Dvorana slavnih

Hojla Ravnokar v hotelu Epirus v Sarande / Albanija brskam po internetu in ugotavljam, da je tale Lefkada in pot čez Albanijo postala kar prometna s SLO motoristi. Tudi midva imava za cilj ta otok, predvsem pa na poti do tja videti in doživeti kar največ. Za razliko od vaših itinerarjev greva midva ob Jadranu dol in čez Makedonijo in Srbijo nazaj v SLO. Danes sva že tretji dan v Albaniji, en dan sva porabila za 'skok' v notranjost, jutri pa se seliva na Lefkado, kjer ostaneva cca 3-4 dni. Sledi Meteora, ter povratek preko SZ dela Albanije do Ohrida, na Kosovo, itd... Potem bova pa po vsej verjetnosti imela zares zadosti te 'cigajnerije'. Zaenkrat nama gre kar dobro, tudi spanje uspevava najti kar v redu in po zelo solidnih cenah, ceste naju na trenutke še vedno presenetijo tako v + kot v - , na tukajšnji prometni režim pa se pač nikoli ne bom privadil. Upava, da tudi midva najino pot končava tako zadovoljna, kot tisti, ki v zgornjih postih opisujete svoje dogodivščine. Pozdrav iz Albanije Mac

kot začetnik sm mel gor tisto kar je blo na motorju..če zdej nazaj pogledam res eno navadno sranje.. sava je kot kaže super guma..tko bo najbrž velal tolk časa dokler ne bo nek "rossi" na prvo zabremzal sred ovinka pa mu bo guma spustila..pol bo pa taka kot ostale gume..eni jo bojo hvalil drugi ne..odvisno od tega kaj so za šankom slišal..

BRAVO NA POGUMU IN POHVALE NA POTOPISU tako tekstopiscu kot fotopaparacu!! Led sta prebila,krst fajn preživela in se fino imela..Lepo je brat take razgibane tekste.. Res vama želim,da bi se nadaljni plani lepo realizirali in glede na to kako zagnana sta,tudi vem,da se vama bodo. Lepi spomini so tisti,ki ti slab dan polepšajo..Nizajta jih čimveč.. :notworthy: :notworthy: :notworthy:

Ob 13h je bil štart,s Pikom 1 in Zivimnorcem smo se dobili v Paviljonu na Brezovci kjer smo odkrili nov prototip BMW motorja,naredili smo prve vohunske posnetke Sam tip na motorju je bil pa čisti pacient :grim Na Ridah smo se pofočkali in na OMW pobrali Damija34,ki je bil za današnji dan naš vodič.Še dobr,drugače bi se jaz pa Pik 1 še zdej kje vozila Ma pa Pik en čudn motor,skoz je bil na pumpi Ne ma spraševat kje sem se vozu ,ker ne vem,v glavnem po Primorskih kolovozih....... to je se mi zdi pred Sinjim Vrhom kjer so se mal starejši otroci veselili No to je blo pa na vrhu Pot nas je vodila čez Kolk..........ja ata Pik bo kmal rabu kakšnega frišnega,al pa scooter :lol: tuki pa smo bo Dami34 povedu Zivnorc pa ne bi bil zivnorc če ne bi bakreno babo od zadaj No to je odspredaj......... :blink: To pa je odzadaj ko je končal :naughty: ja res je sveder No ko se je odmaknil k počitku sem lahko naredu eno To pa je v Ajdovščini ^_^ Dami34 nas je povabil k sebi na suho sadje pravijo da z leti postaneš moder,no ko gledam te svoje prjatle molm,da ne bi bil nikoli star Tud pesku je blo mal nerodn :lol: preden smo se odpravili do Črnega Kala pa še redno vzdrževanje kardanskega sklopa,ja Pik se strogo drži Snecerjevih navodil,brez WD40 nikamor Ker smo bili že tam smo pozdravili še Simplmena in BMWjahačico Pol pa domov čez Rebernice,Ride kjer je stal tintin z inventarno št. Blo prijetno,polno smeha,300km in brez koristnih informacij :lol: Lp jutri pa v Paklenico

Sej na ridah je skoz Z mini zbor...

Yamaha YZ450F (letnik 2011) z novimi grafikami:

Ko človek bere tole temo, ima občutek da se pripravljate na 5 dnevno potovanje po jadranki diujaki, če se mi bo ljubilo vstati zjutraj, boste tut men dal za kofe nekje tam dol

Jesen se bliža in Zivnorc je že moral namontirati drugo značko na Suziko, da se bo lohk še mal po makadami vozu.

sm napisu "skor vsaka". Ne prbiji

ja maš prov,sploh nisem pomislu ,da mejni prehod Dragonja preči Kolpa,moram enkrat iz Petrine dol potegnt z kanujem :lol:

Kaj čes, eni pač mislijo da je fazer picikl... Sam pa sem mnenja da se da z vsakim motorjem dovol dobro peljat po vsaki asfaltirani cesti... Mi gre prav na živce da folk negativno komentira določene poste, če ti ni všeč se obrni in ne beri

