Dvorana slavnih

Sam mau za dušo privezat Kočevsko Rudniško jezero. Cerkniško presihajoče jezero No ta potoček pa je ostal od Planinskega jezera Po 300km pa še prijatelju na obisk ki pa vas vse lepo pozdravlja, KrucyMucy okrevaj čim prej

Včeraj je bil končno spet čas za potepanje kot se spodobi! Zjutraj sem se napokala v avto (tokrat vzela vse ) in šibala v LJ, tako da sem že okrog 9.30h štartala iz LJ. Za ogrevanje (ja toplo takrat še ni bilo – ma sem bla pod kombinezonom napravljena v štiri plasti) lepo počasi čez Logatec, za Kalcami desno proti Idriji, tam tankat in naprej. Sem mela nekje zadaj v spominu da je BMWRIDERKA zadnjič pisala o nekih zaporah, ma sem pozabla kolko jih je … :grrr Ko sem se končno prebila do Mosta na Soči pa se je začel užitek! Kratek postanek pri Volarjih ob Soči … Potem pa vijuganje (kaj je blo lušno! ) naprej ob Soči do Kobarida, kjer sem šla pred mejo spet tankat, potem pa v Žagi navzgor … proti Učji in čez v Italijo po dolini Musi na zahod in potem na jug do Tacenta, od koder sem mogla prit do S. Daniele del Friuli, do kamor je še nekako šlo (do tam je ogromno cest in variant), v mestu pa sem se (kot vedno ) zgubila .. Vsakič pozabim, da je fajn it po obvoznici in ne čez mesto… V centru je bil še nek obvoz, kar me je še dodatno zmedlo, tako da sem najprej naredila en ovinek, potem sem se nekako zmotala nazaj do mesta in tokrat mimo po obvoznici do Pignana (zelo slabo označeno), od tam potem proti Pinzanu – to je v smeri proti severozahodu … Čez čudovito modro reko Tagliamento … Od tam naprej na sever po zaviti cesto proti Vito d`Asio … Od tam pa na zahod proti kraju Tramonti ... Tukaj sem srečala nekaj italijanskih motoristov, tako da sem očitno izbrala pravo lokacijo Cesta se vzpenja mimo čudovitih obnovljenih hiš – v kraju Zuanes … Naprej čez Pradis di Sotto (rabim sploh pisat da je čudovito? ) … Od tam na zahod do kraja Campone … Od tam pa ob reki Chiarzo .. do umetnega jezera Redona (oz. Tramonti – obstajata dve poimenovanji) … Sem se najprej mislila ustavit ob jezeru in pomalcat, pa potem nisem našla nobenega fajn placa in sem šla kar naprej – na sever proti prelazu Rest – dolina, ki vzame dih – v živo je seveda še lepše … In lepo navzgor po reees zaviti cesti (tukaj sem - se mi zdi da dve leti nazaj - v obratni smeri peljala Kmeta2) sem si pela "Od ovinkov se zvrti!" Ozka cesta, mestoma polna storžev, vmes pa kolesarjev, motoristov in tudi avtov – skratka kar zabavno ... Gor sem prišla prav zmatrana … Sem mislila da se bom ustavla na vrhu, pa so bili na edini klopci tam gor že eni, zato sem šla kar naprej. Po še enih zelooo zavitih ridah navzdol … v dolino k reki Tagliamento … In dokaz da sem bla res tam jaz In moj Kwaki … res lepa pokrajina … Od tam sem šibala naprej čez Priuso, tam potem desno proti Tolmezzu, potem pa na jug vse do Tarcenta in ker sem se spomnila da bo verjetno s Primorske nora gneča, sem se raje vrnila kar po isti poti – torej čez dolino Musi in Učjo čez mejo. Na »mojem« standardnem počivališču je bila zasedena klopca (včeraj nisem mela sreče s postanki ^_^ ) zato sem se spustila v dolino, do Kobarida, spet tankat, od tam pa nazaj uživat v ovikih čez Idrijo do Logatca, čez Vrhniko do garaže v LJ. Nabralo se je cca 530 kilometrov in kar pošteno boleče koleno. Do »malce« sem prišla šele doma. Zadovoljna in nasmejana komaj čakam na naslednjo furo!

Malo pred Murgobom se od nekje dvigne veter in na koncu doline zagledava en tak blagi peščeni vihar, ki pa ga do najinega prihoda že dobro razpiha. Potem slikam še 3800 metrov visoko goro (čisto res - tista temna, na sredi planjave) in počasi se le pricingava v Murgob. Najprej konje napojit. Pravzaprav samo krampka – ta se ob razklenjenem konektorju nad boostanimi 80 oktani čisto nič ne pritožuje, samo ob 20 litrskem rezervoarju hitro žejen rata. Pa še naslednji raztežaj bo bistveno daljši. Kirgiški klobuček in njegov asistent sta bila vesela družbe. Biznis, jasno! Mojster najprej bencin iz kante v ajmar nalije, potem pa skozi lijak v obe krampkovi luknji. Tako, zdaj greva pa še za spanje stikat. Pazi tole – hotel imajo, z vročo vodo, tuš je lahko tudi v sobi, samo potem bi morala v nadstropje, tega pa nočeva. Pa kuhinjo imajo tudi. Nobel. Ko se menim na recepciji, naju sivobradi možakar tam zraven opazuje in se reži. Gremo v sobo, preoblečt se, potem pa ono cukajočo zverino pogledat, kaj bi lahko bilo. Ko spet pridem mimo recepcije, me oni možak od prej vendarle pobara: “No, zdaj si vsaj normalen, ne pa prej, ko si izgledal kot Marsovec!” “Jaz vsaj čisto zašmiran nisem!” Jamshed je namreč šofer, v Khorog se vrača, pa mu je kamion obstal nekje na poti in v hotelu ves zašmiran od šravfarije čaka, da mu dele pripeljejo. Če bo vse prav, jih dobi nekje ob treh zjutraj. Ekspresno. Z Julči sva potem tomatota na sonce potisnila, saj bi nama v senci zanohtalo in ne bi nič naredila. Plastike dol, pa sva našla – po vsej verjetnosti je minus sponka. Včeraj sem le plus zategnil. Pritegneva še to, ogledujem še, če morda kje kabel prebija. Najbrž ne, a na enem mestu le povijem z izolir-trakom. Nič, upajmo, da sva pravo uganila, sicer bo jutri zoprnija. Zdaj greva pa na večerjo. Večerja, no ja, nekega obilja ravno ni, bolj tako za po rebrih obesit je bila. Tuš je super pasal. Samo, ko sem se v sobo vrnil, sem pogruntal, da sem šampon pod tuši pozabil in ga je bilo treba iti iskat. In ko sem se s šamponom vračal (že četrtič mimo kafeja) ni bilo variante, da me Jamshed ne bi ujel: “Prihodi!”, kelnarci pa: “Išot 200 gram!”. Za mizo smo sedeli Tadžik (Jamshed), Kirgiz (hotelski mož), Nemec David in jaz. Predvsem Davidova je bila zanimiva. Od doma je krenil leta 2011 in dva psa je imel s seboj. V dveh letih je prišel do Pamira. Peš. Ne na štop, ampak peš. Vse. En pes mu je poginil v Turčiji, drugi se ga pa drži kot klop. In David njega. Planiral je sicer na Kitajsko in dalje proti Indiji, pa so mu na meji zatežili s karanteno za psa, kratkotrajno vizo in še nekimi papirji, zdaj pa išče varianto, kako bi prečil afganistanski repek in Pakistan. Pri mejah se zatakne – zato mora nazaj v Khorog papirje urejat. Da je še bolj nenavadno – po poti ne uporablja maila, telefona, bloga in kar je te šare, razen izjemoma, za urejanje viz in dokumentov. Tistih 200 gramov ni bilo zadnjih in čez nekaj časa kelnarca prijavi, da je šank zaprt in gramov ne strežejo več. Potem pa David zadevo zrihta – ker je danes ravno njegov 29. rojstni dan, bo dal za rundo. Ni se hecal – končalo se je pri še nekaj rundah. Za darilo je pa kirgiški klobuček dobil. Kalnih pogledov smo se spravili spat, le toliko sem šel še pogledat, da sem Davidovega psa videl. Velik, bister, čistokrven mešanec. Julči je že spala, jaz sem se pa pred vrati sobe spomnil, da sem šampon nazadnje na mizi videl in sem šel še enkrat do bara. S temi zadevami se ni za hecat. rrrr

