Dvorana slavnih

Danes prvih 10km od začetka marca. Feeling je bil super, samo še zgoraj desno ne dela tako kot bi blo treba. Sej se bo tudi to zrihtal.

"It all stays in the family" To soboto sem s sestrično in njenim fantom pičila do Grobnika. Cilj > moralna podpora "fotru" na nekaj izmed dirk. Štartali smo v soboto in se odpravili v smer Kočevja. Na Škofljici smo opazili lokalni zbor motociklov, v Kočevju, pa smo si že privoščili prvo kavico (po zasluženem vijuganju v čisto preveč gostem prometu). Naša golobčka: Potem pa smo se odpravili do cilja preko Delnic. Na hrvaški strani so se pripravili na vikend in na razmeroma kratki relaciji srečamo kar 2 radarski kontroli. Na Grobniku parkiramo (kjer me ujame nekaj starih mačkov, ki me "peglajo" zakaj še nisem "popedenala" posledic bedastega padca): Na kosilo skočimo kar h dedu: Potem pa na tribuno malo pogledati treninge. Rezultat fotografiranja piste (problem je v fotoaparatu, ne v fotografu ): Kjer nam uspe skupaj spraviti "res vrhunski" group selfie: Pozno popoldne se v družinskem stilu odpravimo do Reke na pijačo: Po vročem asfaltu je pijača ob morskem vetru in v senci tele "makine" odlična ideja: Naslednje jutro se zbudim na Grobniku, privoščim lagano uživanje ob nekaj kavicah in tekmah ter poslikam te fenomenalne škornje za na motor: Potem pa solo pičim proti Ljubljani čez Ilirsko do Postojne in dalje... V Postojni sem očitno sedela zraven dobro razpoloženih motosvetovcev ... v tisti fazi sem imela že dovolj fotografiranja in sem se vzdržala škljocanja parkiranih lepotcev. Torej: Prijetna lagana furica v super družbi z odličnim vremenom. P.S.: Ob kakem naslednjem izletu se pa potrudim za več info glede cest in več lepih pokrajinskih fotk . Tokrat je bila cesta namreč povsod čista, suha, lepa. Ajde...asfalt po meji proti Delnicam pač ni idealen in pri Pivki je nekaj semaforjev zaradi del na cesti. Ostalo pa tip top za moje pojme.

Spanje ni bilo najbolj udobno – vroče je bilo – ampak zbita od prejšnjega dneva tega sploh nisva čutila. Pa vendar sva vstala že četrt čez šest, in se spravila k šoferski mamci na zajtrk. Sash, ki sva ga prejšnji večer spoznala, je že šel, kolegi so pa še vedno zajtrkovali. Najbolj so ven štrleli brki enega 51-letnika. Ostali pravijo, da je odličen šofer. Plačat sem šel kar v kuhinjo – je ni bilo kuharice, ki ne bi priletela na hitro nekaj povedat, da je bilo veselje. Samo, kaj ko tadžiško ne znam, njim pa rusko tudi ni steklo. Za začetek poti sva najprej poiskala pumpo. Nekaj sem opletal in kamero treščil po tleh, potem sem se pa umiril. Točno za tako lepo pot, kot je bila potem tista proti Dushanbeju. Gore ostanejo tam zadaj, začno se hribi, grički in žitna polja. Ko tako zijava okrog, v dolini zagledam jezero. Razteguje se med hribi, ogromno je. Kar še ga občudujem, pa mi ne pripelje. Šele, ko sva že na mostu čez reko, začnem tuhtat, da mi je ime znano. Uh seveda, tu zraven je Nurek, s hitroelektrarno, ki ima najvišji jez na svetu. Nekaj nad tristo metrov je višinska razlika med spodnjo in zgornjo gladino vode. To si greva pa pogledat. Mesto najdeva, elektrarno in jez tudi, samo golman naju ne spusti naprej. Poskušam vse možno, pa nič. Ampak pravi, da če greva na pervi post in tam dobiva dovolilnico, potem pa ne bo delal težav. Prav, pokaže nama še, kje to je, midva obrneva, pa čez parking naravnost dol pred glavno stavbo. Odločen, da si bom zadevo pogledal, se ne pustim odgnat niti vojaku, ki me goni nazaj na parkirišče. Končno me le spusti na pervi post – do okenca. Bejba pa pri motorjih počaka. Sprva ni in ni šlo. Priti bi moral s potrdilom, ki bi ga že kak mesec pred tem uredil preko ministrstva in ambasade. Ne da se! No, pa dajmo drugače: “Na evo, dva tedna sva se z motorji mučila do sem, samo da bi si Nurek pogledala, zdaj naju pa ne pustite. In kaj naj klapi povem, ko se bom vrnil?” Možak se obrne: “Kje imaš motor?” “Zunaj.” “Prinesi pasoše!” No, to je pa druga pesem! Padle so dovolilnice, Mansur je fejst dec - šef varnosti. Vodil naju je po celi elektrarni – od generatorjev do razvoda. Aja, jez – tega so pa še za časa CCCP naredili. Finta: sploh ga niso betonirali, ampak so med dvema hriboma nasuli materiala za 304 metre na visoko, pa so zajezili. Letos (2014) naj bi jih menda Kitajci z nekim svojim jezom prehiteli za en meter. Pa obema skoraj še enkrat toliko manjka do najvišjega naravnega jezu na svetu - tam zadaj v Pamiru je Usoi. Z več kot 550 metri je kar huda grožnja dolini pod sabo. No, Mansur nama ni le vodene ture naredil, s starešinami se je bilo treba še slikat, potem nama je pokazal plac ob reki, kamor se hodijo kopat, pa na piknike: "Adahnite!". Od nekje je še lubenico pritresel in naju povabil, da se za vikend pri njemu ustaviva v Dushanbeju. Vse bi bilo super, samo midva sva imela čisto drugačne plane, tako, da sva se za gostoljubje lahko samo zahvalila. Le kakih 10 dni imava namreč še na voljo za klatenje in v tem času se bo treba domov priguncat. Nekaj bentim čez minjivost časa in te zadeve, a to spet ne pomeni, da si bova tisto urico ali dve za čofanje in za lubenico pustila vzet. Ahhhh... rrrr