Cestitke obema! Fajn berljiv potopis pa fajne slike. Ce bi bla potovanja vedno popolna in bi vedno vse stimao u nulo, ne bi bila pol toliko zanimiva... Meni so moto potovanja ravno zato zanimiva, ko nikoli ne ves kaj te caka naslednji dan so tudi trenutki, ko se pizdis in preklinjas pod celado, pa ti vseeno hodi na smeh ko se spomnis, kje si in kaj pocnes... Dami, to si vsak motorist sam pri sebi zeli da se ne bi po AC dolgocasil, skoda pa je, da tega sefi v sluzbi ponavadi ne razumejo, da bi rad imel kak teden vec na razpolago

Torej, vse skupaj sva prevozila malo več kot 3500km, uživala 10 dni, spoznala nekaj novih ljudi, si malo pobližje ogledalo kulturo drugih držav. Občutki so neverjetni, z mislim sem pa že pri naslednjem letu in novemu podvigu. Na poti ni bilo nekih večjih težav, vse je potekalo tako kot sem si zamislil. Kljub temu da so nekateri mnenja, da je za nekatere škoda potovati z motorjem, lahko rečem da sem neizmerno užival in se zabaval. Maus hvala za napotke, Kmet hvala za malo pomoči okoli motorja, Mare65 hvala za izposojo stranskih torb, ki so namesto v Istri končale v Grčiji Če si prišel z branjem do sem, upam da sem ti vsaj približno lahko opisal kako sem se imel, glede na to da nisem nek strašni pisec. Posti so bili spisani na pamet v enem popoldnevu, torej vsebinsko niso glih dobro popolnjeni in slovnično pravilni lp, mz

MNE Dolomiti :-)

ker je njegova lepo oblikovana tvoja pa ko avtomobilska znucana.. gor dej savo, pa nehej težit..

Ce ze kot zacetnik obcutis razlike med gumami po par kilometrih, svaka cast. :grim

zdj se bom čist vsakič ustavla! ZANALŠČ!

KAWASAKI rules, spet smo zmagal :grim fočk fočk

Se mi ni dalo na sluzbeni pohod, pa sem se sel rajs mal peljat... Startal od doma - Bogensperk - Litija - LJ - Domzale - Kamnik - Kamniska bistrica - Gornji Grad - Radmirje - Mozirje - Sostanj - Velenje - Sempeter - Prebold - Trbovlje - Litija - domu... Prijetnih 250km, mal je blo hladno, pa vseen lustn. Izvir Kamniske bistrice Tle gre pa nas denar - TES

Eni imajo podložko na vrhu: Drugi pa spodaj: Ugani, pri katerih je zagotovo treba sneti odmične?

... jest si recimo o mojimiški mislim vse najboljše. Po njenih postih sodeč je pametna, inteligentna, razumevajoča.... ima smisel za humor... ne deluje mi tečnoba, kot kaže, je prijetna v družbi in še kaj.... ...zato si jo pa ne upam spoznati.....da si mogoče ne pokvarim tega vtisa :P

Pohvalno,da vrzejo ksno orng novo fliko Ja z jozetom greva vrjetn cez Metliko....ce nam cist zbolel,borbam z zdravjem

Pri 50.000 bi jih moral že parkrat prevert, če niso clo že zreli za nastavljanje. Gre se čist za vzdrževanje. Pa kar se tiče puščajoče prirobnice tud čimprej uredi zadevo (poskusi majčkeno pritegnit imbusa, če pa ne bo OK so pa o ringi oz. je kako deformirana), Skratka čez ti vleče fouš luft in se posledično ta cilinder bol greje. Poglej svečko po tem ko nekaj časa lavfa v prostem teku-stavim da je belkasta. Od tukaj tudi nemiren tek mašine, sam sinhronizacija ne bo odpravla zadeve, sam mičkeno boš kompenziral za napako, ki leži drugje. + poglej kaj je z zapiralci na plovčkih vplinjača. Take zadeve najbolš da rihtaš sproti, ker čene znajo pripeljat do drugih problemov. Ni pa to nič strašnega, čist rutinske stvari. Vsi motorji rabjo vzdževanje (razn od najbolgalsnga za šankom ne )

Aaajaaa, u made a funny!?!?!

zato se pa jst sam okol hise vozim.

.... Zeloooooo zeloooooo coooool .... .... res lepo in zanimivo ... :hooray: ps. ... kar se tiče pa vajinih motorističnih stažev, se mi pa zdi tole potovanje skor mal na meji "predrznosti" pomešane z veliko merico poguma ... :hooray: .... vama čestitam ....

Vandrovec, mislim da je lahko vsak motor potovalni motor.... Imam kolega, ki potuje z R1 in mu je čisto kul Kako sva se domenila za pot? Jaz sem hotel obiskat Grčijo, Damjana je bila za, pokazal sem ji pot in jo vprašal če je kul... Glavni cilj je bil Meteora in lefkada vse ostalo pa je bilo splanirano usput... Ubistvu je kul, k noben od naju ne komplicira preveč...