Dne 06.05.2014 Dan res kot iz filma, po osmi uri zjutraj sonce že na polno sijalo, čeprav sem mel do šihta vklopljeno gretje ročk tudi to pri 1stopinji ni pomagalo , oddelamo tistih nekaj urc, ko se po malci dobiva z glavicom in dorečeva, da greva v smeri Dvora...v Smuki zavijeva levo za smer Vidma, pričakoval sem povojni asfalt ampak glej ga zlomka sploh ni bilo tako slabo. Zdej za kakšnega športaka glih ni, za vse ostale ljubitelje narave in gozdov je tale bližnjica do Vidma prava poezija =) Vse lepo in prav, ko me šokira, da tudi najbolj bogu za leđima se najde ljubitelja Kawasakija, svojo naklonjenost je dokazal na drugačen način....mislim, da je glavic nasel svojo sanjsko hišo =) Preko Vidma do Rašica --- VElikih lašč, kjer glavica spet peljem po zakotnih cesticah do blok. Od Nove vasi do CErknice in Planine pa vse do Postojne na zasluženo kafe...tu pa se začne žurka.. od daleč zagledamo vojaško zakamufliran GS700 ki nam kaže fakiča, kdo drug kot kmet2! Pa če se bi zmenili, se ne bi mogli tako srečat =). v živo je izgledalo nekako tako....uuuuuuu VERSIS!! Občudujemo HD, in lično predelavo :grim Predebatiramo in prepričamo Kmeta2, da gre z nami do Idrije. Odrinemo, tokrat v malo drugačni postavi, Kmet2 si zaželi Versysa :grim , ne boste verjeli, želel je občutiti vse to kar čuti Snecer in mislim, da mu je tudi uspelo, ker ga do Kalc nisem več sledil. Samo vem, da mi je prvo gumo zvozil do roba, ko pa mi je predajal motor nazaj je izgledal nekako tako.... V Kalcah sem nam pridruži še Črna strela in v timskem duhu nadaljujemo tole povorko...Kjer v Idriji ob prvi tabli Žiri zavijemo čez most in se odpeljemo mimo RobiRobertotove bajte, po tisočerih ovinkih in dokaj dotrajanem asfaltu že naredim pavzo... :grim Kmetico je skrbelo kje se Kmet podi...ker ni našel izgovora, je okrivil mene, da sem ga peljal nekam v divjino... Nato do Žiri in Logatca, kjer je sledila napaka v komunikaciji in smo izgubili tako kmeta kot Glavica :grim Smo se šli lepo še 1x pofočkat Ni vrag, Kmeta2 se ne rešiš zlahka, zato nas je našel, spet na kavi Čez Notranjsko domov direkt v garažo . 310km, sončnih! :grim

Z rahlim zamikom vtisi iz 1.-2. majskih vtisov po Istri trasa 1. dan Novi grad - Grožnjan - Šterna - Oprtalj - Motovun - jezero Butoniga - Pazin - Žminj - Kanfanar - Dvigrad - Sveti Lovreč - Poreč - Novi grad okrog 160 km 2. dan Novi grad - Motovun - Pazin - Kršan - Učka - Opatija - Plomin - Labin - Nezakcij - Fažana - Bale - Rovinj - Dvigrad - Sveti Lovreč - Poreč - Novi grad okrog 320 km mal smotano, ker je blo treba zarad dežja mau skrajšat 2. dan in del ture odpeljat po že znani poti sicer pa super 1.dan Cerkvica (zvonik) Šterna Oprtalj Motovun - zviška, iz panoramske točke pri Oprtalju Motovun - od spodaj Akumulacijsko jezero Butoniga Dvigrad, že rahlo prepozno :closedeyes: 2. dan meglen (kmalu deževen) pogled na reški zaliv iz Učke Cres iz Plominske Flanone Nezakcij - rimske razvaline pri Puli Dvigrad, v boljši svetlobi kot prejšnji dan (ampak zaradi vlage megleno) radi se, radi Skyrim / Game of Thrones moment istrski ( Y ) ima još kamenja YOU SHALL NOT PASS Dvigrad iz daljave

