Dvorana slavnih

Da ne bo dolgčas, bom malo obudil to temo. Na svetu se nahaja vse sorte nekih "modrecev", katerih usta so polna tujk, s katerimi želijo izboljšati prometno varnost. Predvsem iz udobja naslonjača ugotavljajo, da bi bilo treba neko stvar spremeniti, spet neko stvar ukiniti in nenazadnje neko stvar uvesti. Pri tem ne pozabijo na kozarec staranega alkohola in cigaro. Kot iz kakšnega filma. Ampak jaz sem prvi v vrsti, da se te foteljske strokovnjake nažene na cesto, med ljudi, v promet, da bodo sploh videli in doživeli promet. Kajti, lastna izkušnja je neprecenljiva. Za vse ostalo je ... Vidnost motorista v prometu pri dnevni svetlobi. Pa ni tukaj samo motorist viden, ampak tudi njegov motor. S tem, da je motor lahko tudi slišen. Nekateri ste za prižgane luči, tako kratke kot dolge, drugi ste proti, tretji bi imeli dodatne luči, četrti meglenke, peti bi se vozili v gatah, ... Če se malo ustavimo pri prižganih lučeh, kar je pravzaprav uzakonjeno, potem lahko opazimo precej različne svetlobe na cesti. Pač odvisno od modela vozila in na njemu nameščenih luči. Torej lahko ena luč močno sveti, druga pa komaj opazno. Nekatere pač moti, da imajo avti prižgane luči, zaradi česar se luč motorja izgubi med ostalimi lučmi. Tista motoristična luč se ne izgubi tako zlahka, samo nekako prehitro se giblje v direktni smeri proti gledalcu oziroma proti vozniku, kateri bo vsak čas izsilil motorista. To se še posebej rado zgodi pri premočni svetlobi luči, katera je lahko posledica previsokega snopa luči. V takem primeru je težko oceniti hitrost in oddaljenost motorja. Tukaj tisti s prižgano dolgo lučjo še dodatno oslepijo ostale udeležence v prometu. Potem pa so še dodatne luči, kot so meglenke ali pa kakšne druge. Te so ponavadi na skrajnih točkah in vizualno povečajo motor. Nekako postane motor bolj viden. Seveda bi bil motor s prižgano lučjo v množici avtov z ugasnjenimi lučmi bolj viden, kot v množici avtov s prižganimi lučmi. Vendar bi bil viden zaradi tega, ker bi vsi vedeli, da imajo prižgano luč samo motorji, ostali pa ne. Torej bi v množici izstopal zaradi prižgane luči. V primeru osvetlitve vseh vozil, pa bi ravno tako videli luč motorja, vendar ne bi vedeli ali gre za motor ali pa za avto z eno prižgano lučjo. Ampak v vsakem primeru bi videli svetlobo luči. Mislim, da bo vedno nekdo za prižgane luči na avtu in na motorju, nekdo pa za prižgane luči samo na motorju. Smo preveč različni in preveč različno zaznavamo svet okoli nas, da bi se lahko enako odločili za eno stvar. Pri vidnosti motorista lahko ugotovimo, da obstaja veliko vrst motoristične opreme, katera je svetla oziroma fluorescentna. Tukaj so čelade in jopiči. To je čisto posameznikova odločitev, kako se bo oblekel in kaj bo nataknil na glavo. Vsi poznate zakon, kjer je predpisana samo čelada. Vsa ta "svetleča" oblačila in čelade so v prometu zelo opazna. Če samo pomislimo na cestarje v takšnih brezrokavnikih, katere je že na daleč videti, potem je vidnost motorista zagotovljena. Po drugi strani smo pa zopet vsak zase odgovorni, zaradi česar se tudi lahko oblečemo v črna oblačila. Zato se lahko nekdo odloči ali bo kot božična jelka in zaradi tega bolj viden ter mogoče bolj varen ali pa bo oblečen v temna in njemu všečna oblačila. Torej, na eni strani moda in na drugi strani zopet moda. Kaj pa jaz vem o modi. Kaj pa sploh je moda ? A tudi v motorizmu obstaja moda ? Kakor za koga. Pa še hrup motorja. Pri hrupu gre za nabijanje nekih frekvenc v ušesa, katere so lahko prijetne ali pa moteče. Za večino ne motoristov je hrup motorja moteč. Evo, pa je motor opazen brez vseh luči. Nekaj takega. Kako in na kakšen način bomo opazni na cesti je v veliki meri odvisno od nas samih. Vendar ne smemo pozabiti, da se vsa ta naša opaznost porazgubi z našim nepremišljenim obnašanjem, kot je lahko prehitra vožnja, nepravilno prehitevanje, sekanje ovinkov, večkratno in hitro menjavanje pasov, ... Zaradi vseh teh hitrih manevrov motorista ostali udeleženci ne zaznajo dovolj zgodaj in ga lahko izsilijo, mu zaprejo smer vožnje, ... Ni kaj, ni lahko biti motorist v teh časih, ko je vse osvetljeno in, ko se moraš "lepo" obnašati.

Takole je šla cela pot po Tajikistanu. Zdaj smo tam na rdeči piki. Dobro nama je šlo, pa sva se odločila, da bi pokukala še v dolino dveh jezer tam zraven. Pravzaprav sva bila na točki, kjer se je bilo treba odločit o nadaljnji poti – naravnost po Pamir Highway (M41), po dolini reke Gunt, ali pa zavijeva na jug in čez prelaz v dolino reke Pamir do Vakhana in naprej ob Panju. O tej drugi varianti kaj dosti informacij ni bilo, karkoli sva izbrskala, so bile pa novice o slabi poti in lepih vaseh nižje doli. Prav, najbrž bo druga, še prej si bova pa jezeri Bolonkul in Jashinkul pogledala – le kakšnih trideset ali štirideset kilometrov s poti je. Pa lučko imava tudi že – tokrat na rdečem motorju. Nekje bo treba rezervne kante načet. Mimo odcepa levo na jug še malo nadaljujeva po highwayu in čez kakšen kilometer na desno zajahava makadamsko potko. Malo peska in malo mivke in skal, pa kar lepo peljeva. Najprej se spustiva v hudourniško dolino, nadaljujeva po njej in ko se odpre, tam pod hribi zagledava manjši Bolonkul. S te strani bo močvirnat, zato čisto do jezera niti ne rineva. Pot do Jashinkula naju bo vodila naprej skozi malo naselje in odtod čez preval. Tik pred vasjo ustaviva – tankat. Celo taveliko bencinkanto sva uspela spraznit. Polno sva nalila v tomatota, preostanek pa še v krampka. “Ti, takale kanta pa šoferju v tem koncu prav pride,” in res, čeprav je bila prazna, je je bil lastnik Lade v mestu vesel. Tako, zdaj pa gas čez preval. Pot je bolj kolovoz, zoprnija je tam, kjer so pesek na debelo nasuli in kolo zaplava. Naša ni najbolj prepričana, pa motor kljub temu korajžno nažene v breg. Splezava na vrh, tam se pa cesta razširi in pred nama se razprostre – Kvarner, še malo naprej pa tam spodaj zagledava zaliv Baške. To je treba pa pogledat. Breg je strm, sam bi se še spustil, pa se ne spodobi, da bi sam naprej rinil. Motorja sva parkirala in jo peš mahnila na obalo. Veter je napihal slabega pol metra valov, zato nisva hotela tvegat kopanja. Se nikoli ne ve, če bodo reševalci dovlj hitri. Ko sva se naveličala mešanja peska in preganjanja enih malih ptičkov, ki so lovili po peščeni obali, sva se obrnila nazaj v breg. Uh, daleč je! Motorja sta izgledala kot dve mali pikici, tako da sva kar nekaj časa hropla v breg. Tako, firbec potešen, gremo nazaj na highway. Ko se vračava, naredim še fotografijo pisanih hribov – čudna mešanica kamnin jih naredi, kot da so iz Eurocrema. Na tistem koncu smo zdizajnirali tudi tanovi model – KTMarco Polo. Ime izvira od slovitega raziskovalca, ki je ta model na svojih potvanjih opisal že v 13 stoletju. Pravzaprav gre za znano divjo ovco Marco Polo, ki je balanco za ta novi model pustila za eno od skal ob poti. Nak, ovce pa nisva videla. rrrr