Dan 4: Kanjon Devoli Po klasični trasi iz Struge za Elbasan je potekal prvi del dneva. Cilj je bil makadamsko ogrevanje skozi kanjon Devoli. Vsaj polovico poti (prvih 20 km) albanci rekonstruirajo. Tako je pot precej šodrasta, ampak še vedno prevozna tudi s tourance gumami. Pogojno je lahko problematična druga, lažja polovica poti. Midva sva se vozila po suhi, izredno prašni pudrasti poti. V nalivu se vse skupaj spremeni v blatno, težko prevozno brozgo. Nekje na sredini poti je manjši zaselek katerega "krasijo" nižje ležeči opuščeni vojaški hangarji. Tudi sam center kanjona je poln rovov. Tako da tisti kateri imate malo več raziskovalne žilice, lahko pridete na svoj račun. Na asfalt se pripeljete kakšnih 10 km pred naseljem Maliq, oziroma na mestu opuščenega rudnika. Midva sva nadaljevala v smeri Korc, Erseke, interesantnega Leskovika vse do Peremeta. Spala sva v hotelu Trilon - Kaludhi (Google Earth koordinate: N 40 st. 14'05.01", E 20 st. 21'15.96", tel.: +355 68 231 00 79, ali kontakt njihovega sina na Facebook-u: Dhimiter Lipe). Spanje z zajtrkom 10 €/os. Sobe so urejene in čiste. Trasa dneva Pokrajina med Elbasanom in Gramshem Pred Gramshem Počasi se cesta dviguje nad reko Devoli Že v kanjonu Pogled nazaj proti hangarjem Frigo šiba dalje Že na oni strani. Pot gre stalno gor in dol Počasi se končuje makadam in izboljšuje vreme Idilični Leskovik z znamenito pumpo katero so od zadnjega obiska pošteno renovirali Bunkerji pa še vedno kljubujejo času

To potovanje je bila prava gurmanska pojedina za dušo (bi se lahko reklo). Bilo je veliko dobrih in lepih stvari, pa tudi nekaj neprijetnosti, ampak tako na potovanjih je. Glede na to, da je bilo to prvo tako z motorjem (za oba), je bilo mislim da izpeljano več kot super. ^_^ Slaven je tekst napisal z dušo in srcem, kot sem jaz posnela fotke. Verjetno za najine domače ni bilo to ravno brezskrbno obdobje, a vseeno upam, da nisva povzročila preveč sivih las. Hvala družbi tudi z moje strani za napotke in zabavne sms-je (med potovanjem). LP Damy

Fotke 10. dan: Edina noč, ko se odločiva, da ne bova dala čez šotor prevleke proti dežju - dežuje :jezen. Če me Slaven ne bi zbudil, bi sama verjetno opazila šele ko bi že plavala . Dva upokojenca z baravske z dobrim smislom za humor. Na svojem avtodomu sta imela napisano: Za delati prestara, za umreti premlada, za potovati topfit. Konzerva za penzioniste. Vsekakor sta me nasmejala za dobro jutro Omiš Solun, akvadukt Okoli Splita Trogir (ki je bil meni zelo simpatičen ) Prijazen par iz Koroške Gojišče školjk Primošten Šibeniški most Ta fotka je samo za sline cedit... Vreme je bilo, cesta pa tudi Maslenički most In še malo zadnjih utrinkov na poti domov. ^_^

KTM Duke 125..ni ravno zverina, je pa kr fajn motorček

Fažana pri Puli mi je ostala v prijetnem spominu, nek poseben čar je v tem malem mestu. ...še en utrinek iz tega kraja:

