Dvorana slavnih

Zjutraj so šoferji že pri mizah – so kar tam prespali. Takole bo: kakih 150 do 200 bo še stepskih, potem se bo počasi že asfalt začel. Vsak pomaže svoj zajtrk in gremo dalje. Res je lažje, pravilo je pa enostavno: takoj, ko vštric glavne ceste zagledaš potko v stepi, se spravi tja. Za razliko od ceste, tudi če so že luknje, so lepo gladko zaobljene in ne ostro odbite, kot na cesti. Tako se da tam udobno in brez tveganja peljat dvakrat ali trikrat hitreje, le praši se zadaj. Ampak to je pa itak lepo, kenede. Še najbolj nerodno je takrat, ko se potke med sabo prepletejo ali pa, ko plezajo na cesto in z nje in se je treba odločat, po kateri naprej. Čez dve ali tri ure se sramežljivo pokaže prvi asfalt. Jasno, luknjast, tako, da je treba dobro vijugat, pa vendarle. Stepske potke izginejo, tokrat gre po cesti hitreje. Tam sredi ničesar se od nikjer za nama pripodi Ural, vijuga in v luknje pada še hitreje kot midva, na njem pa dva možaka. Taka bolj majhna. Rusko jima ne gre, z jezikom zato ne pridemo skupaj. Bi pa en vseeno ogledal motorje. Pa daj. Tudi sam si napasem oči na improvizacijah na Uralu. Drugi se ne da motiti – z daljnogledom opazuje stepo okrog nas. Kake četrt ure kasneje smo šli vsaksebi. Nekoliko kasneje se začno vasi in mesta, cesta je pa tudi že boljša. Ob postankih se spet uteče pogovor v smislu Atkuda?-Kuda?, firbci se pa tudi priložnostno pojavijo. Odločiva se kar za pot preko Aktobeja – tam izpred štirih let veva, da naju niže doli proti Aralsku čaka dobrih 80 km stepe, ostalo se pa skoraj preleti. Tam pri Aktobeju spet na črpalko zavijeva. Natočiva, kupiva še brezov sok in spijeva, ko naša opazi, da ji bencin teče od motorja. Meni čudno, pregledujem, nič, bo treba pod plastiko pogledat. Le malo brkljanja je bilo treba, da sva našla cevko, ki se je snela z odduška. Med srebanjem soka gledava avtomobile. Večinoma starejši letniki, pa bolj veliki vozovi. Sem ter tja pa izstopa kakšen spoliran, čisto nov terenec. Ta pa mora imet solde. Iz enega takih primašira punca pa poba za njo. V gladki angleščini začneta debato in si ne morem kaj, da ne bi povprašal o avtu. Za Schlumbergerja delata, avto je pa služben. Aha, to bo to, naravna bogastva in zahodne družbe. Obenem sta nama zaupala še, da tistih 80 km stepe lahko pozabiva. Do Aralska je zgrajena nova gladka cesta, kjer ga lahko žgeva tristo, če gre. Naprej od Aralska jo pa še gradijo. Nemalo začudena sva bila sprva vesela, malo nama pa tudi ni bilo prav. A če zaradi drugega ne, je zaradi domačinov doli pri Aralsku kar prav tako. Malo naprej sva se peljala skozi Hromtau. Če ga drugače napišem Chrom Town, bo vsakemu jasno, za kaj gre. Sva se ga sicer spomnila, a mesto je v zadnjih štirih letih zraslo, ma ne zraslo, eksplodiralo je. Pa mesto samo ne toliko, kot kupi lavine, ki se raztezajo daleč v stepo. Vprašanje je, koliko imajo domačini koristi od tistega posla. Od Aktobeja do Aralska imava črpalke naštudirane. Tanka se v Aktobeju, v Karabutaki in potem v Aralsku. Zadnji raztežaj ima 330 kilometrov in domet ni težava. Nekaj so mi na črpalki v Karabutaki težili, da jih bo 400, samo meni na karti piše 330, bom pa ja vedel. Sicer bi lahko v meh rezervo nalil, pa se mi zdi brezveze. Čisto malo naprej od dotične črpalke buljim v tablo Aralsk-397km. Khm, a bomo obrnili in šli po rezervo? Ah ne, to so se zmotili. Peljeva naprej. Pa mi kaplja nekaj počasi, da številke tudi pred leti nekaj niso štimale, ma menda, da je bilo na tablah preveč. Nekoliko tesnoben občutek se je pozneje še okrepil, tako, da sem kljub novi novcati speglani cesti peljal svojih 90 in se stiskal za vetrobranom – bom zmanjšal upor in porabo. Potem se je še noč spustila in že dobro v temi sva se znašla na križišču pri Irgizu. Tam mi je bilo že vse jasno – zemljevid laže, to sem menda celo nekam napisal in potem pozabil. Točno na pol poti sva, dvesto jih je naprej in dvesto nazaj. Cepec! Rezervoar pri krampku drži 20 litrov, motor naj bi pa malo čez pet kuril. Trda bo. Tomato, šparovc, teh težav ne pozna. Ah nič, greva spat. Pa je bila češpa v kafeju na eni strani ceste neprijazna, pravi, da nima nič za spat, na drugi bi naju pa strpali na pograde skupaj s še 14 možakarji. Saj bi bilo poceni. Prav veliko nisva debatirala: Stepa je moj doma. rrrr