Lej sploh ni problema . Ne panike delat okrog spanja . Zapeljes se kam se hoces in v 5 min si najdes zadevo za spat. Zaenkrat se ni pretirane gužve . No ja vsaj midva z sopotnico tako delava tako na Jadranu kot tudi v svetu

9. oglasi se želod (ček) in lagano sportski odpešačiva tistih 1500m do mesteca 10. futr....krompir, ki je skoraj videl hobotnico.......in neki zeleni rezanci s kako kozico, so vsaj na računu delovali kot resna hrana 11. dan je prerasel v večer in barve mediterana so se naselile v dušo..........al pa je bila travarica tok močna 12. Naslednje jutro pri zajtrku.......ni da ni...... 13. ninđica je uredno prespala zraven restavracije 14. sliknem še jutranji pogled.............in se odpraviva nazaj 15. valda je potrebno fotkat 15. skočiva še nad Karlobag na vidikovac pogledat lepoto........ 17. vtisii...........oujeeeeeeeeeeeeeeee DO JAJA lovju Jadranka

Ker verjamem, da ne prebirate Uradnega lista, vam bom napisal najnovejšo spremembo nekega pravilnika. Dne 23.05.2014 je bila objavljena sprememba, katera prične veljati 15. dan po objavi. Da ne pozabim na spremembo; malenkost so spremenili kategorijo vozil, za katere velja minimalna globina kanalov v dezenu pnevmatik 1 mm. Torej bo z začetkom drugega tedna letošnjega junija ponovno dovolj 1 mm profila za motoristične pnevmatike.

jest bi tut 18kkm naredu , s tem ni nič narobe, vozi po svojih sposobnostih in uživaj na motorju :notworthy:

Zjutraj še pred žvečenjem ogledujeva ostalo klapo. Model se je v Pamir spravil celo z lezikolom. Italijan je nekaj let delal v Pekingu, zdaj se pa malo peš in malo na štop overland vrača v Rimini. Turki posedejo k zajtrku, razgrnejo zemljevid in delajo plan. Malo sprašujejo po poti, pa se zapletemo v čvek. Tadomači mulček me pride žicat, če imam nastavek za pumpo, da bi mu bicikel napumpal. Nastavek je bil, napumpal sem mu tudi, samo tista guma ne bo več prav dolgo zdržala. A malega to ne zanima. Čisto zadovoljen je, ker se spet lahko drajsa gor in dol. Ko bo velik, bo najbrž bajker. Iz Khoroga se nama je pot vlekla. Naveličala sva se že prizorov Panja pod nama, sten na obeh straneh in kičasto zelenih afganskih vasic tam čez. Dolina se le počasi odpira, obenem se pa greje. Cesta pa, kot da ne ve, kaj bi rada bila – od perfektne gladke poti do makadamske podrtije, vse je možno, da so le ovinki. Vmes pa kontrole in postanki. Spet ogledujeva šoferje – bo res, da so šoferji v teh koncih bistveno bolj žgoljavi, žilasti in suhi, kot pa sicer. Treninga kolikor hočeš, hrana bolj ni kot je, podrtije, ki jih vozijo, pa tudi ne popravljaš iz naslonjača. Ampak sem ter tja se med Kamaze in ostale terence pomeša tudi že kak Man ali pa kak drug sodobnejši kvadrat. Očitno prihajamo v Bližnjo Vukojebino. Potniški promet ob Panju teče pa v glavnem z maršrutkami in terenci, osebni avti so pa bolj tako, za vzorec. Kar naj teče – veliko raje sedim na krampku in se fijakam tule. V Kaijhumu se morava odločit, kako jo bova v Dušanbe odpeljala. Na sever čez prelaz, potem pa je tam menda nek zloglasen tunel, ali nadaljujeva po meji na jug in greva čez Kulob. Sprašujem šoferje, zagotovo nihče ne ve, če je čez prelaz pot prevozna, nekateri trdijo, da ni, nikogar pa ni, ki bi bil v zadnjem času tam gor. Tuhtava in se odločiva za Kulob. Kmalu spet kontrola. Na ploščadi nad cesto. Policaju se ne da in me pošilja gor in dol po stopnicah. Ko pa s komandirjem ene tri rečeva, se pa plošča obrne – obsedim na motorju, policaj pa s papirji leta gor in dol. Tam se je pa sprva res lepa cesta začela. Svež, hrapav asfalt, še vedno soteska, še vedno meja, Panj globoko spodaj pod steno, na afganistanski strani pa terase. Kaj pa vem česa. Kivija, konoplje in opija ali pa krompirja. Se ne vidi, ker je predaleč. Se mi zdi, da se zadnji teden čez 60 nisva vozila, tako, da je bil užitek ropotat po gladkem. No ja – skoraj trideset kilometrov. Ja, pa vmes sem se moral še pod slapom zapeljat. Saj se da tudi mimo, samo ni zanimivo. Po tistih 30 kilometrih so se zadeve malo obrnile. Na makadam, pa zasilni most preko enega pritoka Panja, pa še malo zritega makadama in okroglih skal preko nanosa drugega pritoka Panja. Priskačeva čez in uganeva, da sonce že zahaja, pa da jih je Kuloba vsaj še 40. Tu bi morala zavit stran od afganistanske meje - proti Dushanbeju. Mulčki iz bližnje vasi so se motali okrog ceste in hitijo razlagat, da je cesta lepa, samo en kilometer pa da ni, ampak je vse narmalna potem. Pa da je le še 25 kilometrov. Aha, še bolje. Naj bi bilo ok, torej. Zadevo preveriva še pri enih možakih, delovali so šoferji, pa sva dobila bolj zmeden odgovor. No saj če je pa narmalna potem sva pa v slabe pol ure tam. Toliko bo pa še dneva. Pa sva pognala. Napaka! Tajiki praviloma nimajo pojma o razdaljah in še manj o stanju cest! Ta mali raztežaj je bil verjetno najtežji del cele poti. Že kmalu potem, ko sva prilezla iz vasi sva tam spredaj zagledala lučke. Več njih. Rdeče barve. Uh, čisto počasen konvoj kakih petnajstih kamionov. Cesta ozka, pa nič ne kaže, da bo kaj širša. Pa zemljata je in suha. Tema, prah, vikel-vakel cesta in konvoj kamionov spredaj – težko bi rekel, da so to mokre sanje vsakega motorista. Najprej sva ostajala nekoliko zadaj, potem se je pot nekoliko razširila in kvadrate nama je uspelo pustiti zadaj tik pred zaresnim vzponom in serpentinami na prelaz. V temi in prahu sva prej le ugibala, koliko je še ceste. Tu ne bi več mogla mimo. Preostanka poti nisva zmogla brez pavze. Žeja je bila prehuda in sva morala ves požrti prah poplaknit v vasici na vrhu prelaza. Potem pa spust v dolino. Tik pred mestom je kamionska stajanka, pa kafe Pr Šoferski Mamci. Kampot je bil odličen. Spanje je bilo pa v šoferskem motelu sto metrov stran. Khm – motel je v tem primeru betonski boks 3x6metrov, pa osem neke sorte blazin na tleh. Tualet je pa za zidom – onega na ulici so odsvetovali. Samo je bil pa cel samo najin – motel in zid. rrrr

