Dvorana slavnih

Hojla Ravnokar v hotelu Epirus v Sarande / Albanija brskam po internetu in ugotavljam, da je tale Lefkada in pot čez Albanijo postala kar prometna s SLO motoristi. Tudi midva imava za cilj ta otok, predvsem pa na poti do tja videti in doživeti kar največ. Za razliko od vaših itinerarjev greva midva ob Jadranu dol in čez Makedonijo in Srbijo nazaj v SLO. Danes sva že tretji dan v Albaniji, en dan sva porabila za 'skok' v notranjost, jutri pa se seliva na Lefkado, kjer ostaneva cca 3-4 dni. Sledi Meteora, ter povratek preko SZ dela Albanije do Ohrida, na Kosovo, itd... Potem bova pa po vsej verjetnosti imela zares zadosti te 'cigajnerije'. Zaenkrat nama gre kar dobro, tudi spanje uspevava najti kar v redu in po zelo solidnih cenah, ceste naju na trenutke še vedno presenetijo tako v + kot v - , na tukajšnji prometni režim pa se pač nikoli ne bom privadil. Upava, da tudi midva najino pot končava tako zadovoljna, kot tisti, ki v zgornjih postih opisujete svoje dogodivščine. Pozdrav iz Albanije Mac

kot začetnik sm mel gor tisto kar je blo na motorju..če zdej nazaj pogledam res eno navadno sranje.. sava je kot kaže super guma..tko bo najbrž velal tolk časa dokler ne bo nek "rossi" na prvo zabremzal sred ovinka pa mu bo guma spustila..pol bo pa taka kot ostale gume..eni jo bojo hvalil drugi ne..odvisno od tega kaj so za šankom slišal..

BRAVO NA POGUMU IN POHVALE NA POTOPISU tako tekstopiscu kot fotopaparacu!! Led sta prebila,krst fajn preživela in se fino imela..Lepo je brat take razgibane tekste.. Res vama želim,da bi se nadaljni plani lepo realizirali in glede na to kako zagnana sta,tudi vem,da se vama bodo. Lepi spomini so tisti,ki ti slab dan polepšajo..Nizajta jih čimveč.. :notworthy: :notworthy: :notworthy:

Ob 13h je bil štart,s Pikom 1 in Zivimnorcem smo se dobili v Paviljonu na Brezovci kjer smo odkrili nov prototip BMW motorja,naredili smo prve vohunske posnetke Sam tip na motorju je bil pa čisti pacient :grim Na Ridah smo se pofočkali in na OMW pobrali Damija34,ki je bil za današnji dan naš vodič.Še dobr,drugače bi se jaz pa Pik 1 še zdej kje vozila Ma pa Pik en čudn motor,skoz je bil na pumpi Ne ma spraševat kje sem se vozu ,ker ne vem,v glavnem po Primorskih kolovozih....... to je se mi zdi pred Sinjim Vrhom kjer so se mal starejši otroci veselili No to je blo pa na vrhu Pot nas je vodila čez Kolk..........ja ata Pik bo kmal rabu kakšnega frišnega,al pa scooter :lol: tuki pa smo bo Dami34 povedu Zivnorc pa ne bi bil zivnorc če ne bi bakreno babo od zadaj No to je odspredaj......... :blink: To pa je odzadaj ko je končal :naughty: ja res je sveder No ko se je odmaknil k počitku sem lahko naredu eno To pa je v Ajdovščini ^_^ Dami34 nas je povabil k sebi na suho sadje pravijo da z leti postaneš moder,no ko gledam te svoje prjatle molm,da ne bi bil nikoli star Tud pesku je blo mal nerodn :lol: preden smo se odpravili do Črnega Kala pa še redno vzdrževanje kardanskega sklopa,ja Pik se strogo drži Snecerjevih navodil,brez WD40 nikamor Ker smo bili že tam smo pozdravili še Simplmena in BMWjahačico Pol pa domov čez Rebernice,Ride kjer je stal tintin z inventarno št. Blo prijetno,polno smeha,300km in brez koristnih informacij :lol: Lp jutri pa v Paklenico

Sej na ridah je skoz Z mini zbor...

Yamaha YZ450F (letnik 2011) z novimi grafikami:

Ko človek bere tole temo, ima občutek da se pripravljate na 5 dnevno potovanje po jadranki diujaki, če se mi bo ljubilo vstati zjutraj, boste tut men dal za kofe nekje tam dol

Jesen se bliža in Zivnorc je že moral namontirati drugo značko na Suziko, da se bo lohk še mal po makadami vozu.

sm napisu "skor vsaka". Ne prbiji

ja maš prov,sploh nisem pomislu ,da mejni prehod Dragonja preči Kolpa,moram enkrat iz Petrine dol potegnt z kanujem :lol:

Kaj čes, eni pač mislijo da je fazer picikl... Sam pa sem mnenja da se da z vsakim motorjem dovol dobro peljat po vsaki asfaltirani cesti... Mi gre prav na živce da folk negativno komentira določene poste, če ti ni všeč se obrni in ne beri

Cestitke obema! Fajn berljiv potopis pa fajne slike. Ce bi bla potovanja vedno popolna in bi vedno vse stimao u nulo, ne bi bila pol toliko zanimiva... Meni so moto potovanja ravno zato zanimiva, ko nikoli ne ves kaj te caka naslednji dan so tudi trenutki, ko se pizdis in preklinjas pod celado, pa ti vseeno hodi na smeh ko se spomnis, kje si in kaj pocnes... Dami, to si vsak motorist sam pri sebi zeli da se ne bi po AC dolgocasil, skoda pa je, da tega sefi v sluzbi ponavadi ne razumejo, da bi rad imel kak teden vec na razpolago

Torej, vse skupaj sva prevozila malo več kot 3500km, uživala 10 dni, spoznala nekaj novih ljudi, si malo pobližje ogledalo kulturo drugih držav. Občutki so neverjetni, z mislim sem pa že pri naslednjem letu in novemu podvigu. Na poti ni bilo nekih večjih težav, vse je potekalo tako kot sem si zamislil. Kljub temu da so nekateri mnenja, da je za nekatere škoda potovati z motorjem, lahko rečem da sem neizmerno užival in se zabaval. Maus hvala za napotke, Kmet hvala za malo pomoči okoli motorja, Mare65 hvala za izposojo stranskih torb, ki so namesto v Istri končale v Grčiji Če si prišel z branjem do sem, upam da sem ti vsaj približno lahko opisal kako sem se imel, glede na to da nisem nek strašni pisec. Posti so bili spisani na pamet v enem popoldnevu, torej vsebinsko niso glih dobro popolnjeni in slovnično pravilni lp, mz

MNE Dolomiti :-)

ker je njegova lepo oblikovana tvoja pa ko avtomobilska znucana.. gor dej savo, pa nehej težit..

Ce ze kot zacetnik obcutis razlike med gumami po par kilometrih, svaka cast. :grim

zdj se bom čist vsakič ustavla! ZANALŠČ!

KAWASAKI rules, spet smo zmagal :grim fočk fočk

Se mi ni dalo na sluzbeni pohod, pa sem se sel rajs mal peljat... Startal od doma - Bogensperk - Litija - LJ - Domzale - Kamnik - Kamniska bistrica - Gornji Grad - Radmirje - Mozirje - Sostanj - Velenje - Sempeter - Prebold - Trbovlje - Litija - domu... Prijetnih 250km, mal je blo hladno, pa vseen lustn. Izvir Kamniske bistrice Tle gre pa nas denar - TES

Eni imajo podložko na vrhu: Drugi pa spodaj: Ugani, pri katerih je zagotovo treba sneti odmične?

