Dvorana slavnih

Zjutraj je kvartir kar Zanin mož prevzel. Danes, no ja, malo kasneje, greva čez mejo, slabih šest sva jih do sem naklepala – čez jurja in pol bo treba servis na krampku delat. V Mihata ne dvomim, motor je spedenal, kot je treba, ampak kaj če bi olje pogledala. Vprašanje, kakšno župco imajo Kirgizi. Tomato je BP, na krampku se mi zdi, da ga je tudi dovolj, pa bi ga do max vseeno dolil tisto malenkost. Roko na srce, še danes mi ni jasno in tudi še nisem zanesljivega napotka dobil, kako na tem motorju olje točno pogledat. Nič, bova na pumpi to malenkost dolila. Na prvi se jim ni dalo, na drugi pa ni bilo problema. Dolil sem tista švoh dva deci, pa še blinčike sva za zajtrk dobila. Palačinke. Hja, blin je nekaj drugega. Izven mesta se v smeri proti Taškentu zasvetijo bele gore, hribi so tudi pred nama. Ha, pred štirimi leti sva morala tu obrniti, tokrat jo pa užgeva naprej – na pol avtoceste proti Almatyu bova odvila za Kirgizijo v Biškek. Kmalu za mestom se začne cesta počasi dvigat. Na desni gore, sonce, temperatura na prelazu pade na 7 stopinj. Uau! Super je. Po tednu pregrevanja je tole nekaj najboljšega. Tam vmes nekje pred Tarazom se Julči spomni in odvijeva še Ajšo Bibi pogledat. Njen mavzolej pravzaprav. Kaj in kako - zgodb je menda več, vse skupaj je pa močno podobno Romeu in Juliji v naših krajih. Love story pač. Sledi Taraz in naprej. Premlevava, kakšno naj ubereva v naslednjih dneh, pa neke pametne ne najdeva. V Almaty bi šla, pa tudi ne. Čimprej bi jo stisnila v Kirgizijo, nazadnje se odločiva, da v Merkah odvijeva za Biškek. V tem se je cesta nekoliko spustila, spet je toplo. Mar bi se prej spomnila in že v Tarasu zavila na mejo – v hribe. Merke. Jedla. Mjaso po kazakski in pilmeni – neke sorte lokalni ravioli. Oboje je dobro. Hrana je v teh krajih odlična. Enostavna, ampak dobra. Fast fooda ni, mama vedno pove, če česa slučajno nima na štedilniku, skuhano je sveže, pa tudi sicer nama na kraj pameti ne prihaja, da bi vztrajala pri kranjski klobasi, dunajskem zrezku in pomfriju. Jesti je treba tisto, kar je tam dobro. Potem pa meja. Mala malca za dva, ki te zadeve obvladata. Ampak vsaj malo se je pa zataknilo. Dečko lista po pasoših, jih vrti, nekaj išče in ne najde. Potem sprašuje po registraciji. Kakšna registracija? Meni nič jasno. Saj ne, da ne vem za kaj gre, pozabila sva, zdaj se pa neumnega delam. Kliče šefa. Ta ima že belo bluzo, pa venčke na epoletah. In potem se grem s šefom v njegovo pisarno zgovarjat. “Če si v Kazahstanu več kot pet dni, se moraš registrirat! OVIR!” Najprej se odločim, da rusko preslabo razumem in tuhtam, kaj mu povedat. Preklopi na lomljenje angleščine in mi kaže, da angleško to jasno piše na papirčku, ki sem ga dobil ob vstopu. Droben, pa slab tisk mi je izgovor, nato mi pripelje: “ – pa saj vendar iz žiga vidiš, da sem vstopil ob enajstih zvečer, zdaj pa še niti tri popoldne ni. Torej se peti dan še sploh ni zaključil.” “Ja, samo prvi dan je že takoj prvi dan, ko si vstopil.” “Hja, samo tega ni pa nikjer napisanega.” Vztrajam. “Vseeno, registrirat bi se moral.” “Ja vidiš, niste napisali, pa se nisem. Kaj naj pa zdaj? Kdo bo pa zdaj odgovarjal?” “Nič. Kaj naj s tabo?” “Eh kaj, spusti me čez!” Potem sva se še malo pinkponkala. Je izgledalo, da bi bilo priložnostno darilo na mestu, a v glavo sem si vbil, da ga podkupoval ne bom. Malo sva se še smejala en drugemu in si ksiht reševala, potem je pa dobil ene druge v paco in reševanje, pa mi pravi, da je v redu in da lahko greva. Pa sva šla. Se bova drugič registrirala. In potem kirgiška meja: štempelj (tudi važno!) in gremo. Do Biškeka je cesta lepa, skoraj ves čas skozi drevored. Promet pa živčen. Vozi se v koloni, pa raje malo bolj za ritjo motoristu pred tabo. In če le gre, ga v škarje prehitiš. Zoprnija skratka, tale promet. Je pa mesto fletno – visoko je, lažje se diha, veliko je zelenja, pa gore se vidi tam zraven. To bo za jutri, zdaj morava najprej lokalne podložke (kirgiške some) dobit, pa nekaj za spat, pa parking, pa žejna sva. Za podložke sem prepričal bankomat v nekem magazinu, gastinico sva našla, malo se je zataknilo pri stajanki. Prva je bila zaprta, na drugi možak ni sprejemal motorjev, poba čez cesto je pa svoj skuter zajahal in naju odpeljal dve ulici stran. Tam ni bilo težav. Zdaj bo pa pir. A ni vrag, da so nama med prepeljavanjem zaprli oštarijo čez cesto! Je bilo treba sto metrov dlje do 24/7 barčka. Medtem, ko sva suhih ust gledala kako se kelnarci pivo le počasi peni v glaže, sva debatirala o onih naših frajerjih, ki so mašino pogruntali za pir v treh sekundah nalit. Ker ona mačka o tej mašini ni nič vedela, sva takoj naročila še dva – preventivno, da ne bi še enkrat čakala. Pa neke nasvedrane sire sva si naročila za zraven in po poti do sem sva še breskve pa jabolčke kupila. Potem sem v sobi zase bilanco naredil: 3 piri, dva sirčka, 6 breskev in 4 jabolčki. Nekaj se mi je začelo po trebuščku - tudi če bi bil Mr. Iron Stomack, bi bilo tole malo nevarno, pa sem preventivno nekaj razkužila čez potegnil. rrrr