7. končno pred otokom, ponovno pauzica in zajebancija oujeeeeeeeeeeeeeee 8. okrog 15 ure se smestiva malce ven iz mesta Pag v hotelu Frane in dobiva celo plažo zase........oujeeeeeeeeee2 lenariva do večera

Jadranka je zakon2 ali vzem si jo na izi............ Ni lepše kot jo jahat v predsezoni in sva se odločila, en dan dol, naslednji dan pa nazaj....... 1. prva pavzica v Bakarcu 2. greva do Jablanca in si pogledava vasico in vhod v fjord 3. čeprav je malce pred nama daževalo, sva v Karlobagu že ujela sonce 4. v Staremgradu narediva pavzico in ohladiva noge 5. kosilo pri Dinkotu obvezno 6. sita nadaljujeva na Pag in še pred mostom zavijeva iskati plažo v Ražanac

je mlaj, in sm strašno blebetav, zato ne bom tiho. od vsega naštetga rabiš točno sam tisto, kar si dal na stranski tir. kreš bunke. Kaj rabš lonc? nič. ko ta motor voziš kot se zagre se dere odlično. z original raufniki. neke hupifrudi tačke? ne rabiš prav pr pizdi nič. kratke ročke? WTF? to kupiš ko sesuješ originale. Štercamortizer? ajd, nej bo šterc amortizer, pa spet, z 35 kw ga nebo przdigovalo da bi balanca zato opletala ko boš odpiral na polno. pač ne bo. Frendli edvajs, fukni €€ v rezervar in hotelčk v dolomitih. ja vem.....težim in zganjam foušijo. Sej sm napisal, mlaj je kriv.

Res ste Z-jevci prav prijetna družba . Če ne bi Yamaha delala tako solidnih in lepih motorjev (pa rdečih) bi mel Kawasakija. :grim

Tvoj avatar in moj nik .............. se prav lepo dopolnjujeta. Brez mene - ni tebe. Zdej, ker z oljem nimam težav, bo še ta nar ta bulš, da enkrat prideš iz tistih tvojih grap in hribov, pa greva na en al pa dva.

Eh ste smotani da pr teh letih ne veste da pride elektrika iz vtičnice

Pozajtrkovali smo skupaj, potem se je pa Ben zelo hitro odpeljal. Kaj ne, saj je sijalo sonce. Pohitiva tudi midva, saj je dneva škoda. Vrhove Hindukuša le uspeva videti – vendar le vzvratno. Vzvratno sva slikala tudi prvi most - višje gori je bil en stric s flinto nekaj hud, da se ne sme, pa sem se raje malo dlje odpeljal. Cesta je spet slaba, tudi Benu ni šlo najhitreje in sva ga prehitela le malo ven iz mesta. Tu spodaj se dolina spet zoži in Panj v koritu spodaj zavre. Sva rekla, da si bova še ene toplice pogledala – Garmčasma. Te so bolj znane, pa večje tudi. Le kakih petnajst minut so z glavne ceste. Že od daleč se vidi kapnik, za nekaj malega naju pa čuvaj spusti v ločen bazen, le naša se je morala pokrit, da se ni videlo, da ni fantek. Sva mislila, da se bova namakala kakšno uro, a je bila voda tako vroča, da sem bil največji heroj, ko sem se do ramen potopil. Potem pa hitro ven. Mularija, ki se je kopala zunaj, se je hodila nastavljat pred fotoaparat. Ni bilo miru, dokler nisem izjavil, da bom njihovo fotko na internetu objavil. Soteska Panja je bila lepa, z veliko pritoki, strmimi stenami in skoraj pravljičnimi vasicami tam čez na afganski strani. Navdušuje tudi pot, ki je tam čez pogosto vklesana v skalo, pa nič ne kaže, da jo je možno s štirikolesnikom prevozit. Včasih se zdi, da bolj visi s stene. Najdeva izvir in si opoldne privoščiva klobaso. Pridružijo se nama električarji. Nov daljnovod postavljajo, tastare kandelabre sva pogosto videla viseti nad Panj, ali jih pa sploh ni bilo. Pot, ki sva jo vozila, je v principu čisto v redu, le mestoma se zgodi, da se je treba pod skalami stiskat, po kaki mivki rit, ali pa so jo ravnokar odminirali. Khorog sva dosegla popoldne – le trideset kilomtrov potem, ko se je obema prižgala bencin lučka. Daje vtis pravega mesta. Pred kakim letom so imeli bojda neko štalo s tanki in teroristi in protiteroristi in vojsko, danes pa nič ne daje slutiti, da bi se karkoli dogajalo. Tankava, bencin ni ravno poceni: za 27 litrov plačava 40 ameriških. Poiščeva Pamir Lodge (nekaj ulice prezidavajo, pa ni tako enostavno), tam se bojda zberejo vsi, ki so se s Pamirja primajali ali se pa tja odpravljajo. Kolesarji, motoristi, štoparji. Poljskim kolesarjem je že kako leto bazna postaja, odtod pa furajo v Vakhan in Hindukuš ali pa po manj znanih dolinah v Pamir. Ko se spravljava v mesto, se na vratih zaletiva v Bena. Malo pred odcepom za Garmčasmo mu je raztrgalo gumo. Nekaj se je silil in je hotel šivat z nitko za zobe, pa je še večjo štalo naredil, potem se je pa za 10 dolarjev pripeljal v kombiju. Če je v Khorogu kaj vredno videti, je to park. Toplo, senca, lepo in uporabno. Veliko ljudi se spravi tja samo na relax. Aja, dobro je vedeti tudi, da je tik pod Pamir Lodgem afganistanska ambasada, kjer se da vizo za čez reko dobit v enem dnevu (samo tadžiška mora bit pa potem za dvakratni vstop!). Pod večer sta se v lodge pripeljala tamali GS (800) in tamala Tenerejka – dva Turka, Tolga in še eden. V Pamir gresta snemat moto film. Debatiramo in ni jima jasno, kako prideva skozi s tako nič prtljage. Meni se pa le zdi, da je onadva nič nimata. Vse mi postane bistveno bolj razumljivo, ko se pripelje še Toyota z bencinkantami na strehi in z vso možno asistenco. Eno mičkeno težavo so imeli s prečenjem Turkmenistana, saj do zadnjega niso vedeli, kako bo z vizami. Načrtovali so že pot skozi Afganistan, ki so jim jo pa zelo nazorno odsvetovali celo na ambasadi.