Namesto na kremšnito sem skočil na Čaven,sploh ker bo naslednje dni uradno dež. Nad Vitovljami Wajdušna Tukaj sem imel nekaj težav z policijskimi navodili.. To je baje znak,da voziš po pravi poti Uradno ime ceste,ki ni najnovejša Tukaj se umetnik z obale ukvarja z turizmom Ob cesti še ni roštiljev Še pogled v dolino tiho (Smrečje)in gas čez hrib domov

Moto vikend se prične že v petek popoldne ko poberem svojo lepšo polovico v Ljubljani in se prvič skupaj odpraviva na vožnjo z enim motorjem.... Ljubljana - Vrhnika - Postojna - Cerknica -Ribnica - Kočevje Piše se sobota 10.05.2014 Stric naju povabi na RD fešto, tokrat malo drugače, ker je bil kraj kamor nas je povabil idealen za nadaljevanje vožnje, sva šla z ženo kar vsak s svojim mopedom v smeri Ribnica - Sodražica - Nova Vas do Križnje jame , prvič sploh da sem se podal v malo večjo jamo :grim , vodnik je bil celo moj bivši prfoks Geografije, pojava ta Matej, smo v srednji šoli pri njegovem pouku celo peli ob spremljavi njegove kitare...lepi spomini na srednješolke dni , sej ne da je bilo to še tako ene 8let nazaj :grim , nima veze, prvo ena fotka pred vhodom =) ...sledi opozorilo, da je v jami cirka 8stopinj, na zunanjih jutranjih 20 je to kar prava osvežitev :grim , prednost napram ostalim sem imel to, da sem ostal kar v moto kombinezonu, ki me je lepo grel čez celotni ogled jame, moram rečt, ljudje pejte pogledat. Ni masovnega turizma tako kot v Postonjski jami, vožnja z čolnom po notranjih zajezitvah samo še zaključi vtise z piko na i TERME RIVIERA, voda z osmimi stopinjami, ohladi, še tako vročega človeka :grim Medved prišlek in njegova lobanja iz časa ledene dobe, čeprav na blokah majo itak vsako zimo ledeno dobo....zgoraj primerjava z današnjim medvedom....po besedah vodiča naj bi imel medved prišlek do 1,5t , da mi je srečat kaj takega, mojga versisa poje za malco Nato pa dan po dobri jedači zaključimo z vožnjo čez Čabar - Gerovo - Delnice - Kočevje Piše se nedelja 11.05.2014 V soboto zvečer smo po dolgim sms debatah le prepričali en drugega, da bo v nedeljo prav stabilno vreme :grim , tako se v nedeljo zjutraj ob 8.00 zberemo, Shibby&Saša, Skoda, Cofko Cof, Dizl & moja malenkost. Plan poti preko Kočevja - Delnic do senja, se je v Delnicah nekoliko spremenil, oblaki onstran jelenja so narekovali fejst vetrovno vožnjo, zato smo ubrali bližnjico skozi Mrkopanj. Morda je nekaterim še sedaj žal, da smo jo, ker cesta ni nič kaj dosti bolj izgledala kot od kakšne off road steze...po slabi uri vožnje spočijemo riti, ko po pregledu zemljevida doktoriramo, da smo samo še kakšnih 15min od Jezeran....malo morgen pridemo do table Vrbovsko :glare: , ajmemeni, čez vse Vukojebine mi do Vrbovskega ko je pa ob meji tako lepa cesta do tam....ugotovitev, zgubiš se tako z Garminom kot tudi z zemljevidom, prednost zemljevida je samo v tem, da ti vsakih 100m ne govori, da obrni kjer je možno... Vmes srečamo dvorec Harryja Potterja :grrr Nato pa ustaljena ruta do Ogulina, lagano sportski do Jezeran , kjer je sledila šola Varne vožnje g.Cofko Cofa Izvajanje v praksi... Glede na to, da je Skoda nedolgo nazaj bral da so vložili predlog o spremembi zakona o pravilniku glede minimalnega profila, mu odveč hodi nekaj gume.... Malo se je čudil čemu Z toliko vleče...ni čudno če tanka diesel :grrr Seveda, toliko treninga varne vožnje človeka utrudi, sledi okrepčilo, dostava pizze iz kočevske pekarne, pozabil sem le mikrovalovno, smo se znašli drugače No nato pa nazaj do Ogulina, Vrbovskega, čez Vinico v Črnomelj, kjer parkiramo skoraj na krožnikih Nekateri jemo dobrote in se tolažimo ker nismo prišlo do Senja...nič zato, zakšnih lignjev še na morju ne dobiš Povabimo Anžeta na sok in ga takoj izkoristimo za fotko Tako zaključimo naše hudo popotovanje, čeprav Cofko je bil komaj na pol poti, važno da je srečno prišel domov Moto vikend zaključil z 700km, brez ene kapljice dežja

A sem bil še pokonc ob dveh? Sem mislu da smo šli pa s kuram spat, trezni in spočiti Z KTM ADV sta ga peljala na polno. Sploh zadnji del trase, ko nas je ostalo samo ene 8 v skupini, je šlo na polno. Dolgi makadamski odseki, dobro speljani ovinki, powerslajdi čez ovinke... :wacko2: meka. Ja fajn je blo. Fantje hvala za čudovit vikend vsem skupaj! Pa še nekaj materiala iz moje strani: https://www.youtube.com/watch?v=GuS6cr0z_I8 Načo ga rula: https://www.youtube.com/watch?v=ga0Yzf5m5Xg Z dvemi gumidefekti v enem dnevu...

