Dvorana slavnih

JValant&I sva se zmenla, da greva v soboto pogledat leteči cirkus v Rovinju. Ko sm se pripeljal na OMV sm našel tale šopek čudakov. Ker se nismo znali čist točno zmenit, kje je cesta čez Vižinado, sva se podturila Živmu norcu, ki je tud ropotal ke dol. Kljub pokvarjeni ciklistiki smo bli v Kačiški klanec mal prehitri. Tako so rekli varuhi reda in miru na cestah. Luštna cesta po dolini Mirne mi ni tako znana, zato sva z veseljem vozila za Živim norcem, k se je celo pot delal, da ga pokvarjena ciklistika in kufer ne motita sploh. Štop luč mu tud skor ne dela. Čudn patron. V Rovinju najdemo obsedeno stanje. Priprave, kot na otvoritev olimpijskih iger. Vsa križišća polna lajbčkarjev, parkirni prostori že kakih 5 km pred centrom...Fino je blo bit z motorjem, in ga brezplačno odložit v centru. Takole ga je kadil Kirby Chambliss po koncu ropotanja v zraku je odličn odojek čist sfookal GPS v čeladi, in sem zgrešil odcep za Lim. Ker se mi je Kanafar zdel znan, sva vstrajala.....Od Kanafarja pa še mimo Žminja naju je pralo, tam je k sreči nehalo. Eno križišče prezgodaj sva zavila proti Buzetu, in na dokaj obskurni cestici čez Cerovlje našla Boruta. Tam je Janez ugotovil, da mam HRC mašino. Honda Rada Crkne. V KTMjevski manitri sm zgubil vijak. K sreči je Janez ljubitelj EU strojev, in ima s sabo poln kufer orodja. A-je-to stil, podprt z leti izkušenj. in voila. Raufnik sm prpelal domow. HVALA!!! Od tam do Lupoglava je bla cesta še naprej dokaj naporna. Pol pa stara znanka do Buzeta, Gračišča, mim Vikija do OMV, ob 19:55 sm Janezu zbežal v supermarket, on pa po AC do Jesenic. Kljub Bluzu po Isri sva večino časa vozila v pravo smer Vse skupaj 300Km Men je blo fajn.

Ni se nama mudilo, Julči pa pravi še, da bi se pred kakšno resno plezarijo rada spet vpeljala na makadamu. Nekam v hrib bi se šla zapeljat. Po karti najdeva sicer slepo ulico – gor v smeri nekega rudnika. Najprej je bila široka makadamska cesta, potem zapornica, kjer naju je pazikuća popisal, potem so bile široke makedamske serpentine in spet široka makadamska cesta. Nič od vpeljevanja, skratka. Ko sva zagledala tablo 3400 in še nekaj m.n.m., sva se pa ustavila, saj je izgledalo, da se po avtocesti voziva. Pozneje sva izvedela, da Kanadčani tam gor čez prelaz v Kara Sayu na kakšnih 3000 metrih kopljejo in izpirajo zlato. Aha, to je tam, kjer je daleč od oči, pa poceni je in vsake toliko kakšno eko štalco naredijo in še sreča, da niso vsem na nosu. Posel se verjetno skoraj ne splača, lokalci so lahko veseli, ker delo dobijo, ampak nekaj je pa treba tudi počet. Kakorkoli, za kakšno reč tja gor pripeljat je že fajn, če je cesta spedenana. Sonce je že zašlo, le vrhovi se še svetijo, nasproti pripelje terenec, notri pa familija. Z ravnine so, na dopustu v hribih. Jasno, da se je treba slikat. Potem pa gas nazaj v dolino. Spodaj ob jezeru zagotovo dobiva prenočišče. Človek ne bi verjel, a homestaye v Tamgi je kar GPS našel. Takoj sva mu sledila v temo. S poti naju obrne na, hm, kolovoz, ma ne, tisto je bila zvožena njiva. Na avtu bi poden zbil za šalo. A GPS bo že vedel, in sva kake tri kilometre po tistem skakala. Zgodbe je bilo konec pred bazenom. Tema, o globini sva le ugibala, ni naju imelo, da bi ugibala, kako globoke so luknje po dnu, tako da sva še tri kilometre nazaj odskakala. Obvoz v Tamgo, tam sva po nekaj debatah motorje sparkirala pri Nataši na dvorišču. Potem smo pili čaj in večerjali, Nataša, ki je po očetu Kitajka, po mami pa Rusinja, pa pravi “Vi mnje platili, ja vas nakrmlju.” Podjetna je, homestay ima res lepo urejen, pa večino posla je itak že sin prevzel. Od doma prileti SMS, da se je shladilo. Končno. Tukaj tudi. Prijetno hladno je. Izvlečem tobak, nabašem fajfo in oduživam v noč. rrrr