Schnelle Fahrer auf Bmw 1000RR HP4 auf Brünn rennstrecke :lol:

Ti maš pa res probleme, pa še vsa policija je proti tebi. A na psihotestih si že obkrožu, da helikopterji po zraku letijo samo zato, da bi tebe spremljali? Saj bi človek napisal normalen odgovor pa se na vse to enostavno ne da. Ker sem bil malce več po tujini z lahkoto povem, da bi ena nemška policija, v eni sezoni, pospravila večino plastičarjev s cest ali pa bi ti vozili s homologiranimi deli in bolj kot ne po predpisih. In mimogrede, izsiljeni smo na motorjih skoraj vsi. Včasih večkrat na dan. Eni smo zaradi tega že čez avto leteli ampak to je možnost, ki jo je treba sprejeti že ko se usedeš na motor in zapelješ na cesto. Ker tako kot je precej motoristov, ki se jim gladko j.be za vse ostale (glasni izpuhi, objestna vožnja) je na cesti tudi polno zblojenih ljudi, ki so v mislih vse drugje kot za volanom potencialno morilskega stroja.

:xx: ok, je res da so to prve gume na prvem motorju... :closedeyes: ...se javim ob naslednji menjavi (zdj k sm se ulaufala) če bom kaj manj km naredila

Šli po jadranki do Ugljana tja in nazaj v terminu 22-25.5.14. Razen dneva koprenaste visoke oblačnosti vseskozi blizu 30 stop. celzija in sonce. Super predsezonski krajši oddih in probna vožnja s potovalko . Morje pa skor za plavat . Nazaj grede smo še mal užival pri športni vožnji po ovinkih jadranke z otovorjeno kamelo . Pri vožnji proti Crikvenici so nasprot pripeljal trije ta hitri dirkači. Ja ko je cesta bolj prazna (če sploh je je kar užitek polagat te ovinke...bo treba enkrat probat še s sportakom ). Pa še nekaj slik... ... video pa kdaj drugič (je omejitev dokaj mala na omrežje pa še nisem nalagal)...

dej začni počas gledat za kakšnim konkretnim motorjem, kot jih lahko najdeš pri jodlarjih, na bavarskem, pri špagetarjih. Lahko celo pogledaš tja na kraljevi dvor; imajo tut fine zadeve. Tega đapanezarja si pa gotovo že prerastel ;-) pa če boš maffine jedel, pol se zna zgodit da tvoj motor ne bo več tako dobro vlekel (premalo Kw/kg)

