Dvorana slavnih

Po kar nekaj letih premora od tega foruma sem spet nazaj. 1000 ccm Aprilia lepotico, ki je zadnja leta samevala v garaži sem zamenjal za mnogo lažjo lepotico - Yamaho MT-07. Po skoraj 1000 narejenih kilometrih lahko rečem da sem bolj ali manj zadovoljen in da imam po mnogih letih spet veselje odpreti garažo in se zapeljat kak daljši krog. No od začetka, z mojo drago sva prodala Aprilio in se odločala, kaj bi kupila, ona bi čoperja, jaz težkega skuterja . Ko pa sva v soboto šla na izlet in se ustavila tudi v Krškem, pri Delta Teamu zagledala MT-07... je bila ara plačana v par minutah; moja je lahko dosegla z nogam tla, jaz pa sem imel dovolj prostora za mojih skoraj 190 cm. Naslednji ponedeljek popoldne sem bil že ponosen lastnik MT-07 Racing Blue in po parih tednih nakupa sigurno ne obžalujem. Glede na to, da sem na ta motor šel z 1000 ccm V2 Aprilie z drsečo sklopko in ogromno navora sem bil najprej presenečen nad res dobrim agregatom; miren, ravno prav glasen in sploh ne švohoten, tudi ko sva gor oba gre brez kakršnega koli problema po omejitvah in še čez.. samo nad 130-140 km/h je veter vseeno že tako nadležen, da ni kak hud užitek, vsaj zame. Najbolj pozitivno pa me je vsekakor presenetil sedež saj od daleč in od blizu sploh ne zgleda da bi bil kako hudo udobje, samo je pa temeljito bolj udoben od mojega prejšnjega, ravno prave oblike, ravno prav trd... skratka poezija, tudi sama drža na motorju je super, edino ogledala bi lahko bila malo daljša, samo z malo truda sem uredil tudi to. Kako resnejše poročilo še sledi, ampak po do sedaj prevoženih kilometrih se bolj ali manj strinjam z vsemi testi na netu in v revijah. Glede na debato, ki se je razvila ob testu tega motorja na Motosvetu pa lahko povem, da se je potrebno zavedat da to ni supermotor, ni nova 700ccm raketa niti ultimativni potovalnik s tremi kovčki in tank torbo, lahko mu daš gor boljše vzmetenje, in Akrapoviča samo, to bo še zmerom samo 5.500 EUR MT-07 in ne kak R1 oz. Varadero. Je pa MT-07 en zelo zelo zabaven motor za vožnjo, izjemno lahek (še posebej v primerjavi z mojo prejšnjo kravo :grim ), sploh ne začetniški (2 prestava gre skoraj do 100 km/h.. .), navora je dovolj da ni treba ob vsakem prehitevanju zmetat dol par prestav... skratka super zabava za res super ceno.