...ekola FOČK po dolgem cajtu. Vzel sem si cajt in šel zlo počasi. V soboto v zgodnjih jutranjih urah v jutranji megli... .. nazaj pa šele v nedeljo v poznih urah...v bistvu čisto ponoči... ...aja... pa nbenga vidu, ne za gor, ne za nazaj...

Danes sem še dobil nosilce iz Italije za givi kufre. Simpl montaža, predvideno za samostojno montažo brez zadnjega kufra (dodana distančnika) ali na nosilec od kufra. Širina, ko so kufri gor je 85-86cm, ogledala so 87cm, krmilo z oem ščitniki pa je 90cm. Tako da ni nobenih težav

Umetniško zrisal: Snecer Profesionalno izrezal: HyperJack :notworthy: Diletantsko napopal: moja malenkost

Jaz sem se danes peljal samo do mariborja ki je odaljen 25km... Ko sem se usedel na motor je sonce svetlo na prleški strani, tak da sem kreno proti ormožu, nato me je pot vodila čez ljutomer v mursko soboto... Od tam sem začel sledit tabli mb. Nato pa obvoz, ker na našem koncu slovenije rihtajo železniško proge, zato je prehod ponekod zaprt. Nato me je pot odnesla v avstrijo, čez radgono in nato na cesto št.69 ampak samo do Vogau.. Cesta šentilj mb je bila zaprta zarad prej omenjenih del, zato sem spet šel na obvoz čez Jarenino. In končno mi je uspelo, iz Pernice sem skreno za mb in nato proti hiši... 190km padlo kot za hec.. In to prva turica po 2mesečnen prisilnem dopustu. Lepo je naše Prekmurje, predvsem je ob ledavskem jezeru ena prijetna turistična kmetija.. Vredno pokušine , če ima kdo rad domače jedi...