V nedeljo zjutraj sva se z boljšo polovico na hitro odločila iti do Biograda in v ponedeljek domov (danes). Na poti proti Biogradu sva videla veliko slovenskih motoristov. Malo pred Senjem prehitela 4 motoriste s tablicami GO, prvi je imel irokezo na čeladi. Kdo od tukaj? Pot: Nad Crikvenico: Še skok z mosta sva videla Spanje v https://www.google.com/maps/@43.943999,15.449126,3a,75y,220.49h,91.94t/data=!3m4!1e1!3m2!1sSRjUZngmnuGLozVx4Z6TMw!2e0!6m1!1e1 https://www.facebook.com/villa.adriatica.5 Pot domov pa tudi sama uživancija. Izognila se vsem ploham. Kljub ponedeljku je bilo veliko motoristov, večino tujcev. V Senju na bencinski pa 4 motoriste s tablicami MB (z1000, RSV). Kdo od tukaj?

Že zgodaj spomladi smo malo razmišljali o dogodku RR days 22&23.5.2014 na pisti Masarykův okruh ali nam bolj po domače Brnu. To je u stvari en tak track day dogodek, marketinško podprt iz strani Bmwja, z veliko vožnje oz treninga z svojim motociklom plus možnost testiranja Bmwjevih motociklov Bolj se je bližal dogodek, več je bilo prijavljenih med našo slovensko ekipo :grim mislim da sem naštel okoli 20 slovenskih fantov na listi prijavljenih. Prijavnina je nanesla 300 EUR po glavi, za kar si dobil 2 dni vožnje po pisti, vsak dan po 6x20 min, plus testno vožnjo modela ki si ga izbral, plus v to ceno je bil všteto brezplačno menjavanje gum, zajtrk&kosilo&večerja na pisti oba dni, plus majica RR DAYS. Kr u redu value for money :yes: No zame je bilo prvič da grem v Brno vozit po pisti, do sedaj sem tam zmeraj samo gledal Moto GP.Pot do gor nič posebnega, cel kup kombijev pa kemperjev pa vsi nabrušeni kot nož  No en del ekipe ki stalno hodi gor, nas je na Českem zapeljal v tale »MOTOREST U TOMA« obcestno okrepčevalnico, na hitri cesti proti Brnu.No po slikah sodeč jasno zakaj :lol: rebra, krače itd...not my style sicer, ampak nej jim bo to je kakor obvezna postanka v poti na Brno, kot na poti na morje Vikiburger na Črnem kalu :lol: Prvi večer smo se samo zapeljali do hotela, naročili rudno dve, pa se samo smejali takim računom ki so hodili na mizo. 8 tavelkih točenih piv v hotelu, 11,6 EUR  No naslednji dan zjutraj je bil štart že zgodaj, se je bilo treba prijavit, naredit tehničnega, itd... Vhod na pisto... Postavljanje tabora... Pol pa akcija..... Falanga testnih Bmwejev za uničit Tegale sem testiral jest...Bmw 1000RR HP4 Vmes pavza, v boksih kosilo, big screen tv z našimi časi.... Vmes sem se mal zaklepetal z našim švicarskim sosedom Piusom, ki se slučajno pozna z Eskilom Suterjem, pa sta tole eno popoldne skupaj zmetala, Moto2 Suter okvir pa mašina notr od bavarca 1000RR, sm ga vprašal a je to kao CRT varianta dirkalnika, pa je reku da ne, da je Suter Moto2 okvir mal predelal in eto ti ga ulitmate track day motor  možak pr svojih 55, šiba okol po evropskih pistah, sam z svojim kamionom, uživač  Vmes mi je hotu Crusty bavarca prodat, še clo za testno vožnjo sem ga dobu  vmes ko sem se jest vozil je bil Crusty na mobile.de in iskal novega zx10r, sam mu nisem stresu bavarca, tko da mi ga ni blo treba odkupit, sm pa letu z bavarcem sekundo bolje kot z svojim suzukijem oba dni  2.26.6 sicer sem mel cajt nekje okoli 80 mesta, od 210 šoferjev, tko da sem kr zadovoljen za prvič V glavnem 2 dni totalne uživancije,super je blo,super pista, megadobra ekipa in družba, prevoženih dobrih 400 kilometrov po pisti, poceni pivo,še bomo šli

Po Jadranki vozil in Pag slikal. Pag je bil očitno dobro obiskan. Samo na cesti pa nikogar srečal.

Fajn je blo...