Potem se je pa en dan začel dopust, še zadnje zadeve zjutraj vrževa na motor in sva šla – najprej za nekaj uric spat. Prejšnji dan sva še robo skupaj vlačila pozno v noč, utrujen pa ni pametno na cesto rinit, anede. Potem, popoldne – takrat je bil čas pravi. Ljubljana, Maribor sta padla mimo, v Murski se pa spodobi, da gre človek tankat, pa madžarsko vinjeto kupit. In ker to postaja tradicionalen pit stop za v one konce, sva še kofetek srknila, pa sladoled je tudi pasal. Potem sva se nekaj za madžari cijazila. Ne vem zakaj, ampak se nama je zdelo, da se presneto nemarno nikamor ne scukajo. Pa saj Balaton se je kmalu pokazal, potem je šlo lažje. Zvečer sva ravno prav zagledala Szekesfehervar. Tukaj sva pa enkrat že spala, samo pojma nimam kje. Mi kapne, da imam GPS, pa naj naju spat pelje. Vodil naju je do prvega, pa do drugega prenočišča. Pristavila sva malo najine logike in sva potem v tretjem našla “Alo, hitro spat, da bova jutri zgodaj vstala. Bo treba za danes notri prinest”. Ja, misli si! Ni zdravo nenaspan na motor, anede ... sva veselo potegnila, samo potem je pa sonce zoprno ratalo. Pri zajtrku sva še slišala domačo govorico. Paše. Potem sva kramo v kufre metala, izza dvoriščnih vrat naju je pa ena punčka prav prestrašeno ogledovala. Bila sva ji zanimiva, ampak dokler ni ata prišel, je le kukala, potem je pa le stopila bliže, pa še pomahala je v slovo, ko sva se odpeljala. Budimpešte nisva hotela obvažat – po karti izgleda kakih 30 km dlje. Gas v mesto, najprej na pamet v center, potem pa navigacija po soncu in na približno ven. Saj potem se pa itak smerokazi pokažejo. Obrneva proti Miškolcu, tam sva tudi pred kakimi dvemi leti prespala, in naprej na Slovaško. Bova midva presekala do Ukrajine čez Košice. Pametnjakovič sem naju na vsaj pol ure daljšo bližnjico zapeljal. Pa ni panike – slej ko prej bova na meji. Ukrtranzit Meja je šla gladko skozi – no ja, zamude je bilo le toliko, kolikor se uniformam ni dalo. Sicer pa nobenih formularjev, izpolnjevanja papirčkov in podobnega. Vse skupaj naredijo čez računalnik, pa je. Možak povpraša po destinaciji, ko po pravici povem, pa le nejeverno zmaje z glavo “A ona tudi?” Pritrdim, potem pa utihne in se le še muza. Ker nisva imela ukrajinskih podložk, je bila najboljša alternativa bankomat. Oznake za bankomat nikjer, ma kaj bankomat, niti za Uzghorod ni bilo smerokaza, pa je čisto zraven. Potem sva neko sejmišče obvažala, bankomat pa našla na Gorenjevi trgovini. No ja, ogromen Gorenjev znak je bil gor, se ga ni dalo zgrešit. Naprej proti Lvovu sva spet našla tapoševni fuzbal plac in mi ga je uspelo z eno potezo poslikat tako, da se samo kabina kamiona mimo pelje. Po dolini je bilo vroče, kmalu so se hrami pokazali in ko sem zadnjega pred vzponom v Karpate slikal, je za nama Sasha na Vari pripeljal. V hrib se je malo ohladilo, sprva je vozil za nama, ko sva pa ustavila, da bi šla jest, pa pripelje zraven “Ej, ne tukaj, peljita za mano, slab kilometer nazaj bo boljše”. Prav je imel. Šašlik odličen, kvas je pa po dooolgem času sedel kot norcu klofuta. Čez Karpate je cesta odlična, le nekaj mest je, kjer znajo luknje tudi kolo odtrgat, ko po odlični cesti vanje priletiš. Pa je šlo vseeno hitro - super vodiča sva imela. V Lvovu smo šli na pumpo tankat (plačuje se vnaprej!), Sasha naju je pa še prepričal, da sva jo namesto južneje ubrala čez Kijev in Kharkov in potem na jug. Razen res velikih cest ukrajinske poti niso ravno najboljše za tranzitiranje. Tisti večer sva še kakih 150 kmjev naredila, potem nama je pa GPS spet poiskal prenočišče – majhen hotelček, spodaj oštarija, zgoraj pa sobe. Gazdarica je imela malo težave z latinico, ampak ko sem ji črke narekoval, jih je v azbuki prav napisala. Hotel pa živ. Pri večerji ogledujem ostale goste – v glavnem mladina. Čeprav daleč od vsakega mesta, so punce spedenane, kot da gre za ohcet. Saj bi še nekaj nakladal, pa bo treba jutri zgodaj...notri prinest...and out.