Zanimivo je brati zapise tistih, ki so poskusili vijugati med stožci in tistih, ki tega pač niso naredili oziroma mogoče nekoč bodo ali pa nikoli ne bodo. Torej dve vrsti motoristov; tistim, ki so in tisti, ki niso. Tako kot tisto, da so eni že padli, drugi pa še bodo. Stvar okusa posameznika in stvar odločitve. Ne bom nikogar silil, ampak samo vabil na preventivno akcijo v Postojno, katera bo dne 21.04.2014 v dopoldanskem času. Na naslovnici ste že videli vabilo in video iz lanske izvedbe. Lahko samo ponovim, da bo postavljen poligon z različnimi vajami, predstavljene bodo različne službe (gasilci, reševalci, ...), na ogled bodo starodobniki (avti in motorji), možno bo preveriti svoje znanje CPP pri šoli vožnje AMD Postojna, predstavljena bo avto-moto oprema in skuterji, ... Upam, da se boste preventivne akcije udeležili v čim večjem številu, saj je namenjena vam; motoristkam, motoristom in vsem ostalim ljubiteljem teh ropotajočih "biciklov". Tisti stožci na poligonu ne grizejo (se že ponavljam), ampak omogočajo učenje. Marsikomu se zdi smešno, kako naj bi bila vožnja z majhno hitrostjo učenje. Kdor smatra, da je za njega ponižujoče vijuganje med stožci z majhno hitrostjo, naj pa vsaj poskusi vajo "izogib oviri", kjer so hitrosti nekoliko višje. Hitrost je res nižja, kot je omejitev v naselju, vendar je ta vaja ena najbolj zaj... Pa vendar je ta vaja samo simulacija resnične situacije na cesti. Ali se raje na cesti učite pravilno reagirati z uporabo pravilne tehnike ? Prav tako bo mogoče marsikaj zvedeti in vprašati (kdor jezika špara, kruha strada) tako nas, ki smo ena med bolj nezaželenimi službami, kot tudi ostale službe povezane z varnostjo prometa. Lahko boste obnovili znanje prve pomoči, se poučili o uporabi defibrilatorja, mogoče poskusili gasiti, seveda pod nadzorom "ta pravih" gasilcev, ... Vsi bomo tam zaradi vas. Ma kaj sploh nakladam. Pridite, da se spoznamo. Bom prepoznaven, saj bom v modrem motorističnem kombinezonu.