Zjutraj sva planirano čisto malo dlje poležala. Prenočišče je bilo za tiste razmere nekam drago, samo zajtrk je bil pa obilen – jajca, klobase, solata, čaj, vsega nisva zmogla.Sita sva se čisto počasi zbasala v moto cunje. Prašne, jasno. Za kazen sva pot že začela v vročini. Pa pejmo ob Syrdarji naprej. Do Kyzylorde sva lahko stranske poti obirala, fino je šlo. Tam še tankava, z bankomati pa strica Maestro in Mastercard nista imela sreče. Kar nekaj sva jih obrala in po mestu tako zašla, da je bilo za izhod treba vprašat. Ma tudi z navigacijo po soncu ni šlo – vse poti so se v nekih slepih ulicah končale, ali pa na železniških tirih. Tranzit je šel naprej proti Turkistanu. Po poti sva še en luštkan kafe našla. S separejčki. Izgleda, da je to v teh krajih postalo moderno, saj je bilo nekaj takega videti že zgoraj v Kazalyu. Pri kosilu tuhtava, kakšna je bila pot. Tale asfalt nama ne paše najbolj, prašen in zadrenjan makadam pa tudi ne. Tam po stepi je bilo še najbolj luštno. Pred štirimi leti sem v Turkistanu na Tigru v luži razbil obe feltni (liti) in Shokan ju je potem naravnal in zavaril, da sem se s takima naprej peljal. Sklenila sva ga poiskat. Bankomat sva našla, Shokana pa ne. V tem času so obvoznico okrog Turkistana naredili in zdi se, da nekaj ulic kar manjka. Pretaknil sem vse tam okrog, kjer naj bi bil, pa nič našel. Škoda. Medtem, ko sva ga iskala, naju obvažajo Hummer limuzine. Kakih pet jih je bilo, med njimi pa zdelan Ford s kamermanom. Ohcet ali kaj so imeli, pa se je bilo treba pokazat. Sem mislil, da so te sorte vozovi bolj domena bogatejših krajev. V St.Petersburgu in na Beverly Hillsu sem bil nad njimi manj presenečen. Do Shymkenta so naju spremljali kratki obvozi – kdo bi si mislil, cesto gradijo. Tik pred mestom so bili najbolj smotani. V teh koncih so prah polili – kot bi šla nevihta čez. Dvakrat ali trikrat. Naredilo se je blato in še od daleč si lahko videl, kje gre cesta, saj se je nadnjo kar meglica naredila. V takem niti policaji niso tiščali na cesto, kar lepo sence so se držali, pa vendar tako, da so bili opazni. Promet je na vhodu v mesto postal agresiven, skozi hupanje sva pridirkala v konec mesta, kjer se nama je zdelo, da bi se dalo prespat. Ampak najprej pit. Kvas bo prav pasal v razgret trebušček. Pa pir tudi. Kar kelnarco pobarava po spanju in potem so se zadeve začele urejat. Sandu in Zamira sta poklicali nekaj številk, priletelo je še nekaj punc, pa vsaka ima super stanovanje. Za oddat, jasno, da ne bi bilo pomote. Nazadnje pristaneva v Zaninem, motorja pa dvesto metrov stran v čuvani stajanki. Vrata v stanovanje so železna, z dvema ključavnicama, Zana pravi, da ponoči zunaj ni najbolj varno. Jasno, mesto je, malo bo le treba pazit, pa tudi sicer je v zraku nek nezaupljiv občutek. Itak sva zbita, a po pijačo in še po nekaj drobnarij vseeno skočim. Saj bi šlo na hitro, pa imajo spodaj v baru žur, Sandu pomaha, jasno, da se človk čis mičkn zatkne.

... stari... lej... javno povem, da sem shujšu sam zaradi TEBE... ... da sm vsaj prbližn tolk lep kt ti. Pa pomaga. Zadnjič je kelnerca na OMV tut mene uprašala, kaj bom pil... in ne samo pika..

... ej ... ... ceu vikend sem se vozu, luči imel prižgane sred belega , pa še dodatne luči sem zmontiral... pa me še ni nben vidu...

... res preprosto vprašanje .... ... na sliki je bionda ... ... sicer pa takšna pasma največkrat nastane iz silikona in botoksa ....

Hola, gužve ni blo, je blo pa zato prav fletno, smo nove gumice ulaufal

Včer sva se prvič vidla v živo z novo mrcino BMW S1000R ....sicer še v škatli, čist frišn, ampak za par dni bo ready

Fočk Osa napadu Mausa

Da se vam da ... :grrr .......................................................................................... Ti se le posipaj za kafe se pa vedno kaj drobiža najde no ................................................................................... Sicer pa - že zaradi poklicne deformacije so mi te zadeve malo bolj jasne... Ravno zato sem IgorKR-ja tudi popravila – da sva pravzaprav naredila manj km-jev (po samih Dolomitih) ker sva šla tja in nazaj v enem dnevu. Moja najdaljša fura v Dolomite in nazaj (do zdaj so bile vse le enodnevne) je bila v moji prvi sezoni z NejcGS-om, TBoxerjem in Heathy (http://www.motosvet.com/tabla/topic/34401-vtisi-iz-dnevnih-vozenj-2011/?p=1875076 ). Takrat smo naredili kar dosti km – jaz dobrih 800. Takrat mi je skoraj odpadla rit ... Lani je bila najdaljša enodnevna (solo fura) 760 km (http://www.motosvet.com/tabla/topic/37519-vtisi-z-dnevnih-voženj-2013/?p=2020552). Ma seveda mi je ob vsem tem jasno, da je od tega Dolomitov zelo malo. Samo ja - nekako je pač treba priti do tja Sicer pa sem pisala o tem, da če komu pač paše delat tolko km-jev po Dolomitih, je to pač njegova izbira. Nekdo drug pa lahko uživa v vsakodnevnem drajsanju ene in iste trase – smo si različni (še dobro ). Meni je pomembno da lahko na furi uživam in kaj novega vidim, predvsem pa uni fenomenalni občutek in pričakovanje pred odhodom v do takrat neznano V glavnem - sej nimamo tekmovanja kdo naredi daljšo furo, največ je vredno to, da se v potepanju maksimalno uživa pa je namen dosežen - vsaj zame Torej - komaj čakam na letošnje prvo potepanje v Dolomite! :yes:

A daj ga hecat, da ti je lepo ? Pa ti izgleda velik knjig prebereš, da veš, da je to iz knjige ? A misliš, da tole ne bi moglo biti moja misel, recimo napisana iz lastnih izkušenj :yes: ? Lahko ti potrdim, da sem to dala skozi. Me je določeno hudo obdobje v življenju prisililo , da sem shujšala in okolica je rekla , ja kaj je s tabo, si pa presuha . K sreči sem se spravila k sebi in so se mi lica in oblinice elegantno zapolnile in spet je bila tukaj okolica, daj no malo tele michelinke izprazni . No in zato se je tale tukaj odločila, da ne bo več poslušala okolice :grrr in je ostala "sočnica", ni suha, ni debela, ravno prav in s čisto dobrim počutjem, hvala lepa.

