Dvorana slavnih

"Ich bin ein Pinguin" Ne ne, nisem Jankovič! Ta izjava zgolj odslika moj današnji jutranji vtis - seveda z Bayrische drekpumpa :grrr Bilo je precej sveže, kot lahko razberete iz spodnje slikice Najpomembnejši izum človeštva je vsekakor kolo, takoj za njima ogrevanje ročič in sedeža - neprecenljivo Kdaj je bilo najbolj mrzlo? Ja, ko sem slikal seveda, ker nisem mogel v rokavicah :grrr Pa da ne bo kdo mislil, da sem tole slikal pred garažo, dokaz: Stari Log ob 7.44 (ura na sliki je že po zimsko nastavljena :grrr ) Še do enega neverjetnega odkritja sem prišel danes: Kardan na Bayrische Milch Wagen ne zmrzne niti pod lediščem niti se ni zlomil na mrazu, ne moreš belivat Torej en ledeni jutranji pozdrav od Skalaprave, ki ni zamrznila!

. . .... no, pa je bil še en lep dan na dveh kolesih .... ... najprej mal menjave valute .... ... v Opatiji obvezna kavica .... še mal "slatkišev", pol pa gasa čez Plomin u Vrsar .... ... pregled plaže ..... :krneki: ... pogled na Vrsarsko cerkvico ... .... in na moj zapuščeni poletni "buf" .... zato pa še vedno živa "Batana" ... pa še vprašanje za milijon dolarjev ... kje smo se ustavli, ko smo se vračali domov ???? ... in še podvprašanje - kje je bil še zadnji postanek pred vrnitvijo domov ???? . . ... sicer pa, za tok dnarja, je to to ....

OK, danes sem imela popravca . Oblekla sem se kot medved in razen malo v roke, me ni zeblo. Iz Domžal do Logatca sem šla po AC, ker sem želela čimprej priti priti do Planinskega gradu. Prvi postanek je bil pri planinskem gradu: Pofotkala sem še most, levo in desno, ni da ni. Da ja ne boste rekli, da sem kaj izpustila .) Nato pa pohitim proti OMW Postojna, kjer sta Maus in igorkr Z igorjem se zapeljeva do Šečoveljskih solin preverit temperaturo zraka ... ... in če imajo v Kopru kakšno dobro slaščičarno. Sporočam, da je vse BP. Ta most je posvečen corser-ju .) Ko sva že obrnila proti Vikiju, kliče kmet. Zmenimo se na OMW Postojna ... ... pade odločitev, da gremo V Sočo pogledat NejcaGS Kjer smo srečal še dva čudna strica : Vreme je bilo za izkoristit, tura luštna, družba pa itak, fantje super ste :hooray:

Zaradi velikega zanimanja za predelave motociklov v slog Bobber, Cafe Racer, Bratt Style in Scrambler vam ponujam možnost spremljanja predelave Yamahe XVS Drag Star 650 Classic, tokrat v soft-tail Bobbra s Springer vilico. Na povezavi: http://503bobbers.yolasite.com/follow-the-processing.php bodo v času predelave sproti objavljene ključne fotografije teksti in nastali stroški. Ob vsaki novosti, ki bo objavljena v poteku predelave na omenjeni povezavi vas bom obveščal v tej temi. Za dodatne informacije glede predelav pa sem vam na voljo na 503bobbers@mail.com . ADAM

Brez panike, nisem pozabil. Stvar je taka, da nas vreme pošteno heca, zaradi česar sem se odločil prestaviti tečaj varne vožnje na spomladanski čas. Letošnji oktober (ta termin je posledica nefleksibilnosti in neodzivnosti dobro plačanih fikusov) je preveč muhast, da bi se lahko zanesli na vremensko napoved o lepem vremenu in pri tem morebiti uprizarjali piruete po mrzlem in mokrem asfaltu. Pač ni nekega užitka zmrzovati in v napol zmrznjenem stanju tipati asfalt ali se celo skrivati pred dežjem. Ves čas spremljam vremensko napoved, katera nekaj časa napoveduje dež, nekaj časa sonce, ves čas pa nizke temperature. Nekako nimamo sreče z vremenom. Se priporočam za spomladansko odjugo, ko bodo temperature višje, asfalt bolj ogret in mi vsi željni motoriranja.