Zjutraj se nama je stajanka zdela čisto predaleč. Mesto pozno oživi, še dobro, da sva imela bar naštudiran. Še včerajšnja kelnarca nama je blinčike naredila, o kakih težavah z želodčkom pa ni bilo ne duha ne sluha. Svet je lep. Kakor za koga – Julči je še skoraj cel dan po malem stokala, da trebušček ni taprav. Mesto se je začelo polnit, a še pred najhujšo prometno histerijo sva jo pobrala iz mesta. Greva Issykul obvozit. Issykul je jezero, 150 km dolgo in 50 široko, približno 1800 metrov nad morjem je usidrano v gorovje Tjanšan. Bojda so Rusi svoje čase tam testirali svoje torpede. Daleč od oči. Že ko sva se tja gor peljala, je bilo očitno, da gre za turistično obarvan konec dežele. Zanimiv je pogled, ko človek skoči čez preval in se pred njim odpre morje, na vsaki strani pa veriga belih vrhov. Tam na začetku jezera je turizma največ, pa se tudi približno ne more kosat s tistim, kar doma poznamo kot turizem. Nekaj več stojnic z vetrnicami, kapami, suhimi ribami, ropotuljami in podobnim je tam, pa kakšna tabla vmes z narisano posteljo. To je to. Tam na začetku sva našla tudi kip Petra Petroviča Semenova-Tjan-Šanskega. Mož naj bi svoje dni prehodil in pregledal cel ta konec, potem se je pa vode napil in bojda za nekim virusom umrl. Še dobro, da imava midva filter slamco s seboj. Ko sva se naprej ob jezeru vozila, so nama v oči padale stojnice, bolje rečeno stojala z robo, ki so jo tam prodajali. Za višnje bi prisegel, da so plastične. Plastične so izgledale tudi sušene ribe, samo zanje sva vedela, da so okusne. Tri sva tako ujela, direkt z vislic, tamali nama je pa pokazal, kako jih je treba požvečit. Dovolj sva imela za piknik – hrana, pijača, obala, sonček, kaj bi še rada! Pavza, pa ribe čikat. Dobre so bile, le preveč jih je bilo in so se nama še do večera spahovale. Jih ne pomiri nobena kokakola. Življa skoraj ni bilo. Tam zraven so se pasli konji, naslednji turisti so bili pa najbrž lokalci – kakšen kilometer stran so se metali v vodo. Tako dolgo, da sem se tudi sam odločil zamahnit v mrzlo vodo. Zanimivo, voda je malo slana. Obenem tudi malo čudno – nikjer nobenih jadrnic, pa gliserjev. Le nek tobogan sva menda videla gori višje še s ceste. Pot sva nadaljevala okrog jezera, največkrat v senci drevoredov. Iz sence pa takole opazuješ bele kape gora in valove zelenih pobočij. Kirgizija je v splošnem hudirjevo zelena. Z zelo malo gozda, a z veliko trave. In s konji.

Če bo iskala sopotnika Romanca Šeruga, naj mi en pošlje obvestilo na PM. Do takrat pa te teme ne berem. Aja..pa če bi Damy ali Cufa iskala, me tudi lahko obvestite. Še to...eksotični kraji niso pogoj...dost bi bila Dalmacija čez vikend...

Hja. Tko. Moja Sava ima še 2,1mm profila .... zdej a mora it dol, al lohka rečem, da poznam borutta pa Gkeko, pa mojo sestro pa svaka, pa da so rekli, da se lohka še vozim do indikatorja?

Na kratko nekako ne znam napisat, pa se bom ful potrudla. O:-) - Komentatorja ob posnetkih dirke Moto 3 vadita vremensko napoved ... ... očitno je njun nivo največ, kar lahko dosežemo v Sloveniji na tem področju. Neprofesionalno. - Preklapljanje med Kanalom A in Sportom 1 prinese vsaj kakšen krog dirke več. Z reklamami pa tečnarijo povsod. - Moto 2 - bravo, mali bikec! - Moto GP - Doviju privoščim! Pa zasedba na podiju je bila spet fajn, brez kislih kumar ter užaljenih cepetavčkov. Pa Kržišnik je bil med tiskovno (skoraj) tiho. Bravo. - Lorenzo in njegov "leteči štart" - tudi on je zgolj človek. Zdi se, da je pod ogromnim pritiskom ... razen neuspeha - se mogoče kaj dogaja za kulisami? - Za najhitrejši utrip srca, vsaj mehanikov, pa je po moje poskrbel mali, ko je pogumno stresel motor v zadnjem ovinku pred ciljem. Če bi npr. padel ... mogoče pa bi mu še uspelo motor stišat preko cilja pred Dovijem? Pred Danijem ziher ne. - Kolikokrat pa bo Rossi brenčal okoli podijev in če bo sploh lahko še kdaj zmagal, bo bolj jasno po nekaj dirkah. Če je šel Burgess prehitro, pa ne bomo nikoli izvedeli - ne na glas. P.S.: glede vseh komentarjev o zaslužkih, marketingu, tki. Rossijevi klovnski hinavščini, pretkanosti, o navideznih prijateljstvih in figah v žepih, o tki. plemenitosti Stonerja in še koga, o vsem ostalem ... ne vem, sanja se mi ne. Le že zelo dolgo mi je jasno, da je v tem cirkusu edini in najbolj čislan zmagovalec v vseh razredih le eden - to je denar. Vsi so v njegovi službi. Še posebej Dorna.