Pa vseeno .. on se gre profesionalca ... z miljonsko plačo ... nj trpi in nj bo kaznovan ... vsem ostalim je zjebu štart :krneki: so si pa na konc roko dal ... edin JL se je ihtavo zapelu u garažo

u soboto tut js fočk

Na drugi sliki sem čist spodaj levo, a ne vidiš? Na klopci ležim mona!! Pa drugič snemi pokrov dol s fotoaparata preden slikaš

''Prosim,pridi mi pomagat v nedeljo!!'' mi par dni nazaj kolega zatuli po telefonu..In ker me je ena velika duša,sem ga vslišala..Štartam ob 8ih iz nižine pri prijetnih 10 stopinj na 1000mnv in klinčevih 4 stopinje In če je lani zgledal ta teren tako In o čemažu ne duha ne sluha..So letos tereni takšni Tik pod vrhom naredim še en postanek ,dolina pa v megl in fazi prebujanja...Mene pa je že pošteno zeblo In cilj In čemaža za vse tri kufre (če bi jih mela) nabasat Kljub muhastremu vremenu,je bila koča fajn nabasana. Dan je spičil v trenutku in nekje ob 18 zaključim nedelski šiht in v dolino.. Za vse tiste,ki radi po lušnih makadamih vozite sporočam,da je pot lepa in nepoškodovana,kljub vsej mehanizaciji,ki je te mesece red po gozdovih delala. Tudi kvakice v štiklcih jo BP lohka zvozijo :) In ko boste v kočo lačni in premraženi prišli,vas prijetno osebje zlo lepo nafotra..

Današnji vtisi Ljubljana, sonce se kaže skozi oblake, gasss na primorsko, v Postojni pa dž :glare: nč gremo nazaj po stari cesti, fočk čez ride, potem pa... pridem dam, odšraufam plastiko dol in prekucnem motor in odlomim ročico za sklopko :glare: bwwaaah, z nogo porinem orodje v omaro, motor v garažo, ugasnem luč in furam safr pred TV... upam, da bo vsaj motogp kul

Tiger in lev. Za biondo, bi znalo bit po pik1-ovo.

.... mačka, ma jebeš okolico ... ... važn, da se midva dobr počutva ....

0 - 90 v pol sekunde....

Bodi vesel, da je cesta zaprta, ker ta odsek bi bil potreben popolne obnove cestišča, ker cesta je porazna. Od kar so naredili nov zgornji mejni prehod so enostavno pozabli na to cesto. Ne rad se vozim po AC, ampak vedno, ko prispem v Šentilj, grem na avtocesto samo zato, da se izognem tem luknjam. Jelenče-Pesnica.

Strošek je čisto odvisen od tega kaj posameznik želi. Ravno včeraj naročil iz Avstralije komplet (2x semering + 2x prašna zaščita) za Showa vilice pri mojem Gixxerju in je vse skupaj prišlo 21€ s poštnino. Original je pač ustrezno dražji. Kakor pri vsaki stvari. Če hočeš prit skozi ceneje so na voljo aftermarket zadeve, če bi pač rad original, vzameš original in plačaš več. Mene bo torej servis prišel točno 30€ z oljem vred (na srečo je 1l dovolj za obe vilici) in dve urci šraufanja v nedeljo popoldne. Pa bom imel frišne semeringe, novo prašno zaščito in sveže olje. Glede moment ključev je sicer eden čisto dovolj. Zato pa sem tudi pripisal, da je to delo za tiste, ki so vsaj malo vešči šraufarije. Tak ima tudi osnovno orodje med katerega spada tudi moment ključ. Če pa nimaš nobenega orodja, niti nimaš malo občutka za delat take stvari potem je pa definitivno bolje, da daš nekomu poservisirat ker za tistih par €, ki bi jih privarčeval na delu definitivno ni vredno izgubit celega dneva svojega časa + si narediti morebitne stroške s tem ko bi šel kupovat kakšno orodje oziroma bi se kam vozil izposodit in potem še vračat..