Točno tako... Če je dnar greš, če ne, odpade. Tu se pogovarjate, kako je kateri motor cenejši, dražji, boljši, slabši... Ma to meji na debilizem. Tisti, katerega imaš, ga furaš. Pa ostale pustiš na miru... Glede prilepljenih računov v bistvu ne vidim nič slabega, saj lahko primerjamo, ali so koga od nas nategnili. Tisti, ki imate druga kljuseta, pa brezveze tukaj razpravljate o stroških svojih servisov. Kaj meni pomagajo Hondin stroški, če je nimam. In obratno, kaj koga moti če je bemfl cenejši/dražji ??

Nato sem se lotil še sprednje parking/pozicijske. Sname se desna plastika za še lažji dostop, z leve strani malo ovira zajla za sklopko. original barva ni kul, tak da je menjava smiselna Skratka simpl menjava, lepo sede v grlo in ni predolga, da bi se kje dotikala ohišja. Ni pa vseeno pri led žarnici kako jo obrneš, če je narobe ne sveti. Še par fotk. efekt fleša od fotoaparata

Fočk

šeen fočk (morm mal nadoknadit :grim )

fočk usi na omv.. sam rumeni se je ustavu pol

....jest sem bil še bolj zgoden 6:50......pa brez dodatkov gretja.....ko je hladno se vedno pokvarijo

Brez žensk bi bil svet dolgočasen :K

.. . ... fočk ... ps. ... nikjer nubenga ... ... malinovčki !!!!!!

Fočk

Kolkr vem ................. šotor nima vogalov ................

"Žene so nevarnejše od cestnih razbojnikov. Razbojniki hočejo samo denar ali življenje, žene pa oboje."

Lp 100k km okvirni izračun velja za Ktm.Bmw ima za cca 20% manjšo porabo. stroški presežejo za dobrih 10% nabavne vrednosti motorja. -gorivo 10.150,00 (7l/100km) -servisi 3.000,00 (10 servisov ) -gume 2.300,00 (10 kpl) Cene

Planinski grad malo bliže...

Fočk

Sezona se nikoli ne konca!

vpisana sta :krneki:

FOČK :krneki:

En prazn fočk

Sprednja parking luč (pozicisjka) mi je že nekaj časa na očeh in sicer mi ni všeč njena rumenkasta barva z original žarnico. Zato sem se odločil za menjavo z LED žarnico. (T10 w5w, smd 5050, canbus). Na trgu sta dve varianti LED žarnic, "navadne" in takšne z uporom (canbus), ki je potreben pri novejših vozilih, sicer žarnica ne sveti ali pa utripa, razlog je v računalniku vozila, ki zaradi premajhne moči misli, da je žarnica fuč. To so rešili z dodatnim uporom na ohišju žarnice, kar pa privede do stranskih učinkov, saj gre odvečen štrom v toploto, torej zadeva se bolj greje in lahko kaj stopi, uniči, v najslabšem celo zagori, al pa pade v parabalo pa imaš zabavo. Versys nima takšne napeljave, da bi potreboval led žarnice s canbusom, zato se lahko montirajo navadne, ki se ne grejejo. Na fotkah imam sicer "napačne" s canbusom. neprave z upornikom (241 oznaka). Prvo sem menjal zadnjo za osvetlitev tablice, 2 vijaka in minuta dela. na sliki brez pokrovčka

nč fočk...pa kaj! :glare: sej bo drugu letu celo poletje cajt mogoče tut letos

Včeraj mi je crknu "internet". Pa sem šel mal u kuhinjo in dnevno sobo. Tam se srečal en kup ............. prav prijetnih ljudi ............... :grim Jih bo treba mal bolj spoznat .......................

Mjenjaj dilera pod hitno!! Tale komentar je še boljši;)

Srečno in previdno. Šoferji se že nekako odvajajo na dvokolesnike v prometu... Pa da ne bo v kakšnem ovinku traktorsko blato... Ja, dvokolesnikov manj, je pa zato traktorjev toliko več....

Spodaj je nekdo dal dober komentar: neko mu je stavio drogu u heroin ...

