Dvorana slavnih

In še: bližnja lokacija poleta: V delto Volge Nižje doli proti Astrahanu naju na črpalki presenti punčka, ne bi ji dal deset let. “Atkuda?” In je vedela, da na Italijo mejimo, in da smo v Evropi, pa da je bila včasih Jugoslavija. Če ne bo tršica, bo pa za zunanjo ministrico. Astrahan je luka v delti Volge. Delte je pa dovolj, da seže še na kazahstansko stran. Delta – kanali in mostovi. Tako sva se z enega večjih mostov kar med vožnjo nagledala centra – lep je, palače so palače, moderna kvadratna arhitektura je pa malo umaknjena. Kar dobro nama je šlo, ko sva se znašla pred zaporo enega večjih mostov. Pa sva videla, da pešci in skuteristi normalno hodijo čez, midva se med količki lahko zmuzneva, na drugi strani se je pa tudi dalo. Pozno popoldne je bilo, nekam bo treba spat. Do meje jih je osemdeset, danes je še ne bi prečkala. Bolje bo poiskat gastinico. En možakar pove, da je najprej Krasny Yar, potem gastinica in petindvajset kilometrov dalje meja. Kot naročeno. Do Krasnega Yara in mostu čez Buzan (eden od večjih kanalov) sva ravno ob mraku prišla. Prehitra Zdaj pa še 25 pa bo gastinica. Medtem ko sva jih trideset naredila se je stemnilo, nato se pa pred nama zasveti. Tamle bo! In je bila – meja. Hm, tole bo pa malo nerodno. Pravzaprav bi šla spat, ne pa naslednji dve uri zabila za prehod. Pa še, kolikor veva, na oni strani cesta ne bo najboljša. Ma ja, če sva tukaj, greva čez. ruski tranzit Čez rusko mejo sva se vrinila in je šlo hitro, potem nekaj kilometrov čez most do kazahstanske postaje, tam je bil pa hec. Čakali smo na vrsto pred kazahstanskim policajem. Dečko je popisoval in štempljal za okencem, nad okencem mu je pa luč gorela, da je videl s kom ima opravka. Ha, delta ne pomeni le kanalov in mostov, ampak predvsem vodo. Sladko. In deset na žnj komarjev in njihove žlahte, ki so takrat menda vsi videli samo to luč. Sicer je bilo težko, a ker smo bili vsi v isti godlji, je prevladal pozitiven duh in na koncu smo se med otepanjem režali vsi, s policajem vred. Razumel je situacijo, brez obiranja je štempljal vse, kar mu je prišlo pod roke. Super hitro sva padla skozi – ob enajstih zvečer (pomemeben podatek za kasneje!). Mission impossible Takoj za mejo pobarava po gastinici. Še štirideset jih bo treba naredit! Ponoči - no ja. Na motorju – hja, hm, no ja. Po kazahstanski cesti – uh nerodno, a počasi se da. V rojih mušic, ki se nalagajo na vizir – uf, tole bo pa težko. Pa se je dalo in to vse obenem. Le lokalca z avtom sva predse spustila, pa gledala, kje zavore pred luknjami stiska. Skoraj polnoči, gastinica, zraven stajanka, midva zmatrana, tako, da je tomato na vhodu kar v prah bubnil. Kaj naj? Motorja na stajanko. Pit. Prat. Spat. No foto. rrrr