Na, tuki maš tečnoba, še dve sliki pa dva stavka - od začetka se začne: Zakaj ravno Pamir? Ker se nama je enkrat že zamalo zdelo. Pred štirimi leti, ko sva obirala Centralno Azijo. Saj takrat je bilo tudi fajn, ampak čez cel Kazahstan, pa že prej, tudi pasje vroče in prašno. In ko sva tam nad Taškentom balance obračala proti domu, sva videla gore. Aha, gore, hlad, na kartah lepo, nekaj malega je od zemljepisa ostalo, bi šla, samo vize in čas takrat niso pustili gor. Tako sva kazakhsko vročino samo podaljšala v uzbeško. Pa naj kdo reče, da za začetek to ni zadosten razlog. Ko sva potem še malo pobrskala, sva bila pa itak čisto nakurjena. Plan ...je bil tak, da jo odpeljeva čez Madžarsko, Ukrajino (en cepec je potem vmes še repek Slovaške dodal), pa čez Rusijo in Kazahstan. Do tu so znane zadeve in če bo vse prav, bova do polovice Kazahstana tranzitirala. Najbolj mučen in duhamoren del potovanja, ampak če misliš z overlandom razmeroma hitro kam priti, je tranzitiranje skoraj edini način. Po Kazahstanu sva iskala alternative, če ne bo drugače, bova pa spet vozila mimo Baykonurja. Potem bova počasi z vrha zavila v Kirgizijo – tam bereva, da so ceste grozljivka, ampak ravno po glavni midva ne bi. Najprej v Biškek, pa na Issy-kul pa v Tjan-šan, potem pa doli v Oš. In iz Jalal-Abada bo treba ovinek delat. Priznam, meje, prepletanje Uzbekistana, Tajikistana in Kirgizistana in enklave v onih koncih mi še danes niso najbolj jasne. No, v Oshu naj bi se začel Pamir Highway (čeprav tam še ni Pamira), po njem proti Sary Tashu, čez mejo v Tajikistan in po Pamiru nekako proti Khorogu. Mogoče bi dol zavila proti Afganistanu, pa par dolin je zanimivih. Se bova po poti natančno odločala, kje in kako. Potem bomo spet videli, kako od Khoroga dalje, v glavnem v smeri proti Dushanbeju, pa naprej v Uzbekistan, najbrž direkt v Bukharo. Aha, tam tudi že poznava, pa še všeč nama je bilo prvič. Od tam pa dosti alternativ ni več – po južni strani Aralskega morja v Kazahstan, po obali Kaspijskega v Rusijo, pa na Krim, čez Ukrajino z obveznim dvokilometrskim repkom Moldavije v Romunijo, pa malo Bolgarije, Srbija, Hrvaška, pa smo doma. Evo, tak je bil plan. Tak malo napočez, ampak bova že sproti. To je to (čeprav je bilo potem malo drugače): Vize Z vizami sva dobro skozi prišla. No ja, razmeroma. Kakor kje, pravzaprav. Na ruski ambasadi v Ljubljani niso komplicirali – ko sva povedala, kje, kam in kako, je bila zadeva enostavna. Kazahstan – ti so v Zagrebu – ravno tako BP, le plačevat se splača kar tam v prvi banki, ki jo povejo, sicer je bančna provizija skoraj dražja kot viza (pa ne na ulici pred ambasado parkirat!). Kirgizija – ta je najboljša – za nas nima vize. Tajikistan – tu je šlo pa teže, oziroma dražje. Viza za sto ojrčkov kar malo zaboli. Ker sem tiste dni nekaj skakal med daljnim vzhodom in Ameriko in sem rabil potni list, je bilo treba vizo dobit v enem dnevu. Gas na Dunaj, kjer mi možak pove, da je v tem primeru tarifa dvojna. Ampak bom pa dobil žig tudi za Gorni Badashkan z vsemi regijami. Če ga ni, znajo menda lokalni oblastniki na kontrolnih točkah zoprni bit. Ena zoprnija skratka. Nič, kaj naj, vizo rabiva, debelo sem požrl, zaklel sem pa čisto potiho. Za povrhu: pozneje na poti sva izvedela, da vizo v enem dnevu za manj kot pol cene dobiš v Biškeku. Naprej: Uzbeki so svojo vizo čisto zinternetizirali, še vedno pa hočejo povabilno pismo. David iz Stantoursa razume, kaj je win-win in zrihta vse tako, da je treba le še na Dunaj poklicat, pa ti povejo, da prinesi pasoš in dobiš vizo. No, in je bila zanka sklenjena. Karte Kje in kako točno, sva rekla, da bova sproti pogledala. Samo potem je pa treba karte imet. Nekatere so se našle pri hiši še tastare, za Garmina(!) sem si jih navlekel z interneta, pa še na mobilca sem jih naložil, kar tako, za vsak slučaj. Za nam bližnje države, pa v velikih mestih, so elektronske karte fajn. Za velike planjave in Vukojebino pa ne povejo skoraj nič ali pa narobe. No, pa saj kakšna kozlarija je tudi na tiskanih zapisana. Za Pamir nama je uspelo švicarsko karto najti, verjetno najboljša ta hip, ostalo sva pa kar po tastarih zvozila. Improscena torej. Osnovno pomanjkljivost, ki jo imajo itak VSE karte, sva uspešno potrdila tudi tokrat: nobena karta ne pove, kakšna je tista cesta v resnici. Torej: seljaka pitaj! Prtljaga Prtljago sva uspešno zreducirala na minimum. To je bila dobra poteza – od doma sva odšla le s stranskimi kovčki – pa kljub temu peljala šotor, spalke, blazine, orodje, filtre, rezervne ročke, zračnice, kakšnih 10 suhih klobas in vrečo napajalnikov za mobilce, fotoaparate, pa za komunikacijo, navigacijo ... menda je samo adapter za pomivalni stroj manjkal. Oblekla sva tanke, platnene obleke, debele bova pa kar na poti, tam pod hribi, zimprovizirala. Tam so aktualne. Glede ključavnic – sva nihala med vzeti nič ali vzeti tanajboljtadebelo Abusovo ketno. Disklock z alarmom in zajla sta šla z nama – za vsak primer. Pletenice sva se hvalabogu po poti znebila, ker je bila čisto preveč v napoto. Mi ne verjamejo, ampak tam niso vajeni krast, če je pa že kje kaj čudnega, ti pa povejo, da moped na dvorišče za planko parkiraj, v mestih so pa itak stajanke. Sva pa s seboj peljala 12-litrski žakelj za bencin. Raztežaji znajo bit dolgi, pumpe pa včasih nemarno na redko. Že tako sva po poti nameravala dokupit kapacitete kant. Izkazalo se je, da je tisti meh tudi sicer, ne le v hribih, dobro odigral svoje. Hvala Andreju. Motorja Ja še najbolj važno – motorja. Sam sem s Tigra pred kakim letom in pol presedlal na krampka, pri slabih 25 kkm je bil ravno lepo vpeljan. Roko na srce – za tako pot sta oba, tako Tiger kot krampek, čisto predimenzionirana. Julči se pri 80 kkm ni hotela od tamale GSke poslovit, tako da sem moral pred odhodom takole pod večer nekajkrat v garažo tisti rdeči zverini lopato pokazat in ji zagrozit, da če bo po poti kaj srala, jo bom ravno tam gladko zakopal. Gume s premalo profila sva v stepi poskušala pred štirimi leti. Tokrat je šel Heidenauov Scout na oba motorja. Dobra izbira. Rit Uh, skoraj bi pozabil - sedež. Morda celo pomemebnejše kot motor. Leto prej sva krampka na prvi sprehod peljala. V Maroku se mi je mehur na riti naredil, tako je tresel gol sedež. Motor je splezal, ali pa priskakal kamorkoli, ampak na lepi, ravni, a dolgi cesti je pa sedalno zahteven. S tem ni heca – predvsem v vročini, ko še potenje naredi svoje. Puder je šel z nama, vendar sva na sedež oba pripela Vinove zračne blazine (fejst možakar, ve kaj dela), čez pa še tastari recept – janca. Backup Pa še to: Lojze je rekel, da gre v tistem času s familijo tudi v ono smer. S Toyoto. Malo za nama naj bi krenil, po poti, ki jo bova midva nazaj grede vozila. To je bil lušten plus – če gre karkoli narobe, se bo nekdo poznan čez kak teden ali dva mimo pripeljal. @Leteči: tle maš še eno fotko, da ne boš pol cepidlakil:

Dost je kibicanja - sem obljubil, da bom napisal, kako je bilo, k motoriderju sem se tudi že spravil na kofe pa na piškote pa na čvek pa kokto pa... Tokrat bom to poskusil zbasat skozi poste v tole ločeno temo, da ne smetim. Mogoče komu kaj prav pride...čeprav, malo bo trajalo. Kakorkoli, evo, takole je bilo: Sary Tash je mogočno moderno mesto v Kirgiziji, tik ob tromeji s Kitajsko in Tadžikistanom, skozi pa tečejo važne prometne povezave. Vse je res, le “mogočnost in modo” je treba z “luknjo” zamenjat. Je pa dobro, da je Sary Tash tam, kjer je, ker se da tam prespat, pa magazin imajo in dobrega pol kafeja. Enega čisto zadnjih dni lanskega junija sva pozno popoldne z našo podpirala bradi za mizo v predsobi enega guesthousa v tem Sary Tashu. Tam zraven je na stopnici drgetal Jessie, Belgijec, ki je z gora pol ure za nama ves premočen prikapal v bajto. Za drugo mizo sta bila zgrbljena Joanin in Laura. On iz Izraela, ona pa Španka, na ruzakih se skupaj klatita že kakšno leto. Klavrno počutje, čakamo bogvekaj, nič kaj zgovorni nismo. Zadnji dnevi junija, nas pa zebe kot cucke. Motorja naju zunaj čakata, na njima se je nabralo par centimetrov snega, pa nič ne kaže, da bo kmalu nehalo. Sneg se topi, streha pušča in v sobo kaplja in smo sklede pa ajmarčke razpostavili. Malo zamalo se mi zdi. Na poti sem gor naju je sredi dneva dobil dež, plohca ali dve, ali pa tri, in malo snega vmes na prelazu tik pred mestom. Ko sva pricingala do mesta, sva pa najprej videla enega najmogočnejših prizorov. Pravzaprav sva zaradi oblakov videla le spodnjo polovico slike. Za mestom je namreč nekaj kilometrov planjave, potem pa z enim pogledom lahko zajameš cel masiv. Če je le lepo vreme. Ma že spodnja polovica je dala vedeti, da je tehle gričev malo več kot Hrušice. In potem dobro pogledaš: nak, tehle gričev je veliko veliko več skupaj. Kakorkoli – tako sva Pamir zagledala. Najin prvotni cilj. V dežju in snegu. Da je bila mera polna, je ta domača punca prišla še povedat, da je jutri sobota in da bo zaradi vikenda in snega “granica zakrita”. Na, lepo! Zdaj, ko sva tik pred zdajci, naj pa do ponedeljka ... Ja, kar malo zamalo se nama zdi. Dva tedna sva jo pehala do sem, saj ni, da ni bilo dobro, čisto enostavno pa tudi ni bilo.

Ne smeti s temi kawasakiji v tej temi. Odpri svojo z naslovom DINOS.