Eto, končno je vinjeta za 2014 ugledala svet :

stroške, mopeda NIMAM zato, da bi šparov. Če bi hotu šparat - ga NE bi mel. 1x na let na servis - če je treba al pa ne, 1x na let nove gume - če je treba al pa ne, zavarovanje registracija in vinjeta, pa benza kolkr se vozm. Kok me pride na leto? Mam spravljene račune, pa jih do sedaj niti pod razno nisem seštaval. Pa jih tudi ne mislim.

sam ti se mi javiš na vsako mojo objavo

NE, ima da čutiš in lepiš videe :grim

ja kaj nej mu ... pravi da se zaradi takih prjatlov k so moji na ms ne rabi zbujat...

Črke ti bodo stran padle. LP Snecer

Kolk lepo majčko sem dobil, iiiiiiiiii...!

Tole pa dobiš, ko dahneš ja

Ženske so kot kozarec gorčice. Vsak hoče vanjo vtakniti svojo klobaso !

23.09.2013 Z ženo sva izkoristila sončen dan, ona po dobrem mesecu nazaj na mopedu :grim pa še vedno ko sem jo spustil pred seboj, sem vidu (dokler je še bla na obzorju) da ni zgubla filinga Prva težava se je pojavila, ko sem preden sem oblekel kombinezon pogruntal, da je spodnje perilo bilo malo prej oprano ...hmm tole je moj stil sušenja, kakšen je pa tvoj? So bli plani prešibat čez Col do Pizzerije Grad, pa še dobro, da mam IgorjaKr iz unga konca, da točno ve njihov delovni čas, ker so ponedeljek in torek zaprti sva v Planini spremenila smer in šla v smeri Vikija...v postojni srečamo cofkota, kako se lepo greje ob nalaganju drv na prikolico :grim Pr Vikiju še verjetno zadnji čizburger in kavica letos , potem pa obisk Lipice, nisem bil še nikoli tako da je blo po svoje zanimivo žena je rekla, da me bo slikala, ker vedno jaz samo druge slikam nato pa brzinsko do rid, kjer sem mogu oblečt ski spodnje perilo, je čez notranjsko že pritiskalo blizu minusa, da sem doma v garaži capal ko pingvin :grim Me je kasneje ljubav segrela, da nism zmrznu do konca Sončnih 250km :grim

Moje telefoniranje res ni bilo neuspešno, ker ja danes že prišlo vabilo (?) iz Valdolre, proti koncu naslednjega meseca v popoldansskih urah ... Nalepko MOTORISTIČNIH AKTIVISTOV SLOVENIJE :notworthy: imam verjetno že kar nekaj let,... ..., toda niti v sanjah nisem mislil, da bo danes "končala" na 3eMu ...

LIh zato, ke je 51 rekla da BI, pa NI

Kam si pa šel zan0088? Jaz sem delal pri Šternu in če me spomin ne vara je v 1 tednu prišlo in 2 dni so rabili za montažo. Edino kar me je zmotilo, da mi je gorela FI lučka po montaži. Preden sem šel od servisa sem rekel, da neki ne štima in mi je mehankar reku, sej boš itak blokado vzel ven . maxbond1995 prvo vpraši na servisu, če je sploh možno, da sam prineseš blokado. Ker karšni so serviserji, lahko komot rečejo, da tega oni ne bodo vgradili ali pa ti neko neumnost zračunajo in pol prideš na isto vsoto kot če bi njim dal vse za naročit in delat.

ne bo šlo ..k nisi sam ti gor..spod no...pa jo maš u naročju...pol se je pa ceu kamp prasku nasledn dan..

če ne bi bilo teh BORCEV , tudi tvojega firerčka ne bi bilo, s to razliko da so se borci borili proti okupatorju, ne pa skrivali po kleteh Cankarjevega doma.....če je kdo naredil sranje v tej državi je to točno Janša. In kako si to ugotovil, da je najbolj sposoben? S tem da je oklestil zaslužene pokojnine? Ali mogoče z ukinitvijo šolske prehrane in zmanjšanjem delavskih ter socialnih pravic? Jagoda, to ni sposobnost, to zna narediti opica za kilo banan , pa še manj škode bi bilo. me prav zanima koliko boste še navijali za vašega ljubega vodjo, ko bo treba začeti izplačevati odškodnine (še en primer njegove sposobnosti), pa ne po 40,00 eur na mesec.... In prosim spusti že enkrat to komunistično oligarhijo iz konteksta.....Slovenski podrepniki so nas v dvajsetih letih bistveno bolj zadolžili kot vsi komunisti v skoraj 50-ih letih.