Evo tole je. Nič kaj posebnega, sam dan je bil pa lep. Vsaj od kofeta naprej... Že zjutraj je bilo skoraj jasno. Moja ugotavlja, da o kaki višinski bolezni ni sledu in da sva imela kar srečo, meni se pa zdi, da vsemu skupaj le ni čisto tako in da me nekaj ščemi po betici ter da višinska bolezen najbrž le ni tako nedolžna zadeva. Naša še nekaj razlaga, da jim tukaj krompir raste, pa me nič kaj dosti ne zanima. Za zajtrk je riž, kuhan na ovčjem mleku. Nekam čuden je, pa bo že. Posloviva se od klape, Davidu srečo z mejami, Jamshed pa itak že od zgodnjih jutranjih ur šraufa. Nekaj sem še godrnjal, pa se je bilo treba odpravit na pot. Na izhodu iz mesta naju spet ustavi kontrola, obrnem se in še mesto poslikam. Ob obračanju spet začutim - glava res ni dobra. Ma ja, se pozna - smo le 3600 metrov nad morjem. Kakih 20 km prevaliva, ko ob cesti napol vržena zagledam dva bicikla. Ata in mama pa malo niže na travi ob potočku. “Sta pa našla prostor!” V najbolj britanski angleščini dobim: “Oj, a boš kavo pil? Ravnokar sem jo skuhal.” Suh žilav možak z belo brado mi moli pollitrski škaf turškega kofeta. Zraven ima vrečko, gor piše Illy(!) – vseh 10 dag je usul v pisker. Nič mi ni jasno, potem pa pokapiram. Zdravila vendar! Za mojo glavo in za višinsko bolezen. Dobro potegnem močno kavo in kmalu kar čutim, kako kofetek še zadnje hudičeve grame ven izganja. Hugh in Pauline imata 61 in 59 let. En je bolj mršav ko drug, a kampeljca uživata penzijo in se z bicikli preganjata po najbolj finih koncih planeta. Hugh mi kaže fotko, kako sta kolesarila čez slano jezero v Atacami v Boliviji. Takoj nato že hiti spraševat: “Koliko je še do mesta? A ima kaj prenočišč? Pa je topla voda?” Ko jima na vse pritrdiva, se trenutku iz dveh veseljakov prelevita v najsrečnejši par pod soncem. Včeraj ju je namreč na prelazu ujel snežni vihar, potem sta se spuščala in se rešila v neko jurto. Hrana in pijača nista bila problem, huje je bilo, da sta bila mokra, tuša sploh ni bilo, kaj šele, da bi bil vroč. Tik preden sva se pripeljala, sta menda razpredala, da bo Hugh, ko se vrne s potovanja, kupil motor. Menda Harleya. Ne vem no, ampak kolikor je dečko odbit, bi mu prej prisodil hard enduro. Počasi se spraviva naprej na pot. Moja bučka je zdaj že čisto ozdravljena. Pred nama je bojda prelaz – nekaj čez 4000 je visok. Oprezava naprej, kdaj se bo kak klanec začel in serpentine. Pa nič. Cesta gre le čisto pomalem navkreber, pa se spet malo spusti, pa spet gor, tako da ja, tam nekje vmes je bil prelaz. Točno kje, pa nisva uspela ugotovit.

Tisti občutek vožnje po Marsu se je spet vrnil. Kar malo plavava. Pravzaprav bi res plavala, če bi cesta ne bila vsakih sto metrov pretrgana. Čisto lep in spodoben asfalt, potem pa tako, kot pri nas te dni, ko cesto prerežejo za kabel, pa za kanalizacijo, pa še za kaj, samo tam gor razpoke nihče ne zabetonira. Hitrost tako vztrajno niha med 10 in 60 na uro. Hitreje se ne splača. Malo dlje tam na koncu planote vidiva balonček. Tega se pa ne spomnim, ali sem kje prebral ali pa sva le debatirala, da gre za balončke, ki so jih Rusi za svoje radarje uporabljali. Prve take balončke sva pravzaprav videla že takoj, le malo ven iz Sary-Tasha. Ko tako zijava okrog, breg vsake toliko spet rumeno zamiga. Svizci pred hrupom motorjev bežijo v svoje luknje. Šele ko se ustaviva, ugotoviva, da sva sredi ogromne kolonije. Teren je peščen, svetlih lis izkopanega peska je vse polno. In sredi vsake take lise je luknja. Iz kakšne gledata po dva, navadno pa le po en svizec. Ko se napotim proti prvemu, takoj izgine. Pa nič, se obrnem, Julči se pa reži, saj je v istem trenutku svizec spet zunaj na preži. Nekaj časa sem se zafrkaval z njimi (ali pa oni z mano), potem sva pa odpeljala naprej. Gledam karto in pogruntam, da bi morala do Alichurja pripeljat. No saj sva. Najprej je bil betonski kolec v tla zabit in na njem tabla Aličor. Malo naprej je pa mesto. Hiše pritlične, vse enako visoke, ravne strehe, iz vsake pa še enkrat višje štrli antena. Dobrih sto hiš se tam drenja. Malo za mestom zagledava jezero. Pavza. Takrat se nama posveti, da na pločniku, pardon, na bankini iz kamenja rastejo šopi rož. Fino, zadaj pa temno modro jezero. Kilometer naprej zagledva še svetlo modrega, s popolnoma belimi obalami. Najbrž žveplo. Ali pa sol. Tja dol se nisva spuščala, da bi ugotovila.

TOO LOUD? well... THEN YOU'RE TOO FU**ING OLD!

tako je, ko jih jebe sedanje, prejšnje ali bilokatere oblastnike, a vendar: NAROD, KI BRIŠE ZGODOVINO (takšno ali drugačno) BO PROPADEL. BO IZGINIL. V tem smislu ne smemo pozabiti naše zgodovine in moramo biti ponosni nanjo, tako na Tita kot na Yugoslavijo. Hkrati pa moramo znati ovrednotiti in priznati napake takratnega režima. Butli so tisti, ki trdijo, da se je nam takrat cedil med i mleko, in butli so tisti, ki mislijo, da so s spremebo režima rešili vse prejšnje probleme.