Še vedno v tranzitu Zgodaj dopoldne naju darozhka čez Don pelje, pokrajina pa postane čisto stepska. Počasi se segreva. Na pumpi pred Volgogradom tankava, Julči išče toalet, gospa pa hiti, da je toalet na ulici. “Ti madona! A zdaj naj grem pa na cesto čepet?!” Meni se je malo zdelo, kako in kaj, ampak gajbice nisem opazil, potem pa tudi naša prijavi, da tako zelo nujno pa spet ni. “A greva čez center?” Uh, velika mesta nama na motorjih niso najbolj na kožo pisana. Tako sva že pred mestom obrnila na jug in se tako ognila najhujšemu centru in gneči. Pa naju je vseeno nižje spodaj na glavno ulico prineslo. Pravzaprav sva se nanjo zguzila skozi zastoj. Sledila je dirka od svetaforja do svetaforja. Rdeči val drži kot pribit. Saj jaz se nisem tako zelo pritoževal. Vsaj dokler so našpičene Volgogradkinje čez prehode skakale ne. Ni bilo dolgčas. A Volgograd se vleče – celo mesto je raztegnjeno po tem bregu Volge. Nekaj sva še z enim skuteristom dirkala, potem se je spet začela stepa. Saj bi kar šlo, če ne bi ves čas ob Volgi vozila, tako so jo pa mušice vzele za svojo. Na pumpi obriševa vizirje in zdaj dejansko vidiva, da ko v oblak prahu zapelješ, se nič ne vidi. Menda so delali bankine, pa neke prehode in kajvemkajše, pa so cesto za nekaj kilometrov v stepo obrnili. Potem sva se smejala “Aha, sva že tam, kjer se s katranom cesto naredi!” Pogosta praksa, predvsem naprej proti vzhodu. Leteči Bavarček Popoldan pritisne žeja, pa se ustaviva. Ko iz kufra vodo vlečem, gledam okrog in šele takrat vidim, da tam zraven menda res ena reka teče. “Pejva gledat!” Sam se po nasipu spustim s ceste v stepo, tam spodaj neko potko zajaham, počasi peljem naprej in čakam, da Julči pripelje za mano. A v slušalki se najprej oglasi “Oooo!” potem “Aaaa! Ne!”, vmes pa tuljenje tomatota. Pogledam v ogledalo in o, groza! Ne tega! Tomato kak meter od tal napošrek po zraku leti, naša napol na njem, uh, grdo bo, ko bo tole treščilo na tla. Ustavim, stečem tistih par metrov nazaj, v glavi pa “Na, zdaj pa imaš! Konec je,” in nič mi ni jasno. Julči napol sedi na tleh, motor ropota tam zraven. “Kaj ti je? Si v redu?” “Ma ja, z mano ni nič. Brezveze!” mi pravi napol v joku. Sicer mi je potem malo zamerila, ampak namesto “boga-boga” sem ubral tisto Preštej mrtve, poberi ranjene, spakiraj, gremo dalje. Ugasni motor, postavi ga, en kufer je odneslo, drugi visi na olupljeni plastiki. Ma kako in zakaj jo je tako odneslo? Ko sem se spustil s ceste je še videla, kje sem peljal, da sem potko zajahal, pa ne več. Tako se je le nekaj metrov zraven zapeljala in naletela na nasip, dober meter in pol visok. Bo treba z gasom – če je šel moj čez, grem še jaz, ni problema, požene nanj. Na vrhu pa namesto kuclja – kanal. Le malo prehitra je padla vanj, avtomatsko ji je gas navilo in jo po drugem bregu odneslo v zrak. Potem pa samo še Bumf. Meni večja uganka: kako, da ji pri njenih dobrih sedemindvajsetih letih ni bilo nič hujšega? V naslednjih dneh je menda dvakrat omenila, da jo golen malo boli, pa zapestje, drugega nič. Vse dobro pregledava – s kovčki ne bo šlo naprej, nosilci so potrgani. Tudi če bi zavaril vpenjala, je plastika na kovčku razsuta. Ma saj kufri itak niso ravno perle – že nekajkrat poflikani, včasih jih raznese... Nič, enega sva pustila tam, robo za silo prepakirala v vrečo, pa na krampka z njo, drugega sva pa na tomatoa privezala. Rdečko je brez težav kresnil, pa smo odpeljali naprej po stepi do Volge. Ogromna je. Pa lepa tudi. Zanimivo je, da tik pred Volgogradom z Donom čisto blizu tečeta, potem se pa vsak izlije v drugo morje – Don v Azovsko, Volga pa v Kaspijsko. rrrr

te ocene motorističnih novinarjev o gs-u se mi zdijo na istem nivoju kot ocene bratuškove - vsak let je mal bolš ... a mi angleži pa prnesemo olje , kardane pa reglerje .. http://www.gizmag.com/concept-motorcycle-igor-chak/14946/ teža tako opremljene brez goriva - 280kg ... glih tolk filigrank k ruska štanca..