Da še jaz dam svojo prvo objavo na forum. Kawasaki Z750 Letnik 2006. Avspuh Arrow, ogledala barracuda.

bmflar na jagi!

Domov sem se vrnil po 29 km prevoženih in nekaj tudi prehojenih km ..., ..., vendar sem zadnje 3 km "iz mesta do doma" prevozil s pomočjo pedal, ker je motor, kljub temu, da je na "prikazovalniku" svetila še ena "lučka", "mislil" da sem proti Čekovniku še vedno premalo uporabljal pedala in "si mislil", če jih nisi takrat, jih boš pa sedaj ... .)

Jaz sem pred 5 meseci kupil rabljenega passata z DSG menjalnikom. Preden sem avto dobil v roke, je prodajalec naredil komplet servis. Do sedaj sem naredil cca 3000 km, vse brez problema in ne grem nazaj na ročni menjalnik, ga ni čez komot :grim . Servisni intervali so pri tem menjalniku na 60000 km in stanejo okoli 160 - 170€, saj ima menjalnik 6 litrov olja po okoli 24€, plus filter, ki stane ravno toliko. Če prideš v Ljubljano, ti ga lahko dam za vozit, da vidiš, kako ti ustreza. Samo moram prej ženo vprašat, če ga lahko dobim, ker mi ga je zaplenila. Pravi, da imam avtobus in motor za vozit se po mestu. LP Robert