Pa še nekaj mojega ..... skratka danes zjutraj ob 6:45 zajaham picikl pa do Velenja, iz Velenja štartam z motorjem ob 7:45. Blo precej hladno, čeprav sem mel spodaj windstopper, je blo kr premal, sploh v prste je blo precej hladn, k so zimske rokavice ostale doma . Skratka štart v velenju, potem pa ..... Šmartno ob Paki, Prebold, Marija Reka, Trbovlje, Litija, Bogenšperk, Sobrače, Stična, Muljava, Krka, Žužemberk, Novo Mesto, Otočec, Šentjernej, Kostanjevica, Brežice, Bizeljsko, Bistrica, Kumrovac- hr , Miljana ... back to slo - Imeno, Mestinje, Poljčane, Konjice, Zreče, Rogla, Zreče, Konjice, Bistrica, Cirkovce, Bistrica, Konjice, Frankolovo in back to Velenje ob 19:45, tak da točn 12ur na poti . Za konec pa še dobra ura penzlanja, in na picikl ter domov ..... banja ob 21:30 :grim.

na hitr, med prazniki 25.04. do 3.05. Ljubljana-Bihać-Livno-Sarajevo-Banja Luka-Ljubljana Krasna cesta, na žalost veliko preveč dežja in mraza ko sm dam pršu sam še s sprejem podmazu ketno in s pirom vamp. Livno: Jajce: Mostar:

Sem mislil, da bo Snecer napisal, če se je mogoče Krucy spotaknil ob cilinder in poškodoval. Tudi Snecer ni več, kar je bil. Nezemljani, vrnite nam Snecerja nazaj.

Ampak res ne vem kaj koga briga kaj imam jaz na hrbtu nalepljeno... .. naslednje bo še barva motorja, pa številka noge, pa barva gat, pa pol da ... Gledam na strani ZMKS, HOG - Lipa Chapter Slovenija ni član, čeprav je uradno registriran s predsednikom in vsem ostalim, zato predvidevam, da na večini srečanj nismo dobrodošli... Hvala vam ! Bom zapravljal drugje. Že politike imam polhn kufer, sedaj se pa še motoristi obnašate kot kakšne mone. Pa oladite malo in pejte raje na pir ! Emti politiko in njihove bolane finte, kandidirajete in se zajebavajte med seboj, nas pa pustite na miru. Meni je vseeno ali si na Japoncu, Bavarcu al pa blondinki - pozdravim vsakega in sem vesel pozdrava nazaj, z veseljem spijem z vsakim kafe in kako rečem, tolk simpl je to ja !!! Mal pa sem žalosten zaradi teh bedarij....

Sicer ne spada med dnevno vožnjo, vendar vseeno par vtisov s prvomajskega potovanja po Avstriji, Slovaški in Madžarski. Prvotni plani so bili bazirani na Toskano, vendar vremenska napoved je spremenila načrt. Vsakodnevno čekiranje vremenskih napovedi je na koncu določilo smer potovanja severo-vzhod. V četrtek, 1.5.14 ob 07:00 uri zbor na Petrolu v Ajdovščini. Prvi cilj Graz. Glede na načrtovano pot smo izbrali neprilubljeno potovanje po avtocesti. Jutranja temperatura je bila kar sveža okoli 8C. Druščina motorjev zanimiva, tri Goldwinge in dve "pokvarljivi robi" da ne bo dolgočasja. Sicer eden RT in GT. Zaradi lažje kontrole morebitnih odpadlih delov kardana, menjalnika in ostale nemške robe sem prevzel vodenje poti. Nekako sva z BMW-ji na začetku in koncu skupine opravljala častno varovanje japonskih admiralnih ladij. Po avtocesti, brez pretresov smo se pripeljali do CP Tepanje, kjer smo naredili prvi postanek. Tukaj smo imeli prvi skupinski demokratični sestanek o željah in pričakovanjih na poti. Običajno imamo skupno blagajno za tekoče zadeve, Tamara je bila poklicno vedno pri financah, torej bo tudi tokrat zakladnik. Glede na mojo poklicno deformacijo sem logistiko prevzel v svoje roke, iGO je skrbel za el. podporo pri navigaciji. Na Šentilju smo kupili vinjete, vreme je bilo rahlo oblačno, vendar stabilno. V Graz smo prišli okoli 10.30. Motorje smo parkirali v strogem mestnem jedru v bljižini Casinoja. Sprehodili smo se do deželnega muzeja, mestne hiše, nadaljevali preko Mure do modernistične stavbe umetnosti, se povzpeli, do simbola mesta, stolpa z uro, ki dominira nad mestnimi strehami. Tukaj smo vedrili zaradi plohe, ki je zajela mesto. Cavolo, radarske slike so kazale dež v kasnejših urah. Po dobri pol uri je ploha minila, tako, da smo se spustili spet v mesto. V enem od barov popili kavo in počasi zapustli mesto. Naslednji cilj je bila čokoladnica Zotter. Hondam, so počasi padala krila, namesto Red Bulla, so rabile gorivo. Gremo tankat. Pravilo je, da vsi tankamo, neglede na stanje goriva v rezervoarju. Zavite gričevnate ceste, so bile nažalost mokre in namesto užitka v vožnji je bila potrebna večja pazljivost smo se bližali Riegersburgu. Mogočen grad iz 11. stol. dominira nad mestom. V čokoladnici je vladalo pravo obsedeno stanje, se vidi, da je praznik. Skupine s tujimi turisti, družine z otroki, vsi so si hoteli ogledati proizvodnjo in degustirati različne čudovite vrste čokolad. Naslednji prosti termin za obisk je bil ob 17:00 uri. Prepozno za nas. V trgovini smo kupili par vrst čokolade in zapustili čokoladnico. Priporočam predhodno rezervacijo. V želodnih je krulilo. Pod streho opuščene bencinske črpalke smo si privoščili pravo rustikalno malico. V kovčkih GW so se skrivali, domači salami, kruh, briške olive, pecivo. Za digestivo pa domač Jegermaister. Dame so izkoristile dvojno dozo, nam so zaradi varnosti privoščile samo majhen požirek. Kot se za vinorodne okoliše Gradiščanske spodobi, tudi nam ni manjkalo dobrega vina. Spet samo požirek. Bo že prišel zvečer naš čas, za konkreten kozarec. Dan se je nagibal proti večeru, potreba bo poiskati prenočevanje. Ob poti proti Sopronu je veliko penzionov. V St. Michaelu smo našli manjšega, z obnovljenimi sobami. Cena 60,00 EUR/sobo za prenočevanje z zajtrkom. Motorje smo varno spravili na dvorišče. Dame so si pred večerjo malo odpočile. Mi pa smo izrabili gostoljubje in poprosili za tekočo vodo, da smo malo ošpricali motorje od umazanije, ki se je nabrala na mokrih cestah. V bližnji vaški gostilni smo povečerjali, klasika, juha z jetrnim cmokom, malo mešanega mesa, dunajca, pomfrit in solata. Sladica se ve, jabolčni zavitek. Za začetek vse zalili s pivom, za zaključek pa z mankajočim vinom. (deficit od kosila). Postelje so vabile, še prej kratek pogled na vremensko napoved. Dopoldan bo vreme zdržalo, popoldne pa se obeta casino (lokalne plohe in nevihte). Smer Bratislava. ... se nadaljuje