..a to je tko kot recimo mejk ap in nakit pri ženskah ... okrasijo žensko in pa sevede nas ... samo programator za razpoloženje se jim vedno kvari...in se ga ne da naštelat, da bi pravilno delal...utripa vedno... zdele je tko, čez pet minut pa čist kontra...

ugodno prodam 5m muktifunkcijskih led lučk, pozimi bodo lahko krasile novoletno jelko, poleti pa vas in vaš motor. imajo tudi programator, da boste lahko utripali glede na vaše razpoloženje.

Zivnorc, prvo HVALA za pošiljko, res si dec na mestu Prvo sem seveda letu na aku probat kako zadeva sveti in bil presenečen, kljub dnevni svetlobi sveti konkretno. Nato je sledilo iskanje mesta za montažo, odločil sem se za montažo v ščitnike rok. Treba je bilo narediti modele da bo zadeva lepo nalegla, zaradi nepravilnih oblik. Upam da bo izpadlo OK, za 1x bom vezal preko stikala, želja pa je da bi dal vmes kr en rele na svetlobo, se pravi čez dan ON, ponoči OFF, kao dnevne luči. Ima kdo kakšno idejo? Pa še 3 slikce na hitro, končni izdelek sledi...

Yamaha XJR1300, letnik 2004 (najraje imam ta letnik, ker je imel še izpuh na obeh straneh, nekoliko daljši od prejšnjih letnikov), prevoženih 76.000 km, pa še veliko jih bo, vse original, razen širšega krmila in spodnjega spojlerja. Nekaj časa je bil gor še vetrobranski ščit, ampak ni najbolj pasalo.

Nisi prave tenerejke pokazal. World Crosser R je prava To so mokre sanje bmwjašef.

jp, sama jajca na kupu-velika noč?

že tko se zbujam ponoč a zdej bom moral pa bedet k me bo mora tlačla???

Po treh dneh sem klical ves penast in naslednji dan sem jo mel. Zame vec kot en teden caknja na pnevmatiko " standardnih dimenzij " ni sprejemljivo. Vem, nestrpen sem.

Koliko ste največ čakali na naročeno pnevmatiko? Jaz že dva meseca čakam pri uradnem uvozniku Mogoče:…. 1. Ne marajo mojega denarja? 2. Mislijo da so moje pnevmatike še čisto vredu? 3. Mislijo, koliko časa bo še tale naivnež vztrajal? ….

Halo 113? Prehiteval me je divjak z crnim motorjem, kawasaki Z1000, registrsko sem si delno zapomnil. Oblecen je bil v crnobel kombinezon. Ob prehitevanju me je ustrasil, zato sem zavil s cestisca in presekal prednje desno kolo na hyundai-ju.

Google + beagle = Roberto + Bil + očala moje drage, ki je še v službi + Canon + Shrani.si =

Eh, dej no dej! Čist vseen je kere farbe je, sam de je črn!

Mopiji so edinole črne barve, vse ostalo je šrot

Poglejte si kakšno svojo sliko s tega ovinka (priloga), vilice spredaj so precej stisnjene in to brez dotika na zavoro............ovinek precej visi na "gobec" in iz tega položaja ven še v nagibu je seveda odpiranje gasa obutljivo za zadnje kolo , saj ima kolo precej manj obremenitve kot na drugih ovinkih.............da bi bilo kaj posebnega s pisto na izhodu prvič slišim.......prej je celotna u k.....

Jst ne rabim dodatnih luči. :grrr Tako kot se lušnemu in simpatičnemu dekletu ni treba vn metat, da bi jo opazili, tako tudi mojo lepo rdečo Yamaho vsi takoj opazijo.