Ma niti ni foušija, ker marsikdo, ki je imel opravka s Šerugo, o njem nima lih fantastičnega mnenja. Pa mu ne želim nič slabega, kvečjemu vso srečo na poti in veliko novih obzorij. Šeruga je bolj easy pisatelj in popotnik, ki se po nekem spletu okoliščin po svetu prevaža z motorjem. Za razliko od npr. Moto-riderja s foruma oz. Mirana Juvančiča, ki je prvo motorist-popotnik in šele potem pisatelj, predvsem pa Človek z velikim Č.

in zakaj je kdo komu kaj dolžn da se opravičuje pa razlaga krivdo ai ne krivdo komu? a če si pa kriv si pa zato kej manj vreden? a se po temu meri priljubljenost? žalostno... vsakemu se lahko zgodi, tudi če kriv... ampak forum res ni mesto za kakršnakoli opravičevanja in iskanja krivde...

Še sprašuješ zakaj, to sem višjo silo poslal nate, ker si me nategnil da sem ti poslal nalepke plačal pa nisi nikoli ....za vsako rit palca raste Pa srečno!

Na istrskem pomoje vse drsi. Pa BTC.

K se neki zgodi je najlazi bit pameten! Vsi smo krvavi pod kožo! Jutri smo lahko na tem mestu mi, in tisti ki tega ne verjame zivi v iluzijah...

... če ena kokodajsa, greš pa h drugi... .. ko druga kokodajsa, greš k tretji.. ... ko vse kokodajsajo, greš v sosednji kurnik, kjer ugotoviš, da je enako, kot v domačemu kurniku...in greš lepo na gnoj in si eno na ves glas zapoješ...

no ja...nj ti bo, pussi Bogi petelin, 100 kur, kdo bo zdržal tok kokodajsanja

a pa si kdaj pomislil , da ta tvoj "normalno" mogoče ni vsevesoljna resnica? :surrender: ok če res nič ne pomisliš kaj si prebral v obstoječih prispevkih potem bi ti mogoče pomagal bilobil ... verjetno se bo zadeva razpletla pač kakor se bo ...lepo ti je napisal - in tudi že večkrat v prejšnjih postih - da zadeva ni zaključena in da je potrebno sam dogodek taziskati ... v to so vpletene priče - tako civili kot policisti - ter strokovnjaki - sodni izvedenci različnih strok .. in če bi se spomnil nekaterih postov izpod peresa nekega policista - mnenje / zapisnik policistov s kraja nesreče je pač samo osnova za dokončni "izračun" in razjasnitev dogodka ... kar pišejo v časopisih je samo neuradno mnenje nekaterih rumenih laikov , ki pa nima nobene veze z dejanskimi dokazi , izsledki sodnih izvedencev , argumenti , dejstvi in zapriseženimi izjavami prič ... če pa to ( si kdaj pomislil da lahko človeka boli brez da ga udariš ???) delaš namenoma potem si en navaden .....ccc

sneci dej se mal ustavi - mogoče ...če bi lahko ... prosim ...