Včeraj sem pripeljal novega konja v štalco.

Evo še ena iz jadranke iz tega tedna (torek). Zgleda da se samo ducatiji dol podijo:) lepo je blo.

Danes sem okoli 10h odrinil proti Celju na sejem moto boom, šel sem iz Litije proti Trbovljam in potem na Marjo reko samo sem se tam še malo zataknil ko sem prišel do kažipota za . . . Vmes še malo snega ob poti Pa je blo res mrzlo na Mrzlici "Mat kurba lej Trboule" Nekaj nas je pa blo v Celju, pa še prst na objektivu KRALJ je bil na svojem mestu Pa Hondina "jetra" so bla tud zastopana Nazaj sem šel pa proti Rimskim toplicam, Zidani most na Radeče od tam čez Krmelj do Mokronoga in Mirne od tam pa dam čez Gabrovko do Litije, bilo je lepo samo hladno

Sem sramežljiv in tu nisem upal objaviti, če pa komu pride prav, ok. Je brezplačno. Cufa@ Šeruga išče sopotnico! Durmitor-MNE (2013) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1860435/an/0/page/0#1860435 Alpe-AUT-DE-ITA (2013) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1831656/an/0/page/0#1831656 NP S. Velebit-CRO (2013) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1822173/an/0/page/0#1822173 Peloponez-Grčija (2013) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1765515/an/0/page/0#1765515 Mljet-CRO (2012) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1590780/an/0/page/0#1590780 Korzika-FR (2012) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1566163/an/0/page/0#1566163 Albanija (2012) http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1498214/an/0/page/1#1498214