9. dan Podgorica-Lovćen-Dubrovnik-Makarska cca 350km Po malo daljšem spanju pojeva zajtrk, tokrat za spremembo spijem tudi kavo. Damjana je še vedno brez energije in ima moje sindrome prejšnjega dne. Kljub temu se odloči za ogled Lovćena. Šele okoli 11:30 se spokava izpred bloka po ulicah Podgorice proti Cetinju in naprej Lovćenu. Cesta skozi nacionalni park Lovćen je res lepa, temperatura pa iz prevoženega metra v meter pada. Kot zadnje dni, se peljeva brez rokavic, vendar v konice prstov kar dobro zebe. Prehodiva 451 stopnic do mavzoleja črnogorskemu vladarju Petru II. Petroviću Njegošu. Vsaka prehojena stopnica je bila vredna mojega koraka in truda. Z vrha lahko po besedah vodiča, ki je imel zame osebno 5 minutno predavanje, vidiš 80% Črne gore, na eno stran Shkodersko jezero, na drugo Boko Kotarski zaliv, ob lepem vremu pa pogled seže celo do Italije. Neprecenljivo, to si morate pogledati! Damjana se je po tistih stopnicah komaj premikala, čeprav je zatrjevala da je vse vredu. Spustiva se še dol, osedlava motor in šibava proti Tivatu. Cesta na drugo stran je zelo ozka, dol pelje mislim da 25 serpentin, pogled na celoten Boko Kotarski zaliv pa je res fascinanten. Ta pogled naju spremlja kar lep čas in na vsake toliko moram ustavit, da Damjana naredi kakšno fotko. Po spusti v Tivat, plačava trajekt (2eur za motor) in počakava da prečkava na drugo stran. Na trajektu me lokalni motorist opozori na veliko policijskih kontrol proti meji, katerih pa na najino srečo ni bilo. Prečkava mejo in že sva na začetku jadranske magistrale. Predno se zaženeva v vse tiste ovinke, še natankava motor pokadim cigareto in letiva osvajat jadranko. Nad Dubrovnikom se ustaviva, da Damjana pofotka most Dr. Franja Tuđmana, jaz pa ta čas izkoristim za čik pavzo in kavo. Gledava zemljevid in ugotavljava do kam bi se zapeljala tisti dan, ker Damjanino zdravstveno stanje ni najboljše. Rečeva si Split, to je celih 200km, bova videla. Ob drajsanju vseh tistih lepih ovinkov čas mineva zelo hitro in po hitrem postopku se zmrači. Ker na daleč slabo vidim, sploh ponoči, si skušam kar med vožnjo nataknit očala. Ideja je bila zelo ponesrečena, ker sem jih polomil. Zadnjih 30 km pred Makarsko vozim za avtobusom, ker je bilo tako boljee zaradi mojega vida. Ko prispeva v kamp, se prijaviva na recepciji, vhod v kamp pa je zanimivo malo višje od recepcije. Usedeva se na motor, vendar vhod falim, ma saj ni panike, grem do 300 metrov oddaljenega semaforja na vrhu klanca obrnit. Ker sem že zelo utrujen in hočem čimprej postavit šotor, obrnem na sredini klanca. O joj, takoj ko sem motor postavil poševno na cesto, ugotovim da mi ga ne bo ratalo zadržat, tao kar naenkrat naredi BUM. Zgodilo se je, tudi meni je motor prvič padel na tla, z Damjanino pomočjo ga poberem in postavim na tačko. Srčni utrip se je povišal, adrenalin narastel, ampak ko vidim da je z nama in z motorjem vse ok, pospravim tačko motor se mi pa odpelje V vsej tisti panike, ki ga nisem dal v prvo in ko sem dvignil tačko, se je hotel odpeljati. Še dobro da je Damjana opazila kaj se dogaja in sva ga skupaj nekako uspela zadržati pred ponovnim padcem, sledi še en krohot od obeh in postavljanje šotora. Za razliko od prejšnjih dni, postaviva samo spodnji del šotora, češ saj ne bo deževalo. Pa ravno tisti dan je ponoči deževalo in sva mogla sredi noči po dežju navlačit gor še zgornjo plahto. pogled iz Lovćena na Skodersko jezero in Cetinje-skrajno levo Boko Kotarski zaliv iz Lovćena Narodni park Lovćen

7. dan Poležavanje v hotelu in 0km Po premočenem večeru prejšnjega dne, se vstaneva in pregledava opremo. Moji škornji so še vedno polni vode. Odpraviva se na zajtrk, kjer malo pokramljamo s poljskimi prijatelji in si izmenjujemo načrte tega dne. Ob jutranjem zajtrku in smehu, nas vse preseneti kaj drugega kot dež. Spet lije kot iz škafa. Seveda nam podre vse plane in po skupinskem pogovoru, se kar vsi štirje odločimo dan preživeti v hotelu. Ideja mi nikakor ne diši, vožnja v dež pa še manj. In tako se začne prestavljanje iz enega na drugi kavč v hotelu. K sreči imajo WI-Fi in lahko prečekiram celoten Motosvet preko telefona. Določene teme me spravijo v smeh. Damjana, Monika in Andrzej se odločijo za obisk mesta Durrës, mene pa prav nič ni vleklo. Se mi je prejšnji dan zamerila cela Albanija. Medtem ko spet dežuje, se oni sprehajajo po mestu, jaz pa se jim hihitam v objemu kavča na toplem in suhem. Zvečer skupaj pojemo večerjo, spijemo liter vina, midva z Andrzejom vsak dva piva in malo kartamo. Dan je minil presenetljivo hitro in čas je bil za spanec. okusen zrezek v limonini omaki z belim vinom No more wine for you

Fotke 5. dan: Za uspešno prebujanje, skok iz šotora direktno v bazen :grim Pač, sem zelo sladkosnedo bitje Ko se voziš po otoku do plaž, imaš sem in tja občutek, da boš nekomu zapeljal na dvorišče Spotoma si nenamerno ogledava še Vasiliki in ker ne najdeva poti ven, nama na pomoč priskoči prijazen domačin ^_^ Egremni beach Vsak s svoji igračko Ravno pravi valovi in temperatura vode ^_^ Porto Katsiki beach čiliranje Varnost na višku. No, pa saj tudi midva nisva bila dosti boljša