... jest si recimo o mojimiški mislim vse najboljše. Po njenih postih sodeč je pametna, inteligentna, razumevajoča.... ima smisel za humor... ne deluje mi tečnoba, kot kaže, je prijetna v družbi in še kaj.... ...zato si jo pa ne upam spoznati.....da si mogoče ne pokvarim tega vtisa :P

Pohvalno,da vrzejo ksno orng novo fliko Ja z jozetom greva vrjetn cez Metliko....ce nam cist zbolel,borbam z zdravjem

Pri 50.000 bi jih moral že parkrat prevert, če niso clo že zreli za nastavljanje. Gre se čist za vzdrževanje. Pa kar se tiče puščajoče prirobnice tud čimprej uredi zadevo (poskusi majčkeno pritegnit imbusa, če pa ne bo OK so pa o ringi oz. je kako deformirana), Skratka čez ti vleče fouš luft in se posledično ta cilinder bol greje. Poglej svečko po tem ko nekaj časa lavfa v prostem teku-stavim da je belkasta. Od tukaj tudi nemiren tek mašine, sam sinhronizacija ne bo odpravla zadeve, sam mičkeno boš kompenziral za napako, ki leži drugje. + poglej kaj je z zapiralci na plovčkih vplinjača. Take zadeve najbolš da rihtaš sproti, ker čene znajo pripeljat do drugih problemov. Ni pa to nič strašnega, čist rutinske stvari. Vsi motorji rabjo vzdževanje (razn od najbolgalsnga za šankom ne )

Aaajaaa, u made a funny!?!?!

zato se pa jst sam okol hise vozim.

.... Zeloooooo zeloooooo coooool .... .... res lepo in zanimivo ... :hooray: ps. ... kar se tiče pa vajinih motorističnih stažev, se mi pa zdi tole potovanje skor mal na meji "predrznosti" pomešane z veliko merico poguma ... :hooray: .... vama čestitam ....

Vandrovec, mislim da je lahko vsak motor potovalni motor.... Imam kolega, ki potuje z R1 in mu je čisto kul Kako sva se domenila za pot? Jaz sem hotel obiskat Grčijo, Damjana je bila za, pokazal sem ji pot in jo vprašal če je kul... Glavni cilj je bil Meteora in lefkada vse ostalo pa je bilo splanirano usput... Ubistvu je kul, k noben od naju ne komplicira preveč...

Dan 4: Kanjon Devoli Po klasični trasi iz Struge za Elbasan je potekal prvi del dneva. Cilj je bil makadamsko ogrevanje skozi kanjon Devoli. Vsaj polovico poti (prvih 20 km) albanci rekonstruirajo. Tako je pot precej šodrasta, ampak še vedno prevozna tudi s tourance gumami. Pogojno je lahko problematična druga, lažja polovica poti. Midva sva se vozila po suhi, izredno prašni pudrasti poti. V nalivu se vse skupaj spremeni v blatno, težko prevozno brozgo. Nekje na sredini poti je manjši zaselek katerega "krasijo" nižje ležeči opuščeni vojaški hangarji. Tudi sam center kanjona je poln rovov. Tako da tisti kateri imate malo več raziskovalne žilice, lahko pridete na svoj račun. Na asfalt se pripeljete kakšnih 10 km pred naseljem Maliq, oziroma na mestu opuščenega rudnika. Midva sva nadaljevala v smeri Korc, Erseke, interesantnega Leskovika vse do Peremeta. Spala sva v hotelu Trilon - Kaludhi (Google Earth koordinate: N 40 st. 14'05.01", E 20 st. 21'15.96", tel.: +355 68 231 00 79, ali kontakt njihovega sina na Facebook-u: Dhimiter Lipe). Spanje z zajtrkom 10 €/os. Sobe so urejene in čiste. Trasa dneva Pokrajina med Elbasanom in Gramshem Pred Gramshem Počasi se cesta dviguje nad reko Devoli Že v kanjonu Pogled nazaj proti hangarjem Frigo šiba dalje Že na oni strani. Pot gre stalno gor in dol Počasi se končuje makadam in izboljšuje vreme Idilični Leskovik z znamenito pumpo katero so od zadnjega obiska pošteno renovirali Bunkerji pa še vedno kljubujejo času

To potovanje je bila prava gurmanska pojedina za dušo (bi se lahko reklo). Bilo je veliko dobrih in lepih stvari, pa tudi nekaj neprijetnosti, ampak tako na potovanjih je. Glede na to, da je bilo to prvo tako z motorjem (za oba), je bilo mislim da izpeljano več kot super. ^_^ Slaven je tekst napisal z dušo in srcem, kot sem jaz posnela fotke. Verjetno za najine domače ni bilo to ravno brezskrbno obdobje, a vseeno upam, da nisva povzročila preveč sivih las. Hvala družbi tudi z moje strani za napotke in zabavne sms-je (med potovanjem). LP Damy

Fotke 10. dan: Edina noč, ko se odločiva, da ne bova dala čez šotor prevleke proti dežju - dežuje :jezen. Če me Slaven ne bi zbudil, bi sama verjetno opazila šele ko bi že plavala . Dva upokojenca z baravske z dobrim smislom za humor. Na svojem avtodomu sta imela napisano: Za delati prestara, za umreti premlada, za potovati topfit. Konzerva za penzioniste. Vsekakor sta me nasmejala za dobro jutro Omiš Solun, akvadukt Okoli Splita Trogir (ki je bil meni zelo simpatičen ) Prijazen par iz Koroške Gojišče školjk Primošten Šibeniški most Ta fotka je samo za sline cedit... Vreme je bilo, cesta pa tudi Maslenički most In še malo zadnjih utrinkov na poti domov. ^_^

KTM Duke 125..ni ravno zverina, je pa kr fajn motorček

Fažana pri Puli mi je ostala v prijetnem spominu, nek poseben čar je v tem malem mestu. ...še en utrinek iz tega kraja:

9. dan Podgorica-Lovćen-Dubrovnik-Makarska cca 350km Po malo daljšem spanju pojeva zajtrk, tokrat za spremembo spijem tudi kavo. Damjana je še vedno brez energije in ima moje sindrome prejšnjega dne. Kljub temu se odloči za ogled Lovćena. Šele okoli 11:30 se spokava izpred bloka po ulicah Podgorice proti Cetinju in naprej Lovćenu. Cesta skozi nacionalni park Lovćen je res lepa, temperatura pa iz prevoženega metra v meter pada. Kot zadnje dni, se peljeva brez rokavic, vendar v konice prstov kar dobro zebe. Prehodiva 451 stopnic do mavzoleja črnogorskemu vladarju Petru II. Petroviću Njegošu. Vsaka prehojena stopnica je bila vredna mojega koraka in truda. Z vrha lahko po besedah vodiča, ki je imel zame osebno 5 minutno predavanje, vidiš 80% Črne gore, na eno stran Shkodersko jezero, na drugo Boko Kotarski zaliv, ob lepem vremu pa pogled seže celo do Italije. Neprecenljivo, to si morate pogledati! Damjana se je po tistih stopnicah komaj premikala, čeprav je zatrjevala da je vse vredu. Spustiva se še dol, osedlava motor in šibava proti Tivatu. Cesta na drugo stran je zelo ozka, dol pelje mislim da 25 serpentin, pogled na celoten Boko Kotarski zaliv pa je res fascinanten. Ta pogled naju spremlja kar lep čas in na vsake toliko moram ustavit, da Damjana naredi kakšno fotko. Po spusti v Tivat, plačava trajekt (2eur za motor) in počakava da prečkava na drugo stran. Na trajektu me lokalni motorist opozori na veliko policijskih kontrol proti meji, katerih pa na najino srečo ni bilo. Prečkava mejo in že sva na začetku jadranske magistrale. Predno se zaženeva v vse tiste ovinke, še natankava motor pokadim cigareto in letiva osvajat jadranko. Nad Dubrovnikom se ustaviva, da Damjana pofotka most Dr. Franja Tuđmana, jaz pa ta čas izkoristim za čik pavzo in kavo. Gledava zemljevid in ugotavljava do kam bi se zapeljala tisti dan, ker Damjanino zdravstveno stanje ni najboljše. Rečeva si Split, to je celih 200km, bova videla. Ob drajsanju vseh tistih lepih ovinkov čas mineva zelo hitro in po hitrem postopku se zmrači. Ker na daleč slabo vidim, sploh ponoči, si skušam kar med vožnjo nataknit očala. Ideja je bila zelo ponesrečena, ker sem jih polomil. Zadnjih 30 km pred Makarsko vozim za avtobusom, ker je bilo tako boljee zaradi mojega vida. Ko prispeva v kamp, se prijaviva na recepciji, vhod v kamp pa je zanimivo malo višje od recepcije. Usedeva se na motor, vendar vhod falim, ma saj ni panike, grem do 300 metrov oddaljenega semaforja na vrhu klanca obrnit. Ker sem že zelo utrujen in hočem čimprej postavit šotor, obrnem na sredini klanca. O joj, takoj ko sem motor postavil poševno na cesto, ugotovim da mi ga ne bo ratalo zadržat, tao kar naenkrat naredi BUM. Zgodilo se je, tudi meni je motor prvič padel na tla, z Damjanino pomočjo ga poberem in postavim na tačko. Srčni utrip se je povišal, adrenalin narastel, ampak ko vidim da je z nama in z motorjem vse ok, pospravim tačko motor se mi pa odpelje V vsej tisti panike, ki ga nisem dal v prvo in ko sem dvignil tačko, se je hotel odpeljati. Še dobro da je Damjana opazila kaj se dogaja in sva ga skupaj nekako uspela zadržati pred ponovnim padcem, sledi še en krohot od obeh in postavljanje šotora. Za razliko od prejšnjih dni, postaviva samo spodnji del šotora, češ saj ne bo deževalo. Pa ravno tisti dan je ponoči deževalo in sva mogla sredi noči po dežju navlačit gor še zgornjo plahto. pogled iz Lovćena na Skodersko jezero in Cetinje-skrajno levo Boko Kotarski zaliv iz Lovćena Narodni park Lovćen