Z meje sledi spust na planoto in tam srečava prva turista – na kolesih. Berlinčana sta štartala v Uzbekistanu, v Bukhari, zdaj pa počasi proti Biškeku. Če še kdaj v Pamir zaidem, je to verjetno najboljša varianta za prevažanje in uživanje. Le čas rabiš. Eeee ... to je pa nekaj drugega. Julči požene naprej, sam pa dobro zaostanem. Čez tri ravnine jo dohitim, ravno debato je zastavila z dvema švicarskima motoristoma, pa sem se pridružil. Ah, desci. Vožnja tam gor je bila ... vesoljska. Ne pravijo zastonj, da je Pamir streha sveta (saj Tibet je menda tudi, samo tam se še nisem pasel). Občutek, kot da bi se vozil po Marsu. Vse je tako drugače, pa človek sploh ne ve zakaj. Po stropu se res vozijo oblaki, samo tako čiste in umite poglede lahko z lupo iščeš, pa jih ne najdeš. Še čez en preval splezava in pred nama se nariše jezero. Kič. Z otoki in otočki in z zasneženimi grebeni v ozadju - čista afnarija že postaja vse skupaj. Ni čudno, da sem skoraj predrgnil gumb na fotoaparatu. Karakul je sicer največje jezero tam gori. Levo je jezero, po vrhu grebena na desni pa teče kitajska meja. Kar nekaj časa se že voziva vzporedno z njo. Nekaj sva še hribe ogledovala in pravilno ugotovila, kateri je Pik Lenina. Tja pa ne greva – saj gre vendar za resne sedemtisočake. Le malo dlje iz pokrajine pririne puščava. Prava mivka, sipinca tu in tam. Kdo bi si mislil, na polčetrtem jurju višine, pa puščava. Ja, evo, visokogorska puščava. Ko sva se ustavila, sva tudi o saharski temperaturi svoje izvedela – tačka je kar zlezla v cesto, tako je bilo razgreto vse skupaj. Ali je bil pa samo katran tako švoh. Hja, to bo. Potem so naju na kontroli ustavili – brez problema, ker imava tisti posebni žig poleg vize. Pa greva naprej in “Meni spet cuka.” Kako vendar, saj sva včeraj sponke pritegnila? Kar med vožnjo sva premlevala diagnostiko in ugotavljala, kaj bi lahko bilo, pa se nisva zmislila nič pametnega. Vedela sva le, da je na asfaltu zadeva ok, kakor hitro se pa makadam začne, pa tomato začne cukat. Julči razlaga, da bi znal bit filter, meni pa še vedno na elektriko in stik vleče. Pa pravi, da kar pejva, bo že. Zdi se ji tudi, da se manj opazi, če hitreje pelje. No ja, po moje logično. Samo nasutemu pesku pa moja ne zaupa. Po rebrcih, valovitem makadamu, se da normalno peljat šele tam nad 70. In ko jo v debelejšem pesku nekaj sem ter tja vrže, je spet panika. Prigovarjam ji, naj rit nazaj obesi, pa v pesku naj požene. V dilemi sva – peljat počasi s cukajočim motorjem ali tvegat pesek. Saj kakih petsto metrov sva zdržala po polžje, potem pa zaslišim: “A pa ne bi malo bolj pognala?” in je spet šlo. Sem pa sam skoraj črtico naredil, ko se takole po enem stand-up valovanju nazaj usedem, pa mi je nekaj čudno, pa potipam, potem pa z eno roko držim bencinkanto, z drugo pa krampka ustavljam. Kanister je streslo, gurtne so se zrahljale in malo je manjkalo, da ni s tistimi dvajsetimi kilami bencina obbingljal na boku, ali pa na kolesu, ... še dobro. Andrejev meh ni delal teh težav. Kot knedel je čepel na sedežu na drugem motorju. Tik pod najvišjim prelazom na poti je bilo treba spet kanto popenjat. Kakšen pogled! Nazaj lepa, potegnjena dolina, naprej pa – ja nič, najbrž bova mokra, saj je vse zabasano. Ali pa zasnežena. Skoraj na vrhu naju pomiri cesta. Obrne se stran od oblakov v drugo dolino proti Murgobu. Malo ob potočku, malo po planjavi, ves čas pa v spremstvu belih kap.

Da ne pokvarim preveč vzdušja ob teh lepih opisih daljših fur, bom kratek. MK Bohinj je imel fin žegen (hvala za organizacijo in dobre klobase), panoramska vožnja v koloni (ja ene 60 nas je pa bilo) potem pa se potegne še do slapa Savica, sem in tja ob bohinjskem jezeru, obvezen krog okoli Bleda, pa čez hrib na Jesenice in nazaj v Kranj. Za prvo daljšo letošnjo kar ustreznih 170 km za se malo pretegnit in da je punca sprobala novo obleko.