Hola, prav hecna MotoGP dirka je bla tole: JLo je našel nov način kako zmagat samega sebe, že drugič letos, od dveh dirk... ni bil skoncentriran, pravi... WTF?? le kaj bo naredil naslednjič?? pozabil štartat?? ga yebe psiha po padcu v Katarju?? mu lahko jst eno posodim, jo mam v spalnici... zanimiv je tudi pogled na čase po krogih: MM prvih 10 krogov 2:03, potem pa 2:04 in ene 2x 2:05; tudi Mali Pedro prvih 6 krogov 2:03 (OK, en vmes 2:04), potem pa tudi počasi proti 2:04 in 2:05. Tovarniški Yamahi tokrat nista imeli niti za burek: Rossi se je še nekako boril prvih 8 krogov z 2:04, potem je šla guma v franže in je blo vse ostalo okoli 2:08; JLo pa samo en krog 2:04, potem vse okoli 2:06, čeprav se je iz zadnjega mesta po vožnji skozi bokse kao na vso moč trudil ujet čim več točk... na vso moč, pa je komaj spravil skupaj 2:05, rajši 2:06, torej 2, 3 sekunde na krog za HRCji?? IMHO tole kaže da tudi če bi Yamahi štartali bolje, s tako vožnjo ne bi prišli niti blizu štengc, morda do 5 mesta... kaj mi je še padlo v oko?? Pol in zlasti Bradly sta reševala čast Yamahe, kar je je ostalo, zeleno-beli so se sami izključili, Bradl je vozil dobro, a po padcu v Katarju malo preziheraško za štengce, Aleš je po silnih predstavah na treningih v Katarju kar "izginil" v povprečje, Edo ni niti dokončal svoje zadnje domaće MotoGP dirke, Piščanc je bil spet najboljša Open Honda, a 2x večji zaostanek za prvim kot v Katarju, ubogi Cal je po nerviranju s tehničnimi problemi in zadnjo gumo izstopil že pred končno postajo in še zlomil prst za povrh (ne bi me čudilo če mu je že žal da je zapustil Tech3), Crazy Joe je pokazal da zna hudo pelat, tudi Ducatija, le Dovi se je izkazal tudi z rezultatom, čestitke pod črto: "šmorn" dirka, razen šoka že pred startom in zanimivih prvih nekaj krogih, je le še prehitevanje Bradleya za štengce na koncu dvignilo utrip iz spanja...

...u bistvu je to zdej tko... in to pri isti višini... oz. dolžini....

kdor ma bager ima cajt za GLOBOKE LUKNE

ker je Lorenco potem zanalašč potegnil, ko je že zajebal, bi moral biti dodatno kaznovan. kar se pa tiče gum ... nimajo enakih, ampak imajo gume istega proizvajalca. Upam da opazite razliko v prejšnjem stavku. :krneki:

Ah dej no, Marquez ije imel popolnoma enake gume kot Rossi, in Dovi enake kot Ianonne. Pač, ni šlo skozi. Morda ima s tem kej opravka tud Rossijev nikakav štart, in fight skoz gužvo? Glede dunlopa, a si že pozabu, al pa sploh gledu nisi? Sej ni tako daleč nazaj. 6-7 let. Tech3 je vozu. Guintoli in Tamada, ki je z Bridgestonkami tud zmagoval, na dunlopu nista imela za burek. Žal, res ne. Na trej dirki se mi zdijo tri stvari omembe vredne. HRC, k gre kot samohodka, Lorenzo ki se je verjetno že isključil iz boja za naslov, in predvsem Gigi. Če bi Yamahi dobro startali, bi Dovi verjetno končal peti. ampak je napram 2011/12/13 zaostanek neverjetno zmanjšan. In predvsem, Yamahi nista dobro štartali. Pa še Lorenzo...ja, zajebal je na polno. in verjetno že zajebal fight za naslov. Ampak....športno do konca, je v boxe zavil TAKOJ. Lahko bi počakal odločitev žirije, pa še tri kroge, ta čas bi se kolona raztegnila, in bi imel precej manj dela s prehitevanjem. Pa se je zelo korektno umaknil ob prvi priliki in se takoj odštel iz enačbe. Če po Katarski dirki nism vedel popolnoma nič, se mi zdaj zdi. da je Marquez lahko prvak že v Brnu, da je Ducati bistveno bližje kot je bil kdajkoli po Stonerju, in da je Burgess Rossiju verjetno res predstavljal majhno oviro. Ase je kdo poglabljal kaj to tretje mesto na regularni dirki pomeni za Ducati?

Bova to midva preko zasebnega sporočila...posebna trava, vsakoletno prezračevanje, sezonsko dosejevanje, redno gnojenje, košnja na 2dni in redno zalivanje, pa te bo hitro minilo =)..