Jaz ti nisem kriv, da hodiš s kurami spat. Evo čitaj: Po parkih v Kijevu Zjutraj sem nekaj nergal, ker nisva backov s sedežev pobrala, pa jih je rosa zmočila. Samo sem hitro nehal, ker me je Julči priganjala, da sva čez luknje spet odskakala na glavno cesto in naprej. Sva dopoldne preverila, da niso od zadnjega obiska slučajno kaj spomenikov premikali – avion se še zmeraj steguje čez cesto, pa oni junak na konju je tudi še tam. Do zajtrka sva najprej podelala en raztežaj, potem pa ustavila v kafeju s pomemebnim napisom. Tam na tramu piše: Fajno jesti, dobro spati, bog ti zdravja mora dati. Pri zajtrku sem nekaj čez punce komentiral, pa je naša hitro povzela, kako da je pesek v Saharo vozit, pa da ni fer, ker samo jaz oči napasem. Ah, fovšija. Ampak je res, tam od Madžarske naprej se zdi, kot da se je vsaka bejba posebej za enga motorista spedenala, ki bo danes mimo pripeljal. Prav dobro zgledajo. Tisto dopoldne so naju tudi razočarali. Ukrajinski policaji. Na koncu enega od mest, nikjer nobene hiše več in na neki mnogopasovnici, pade loparček. Prehitra. Tamladi zelo uraden, šef pa najprej vpraša kam in kako in ko je zvedel za Pamir in Tajikistan, lepo vrne paprije in pove, da bova perje kje drugje lahko bolj koristno porabila. Nobenega barantanja. A? Čeljust mi je padla dol. Na evo, tudi na policaje se človek ne more več zanest. Cesta proti Kijevu se je v teh zadnjih štirih letih močno spremenila. V glavnem so jo povsod zaključili in naredili solidno hitro cesto. Žal so pospravili tudi nekaj bazarčkov, na katerih je bilo včasih luštno firbec past. Z našo malo čvekava, potem pa sem se začel zabavat in poskušal prebrat napis (azbuka), ki se je vsakih nekaj kilometrov pojavil na tabli. Uspelo mi je: Mišče rozborotu zustričnogo transportu. Če se boš tam vozil, je dobro vedeti kaj to pomeni. Prej, kot pa te model z boka sname. Ves ponosen naju prikrmarim v Kijev, tam pa po pričakovanjih – zastoji že na vhodu. Na to sva bila pripravljena in imela plan B v rezervi. Tako sva se v mesto pripeljala najprej po luknjasti bankini, potem pa po pločnikih in čez park. S krampkom v zastojih v vročini ni lahko – ventilator se mi kar smili. Danes, ko pa poročila poslušam, si nekaj takega čez pločnike in parke najbrž ne bi privoščil ... ali bi si pa moral. Kakorkoli, spet je bilo treba manjkomat poiskat, potem sva poiskala še obvoz, zadela most čez Dniepr in odpeljala naprej proti Kharkovu. Na pol poti se stemni. Začelo se je s ploho, dež je pa potem šele zvečer ponehal. V takem je zoprno vozit. Tako sva najprej vedrila, potem pa v dežjakih potegnila naprej. Ob zahodu se je pod oblaki pokazalo sonce – noro lepo so bila osvetljena tista valovita umita polja pod temnimi oblaki. Tam nekje se je naši strgalo. Naenkrat zaslišim, kako poje mašina in naša jo na tomatotu prižge mimo, pa za kamion, pa prehitet, pa še enega, tega že malo v škarje ... “Hoj, umiri konje!” Pa kar ne poslušat “Meni je dovolj cijazenja za temi. Vizir se mi maže. Nič ne vidim.” Potem prijavi še, da ji obratomer preveč kaže. Zajla? Menda nič ne pomaga gas frcat, izgleda, da ni mehanika. Bomo videli, in si mislim, da bo treba tomatotu lopato pokazat in grožnjo obnovit. Taka je bila točna pot čez UKr- najhitrejšejša. S prenočiščem nisva ravno terne zadela – malo pred Harkovom, drago je bilo, soba v tretjem ali četrtem nadstropju, pa brez lifta. Ni vsak dan nedelja. Zvečer ugotavljava, da je hotel sicer lep, pa da bi bil bolj skromen tudi dober, pa da se je v Ukrajini v štirih letih veliko spremenilo. Veliko je novega, zgrajenega in moderniziranega. No ja, vozijo še vedno, hm, konzervativno se menda reče.

Ni mi dalo miru kako izgleda passo Rest, pa ga je blo treba pogledat (uradno je še zaprt). S strani Furlanije čista cesta brez posebnosti (razen, da je dolgočasna, ozka s/z (pre)ostrimi zavoji za lepo, tekočo vožnjo), na drugi strani pa (proti Tolmezzu) ostanki dreves, kamenja in peska za prodajat. Iz Tolmezza sem šel pogledat ali je še kaj smučarjev v Ravasclettu (so še, vendar snega ni, dež pa je), nato skozi Arta Terme nazaj do Tolmezza in čez hrib v San Danielle del Friulli. Ta zadnji del pa je Asfalt grob, popeglan, cesta široka, ovinki lepo speljani. Skratka 1A, vendar prekratko Pogled izpod vrha passa Rest proti Furlaniji Na vrhu Resta je še nekaj zaplat snega Vhod v Spielbergov Jurski park oblačnih, sončnih, deževnih, razmeroma hladnih (pod 12 stopinj) in toplih (nad 20 stopinj) 320 km

Tak to pride, baje grem sam na kavo..........pol sva sanjala o Dolenjskih toplicah........na koncu pa bluzila ob Cerkniškem jezeru, pa Bloškem jezeru....pa dan je šu na hitro okrog...............