Po dveh letih planiranja in prestavljanja, se je letos zgodilo: obisk francoskih Alp. Odločitev je padla že pozimi, ko so je pričelo tudi bolj podrobno planiranje poti in naneslo 8 dni. Prav tako so bili hitro določeni datumi: 22.6.-29.6.2013 in tako se je vsa stvar odvijala. 1. dan (Maribor-Dravograd-Klagenfurt-Villach-Lienz-Perca-prelaz Jaufen-Meran-Mals: 539 km) Ta dan je bil namenjen le priti čim bližje švicarski meji, z vmesnim postankom v Villachu (Lojze). Da pa le ne bi bila samo vožnja z motorjem, sem v kraju Perca (pod Kronplatzom, od koder vozi na vrh tudi nova gondola) zavil z glavne ceste na ogled peščenih piramid. Lani sem si ogledal tiste na Bolzanom, a moram priznati, da se te naredile name večji vtis, čeprav so po površini manjše. Ob povratku na glavno cesto me je ujela nevihta, ki sva jo skupaj z Jezusom Kristusom preživela pod streho manjšega križa ob cesti. Sta se mi pa ta dan zgodili dve identični neprijetnosti: vozil sem za dvema avtomobiloma, drugi ni kazal nekih znakov, da bi želel prehiteti prvo vozilo, zato sem s prehitevanjem pričel jaz. V tistem trenutku se je za prehitevanje odločilo tudi drugo vozilo. Ker sem v takšnih situacijah vedno zelo pozoren, sem to tudi predvidel in končalo se je brez nesreče (v obeh primerih me je voznik po tem, ko je že dal žmigavec in zavil proti nasprotnemu pasu, opazil in potegnil nazaj). Prenočevanje v kampu v Malsu. 2. dan (Mals-prelaz Offen-prelaz Flüela-prelaz Oberalp-prelaz Furka-Sion-prelaz Forzlaz-prelaz Montets-Chamonix: 456 km) Iz kampa sem krenil dokaj zgodaj, kar se je kaj hitro pokazalo kot dobra odločitev, saj je ta dan na prelaz Offen potekala kolesarska prireditev in so prelaz zaprli za ves promet. Švicarski prelazi se me navdušili z izredno dobrimi cestami, malo prometa, predvsem pa tudi njihove železnice, ki so speljane skoraj čez vse prelaze. Ko sem se spustil v dolino proti Sion-u in Martigny-ju (kanton Wallis) sem bil presenečan na razsežnimi vinogradi na južnih pobočjih. Celotna dolina (na obeh straneh sami 3 in več tisočaki) je praktično en sam vinograd – res nisem vedel, da ima Švica tudi to. Z bencinskimi črpalkami ni bilo nobenih težav: skoraj v vsakem kraju (tudi tistih višje pod prelazi) je avtomatska bencinska črpalka, ki deluje na kartice. Prenočevanje v kampu v Chamonixu. 3. dan (Chamonix-prelaz Colombiere-prelaz Aravis-prelaz Saisies-Albertville-prelaz Croix de Fer-prelaz Glandon-Alp-d'Huez-prelaz Lautaret-Briancon: 433 km) Jutro je bilo nabito z nizkimi in temnimi oblaki, ki so grozili, da bo pričelo vsak čas deževati. Na srečo je vzdržalo tako dolgo, da sem pospravil šotor in vso opremo, oblekel dežni kombinezon in se odpravil na pot. Po desetih minutah vožnje je pričelo močno deževati in že tako nizka temperatura se je še bolj spustila. Na prelaz Colombier sem privozil v popolni solo vožnji (nisem srečal nobenega vozila), po spustu s prelaza pa se se v prvem kraju že pojavili kolesarji. Tudi teh ne ustavi nič, tako kot motoristov ne. Na prelazu Saisies je že rahlo snežilo in odločil sem se, da bosta Cormet de Roselend in prelaz Madelaine morala počakati na novo priložnost. Spustil sem se v Albertville, kjer sem v trgovskem centru najprej malical, nato pa z avtokarto v rokah zastavil novo pot. Ko sem ponovno stopil na plano sem ugotovil, da je prenehalo deževati in da se oblaki počasi trgajo. V kratkem so oblaki popolnoma izginili in naredil se lep, sončen dan. Sem se pa tukaj prvič srečal s težavami s francosko prometno signalizacijo oz. smernimi tablami in imeni krajev na njih. Navajen sem bil na to, da so običajno prelazi označeni z rjavo tablo. V Francije je vse označeno na belih tablah. Na drogu je običajno kakšnih 10 različnih tabel in med vožnjo jih običajno nisem uspel vseh pregledati. Zato sem spregledal odcep za Glandon in se odpravil po drugi poti preko prelaza Croix de Fer in nato na Glandon. Na poti proti Brianconu so se kar vrstili odcepi za znana zimsko športna središča, na Alp-d'Huez pa sem se tudi povzpel. Očitno je to zelo priljubljena motoristična točka (cesta, ki se strmo vzpenja iz doline, je res enkratna), saj jih je bilo ogromno. Prenočevanje v kampu v Brianconu. 