Mislim da se zadnji posti nanašajo na post MotoRazorja5,spraševal je kaj si mislimo o 2 dotičnih motorjih katere edino pozna in da je pripravljen sprejet tudi kakšen drug predlog.............to je vsa znanost! Vsak je podal svoje mnenje o motorju ki ga ima ali ga je imel in če se tu mešajo predlogi za fotelj in za ss motor..........a je to kaj neprebavljivega oz. nima veze s temo ? Pa še o foteljih o katerih govorijo spet tisti ki ga nikoli niso imeli in se jim ne sanja preveč o v ožnji z njimi............mal off topic sam se mi zdi da se navezuje na zgornji post.............imam fotelj s 150hp in 280 kmh končne brzine ter 230kg je ta motor primerljiv z kakšno ss raketo,? Da kar se mene tiče je zelo primerljiv po agregatu in marsikateri me z ss gleda lohk samo v rit pa še to ne dolgo!!! Kar se pa tiče če se želiš vozit komfortno,ja tukaj pa ni primerjave ,od polaktivnega nastavljivega vzmetenja,ergonomije,avtonomije ...itd... Ker sem imel v 20 letih veliko ali pa da rečem vse segmente motorjev in sem velik blizu 190cm mu seveda svetujem kompromis kar enduro je,lahko potuješ in lahko ga konkretno žgeš! In še enkrat z vsakim motorjem se da,nekaj časa sem celo vozil BMW F650CS ki je zelooooo majhen motorček pa sem užival na polno,toda užitek je bil večji na potovalno cestnih endurah kjer ostajam! Bi pa zelo rad mešal fotelj in ss motor,toda to je že druga zgodba.

za 15000km na leto ga tud ne rabm me itak zmeraf prekmalu pritrese nazaj v mesto ... dug časa si rabil ..28 mesecev ... lizimg bi še šlo,,, sam v snecerjevih koncih ga dajejo samo na fafing pa mu ne znese... a si falil temo? al pluvej po bmflah kakor se gre al se pa pojdi po junaških prsih tolčt v temo "zakaj b meu ondo".... sej nismo..sam snecvirus je premočn za naš imunski sistem..

"Stari" (S1000RR 2012) in novi (HP4 Competition 2014):

Lepo napisano. Še vedno pa velja stara zgodba, in tu postavljam sebe v vlogo voznika avtomobila, 3x poglej, ne spreglej. Ker vem, da nisem nezmotljiv, mi ne preostane drugega, kot da samega sebe preverjam, a je prosto, a je res prosto??? Trdim, da bi preko 90% prometnih nesreč, kjer je bil vzrok izsiljevanje rešili samo s tem, ko bi vsi uspeli sami sebe čekirat. Saj to sploh ni težko, le v navado ti mora pridet.

no jst sem bil pa že tako nizko da tudi tole ne bo tolk nizko ... tamal neki ti bom povedu - tolk k mava midva z I30 mehke ti še zmer neb pasal v danko fasat ... sploh k mava zmer sprehajalno palčko s sabo ... glih tolk v vednost da surova trdota in moč nista vsemogočni .. včasih pridejo do izraza tudi izkušnje iz narodne armije pa verjemi da jih je več kot od tabornikov...

Nope, mi smo bolj napredni in imamo pametne telefone z mobile data.

Tegale, se mi zdi nihče NE trdi. Primerjava gre v smislu, da za večino "takrat" NI bilo tako slabo, kot je danes. Vsaj približno se je vedelo KAJ bo jutri in pojutrišnjem. Razen popolnih "jebivetrov" in "delomrznežev po defoltu", je imel vsak možnost dobiti delo in delati. Joža in njegovi "sužnji", kot jim pravijo nekateri so za razliko od naših današnjih "modrecev" vsaj imeli neko idejo in vizijo - KAJ in KAM naj bi šli. Žal lahko "ladjo" krmari le EN krmar, ki mu komandira "kapitan". Če komandirajo vsi in krmarijo vsi - vidimo kam pridemo, oziroma kje smo. In dragi "mopedisti" - glede krmajenja bi prav vam moralo biti jasno kako je s tem. Če voziš soslo, je eno, če pa se sopotnik v levem ovinku nagne desno ( do česar ima po ustavi vso pravico ) je vsem verjetno jasno, da bosta končala OBA v malinah. Naprej pa ne bom.

Citiram: Ne vem, zakaj te, ki nam krojijo usodo tako kot nam jo in so bili vzgojeni v Titovem času, imenovati Titove pionirčke in kriviti takratni sistem, da so takšni, kot so? Sam sem bil vzgojen v tistem sistemu, ki je sedaj za vse kriv. Pa ni. Kriv ni sistem, temveč ljudje. Ljudje, ki so dobili oblast in s tem osvojili prepričanje, da je lahko vse njihovo, na način, ki si ga sami izberejo. Torej je oblast sladka. To so vedeli nekateri že leta 1975 in so vedeli 1980,1990 in vedo danes. In vedno so krojili usodo v škodo državljanov. Najlažje je preusmerjati pozornost od tekočih dogodkov na nekaj imaginarnega, včasih so to bili zunanji sovražniki, po osamosvojitvi pa prejšnji sistem in prekrojena zgodovina. Mi, njihovi volivci pa to sprejemamo. Nekaj pišemo, se v ožjih krogih pogovarjamo, kritiziramo, za več nismo sposobni. Ponovno jim omogočamo, da nas kradejo, goljufajo in lažejo. Socializem ni vzgajal takšne ljudi. Da pa so takratni politiki delali napake, kot jih delajo tudi današnji, je gotovo.

Sedaj poznamo prave nagibe Kmet2@ in sicer zakaj je obiskal lani Romunijo. Po dele za bemflo je šel.

Včeraj se je končal "podaljšan vikend" 3.KING OF GROBNIK in 3.KING OF WEEKLY bilo je kar nekaj slovenske zasedbe, -že v petek sta se 2 urnega enduranca udeležili dve ekipi RIKVERC RACING (Kevin Haller, Jure Pirc) z odličnim končnim 8.mestom ter DIESEL JANKOVEC (Marjan Mencinger, Jože Jankovec) z 13.mestom nastopilo je 26 ekip kar nekaj fantov se je vozilo soboto in nedeljo včeraj pa je prišlo tudi nekaj motosvetovcev yamahayzfr6 (Rok Kalan) RVT (Rok Presečnik) Rock-46 (Rok Pogačnik), Crusty in najboljši slovenski moto mehanik Tomaž Turk - Elisa!! Smo naredili eno skupinsko sliko In še nekaj slikc s piste:

tudi jaz sem se ob prebranem zamislil... ležaji v tistih par sekundah fašejo za par ur skrajšanja življenske dobe. nekateri ali nimajo občutka za tehniko ali pa se jim jebe za tuje stvari... potem pa kupi preverjeno dober motor, če lahko... sicer pa, vsak pogonski sklop ob pospeševanju iz prenizkih vrtljajev "trese". to je znak, da nekaj delamo narobe. recimo, da ne pospešujemo pravilno... že res, da lahko neobremenjeno kruzanje opravljamo pri vrtljajih malce nad prostim tekom. če je navora dovolj tudi ono, komajda občutna pospeševanja. za vse ostalo so pa inženirji dolga leta tuhtali in izboljševali zadevo, ki se ji reče menjalnik... z njegovo uporabo se lahko odprejo marsikatera obzorja. in menjalnik mt-07 je res lahko za zgled motorističnemu svetu, vsaj kar se lahkote in natančnosti pretikanja tiče.. sicer pa, pisati v temi Mt-07 o motečem vetru? hmmm, gre za naked motor. kaj pa ste pričakovali od goliča? sterilnost???

:grim Snecijeva šola https://www.youtube.com/watch?v=78RrsepkQKA

Vecina teme je v bistvu kopija troubleshootinga BMWjevskega prirocnika uporabe. Navodila je pa sneci prebral.