7. dan Poležavanje v hotelu in 0km Po premočenem večeru prejšnjega dne, se vstaneva in pregledava opremo. Moji škornji so še vedno polni vode. Odpraviva se na zajtrk, kjer malo pokramljamo s poljskimi prijatelji in si izmenjujemo načrte tega dne. Ob jutranjem zajtrku in smehu, nas vse preseneti kaj drugega kot dež. Spet lije kot iz škafa. Seveda nam podre vse plane in po skupinskem pogovoru, se kar vsi štirje odločimo dan preživeti v hotelu. Ideja mi nikakor ne diši, vožnja v dež pa še manj. In tako se začne prestavljanje iz enega na drugi kavč v hotelu. K sreči imajo WI-Fi in lahko prečekiram celoten Motosvet preko telefona. Določene teme me spravijo v smeh. Damjana, Monika in Andrzej se odločijo za obisk mesta Durrës, mene pa prav nič ni vleklo. Se mi je prejšnji dan zamerila cela Albanija. Medtem ko spet dežuje, se oni sprehajajo po mestu, jaz pa se jim hihitam v objemu kavča na toplem in suhem. Zvečer skupaj pojemo večerjo, spijemo liter vina, midva z Andrzejom vsak dva piva in malo kartamo. Dan je minil presenetljivo hitro in čas je bil za spanec. okusen zrezek v limonini omaki z belim vinom No more wine for you

Fotke 5. dan: Za uspešno prebujanje, skok iz šotora direktno v bazen :grim Pač, sem zelo sladkosnedo bitje Ko se voziš po otoku do plaž, imaš sem in tja občutek, da boš nekomu zapeljal na dvorišče Spotoma si nenamerno ogledava še Vasiliki in ker ne najdeva poti ven, nama na pomoč priskoči prijazen domačin ^_^ Egremni beach Vsak s svoji igračko Ravno pravi valovi in temperatura vode ^_^ Porto Katsiki beach čiliranje Varnost na višku. No, pa saj tudi midva nisva bila dosti boljša

5. dan Kroženje po Lefkasu cca. 130km Večer prej se odločiva, da ta dan ostaneva na Lefkasu in si ogledava otok ter plaže. Po priporočilu prijatelja, ki zadnji dve leti dopustuje na Lefkasu, sem mogel obiskati Egremini beach in Porto Katsiki Beach. Ker je v Grčiji še kar vroče, se nama ne da oblačit kombinezonov in se napraviva v kratke hlače, majico, japanke in odrineva iz kampa. V pekarni (slaščičarni) blizu kampa si privoščiva zajtrk, Damjana pa po petih dneh dobi pravo dozo sladkorja. Bi mogli videti njen izraz na obrazu. Že po 5ih minutah mi je žal da sem v kratkih hlačah. Promet na otoku je pravi teksas, vozijo en čez drugega, ne upoštevajo prometnih ureditev. Glavno prevozno sredstvo so takšni ali drugačni skuterji, čelad ne poznajo, tisti ki jih, pa jih imajo na rokah. Ko prideva iz mesta je situacija boljša, prometa zelo malo, sami ovinki in pihljanje toplega vetra je bilo zelo prijetno. Sem in tja pelje cesta skozi mala mesta in tesne uličice in ne veš, a se boš h komu zapeljal na dvorišče ali si na pravi poti? Najprej je na vrsti obisk Egreminija, ampak ker ni table za zavit desno iz glavne ceste, se odpeljeva naravnost. Ni panike, pogledava si še Vasiliki, ki ni nič posebnega, ter za pot vprašava domačina na enem starem polomljenem motorju. Prijazno nama ponudi pomoč in spremstvo iz mesta. Seveda me je peljal scat v tistih miniaturnih ulicah s tisto svojo frčopelco. Po 20 minutah vožnje najdeva Egremni beach, do katerega najprej pelje "makedam" iz finega prahu. Drevesa okoli izgledajo kot bi bila zasnežena. Plačava parkirnino (za motor 1 eur/dan), parkirava na označeno mesto za motoriste snameva čelade, nato pa VAU. Izza dreves se razprostira pogled na peščeno plažo z nebeško modro vodo. ZAKON! Tiste stopnice, 350 bolj natančno, obdelava kot za šalo in že sva v vodi. Občutek imam da so naju vsi gledali. Kot LOLEK in BOLEK sva bila na plaži, vsak s svojo igračo v rokah, jaz z GoPro, Damjana z Nikonom Po eno urnem čofotanju, se počasi spokava proti Portoju. Še prej pa je bilo treba prehodit 350 stopnic. No, zdaj sem jih preklinjal po 15km ozke in zahtevne ceste, prispeva v Porto Katsiki, kjer naju zopet pričaka lep pogled na peščeno plažo in nebeško modro vodo. Tam se zadrživa kakšno uro ali malo dlje, spet z igračkami v rokah, malo počofotava in čas je bil za povratek v kamp. Čaka naju še približno 60km poti, še zmeraj je vroče, edino pri enem vzponu je bilo res mrzlo za kratke hlače. Pred Lefkado se ustaviva da jo poslikava v celoti, potem pa še enkrat na gyros in v kamp spat. Ta dan je bil prav prijeten za sprostitev in kopanje na obalah toplega Jonskega morja. Obala v Vasilikiju Egremni beach Porto Katsiki beach mesto Lefkada