Vreme tako, tako. Vmes je malo frcal dez. Vedno dilema, kam gremo? S kolegom se odlociva za odrocno Cicerijo in Slovensko Istro. Tokrat sam, boljsi polovici vreme ni ugajalo, jo mahnem do prijatelja v Novo Gorico. Ko sem ga cakal zacne frcati dez. Cavolo, jaz v motoristicnem jeansu. Precekiram radarsko sliko padavin. Ne bo hudega. Mahneva preko Krasa, mimo Stanjela, Sezane, Divace do Kozine. Postanek za kavo. Ni neke pretirane toplote. Potem pa pred Crnim Kalom zavijeva levo pod Slavnik, proti mejnemu prehodu Podgorje. Pust kraski svet se sele pocasi prebuja v pomlad, na Vipavskem, je skoraj vse sadno drevje ze odcvetelo, kaksna razlika v vegetaciji. Na mejnem prehodu nobene gnece, bolj redko kdo priroma tukaj preko. V Vodicah zavijeva proti Buzetu in se po ovinkasti cesti, vmes posuti s peskom, preko kraskega roba spuscava proti Buzetu. Ura je okoli 13:30, kruljenje iz zelodcev oznanja, da je treba nekaj za v usta. Si bil na Belvedurju vprasa prijatelj? Ne, te gostilne ne poznam. OK. V Graciscu zavijeva levo v Savrinske grice in po cca. 7 km prideva do Belvedurja. Ze samo ime pove, da je od tod lep razgled, proti Hrvaski Istri, Koprskemu zalivu in v daljavi zasnezenim Dolomitom. V domaci ostariji, ki je vcasih imela precej zveneco gostinjsko ponudbo in klientelo narociva hrano primerno letnemu casu. Frtaljo s sparglji in panceto, popeceno ricotto s tartufi, fuze s sparglji in skledo solate. Za pijaco, no ja, samo quartin malvazije in malo vode. Ce se vam mudi, odsvetujem to gostilno. Tukaj cas gre bolj na izi! Po precej dolgem cakanju, dobiva zelo okusno hrano. Tudi light ni, kajti vse je konkretno zabeljeno, kot se spodobi, za domaco kuhinjo. Po kosilu se namesto digestiva v tekoci obliki, sprehodiva do zapornic na SLO-HR meji. Zaradi obveznosti me cas preganja, morava domov. Mimo Kubeda in po regionalni cesti mimo Crnega Kala, ni bilo casa za postanek pri Viki-ju, ceprav je bilo parkirano precejsnje stevilo motoristov, direktno na Kras. Iz Stanjela pa preko Vipavskih gricev cez Gabrje in Planino domov. Just in time, v agenciji so me ze cakali. Furo bo potrebno ponoviti v poletni vrocini, ko bodo nizje temperature obmorskega zaledja prijetnejse. Srecno Toncek

... pa ljudje dajte probat razumet: od doma pa do hribov kilometri ne štejejo; me pa močno zanima, kako se naredi 600 km po tistih tornantah? Mislim da je krog okoli Sella Ronde okoli 150 km in če to ponoviš 4 x v enem dnevu je to to ali kaj? Se pravi : dvakrat v smeri urinega kazalca in potem še dvakrat v nasprotno smer, da se "odviješ" ... Za "ovinke trajbat" po moje sploh ni treba v Dolomite: čisto dobra če ne celo boljša je Jadranka tja dol do Črne gore. V hribe pa se pelješ tudi zato, da kaj vidiš, popiješ čaj na prelazu, kaj poslikaš ... Malo za skomine: dve hribovski in še malo Canazei -ja:

Hola mojster, JLo je zmagal samega sebe, ni rabil nobene pomoči

Danes pa sam dve slikce, ker za pisat ni kej dosti.

Osa napadu mausa??? :eek: :grrr Al osa napadla Mausa! :kva2: Sestrice že vejo katere mopede morajo napadati sm jim dal stroga navodila . . . . . posebno na udaru so kwakiji in bemfli . . :P

Pa jebemti, mam 101.ko staro nekaj čez 25let, pa ma 70kkm, kaj to pomeni, da ji zadnjih deset let števec vrtim nazaj...mislim pol foruma bi lahko služilo z šloganjem

@marcel dobro vprasanje. Dovizioso je bradla prehitel po notranji strani trojnega ovinka. Nevideno since 2005 hehe. Lani je za nemcem zaostal 10 sec, pred njim je bil tudi Crutchlow. letos med HRCji in D16 ni bilo nikogar. realno bi tja sodili le se dve Yamahi. Vsem ostalim je vzel mero. Na suhi, popolnoma navadni dirki, sta bila dolgo v igri dva ducatija, zadnjic videno v aragonu, 2010? pravila gor pravila dol....so kakrsna so. Hrc je lobiral dokler je lahko, zdaj ne more vec. S svojimi idejami so dirkanje skoraj zadavili. Dirkanje s 5 motorji in 20l je Hondi sprejemlmivo, drugim niti ne. Kasen smisel ima dirkat prototipe, z zapecatenimi motorji, brez posodobitev med sezono? Zato pravila pocasi rahljajo. prehitra razpustitev bi verjetno povzrocila prevelik vihar v ribniku, in spet bi prosperirali tisti z najVec denarja, torej HRC. Tako pa je Honda zadovoljena, Yamaha lahko dirka z njimi pod enakimi pogoji, vsi ostali pa do popolne ukinitve factory opcije testirajo vodo na dokaj realnih temeljih. Spelat dirko s 24l ni problem, sezono z 9 motorji tud ne, elektronika je serijska in programska oprema je ze na serverjih. primerjat to z fucbal goli ni fer. Tam rabis samo svinjski mehur in 22 frajerjev. @thump: po moje bi meli omejeno samo kubaturo in elektroniko. Lahko pa bi se sli mal bol radikalno, in omejili samo bencin, ampak ne na 20, recimo na 11l, pa gas.