Zjutraj je kvartir kar Zanin mož prevzel. Danes, no ja, malo kasneje, greva čez mejo, slabih šest sva jih do sem naklepala – čez jurja in pol bo treba servis na krampku delat. V Mihata ne dvomim, motor je spedenal, kot je treba, ampak kaj če bi olje pogledala. Vprašanje, kakšno župco imajo Kirgizi. Tomato je BP, na krampku se mi zdi, da ga je tudi dovolj, pa bi ga do max vseeno dolil tisto malenkost. Roko na srce, še danes mi ni jasno in tudi še nisem zanesljivega napotka dobil, kako na tem motorju olje točno pogledat. Nič, bova na pumpi to malenkost dolila. Na prvi se jim ni dalo, na drugi pa ni bilo problema. Dolil sem tista švoh dva deci, pa še blinčike sva za zajtrk dobila. Palačinke. Hja, blin je nekaj drugega. Izven mesta se v smeri proti Taškentu zasvetijo bele gore, hribi so tudi pred nama. Ha, pred štirimi leti sva morala tu obrniti, tokrat jo pa užgeva naprej – na pol avtoceste proti Almatyu bova odvila za Kirgizijo v Biškek. Kmalu za mestom se začne cesta počasi dvigat. Na desni gore, sonce, temperatura na prelazu pade na 7 stopinj. Uau! Super je. Po tednu pregrevanja je tole nekaj najboljšega. Tam vmes nekje pred Tarazom se Julči spomni in odvijeva še Ajšo Bibi pogledat. Njen mavzolej pravzaprav. Kaj in kako - zgodb je menda več, vse skupaj je pa močno podobno Romeu in Juliji v naših krajih. Love story pač. Sledi Taraz in naprej. Premlevava, kakšno naj ubereva v naslednjih dneh, pa neke pametne ne najdeva. V Almaty bi šla, pa tudi ne. Čimprej bi jo stisnila v Kirgizijo, nazadnje se odločiva, da v Merkah odvijeva za Biškek. V tem se je cesta nekoliko spustila, spet je toplo. Mar bi se prej spomnila in že v Tarasu zavila na mejo – v hribe. Merke. Jedla. Mjaso po kazakski in pilmeni – neke sorte lokalni ravioli. Oboje je dobro. Hrana je v teh krajih odlična. Enostavna, ampak dobra. Fast fooda ni, mama vedno pove, če česa slučajno nima na štedilniku, skuhano je sveže, pa tudi sicer nama na kraj pameti ne prihaja, da bi vztrajala pri kranjski klobasi, dunajskem zrezku in pomfriju. Jesti je treba tisto, kar je tam dobro. Potem pa meja. Mala malca za dva, ki te zadeve obvladata. Ampak vsaj malo se je pa zataknilo. Dečko lista po pasoših, jih vrti, nekaj išče in ne najde. Potem sprašuje po registraciji. Kakšna registracija? Meni nič jasno. Saj ne, da ne vem za kaj gre, pozabila sva, zdaj se pa neumnega delam. Kliče šefa. Ta ima že belo bluzo, pa venčke na epoletah. In potem se grem s šefom v njegovo pisarno zgovarjat. “Če si v Kazahstanu več kot pet dni, se moraš registrirat! OVIR!” Najprej se odločim, da rusko preslabo razumem in tuhtam, kaj mu povedat. Preklopi na lomljenje angleščine in mi kaže, da angleško to jasno piše na papirčku, ki sem ga dobil ob vstopu. Droben, pa slab tisk mi je izgovor, nato mi pripelje: “ – pa saj vendar iz žiga vidiš, da sem vstopil ob enajstih zvečer, zdaj pa še niti tri popoldne ni. Torej se peti dan še sploh ni zaključil.” “Ja, samo prvi dan je že takoj prvi dan, ko si vstopil.” “Hja, samo tega ni pa nikjer napisanega.” Vztrajam. “Vseeno, registrirat bi se moral.” “Ja vidiš, niste napisali, pa se nisem. Kaj naj pa zdaj? Kdo bo pa zdaj odgovarjal?” “Nič. Kaj naj s tabo?” “Eh kaj, spusti me čez!” Potem sva se še malo pinkponkala. Je izgledalo, da bi bilo priložnostno darilo na mestu, a v glavo sem si vbil, da ga podkupoval ne bom. Malo sva se še smejala en drugemu in si ksiht reševala, potem je pa dobil ene druge v paco in reševanje, pa mi pravi, da je v redu in da lahko greva. Pa sva šla. Se bova drugič registrirala. In potem kirgiška meja: štempelj (tudi važno!) in gremo. Do Biškeka je cesta lepa, skoraj ves čas skozi drevored. Promet pa živčen. Vozi se v koloni, pa raje malo bolj za ritjo motoristu pred tabo. In če le gre, ga v škarje prehitiš. Zoprnija skratka, tale promet. Je pa mesto fletno – visoko je, lažje se diha, veliko je zelenja, pa gore se vidi tam zraven. To bo za jutri, zdaj morava najprej lokalne podložke (kirgiške some) dobit, pa nekaj za spat, pa parking, pa žejna sva. Za podložke sem prepričal bankomat v nekem magazinu, gastinico sva našla, malo se je zataknilo pri stajanki. Prva je bila zaprta, na drugi možak ni sprejemal motorjev, poba čez cesto je pa svoj skuter zajahal in naju odpeljal dve ulici stran. Tam ni bilo težav. Zdaj bo pa pir. A ni vrag, da so nama med prepeljavanjem zaprli oštarijo čez cesto! Je bilo treba sto metrov dlje do 24/7 barčka. Medtem, ko sva suhih ust gledala kako se kelnarci pivo le počasi peni v glaže, sva debatirala o onih naših frajerjih, ki so mašino pogruntali za pir v treh sekundah nalit. Ker ona mačka o tej mašini ni nič vedela, sva takoj naročila še dva – preventivno, da ne bi še enkrat čakala. Pa neke nasvedrane sire sva si naročila za zraven in po poti do sem sva še breskve pa jabolčke kupila. Potem sem v sobi zase bilanco naredil: 3 piri, dva sirčka, 6 breskev in 4 jabolčki. Nekaj se mi je začelo po trebuščku - tudi če bi bil Mr. Iron Stomack, bi bilo tole malo nevarno, pa sem preventivno nekaj razkužila čez potegnil. rrrr