3. dan Ohrid-Sv. Naum-Bitola-Kozani-Kalampaka cca 340km Kljub temu, da sva mogoče planirala na Ohridu ostati še en dan, se zjutraj samo pogledava in veva koliko je ura. Vsa tista umazanija je naju odvrnila od te ideje. Za zajtrk si privoščiva štručke in suh narezek iz bližnje trgovine. Brez obiranja pospraviva šotor, se oblečeva v kombinezon in hitiva proti izhodu. Med plačevanjem na recepciji v sebi kar malo kolnem, da je to vseeno preveč. Ker si je Damjana želela ogledati Sv. Naum, ne greva takoj proti Resenu, temveč na skrajni jug jezera proti meji z Albanijo. Tam se sprehodiva do samostana, narediva par fotk, jaz kupim nekaj drobnarij za spomin, baterije za foto aparat in pot naju že kliče proti Prespanskemu jezeru. Zavijeva v nacionalni park Galičica, kjer mi cesta naredi tak nasmeh, da ga ušesa komaj zadržujejo Cesta v klanec z dobrim asfaltom in lepimi ovinki je naravnost odlična. Ni mi žal za to, da sem poslušal Damjano in šel po tej poti (če bi bil sam, bi se odločil za drugo). Vseskozi se odpira čudovit pogled na Ohridsko jezero, Sv. Naum, Albanijo in cesto pod nama. Od vsega navdušenja bi šel kar dvakrat gor in dol. Na vrhu parka se malo pofotkava, potem pa cesta na dol proti Prespanskemu jezeru hitro izniči nasmešek. Cesta je katastrofa, luknja pri luknji, kot švicarski sir, mogoče še bolj naluknjana. Ampak, saj sem na dopustu, zakaj bi se sekiral zaradi ene luknjaste ceste. Kaj kmalu pred sabo zagledava Prespansko jezero, v daljavi Grčijo in Albanijo. Ugotoviva da tam zelo dobro uspevajo jabolka, ker ima vsaka hiša čez cesto svoj ogromen sadovnjak jabolk. Se mi zdi, da tista rdeča barva jabolk, kar kliče pridi, uberi me, pojej me. Ker sva poštena, tega seveda ne storiva, čeprav priznam, da sva razmišljala o tem, samo nikoli ne veš kje čaka kak makedonec s sekiro. Cesta proti Bitoli je bila čisto prazna, zato se voziva kar po drugem pasu, tako malo za šalo. Ustaviva se na petrolu kjer je bilo parkiranih ogromno motoristov. Tam spoznava par iz Slovenije, ki živi v Makedoniji in sta se pravkar vrnila iz Anglije (tip je gor kupil Triumpha in se pripeljal dol). Izmenjamo si par besed, vendar sva se midva mogla počasi odpravit. V centru Bitole skočiva na eno pico (imajo okus za pice). Prvič vklopim navigacijo na telefonu in vnesem koordinate od kempa v Kalampaki (Snecer hvala za priporočilo). Hitro sva na meji z Grčijo in navigacija mi zelo pomaga pri vijuganju med ulicami v vasici Niki. Sledi še krajša serija ovinkov, potem pa dolgočasna ravnina, kot bi bil na avtocesti. Med vožnjo se pogovarjam kar sam s sabo, ker Damjana zadaj tako ali tako nič ne sliši, vpit se mi pa ne da. Po približno treh urah, mi začne zmanjkovati baterije na telefonu, jaz pa 1500km od doma nimam pojma kje sem, do kempa pa še daleč. Ustaviva se v restavraciji, spijeva kavo in delno napolneva baterijo. Ker so Grki eno uro pred nami, naju zelo hitro ujame tema. Pismo, pa glih pred 35km ovinkasto cesto. Po temi že v Sloveniji ne maram vozit, zato mi ni bilo glih najbolj prijetno na tisti osamljeni cesti sredi ničesar v temi vijugat. Na vsake toliko se mimo pripelje avto, drugače pa si cesto lastiva samo midva (res škoda ker je bilo temno). Navigacija naju pripelje točno pred vhod kempa. Prenočišče je stalo 18 EUR za obe osebi. Hitro pod tuš in v ČISTE sanitarije potem pa na pivo in večerjo. Sv. Naum

2. dan Niš-Leskovac-Vranje-Tetovo-Gostivar-Ohrid cca 400km Za zajtrk si privoščiva sirov burek in pico iz bližnje pekarne. Kar hitro se odpraviva v smeri proti Ohridu. Spet malo na AC mimo Leskovca (vam povem, tam že če se mimo pelješ dišijo leskovačke pleskavice :grim ), proti meji z Makedonijo. Pogled iz avtoceste proti Vranju naju privabi na hiter ogled mesta. Ubistvu nič posebnega, vse kar je zanimivo je to, da se peljejo z avtomobili ki pri nas verjetno še za odpad nebi bili dobri. Na OMWju spijeva kavo in čaj in že sva na poti proti meji z Makedonijo. Pred Skopjem namerno zavijeva v center mesta in se izogneva obvoznici. Zapeljeva se po glavni ulici skozi Skopje in pogled ni prav lep. Povsod ljudje ki fehtajo, umazanija na vsakem koraku, vidi se da so še dosti let za nami. Ne predstavljam si, da bi mogel tam živeti! Po hitrem postopku se odpeljeva ven iz mesta, proti AC (zame osebno bolj hitra cesta kot kaj drugega). Pri Gostivarju se hitra cesta konča in tam se začnejo pravi užitki za motorista. Cesta v dokaj solidnem stanju, na vsake toliko preseneti kakšna luknja, ovinki lepi in pregledni. Prične se vzpenjanje mimo Mavrovega jezera proti Kičevemu. Na vrhu natankava in začne se spust proti Ohridu in jezeru. V mestu Ohrid, se ustaviva in greva na pozno kosilo. Ravno v tistem času je bil tam nek moto zbor in vsak ki je prišel mimo, je navijal v obrate. Natakar nama priporoči specialiteto imenovano Čičova tava z pol kile mesa in nekakšno omako. MLJASK! Tako dobra je bila, sam mislim da se je malo zmotil in je bilo vse skupaj pol kile Vprašava ga za kakšen soliden kemp v bližini jezera in hitro dobiva odgovor "idite u drugi kemp kraj ceste, prvi nevalja a drugi je pravi za vas". Vsa nasmejana po dobri pojedini, greva proti kempu, katerega z lahkoto najdeva. Na recepciji pa nasmešek, prenočišče za dve osebi, šotor in motor zgolj 12 EUR. V sebi si mislim da bom kar tukaj ostal, ker je toliko poceni. Za postavitev šotora, najdeva verjetno najboljši plac v kempu in se čudiva, zakaj ga ni še nihče izkoristil. Kmalu ugotoviva zakaj je temu tako, nikjer ne moreš klina zabiti v zemljo več kot do polovice zaradi kamnov. Po polurnem poizkušanju, mi počasi začnejo najedati živčki in imam vsega dovolj. Tukaj pride na vrsto Damjana in prav mojstrsko reši težavo, en štrik zaveže za motor, drugega za drevo tretjega pa kamen in potem pričneva molit, da ponoči ne bo pihalo. Odpravim se na WC in potem šok. Če sem bil na recepciji ves nasmejan, tukaj dobim skoraj solzne oči. Toalete usrane do amena, vode po tleh vsaj 3 cm, kopalna kad ni bela temveč črna, wc papirja ne poznajo. Res groza! Očitno smo preveč navajeni na kempe v Sloveniji in Hrvaški, ki so zelo solidno urejeni. Makedonci zgleda ne poznajo besede turizem (da ne bom delal krivice, vsaj v tem kempu je niso). Zvečer ugotoviva, da je cena 12 eur bistveno preveč za to kar sva dobila. Utrujena od vožnje in postavljanja šotora, se odpraviva spat. Čičova tava

Fotke 1. dan: Polno natovorjena in seveda same najbolj nujne stvari :grim Ima se, može se Hostel Aurora, Niš. Ni zajtrka, je pa garaža