Jp, vceri sem pa že navsezgodi zjutraj študiral kak se bi lohk mal na mopi spravu. Napišem par SMSu pa ne dobim nobenga odgovora kdo bi šu še zraven. Pa sem se odloču, da bom pa soliral en mini krog. Pa sem šel in sem se vozu, pa vozu, pa vozu, pa vozu, pa vozu, pa vozu, pa vozu, pa vozu.... Vmes sem mal fotkal. Pa vmes je blo treba mal tankat pa vizir opucat. . . . V glavnem me je blo povsod dost pa kr neki kilometrine sem nabral.

V soboto sem se odločila da grem pogledat v Umag na motozbor MK Stari rokeri. Ker pa smo bili zmenjeni šele popoldne sem se sklenila, da naredim obvoz čez štajersko proti primorski z zelenkotom sva letela do hrastnika - rimske t. - celje - postanek na vranskem (meni cukr padu) potem hitri postanek v postojni Na Črnem kalu pa je bla zelena mamba že pošteno lačna V Ankaranu sem pobrala Miss CBR-ko in sva leteli proti Umagu Najprej en krog z motorjem po središču dogajanja in seveda po zapestnico ...potem pa razkomotit se v apartma in pripravt na žur Vzdušje je bilo vredu, bendi /muska so bili fajn, folk super... http://www.youtube.com/watch?v=1pm4fQRl72k ... seveda brez firbcanja dukatijev ni šlo... še nočni pogled v uličico pred apartmaji... V nedeljo pa smo se odpravil iz Umaga proti Novem gradu in se ustavili pri kanalu Mirne ... napolnili želodčke in se odpravili do Limskega kanala ter nazaj proti Kopru, kjer so se poti naše skupine razšle... Sama pa sem nadaljevala beg pred dežjem Vtisi: km: cca 600

Včeraj je bil dan za mooorje Zjutraj dobim sms od Kmeta2 da če sem za furo po Jadranki, se še upiram da grem sama ker sem za njih čisto preveč počasna, poleg tega pa sem se v bistvu itak že prejšnji dan odločla za solo varianto... Mi oporeka da bodo vozili zmerno – heh! :grrr Torej – šibam v LJ po motor, se do Vrhnike prešvercam po AC, tam ven in po ta stari lepo do Postojne, tam so že kofetkali Dami34, Kmet2, IgorKR, Suzuki in Gsxf750 in še ena druščina, ki jih še ne poznam. Ravno ko pridem ven da bi popila prej naročeno pijačo je bla že akcija. Na eks in gasa – sej se mi je zdelo da ne bo šlo… fantje majo preveč mevelj v riti Nekje od Pivke naprej jih izgubim. OK, bom šla pač svoj tempo si mislim. V Ilirski Bistrici se ustavim na bencinski da si kupim sendvič in še enkrat tankam pred mejo, napišem sms Kmetu da naj gredo lepo kar naprej brez mene. So bli vseeno na meji ker še ni prebral sms-a. Povem da šibam dol sama, naj uživajo v svojem tempu... Grem dalje, kot ponavadi do Jurdanov, tam na AC in naprej mimo Rijeke, potem ven za Bakarac in klasika – čez Novi Vinodolski, kjer sem vidla motorje od zgoraj omenjene bande, njih pa ne In naprej čez Senj in potem končno uživancija Mmm kaj je pasalo! Je bla pa celo pot taka invazija žužkov – je samo pokalo po čeladi, kombinezon je tudi ni kej bolje odnesel. Pa cel čas je bil en tak čudno kisel vonj v zraku – očitno neka zadeva cveti pa so potem vsi žužki čisto zmešani Vijuganje do Karlobaga, kjer sem se ustavla na bencinski, kupla tekoče poživilo za kasneje in se odločla da še ni dovolj uživancije, da šibam naprej … Skoraj prazna cesta – res užitek za vozit! Ko sem prišla do Starigrada, sem se odločla da še nimam dovolj ^_^ zato sem šla še naprej – čez Rovanjsko … do mosta … Tam je blo pa dovolj in ker sem bla malo že lačna in sem si zaželela ležanja na plaži, sem obrnila in šibala nazaj. Pri Juretu sem spet vidla bando na kosilu, a samo pomahala in šibala dalje Ker če bi se ustavla, bi mi zmanjkalo časa za malico in martinčkanje na plaži … Mmm kako lušen odklop – malca, potem pa malo pregrevanja na sončku ob spremljavi valov … Po dobre pol urce poležavanja je bil čas da se spravim nazaj v opremo in na motor. Nazaj po isti poti – Senj, Kraljevica, Bakar, mimo Rijeke, čez Ilirsko Bistrico, tam tankat, potem pa čez Pivko in Ride nazaj do LJ. Vsega skupaj cca 680 km. Fantastično

:grim

bil v grazu, trgovina je normalno založena. nikoli pa ni bila nabasana kot louis. reklamiral led smerokaz, ki sem ga preko neta kupil pred 14 meseci, in se je z uporabo malo vlage nabralo v notranjosti. prodajalec (odkar hodim gor je ta isti že tam), prijazen kot vedno samo pogleda, vpraša kako gre motor, in brez problema pove, da bo novega naročil in mi javil, ko pride. ko gre nazaj v trgovino pa ugotovi, da ga celo ima na zalogi in mi ga kar izroči. ponudi mi celo orodje, če bi ga takoj zamenjal. ker imam vse zalotano in zgledno zvezano, seveda nisem imel časa menjati. starega mu moram vrniti, da lahko zaključi reklamacijo. verjamem, da bi tudi naše mototrgovine ravnale enako korektno.

Če bi še vedno imel izpit, ali vsaj upanje, da ga bom kdaj še lahko imel, bi mojim domačim rekel, da so malo prezgodaj prodali mojo "fazerco" = googe + yamaha fazer trike ...

..kr moj prjatu že lohk sika... ...pa k mu na tak post ne morem lajka stisnt...

se vid da mularija pozna samo 1000rr ... naš ta star je imel za spremstvo moto guzzi nuovo falcone ... takele - http://www.avto.net/_MOTO/ad.asp?ID=8418324 no ja - res da pol k so bmfle pocrkale zarad napora so jih zamenjal s tazaresnimi motorji ... se vidi koliko poznate motorje ...eni nimajo batov - pač ne ... imajo rotorje ... pa plinske turbine ... pa tko ... sej če hočeš ti lahko kak link prilimam drugače pa ti samo napišem : zündapp , norton , suzuki pa še kakšen se najde z wanklom ...