Včer sva se prvič vidla v živo z novo mrcino BMW S1000R ....sicer še v škatli, čist frišn, ampak za par dni bo ready

Tale si želi avanture pa še izkušnje ma na zadnjem zicu

Kaj naj ti povem, guma ko guma, no ni mi fajn kot T30 (bridgestone) a vseen drži, včasih mal pobezlja, zdj jo grem zmerit pa ti povem, kaj pravi po dobrih 1500km prevoženih....aja pa trda je ko prasica, no ni mi všeč, ne plava, ne kompenzira neravnin, ne vem, v nagibih trese ko prasica, zarad tega ker je tok narezana....al pa sm jst sedaj prbit ko strela, sam kar ti pravim je res, brez dlake na jeziku evo, brb, šubler v roke, pridem kmal nazaj po 1500 km brez nekega šparanja *situacija: profil sredina : 5mm, nova 6mm *30 stopinjski kot 4mm...nova verjetno 5 mm Ni mi všeč, ko ga na polno naravnost odpiram, da večkrat zdrsne, sploh na kakem gladkem asvaltu, belih črtah itd Ne da vsiljujem svoje mnenje, ampak četudi bo nardila 8-10 je moj odgovor-kojojebe po občutkih je nekje ekvivalentna Roadsmart2, preveč plastično mi deluje evo še par slikic po 1500 prevoženih

Dodaten plus pri Versačiju, da ima pralni filter, moje je bil občutno potreben malo nege... Pranje in sušenje čez noč, K&N komplet je solidno opravil svoje delo.. + menjava svečk, manjkajo še roll bari, zaščita ročk, dodatne luči potem se pa posvetim Z.jku =)

Ne pa ni bil,jaz bi rad videl tudi iz te perspektive

Ko sem se enkrat z njim pogovarjal glede takih turc, je rekel, da sabo jemlje samo punčke. Fantki pa ostanejo doma. Niti kao družba na drugem motorju ne. Izbira take, da se lahko na poti še malo zabava. Sem pa ke mu tudi kakšna pobegne.