Zjutraj smo se zbudili v sonce – ne ravno šajba, pa vendarle. Na hitro mečem robo v kufre, pa bencinkanto privezujem in uživam, ko tamlada tam zadaj v kuhinji spet tisto volno onegavi in prepeva zraven. Njen mož – tadomači sin - se pa na stopnicah soncu nastavlja, pa nekaj se kremži: “Glava boli.” “Ja, in zakaj?” “Kjimjiz popil.” Opa, če že navajenega takole butne, potem bo za pazit. Tale kumz zna bit hudo močen stuff. Uf! Klapi sva rekla adijo, krampka sva dolila (gor v hribih tudi 80 oktanca ne pričakujeva za vsakim vogalom) in jo pognala proti goram. Ravna in čis mičkn luknjasta cesta se odcepi tja skozi. Takoj ko vstopiva v dolino – kirgiška meja. Ustaviva, pa nikjer nikogar. Peš jo mahneva proti stavbam tam zraven, potem kričiva po hodnikih – še vedno nikogar. Čez bogvekoliko časa le pride carinik, pa pove, da so ravno pri zajtrku, pa da naj malo poždiva. Pa sva poždela, medtem sem si pa protikorupcijske plakate ogledal in so mi zrasli rožički. Ko se je mož spet pokazal, smo najprej vstopni žig iskali – na tanko je šlo, saj je bil čisto narahlo pritisnjen. Bi pa brez njega imela štalo, tako je vsaj kazalo. Potem nama je pa štemplje podelil. Za zahvalo mu pokažem plakate in ga pobaram, da imajo lepo zrihtano tole, kar je korupcije, v roko mu pa bankovec za 500 eurčkov stisnem. Debelo pogleda, vzame, potem pa le dobro pogleda, pogoltne in se zareži, ko pogrunta, da je dobil osvežilec, ki so mi ga dali na eni pumpi še v Kazahstanu. Samo da korupcije nimajo. Pot se potem vzpenja sem in tja po razbiti strugi hudournika. Kadar je tu prava voda, mora biti hudo. Tudi v asfaltu so luknje vse pogostejše, dokler popolnoma ne izgine. Tako, da trditve, da je Pamir Highway v celoti asfaltirana, ne zdržijo. Kmalu je treba čez neke male potočke, ki se čez cesto cedijo, druge večje vode pa ni bilo. Pri neki farmi naju ustavita možakarja. Gori na tadžiški meji delata, sem dol na farmo sta prišla po mleko, pa sprašujeta, če gre kak avto sem skozi, ali pa, če bi ju midva zategnila čez prelaz. Hja, saj bi, samo takole ne bo šlo, nama je žal. Na vrh bencinkante možakarja ne pustim, moja pa doslej koga drugega še ni vozila, razrite serpentine tamle spredaj ji pa sploh ne vlivajo zaupanja. Res ne bo šlo. Sredi serpentin nekaj rumenega prileti čez cesto. Poženem in ga zagledam, domorodca, debelega svizca, kako jo reže v breg. Gremo! – v ovinek pa nazaj, in se spet srečava, kako me ves zavaljen čaka ob cesti. Na kamero sem ga ujel, za fotosešn jo je pa v luknjo stisnil. Velik, večji kot tile njegovi bratranci tukaj v Alpah, pa rumene barve je bil. Potem je še kar nekajkrat migalo po pobočjih, ko je njegova žlahta pred motorji v luknje bežala. Ko sva se zapodila sem gor, naju je bilo nekoliko strah višinske bolezni. Čez prelaze bova le na 4600 prilezla in nekaj sva brala, da znajo ljudje imeti probleme. Ej, zaenkrat je vse v redu. Mogoče nama je pa prav prišlo, ker sva se prej po kirgiškem Tjanšanu naganjala. Edino v dihanju začutiva razliko – malo hitreje je treba. Tudi na motorjih nič – elektronika očitno dela svoje. Prvi prelaz in mejna črta med državama je že čez štiri jurje. Nič posebnega – kip kozoroga in napisa obeh držav. Od tu se le malo spustiva in padeva na tadžiško kontrolo. Tu jim je težje, kot Kirgizom tam spodaj, saj so kakšnega tisočaka višje, pa eno hribovje daleč so od povsod. Čudim se soldatom. Sam sem upehan, pa sem samo na motorju sedel, oni pa tam jarek krampajo, pa nič. Na meji so prijazni. Pisarna je kar med pogradi, deluje kot skupna ležišča v planinski koči. Stol, usedi se, le kave nama ni skuhal, tako kot pred leti sirski carinik. Hitro sva padla skozi. Saj ni drugega - zdi se, kot da malo počvekaš, pa si dober za naprej.

Slike bom dodal naknadno, sedaj samo ena panoramska z ceste Endimione. Srecno Toncek

Fočk mene in senne

Zadnji del potovanja pa se je gibal iz Ohrida proti Vrsarju :yes: Na poti prebijemo tudi okroglo številko ^_^ Tirana Te ovce so v središču glavnega mesta na nekem krožnem križišču,je zanimivo videt kako se prepleta staro z novim Počitek na palži v Budvi Dubrovnik ponoči ^_^ In končno cilj,zjutraj ga dvignemo s budnico "Aleluja" Naprej ...........no naprej je šlo pa vse u qur.............. še danes sm slab,zgleda da sm se zastrupu z vodo Tukaj se je končalo,ostalo je povedal Dami ali pa še bo,lp do naslednjega tripa na 4 kolesih