Moje videnje in vtisi iz tega zapisa so samo moji. Drugi člani odprave imajo lahko drugačna mnenja, kar pa ni več moj problem ampak njihov. Malo statistike: 21 dni 6 držav 15 prečkanj državne meje 4383 km Poraba za dva motorja in dve osebi (vse zelo približno) Gorivo 650,00€ Cestnine 40,00€ Spanje 338,00€ 5× 0,00€ 2× 2,50€ 6× 10,00€ 4× 12,00€ 2× 18,00€ 1× 20,00€ Hrana in pijača (neenakomerno razporejeno med naju :wink: ) zelo groba ocena 20-25€/dan Guma zadnja 150,00€ Klema za akumulator 0,50€ SKUPAJ 1651,00€ Pa še kakih 200,00€ za nekaj drobnarij in vse ostalo kar sem pozabil. 1. dan 528km Petrovče - KK - NM - Metlika - Karlovac - Plitvice - Knin - Sinj - Makarska - Podgora Ker sva štartala na eno najbolj prometno obremenjeno soboto, sva dostop v južno dalmacijo izbrala pot po dalmatinski zagori. Cesto poznava in tudi tokrat je bilo na njej zelo malo prometa. Jadranske magistrale se je v visoki sezoni raje izognem. Sploh v severnem delu mimo Crikvenice do Senja ter še posebej od Zadra naprej. Prenočila sva v že poznanem kampu Sutikla v Podgori (cca 15 km od Makarske), ki izpolnjuje moje osnovne zahteve: - Trda senca - Do plaže ne več kot 42 korakov - Na poti do plaže vsaj en šank (po možnosti s hrano) Cene so tu znosne (za obalo) in ponudba v restavraciji zadovoljiva in kvalitetna, mogoče le premalo pestra. Naš tabor v kampu Sutikla 2. dan 190 km Podgora - Ploče - Ston - Korčula - Zavalatica Za obisk prijateljev na Korčuli se seveda zapeljeva naokoli po Pelješcu. V Neumu sem hotel malo prišparati in dotočim 5l na pumpi v centru ob glavni cesti. Tam imajo najbolj za k... bencin daleč naokoli. Dokler ga nisem porabil in natočil nekaj normalnega sem imel občutek da vozim traktor. Motor mi je kar naprej mi je crkoval in močno cukal v nizkih obratih. Moje priporočilo; tankajte na državnih pumpah, na Ini tet Petrolu. Na Pelješcu in Korčuli so v letih odkar sem nazadnje bil tam močno popravili cestno omrežje. Čakanje na trajekt v Orebiču 3. dan 50 km Zavalatica - Vela Luka - Vela Špilja - Zavalatica + večerni ogled Korčule z avtom Ker sva bolj zgodnje sorte in so najini gostitelji še spali (razen Pubija, ki je bil tam še pred nama s kolesom - 25km) sva se odpeljala v Vela Luko, kjer sva si privoščola zajtrk na obali, kafetek v senci, ogled Vele Špilje nad mestom. Pogled na mesto izpred špilje in malo sprehoda po mestu. 4. dan 190 km Zavalatica - Korčula - Ston - Ploče - Podgora Naslednji dan je kr pošteno vleklo. Na poti nazaj v prejšnji kamp s trajektom Korčula - Orebič. Mimogrede sva si malo več časa vzela za zgodovinski Ston. 5. dan 0 km Poležavanje na plaži + prihod sopotnikov Paparazzi Mrtn 6. dan 0 km Poležavanje na plaži Mrtn pošli mi uno sliko večerje na plaži 7. dan 415 km Podgora - Metkovič - Mostar - Sarajevo (pit-stop) - Višegrad - Zlatibor Zadeva z gumo je potekala takole. Ker se je sezona začela bolj zimsko sem računal, da bi zadnja guma morala preživeti tudi dopust. Potem pa sem do dopusta naredil kar precej kilometrov. V nedeljo sem se odločil, pa čeprav bi metzelerka zagotovo zdržala še teh nekaj tisoč km, da jo zamenjam. ker je že osnovni plan poti vodil skozi Sarajevo sem v ponedeljek ob 9:03 poklical "našega" vulkanizerja in mu razložil kaj želim. Ob 9:07 mi je že odgovoril, da gumo lahko dobi in kakšna je cena. Nekaj po 13h pa je guma že bila na zalogi in me čakala. Tu se naj naši dobavitelji malo zamislijo. V štirih urah jo je tip zrihtal, čeprav je imel na razpolago 5 dni. Pit-stop I Pit-stop II Pozno popoldne smo prišli na lokacijo motozbora in se utaborili. 8. dan 0 km Zlatibor motozbor MK HIGHLANDER Jutro na Zlatiboru (ali pa večer, kdo bi vedel) Počivanje v pričakovanju večernega dogajanja. Jambor za našim znakom (zdaj bomo imeli tudi večjo zastavo :lol: ). Priprave so obetale precej, a kakšne hude gneče ni bilo. Osebno sem bil kar malo razočaran, pa tudi pipce se niso prav odprle. 9. dan 305 km Zlatibor - Užice - Čačak - Vrnjačka Banja - Kruševac - Aleksinac - Niš - Leskovac Do Ohrida smo imeli v planu postanek z nočitvijo v Leskovcu, zato se po poti nismo kaj posebnega ustavljali razen za kako kavico in tankanje. Večerja v hotelu in restavraciji Groš - odlična. To lokacijo toplo priporočam. Spanje v bolj kot ne prenovljenih sobah po 10€, parkiranje na varovanem parkirišču, prijazno osebje... Le klime so pustili stare in bolj slabo delajo. Vendar je hrana zato BP. Še malo reklame http://www.restorangros.com/ Njami.... https://lh3.googleusercontent.com/-C4_-Gu1C0dc/UhCbE_7qHNI/AAAAAAAAJQU/KaQZbbNutbQ/w800-h600-no/20130804_194356.JPG 10. dan 383 km Leskovac - Vranje - Kumanovo - Skopje - Tetovo - Gostivar - Mavrovo - Debar - Ohrid Na poti malo pred vranjem me je v roko pičila osa. Tudi to je bilo dovolj razloga za spoznavanje novih prijateljev. Ustavimo se na prvi pumpi, kjer nas ogovori en tip. Poklical je svojega predsednika kluba, ki nas je prišel iskat in nas odpeljal v svoj Club-house. Blagoje - the President https://fbcdn-sphotos-a-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/9103_10151578935193907_1509778282_n.jpg Po dve urnem zatiku smo nadaljevali pot mimo Skopja in po najbolj dolglčasnem odseku naše poti - AC Tetovo Gostivar (20 km v ravni črti) na Mavrovo. https://lh3.googleusercontent.com/-Xvf2NYBjTWY/UhCbFu8HW1I/AAAAAAAAJQc/yWf5XiT4YDw/w800-h600-no/IMG_0098.JPG https://lh5.googleusercontent.com/-kCZ8bNypb8M/UhCbGSmeEaI/AAAAAAAAJQg/ZFvYhpmIbJo/w800-h600-no/IMG_0099.JPG Mimo Debra in debarskega jezera. https://lh5.googleusercontent.com/-dAl-au4ZyHo/UhCbIsKNgJI/AAAAAAAAJQ4/j2OcNPdypuc/w800-h600-no/IMG_0108.JPG od koder je bilo proti Strugi položenih 30 km povsem novega asfalta (še brez črt) Po priporočilu se nastanimo v Villa Centar Ohrid, ki je lociran 200m od centra. http://villacentar.com/ Varno parkiranje https://lh6.googleusercontent.com/-5cPt04slC-E/UhCbMMQUxmI/AAAAAAAAJRk/c8Tt6hLLilA/w800-h600-no/IMG_0129.JPG 11. dan 80 km Ohrid - Resen - Ohrid (jutranje ogrevanje samo nekateri) Po jutranjem ogrevanju in kavici smo si ogledali Stari del Ohrida, popoldne pa še Strugo in Pečinski manastir, malo naprej ob jezeru. https://lh4.googleusercontent.com/-PlJerWXdan0/UhCbJLeOpbI/AAAAAAAAJRA/w79Ehuc6LRM/w800-h600-no/DSC04611.JPG https://lh4.googleusercontent.com/-EWdVInE_-UY/UhCbJ02jyOI/AAAAAAAAJRI/Fy5l1lG2HzU/w800-h600-no/DSC04617.JPG Struga - tu iz Ohridskega jezera odteka crni drim in polni Debarsko jezero. https://lh3.googleusercontent.com/-dlyI1vgRuHc/UhCbKu7zfWI/AAAAAAAAJRQ/1sqLBhYq1qk/w800-h600-no/IMG_0111.JPG https://lh6.googleusercontent.com/-g9ai2MHD5t0/UhCbLejDMuI/AAAAAAAAJRY/ugb5pMkGnMY/w600-h800-no/IMG_0122.JPG 12. dan 186 km Ohrid - Sv. Naum - Galičica - Bitola (Heraklea) - Resen - Ohrid Dan za krožni izlet Bay of bones - rekonstrukcija nektanjega načina življenja. https://lh5.googleusercontent.com/-_QhOR4ei4JE/UhCbM3H0SlI/AAAAAAAAJRo/GkiCZO-1z9o/w800-h600-no/DSC04624.JPG Ima ludih. https://lh5.googleusercontent.com/-tDY7pyJiOW8/UhCbNRRG0YI/AAAAAAAAJRw/ehEvwCjytN4/w800-h600-no/DSC04625.JPG Dejmo