No, jaz sem se danes spravil montirat stranske nosilce Vse je šlo BP, samo žmigavci so mi delovali nekoliko nerodno in grdo (original verzija)-zgledalo naj bi takole: Dokler so kufri gor, še nekako zgleda, sam ne mislim se vedno s kufri vozit in brez je res katastrofa! Zato sem jih jaz mal modificiral in naredil MZ verzijo :grim Ko original, sam mal sem jih skrajšal KOnčana zadeva zgleda pa tkole: Tko da bom sedaj lahko vozil še stvari ki jih ne potrebujem, ampak od viška glava ne boli ps. Sam še dopust počakam in jih stestiram

https://www.youtube.com/watch?v=gPAmKJmaz1I

Trgovci se prekleto dobro zavedajo situacije ,samo zaposleni za 500€ pač nudijo to za kolikor so plačani,cele dneve v trgovini za štipendijo,probaj boš videl kako boš nasmejan vsakič ko stopi težak v trgovino in kupi za 5€ robe in želi da mu še rdečo preprogo po tleh dajo................vsaka medalja ima dve plati!!!

Končno en, dan, da sva si vzela par urc frej in padla je letošnja tretja vožnja, prva je bila 1.1. v Celje, druga enkrat vmes na Trojane in danes do Postojne na kavico. Štart dopoldan iz Kamnika do Postojne na kavo in nazaj, nazaj grede postanek na ridah, kjer mi je dragi zaupal svojo igračko s katero sem se afnala Ko je bil otrok srečen je sledila pot proti domu, doma še ketno posprejati in motor na spanec do naslednje ture. O dežju nobene sledi.

Gremo še en raztežaj naprej danes: Proti Rusiji Zdaj sva se že navadila, da zjutraj zaspiva, pa še obirala sva se malo. Zajtrk, nato naju je bilo malo strah, ko tomato dvakrat ni hotel vžgat, potem pa le, pa odpeljeva skozi Kharkov in tokrat za razliko obrneva proti jugu. Odločila sva se za novo varianto – čez mejo južno na Novošahtinsk in potem na Volgograd. Ob cesti najdeva še nekaj junakov in letal, ko vodo kupujeva, pa na moje veliko veselje opazim, da za krampka peljejo rezervni ventilator. Zgleda, da dileme glede vročine odpadejo. Malo zatem naju pa policaji niso več na cedilu pustili. Prehitevanje kamiona. Pred križiščem. Grobo narušenje. Pod 200 ukrajinskih podložk ni šlo. Potem spet opazujeva, kako vozijo – cesta je še kar, večinoma je ravna, v dolgih valovih gre, vmes so pa omejitve hitrosti. Stare Lade med ostalimi avtomobili le stežka rinejo v klance, za njimi se dela kolona, ko je treba kamion prehitet, se pa v klanec ne upajo, saj nikamor ne prilezejo. Izgleda, kot da so nekateri štrafani samo zato, ker imajo kripe. Eno vodo, ki sva jo prej kupila, sem medtem izgubil, bolje da se ustaviva in stisneva eno tistih klobas, ki jih s seboj voziva, pa spijeva, kar še imava. Mulca, ki sta med malco prišla motorje zijat, vprašam, če bi se gor usedla, pa jima firbcanje čisto zadošča. Na tistem raztežaju tja do meje je Julči ostajala zadaj. Cesta je bližje proti meji postajala luknjasta, pa noče tvegat prebite gume ali počenega obroča. Zadnjih 80km do meje pa itak ni ničesar, razen grmovja. Za rusko mejo sva tokrat rabila malce več – kakšno uro je trajalo. Aha, pa formularji so novi in listke nama dajo v potna lista. Tu se spet začne dobra cesta. In smerokaz: Mockba 1000km. No ja, saj to pa niti ni tako daleč, kakšen dan, pa si tam. Z lahkoto! Enih 50 sva jih res naredila v to smer. Ko od smeri Moskve zavijeva za Volgograd, je pred nama spet dežna fronta. A tokrat se ne dava. Brez dežjakov prebijeva tistih par kapelj in po poti naletiva na izstreliščno rampo za tanke. Drugače si nisva mogla razlagat tega spomenika. Pod večer poGPSava za prenočiščem. Gastinica Lotos je na zunaj bolj tako-tako. Tudi na notri je bolj tako-tako. Ampak prijazni pa so. Zvečer kupiva kvas in pivo, nabašem pipo in stopiva pred vrata. Za nama pride še Valerij. Beseda da besedo, možakar čez dvorišče stopi do Volge in iz prtljažnika prinese Kagor – moldavca. Dober kot vrag, tale Kagor, bi se ga dalo hitro nalizat, samo ni za pretiravat, ker bo jutri glava trpela. Potem prinese še normalno vino (model ima v prtljažniku klet!), tudi odlično, in potem je šla Julči kmalu spat, z Valerijem sva pa čvek nadaljevala še kako uro, mogoče dve, ampak najbrž tri. Pivo in kvas sta ostala. Sicer je Valerij šofer. Svoje čase je celo Evropo prevozil, zdaj je sinu in snahi prepustil kvartir, on ga pa okrog žge, tu se je ustavil zaradi ruske banje. Ponosen je na svojo Volgo – barva, šravfa, izolira in pedena jo sam. 200 ne gre, pride pa takrat, kot kolega z Mercedezom, ki ga tišči 180. Ko se zjutraj poslovimo, naju nauči še: “Shershavai darozhke!”