5. dan Kroženje po Lefkasu cca. 130km Večer prej se odločiva, da ta dan ostaneva na Lefkasu in si ogledava otok ter plaže. Po priporočilu prijatelja, ki zadnji dve leti dopustuje na Lefkasu, sem mogel obiskati Egremini beach in Porto Katsiki Beach. Ker je v Grčiji še kar vroče, se nama ne da oblačit kombinezonov in se napraviva v kratke hlače, majico, japanke in odrineva iz kampa. V pekarni (slaščičarni) blizu kampa si privoščiva zajtrk, Damjana pa po petih dneh dobi pravo dozo sladkorja. Bi mogli videti njen izraz na obrazu. Že po 5ih minutah mi je žal da sem v kratkih hlačah. Promet na otoku je pravi teksas, vozijo en čez drugega, ne upoštevajo prometnih ureditev. Glavno prevozno sredstvo so takšni ali drugačni skuterji, čelad ne poznajo, tisti ki jih, pa jih imajo na rokah. Ko prideva iz mesta je situacija boljša, prometa zelo malo, sami ovinki in pihljanje toplega vetra je bilo zelo prijetno. Sem in tja pelje cesta skozi mala mesta in tesne uličice in ne veš, a se boš h komu zapeljal na dvorišče ali si na pravi poti? Najprej je na vrsti obisk Egreminija, ampak ker ni table za zavit desno iz glavne ceste, se odpeljeva naravnost. Ni panike, pogledava si še Vasiliki, ki ni nič posebnega, ter za pot vprašava domačina na enem starem polomljenem motorju. Prijazno nama ponudi pomoč in spremstvo iz mesta. Seveda me je peljal scat v tistih miniaturnih ulicah s tisto svojo frčopelco. Po 20 minutah vožnje najdeva Egremni beach, do katerega najprej pelje "makedam" iz finega prahu. Drevesa okoli izgledajo kot bi bila zasnežena. Plačava parkirnino (za motor 1 eur/dan), parkirava na označeno mesto za motoriste snameva čelade, nato pa VAU. Izza dreves se razprostira pogled na peščeno plažo z nebeško modro vodo. ZAKON! Tiste stopnice, 350 bolj natančno, obdelava kot za šalo in že sva v vodi. Občutek imam da so naju vsi gledali. Kot LOLEK in BOLEK sva bila na plaži, vsak s svojo igračo v rokah, jaz z GoPro, Damjana z Nikonom Po eno urnem čofotanju, se počasi spokava proti Portoju. Še prej pa je bilo treba prehodit 350 stopnic. No, zdaj sem jih preklinjal po 15km ozke in zahtevne ceste, prispeva v Porto Katsiki, kjer naju zopet pričaka lep pogled na peščeno plažo in nebeško modro vodo. Tam se zadrživa kakšno uro ali malo dlje, spet z igračkami v rokah, malo počofotava in čas je bil za povratek v kamp. Čaka naju še približno 60km poti, še zmeraj je vroče, edino pri enem vzponu je bilo res mrzlo za kratke hlače. Pred Lefkado se ustaviva da jo poslikava v celoti, potem pa še enkrat na gyros in v kamp spat. Ta dan je bil prav prijeten za sprostitev in kopanje na obalah toplega Jonskega morja. Obala v Vasilikiju Egremni beach Porto Katsiki beach mesto Lefkada

3. dan Ohrid-Sv. Naum-Bitola-Kozani-Kalampaka cca 340km Kljub temu, da sva mogoče planirala na Ohridu ostati še en dan, se zjutraj samo pogledava in veva koliko je ura. Vsa tista umazanija je naju odvrnila od te ideje. Za zajtrk si privoščiva štručke in suh narezek iz bližnje trgovine. Brez obiranja pospraviva šotor, se oblečeva v kombinezon in hitiva proti izhodu. Med plačevanjem na recepciji v sebi kar malo kolnem, da je to vseeno preveč. Ker si je Damjana želela ogledati Sv. Naum, ne greva takoj proti Resenu, temveč na skrajni jug jezera proti meji z Albanijo. Tam se sprehodiva do samostana, narediva par fotk, jaz kupim nekaj drobnarij za spomin, baterije za foto aparat in pot naju že kliče proti Prespanskemu jezeru. Zavijeva v nacionalni park Galičica, kjer mi cesta naredi tak nasmeh, da ga ušesa komaj zadržujejo Cesta v klanec z dobrim asfaltom in lepimi ovinki je naravnost odlična. Ni mi žal za to, da sem poslušal Damjano in šel po tej poti (če bi bil sam, bi se odločil za drugo). Vseskozi se odpira čudovit pogled na Ohridsko jezero, Sv. Naum, Albanijo in cesto pod nama. Od vsega navdušenja bi šel kar dvakrat gor in dol. Na vrhu parka se malo pofotkava, potem pa cesta na dol proti Prespanskemu jezeru hitro izniči nasmešek. Cesta je katastrofa, luknja pri luknji, kot švicarski sir, mogoče še bolj naluknjana. Ampak, saj sem na dopustu, zakaj bi se sekiral zaradi ene luknjaste ceste. Kaj kmalu pred sabo zagledava Prespansko jezero, v daljavi Grčijo in Albanijo. Ugotoviva da tam zelo dobro uspevajo jabolka, ker ima vsaka hiša čez cesto svoj ogromen sadovnjak jabolk. Se mi zdi, da tista rdeča barva jabolk, kar kliče pridi, uberi me, pojej me. Ker sva poštena, tega seveda ne storiva, čeprav priznam, da sva razmišljala o tem, samo nikoli ne veš kje čaka kak makedonec s sekiro. Cesta proti Bitoli je bila čisto prazna, zato se voziva kar po drugem pasu, tako malo za šalo. Ustaviva se na petrolu kjer je bilo parkiranih ogromno motoristov. Tam spoznava par iz Slovenije, ki živi v Makedoniji in sta se pravkar vrnila iz Anglije (tip je gor kupil Triumpha in se pripeljal dol). Izmenjamo si par besed, vendar sva se midva mogla počasi odpravit. V centru Bitole skočiva na eno pico (imajo okus za pice). Prvič vklopim navigacijo na telefonu in vnesem koordinate od kempa v Kalampaki (Snecer hvala za priporočilo). Hitro sva na meji z Grčijo in navigacija mi zelo pomaga pri vijuganju med ulicami v vasici Niki. Sledi še krajša serija ovinkov, potem pa dolgočasna ravnina, kot bi bil na avtocesti. Med vožnjo se pogovarjam kar sam s sabo, ker Damjana zadaj tako ali tako nič ne sliši, vpit se mi pa ne da. Po približno treh urah, mi začne zmanjkovati baterije na telefonu, jaz pa 1500km od doma nimam pojma kje sem, do kempa pa še daleč. Ustaviva se v restavraciji, spijeva kavo in delno napolneva baterijo. Ker so Grki eno uro pred nami, naju zelo hitro ujame tema. Pismo, pa glih pred 35km ovinkasto cesto. Po temi že v Sloveniji ne maram vozit, zato mi ni bilo glih najbolj prijetno na tisti osamljeni cesti sredi ničesar v temi vijugat. Na vsake toliko se mimo pripelje avto, drugače pa si cesto lastiva samo midva (res škoda ker je bilo temno). Navigacija naju pripelje točno pred vhod kempa. Prenočišče je stalo 18 EUR za obe osebi. Hitro pod tuš in v ČISTE sanitarije potem pa na pivo in večerjo. Sv. Naum