mal zkurit. https://lh3.googleusercontent.com/-6BW-bSP2DPs/UhCbOCR1vcI/AAAAAAAAJR4/ALxniRI2pvU/w800-h600-no/DSC04633.JPG Sveti Naum - čisto ob albanski meji. https://lh3.googleusercontent.com/-Qd48HkMjUR4/UhCbO1PGgWI/AAAAAAAAJSA/bImVLELHbq0/w800-h600-no/DSC04643.JPG Razgled iz manastir-hotela. https://lh3.googleusercontent.com/-qV5PjQ-VOdQ/UhCbPsKDcII/AAAAAAAAJSI/BKGARb6jxdE/w800-h600-no/DSC04646.JPG Po vzponu na Galičico pogled proti sv. Naumu in v ozadju Albaniji. https://lh3.googleusercontent.com/-1wkKvtK2PuQ/UhCbQdswTSI/AAAAAAAAJSQ/AmOq0M3Xbuw/w800-h600-no/DSC04648.JPG Sledi spust proti Prespanskemu jezeru ter v Bitoli ogled Herakee https://lh4.googleusercontent.com/-eCjlLuVRJp4/UhCbSErG03I/AAAAAAAAJSg/_iVXLHpHT0A/w800-h600-no/IMG_0144.JPG https://lh4.googleusercontent.com/-tXkQZ3jBDZQ/UhCbRC_S4wI/AAAAAAAAJSY/VvpqQOTNJSo/w800-h600-no/IMG_0133.JPG Zvečer pa je sledila najslabša večerja na vsej poti.Vse ostale dni smo v Ohridu jedli zelo dobro, le ta dan smo "pristali" pri Neimu, ki so nam ga nekako po ovinkih priporočali. Drek totalni. Šiptarji naj delajo sladoled in limonado, meso pa naj raje pripravljajo drugi. Tole je za njih znanstvena fantastika:. Že na splošno ti na jugu kljub naročilu medium zapečenega mesa (govorim o govedini) raje malo preveč zapečejo in je zadeva pečena skoz. So bile tudi izjeme. 13. dan 280 km Ohrid - Kičevo - Mak. Brod - Jezero Kozjak - Do rampe (Ni na zemljevidu - area 51 - Cesta so režim) - Kičevo - Ohrid Ta dan smo neplanirano podaljšali bivanje v Ohridu. Punce so šle obiskat SALE-ta in plažo, mi pa smo pogledali na avtokarto kam bi šli. Po ne predolgem razmišljanju se odločimo za ogled jezera Kozjak. Na satelitskih posnetkih se ni dalo definirat kakšne so ceste, pa smo šli pogledat. Od Ohrida do Kičeva je tako magistrala, naprej do Mak. Broda lepa regionalna cesta in tudi kar daleč proti jezeru je bila ok, le da se je cesta z vsakim naseljem malo zožala. no, zadnjih 17 km do mosta, ki je bil naš cilj pa makadam v vseh možnih kategorijah. Jaz sem vozil spredaj in sem bil malo manj prašen. Tu smo že na cesti ki vodi od mosta naprej nekako proti Skopju. https://lh6.googleusercontent.com/-iKYNzZ1L6r8/UhCbUOWA9RI/AAAAAAAAJS4/XA7c7zN6_lc/w800-h600-no/IMG_0147.JPG https://lh3.googleusercontent.com/-ADr_ik27w1U/UhCbS_xWrQI/AAAAAAAAJSs/yQ6jG78IO7s/w800-h600-no/IMG_0145.JPG https://lh5.googleusercontent.com/-Gu4p1psnhlY/UhCbTfmuizI/AAAAAAAAJSw/_GLlzYj7BgU/w800-h600-no/IMG_0146.JPG Po cca 10 km lepe nove ceste pa pridemo do spuščene rampe. Približa se nam SMB tip sa kerom. In nam lepo razloži da je to "Cesta so režim". Ker se nismo hoteli vračati po 17 km makadama vprašamo kakšen je ta režim. Ker je to zaprto področje je prehod dovoljen samo zjutraj od 6h do 7h in zvečer od 19h do 20h. Tip nam predlaga naj gremo u kafano (ki je tko al tko na trugi strani makadama) in počakamo do večera. Ta opcija je odpadla in ker se nismo smeli slikat (so režim) prilagam satelitsko sliko kje približno smo bili. (slikanje sicer ni dovoljeno na jezovih, mostovih..., lahko pa kr tko mimo grede vse lepo posnameš s kakšno namontirano kamero ) Od mostu po desni strani cesta ni vrisana na nobeni karti, tu pa se vidi da jo še delajo. https://lh4.googleusercontent.com/-qSV8FlGpOws/UhHuKU7TFtI/AAAAAAAAJZA/uTO3rNgZvxs/w942-h569-no/Zajeta+slika.JPG Na povratku se ustavimo ob rečici in v lepi senci gostilna Izvor. Tu se malo dlje zadržimo in najdemo nove "prijatelje" bajkerje malo mešano makedonsko - srbsko družbo. Seveda prisedemo in se malo zadebatiramo. https://lh5.googleusercontent.com/-bKACj_npzc0/UhCbVi_L51I/AAAAAAAAJTM/ey-1k0Ob0xQ/w600-h800-no/20130808_170001.JPG Malo pikamo (špirovci od postrvi so veliki za dlan!) https://lh4.googleusercontent.com/-Na-esR7cYlk/UhCbU6Wrn9I/AAAAAAAAJTA/ZX-4qGokp_s/w600-h800-no/20130808_165956.JPG Po nekaj urah nam je komaj uspelo pobegniti. 14. dan 277 km Ohrid - Bitola - Prilep - Kavadarci - Negotino - Star Dojran Sledil je premik iz zahoda na vzhod. V bližini Prilepa, ki je obkrožen z nasadi tobaka, smo si hoteli ogledati manastir Treskavica. Pot je iz glavne ceste zavila na najprej na slab makadam, ki pa je postajal vse boljši. Kak km pred vrhom smo ugotovili zakaj..... Tu mimo pač ni šlo. https://lh5.googleusercontent.com/-bKvBW1tQeR8/UhCbZvU1UEI/AAAAAAAAJT4/UxGNZ4V54s0/w800-h600-no/IMG_0160.JPG Obrnemo se in po kavici v Mestu nadaljujemo do Kavadarcev. Prilep - Aleksandar makedonski https://lh3.googleusercontent.com/-YAFB1Hsuq9U/UhCbWUqoHvI/AAAAAAAAJTQ/f0YGX0Kts6U/w600-h800-no/IMG_0152.JPG Markova kula https://lh3.googleusercontent.com/-mWVBGcGwB0w/UhCbWzVWCHI/AAAAAAAAJTY/MEf1aN-3ieo/w800-h600-no/IMG_0154.JPG Tobak se suši https://lh5.googleusercontent.com/-WD458M4LJb0/UhCbYaRG5cI/AAAAAAAAJTo/BngODl4pMPo/w800-h600-no/IMG_0156.JPG Kavadarci https://lh6.googleusercontent.com/-0EQhHPU4qyg/UhCbbPGY3gI/AAAAAAAAJUM/n4PPawm0M8M/w800-h600-no/IMG_0164.JPG Ker je ta dan vročina ubijala je Martin naredil en krog po mestu in našel spodobno senco v restavraciji Brioni. Ker smo se odločili ta hudo vročino počakat kar tam, smo tudi malo piknili. Največja vešalica na turneji https://lh3.googleusercontent.com/-CLA7KLEWtDI/UhCbb1fKVAI/AAAAAAAAJUQ/vkfgOfsJCx8/w800-h600-no/IMG_0167.JPG Proti večeru smo pršli na cilj dneva in že v mraku postavili šotore v kampu. Kamp se nahaja v starem Dojranu, na ulici Maršala Tita in se imenuje Partizan. Kaj kmalu smo ugotovili, od kod mu ime. Postavili so ga partizani okoli leta '45 in se do danes ni spremenil, le malo postaral... 15. dan 0 km Poležavanje na plaži in v bifeju Ta dan nismo premikali motorjev, vročino pa smo preživeli v bifeju in se hladili pod tuši. Dojransko jezero je relativno plitvo in je zato voda zelo topla. Prava mlakuža. https://lh4.googleusercontent.com/-Anuptj9TdrQ/UhCbcS85VFI/AAAAAAAAJUY/gvo-Y5rSszA/w800-h600-no/DSC04658.JPG https://lh5.googleusercontent.com/-GRuBexBXosA/UhCbdAVbVwI/AAAAAAAAJUg/id-C84daXOc/w800-h600-no/DSC04659.JPG 16. dan 120 km Star Dojran - Drosato (GR) - Valandanovo - Strumica - Bansko - Smolari - Bansko Prav veseli, da zapuščamo zastarel in zbledel kamp spakiramo in se najprej odpeljemo še na izlet v Grčijo. https://lh3.googleusercontent.com/-nbDDqK8sed4/UhCbd4EaHoI/AAAAAAAAJUo/NjTxV5e57V8/w800-h600-no/IMG_0171.JPG https://lh3.googleusercontent.com/-FO_TaqGT35M/UhCbeguL-nI/AAAAAAAAJUw/E-YekPx5tCk/w800-h600-no/IMG_0173.JPG https://lh5.googleusercontent.com/-_nq0oH9E7II/UhCbfQy-EdI/AAAAAAAAJU4/KLJ29zRI9cw/w800-h600-no/IMG_0175.JPG Za cilj dneva smo izbrali Bansko, kjer so rimske terme in sodobne terme. A pridevnik sodobne lahko mirno pozabite. Hotel je sicer prenovljen Sobe so vrhunske, ostalo samo prebarvano, termalni oziroma zdraviliški del pa je težko opisati z besedami. Bom rekel takole. Ko tam doli nekaj naredijo, naredijo to še kar spodobno (za tiste čase), vzdrževanja pa ne poznajo. Ko dobim kako slikco od sopotnikov jo bom dodal. Sam te bede nisem slikal. Rimske terme https://lh3.googleusercontent.com/-ubRICG4acJI/UhCbgMSxRtI/AAAAAAAAJVA/uLq6CCDUMxw/w800-h600-no/DSC04672.JPG Po namestitvi smo imeli še dovolj časa za ogled kakih 15 km oddaljenega najvišjega slapa v MK. Smolarski vodopad se nahaja 2 km od tromeje MK-BG-GR. https://lh3.googleusercontent.com/-8bdMN_9VJUc/UhCbjFmpl8I/AAAAAAAAJVg/xYXb82RnJuY/w600-h800-no/DSC04697.JPG https://lh4.googleusercontent.com/-QQUSVNuM4VY/UhCbj3_XIHI/AAAAAAAAJVo/pcUy2LmB1sA/w800-h600-no/DSC04700.JPG Ker so mi kljub opozorilu, da gremo v dež, nekateri (vsi) pobegnili, mi pač po sistemu: kam gredo vse ovce mora iti tudi pastir, ni ostalo drugega, kot da grem za njimi. Do vasice Novo Selo nas je pošteno opralo, čeprav je oddaljena le 6 km. Po priporočilu domačina zavijemo v gostilno Lebed (labod), kjer smo spet odlično jedli, porcije gromozanske, osebje prijazno, le malce priokusa je ostalo saj so nekaj drobnarij zaračunali (tudi prinesli), čeprav jih nismo naročili. Pa vendar se pri ceni 5,78 € na osebo za požrtijo z pijačo vred ni kaj preveč za pritoževati. 