. ... vidva se pa kr zase brigita ... papka !!!!

Ene punce so k juha iz vrečke.. V 5 minutah pripravljene za 4 osebe..

Ja, tudi jaz sem takega mnenja. In če zajebe isti še drugič pač diskvalifikacija.

nekje na 1/2 do 2/3 kroga je bila že odločitev žirije o vožnji skozi bokse .. zdaj ali je bil o tem obveščen ali ne pa je druga stvar ... meni osebno je takšno pravilo o kazni skozi bokse zaradi prehitrega štarta malce čudno... bolj pošten je ponoven štart , poleteli pa štarta iz zadnjega mesta ... zakaj ? ker v takem primeru in koncentraciji ostalih na štartni liniji zmede tiste zadaj , ki ga vidijo da je poletel , tisti v prvi vrsti so pa dejansko štartali normalno , ko se je ugasnila rdeča luč... s tem je naredil uslugo hondama ter "medvedjo uslugo" rossiju in ostalim zadaj...

To pa zato k si eno sexi bejbo oduzad vozu, pa pol šoferja noben ne pogleda....sej veš kok je ko te zasenči

Zamenjat svečke na Versysu, znanstvena fantastika ... a sej ne, samo pol motorja je treba podret, še dobro da so samo dve sveči....matr ena tuljava svečke ma tko srednji kontakt ko nataknem tuljavo na svečko. A da bi preventivno menjal?

No pa naj bo........za vas sva se trudila: Dami34 in strejši gospod Pik1 Ker je bila dilema, kam objaviti spodnji potopis, sem se odločil za dnevne vtise, čeprav je ideja mogoče bolj primerna, kar za potopise. S starejšim gospodom Pikom1 sva se naveličala brezveznega fijakanja, tako da sva se na podlagi 14 dnevnih priprav odločila zaPOTOVANJE DO ČRNEGA KALA!!! Zavedala sva se težavnosti naše naloge in na podlagi tehtnih razmislekov izbrala odskočno točko, ki je bila kar OMV v Postojni. Da ni bila tale točka izbrana kar "na pamet", govori dejstvo, da je znano zbirališče motoristov in seveda zelo primerno za naju, saj lahko ukradeva kako idejo ali celo informacijo iskušenim modelom na dveh kolesih. Tako sva med oprezanjem za informacijami kaj kmalu srečala Valanta, pa Cartmana, in seveda Živga Norca in Norico. Kmalu sva ugotovila, da misli omenjena četica samo skočiti do Rovinja, in sva se samo zviška obregnila ob njih in odšla na popotovanje!!! Ker sem edini, ki se brez GPSa ne izgubi (anede strejši g. Pik1), je bila izdelava intinerierja na meni. Zato sem za potovanje izbral najkrajšo in najlažjo pot, primerno nedeljskim motoristom. 1. Prvi postanek za malico je bil pod gorskim vršacem NANOS 2. Takoj za Razdrtim sva na Rebrnicah skrenila levo za Otošče 3. Teren je postajal vse težji in težji 3. dokler ni postal skrajno neprehoden. A starejši g. Pik1 se ni dal in je vztrajal.... Niti puščavski lisjak ne uspe imeti tako čistega motorja po terenski vožnji 4. v trenutku so ceste postale podobnim tistim v Andih, ki jih ne imenujejo zaman "ceste smrti" 5. stisnila sva zobe in se borila. Strejši gospod Pik sam s sabo in jaz kot fotograf z nemogočim terenom 6. Končno sva se prebila do Podnanosa, kjer sva zavila priti Vrabčem. Naj poudarim, da sva grizla strme klance in skoraj 360stopinjake ovinke, da je bmw skoraj dušo ispustil. No, končno sva se prebila do mesta kjer smo fašiste nažgali!! 7. nadaljevala sva proti Sežani in tik preden sva padla vanjo skrenila levo za Divačo. Tam je bil manjši postanek za počitek. Ker strejši gospod Pik1 spet ni imel denarja s seboj se je okrepčal kar v okoliškem vodnjaku. Zadovoljen je nekaj mrmral in jaz sem slikal.... 9. Nadljevala sva s popotovanjem in s skrajnimi močmi dosegla zadano destinacijo: Vikiburger Po nadčloveških naporih sva si privoščila kavico in nekaj malice, po poti domov sva pa tudi bila deležna naravne kopeli brez dodanih deodorantov in šamponov. Zavedam se, da takega popotovanja ne more opraviti vsakdo in kot nasvet sva s starejšim gospodom Pikom1 sklenila naslednje in vam polagava v srce: Ni važno kam greste in do kje pridete, važno je da se imate na vašem popotovanju neizmerno lepo, tako kot sva se imela midva p.s. prevozila sva:

Hja saj, zdaj je pa še MiNa začel... Tokrat se nisva prav dolgo obirala. Klobasa za zajtrk, pospravi šotor, potem pa še v hladu naprej. Zelo aerodinamično, seveda, saj vsaka kapljica šteje. Stepa je bila zjutraj zanimiva. Jastrebom so ob novi cesti postavili čisto nove kilometrske table, da z njih lahko prežijo na miši, stepske svizce ali podgane ali karkoli so že tiste male puščice. Stepa čisto počasi postane puščava, grmičkov ni več. Samo ustavljam in slikam pa ne, ker me malo stiska in delam načrt, kako bom zadnje kilometre štopal. Prižge se lučka. Čez kako uro zagledava prve stavbe, a do črpalke je treba do mesta – še kakih deset jih bo. Kakorkoli – dva več kot štiristo jih je bilo, nalil sem pa 18 litrov. Pa naj še kdo reče, da je krampek požrešen motor. Zapeljeva se skozi Aralsk. Težko rečem, da se je tu kaj spremenilo. Mesto še vedno ostaja zaprašena luknja. Menda z jezom na Sirdarji uspevajo dvigovati morsko gladino v severnem delu morja. Le počasi gre. Odpeljeva naprej in za cesto opaziva belo dvogrbo kamelo, vendar kosmato, da je izgledala kot ovca. Malo dlje še delajo na cesti, ravno okrog Free Tibet stolpa se je treba zapeljat. Tega že poznava. Še stoji, malo je zguncan, napis Free Tibet so hoteli odstranit, pa jim ni uspelo. Jasno, da se ustaviva, pa gor tudi splezam, saj se z vrha vidi ravno do najbolj severnega repka Aralskega morja. Proti poldnevu me vročina že strašno daje. Odzgoraj pribija sonce, odspodaj asfalt, sapice pa nobene. Zavijeva v Kazaly, jest greva, pa še dotočila bova prej. Sam imam le velik bankovec, dečko je pa brez drobiža. “Prav, pojdi v mesto, zamenjaj in prinesi nazaj.” “Kaj pa, če se ne vrnem?” “Že prav, bova naredila po mužyik! Jasno, da ti verjamem.” Urediva, potem pa na kosilo – halupci jasno, tu sva jih prvič poskusila in šašlik. Pa čaj, pa vodo in sok. Od vročine sva bila utrujena, da bi najraje zaspala. Nič čudnega, saj je termometer zlezel na 42. Po kosilu počijeva, potem se zapeljeva po mestu, malo obudiva spomine in se odpraviva naprej. Vendar nama obljubijo tudi, da se bo lepa cesta čez dobro uro nehala, saj jo tam naprej gradijo. Tam za Bajkonurjem sva še pogledala antene, ki vesoljcem prisluškujejo in kmalu zatem res padla v prva gradbišča, obvoze in prah. Težko, po več deset kilometrih duhamorno, a alternative ni bilo. Drenjanje med avtomobili in kamioni in goltanje prahu. Popoldne nama fant na pumpi svetuje, da zvečer, ko gradbišča zapustijo, z motorji čez kupe zapeljeva na asfaltirani del. Ko se asfalt konča, pa dol in potem spet na naslednjega. Saj nihče ne pazi. Fino, to bo pa luštno. Pa vendar, čez prvi kup naši ne uspe. Krampa dam na tačko, pa peš nazaj in še njen motor prepeljem čez nasutje na traso. Pa sva peljala po gladkem kakšen kilometer ali dva, tam pa konec zgodbe - dol bo treba. Z druge strani je to isto poskušal nek Audi – in nasedel da je bilo grdo. Poriniti ga nismo mogli, šele kamion ga je dol potegnil. Potem sva vajo skakanja čez kupe na asfalt ponovila še trikrat ali štirikrat. Julči je včasih uspelo, včasih si pa ni upala. Vštric se je pa po makadamu vozil kamionar in se nama režal, saj nama je v povprečju uhajal. Tako sva se tudi sama vrnila na makadam, k sreči se je proti večeru tudi promet nekoliko razredčil. Z mrakom nama je policaj pokazal, kje lahko poiščeva obvoz brez prahu in prenočišče. Oboje sva vidno zbita našla. Tako kot tisti dan, tuš že dolgo ni prijal, pa čeprav sem moral bit najprej vodovodar.

ja in točno to mi je pri njemu všeč,nasmejan preprost itd... Ga bomo pogrešali... (vsaj eni)

Motorist divja po magistralki, ko se vanj zaleti vrabec. Odbije ga od motorja, vrti po zraku, pade na tla, se nekajkrat prekucne in obleži nezavesten. Motorist, ves iz sebe, ker je zbil nebogljeno živalco, ga previdno odpelje domov. Tam ga da v kletko, pripravi košček kruha in vodo, da bo vrabček hitreje okreval. Vrabček se naslednji dan zbudi in začudeno pogleda okoli sebe. Vidi kletko, kruh in vodo, pa vzklikne: "No, pa smo tam. Sem vedel, da se bo to zgodilo. Ubil sem motorista, zdaj bom pa več let sedel v zaporu!"