Zjutraj smo se zbudili v čudovito jutro. Zajtrk avstrijski, ni, da ni. Jajca, salame, siri, jogurti, kosmiči, pecivo... Razne vrste domačega kruha. Pošteno smo se najedli . Po lokalnih cestah mimo jezera Neuisleder smo se bližali Slovaški. Pred Bratislavo so obširna polja posejana z vetrnimi elektrarnami. Pogled na njih mi prikljiče v spomin Don Kihota. Vedno nekako zasanjano izrabljajo obnovljive vire energije. V Bratislavo smo prišli preko mostu Peteržalka. Bili so časi, ko sem na tem mejnem prehodu čakal preko dvanajst ur. Ena od velikih prednosti EU, so ukinjene mejne kontrole. Bratislavski grad je čudovita točka za začetek ogleda mesta. Prijazni policisti so nam dovolili parkirati motorje pred vhodom na grad. Pogled se razprostira na staro mestno jedro ter preko Donave na Avstrijsko ozemlje. Turistov veliko, od lokalnih šolskih skupin, do vedno prisotnih azijcev. Vmes slišiš tudi slovenski jezik. Živeli prvomajski prazniki, ko lahko potujemo. Po ogledu som se spustili v staro mestno jedro, se sprehodili, do Narodnega gledališča, hotela Carlton, cerkve sv. Mihaela... Obvezna kava, par spominkov. Čas nas je priganjal. Ob Donavi smo zapustili mesto, smer Estergom. Gneča na cesti, tovornjaki, šele proti Dunajski Stredi se je promet umiril. V daljavi so se nabirali deževni oblaki, nevihta se je bližala. V kovčkih so se še skrivale domače dobrote. Pred dežjem čas za malico. Komaj som pospravili ostanke, so se začele prve kaplje. Dežjake gor. Ob Donavi je začelo še pihati. V daljavi so se videli obrisi bazilike v Estergomu. Dež je ponehal. Na starem železnem mostu preko Donave, ki povezuje Slovaško z Madžarsko smo se poslikali, do Budimpešte je še 50 km. Spet je začelo deževati. V Budimpešto smo prispeli pozno popoldan. Pred dnevi sem po internetu brskal in v elektronski spomin dal zanimiv hotel z razumno ceno 50,00 EUR/sobo. Zaradi spremenljivih planov potovanja ga nisem rezerviral. Napaka. Budimpešta je bila v over bookingu. Ni mi mogel pomagati niti kolega, ki ima lokalno turistično agencijo. Svetoval mi je naj se zapeljemo do Tatabanye, ki je cca. 60 km zahodno od Budimpešte. Dež je še povečal razočaranje. Težkega srca smo zapustili Budimpešto v smeri Gyora. Nekaj mi je govorilo, da moram poskusiti srečo z namestitvijo vsaj na enem Avtogrilu na izhodu iz mesta. Občutek me ni varal. V lepem rustikalnem hotelčku ob avtocesti smo našli pet sob. Večerja self service za 6,00 EUR. Soba 66,00 EUR/BB. Za motorje smo poprosili notranje dvorišče. Težkega srca so nam dovolili parkiranje, pod pogojem, da naslednje jutro pred 07:00 uro, jih umaknemo na javno parkirišče, preden pride lastnik, ki bi se jezil. Rečeno, storjeno. Dovolj je bilo za danes. Po večerji in dveh pivih smo se odpravili spat. Zjutraj, če bo vreme dopuščalo se bomo vrnili na ogled Budimpešte... se nadaljuje

Fantje, pa skom se vse vi obremenjujete ejga... Pejte po svetu, pa ne boste imeli noben'ga problema več, garantiram. To doživiš le doma!! Ker se zdrahe ponavadi ne vozijo preko meja!

videni Mavti vozi,MP3500 v sredini in Maxiscooter zadaj hepy femeliy

Med prazniki mi je končno uspelo eno pravo ogrevanje za moto sezono, s kolegom sva skočila na 3-dnevno turico Hrvaška/BiH. Iz Maribora sva krenila proti Ptuju, pa v Zagreb in do Karlovca, vse do Knina, kjer sva zavila proti morju, v Šibenik in tam prenočila. Naredila sva skoraj 500km. Drugi dan po Jadranki do Splita in v hribe po eni simpatični zaviti cesti do Drniša, zopet do Knina in čez super gorski prelaz v Bosno do Bosanskega Petrovca in proti Bihaću, kjer je bil res super postanek v gostilni Mlin, ki so jo tu na forumu če opevali v eni temi. Plata za 2 osebi in baklavice. Takoj po kosilu so nama lokalne deklice pripravile še dobrodošlico, ko sva vozila za enim enoprostorcem, so nama pomahale, naj prideva bliže in potem so nama skozi okno pokazale mlade, čvrste bosanske hribčke. V Bosno še pridemo! Iz Bihača nazaj na Hrvaško proti Plitvicam, ampak sva zavila zopet v Velebit in čez Gospić v Karlobag, kjer sva prenočila v hotelu Zagreb. Gazda strežbe Almin je iz Bihaća in oči so se mu hudo zasvetile, ko sva povedala, od kod sva prišla in da nama je bilo silno všeč. Tako sva postala njegova gosta in sva do 3h zjutraj z njim in enimi puncami, ki delajo v hotelu, jedla in pila. Seveda brezplačno, edina cena je bila to, da NE nisva smela rečt ničemur. Zato je bil v petek odhod kakšni dve uri kasnejši. Petkova tura je bila iz Karlobaga do Sv. Juraja, tam sva skrenila v hribe, kjer je bila super tura, ampak deževalo pa je katastrofalno, škornji so spustili, pomagal sem si z Mercator vrečkami in parom svežih nogavic. Vse skupaj v treh dneh nekje 1350km, 2 super dneva, eden bolj bogi, sploh na Velebitu in okrog Karlovca. Je pa tisti prelaz tam Sv. Juraj do kraja Švica na Velebitu res lep in v lepem vremenu ga zagotovo še prevozim.

Nedelja, 4. Maj. Ceprav zmatran od povratka z Budimpeste, sem sorazmerno zgodaj pokonci. Mamljivo ponudbo za enkraten izlet po Bellunskem hribovju sem s strani FJR Yamaha cluba, Italija, dobil pred prazniki z el. posto. Moja draga se spi, posljem sms prijatelju v Italijo, za timing. Ni odgovora, tudi on se spi. Ob 07:00 odgovor, ob 08:00 iz Gorizie, po regionalni cesti do Lago Croce, Ponte nelle Alpi. Dogovoriva se, da se dobiva na Petrolu v Vrtojbi. Italijani izkoriscajo cenejse cene bencina pri nas. Natankava, spijeva capucin z avtomata, do Ponte nelle Alpi je cca. 2 uri voznje. Po AC do Gradisce di Isonzo, nato po regionalni cesti mimo Udin, Campoformida (vojaska letalisca Frecce Tricolori), Pordenone, Vittorio Veneto. V mestu skoraj obsedeno stanje, vsi Italijani, ki imajo motor so na cesti, vse se zgrinja v smeri Cortine d'Ampezzo in Dolomitov. Lep soncen dan jih je privabil na plan. Za popestritev se miljon nedeljskih kolesarjev, sicer je to italijanska folklora in stalnica. Se par hitrih ovinkov in sva na startu. Bar ob jezeru St. Croce. Tukaj je pravi mali zbor motoristov. Opazujem Italijane, motorji od novejsih Ducatijev, do HD, vmes kaksen BMW, najvec GS, ter Japonske petarde. Obleka, usnjena jakna, celada, rokavice, motoristicni racer skornji in kavbojke. To je za njih zakon. No ja nekaj jih je tudi v usnjenem kombinezonu z vso zascito. Obvezna kava z rogljickom in ze smo nared. Traso cest si nisem vse zapomnil zato prilagam link. Cudovite panorame, vse do Dolomitov in na drugi strani do morja. Passo Boldo, gricevnata pokrajina Valdobiadene, domovina proseca. Stara mestna jedra, cudovito kosilo. Ob 18:30 se posloviva. Za cesnjo na torti se povratek mimo Longaroneja, ob jezu Vajont, po dolini mimo Erta do Maniaga in nato proti Udinam, Manzanu in domov. Ob 20:30 parkiram motor v garazi. 550 cudovitih km, v dobri druzbi, predvsem pa spoznavanju nekaterih novih krajev in poti. Slike bom dodal naknadno, sedaj samo ena panoramska z ceste Endimione. Srecno Toncek https://drive.google.com/file/d/0B4HkOvI0UBI0NWRVYXZNRTlBYWc/edit?usp=sharing