4. dan (Briancon-prelaz Parpaillon-prelaz Bonette-prelaz Couillole-kanjon Verdon-Moustiers-Saint-Marie: 398 km) Zjutraj so bile kljub soncu in jasnemu vremenu le 4 stopinje C (Briancon je najvišje evropsko mesto in leži na 1.326 metrih nad morjem). Ob jezeru Serre-Poncon so se vrstili turistični kraji, šele ko sem se povzpel na prelaz na jezerom in zagledal jez, sem ugotovil, da je to velikansko jezero pravzaprav umetno. Tako se združili prijetno (turizem) s koristnim (elektrika). Na splošno sem ugotovil, da Francozi s pridom izkoriščajo naravne danosti (visoki hribi) in vode, ki se stekajo z njih. Majhnih jezov in elektrarn je ogromno, nekaj pa je tudi velikih jezer, ki so zalile cele doline (me prav zanima, ali so o tem lahko soodločali ljudje in okoljevarstveniki). Posebno doživetje je bil vzpon na prelaz Bonette, ki je najvišji prelaz (asfaltiran) v Evropi. Očitno so na to Francozi zelo ponosni, saj te na to vseskozi opozarjajo table proti vrhu. Moram priznati, da si ta naziv tudi zasluži: odlična cesta, lepo speljana in lepa pokrajina (no, proti vrhu je bolj žalostno, a na 2.800 metrih ne moreš pričakovati kaj drugega kot kamenje). Seveda tudi ta prelaz oblegajo skoraj neprekinjene kolone kolesarjev, ki pa sploh niso moteče, saj je cesta zelo široka, na nekaterih mestih pa je celo označena kolesarska steza. Sledil je skoraj 60 km dolg spust (cesta se je ves čas spuščala) v smeri proti Nici, v nasprotno smer pa ves čas trume kolesarjev. Ko je bilo potrebno zaviti v smeri proti kanjonu Verdon, pa ponovno orientacijske težave: nikakor nisem našel odcepa proti prelazu Couillole, čeprav sem videl dolino, v katero bi bilo potrebno zaviti in na hribu tudi cesto, ki je verjetno vodila do nje. Da s tem nisem imel težav samo jaz, mi je potrdil francoski motorist, ki je prav tako iskal pot v isto smer. Po posvetu s starejšim domačinom sva le-to našla: iz smeri, iz katere sva prihajala, je bil odcep tako slabo označen, da sploh nisva opazila table in sva gladko zapeljala mimo. Pot do kanjona Verdon in okoli njega je vodila pa značilni kraški pokrajini, ki me je spominjala na mešanico našega Kras (pokrajina) in hravške Like (nikjer ni ničesar). Tu sem imel tudi edine težave z bencinom na celi poti, saj na relaciji več kot 100 km ni bilo nobene bencinske črpalke (kanjon Verdon sem obvozil po južni/levi strani, ki je daljša, njena dolžina okoli 60 km in paraktično brez vsakega kraja). Z zadnjimi kapljami bencina sem se pripeljal do kraja Moustiers-Saint-Marie, kjer je bila pred vhodom v kamp bencinska črpalka. 5. dan (Moustiers-Saint-Marie-prelaz Labouret-prelaz-Maure-prelaz Vars-prelaz Izoard-Briancon-prelaz Lautaret-prelaz Galibier-prelaz Telegraphe-prelaz Iseran-Bourg-St-Maurice: 454 km) Ponovno se je obetal jasen in sončen dan. Vožnja po Provansi med polji sivke (ta je šele začela cveteti, zato ni bilo tistih značilnih modro-vijoličnih barv) je bila pravi užitek, ki so ga omogočale resnično odlične francoske ceste. Skoraj lahko trdim, da na celi poti nisem opazil nobenih zaplat asfalta in zalivk, ki so tako značilne za naše ceste. Samo gladek asfalt – ne vem, dobil sem občutek, da ceste Francozi delajo na drugačen način kot pri nas. Sledili so si sami enkratni prelazi, prav tako pa so bile zelo zanimive tudi povezovalne doline med njimi. Povsod široke in odlično vzdrževane ceste. Resnično kapo dol: tako dobrih cest kot v Franciji še nisem videl in doživel. Kljub soncu na vrhu prelazov ni bilo kaj več kot 5 stopinj, tako da je bilo gretje ročk ves čas vklopljeno. Po vožnji skozi Val d'Isere sem se odločil, da skočim še v Tignes, ki je bilo pred dobrimi desetimi leti vsakoletni kraj zaključka smučarske sezone (v času, ko je hčera še trenirala smučanje). Ena runda po kraju s samimi hoteli in apartmaji (ni se kaj dosti spremenilo v teh letih) in nato proti Bourg-St-Mauriceu, kjer sem ponovno prenočeval v kampu. 