Hola mojster, ne skrbi, problemi s spanjem zaradi alkota so praktično zanemarljivi... link1 link2 link3

Razporediš se sam, smo pa lani vidl, kako se ma velika večina za tahitre , tako da malo samokritike ne škodi :grim

Danes sem se spomnil, da moram nabaviti novo kartušo za HP-jev tiskalnik. Ker varčujem, jih kupujem pri Pavlinu na Brdu. Iz centra Ljubljane me je pot na Brdo vodila čez Trzin, Kamnik - Perovo (pavza za kofe), nato čez Križ in Moste do Lahovč, kjer sem si šel ogledat letališče. Mimo sem šel po tisti makadamski zjahani poti za letališčem. Ker je polna lukenj, ni šlo več kot 60 - 70 km/h. Na motocross stezi sem še nekaj časa gledal dva, ki sta preganjala dva brenclja, potem sem pa skozi Voklo, Prebačevo in Valburgo nadaljeval do Vodic. Ker nimam vinjete sem do Tacna šel skozi Skaručno in od tam na Celovško, kjer sem se skozi Kamno gorico in Podutik mimo lesnine na Brdu privlekel do prodajalne, kjer sem olastninil novo kartušo (kopijo, seveda :grim ). Ker mi je zaradi časa skakala kuzla v rit, sem jo odkuril domov, po ovinkih, kot je to vedno, ko se mi mudi . Na kratko: od doma do Brda in nazaj je natanko 82 km . LP Robert Še dokaz, hehe

to je zato ker si težak ... al težek ... ma vseen to ti zdrajsa gumo ..

Kolk je fino ko tale tema laufa ste kar pozabili po Dukatijih in HD jih pluvat.

Ja kaj pa ce mu ksn otrok skoc na avtocesto? Bo naredu kaj pr 240? . Sred noci, k je polna avtocesta. Blavo.

Počk...

Kawasaki Er-1 dobro da ni bil er6, ker bi se pojedel, a ne...

Če ga tu na MS prijaviš je huje, kot če ga organom

To sm pa že večkrat komentiral po bom še enkrat...a jim je tega res treba, a se zavedajo, kaj bo to v sloveniji nastalo??? Sosed bo soseda, ker je jezen na njegovga mulca, k žogo brca na glas, stara nona bo mene in Snecerja, ker se bo vstrašila, ker bo vozla 50km/h kjer je 90 omejitev...ajojooooooj Dns sm vidu enga objestneža na BMWju...na ridah..a ga prjavm? Kruuuuuuuuuuuuciiiiiii

sej bi ti reku BMFlar smotani, sam te nočm žalit!!

teb je pa placebo popustu ... :lol:

to mate sam srečo da ni kawe v motoGP...

Jaz mojo ledico na tehnicnem ugasnem in noben nic ne jamra. Kar se tice skladnosti z zakonom, so milicniki rekli da po zakonu sicer ni, ampak da se bo redkokdo sel vtikat, ce bo ostalo vse ok (hitrost, varnost, ...). LED imam ze na drugem motorju in ga bom imel tudi v naprej, ker z njim dozivim opazno manj izsiljevanj ko se dnevno vozim po Ljubljani.

Zakva!!! A prepočasi vozim....?? Je pa res...na Gorenjskem tud med vožnjo šparamo gume...če ne drugače..tam, kjer je varno, sekamo ovinek. Tako..ovinek na ovinek...pa zna bit ene par sto metrov na dan... :grim :grim :grim

Gregorjanca za predsednika!! I30 tudi za predsednika!!! A si spet tablete pozabil vzet?