No ja, samo do Kazahstana sva pa le pridrajsala. Julči je bila zjutraj razlomljena – padec očitno ni bil tako nedložen – samo potem se je pretegnila, pa je bilo vse v redu. Greva na zajtrk in ugotovim, da sem takih zajtrkov veliko bolj vzhodno vajen. Potem pogledava obraze, že res, da imajo Kazahstanci precej poševne očke, samo ksihti povedo, da imajo hotel in magazin zraven v rokah Kitajci. V magazinu tam zraven sprašujeva po veliki torbi, saj tisti stranski kufer, privezan na tomatotu ne deluje najbolje. Izkaže se, da kake pametne torbe ne bova dobila. Pa tankala bi tudi, samo bova njihove kazakhske podložke rabila. Gremo torej po vrsti – najprej v center na bankomat. Malo sem zmeden, ker tudi približno ne vem, kakšen je kurz in koliko naj dvignem, pa sem dvakrat dvignil največ, kar se je dalo. Po izkušnjah - bo premalo. Po bencin so naju napotili na glavno cesto, ampak 95 oktanov so točili šele na drugi črpalki, kakih 5 kilometrov naprej od Gajuškina. Spet Kitajci. Po torbo bo treba pa naprej v Atyrau. Semtertja se pojavijo prvi tazaresni stepski kamioni. Največkrat Kamazi, pa kakšen Ural se najde vmes. Cesta je še vedno luknjasta, po poti opaziva prve velblode – z dvema grbama. Poznamo – počasi se bo treba na pustinjo privadit. V kafeju ob poti možaki povejo, da se cesta do Atyraua popravi, pumpe pa tudi niso problem. Tik pred mestom pesek postane bel, mesto samo pa je bolj vroče in zaprašene sorte. Dyna bazar je največji v mestu in če tu ne najdeva nečesa uporabnega, potem nimava veliko možnosti. Si je pa treba čas vzet in zadeve poiskat. Najprej sprašujem, kje je bagaž, pa kje so sumke, ko pa mi razložijo, da se ruzaku reče ruzak, je vse bistveno enostavnejše. Sploh sem pa kar spremstvo dobil. Model me do prave stojnice odpelje, kjer sem za nekaj malega kupil velik črn ruzak, točno takega, kot bo na tomatota pasal. Potem pa na sosednjem štantu še majico, pa gurtno, pa nogavice. Še samso sva pojedla, se poslovila od kompanije in jo stisnila dalje. Nekje sva prebrala, da je cesta v Makat odlična, ker imajo bojda tam zahodnjaki svojo industrijo. Res je. Samo takoj za fabriko se pa neha. Asfalt zamenja zbito in v kupe narito posušeno blato. In kaj zdaj? Dneva je še za kako uro in pol, do kamor prideva, prideva. Nič, greva naprej. Čez tiste kanale priskačeva do za silo asfaltiranega dela, ki ga je po kilometru ali dveh spet konec. Nekoč asfaltirana, danes pa do nerazpoznavnosti razbita cesta je verjetno ena slabših možnosti na taki poti. Stoje nekako gre, a pri le malo večji hitrosti tvegaš počen obroč, včasih pa celo polet. S krampom je še nekaj občutka, malo me za ono pilotko skrbi. Pa se ne da – vsak po svojem robu le počasi slediva špuri. Še najbolj ravno je namreč ob robu, le prekopanih odtokov se je treba pazit. Čez trideset ne gre nikjer – do Aktobeja jih bo pa slabih štiristo. Če bo taka, bo dolga. Sonce gre v zahod, midva pa sredi ničesar nabijava v tale kamnolom. Sem ter tja se peljeva mimo slanega jezera, vmes so napol divji konji. Že čisto v mraku v daljavi zagledava kafe. Hrana je bila tisti dan bolj švoh, zato sva bila kuhinje tiste mame toliko bolj vesela. Tuhtava, kam bi se odpeljala šotorit, pa mama pristavi, da ima sobe zadaj. Nobenega komforta, ampak so super. Motorja bosta pa za bajto počakala. Zanimiva je bila ena familija – dva možaka bolj kumrne sorte, pa ženska, taka bolj okrogla. In so povedali, da že štiri dni iz Actaua potujejo – po stepskih poteh. Vmes jim je avto (en tak mini kombi) crknil, pa so nekako spedenali in prišli do sem. Ko se je stemnilo, so pa dvignili sidro in šli nekam v stepo spat. Ni kaj – stepa je moj doma. V kafeju se ustavljajo tudi kamionarji – skoraj vsi na Kamazih. Ko se nekateri odpeljejo v mrak, nama pade v oči, da od tega kafeja naprej vzporedno s cesto tečejo še stepske potke in po tistih jo užgejo kamioni. Jutri bo lažje. rrrr

Ferek, mal si se zajebu. To je tema, ki hrani določen del volilcev, zaradi katerih imamo potem na oblasti vole. Zato in zato, ker se s tem opozarja na ustvarjanje novih konfliktov, je potrebno pokazati na nesprejemljivost takega sprevrženega "tolmačenja" zgodovine. Ravno te sile, so svet pred toliko leti pripeljale v vojno. In ker poznam, nekatere prav dobro, kar lepo število smrkavih hitlerjugend belugarske mladeži, ti o nezainteresiranosti določenega kroga mularije za te zdrahe ne morem potrditi. Nasprotno. Imajo pa vsi skupno noto, da so zelo farški, pa še nekaj drugih osebnostnih lastnostih se izkazuje pri večini njih. In to takih, ki ne zaznamujejo zrelih, samostojnih in do drugih ljudi odgovornih oseb. Verska vzgoja iz nepravih ust v nesamostojen um je strup! A to je itak namen cerkve!