2. dan Niš-Leskovac-Vranje-Tetovo-Gostivar-Ohrid cca 400km Za zajtrk si privoščiva sirov burek in pico iz bližnje pekarne. Kar hitro se odpraviva v smeri proti Ohridu. Spet malo na AC mimo Leskovca (vam povem, tam že če se mimo pelješ dišijo leskovačke pleskavice :grim ), proti meji z Makedonijo. Pogled iz avtoceste proti Vranju naju privabi na hiter ogled mesta. Ubistvu nič posebnega, vse kar je zanimivo je to, da se peljejo z avtomobili ki pri nas verjetno še za odpad nebi bili dobri. Na OMWju spijeva kavo in čaj in že sva na poti proti meji z Makedonijo. Pred Skopjem namerno zavijeva v center mesta in se izogneva obvoznici. Zapeljeva se po glavni ulici skozi Skopje in pogled ni prav lep. Povsod ljudje ki fehtajo, umazanija na vsakem koraku, vidi se da so še dosti let za nami. Ne predstavljam si, da bi mogel tam živeti! Po hitrem postopku se odpeljeva ven iz mesta, proti AC (zame osebno bolj hitra cesta kot kaj drugega). Pri Gostivarju se hitra cesta konča in tam se začnejo pravi užitki za motorista. Cesta v dokaj solidnem stanju, na vsake toliko preseneti kakšna luknja, ovinki lepi in pregledni. Prične se vzpenjanje mimo Mavrovega jezera proti Kičevemu. Na vrhu natankava in začne se spust proti Ohridu in jezeru. V mestu Ohrid, se ustaviva in greva na pozno kosilo. Ravno v tistem času je bil tam nek moto zbor in vsak ki je prišel mimo, je navijal v obrate. Natakar nama priporoči specialiteto imenovano Čičova tava z pol kile mesa in nekakšno omako. MLJASK! Tako dobra je bila, sam mislim da se je malo zmotil in je bilo vse skupaj pol kile Vprašava ga za kakšen soliden kemp v bližini jezera in hitro dobiva odgovor "idite u drugi kemp kraj ceste, prvi nevalja a drugi je pravi za vas". Vsa nasmejana po dobri pojedini, greva proti kempu, katerega z lahkoto najdeva. Na recepciji pa nasmešek, prenočišče za dve osebi, šotor in motor zgolj 12 EUR. V sebi si mislim da bom kar tukaj ostal, ker je toliko poceni. Za postavitev šotora, najdeva verjetno najboljši plac v kempu in se čudiva, zakaj ga ni še nihče izkoristil. Kmalu ugotoviva zakaj je temu tako, nikjer ne moreš klina zabiti v zemljo več kot do polovice zaradi kamnov. Po polurnem poizkušanju, mi počasi začnejo najedati živčki in imam vsega dovolj. Tukaj pride na vrsto Damjana in prav mojstrsko reši težavo, en štrik zaveže za motor, drugega za drevo tretjega pa kamen in potem pričneva molit, da ponoči ne bo pihalo. Odpravim se na WC in potem šok. Če sem bil na recepciji ves nasmejan, tukaj dobim skoraj solzne oči. Toalete usrane do amena, vode po tleh vsaj 3 cm, kopalna kad ni bela temveč črna, wc papirja ne poznajo. Res groza! Očitno smo preveč navajeni na kempe v Sloveniji in Hrvaški, ki so zelo solidno urejeni. Makedonci zgleda ne poznajo besede turizem (da ne bom delal krivice, vsaj v tem kempu je niso). Zvečer ugotoviva, da je cena 12 eur bistveno preveč za to kar sva dobila. Utrujena od vožnje in postavljanja šotora, se odpraviva spat. Čičova tava

Fotke 1. dan: Polno natovorjena in seveda same najbolj nujne stvari :grim Ima se, može se Hostel Aurora, Niš. Ni zajtrka, je pa garaža

Med fentanmi in frisnimi gumami je precej precej vecja razlika kot med razlicnimi novimi. Lahko pa se na to temo doktorira. Je zabavno brat. Razturajte dalje!