vtisi so. jes. v petek je rumeni cestak v PitStoPu iz mal bol natancnega pregleda naredu en vrnih poseg v prednje vilce, in nezno skladval nove lezaje v prednje kolo. In takrat se je v staro ropotalo vrnilo veselje. Juhej. u nedeljo sem se preprical, da stvari spilajo kot morajo na relaciji Postojna Vipava Col Stara Posta Ride Postojna. tocno 75km na 25 petkove podlage. Ker nism se cist verjel, de je vse tipi topi, sem danes se mal testiral. Postojna Nova Gorica Tolmin Most na Soci Idrija Ride Postojna. Kar je ruknilo novih 180km. cesta most na soci - cerkno je zelo neprijetna. polna semaforjev in gradbisc. Nadlezno, sploh ce ne ves v kaj se spuscas. k sreci je bla zala dokaj prazna, pa sm lagano turisticki plezal prot Godovicu, in z vsakim ovinkom bol pozabljal semaforje. zdej sm preprican, de je Hondic prpravljen za naslednjih 100 000. en tak zelo fajn filing je zdej u glavi. lajkam.

Jaz sem imel od Yamahe klarinet kvaliteten izdelek res.

Kmet, se strinjam s tabo, kaj se plač tiče zaposlenih .... da so v trgovinah od jutra do sutra, 7 dni na teden za 500-600€ in razumem, da človek nima volje, ampak zakaj mora slabo voljo stresat ravno nad mano, kateri dam delček tudi k njegovi plači? Po sebi sodeč imam o motoristih drugačno mnenje ... , da smo veseli, nonstop na hece, uživamo življenje in ga zajemamo z veliko žlico (kljub zdravstvenim težavam), tako da skoraj ne morem verjet, to kar si napisal (sem označil z krepkim), da so lahko takšni "težki" ljudje med motoristi. Saj vem .. 100 ljudi, 100 čudi, ampak, da med motoristi obstajajo takšni .... zanimivo. Se pa najde zdravilo tudi za takšne. Je pa razumljivo, da za denar, katerega si težko prislužiš, pač želiš nek korekten, fer odnos od prodajalca (ne mislim posameznika, ampak kot celoto-trgovino), glede na to, da si se pri njemu odločil pustit par 100€, ne pa, da narediš račun, ti zmeče v vrečko in ko te je*e. Pričakujem nek suport, ter da mi ponudi cenejšo stvar dokaj iste kvalitete, ne pa da ti v samem začetku ponudi TOP in o cenejših isto kvalitetnih stvareh pa molči, zato, ker mu je cilj, da pač ima priliko od tebe "spipat" zajeten kupček denarja. Kako imajo posamezne trgovine "pospravljeno" notranjo - interno politiko mi je vseeno, jaz hočem, da me prodajalec opazi, da ob mojih vprašanjih ne vzdihuje in, da na koncu sva oba zadovoljna in se bom sigurno še vrnil.

tole mogoče že drži....ampak tale jih pa gor vozi

LJ - Trojane - Vransko (ogled varne vožnje) - Tuhinjska dolina - Smlednik - LJ - Vrhnika .- Postojna - Vrhnika - LJ :krneki:

evo, jst, pa moj prjatu s kozolcem

Zrče rušijo!!!

No comment... samo še po opremo za motokros grem.. :lol:

. ... s primorskim prjatlom sem šel notranjskega ribiča obiskat ...

MZ, danes so drugi časi in se ne more zgodit, da prodajalec ugotovi, da zadevo, ki jo želim dejansko ne potrebujem. Pa veš zakaj? Danes imamo ljudje internet in si določeno stvar podrobno pogledamo, o njej preberemo vse kaj se prebrati da in dejansko vstopimo skozi vrata trgovine bolj podučeni o določenem artiklu, kot smo bili pred leti. Ker pa nihče nima denarja za vstran metat, se tudi težko zgodi, da si greš v trgovino po nekaj, kar ne rabiš. Pred davnimi časi je bilo to, kar je prodajalec povedal bilo sveto, danes pa bi lahko že tu in tam kupec podučil prodajalca o določenem artiklu. Jaz si o artiklu, ki ga imam namen kupit preberem vse mogoče, ogledam videe ... itd., tako da, prodajalec ne rabi tople vode odkrivat, ker sem si že doma vse prebral in dejansko pridem v trgovino po artikel in ne potrebujem "dodatnega" učenja.

bile bile in za to je bil potem tudi dež.