Od kdaj sem pa jaz simpatičen ? Mi kvariš imiđ.

... jaoooo ko :xx: ila jedna.... ... zbriše se jih tko, da se jih ZBRIŠE!. .... ne pa da se jih še enkrat objavi.....

Pa skos po zadnji pol. :grim

Ja ,podobno se dogaja tudi meni,s to razliko da prižigajo samo oni :glare:

Seveda GA BOM,najbrž naslednje leto, če bom to jesen res "prišel do novega kolena" ... V slogi je moč (za počivanje) ... .)

Tisto skrivljeno trupelce pa res povsod prepoznam. Si prebarval motor ? Je bila nedelja in ne sobota. EMŠO ? Kje si bil pa včeraj, ko sem z Lojzom in še dvema nabiral moči na OMV ?

Si pa žleht,zakaj pa si mu ga prevrnil :glare:

Tornado je model, sicer ni najhitrejsi. Ampak vedno nasmejan in poln dobrih šal

Danes sva z drago si vzela čas in se odpravila na Tri Kralje, ter se malo sprehodila po okolici. Zgoraj je bilo prijetno in sicer samo 2°c, tako da sprehod je bil prav prijeten. Tu in tam še je kakšna flika snega. V restavraciji hotela sem spil novost iz Laškega in sicer Pšenični pir. Pa še malo nostalgije ... Lada NIVA 4x4

Nič novega .

Če se boste tega lotili predlagam, da potopise v osnovi razdelite po kontinentih in podredju po državah. Tako bo iskalcem lažje najti potovalne informacije. Oziroma, lotite se tega tako, da bo čimbolj pregledno in do uporabnika teh informacij prijazno.

Hola, Aragon, FP1

Ob prvem over 22C za 2 dana !! Dol do Paga, tam malo bluzit, prespat, pa nazaj.

evo tuki se je pa stricu zivnorcu že začelo svitat.... DSCN9846.JPG družinska od anči in ink-a DSCN9847.JPG kmet vsem zna lezt v rit....sam men si ne upa hvalabogu... DSCN9849.JPG še dve družinski... DSCN9850.JPG DSCN9852.JPG Kaj naredi ženska moškemu je jasno vsakemu...vse je takoj črno-belo DSCN9855b.JPG a niso fletni... DSCN9860.JPG ups...matr tuki pa je anči prišla do končnih ugotovitev ali je zivnorc močen na jezik al na tiču... DSCN9862.JPG samo umetnica51 lahko kao prekosi na jeziku kraljico kmetico in primorsko lejdi anjo37-anči... :lol: DSCN9863a.JPG A TO JE TA 15. stran zarad katere me boš tožu zivnorc..... :unsure: :lol: Bom pisala Cufi naj vse briše k nimam zdj cajt med notranje organe hodt se zagovarjat..... :unsure:

danes so se nabrali silni kilometri... do Kamnika že en cajt se menimo za kavo pri kolegici... v torek je imel pa Nikec 5. rojstni dan in to je bila imenitna priložnost, da js prletim. po šihtu hitr dam, pregvantat in gasa... se moram pa pohvalit... nisem se zgubila je res, da sem dobila dobre koordinate, ampak to pri meni včasih NIČ ne pomaga ker do njene sestre mi ni ratal pridt (mal viši doma; že lansk let), je mogla po mene na pumpo, ker sem rekla da se ne grem več... poškropil me je... za žegn

Ha, Živnorc, pa ti imaš še srečo in si se ga na hitro odkrižal Kaj naj jaz rečem? Pridem končno enkrat v ene toplice malo koleno pocajtat in si mislim: "Bomo malo uživali v bazenu, si bomo učke pasli na kaki hudi deklini ,..., skratka superca bo ". No in koga mi na koncu usoda v bazen postavi? Ne ni prsata deklica in ja uganili ste: 2................. ! Evo, od hudih oblin ni blo nč, od kave tudi ne (odkar ni več Bemwejaš, zgleda da tud za kavo noče dat )...skratka, primer za v knjigo pritožb !!! :grrr No, lahko pa portdim, da vsaj vaje pridno dela, zato naj mu bo ....hop, hop, hop Lp.