Sama foušija :glare:

Še moje včerajšnje slike za Keiko, z mojo novo ugotovitvijo, da je za slikanje "od blizu" bolj primeren način makro, kakor "približevaje z objektivom" (zoom ?) ...

Vprašanje ne more biti resnica, to je lahko le odgovor, ki pa ga ni bilo. Nekaj se je prebralo na forumu in v medijih, vendar je uporabnik napisal, da ima nove podatke pa sem vprašal po njih. Zato sedaj ne razumem, v čem je problem. Ok, ne želi razkriti. Če pa se o tem ne sme več debatirati, pa tudi ti več ne pametuj, ampak počakajmo na sodbo v imenu ljudstva, da postane pravnomočna.

... joooooj, kakšno srečo imam jest v življenju, da sem petelin, in ne kura ....

kok so hudi

...s trdim oklepom , le zakaj , le zakaj pa še tako spotoma, o kurah... Brska kura na enem koncu, pa ji postane nezanimivo, pa se preseli na drugi konec. Malo kasneje opazi, da na tistem koncu, kjer je prej brskala ona zdaj brskajo druge kure. Odkoraka tja in povpraša, če je kaj zanimivega. Na pritrdilen odgovor hiti razlagat, kako je ona že bila tu prej in, da je samo čakala na reakcijo drugih. Jasno je, da potem brska skupaj z njimi. Taista kura sedi v kokošnjaku, kjer kraljuje en petelin in ona seveda čaka nanj. Ko jo končno opazi in ji posveti tistih nekaj minut se počuti kot kraljica, ena in edina, pa čeprav je samo ena izmed stotih kur. Ja tako je to, kurja posla.......

Lahko, samo res ne vem, kaj sem takega napisal? Samo vprašal sem normalno.

Yp. mi suhi mormo skup držat

Za nesrečo je po tvoje iz malomarnosti odgovoren šofer osebnega vozila, ki je nenadoma zavil. Dejstev, ki kažejo na to pa ne boš razkril. Ok, če ti je težko napisat, samo zakaj pol sploh pišeš o tem.

Najbolj varno je prenehati s treningi, dokler ne saniraš poškodbe. Odločitev je tvoja! Če boš pa vztrajal (jaz že velikokrat), priporočam hlajenje z ledom večkrat dnevno in kakšen Naklofen gel, ki deluje protivnetno in protibolečinsko. Sam sem saniral vneto pokostnico z Ketonal gelom in stisnjenimi zobmi pri teku. Zraven tega je dobro nabaviti copate z dobrim blaženjem in izbrati stabilen teren za tek. Aha.... pa hiti počasi, saj se počasi daleč pride. Ni važen hiter tempo, ampak število treningov!

Jaz pa mam it namen letos v dolomite uživat, in mi sploh nebojo pomembni km.. Pa tud če bo jih samo 50 na dan, sam da uživam na motorju, v po slikah in vaših pripovedih sodeč čudovitih cestah, krasni pokrajini in da diham svež gorski zrak

Jst sem vedno v družbi fajn Slovenk, Slovencev

Preveč se gledaš v jajca

slovenčino zase se brigi

Imam enake, naj povem, da sem z njimi že poljubil ograjo, pa so še vedno kot novi, kar je pa najbolj pomembno, dokler je crash poljubljal ograjo, se je vse ostalo uspelo lepo izogniti bližnjemu srečanju.