@ Kmet2,Evo še ena najina

http://www.domzalec.si/zmaga-in-2-mesto-sta-vec-kot-uspesen-uvod-v-sezono-za-marka-jermana

Čez čisto cele praznike, ko sem dejansko bil pri motorju (drugače imava long-distance relationship Ljubljana - Šoštanj), je bilo slabo vreme. Sem imel plan it v soboto na Grobnik pogledat, ampak sem bil v petek z avtom v Novem gradu in mi je vreme s točo povedalo, da bo tudi to odpadlo. Ma sem bil dovolj trmast, da sem vseeno šel vsaj na eno 'malo daljšo' turo med temi prazniki. V soboto torej štart iz Šoštanja čez Vransko proti Tuhinjski dolini - Kamnik, pa nato čez Gornji grad proti Savinjski. Tu nekje izven Gornjega Grada me je na neki ravnini (na vsaki strani gozd) pri cca 80km/h resno presenetilo nekaj hudo velikega in rjavega, ki je priletelo čez cesto....in sva se poljubila :K Nič jasno..zadelo me je v prsni koš..najprej pomislim če imam vse celo..ko vidim da ja, obrnem in grem pogledat kaj za vraga se je zgodilo. No očitno sem imel bližnje srečanje z abohom (jastrebom), ki se je zaštartal iz gozda čez cesto, jaz pa v njega Zadel sem ga s sprednjo masko (vem, ker mi je zlomilo tisto črno šipco), nato pa ga je odbilo še vame. Hvala bogu (oz. nekomu pač) sem obstal na motorju in z motorju na cestišču. No z jastrebom se je malo bolj klavrno končalo... :mellow: S kolegom sva nato pot nadaljevala še v Logarsko dolino in nazaj čez Mozirje v Velenje na sladoled (Ohrid ) in nato v Šoštanj. Nekje eno četrtino poti je šel dež, kar je veliko bolje, kot sem sprva glede na vremensko napoved pričakoval...tako da overall, a great ride....recimo..če odmislimo tisto zelo zelo (pre)veliko mušico

Včeraj prvič letos Jezersko, Pavličevo sedlo. Iz Kamnika na Kranj, Jezersko, Pavličevo, Nazarje-postanek, nazaj Gornji Grad, Kamnik. Kakšnih 150km, ravno prav za kratko popoldansko Tukaj sigurno gleda kaj bo za predelati na atv-ju Prideš domov in opa kdo pa je to

Če sem kdaj pomislil, da bi postal član motokluba me je zdaj povsem minilo. Glede pozdravljanja pa vedno če ni prometno nevarno oz. nerodno pozdravim nasproti vozečega uživača. Včasih mi ne uspe ker sem osredotočen na drugo pa kaj. Barilla folk (teh vsak dan srečam par ton) niti ne pozdravi in zelo redko odzdravi. Meni je to simpatično seveda če se da to izvesti na eleganten nenevaren način. Je.... morda sem staromoden ampak mi je všeč ta mali kanček socializirane civilizacije ki se uspešno zgublja (enim zaradi izgovora varnosti drugim ker se jim ).

Uživancija. Malo pozna maškara. Posebne vrste uživancija. Višinski počitek.

Viden 3cavalli3 na travmi

Nadaljevanje . Jutro oblačno, proti vzhodu se je svetlikalo. Motorje smo kot dogovorjen umaknili, postavili lončnice, skratka kot, da se ni nič zgodilo. Zajtrk, tako kot se spodobi, za razliko od italijanskih, ko dobiš samo maslo in marmelado. Bojni načrt, gremo si ogledati Budimpešto. Poskušal sem izbrati čim bolj tekočo traso ogledov. Citadela, Elizabetin most, mimo NEP stadiona, trg Herojev, Štefanova bazilika, Parlament, Verižni most, nulti kilometer, grič Buda s palačo in cerkvijo sv. Matjaža. Zadovoljni z ogledi po mestu, predvsem pa z vremenom, ki je zdržalo brez nalivov si privoščimo kavo. Ura je okoli 12.00, treba bo domov. Po avtocesti do Blatnega jezera, ter ob severni obali do Tihanyja. Postanek za ogled in hitro kosilo v bližnji csardi. Glede na deželo najbolj prija gulas supe (bograč). Pihati je začel hladen severo-vzhodnik, ki se je krepil proti meji. Še hiter skok do term Heviz, tako, da sem pokazal prijateljem naravno termalno jezero, kjer se med lokvanji gosti namakajo v zdravilni vodi. Začelo je rositi, temperatura je padala. Do doma je še preko 300 km. Spet bo pela AC. Do Maribora smo na ravnem zaradi burje vozili v konkretnem nagibu. Postanek na OMW blizu Lendave, malo smo poklepetali z dvema policistoma, ki sta se vračala iz Romunije, popili čaj. Naslednji postanek Lukovica. V Lukovici je začelo deževati, veter se je umiril, zoprna vožnja po dežju, temi in bleščečimi lučmi nasproti vozečih avtomobilov. Domov smo prišli ob 22.30. Zadovoljni, polni vtisov, ki nas bodo spremljali še nekaj časa, gotovo pa do naslednjega moto potovanja. Hura, sezona se je šele začela. Srečno vožnjo vsem!!! Tonček

...konju jedan... ..po kolenu peljal, sproti slikal, z desno nogo pa še skuterista čeulu....

Edina logicna razlaga k jo vidm je, da ma dec zjebano ketno in je enkrat vec, drugic manj lufta, odvisno kje jo pac meri.

hi hi ...sile osi se bodo udarle med sabo ...