6. dan (Bourg-St.Maurice-prelaz Pt.St.Bernard-prelaz Gr.St.Bernard-Sion-prelaz Simplon-Locarno-Lugano-Chiavenna: 510 km) Jutro je še nakazovalo lepo vreme, a ob vzponu na Mali St.Bernard je že bilo jasno, da verjetno z lepim vremenom ta dan ne bo nič. Na vrhu zelo mrzlo, veter in megla. Na Veliki St.Bernard sem nekje spregledal znak za cesto na prelaz, zato sem prešel na švicarsko stran skozi tunel in se nato s te strani povzpel na vrh prelaza. Tu je bilo še hladneje (samo kakšno stopinjo nad ničlo), voda v bližnji mlaki ja bila zmrznjena. Kratek sprehod po prelazu (ob meni je bilo še nekaj turistov), da vidim, ali imajo kje te njihove značilne pse. Najprej nič, nato pa sem od nekje zaslišal pasji lajež, ki sem mu sledi: pasji boksi (po moje kakšnih 30) so bili za visoko ograjo, ogled pa je bil možen le ob plačilu vstopnine (hkrati tudi ogled muzeja). Imel sem srečo, saj so bila vrata do pasjih boksov odprta in sem skozi njih lahko videl nekaj originalnih predstavnikov pasje vrste s prelaza Svetega Bernarda – bernardince. Sledil je spust v dolino in ponovno sem lahko občudoval vinograde na poti mimo Martignyja in Siona. Sledila je pot čez prelaz Simpon in nato proti Locarnu (jezero Maggiore) in Luganu (jezero Lugano) in jezeru Como. Za pot od Locarna, preko Lugana in ob severni obali jezera Como (skupaj okoli 130 km) sem potreboval skoraj 4 ure. Medtem je občasno deževalo in že na poti sem sem odločil, da ta dan ne bom prespal v šotoru. V Chiavenni sem brez problema našel sobo, saj je bilo ob cesti kar nekaj tabel za B&B. Po skoraj tednu dni spet trdna streha nad glavo, normalna postelja in ogled tekme Italija:Španija na TV. 7. dan (Chiavenna-prelaz Maloja-St.Moritz-prelaz Bernina-prelaz Livignio-prelaz Focsagno-Bormio-prelaz Gavia-prelaz Tonale-prelaz Mendel-Bolzano-prelaz Karer-prelaz Pordoi-prelaz Falzarego-Toblach-Linez-Spittal (AC)-Dravigrad-Maribor: 764 km) Jutro je bilo popolnoma jasno in izgledalo je na ponovno lep dan. Ko sem se povzpel na Malojo, pa so na vzhodu že nabirali gosti in temni oblaki. Do Bormia je vreme še vzdržalo, pri vzponu na prelaz Gavia pa najprej dež, ki se je višje spremenil v sneg. Ob lanskem obisku Dolomitov sem dejal, da je bila Gavia prelaz z daleč najslabše vzdrževano cesto (prav neobičajno za Italijo). Ker pa je bila letos predvidena etapa kolesarskega Gira čez Gavio (etapa je bila sicer zaradi snega speljana drugje), sem bil prepričan, da bo cesta obnovljena. A razen nekaj kozmetičnih popravkov je bila še v slabšem stanju, kot lani. In takšno stanje ceste je bilo usodno za padec, ki se mi je pripetil pri spustu – glavni vzrok je bila moja napaka. Trenutek nezbranosti (gledal sem motorista, ki je vozil pred mano), pesek na cesti in rahel zavoj ob vhodu v tunel in že sva bila na tleh, brez vsake možnosti reagiranja oz. popravka napake. Takoj za tem so z nasprotne strani pripeljali trije italijanski motoristi, ki so mi takoj priskočili na pomoč. Najprej so preveril, če je z mano vse v red (razen udarca po nogi in nabitega palca na roki ni bilo videt in čutiti nič drugega) in mi pomagali ponovno postaviti motor pokonci. Kratek pregled motorja je pokazal, da je bil zlomljen le eden od prednjih žmigavcev ter nekaj prask na plastiki in zaščiti izpuha. Glavnino padca je prestregla cevna zaščita motorja in bunke na obeh oseh koles (investicija v to je bila s tem poplačana). Tudi start motorja ni pokazal, da bi bilo kaj narobe. Motoristom, ki so mi pomagali, sem se lepo zahvalil, oni pa so mi želeli srečno nadaljevanje poti. Na mestu padca sem sen našel kar nekaj plastičnih delov, ki niso pripadali mojemu motorju, zato močno sumim, da nisem bil edini, ki ga je tu presenetil pesek in je končal na tleh. Po premisleku je padla odločitev: glede na slabo vreme in sneg na prelazih bo najbolje, da ta dan potegnem kar do doma (v originalnem planu naj bi še en dan preživel v Dolomitih). Od prelaza Tonale do Bolzana (preko prelaza Mendel) sem napredoval zelo počasi, saj je na tej trasi potekala rekreativna kolesarska prireditev z ogromno kolesarji (v glavnem so vozili v skupinah in praviloma zasedali polovico ceste – desni vozni pas, včasih pa tudi še več) in spremljevalnimi vozili. Vreme je bilo izredno spremenljivo in vsake toliko časa je deževalo. V Bolzanu sem se odločil, da se proti