Cartman-- po kateri logiki vidiš,da je Ducati bistveno bližji,kot kdajkoli prej po Stonerju? Letos zaostanek 21 sek za zmagovalcem, lani 22 sek?Tretji je pa bil, veš zakaj !Po dirki v Katarju je Dovi reku,manjka nam še pol sek in ujeli bomo Hondo in Yamaho.Potem lahko rečemo,da je v treh tednih zaostanek iz 0.5 sek na krog ,zdaj narasel na celo sekundo. Jaz tukaj vidim,da zaostanka niso nič zmanjšali,kvečjemu ostaja isti kot lani. Pa še to,podn od podna je pa to,da imamo v isti kategoriji različna pravila.Zakaj ? Verjetno zato ,ker pri Ducatiju niso zmožni skupaj spacat konkurenčen motor,ker zadeva resnično zgleda približno tako kot je nekdo že napisal,da bi pri nogometu imela ena ekipa gol širok pet metrov,druga pa dva metra!! Če ne znaš nardit motorja ,pol se tega ne greš pa pika. Če se pa že tolk trudjo ,da bi bilo prvenstvo čim bolj izenačeno,pa v njem čim več ekip,potem pa naj zdaj drastično spremenijo pravila za drugo sezono in ta pravila naj veljajo za vse enako -brez izjem.

Fantje, začnite se vozit po dežju, listju, ponoči, v mrazu... pozimi, po možnosti v kombinaciji naštetih: zima, dež, noč, listje. Ko boste brez strahu vozili v najhujših možnih variantah vremena in psihofizičnih obremenitev, potem vam noben tečaj ne bo mogel dat dodatnega znanja. In pa, po mojem najbolj pomembno: Ne menjat motorjev ko stare gate. Navadit se moraš fines vsakega motorja, zato da lahko iz njega stisneš največ, da veš kaj zmore on in kaj zmoreš ti. Pa da ne pozabim: Oprema, vzdrževanje in možgani. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Fantje, hvala lepa za vaše nasvete. Jih bom vzel za zlate :grim Vem, da ima vsak svoj način vadbe, ki pa mogoče nekomu drugemu ne paše. Res je, tud križ malo čutim, ampak zaenkrat še lahko zlezem na motor Priznam, da pri teku trpim in včasih komaj čakam, da pridem na cilj in se hkrati sprašujem zakaj mi je tega treba. Zraven si pa govorim saj bo, vztrajaj in sčasoma boš začela uživat. No to je moj cilj Copati imajo za sabo 200km in so ravno dobro utečeni Treningi so res monotoni, vedno eno in isto. Je pa zanimivo, da živim na podeželju in v okolici ne premoremo par kilometrov gozdne ali makadamske poti. Ob glavnih cestah ni ne pločnikov in ne kolesarskih stez. Tako, da se moram vsakič napokat v avto in odpeljat fo trim steze. Ker drugače lahko tečem samo po glavni cesti ali pa po njivah. S tekom ne mislim nehat, ker če dva tedna ne tečem, se spremenim v nepremičnino. Nadaljeval bom z občutkom, brez pretiravanja, poslušal telo in si omislil malo bolj razgiban način treniranja.

Vsaj za spodnje križe ga je fino uporabit...hitr se preveč prtegne pa stisejo cevi. Sploh pri starejših motorjih, k je vse skupi mal bol ˝suhljato˝

a na podiplomcu? tam se da tut kej iz glave pogruntat a ne, brez anket.... pismo včas si mogu za magistrstko kej nardit, ne sam analizo anket...

stari, jst sm zdj tok pjan, da ti tut douge luči spregldam .P faKMIDVoPIČJE in P

Zato se je pa kmet tok dpadu k bi ga lahko sam šraufu :evilgrin:

Po moje neu blo slabu zamenjat naslou. Potopisi Zmešancou :grim Od Ž proti A, nje

Si prav obrnil feltno? Nekatere feltne se da gor v obe smeri, torej tudi tako, da se vrti v "napačno smer". V tem primeru je levi disk na desni strani in obratno in posledično ploščice niso več udelane po disku in jih je lahko slišat dokler se to ne obrabi..

Danes sem še dobil nosilce iz Italije za givi kufre. Simpl montaža, predvideno za samostojno montažo brez zadnjega kufra (dodana distančnika) ali na nosilec od kufra. Širina, ko so kufri gor je 85-86cm, ogledala so 87cm, krmilo z oem ščitniki pa je 90cm. Tako da ni nobenih težav

ufff je že dolgo izbrana (pa dobra je tut )....in ja...včasih me res...