Pik res je, glede na to da sem še frišni začetnik, sem rabil kar nekaj poguma.... Ampak ko sem prvi dan odfural, je bila zadeva takoj lažja in pozabiš na vse ostalo :grim ps. Hvala

ne boš verjel , vsak dan se še prav extra dodatno izobražujeva

Bolj sour

Eh nč jezen,jaz ne zamerim kot nekateri Moj ni nepremičnina -_- mam laboratorijskega hrčka v garaž pa na šprikle vsak teden nataknem mandle,se zadnja felga vrti u tri dni

No za soboto sem dobil zamenjavo,se vidimo v Paklenici

Ja, in ko jo je treba uporabit, ugotoviš, da je ta minimum hudičevo premalo že za manjše poškodbe, kaj šele če poči pošteno. Od takrat dalje je v kombiju oz doma en tavelik kufer robe, pa še kaj manjka. Da lahko vsaj koga za silo poflikaš in poštimaš če se že kaj zgodi.

6.dan Lefkas-Igoumenitsa-Sarandë-Vlorë-Durrës cca 460km Ta dan se zbudiva spočita in naspana, saj sva prejšnji dan samo lenarila. Ker naju čaka dolga pot, se iz kampa odpraviva že ob 7:30 zjutraj. Spet se peljeva po cesti ki sva jo prevozila 2 dni prej, tokrat v kontra smer in ne boste verjeli, še vedno je zelo dolgočasna, sama ravnina. V Igoumenitsi vidim trajekt ki pelje v Trst, bodisi v Benetke in porodi se mi misel, kaj pa če greva na trajekt in domov? Ma ne, Albanijo je treba videt! Angleži bi rekli, it`s a must! Malo pred mejo napojiva sintisajzer, možakarja vprašava za pot do meje in šibava. Na poti srečava tri motoriste iz Nemčije, ki se nama zelo hitro oddaljijo. Midva sva na dopustu in se nama pač nikamor ne mudi. Na meji malo gužve saj poteka nepotrebna birokracija.Z italijnaskim parom na motorju si izmenjamo nekaj besed, ker ne obvladata nobenega drugega jezika kot makaronščine se sporazumevamo bolj z rokami. Po kratkem čakanju sva že v Albaniji, seveda se je bilo najprej treba fotkati ob njihovi tabli. Oba sva bila videti srečna in zadovoljna takrat, čeprav so se ob vstopu v Albanijo začele težave, le da midva tega nisva vedela. Po kratkem pregledu dokumentov se odpeljeva tej neraziskani deželi naproti. Temni oblaki v daljavi niso obetali nič kaj dobrega, pa se nama je vseeno uspelo izognit dežju. Po kratkem času prispeva v Sarandë. Na prvem križišču mi en možakar moli pod nos tablo z napisom HOTEL. Ko mu odkimam se kar udari po čelu. Narediva častni krog, Damjana kar z motorja naredi par fotk, zamenjava denar in se napotiva naprej. Kot je za mene značilno, se v mestu malce izgubiva. Problem je v tem, ker nihče ne govori angleško, oz bolj slabo. Kljub vsemu se uspeva vključit na pravo cesto proti Vlorë-ju, če bi temu lahko rekli cesta. Luknja pri luknji, kar naenkrat zmanjka asfalta in se pelješ po blatu, sredi ceste kupi peska, ob cesti krave. Če je bil na Lefkasu teksas, je tukaj prava indija koromandija. Cesta se počasi dviga v višave, z vsakim premaganim metrom nadmorske višine, se mi zdi da se situacija izboljšuje. Seveda, prometa je zelo malo, cesta nekoliko boljša, edino mraz in megla malo najedata. Kljub vsemu je počutje odlično, začetna navdušenost od vstopa v Albanijo ne popušča. Po spustu nazaj na normalno nadmorsko višino, se odločiva za kosilo v restavraciji ob cesti. Zraven se parkira par iz Poljske, ki naju prijazno povabi za svojo mizo. Pred kratkim sta se poročila in sta šla z avtom na medene tedne do Istanbula in nazaj! Obožujem take ljudi, ki niso za 14 dni ležanja na eni in isti plaži nekje daleč stran od svoje domovine. Carja sta, ni kaj. Andrzej mi da koordinate od hotela v Durresu kamor sta bila namenjena, zato se z Damjano tudi midva odločiva za isti hotel. Počasi se odpravimo naprej, no onadva malo hitreje kot midva. Še kar se izgublja ovinek za ovinkom, luknja za luknjo, krava za kravo, itd. Na najini levi naju skozi celo pot spremlja Albanska obala. Prispeva v mesto Vlorë. Tam se začne veselica, vozniki so pravi indijanci, prometnih znakov ni, semaforjev še manj, brezglavo vijuganje po cesti, ustavljanje sredi ceste, hupanje vsepovsod, skratka, zakon močnejšega. Tukaj me je bilo res strah. Navigacija me pelje kar naravnost skozi Vlore in kar naenkrat iz