Ne maram več bmfa,Krucyu je kardan nogo zlamu od zdaj naprej sam še ketna,s to nažigamo Japončke čez hrbet :lol:

Lahko bi še dodal da je Makedonija dežela jabolk in Albanija dežela mercedesov

Seveda bo potrebno še kaj povedati. Povedati oziroma odgovoriti bo potrebno na tole: zakaj sva večkrat izjavila: WAUUUU, TLE BI ŠEL Z MOPEDOM....in kmalu za tem: WAUUUU ŠE DOBRO DA NISEM Z MOPEDOM. odgovor je preprost, ceste so fantastične zavite ko preste, še dolomiti se grejo skrit, in seveda za avtodom 7m dolžine niso ravno idealne (del Albanije in Grčije) ampak, ko se spomnim v kakem vremenu smo se vozili, pa pride prav druga izjava. Vsekakor si želim nekoč ponoviti furo z mopedom. sedaj pa še malo številk primerjave podobne relacije, obe z lepim delom ovinkastih in visokogorskih cest: 1. 2014 HR-BOS-CG-AL-GR-MAK in nazaj z avtodomom 3200km 9dni (2dni pavze) od tega vsaj 700km AC 2. 2013 HR-BOS-SRB-ROM in nazaj z motorjem 3400 10dni (2dni pavze) od tega nič AC Če na hitro pregledam podatke in da smo z avtodomom vozili 2x tudi ponoči, potem se mi zdi, da smo z mopedi vozili naravnost fantastično. In seveda spet zmaga moped. mislm, ga ni čez moped!!!

Danes jo dobi,pol se pa pazi

Jaz sem tudi bolj trde sorte za razumevanje teh krdelnih združenj s ciljem biti in ali biti oh ali biti sploh. Zame je motorist vsak voznik motorja. Pa je lahko motorist zaradi veselja do tega ali pa zaradi čiste potrebe in nuje. Ko se nekdo odloči razlikovati med motoristom in motoristom, takrat se vse konča oziroma se začne bratomorna vojna. Za kaj ? Za prazen q... in napumpan ego nekega prepotentnega samooklicanega motorista nad ostalimi motoristi. Sem in bom za človečnost in za motoriste. Nisem pa za predalčkanje ali kako drugače razvrščanje drugo mislečih ali z "napačno" barvo namazanih motoristov.

Boljše, kot na ISM-ju (Inštitut za Sodno Medicino).

Edin Motosvet jih ma vec.

jest tud včer tuki bil, pa še zraven tisga rdečga bemflna sm parkiru.... Drgač pa sem imel druge namene zjutri doma, nakar mi okol 12 ure ženkica pove, da je po radiu slišala da je v Trebnjem organizirana varna vožnja. Mi pravi pejdi tja bom mela saj mal miru dons pred tabo :glare: (ja se vidi da so bli prazniki). Mal poglancam motor od četrtka k me je pralo in odbrcam v Trebnje. Po tečaju nas je MK Kamerad povabu še na odličen golaž v njihov štab, mal smo še počvekali in v lepem sončnem dnevu sem se odpravu še mal po dolenjskih gričih. Ma blo je fajn, pokuru pa sm skor tank benza.

takle je pa potekalo zlivanje, z manjšimi odstopanji: dan 1 z nočno dan2 dan3 dan4 dan5 kao pauza dan6 z nočno in nato dan in noč--------------kjer se je utrgal film in nato domov.

Bravo, dobro si dal tole na kolesnice Bom še js pomagal. Ni blo švoh tole enduro robinzonsko divjačenje.

Hehehe, ko vaju človek tak pogleda .... izrezana Albanca, tako da fprašanje od kod izvirajo vajine korenine in, da vajina misija ni bila iskanje nekoga, ki je bil pred leti na "začasnem delu" v Sloveniji.

Potovanje z avtodomom mi je odkrilo, tudi nekatere nove poglede na svet, ki jih kot motorist nisem opažal. Namreč škatla na 4 kola, je bolj počasna, v kabini si izoliran in gledaš ven kot bi gledal televizijo. In tako sem se odločil, da vam malce opišem prebivalstvo po deželah, kjer smo potovali. Da pa ne bo dolgčas sem se skoncentriral na: lokalno mafijo!!! 1. Crnogorska mafija-stoji mrkog pogleda ispred kempera i neradi ama baš ništa 2. Albanska mafija- ta je že malo bolj nevarna od Crnogorske, v glavnem stoji ob gostilnah in barih, čudno gleda in govori " fali mani" 3. Makedonska mafija, ta je še bolj nevarna od Albanske, v glavnem postavlja ovire na ceste in potem krade pokrove koles dol z avtomobilov in 4. Mafia Istriana (ali Istrska mafija) je najbolj nevarna od vseh mafij. Oblači se kot Albanska, ne dela nič kot Črnogorska, ampak ko prideš domov imaš prazne vse flaše Skenderbega in ostalih alkoholnih pijač, v denarnici zeva ena velika luknja in v želodcu te zvija......... Še vsakokrat ko sem šel skozi Istro je bilo isto in bojim se da bo naslednjič spet. Vse ki berete to temo močno opozarjam: PAZITE SE ISTRSKE MAFIJE p.s. da jih boste lažje prepoznali prilagam sliko:

S Kmetom sva gonila ubogi fiat cel dan in celo noč(1200km), da sva zjutraj ob 9.00 potrkala g. Piku na vrata............zapeli smo mu Alelujo...........in potem je šlo vse u kurac padali so Skenderji, Travarice, pivo, čudne in opojne substance............ padale so babe, ups, padali so fantje ( le kaj mu je tale počela) padalo je še marsikaj, kar pa tule ni za objavo.................... lahko povem samo tole, fotke zgoraj so: PREJ tale je pa POTEM: IN še zadnje besede: vse je šlo u qurac

Viden krucy na travmi

tle pa glih tko zgleda, k da si mopi po travnku vrgu

No, vidiš, pa si iz prve roke podal še en razlog zakaj nekateri ne rabijo kupovat Bmflna. Lepo, temu se reče konstruktivna debata. ;-)

Moj R1200GS letnik 2009 ima zraven dva enaka ključa in še tistega majhnega plastičnega. Ker nisem kupil novega ne vem, če je to original ali dodatno naročeno. F650GS od žene pa je bil kupljen nov in ima po defaultu tri ključe! Nič ni bilo potrebno dodatno naročit ....

Tvoj HD nima nič kubikov, ker ga še nimaš