17. dan 215 km Bansko - Berovo - Delčevo - Vinica - Kočani - Probištip - Kratovo - Kuklica (spet ni ceste na zemljevidu) Po peripetijah pri zajtrku (razumem, da dajo na razpolago za zajtrk čaj in mleko, ker ti kavo potem zaračunajo. Ne razumem pa, da ne moreš dobiti hladnega mleka) odrinemo po povsem vzhodnem delu MK proti severu. V prijetnem okolju in lepih cestah (tu mislim na traso ceste, ne na sam asfalt, čeprav se po nekaj tisoč km tudi slabšega asfalta navadiš), se dvignemo do (spet umetnega) jezera Berovo. https://lh3.googleusercontent.com/-k-CerNvT6HY/UhCbmHjp2mI/AAAAAAAAJWA/avma421vl-0/w800-h600-no/DSC04707.JPG Spet Hotel Manastir - luštno in zrihtano https://lh4.googleusercontent.com/-NCQZ9jBg594/UhCbm2KjcoI/AAAAAAAAJWI/UPJd7htMkFA/w800-h600-no/DSC04714.JPG Nadaljujemo skozi Delčevo, kjer mi v centru na glavnem križišču nikakor ni uspelo razvozlati prometne signalizacije. https://lh5.googleusercontent.com/-SMzq04bEDWY/UhCbnjAZivI/AAAAAAAAJWQ/ZbfUGFZxegQ/w800-h600-no/DSC04717.JPG Nadaljujemo po zgoraj navedeni poti in pridemo v Kratovo. Tu smo že začeli razmišljati o hrani in spanju, iskali pa smo tudi še naravno znamenitost Kuklica - kamnito mesto. Z navodili nam je pomagal možakar na črpalki. Ceste sicer na zemljevidih do tja ni, so pa za spremembo zelo dobro označili pot do tja z tablami (verjetno bolj zaradi interesa lastnika restavracije tik pod znamenitostjo, saj je "uradna tabla" bila samo ob glavni cesti). Legendo si lahko preberete na http://en.wikipedia.org/wiki/Stone_town_of_Kuklica https://lh4.googleusercontent.com/-V_tFrvb_1c8/UhCboJBi8RI/AAAAAAAAJWY/i_aC8GjkTpE/w800-h600-no/DSC04734.JPG https://lh3.googleusercontent.com/-BsMeciCn3vw/UhCbo9Q2eZI/AAAAAAAAJWg/aDiNyUteF3g/w800-h600-no/DSC04735.JPG Pred ogledom smo se ustavili v omenjeni restavraciji in bolj v hecu vprašali ali bi lahko navrtu ob restavraciji postavili šotore in prenočili. Ker je bil prvi odziv pozitiven smo po ogledu in večerji vprašanje ponovili, tokrat povsem resmo in tudi resen odgovor je bil OK. https://lh6.googleusercontent.com/-IzQGkILdyTU/UhCbrCHQXOI/AAAAAAAAJW4/uYlkV2N8vVk/w800-h600-no/DSC04746.JPG Za mene je bil obisk Kuklice presežek potovanja. Prijazno osebje, odlična hrana, fenomenalen ambient, in na koncu smo makedonskega tisočaka pustili na šanku, saj nihče ni hotel niti slišati, da bi spanje plačali. Martin rabim kako sliko restavracije 18. dan 80 km Kuklica - Kumanovo - Čerkesko selo - Kumanovo Po najbolj prijetnem dnevu oziroma večeru pa je prišel na vrsto tudi najmanj prijeten. Plan je bil, da se odpeljemo direktno v Skopje kjer se namestimo za dva dni z namenom, ta večer iti malo "u lajf", naslednji dan si ogledati znamenitosti in po možnosti poiskati SALE-ta in se tretji dan spočiti odpeljati proti domu. Pa se je zalomilo kaj kmalu. Najprej je Vlasti crknil motor sredi ceste po nekaj deset kilometrih. K sreči se ji je uspelo privleči do bus postajališča. Prva diagnoza - ni štroma. Bojazen da je šel regler. K sreči se je izkazalo da je težava bistveno manjša. Počila je klema na akumulatorju. Z nekaj piljenja preostanka le te smo po eni uri na žgočem soncu zadevo popravili in se že peljali naprej. https://lh3.googleusercontent.com/-PkuGjox54uY/UhCbr4CeXeI/AAAAAAAAJXA/4yVe8mvQZi8/w800-h600-no/DSC04749.JPG Ustavimo se v centru Kumanovega in se zaradi pasje vročine odločimo, da je bolje da gremo kar v Skopje in se tam razkomotimo. Nekaj km po stari cesti iz Kumanovega pa je imel Ata Tone pripetljaj, ki nas je zadržal ta in še naslednji dan v Kumanovem. O samem dogodku bo že Ata Tone sam kaj več povedal, jaz bi le na kratko. Po bližnjem srečanju z neprevidnim mulcem, ki mu je s kolesom zapeljal pred motor, smo imeli možnost spoznati hitrost makedonske policije in birokracije. 19. dan 122 km Kumanovo - Sodišče - Vranje - Leskovac Na sodišču so Ata Toneta naredili za krivega in po plačilu globe smo lahko odšli (zadrževali so resda samo Ata Toneta, a logično je bilo, da ga nismo pustili samega). Mulcu ni bilo praktično nič. Malo popraskano koleno. Tako smo izgubili voljo do ogleda Skopja in smo dan prej kot je bilo predvideno obrnili proti severu. Da smo malo sprostili živčke, ki so nam jih kravžljali makedonski birokrati smo za začetek konca naredili krajšo turo do že poznane lokacije Groš v Leskovcu. Ker je bil to ravno predvečer Martinovega RD smo mu pripravili malo slavje. Tortica https://lh3.googleusercontent.com/-sR9Qpbb6lQs/UhCbuDtZu-I/AAAAAAAAJXU/-5C6E7ulseE/w600-h800-no/DSC04755.JPG In slavljenec https://lh3.googleusercontent.com/-sR_1OHSJ2Gk/UhCbtVR4IuI/AAAAAAAAJXY/DSfKI5C--J4/w800-h600-no/DSC04754.JPG v20. dan 478 km Leskovac - Niš - Beograd - Sl. Brod - Bos. Brod Za pot nazaj smo se odločili uporabiti AC, kjer nas je na pol poti do Beograda pošteno opralo, vendar smo se do nekdanjega našega glavnega mesta že povsem posušili in slekli dežno opravo. Sledilo je mukotrpno ubijanje kilometrov na 442. Ker se nam v Slavonskom Brodu ni dalo kaj veliko iskati spanja, pa še praznik je bil, smo šli čez mejo v Bosanski brod v Lovački Rog, kjer smo že bili pred tremi leti na prvomajski turi. 21. dan 312 km Bos. Brod - Zagreb - KK - Celje - Petrovče Po tritedenskem potovanju smo končno ugledali "Mojo Deželo" in po dveh dneh ubijanja AC je bilo prav prijetno narediti nekaj km po ovinkih od Krškega do Celja. Vmes sva se na Obrežju poslovila od sopotnikov za manj kot 24 ur, saj smo se srečali spet v soboto pri Mirotu, kamor smo prvotno imeli plan priti direktno. Čeprav tudi sam dostikrat tarnam, da imamo v SLO ceste v obupnem stanju to ni čisto res. Kdor mi ne verjame naj gre za nekaj tednov malo bolj na jug in pri povratku bo z vsakim km opazil razliko. ------------------------ Kilometrov po dnevih ne seštevat (4211). Jih je manj, saj sem vsak dan naredil še nekaj lokalnih km (trgovina, ogledi .. .) in je skupno št. prevoženih 4383 km + 2× trajekt Če ti je uspelo prebrati vse do tu, ti čestitam in se ob enem opravičujem za slovnične napake, ki so se mi prikradle med pisanjem tega potopisa. LP