glavne mestne ceste (že ta je bolj boga), le ta preide v kup lukenj in makedama. Enkrat tako zelo poči da sem se ustrašil, da mi je pol motorja odpadlo. Pričnejo padati prve kaplje in zato navlečeva nase dežjake, takoj po 2kmjih naju malo napere ampak nič hujšega. Ko se končno iz tiste stranske in zanič ceste uključiva na njihovo "HIGHWAY". Za začetek naju preseneti konjska vprega na hitri cesti, vam pravim indijanci da jih ni večjih. Nato pa sledi pogled proti Durrësu. Vse temno in črno, pogled za zbit moralo na ničlo. Omejitev je 80 km/h, jaz ga žagam 140-150, da bom čimprej v hotelu. Približno 30 km pred Durrësom pa se začne prava nočna mora. Ulije se kot iz škafa, po takem dežju jaz iz stanovanja nebi šel z dežnikom, kaj šele da bi sedel na motorju. Pere naju kot cucka, na cesto se ni videl niti 5 metrov, za nameček pa še na vsake 300 metrov luža na cesti, da motor kar popleše. Ustavim na petrolu in vprašam Damjano kaj misli, kaj naresti? Dobim najhujši možni odgovor, greva do Durrësa. No pa greva naprej, strah me je kot malega otroka, vklopim 4 žmigavce da bi me albanski indijanci videli. Mimo padajo kot za šalo medtem ko jaz vozim komaj 50 km/h. Kaj vse bi v tistem trenutku dal za možakarja iz Sarrandë s tablo HOTEL v rokah. Tolažim se da bo deževje hitro mimo, ampak se mi zdi, da je bilo iz minute v minuto hujše. Ustavim na naslednjem petrolu, spet povprašam za mnenje in predlagam hotel, ampak Damjana bi šla do Durrësa. Pismo, bogu iza nogu, med indijanci na cesti, ob totalnem nalivu jaz rinem na njihovo hitro cesto s konjskimi vpregami Da pa bo zadeva malo težja, mi točno 20km pred hotel začne pojenjati baterija na telefonu in z njo navigacija. Hvala Bog, zakaj preizkušaš mene in moje živčke se sprašujem? Ustaviva na petrolu, kjer ponižno prosiva za polnjenje baterije. Uslužbenca nama ustrežeta, bila sta zelo prijazna, mljaši od njiju pa je še lepo govoril angleško. Tam vedriva celo uro in se zmrzujeva. Predno se odpraviva naprej, se pripelje neka stara kripa s 5imi cigoti notri. Nič nimam proti ciganom, vendar teh me je bilo strah. Hitro zakurblam motor in letiva naprej v temo. Cesta spet zjahana do konca, sredi ulice pa bazen vode, ki se raztega skozi celo ulico. Tudi to bom obdelal si rečem, vsaj dež je ponehal. Po pol urce pripeljeva do hotela, vendar od utrujenosti falim cesto in se moram vrnit 12km nazaj obrnit. Ko prideva do hotela pa naslednji šok. Jaz ves vesel da se bom končno razpakiral, Damjana pa mrtvo hladno reče " to ni ta hotel za katerega sta nam prijatelja iz Poljske rekla". Hitro najdeva pravi hotel in zberem še toliko moči, da se izpogajam za malo nižjo ceno. Namesto 35 eur za nočitev z zajtrkom za dve osebi, plačava 30 EUR. S presenečenimi prijatelji iz Poljske (da sva se v takem nalivu pripeljala tja), spijemo pivo in greva spat. Ta dan je bil zame osebno najtežji na dopustu. Priznam, zadnjih 35-40km me je bilo strašansko strah za življenje.

No pa še ena umazana... Tole je iz enduro relija v Romuniji na katerega smo se udeležili 3 leta nazaj. Dogodek se imenuje Enduromanija (http://www.enduromania.net/en/index.php?id=53) Gre za vztrajnostno - orientacijski reli po območju velikem za cca tretjino Slovenije. Dobiš 80 koordinat in naj bi jih osvojil čimveč v 5 dneh tekmovanja. (vsak checkpoint pa je točkovan glede na oddaljenost, zahtevnost terena in orientacijsko zahtevnost) Aha pa Slovensko-Češka ekipa je končala na tretjem mestu Iskanje enega od checkpointov:

Imam avtoservisno delavnico v Mariboru, nudim servisiranje vašega vozila po cenah ki dejansko na manjšo količino meni prinašajo zgubo! Naprimer: menjava olja+oljnega filtra 15€ Avtodiagnostični pregled vašega vozila:20€ Veliki servisi od jermenov do ostalega že od:60€ odvisno od vozila... Za redne stranke seveda tudi popust pri akupu nadomestnega dela vse do 30%.... CHIP TUNING vašega vozila že za:100€ Pa vam nekaj povem za ene je še to predrago...HVALA LEPA za dobrote.... Bolj si dober in pošten slabše je...tak daleč smo danes prišli v tej recesiji....