Ojojojoj. Povsem "po nesreči" sem videl tole tematiko. Glava peče in možgan se mi je skisal. Sem bil do sedaj na enem žegnanju in na enem moto zboru. Na srečo se nikjer (še) nisem počutil odrinjenega in nezaželenega, čeprav sem bil med zelo redkimi obiskovalci, ki je imel klasično jakno z odsevniki in rumenimi špurami in ne usnjenega telovnika z našitki. Naj mi prosim nekdo sporoči, če smo in ko bomo tudi "ta sijoči" nezaželjeni. Do sedaj sem iz napisanega v tej temi razbral samo to, da se moram NA DALEČ izogibat MK, MC, ZMKS in podobnih zadrug :closedeyes: in se za nobeno ceno ne smem včlanit, ker je to samo kup birokracije in čudnih pravil, ki živijo sama zase in ne za motoriste, ki uživajo (-mo) na cesti. Pa vse, kar sem hotel, je samo dobra družba... :surrender:

Ga še nisi videl ? Sedaj pa vsak dan preglej nabiralnik .

No ja, obrati morajo verjetno biti takšni kakor je predvidel proizvajalec motorja. Na tisti ploščici kjer je serijska št. motocikla piše tudi koliko db proizvede agregat in pri kakšnih vrtljajih. Verjetno je treba upoštevati podatke, ki jih je predvidel proizvajalec, ker niso vsi motocikli enako glasni.

Jst mam na Zju po 5000km se 1mm do indikatorja na zadnji, na sprednji pa 2mm. Mam nov komplet ze prpravljen )

uf, sem že mislila da sem falila

...od klofute sem vidu iskrce... čutu pa ostro pekočino...

iskrica je bla od klofute :krneki:

Zgleda, da je eno črtico potegnil.

To je res še en dokaz, kako nimaš pojma..........o pojmu.

Jaz pa sem kupil Pirelli Diablo Supercorsa, SC1 spredaj in SC2 zadaj in zamislite, GUMA DRŽI DO ROBA! :evilgrin:

lp kupil sem prednjo mitas sportforce in jo sicer z malo nesigurnosti nataknil na moj moded. pripravljen sem jo bil tudi takoj sneti dol če kaj nebi bilo vredu. odpeljal v soboto okoli 500km, od tega jih je bilo nekaj tudi zelo hitrih. sklep: prednja guma drži čisto do roba, nikoli ni zdrsnila oz. dajala kakšne znake nesigurnosti. če bo lep vikend jo testiram še na ridah. če se še tam izkaže res ne vidim zakaj bi kupil skoraj 50e dražjo dunlop ali pirelli. definitivno da bom kupil tudi enako zadnjo gumo. glede kilometrov pa povem več čez pomoje okoli 3500-4000 če se dotaknem še zgornje teme glede istih znamk gum na obeh kolesih.. sam imam taktiko da gume kupim rabljene, vožene par krogov po pisti za pol cene glede na novo. tako da vedno kupim kar pač ujagam in skoraj vedno niso obe enake firme. nikoli nobenih težav. sedaj pa zgleda da bom kupil kar obe mitas in bom imel za ceno 2 rabljenih celo 2 nove, kar pa tudi ne more bit švoh matej

naročene nove Metzeler Z8 - za naslednjih 20k km :lol: s temi bom nrdila lih ene 18000 km računam... pa vrjetno bi ble še za kakšnih tisoč... sam res ne zgleda, da bi na iste intervale menjala gumo in ketno :lol: ^_^

Gift,kdaj so ti pa diagnosticirali ta GSA.......

No, pa se je našlo malo časa za ponoven izlet. Zadnje čase se z boljšo polovico raje nahajava bolj "na visokem", tako, da so najine destinacije temu primerne. In tako je najin dvodnevni izlet zajemal obisk na Golte-h (1410m), kjer sva si ogledala jezero pri Medvedjaku na 1573m, ter se drugi dan zapeljala do Logarske, čez Pavličevo do Planšarskega jezera. Nekaj utrinkov ....

Ni kaj, človeška domišljija je brezmejna. Ker nisi bil prepričan v svoj prav, si se pustil pomolsti. Pa še polno denarnico si imel, da si lahko "daroval" organom. Vse to je zaradi tega, ker si vozil na pamet in, ker nisi vedel, kaj vse si naredil narobe. Če si prepričan v svoj prav, potem ne popuščaj in vztrajaj na meritvi hrupa. Ti si pa takoj popustil, ko je rekel, da je preglasen izpuh. Mu je mogoče kakšen mikrofon štrlel iz glave ali pa iz šapke, da je lahko izmeril glasnost izpuha ? In še hitrost ti je menda na lepe oči prilimal oziroma te je pokasiral. Glede pritožbe se pozanimaj v sosednji državi, ker tukaj njihovi predpisi ne veljajo. Bi pa rekel, da je sedaj "več ksnu" oziroma "poslije jebe nema kaje". Tisto, kar je pa Lukec napisal, pa naj kar sam plačuje na lepe oči, če ima preveč denarja. Če je že potrebno nekoga jeb..., ga je treba zakonito in strokovno ter podprto z umerjenimi napravami. Pa na suho tudi.