Ejga Dami34 ka ti maš isto frizuro zdej kot za cajta Titota

namest avtoceste lahk zbereš polhov gradec, horjul, smrečje, zaplana in si že skor v logatcu

kr moj prjatu ne more sikat

I30 nisi me povsem razumel,ne pljuvam čez Titota,zame je bil zgodovinska osebnost z vsemi napakami vred!

ja pol nisi zdej več pameten

Ker boš pol pametnejši :grimjaz sam ga moral prodat ker me je MZ zaćel klicat pametnjakovič

:glare: še zmer nisem dojel zakaj bi moral met BMW :closedeyes:

Duce in Kmet2, pa vam ga je vajin bmflar zabiberil.... Zato se vidva skoz v temah o Versysu oglašata

I30 če misliš da se bom pregovarjal s tabo se motiš,povedal sem svoje mnenje in nobenega dotično žalil tako kot to obvladate v tej temi. Da bi pa zdaj razpravljal 250 strani o polpretekli zgodovini,ne hvala. In ja osebno poznam ljudi ki imajo za današnji čas zelo dobro penzijo,celo 3x višjo kot imajo plačo tisti ki pri nas cel dan delajo.....a so si jo zaslužili pa naj ima vsak svoje mnenje! Moje mnenje je da če sediš 20 let v partijskem vrhu ali pa 20 let v našem parlamentu in glumiš gljivo ,zraven še mal ukradeš k si ravno pri koritu ,pa še kjakšen neumen zakon sprejmeš ali pa ko zmanjka še kakšen davk,zame so te ljudje pijavke naroda. Res redki so tisti ki so v politiki tudi kaj konstruktivnega naredili za ljudi,po večini se dela za svoje riti in riti privržencev!!! No ti si le nabavi čips in pivo jaz pa bom počakal tiste obljubljene porcije,ki mi jih bodo potalali zgoraj omenjeni delavci ,ki so v partijskih klopeh dvigovali roke do krvavih žuljev pod pazduho!!!

Če to leti na mene si se zmotil. Ne vozim BMW. Mi je pa neumno ko se med sabo prcajo z kardani in podobnimi težavami na Kawlu. Pa saj nismo otroci. Kot si povedal ni problem kupiti BMW ali Kawla problem je v človekovem EGOTU, ki pri nekaterih se ne ve kje je meja. Če prebereš temo zakaj nebi imel BMW je večina teme

Evo, še test MT 09 je za menoj. Sem šel z velikimi pričakovanji na ta test, pa sem bil potem toliko bolj razočaran Bom delal bolj primerjavo, kot pa pisal test. Če začnem z plusom, ki je samo eden in sicer odsotnost tresenja pri nizkih obratih. Dejansko motor lepo vleče že od 2k obratov dalje (MT 07 od 4k). Zakaj je to pomembno? Ker lahko brez problema voziš 50km/h v šesti prestavi in nato močno pospešuješ in ni nikakršne potrebe po prestavlanju v nižjo prestavo. To je pa tudi edini plus, ki sem ga sam našel. Sama moč ni tako izrazita (v primerjavi z MT 07) in se bolj občuti šele, ko se motor požene v visoke vrtljaje. Pri normalni vožnji pa se skoraj ne občuti. Je pa zvok pri visokih obratih bolj športen in res lepo zapoje. Sama lahkotnost in vodljivost ni problematična in se tistih 10kg višja masa ne občuti. Prestavlja se normalno "zatikajoče" in opazno slabše kot pri MT 07. Tam je prestavlanje res neverjetno lepo. Prav tako ima nekaj zračnosti (odvzem in dodajanje plina), ki jo pri MT 07 nisem opazil. Meni kar nadležna zadeva. Poleg tega motor zavija (kot bi bil kakšen ležaj zanič). In vseskozi sem iskal 7-mo prestavo, kar se mi pri MT 07 ni dogajalo. Desna noga je vseskozi naslonjena na pokrov sklopke. Niti ni moteče, je pa omembe vredno. Tole je verjetno čisto subjektivno, ampak najbolj moteče za mene. Jaz se s tem motorjem nekako ne ujamem glede sedenja. Hrbet in zadnja plat sta me začela boleti že po 30 minut vožnje. Nikakor nisem našel pravega položaja, ki bi mi ustrezal in sem se vseskozi prestavljal po sedežu naprej in nazaj in tudi naklon zgornjega dela mi ni odgovarjal. Na MT 07 teh težav nisem imel in sem se takoj počutil odlično. Enake težave sem imel tudi na TDM-ki. Noge so po občutku malce manj pokrčene, kot pri MT 07. Pa tudi FUN faktor se mi je zdel na MT 07 večji. Slednjo sem nerad vrnil nazaj, z MT 09 pa sem še predčasno zaključil, saj ni bilo pravega užitka - sinergije. Ta 3-valjni motor bi si sam želel v TDM-ki, v nakedu pa me je 2-valjni bolj prepričal. Najbolj pa bi ga bil vesel (2-valnega) v tamali tenerejki s skupno težo 180 kil Kar se mene tiče, bi tudi, v kolikor bi bila za oba motorja enaka cena, izbral NT 07. Srečno vožnjo, Matej

Pri parkinsu vsaj nisi žejen tako kot pri alzheimerju (kar je tudi drugo ime za bmflarja k ma mopi skoz na servisu )...

Nekje sem prebral , da brez Tita naši starši danes ne bi imeli hiš in penzij. . Potem je bil pa meni dost všečen citat: Razlika je očitna. Stanovanjske hiše v lasti prebivalstva v kapitalizmu pomenijo blaginjo. Hiše v lasti ljudi v socializmu so pa dokaz terorja, strahovlade, sadizma, genocida, skrajne represije, ki jo izvaja totalitaristična oblast nad ljudstvom. Komunistični zločinci so s hišami, varnimi zaposlitvami, javno dostopnim zdravstvom, šolstvom in odprtimi državnimi mejami zavajali narod, da ne bi spregledal, v kakšni revščini, lakoti in hermetično zaprti državni tvorbi pravzaprav živi. To, da so ti dali potni list in te spustili čez mejo v šoping, je bil samo privid svobode, finta, s katero te je zločinska komunistična svojat odvrnila od ilegalnega prestopa meje, ki ti pripada po deklaraciji o človekovih pravicah.

men je WSBK bolj zanimiv od GP ... več različnik znamk motorjev, vsak lahko vsako dirko zmaga, boljši približki motorjev, ki se jih da kupit v prosti prodaji ... skratka ... zanimiu do konca KWAAAAAK GOOOOOOOOOO :krneki:

Malo pred Murgobom se od nekje dvigne veter in na koncu doline zagledava en tak blagi peščeni vihar, ki pa ga do najinega prihoda že dobro razpiha. Potem slikam še 3800 metrov visoko goro (čisto res - tista temna, na sredi planjave) in počasi se le pricingava v Murgob. Najprej konje napojit. Pravzaprav samo krampka – ta se ob razklenjenem konektorju nad boostanimi 80 oktani čisto nič ne pritožuje, samo ob 20 litrskem rezervoarju hitro žejen rata. Pa še naslednji raztežaj bo bistveno daljši. Kirgiški klobuček in njegov asistent sta bila vesela družbe. Biznis, jasno! Mojster najprej bencin iz kante v ajmar nalije, potem pa skozi lijak v obe krampkovi luknji. Tako, zdaj greva pa še za spanje stikat. Pazi tole – hotel imajo, z vročo vodo, tuš je lahko tudi v sobi, samo potem bi morala v nadstropje, tega pa nočeva. Pa kuhinjo imajo tudi. Nobel. Ko se menim na recepciji, naju sivobradi možakar tam zraven opazuje in se reži. Gremo v sobo, preoblečt se, potem pa ono cukajočo zverino pogledat, kaj bi lahko bilo. Ko spet pridem mimo recepcije, me oni možak od prej vendarle pobara: “No, zdaj si vsaj normalen, ne pa prej, ko si izgledal kot Marsovec!” “Jaz vsaj čisto zašmiran nisem!” Jamshed je namreč šofer, v Khorog se vrača, pa mu je kamion obstal nekje na poti in v hotelu ves zašmiran od šravfarije čaka, da mu dele pripeljejo. Če bo vse prav, jih dobi nekje ob treh zjutraj. Ekspresno. Z Julči sva potem tomatota na sonce potisnila, saj bi nama v senci zanohtalo in ne bi nič naredila. Plastike dol, pa sva našla – po vsej verjetnosti je minus sponka. Včeraj sem le plus zategnil. Pritegneva še to, ogledujem še, če morda kje kabel prebija. Najbrž ne, a na enem mestu le povijem z izolir-trakom. Nič, upajmo, da sva pravo uganila, sicer bo jutri zoprnija. Zdaj greva pa na večerjo. Večerja, no ja, nekega obilja ravno ni, bolj tako za po rebrih obesit je bila. Tuš je super pasal. Samo, ko sem se v sobo vrnil, sem pogruntal, da sem šampon pod tuši pozabil in ga je bilo treba iti iskat. In ko sem se s šamponom vračal (že četrtič mimo kafeja) ni bilo variante, da me Jamshed ne bi ujel: “Prihodi!”, kelnarci pa: “Išot 200 gram!”. Za mizo smo sedeli Tadžik (Jamshed), Kirgiz (hotelski mož), Nemec David in jaz. Predvsem Davidova je bila zanimiva. Od doma je krenil leta 2011 in dva psa je imel s seboj. V dveh letih je prišel do Pamira. Peš. Ne na štop, ampak peš. Vse. En pes mu je poginil v Turčiji, drugi se ga pa drži kot klop. In David njega. Planiral je sicer na Kitajsko in dalje proti Indiji, pa so mu na meji zatežili s karanteno za psa, kratkotrajno vizo in še nekimi papirji, zdaj pa išče varianto, kako bi prečil afganistanski repek in Pakistan. Pri mejah se zatakne – zato mora nazaj v Khorog papirje urejat. Da je še bolj nenavadno – po poti ne uporablja maila, telefona, bloga in kar je te šare, razen izjemoma, za urejanje viz in dokumentov. Tistih 200 gramov ni bilo zadnjih in čez nekaj časa kelnarca prijavi, da je šank zaprt in gramov ne strežejo več. Potem pa David zadevo zrihta – ker je danes ravno njegov 29. rojstni dan, bo dal za rundo. Ni se hecal – končalo se je pri še nekaj rundah. Za darilo je pa kirgiški klobuček dobil. Kalnih pogledov smo se spravili spat, le toliko sem šel še pogledat, da sem Davidovega psa videl. Velik, bister, čistokrven mešanec. Julči je že spala, jaz sem se pa pred vrati sobe spomnil, da sem šampon nazadnje na mizi videl in sem šel še enkrat do bara. S temi zadevami se ni za hecat. rrrr

Z meje sledi spust na planoto in tam srečava prva turista – na kolesih. Berlinčana sta štartala v Uzbekistanu, v Bukhari, zdaj pa počasi proti Biškeku. Če še kdaj v Pamir zaidem, je to verjetno najboljša varianta za prevažanje in uživanje. Le čas rabiš. Eeee ... to je pa nekaj drugega. Julči požene naprej, sam pa dobro zaostanem. Čez tri ravnine jo dohitim, ravno debato je zastavila z dvema švicarskima motoristoma, pa sem se pridružil. Ah, desci. Vožnja tam gor je bila ... vesoljska. Ne pravijo zastonj, da je Pamir streha sveta (saj Tibet je menda tudi, samo tam se še nisem pasel). Občutek, kot da bi se vozil po Marsu. Vse je tako drugače, pa človek sploh ne ve zakaj. Po stropu se res vozijo oblaki, samo tako čiste in umite poglede lahko z lupo iščeš, pa jih ne najdeš. Še čez en preval splezava in pred nama se nariše jezero. Kič. Z otoki in otočki in z zasneženimi grebeni v ozadju - čista afnarija že postaja vse skupaj. Ni čudno, da sem skoraj predrgnil gumb na fotoaparatu. Karakul je sicer največje jezero tam gori. Levo je jezero, po vrhu grebena na desni pa teče kitajska meja. Kar nekaj časa se že voziva vzporedno z njo. Nekaj sva še hribe ogledovala in pravilno ugotovila, kateri je Pik Lenina. Tja pa ne greva – saj gre vendar za resne sedemtisočake. Le malo dlje iz pokrajine pririne puščava. Prava mivka, sipinca tu in tam. Kdo bi si mislil, na polčetrtem jurju višine, pa puščava. Ja, evo, visokogorska puščava. Ko sva se ustavila, sva tudi o saharski temperaturi svoje izvedela – tačka je kar zlezla v cesto, tako je bilo razgreto vse skupaj. Ali je bil pa samo katran tako švoh. Hja, to bo. Potem so naju na kontroli ustavili – brez problema, ker imava tisti posebni žig poleg vize. Pa greva naprej in “Meni spet cuka.” Kako vendar, saj sva včeraj sponke pritegnila? Kar med vožnjo sva premlevala diagnostiko in ugotavljala, kaj bi lahko bilo, pa se nisva zmislila nič pametnega. Vedela sva le, da je na asfaltu zadeva ok, kakor hitro se pa makadam začne, pa tomato začne cukat. Julči razlaga, da bi znal bit filter, meni pa še vedno na elektriko in stik vleče. Pa pravi, da kar pejva, bo že. Zdi se ji tudi, da se manj opazi, če hitreje pelje. No ja, po moje logično. Samo nasutemu pesku pa moja ne zaupa. Po rebrcih, valovitem makadamu, se da normalno peljat šele tam nad 70. In ko jo v debelejšem pesku nekaj sem ter tja vrže, je spet panika. Prigovarjam ji, naj rit nazaj obesi, pa v pesku naj požene. V dilemi sva – peljat počasi s cukajočim motorjem ali tvegat pesek. Saj kakih petsto metrov sva zdržala po polžje, potem pa zaslišim: “A pa ne bi malo bolj pognala?” in je spet šlo. Sem pa sam skoraj črtico naredil, ko se takole po enem stand-up valovanju nazaj usedem, pa mi je nekaj čudno, pa potipam, potem pa z eno roko držim bencinkanto, z drugo pa krampka ustavljam. Kanister je streslo, gurtne so se zrahljale in malo je manjkalo, da ni s tistimi dvajsetimi kilami bencina obbingljal na boku, ali pa na kolesu, ... še dobro. Andrejev meh ni delal teh težav. Kot knedel je čepel na sedežu na drugem motorju. Tik pod najvišjim prelazom na poti je bilo treba spet kanto popenjat. Kakšen pogled! Nazaj lepa, potegnjena dolina, naprej pa – ja nič, najbrž bova mokra, saj je vse zabasano. Ali pa zasnežena. Skoraj na vrhu naju pomiri cesta. Obrne se stran od oblakov v drugo dolino proti Murgobu. Malo ob potočku, malo po planjavi, ves čas pa v spremstvu belih kap.

