdaj sanjam o potovanjih z motorjem in letos sem začel z uresničitvijo le teh. Ker je obisk Grčije za prvomajske praznike padel v vodo, zadevo prestavim na september. Planiranje se je začelo že začetek avgusta, ko poleg povabim še Krucyja in Damy. Krucy zaradi službenih zadev odpove, Damy pa nima nikakršnih ovir. Ostaneva sama in se kljub najini neizkušenosti v vodah motorizma (jaz 1 leto, ona pol leta), podava na pravo malo potovanje. Plan je bil obiskati Meteoro in otok Lefkas, vse ostalo je bila stvar dogovora in Damyjinih želja

Ahh tisto niso hrčki, tisto maš kočevske miši, k so križane z medvedom, zato gledajo večje in kosmate, pa misliš, da so hrčki...ti povem, da ko bo zmanjkalo mandljov, bojo po kosih aluminij od kardana na dinos nosile, da bo kej dnarja za malco ostalo...ti jim lepo enga pečenga odojka naštimaj bo glih prav

Vandrovec, mislim da je lahko vsak motor potovalni motor.... Imam kolega, ki potuje z R1 in mu je čisto kul Kako sva se domenila za pot? Jaz sem hotel obiskat Grčijo, Damjana je bila za, pokazal sem ji pot in jo vprašal če je kul... Glavni cilj je bil Meteora in lefkada vse ostalo pa je bilo splanirano usput... Ubistvu je kul, k noben od naju ne komplicira preveč...

Obema globok :notworthy: . "Welcome to Albania.Hvala, ampak NE hvala! Upam, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več." upam, da tele besede "pojesta" nama je bila Albanija všeč.

1. dan Ljubljana-Zagreb-Beograd-Niš cca 800km Zjutraj okoli 5ih se vstanem celo pred budilko, kar za mene ni najbolj značilno. Po hitrem zajtrku se odpravim v garažo in že na poti se mi nariše nasmešek na obraz. Prikobaca se tudi Damjana in po velikem objemu z očetom, se počasi odpraviva raziskovat jug Evrope. Že v štartu sva vedela da bo ta dan najbolj mučen, 800 km AC, ampak kar se mora ni težko. Prvi postanek za kavo narediva v Brežicah, ker sva bila oba premražena kot cucka. Na meji nobenih težav, zato veselo začneva naskakovat hrvaško AC in dolgčas. To cesto sem prevozil že neštetokrat, zato poznam vsako luknjo in je dolgčas še večji. Malo naprej od Slavonskega Broda se oddvojim desno za BIH in grem sproti obiskat še dedija. Pojeva en kolač spijeva vodo in via Srbija. Cesta v Srbiji v bistveno slabšem stanju kot na Hrvaškem, veliko je umazanije ob cesti, pogoste so tudi luknje na sredini voznega pasu. Kmalu se nama na najini levi strani odpre pogled na Beograd, katerega zaradi časovne stiske samo obvoziva. Pred Nišem opraviva še nekaj krajših postankov za čik pavzo in počitek. V Nišu najdeva super hostel, kjer prenočišče v skupnem prostoru za 8 ljudi stane zgolj 10 EUR. Midva se zdilava drugače in za 30 EUR najameva kar celo sobo, saj imava s seboj veliko vredne krame. Kljub 800km in veliki utrujenosti, zberem še malo moči in z domačinom spijem par pirov in si do konca ogledam tenis Djoković-Wavrinka.

Mene pa motijo podražitve. Motijo me zaradi tega, ker dobimo za isto oziroma v večini primerov višjo ceno kot v ostali evropi slabšo storitev ali slabši izdelek. Samo ceno vinjete in stanje AC pogledamo, pa vidimo, da nas kradejo in istočasno lažejo v obraz. Ne morem se strinjati, da je podražitev vinjete upravičena, dokler imamo AC in ostale ceste v razsulu, dokler smo plačani kot najbolj zarukani balkanci, dokler plačujemo najvišje davke (pošteni, ostalim se j... za plačevanje), dokler delavec odgovarja za "ukraden" vijak v podjetju, direktor pa ne odgovarja za pokradeno premoženje tega istega podjetja, ... Država mora delovati v dobro ljudi in ne sme dopustiti, da njeni državljani trpijo lakoto, si ne morejo privoščiti dopusta, ne zmorejo plačevati položnic, ... V kolikor pride do takšne revščine med ljudmi, potem je nekaj narobe z državo. Naj si država sama sebi zatisne pas, naj odpove vsakodnevno zamenjavo cvetja v parlamentu in drugje (cene so v tisočih evrih), naj se odpove luksuzu, naj dosledno pobere davke, naj preneha z metanjem denarja skozi okno na milijon načinov. Saj sami poznate ceno enega tepiha v protokolarnem objektu. To je samo ena cvetka od velikega travnika rožic. Kar koli se podraži, se z razlogom. Nekje je zmanjkalo za zlate pipe in slonovino, sedaj je pa ljudstvo na vrsti, da izpljune svoje zadnje cekine. Vsi bogati skupaj nimajo toliko, kot vsi reveži. Zato je stvar skrajno logično enostavna; vsakemu revežu vzameš nekaj in imaš veliko več, kot, če bi bogatim vzel veliko. Ker so pa bogati zaščiteni kot beli medvedi, jim nihče nič ne vzame. Zato se vse draži. Da lahko beli medvedi še naprej lovijo tjulnje. To je pa v tej naši kokošji farmi sila popularen šport; malicanje malih. Medtem, ko navaden delavec niha med nakupom vinjete in nakupom kruha ter ostalega živeža, se beli medvedi režijo in samo s članstvom v raznih odborih kasirajo mastne cekine. Mi pa naj bomo še veseli, da nam sploh pustijo nakup "zlate" vinjete. Res je za marsikoga vinjeta bolj poceni, kot prejšnje pobiranje cestnine, vendar je njena podražitev samo odraz požrešnosti in nesposobnosti vodstva države. Pa kakšno vladno potovanje manj, kakšen falcon manj, kakšna patria manj, kakšen vladni "uzimovič" več v zaporu, kakšen "črn" objekt manj, ..., pa bo več denarja na računu. Hvala za pozornost.