Lahko si bolj objesten

tvoje spolne prakse me ne zanimajo

Kupil Japonca, in kot sekundarni moped, s katerim se bom šel kafe rejserja bo pa neka fensišmensi evropska znamka (pa zavarovan bo za primer okvare na cesti)

velika vecina ravno ne, je pa vmes res kdo, ki se preceni. in ko se tak kekec ne umakne, imate vso pravico, da pa po voznji ! casi na krog (tahitri) se gibljejo okoli 2:10. za primerjavo, ko sem naslednjic sel prvic sam na progo v lastni reziji (s kolegom) in sem tiscal kolikor sem lahko, sem prisel na priblizno 1:52. se pravi, da je za popolnega zacetnika ritem res izvrsten. ni prevec, niti pod razno pa ne toliko, da bi bilo dolgcas. skozi ovinke se gre hitreje, kot marsikdo zmore, po ravnici pa se ne tisci pretirano (max nekje do 200 - instruktorju verjetno ni slo hitreje , sicer pa je tako tudi ok, vsaj ni bilo ostrega zaviranja, kjer bi se mi loleki pobili med sabo ). ta delavnica je meni osebno odprla vrata v precudovit svet "dirkanja". potem pa kar veselo dalje, vsak naslednji obisk grobnika priblizno 3 sekunde dol, zdaj sem pri 1:42. naslednjic grem pod 1:40... tako je izgledalo na "moji delavnici":

...dami... u bistvu se strinjam s tabo... ..drugače pa se s tem zmanjša tistih nekaj procentov verjetnosti, ko si res spregledan.. Tudi to nekaj šteje, a ne?

hahahaha tolaži se s tem, da smo vsi mi "kekci" isti .........rešujemo in lovimo sekunde na "konjičkih" čeprav se smisel dobrega časa drugje..........po moje je huda hitrost v ovinek in čez njega glavna vse je potem bolj tekoče.................ampak kaj ko "comp" v glavi kar ne dopušča tega

A ti slabo vidiš al se zafrkavaš, to je zame predelana Africa

Če neb meu rdeče barve nebi bil vreden pou qurca lp IgorKr

Če daš to na telefon, ni več pameten

Vam bom tole nalepil, da ne boste pozabili kateri je sedaj top of the top.

Pilot Power prej, sedaj Pilot Power 2CT....2.5/2.9....zadovoljen oz navdušen....samo sem v manjšini

Se vidi, da prihaja velika noč...Kmet2 že farba njegova jajca...