Todays offroad challenge: muddy waters Zdej tud razumem zakaj se ne smem vozt v naravi. Dobr se vid kako "sm" unicu teren ... Piljenje tehnike Pa se mal poziranja

.... bistvu... kaj nej rečem... ... včeraj se grem peljat malo naokoli, se ustavim v znanem slovenskem termalnem centru na dolenjskem, hočem v miru popiti kokakolo, nakar se mi obesi name en kmet in pravi če ga peljem en krog.... O.K. ... mu rečem ..no pa greva. ... pa me pol vpraša: Ja kam pa greva? ... na drugo terapijo na Studenec na Zaloški. ... no pa sem ga bil pol frej, da sem šel še peljat Dvor-Kočevje-Ribnica-doma... ... in ker sem bil priden in sem kmalu prišel domov, sem lagko še nekaj zabetoniral... Tko. Od vtisov sta mi ostali ti dve sliki in pa en del vrtnega kamina, ki sem ga zabetoniral....

ej vidva to je tema "ali si bil ti / ona " !!!!! ni to " a sta se / se bosta vidva kej dol dala".....

Yamaha XJR1300, letnik 2004 (najraje imam ta letnik, ker je imel še izpuh na obeh straneh, nekoliko daljši od prejšnjih letnikov), prevoženih 76.000 km, pa še veliko jih bo, vse original, razen širšega krmila in spodnjega spojlerja. Nekaj časa je bil gor še vetrobranski ščit, ampak ni najbolj pasalo.

Mal trasiranja, uživancije in pa kšna (upam da) spodobna fotka tole bo pa na "drugi strani" Krka še mal kamenčkov po uživanciji je rezultat takle ...

Dost je kibicanja - sem obljubil, da bom napisal, kako je bilo, k motoriderju sem se tudi že spravil na kofe pa na piškote pa na čvek pa kokto pa... Tokrat bom to poskusil zbasat skozi poste v tole ločeno temo, da ne smetim. Mogoče komu kaj prav pride...čeprav, malo bo trajalo. Kakorkoli, evo, takole je bilo: Sary Tash je mogočno moderno mesto v Kirgiziji, tik ob tromeji s Kitajsko in Tadžikistanom, skozi pa tečejo važne prometne povezave. Vse je res, le “mogočnost in modo” je treba z “luknjo” zamenjat. Je pa dobro, da je Sary Tash tam, kjer je, ker se da tam prespat, pa magazin imajo in dobrega pol kafeja. Enega čisto zadnjih dni lanskega junija sva pozno popoldne z našo podpirala bradi za mizo v predsobi enega guesthousa v tem Sary Tashu. Tam zraven je na stopnici drgetal Jessie, Belgijec, ki je z gora pol ure za nama ves premočen prikapal v bajto. Za drugo mizo sta bila zgrbljena Joanin in Laura. On iz Izraela, ona pa Španka, na ruzakih se skupaj klatita že kakšno leto. Klavrno počutje, čakamo bogvekaj, nič kaj zgovorni nismo. Zadnji dnevi junija, nas pa zebe kot cucke. Motorja naju zunaj čakata, na njima se je nabralo par centimetrov snega, pa nič ne kaže, da bo kmalu nehalo. Sneg se topi, streha pušča in v sobo kaplja in smo sklede pa ajmarčke razpostavili. Malo zamalo se mi zdi. Na poti sem gor naju je sredi dneva dobil dež, plohca ali dve, ali pa tri, in malo snega vmes na prelazu tik pred mestom. Ko sva pricingala do mesta, sva pa najprej videla enega najmogočnejših prizorov. Pravzaprav sva zaradi oblakov videla le spodnjo polovico slike. Za mestom je namreč nekaj kilometrov planjave, potem pa z enim pogledom lahko zajameš cel masiv. Če je le lepo vreme. Ma že spodnja polovica je dala vedeti, da je tehle gričev malo več kot Hrušice. In potem dobro pogledaš: nak, tehle gričev je veliko veliko več skupaj. Kakorkoli – tako sva Pamir zagledala. Najin prvotni cilj. V dežju in snegu. Da je bila mera polna, je ta domača punca prišla še povedat, da je jutri sobota in da bo zaradi vikenda in snega “granica zakrita”. Na, lepo! Zdaj, ko sva tik pred zdajci, naj pa do ponedeljka ... Ja, kar malo zamalo se nama zdi. Dva tedna sva jo pehala do sem, saj ni, da ni bilo dobro, čisto enostavno pa tudi ni bilo.