Saj tudi bo, če bodo vsi, ki so to najavili šli dol, bo kot na Faaker see-ju, vožnja v strnjeni koloni, max. 2, prestava 5km/h

http://www.youtube.com/watch?v=V0nrZadIQxA&feature=em-subs_digest-vrecs

Klapa evo vam malo skominov

Mausssss! Piš ga!

..... zmer bolj globoke misli .... ps. ... čeprov neki tazga si tud jest včasih mislim o ženskah ....

8. dan Durrës-Shköder-Podgorica cca 200km Če je bil prejšnji dan dolgočasen, je bila noč pravo nasprotje. Okoli dveh se prebudim in začutim slabost. Rečem si saj bo vse v redu in probam zaspati nazaj. Čez 15 min vstanem in grem na wc. Sledi bruhanje in čepenje za školjko, joj kako to obožujem, NOT. V upanju da je bilo to to, se uležem nazaj v posteljo in probam zaspat. Čez 10 minut sem spet na WCju, tokrat driska. Ugotovim da ni papirja, pa ne že spet zgodba iz Ohrida. Reši me Damjana, ki gre na hotelsko recepcijo po papir. Kljub dolgemu pregovarjanju ji je uspelo kupit še dve vodi. Zadeva se ponavlja na vsakih 15 minut do 8ih zjutraj. Takrat zaprem oči za pol urce nič dlje in sračkanje je spet na vidiku. Pismo, sedim na školjki in kolnem. Zdaj mi gre seveda na smeh, takrat pa sem skoraj jokal, ko sem pomislil da bom verjetno še en dan smrdel v hotelu. Že tako sem imel poln kufer Albanije, da bi mogel pa še en dan tam ostati, no way si rečem. Spravim se v jedilnico in vidim moje kompanjone kako se bašejo z zajtrkom in nosijo polne krožnike, jaz pa zraven nebogljeno sedim in čakam kdaj bom šel spet k moji najboljši prijateljici tiste noči-školjki. Nisem rabil prav dolgo čakati. Kljub zelo slabemu počutju in da sem bil brez moči, pade odločitev iz moje strani da se spokava iz hotela k mojemu stricu v 190km oddaljeno Podgorico. Kombinezon komaj navlečem nase in se moram takoj usesti za 5 minut da se spočijem. Vse stvari prištima in pospravi Damjana. Poljaka sta že odšla v isti smeri kakšnih 15minut nazaj. Ko plačava tisto kar sva pojedla in kar sem nasral v hotelu (začuda ni bilo nič dražje ), se odpravim po motor. Sam sebe prepričujem da bo šlo, čeprav komaj stojim na nogah. Vtaknem ključ, zakurblam, motor vžge in takoj crkne. Probam še enkrat vendar motor samo vergla. Pa dobro, kaj me lahko doleti še kaj tisti dan/noč??? Damjana pokliče Moniko in Andrzeja če se lahko vrneta nazaj da nama pomagata. Andrzej na Poljskem prodaja in šraufa motorje (na mojo srečo). Seveda se vrneta, Andrzej najprej nekaj navija gas ročko ob ugasnjenem motorju, potem ga prižge, malo vergla in sintisajzer čudežno kresne. V tistem trenutku bi mu kr enga francoza stisnil, sam nisem, bi bila žena ljubosumna. Si predstavljate kaj bi bilo, če bi mi mehaniki tam dol hotli to popravit? Občutek imam, da bi polovico motorja razdrli, medtem ko to ljudje iz EU naredijo na zelo prefinjen način brez orodja Nevem kaj je bilo narobe, ampak sem mu bil neizmerno hvaležen za pomoč. S pomočjo moje navigacije skupaj zapustimo mesto Durrës in se odpravimo proti Tirani. Del poti se peljemo po nekem barakarskem naselju, makedamska cesta, spet luknje. Kljub temu da smo Tirano samo obvozili, vseeno doživimo malo prometenga poloma, ne predstavljam si kako je v centru. Ob poti za razliko ne spijem kave temveč čaj, malo pokramljamo in gremo skupaj naprej. Onadva se ustavita pri Shkodru, midva zaradi mojega slabega počutja in švoh fizičnega stanja odpeljeva naprej. V slovo si pohupamo in kaj hitro ju izgubim v ogledalu. Zelo hitro se pritrogava na mejo in počutje je občutno boljše ko jo prečkava. Zadosti sem imel Albanije in njenih cest in vseh tistih indijancev. Čez 15km prispeva v Podgorico, kjer se pri mojih domačih razpakirava in najeva dobrot, Damjana z usti, jaz z očmi. Še vedno mi je zelo slabo in ker dolgo nisem bil na školjki, grem hitro k njej. Popoldne oz proti večeru se Damjana v spremstvu moje sestrične odpravi raziskovati Podgorico, medtem ko jaz kramljam s svojimi domačimi. Ob povratku nazaj, se moje stanje prenese na Damjano. Jaz nekoliko boljše, Damjana iz minute v minuto slabše. Albanija res ni bila srečna za naju! Ta dan nisem naredil nobene fotke, jih ima pa Damjana kar nekaj. Po ogledu košarkarske tekme med Slovenijo in Grčijo, se odpravimo spat.

Žal mi je, da stric ni bil bolj retro oblečen...

Ej ti dohtar, si pa res debil prve vrste. Komentar ni potreben.

mislim, da se je pod po vaše #rdečkarji# v bivši jugi bolje živelo kod sedaj ali pa se motim