Jaz ti nisem kriv, da hodiš s kurami spat. Evo čitaj: Po parkih v Kijevu Zjutraj sem nekaj nergal, ker nisva backov s sedežev pobrala, pa jih je rosa zmočila. Samo sem hitro nehal, ker me je Julči priganjala, da sva čez luknje spet odskakala na glavno cesto in naprej. Sva dopoldne preverila, da niso od zadnjega obiska slučajno kaj spomenikov premikali – avion se še zmeraj steguje čez cesto, pa oni junak na konju je tudi še tam. Do zajtrka sva najprej podelala en raztežaj, potem pa ustavila v kafeju s pomemebnim napisom. Tam na tramu piše: Fajno jesti, dobro spati, bog ti zdravja mora dati. Pri zajtrku sem nekaj čez punce komentiral, pa je naša hitro povzela, kako da je pesek v Saharo vozit, pa da ni fer, ker samo jaz oči napasem. Ah, fovšija. Ampak je res, tam od Madžarske naprej se zdi, kot da se je vsaka bejba posebej za enga motorista spedenala, ki bo danes mimo pripeljal. Prav dobro zgledajo. Tisto dopoldne so naju tudi razočarali. Ukrajinski policaji. Na koncu enega od mest, nikjer nobene hiše več in na neki mnogopasovnici, pade loparček. Prehitra. Tamladi zelo uraden, šef pa najprej vpraša kam in kako in ko je zvedel za Pamir in Tajikistan, lepo vrne paprije in pove, da bova perje kje drugje lahko bolj koristno porabila. Nobenega barantanja. A? Čeljust mi je padla dol. Na evo, tudi na policaje se človek ne more več zanest. Cesta proti Kijevu se je v teh zadnjih štirih letih močno spremenila. V glavnem so jo povsod zaključili in naredili solidno hitro cesto. Žal so pospravili tudi nekaj bazarčkov, na katerih je bilo včasih luštno firbec past. Z našo malo čvekava, potem pa sem se začel zabavat in poskušal prebrat napis (azbuka), ki se je vsakih nekaj kilometrov pojavil na tabli. Uspelo mi je: Mišče rozborotu zustričnogo transportu. Če se boš tam vozil, je dobro vedeti kaj to pomeni. Prej, kot pa te model z boka sname. Ves ponosen naju prikrmarim v Kijev, tam pa po pričakovanjih – zastoji že na vhodu. Na to sva bila pripravljena in imela plan B v rezervi. Tako sva se v mesto pripeljala najprej po luknjasti bankini, potem pa po pločnikih in čez park. S krampkom v zastojih v vročini ni lahko – ventilator se mi kar smili. Danes, ko pa poročila poslušam, si nekaj takega čez pločnike in parke najbrž ne bi privoščil ... ali bi si pa moral. Kakorkoli, spet je bilo treba manjkomat poiskat, potem sva poiskala še obvoz, zadela most čez Dniepr in odpeljala naprej proti Kharkovu. Na pol poti se stemni. Začelo se je s ploho, dež je pa potem šele zvečer ponehal. V takem je zoprno vozit. Tako sva najprej vedrila, potem pa v dežjakih potegnila naprej. Ob zahodu se je pod oblaki pokazalo sonce – noro lepo so bila osvetljena tista valovita umita polja pod temnimi oblaki. Tam nekje se je naši strgalo. Naenkrat zaslišim, kako poje mašina in naša jo na tomatotu prižge mimo, pa za kamion, pa prehitet, pa še enega, tega že malo v škarje ... “Hoj, umiri konje!” Pa kar ne poslušat “Meni je dovolj cijazenja za temi. Vizir se mi maže. Nič ne vidim.” Potem prijavi še, da ji obratomer preveč kaže. Zajla? Menda nič ne pomaga gas frcat, izgleda, da ni mehanika. Bomo videli, in si mislim, da bo treba tomatotu lopato pokazat in grožnjo obnovit. Taka je bila točna pot čez UKr- najhitrejšejša. S prenočiščem nisva ravno terne zadela – malo pred Harkovom, drago je bilo, soba v tretjem ali četrtem nadstropju, pa brez lifta. Ni vsak dan nedelja. Zvečer ugotavljava, da je hotel sicer lep, pa da bi bil bolj skromen tudi dober, pa da se je v Ukrajini v štirih letih veliko spremenilo. Veliko je novega, zgrajenega in moderniziranega. No ja, vozijo še vedno, hm, konzervativno se menda reče.