Hja saj, zdaj je pa še MiNa začel... Tokrat se nisva prav dolgo obirala. Klobasa za zajtrk, pospravi šotor, potem pa še v hladu naprej. Zelo aerodinamično, seveda, saj vsaka kapljica šteje. Stepa je bila zjutraj zanimiva. Jastrebom so ob novi cesti postavili čisto nove kilometrske table, da z njih lahko prežijo na miši, stepske svizce ali podgane ali karkoli so že tiste male puščice. Stepa čisto počasi postane puščava, grmičkov ni več. Samo ustavljam in slikam pa ne, ker me malo stiska in delam načrt, kako bom zadnje kilometre štopal. Prižge se lučka. Čez kako uro zagledava prve stavbe, a do črpalke je treba do mesta – še kakih deset jih bo. Kakorkoli – dva več kot štiristo jih je bilo, nalil sem pa 18 litrov. Pa naj še kdo reče, da je krampek požrešen motor. Zapeljeva se skozi Aralsk. Težko rečem, da se je tu kaj spremenilo. Mesto še vedno ostaja zaprašena luknja. Menda z jezom na Sirdarji uspevajo dvigovati morsko gladino v severnem delu morja. Le počasi gre. Odpeljeva naprej in za cesto opaziva belo dvogrbo kamelo, vendar kosmato, da je izgledala kot ovca. Malo dlje še delajo na cesti, ravno okrog Free Tibet stolpa se je treba zapeljat. Tega že poznava. Še stoji, malo je zguncan, napis Free Tibet so hoteli odstranit, pa jim ni uspelo. Jasno, da se ustaviva, pa gor tudi splezam, saj se z vrha vidi ravno do najbolj severnega repka Aralskega morja. Proti poldnevu me vročina že strašno daje. Odzgoraj pribija sonce, odspodaj asfalt, sapice pa nobene. Zavijeva v Kazaly, jest greva, pa še dotočila bova prej. Sam imam le velik bankovec, dečko je pa brez drobiža. “Prav, pojdi v mesto, zamenjaj in prinesi nazaj.” “Kaj pa, če se ne vrnem?” “Že prav, bova naredila po mužyik! Jasno, da ti verjamem.” Urediva, potem pa na kosilo – halupci jasno, tu sva jih prvič poskusila in šašlik. Pa čaj, pa vodo in sok. Od vročine sva bila utrujena, da bi najraje zaspala. Nič čudnega, saj je termometer zlezel na 42. Po kosilu počijeva, potem se zapeljeva po mestu, malo obudiva spomine in se odpraviva naprej. Vendar nama obljubijo tudi, da se bo lepa cesta čez dobro uro nehala, saj jo tam naprej gradijo. Tam za Bajkonurjem sva še pogledala antene, ki vesoljcem prisluškujejo in kmalu zatem res padla v prva gradbišča, obvoze in prah. Težko, po več deset kilometrih duhamorno, a alternative ni bilo. Drenjanje med avtomobili in kamioni in goltanje prahu. Popoldne nama fant na pumpi svetuje, da zvečer, ko gradbišča zapustijo, z motorji čez kupe zapeljeva na asfaltirani del. Ko se asfalt konča, pa dol in potem spet na naslednjega. Saj nihče ne pazi. Fino, to bo pa luštno. Pa vendar, čez prvi kup naši ne uspe. Krampa dam na tačko, pa peš nazaj in še njen motor prepeljem čez nasutje na traso. Pa sva peljala po gladkem kakšen kilometer ali dva, tam pa konec zgodbe - dol bo treba. Z druge strani je to isto poskušal nek Audi – in nasedel da je bilo grdo. Poriniti ga nismo mogli, šele kamion ga je dol potegnil. Potem sva vajo skakanja čez kupe na asfalt ponovila še trikrat ali štirikrat. Julči je včasih uspelo, včasih si pa ni upala. Vštric se je pa po makadamu vozil kamionar in se nama režal, saj nama je v povprečju uhajal. Tako sva se tudi sama vrnila na makadam, k sreči se je proti večeru tudi promet nekoliko razredčil. Z mrakom nama je policaj pokazal, kje lahko poiščeva obvoz brez prahu in prenočišče. Oboje sva vidno zbita našla. Tako kot tisti dan, tuš že dolgo ni prijal, pa čeprav sem moral bit najprej vodovodar.