Toblachu zapeljem po diagonali preko prelazov Karer, Pordoi in Falzarego. Na vseh prelazih je bil sneg, a na srečo cesta skoraj povsem suha. Od Spittalu sem pot proti Sloveniji nadaljeval po AC – še dobro, da sem kupil vinjeto, saj so pri Velikovcu izvajali kontrolo. Po več kot 14 urah vožnje in neštetih plohah (sploh nisem več štel, kolikorat me je opralo) sem prispel domov. S tem še ni bilo konec dneva: hitro sem se samo preoblekel in z ženo sva odhitela na Pohorje na praznovanje kolegičinega abrahama. Za konec bi zapisal še nekaj svojih opažanj s poti, ki bodo morda koristna še za koga drugega. Bencin: Priznam, niti na eni bencinski črpalki nisem pogledal, kakšna je cena bencina. To vem le za Livignio: 1,13 eur. Drugače pa z bencinskimi črpalkami na celotni poti ni bilo težav, morda le v okolici kanjona Verdon. Bile so razporejene po vsej poti, včasih tudi na krajih, kjer jih ne bi pričakoval (na poti na prelaze, kakšnih manjših hribovskih vasicah). V glavne gre za avtomatske bencinske črpalke. V Italiji te v glavnem delujejo na kartice (pozor! – le italijanske bankomatske) in gotovino (potrebni bankovci manjših vrednosti, ker denarja ne vračajo). V Švici praviloma delujejo le na kartice – v glavnem sprejemajo vse znane kartice(ne sprejemajo gotovine). Sam sem uporabljal Eurocard in ni bilo nikjer težav. Podobno je tudi v Franciji – sprejemajo le kartice, a so terminali opremljeni tako, da lahko izbereš jezik, v katerem te vodijo z navodili preko ekrana, prav tako pa te v tem jeziku vodijo tudi glasovno. Ceste: V vseh treh državah (Francija, Švica, Italija) je bilo na cesti ogromno gradbišč. Na vseh koncih obnavljajo, prenavljajo, urejujejo in gradijo ceste. Zato tudi ne preseneča, da je stanje in urejenost cest na zelo visokem nivoju. Vseeno pa bi jih v tej kategoriji razvrstil takole: Francija (večina cest v odličnem stanju, skoraj nikjer nobene zaplate na cesti, vse gladek asfalt), Švica, Italija. Kontrole na cesti: na celotni poti (več kot 3.500 km) sem videl le eno policijsko kontrolo. Drugače pa sem videl policaje le v kakšnem kraju oz. v Švici, kjer so v križiščih urejali promet (to danes že zelo redko vidiš, vsaj pri nas). Navigacija: Sem pristaš klasične navigacije – z avtokarto. Že pred odhodom si pripravim dnevne poti z glavnimi točkami (kraji, prelazi), ki mi nato služijo za orientacijo in skoraj ne potrebujem avto karte. Edine težave sem imel v Franciji, kjer se sprva nisem mogel navaditi na njihove smerne table (vse so bele, na drogu jih je običajno zelo veliko), proti koncu pa sem se na to nekako navadil in ni bilo več problemov (table za prelaze so bile praviloma najnižje na drogu in izpisane z malimi tiskanimi črkami). Vreme: V tednu, ko sem bil na poti, je bilo precej hladno za ta čas. Dnevne temperature so se v glavnem gibale okoli 15 stopinj C (v dolinah, kar pomeni nekje nadmorsko višino okoli 1.000 m ), na prelazih pa okoli 5 stopinj (v lepem vremeni) oz. okoli 0 stopinj (v slabem vremenu). Ponoči so se temperature gibale med 5 in 10 stopinjami. Da je bilo res hladno pove podatek, da sem večino poti prevozil z vklopljenim gretjem ročk. Avtokampi: teh je bilo ob poti resnično veliko, tako da z njimi ni problemov. Kampe, kjer sem prenočil, sem našel in izbral na internetu (vsi ti so imeli svojo lastno spletno stran). Šlo je večinoma za manjše kampe, ki v tem času niso bili pretirano zasedeni (predvidevam, da je lahko v glavni sezoni, ki se začenja sedaj, to problem). Vsi so bili lepo urejeni in sanitarije na primernem nivoju. Skoraj v vseh je bilo možno naročiti kruh za naslednje jutro (ob prijavi te na to posebej opozorijo). Cena za noč med 10 in 12 eur. Zaključek: Enkratno in nepozabno in skoraj zagotovo še obiščem Francijo. Skupnega vtisa ne more pokvariti niti nesreča, saj jo jemljem kot sestavni del motoriranja in še eno novo izkušnjo, ki me je ponovno prepričala, kako pomembna in potrebna je popolna koncentracija pri vožnji. Drugače pa se na celotni poti nisem znašel v niti eni kočljivi situaciji (na po svoji, niti po tuji krivdi), v nekaj primerih sem le-te preprečil z umirjeno vožnjo in predvidevanjem.