Prometna kultura oziroma, koliko smo ljudje in koliko ne (da ne napišem kaj). Tukaj sploh ne bom nakladal o nekih zašpehanih predpisih in upoštevanja le-teh. Gre se za čisto preprosto uporabo enega dela možganov, kateri nas loči od, no ja, od primitivcev. S to kulturo je mišljeno tako obnašanje kot ravnanje in seveda komunikacija. Ja, v prometu se tudi komunicira. Ne gre se za komuniciranje preko naprave za telefoniranje, ampak čisto enostavno za nakazovanje smeri s smernikom, blendanje zaradi opozarjanja na nevarnost (tudi za denarnico in izpit), dajanje zvočnih signalov, ... Seveda pa se ta komunikacija včasih sprevrže v nekaj povsem drugega. Lahko bi rekli, da se kultura razvodeni, saj si nekateri ne predstavljajo komunikacije brez iztegnjenega prsta, mahanja z roko v "nasprotnikovo" glavo, kričanja in preklinjanja, ... Pravzaprav zelo veliko komuniciramo v prometu. Tukaj si dajemo duška in kažemo vso kulturo, katero premoremo. Nekateri predvsem nekulturo. Potem pa je tukaj še naše obnašanje in ravnanje. Ne gre se toliko za upoštevanje predpisov, čeprav je tudi to pomembno, kot za oliko z veliko mere zdrave kmečke pameti. Kaj in kako bi lahko to bilo ? Zlasti pri parkiranju opažam, da so nekateri sami na tem svetu. Ne bom se spuščal v parkiranje na prostore za invalide in na ostale porisane površine, ker to je bolj domena voznikov vozil na štirih kolesih. Bolj opažam, da se vozniki motorjev ne znajo odločiti ali bi parkirali naravnost ali počez ali pa kar tja nekam v tri krasne. Ne gre se tukaj za neko kršenje predpisov, ampak bolj za čut do drugega udeleženca. V kolikor nekdo zasede celoten parkirni prostor z motorjem, bo moral drugi parkirati nekje drugje, čeprav sta lahko na enem označenem parkirnem prostoru parkirana dva motorja. Sploh pri skupinah ni potrebe po nekem križem kražem parkiranju. Lepo v vrsto, da tudi nasprotniki motorjev nimajo pripomb. Motor je nekaterim sredstvo za hitrejši prihod na cilj. Od točke A do točke B je potrebno prevoziti veliko poti, katera skriva veliko pasti. Nekatere so celo označene. Reče se jim prehod za pešce. Najlepše je med vožnjo gledati mladenke, katere čakajo pred prehodom za pešce, ali pa mladeniče, če je voznica. Pa kdo pomisli na to, da bi ustavil in tem pešcem omogočil varno prečkanje ceste ? Se najdejo tudi taki. Pa bi bilo dobro, če bi jih bilo še več. Tudi s tem se kaže naša prometna kultura. So pa tudi nekateri pešci taki modeli, da bi jih človek najraje povozil. Ampak te bomo izpustili. Ker velikokrat vidim, da motoristi ne ustavijo pred prehodom za pešce, se mi postavlja vprašanje ali so mogoče okoljevarstveniki z velikim čutom za naravo oziroma za čim manjše onesnaževanje okolja. Ko enkrat pridobijo potovalno hitrost, jo za nič na svetu ne želijo zmanjšati, ker s tem uničujejo zavore, gume, nato pa morajo za ponovno pospeševanje porabiti preveč goriva. Enkrat zelen, vedno zelen. Verjetno si mislijo; prvo zdravje, potem kultura. Pa je mogoče že kdo pomislil na odstop prednosti ? Seveda pri mestni vožnji oziroma povsod tam, kjer se promet odvija počasi, pa naj bo to zaradi omejitve hitrosti ali pa zaradi gostote prometa. Torej, zmanjšanje hitrosti, komunikacija z drugim voznikom in odstop prednosti je narejen. Sploh ne grize in še manj boli. Saj se dogaja. Ampak mislim, da se pri nas premalo. Smo še premalo časa v prometu, da bi se kulturno razvili ? Vse je mogoče. Predvsem pa je mogoče, da pridemo uro kasneje domov ali kam drugam, če nekomu odstopimo prednost. Se dogaja, v glavah se dogaja. Poletje in kolone. Kolone pa pomenijo vrivanje motoristov na samo čelo kolone. Lahko ugotovimo, da je vrivanje kulturno ali pa nekulturno. Kako je lahko eno ali pa drugo ? Na "jutubu" je veliko posnetkov vrivanja in hitre vožnje med kolonami. Pa naj vsak sam odloči, kaj je kakšno vrivanje. Veliko kolon bo na mejnih prehodih. Z nekim kulturnim pristopom ne bo nihče iz pločevinaste škatle gledal na motorista kot na nekega nebodigatreba, zaradi katerega bo zamudil večerjo. Tudi za vključevanje v kolono je dovolj kulturna komunikacija in voznik bo brez težav odstopil prednost. Čisto drugačna pa bo situacija pri motoristu, kateri bo želel na silo in s hitrostjo mimo pleha. Verjetno bo trčil v kakšna odprta vrata ali pa mu bo nekdo "nastavil" prednji del svojega vozila. Kultura v prometu je tudi ropotanje z odprtimi izpuhi, nadzvočno pospeševanje, vožnja po enem kolesu (prednjem ali pa zadnjem), vožnja po površinah namenjenim pešcem, ... Kultura je in bo. Vprašanje je samo ali jo bomo negovali ali pa povozili.