.

@macak333, če bi meni tako počepnila, bi verjetno še pri avtomatiku prestavo falil.

... tisto telesce ima fejk grbo, da zgleda ukrivljeno.... .. belo ninđo se še bl vidi k črno... lohk ti jo še prej ukradejo... ... pa teb se nedela itak začne že u petk ob treh..... ... tko da ti ni za zamerit...

Skrivljeno trupelce je izustu :glare: Nism ga prebarvu .. črno ninđo so mi ukradli, zdj mam belo ... nedelja je bila .... prau maš včeraj nism mogu, čeprav sem imel namen

Ena moja misel VELIKO je ovčk na tem svetu.......... Vse tiste, ki pa NISO ovčke.... so pa moji prijatelji ps: bolj enostavno povedano.... so unikatni, imajo hrbtenico in ne znajo lezt v rit :grrr

7 dni starga dojencka sm mel doma, tko da sm sel domov, po opravkih

Hajoktejn, vidm da si kar pravi pacient za med nas. A si bil ti letos na Mamutih z LCjem? Sem vidu enga, hotu ogovort, pa je prej odšel v dolino, ni prespal. Softič

Lej vidš ,da te ne marajo,pridi v naš klub evropejcev,dobrodošli vsi. Vedno se dobro je in pije pa včasih če nam motorji zdržijo nardimo tud kakšen mali krogec

Pa še kmeta in duceta povabmo, da ne bodo sami bikci na kupu.Naj še 2 kravi zraven prideta, tolk za protiutež! :grim Sorry!

To pa ni tvoja, tvoja je na prikolici...

Si že od bmfla navajen, pa nebi lokacije menjal?

Večkrat...........sej veš.........japonke :grim

ni čudno, da te ni hotel nobeden navezat stika s taboj

Hja ... saj za toplice sem si hotel nabavit BMW jakno, ampak mi je časa zmankalo, tako da sem z Yamaha znaki hodil okrog. Vem, da ni fajn, tudi sam se tam nisem znašel zato, ker bi si želel .... sem pa imel na izbiro, Dolenjske, Laško in Piran. Ufff ... blo je noro popoldan. Fešte, da so glave bolele drug dan! Sorry za off .... ajde, šibajmo dalje z BMW temo ..... v glavnem, sranje.

Brez zamere...ampak se vidi, da še nisi probal navadnega petroleja. Tudi sam sem mislil, da so tista čistila za maščobo dobra...ampak ...ko sem probal navadni petrolej za svetilke, :hooray: :hooray: :hooray: sem vso tisto kemijo vrnil babi v kuhinjo, pa naj se matra, šprica 2x ali 3x, pa drgne iz leve na desno, pa iz desne na levo... še naprej. Jaz se ne več... :grrr :grrr

Danes še dve Bilovi sliki, z malo lepšim ozadjem in mojimi očali ... .)

rrrr! Ti si pa malo egoista, a??!.... (da toliko časa stvar držiš le zase - in za svojo ženko.. .) Tole mi je pa presneto fejst hudičevo všeč!!! :yes: Zanimivo & Bogato!!! .

Fočkal sm se .... ene parkrat dokler se nism spomnu da je bencin drag...