Hojla Ravnokar v hotelu Epirus v Sarande / Albanija brskam po internetu in ugotavljam, da je tale Lefkada in pot čez Albanijo postala kar prometna s SLO motoristi. Tudi midva imava za cilj ta otok, predvsem pa na poti do tja videti in doživeti kar največ. Za razliko od vaših itinerarjev greva midva ob Jadranu dol in čez Makedonijo in Srbijo nazaj v SLO. Danes sva že tretji dan v Albaniji, en dan sva porabila za 'skok' v notranjost, jutri pa se seliva na Lefkado, kjer ostaneva cca 3-4 dni. Sledi Meteora, ter povratek preko SZ dela Albanije do Ohrida, na Kosovo, itd... Potem bova pa po vsej verjetnosti imela zares zadosti te 'cigajnerije'. Zaenkrat nama gre kar dobro, tudi spanje uspevava najti kar v redu in po zelo solidnih cenah, ceste naju na trenutke še vedno presenetijo tako v + kot v - , na tukajšnji prometni režim pa se pač nikoli ne bom privadil. Upava, da tudi midva najino pot končava tako zadovoljna, kot tisti, ki v zgornjih postih opisujete svoje dogodivščine. Pozdrav iz Albanije Mac

Ja veš kok je če voziš KTM,to vse nekaj ruži pa šklopota tok da mislš ,da bo vsak čas ribnu,če mam pa mal glasnejši izpuh pa tega ne slišm,pa sem bolj miren sploh na Ridah mi to prav pride,da imam mir,drugače me vsi sprašujejo če je bat zagrabl

Hranite v temi in servirajte ohlajeno.....en mrzu in mokr fock tik pred nocjo.

Kaj čes, eni pač mislijo da je fazer picikl... Sam pa sem mnenja da se da z vsakim motorjem dovol dobro peljat po vsaki asfaltirani cesti... Mi gre prav na živce da folk negativno komentira določene poste, če ti ni všeč se obrni in ne beri

Eh nč jezen,jaz ne zamerim kot nekateri Moj ni nepremičnina -_- mam laboratorijskega hrčka v garaž pa na šprikle vsak teden nataknem mandle,se zadnja felga vrti u tri dni

Dovolim piškotke

.... zakaj si pa vidva zdej u šifrah dopisujeta ????? .... pa glih zdej, k je napet ratal .... ps. .... sicer pa še ne vem, na kero stran se bom postavu ....

S pravo tehniko lahko tudi ženska tavelikega Harleya pobere: http://youtu.be/BeLkrPkjimo?t=1m32s

Na enodnevno jest nerad. Biu 4x pa se je vedno kak temen scenarij dogodu. Mogoče tik pred poletjem, ko je dan dolg in topel. Pa drugič, vse kaže na to, da ostajam dol do ponedeljka. Lani sem odpeljal zadnjo 20.okt. tako, da lahko upamo na še kak vikend. :yes:

Takole smo pa letos vlačili s seboj camp-let prikolico, ampak se vidi tudi (kar) nekaj motoristične akcije. Če bi se nam kdo pridružil že med 2. in 13. decembrom, vabljeni! Program

Samo če bi bil zlat za mausa al pa čisto črn za damija. Snecer pa na roza pali.

fočk če se komu da zasukat glavo na desno ali monitor na levo, potem bo ugotovil kaj je zamudil... Celo sm mogu sam poojest

fočk pa neki zlatga je bleščal

Ziher prehiteva čez polno...