Zjutraj smo se zbudili v sonce – ne ravno šajba, pa vendarle. Na hitro mečem robo v kufre, pa bencinkanto privezujem in uživam, ko tamlada tam zadaj v kuhinji spet tisto volno onegavi in prepeva zraven. Njen mož – tadomači sin - se pa na stopnicah soncu nastavlja, pa nekaj se kremži: “Glava boli.” “Ja, in zakaj?” “Kjimjiz popil.” Opa, če že navajenega takole butne, potem bo za pazit. Tale kumz zna bit hudo močen stuff. Uf! Klapi sva rekla adijo, krampka sva dolila (gor v hribih tudi 80 oktanca ne pričakujeva za vsakim vogalom) in jo pognala proti goram. Ravna in čis mičkn luknjasta cesta se odcepi tja skozi. Takoj ko vstopiva v dolino – kirgiška meja. Ustaviva, pa nikjer nikogar. Peš jo mahneva proti stavbam tam zraven, potem kričiva po hodnikih – še vedno nikogar. Čez bogvekoliko časa le pride carinik, pa pove, da so ravno pri zajtrku, pa da naj malo poždiva. Pa sva poždela, medtem sem si pa protikorupcijske plakate ogledal in so mi zrasli rožički. Ko se je mož spet pokazal, smo najprej vstopni žig iskali – na tanko je šlo, saj je bil čisto narahlo pritisnjen. Bi pa brez njega imela štalo, tako je vsaj kazalo. Potem nama je pa štemplje podelil. Za zahvalo mu pokažem plakate in ga pobaram, da imajo lepo zrihtano tole, kar je korupcije, v roko mu pa bankovec za 500 eurčkov stisnem. Debelo pogleda, vzame, potem pa le dobro pogleda, pogoltne in se zareži, ko pogrunta, da je dobil osvežilec, ki so mi ga dali na eni pumpi še v Kazahstanu. Samo da korupcije nimajo. Pot se potem vzpenja sem in tja po razbiti strugi hudournika. Kadar je tu prava voda, mora biti hudo. Tudi v asfaltu so luknje vse pogostejše, dokler popolnoma ne izgine. Tako, da trditve, da je Pamir Highway v celoti asfaltirana, ne zdržijo. Kmalu je treba čez neke male potočke, ki se čez cesto cedijo, druge večje vode pa ni bilo. Pri neki farmi naju ustavita možakarja. Gori na tadžiški meji delata, sem dol na farmo sta prišla po mleko, pa sprašujeta, če gre kak avto sem skozi, ali pa, če bi ju midva zategnila čez prelaz. Hja, saj bi, samo takole ne bo šlo, nama je žal. Na vrh bencinkante možakarja ne pustim, moja pa doslej koga drugega še ni vozila, razrite serpentine tamle spredaj ji pa sploh ne vlivajo zaupanja. Res ne bo šlo. Sredi serpentin nekaj rumenega prileti čez cesto. Poženem in ga zagledam, domorodca, debelega svizca, kako jo reže v breg. Gremo! – v ovinek pa nazaj, in se spet srečava, kako me ves zavaljen čaka ob cesti. Na kamero sem ga ujel, za fotosešn jo je pa v luknjo stisnil. Velik, večji kot tile njegovi bratranci tukaj v Alpah, pa rumene barve je bil. Potem je še kar nekajkrat migalo po pobočjih, ko je njegova žlahta pred motorji v luknje bežala. Ko sva se zapodila sem gor, naju je bilo nekoliko strah višinske bolezni. Čez prelaze bova le na 4600 prilezla in nekaj sva brala, da znajo ljudje imeti probleme. Ej, zaenkrat je vse v redu. Mogoče nama je pa prav prišlo, ker sva se prej po kirgiškem Tjanšanu naganjala. Edino v dihanju začutiva razliko – malo hitreje je treba. Tudi na motorjih nič – elektronika očitno dela svoje. Prvi prelaz in mejna črta med državama je že čez štiri jurje. Nič posebnega – kip kozoroga in napisa obeh držav. Od tu se le malo spustiva in padeva na tadžiško kontrolo. Tu jim je težje, kot Kirgizom tam spodaj, saj so kakšnega tisočaka višje, pa eno hribovje daleč so od povsod. Čudim se soldatom. Sam sem upehan, pa sem samo na motorju sedel, oni pa tam jarek krampajo, pa nič. Na meji so prijazni. Pisarna je kar med pogradi, deluje kot skupna ležišča v planinski koči. Stol, usedi se, le kave nama ni skuhal, tako kot pred leti sirski carinik. Hitro sva padla skozi. Saj ni drugega - zdi se, kot da malo počvekaš, pa si dober za naprej.

BMW R 80 Scrambler letnik : 1988 letnik predelave 2014 Predelave: - krmilo - gripi - ogledala - žmigavci - zadnja luč - gume Pirelli - custom nosilec števca + števec Daytona - predelava sprednje bremze Brembo z novo napeljavo - novi auspuhi ( nove cevi do orig. zadnjega izpuha z drugačnim vpetjem) - RFID brezkontaktna ključavnica ( motor nima klasičnega ključa) - nov zadnji del okvirja (subframe) - custom sedež z izvezenim lastnim logotipom - custom tačka - custom škatla akumulatorja - zamenjan in prebarvan tank - črno prebarvana mašina z brušenimi detajli - črno prebarvane felge pa še kak bonbonček sem ziher pozabil

Jaz dokler nisem imel pizd.....z menjalnikom nisem niti vedel kolk je to pomebno za tega zaje....a bavarca Po večini ti ki dirkajo imajo levo original desno ne, sigurno ne vsi daleč od tega pa tudi aftermarket izvedbe se sigurno dobijo dobre verjetno z večjim kotom, da to dobijo notri kar daje original.............tisto kar sem imel jaz je bilo le "prijazno roki - in neprijazno menjalniku" ........poceni ročke, dražji zobniki

Kar zanimiva primerjava le pri tistem pospeševanju pri 50 km/h in 6 prestavi, me "srce" zaboli...a ni to mučenje motorja? ...potem bi verjetno lahko že kar s 6 prestavo štartal in sploh ne bi rabil prestavljat. Ali ne bi bilo v tem primeru bolje uporabljati avtomatski menjalnik? Ne vem, jaz rad prestavljam, meni je to užitek pri vožnji in skoraj ne verjamem, da v šesti skoči tako, kot v drugi ali tretji, vsaj "zapoje" gotovo ne.