Potem se je pa en dan začel dopust, še zadnje zadeve zjutraj vrževa na motor in sva šla – najprej za nekaj uric spat. Prejšnji dan sva še robo skupaj vlačila pozno v noč, utrujen pa ni pametno na cesto rinit, anede. Potem, popoldne – takrat je bil čas pravi. Ljubljana, Maribor sta padla mimo, v Murski se pa spodobi, da gre človek tankat, pa madžarsko vinjeto kupit. In ker to postaja tradicionalen pit stop za v one konce, sva še kofetek srknila, pa sladoled je tudi pasal. Potem sva se nekaj za madžari cijazila. Ne vem zakaj, ampak se nama je zdelo, da se presneto nemarno nikamor ne scukajo. Pa saj Balaton se je kmalu pokazal, potem je šlo lažje. Zvečer sva ravno prav zagledala Szekesfehervar. Tukaj sva pa enkrat že spala, samo pojma nimam kje. Mi kapne, da imam GPS, pa naj naju spat pelje. Vodil naju je do prvega, pa do drugega prenočišča. Pristavila sva malo najine logike in sva potem v tretjem našla “Alo, hitro spat, da bova jutri zgodaj vstala. Bo treba za danes notri prinest”. Ja, misli si! Ni zdravo nenaspan na motor, anede ... sva veselo potegnila, samo potem je pa sonce zoprno ratalo. Pri zajtrku sva še slišala domačo govorico. Paše. Potem sva kramo v kufre metala, izza dvoriščnih vrat naju je pa ena punčka prav prestrašeno ogledovala. Bila sva ji zanimiva, ampak dokler ni ata prišel, je le kukala, potem je pa le stopila bliže, pa še pomahala je v slovo, ko sva se odpeljala. Budimpešte nisva hotela obvažat – po karti izgleda kakih 30 km dlje. Gas v mesto, najprej na pamet v center, potem pa navigacija po soncu in na približno ven. Saj potem se pa itak smerokazi pokažejo. Obrneva proti Miškolcu, tam sva tudi pred kakimi dvemi leti prespala, in naprej na Slovaško. Bova midva presekala do Ukrajine čez Košice. Pametnjakovič sem naju na vsaj pol ure daljšo bližnjico zapeljal. Pa ni panike – slej ko prej bova na meji. Ukrtranzit Meja je šla gladko skozi – no ja, zamude je bilo le toliko, kolikor se uniformam ni dalo. Sicer pa nobenih formularjev, izpolnjevanja papirčkov in podobnega. Vse skupaj naredijo čez računalnik, pa je. Možak povpraša po destinaciji, ko po pravici povem, pa le nejeverno zmaje z glavo “A ona tudi?” Pritrdim, potem pa utihne in se le še muza. Ker nisva imela ukrajinskih podložk, je bila najboljša alternativa bankomat. Oznake za bankomat nikjer, ma kaj bankomat, niti za Uzghorod ni bilo smerokaza, pa je čisto zraven. Potem sva neko sejmišče obvažala, bankomat pa našla na Gorenjevi trgovini. No ja, ogromen Gorenjev znak je bil gor, se ga ni dalo zgrešit. Naprej proti Lvovu sva spet našla tapoševni fuzbal plac in mi ga je uspelo z eno potezo poslikat tako, da se samo kabina kamiona mimo pelje. Po dolini je bilo vroče, kmalu so se hrami pokazali in ko sem zadnjega pred vzponom v Karpate slikal, je za nama Sasha na Vari pripeljal. V hrib se je malo ohladilo, sprva je vozil za nama, ko sva pa ustavila, da bi šla jest, pa pripelje zraven “Ej, ne tukaj, peljita za mano, slab kilometer nazaj bo boljše”. Prav je imel. Šašlik odličen, kvas je pa po dooolgem času sedel kot norcu klofuta. Čez Karpate je cesta odlična, le nekaj mest je, kjer znajo luknje tudi kolo odtrgat, ko po odlični cesti vanje priletiš. Pa je šlo vseeno hitro - super vodiča sva imela. V Lvovu smo šli na pumpo tankat (plačuje se vnaprej!), Sasha naju je pa še prepričal, da sva jo namesto južneje ubrala čez Kijev in Kharkov in potem na jug. Razen res velikih cest ukrajinske poti niso ravno najboljše za tranzitiranje. Tisti večer sva še kakih 150 kmjev naredila, potem nama je pa GPS spet poiskal prenočišče – majhen hotelček, spodaj oštarija, zgoraj pa sobe. Gazdarica je imela malo težave z latinico, ampak ko sem ji črke narekoval, jih je v azbuki prav napisala. Hotel pa živ. Pri večerji ogledujem ostale goste – v glavnem mladina. Čeprav daleč od vsakega mesta, so punce spedenane, kot da gre za ohcet. Saj bi še nekaj nakladal, pa bo treba jutri zgodaj...notri prinest...and out.