... bod zadovoln, da imaš fajn prjatle ... ... k imajo dost dnarja .... .... da lahko povsod naročuješ, kar ti srce poželi ....

Eto skoraj končal ta nosilec tablice.... Samo še eno "luknjo" nad okvirjem tablice morem prekrit in dodat lučko za osvetlitev tablice.

2.KING OD GROBNIK je za nami, kar nekaj slovenskih fantov je posegalo na visoka mesta, čestitke vsem!!! :notworthy: Naslednji event BOBO RACING je 2.KING OF WEEKLY - 21.4.2014 -velikonočni ponedeljek (dela prost dan) dogodek je ravno dan pred "slovensko moto olipijado"-ŠTAJERSKI POKAL!! Zato, dober dan za trening! Pri italjanih je ta ponedeljek zdelo popularen zato je zasedenost že 80%, http://www.bobosbk.it/2008/prove.php kdor ima željo iti naj s prijavo pohiti!!! prijave na: sporočilo motosvet info@gp-grad.si 040 530 530

Bicikel je za potovanja najboljši, lahko ga je pobrati, zraven skrbiš za rekreacijo in zdravje, ne potrebuje denarja za bencin in servise. Ta pravi popotniki gredo s kolesom. Škoda, da jih BMW ne dela, bi imeli kaj kritizirati.

Ga ni čez prjatla z gotovino!!! Pik1

ne, to je ta nov model

Vransko 2014 z Versysom... (da kao paše v temo ) http://www.youtube.com/watch?v=tIryngaie-Q in nekaj z tam izposojenega Trail-a Priporočam za naslednje leto (upam da bo!)

Nisem imel nikoli variomata drugače pa rajše sam šraufam ker imam vse potrebno znanje kot pa da peljem na servis kjer ponavadi naredijo neki na hitro in to drago računajo

Komenda - Thin - Vransko (delavnica varne vožnje) - Petrovče - Šentrupert - Letuš - Šentrupert - Vransko - Thin - Komenda zih vas je blo neki s tle :grim

Počk. Motoristov cel kup, kot na motozboru, pa nobenga znanega.

Fočknzi...

Na Masleničkem mostu sem obrnil.Del na cesti ni več, so pa miličniki. Zdele so mi spekli dve runde prijateljev,obe okoli Senja.Previdno.

Madona, ste kot eni froci.... Bolj ste stari, bolj ste terc. Vsaka oblast postavlja spomenike po svojih željah. Ta, kvizlinški pa upam, da ne bo dolgo stal. Če bo količkaj zdrave pameti. Še, ko bo 100 let od konca vojne, se bodo našli bebci in postavljali neke spomenike... Pa čeprav ne bodo vedeli razlike med partizani, belogardisti, domobranci,... da bo le pogodu stranki. Pustite kosti pri miru in se posvetite reševanju današnjih problemov danes in sedaj.

:grrr pa je dobu kar je iskal

.....tisti moški ki ima predolg jezik lahko enkrat postane teta .... :unsure: :lol:

Lep pozdrav iz Svetega križa nad Belimi Vodami, Bele Vode so pa nad Šoštanjem :grim.

V kardanu na tvojem motorju.

Jeba.. Yamaha da več truda v pogonski sklop bmw se trudi v izgled

Yamaha je dolgocasna.

Men je vsaka nova guma cist huda.

Lj-Vransko (tečaj varne vožnje)-Logarska dolina, černivc- ljubljana.... Pa pomoje sm mausa vidu

Mal trasiranja, uživancije in pa kšna (upam da) spodobna fotka tole bo pa na "drugi strani" Krka še mal kamenčkov po uživanciji je rezultat takle ...

podnapise dobi pri Kmetu

Ne vem zakaj toliko jokate. Če vam ponudba, cena in usluga odgovarjajo kupite, če ne pojdite kam drugam. Že to, da imajo v začetku sezone popuste pokaže kako slabo tržišče smo. Nemci imajo popuste samo čez zimo.

Pri mojem pa en super pomočnik maže ketno.

Prilimaj vsaj en zakon ene evropske države, kjer piše, da je normalno voziti nad omejitvijo. Jaz ti tukaj in sedaj trdim, da je v vsaki državi prekršek voziti s hitrostjo večjo od dovoljene. Pa ne mi sedaj srati z nekimi visokimi kaznimi pri nas in čisto majhnimi v tujini. Ker ti trdiš, da je normalno se voziti nad omejitvijo in, da se edino tako lahko normalno pelješ.