he he...to mi je najbolj smešno ko delajo diplome, kak motor za višjerasle, pa kako je težko s cestakom daljše ture delat, pa gel sedeže....a več kot do morja pa nazaj ne znajo trase nardit....jest npr od lendave do pirana (375km) nisem nič prek sedeža jambral, prek vzmetenja tud ne, ker ga na kolesu pač nimam, da je premal KM tud ne....mi je tistih 700W popolnoma zadostovalo :-)

Končno je napočil dan, da sem jo po kosilu mahnil en giro malo po furlanskih dolomitih. Štart je bil ob 14.00 in gasa do Kobarida. Tu sem samo dotankal in potem naprej. Pot me je vodila čez Učjo. Končno so popravili cesto, tako da je ponovno odprta...jah lani celo leto je bila zaprta. Zahodna stran tega sedla je pa bolj revna, asvalt se že drobi, tako da včasih imaš občutek, da se pelješ po makadamu. Učja (sedlo Carnizza) Po spustu v Rezijo sem jo mahnil proti Ampezzu, kjer sem si prvošču eno kofe . Po kratki pavzi sem nadaljeval za Sauris in ob nizanju ovinkov in tunelov prispel do jezera Sauris. Nato sem zavil levo za prelaz Pura in skozi ozke tunelčke nadaljeval pot do vrha. Sledil je spust do Medisa, kjer sem zavil za prelaz Rest (kažipot Tramonti di Sopra) in naredil sledeče utrinke Brez pavze nadaljeval v dolino in prispel do jezera Tramonti in ga pofotkal: Tu sem zavil levo na lokalno cesto za Clauzetto in ujelo se je tole: Nato sem se spustil na glavno cesto in zavil levo za sedlo Chianzutan in ob nizanju ovinkov prispel do vrha sedla, kjer sem si privoščil pašto z ragujem (s klobaso). Slike od pašte ni, ker sem bil lačen in sem pojedel še preden, je fotoaparat kaj vidu. Ko sem si privezal dušo sem se v laganem tempu spustil v dolino in slikal še jezero Verzegnis. Potem pa v malo hitrejšem tempu po lokalni proti Gemoni del Friuli, kjer sem zavil na AC in jo pičil do doma. V dobrih 7 urah vožnje se je nabralo 428 km. Vreme super, cesta tudi. Skratka....fiiiinnno.

Lepo, ampak vsaj v kopalkah bi lahko bila

E fanta . . . . . . nč slabga mislu! Pač fasu nek kurac od virusa al ne vem kwa . . . . . . skoz se mašini nek dogaja . . . . .reklame in ne vem kwa . . . . . moram po 5x stisnt miško da prešalta! Moram to zrihtat pa ni časa . . . . k brklam po stanovanju, belenje in še sam ne vem kaj vse! Bom dal mašino zrihtat . . . .

Vsakmu pravmu motoristu je vsec zvok motorjev.....ne pa elektricni....

ma dej luka ne bluzi neumnosti. se na pistah v tujini se meri kakšna je glasnost auspuha in ce presega ne moreš it na track day. za dirke je to drugače. sej ti noben ne preprečuje da poslušaš svoj motor, zapri se v gražo, dej u fole in pole nažigej magar cel dan če te je volja to poslušat. sej ne vem kej je za razumet, prometa takega al drugačnega je enostavno preveč, da bi se lahko auspuhi drli. največji kretenizem je pa to, k se folk itak brez vseh preprek, ki bogi motorček tako zelo dušijo vozi, pol pa tle sprašuje kera čelada je najtišja!!! wtf! če ti je tako ušeč "zvok" pol rabiš čim bolj glasno čelado da lahko uživaš v teh prečudivitih zvokih.

Grdobec je dobil mal zascite,k sm bl nerodne sorte...engine protectors PPracing.

Zjutraj vstanem. Na WC sem hotel, stopim iz hiše - direktno v lužo. Pogledam okrog, dolina je zabasana, dežuje in kaže, da bo kar tako ostalo. Mamca mi kaže, da je ovce s sedežev pobrala in jih pokrila. Super je tole. Počasi sva se postavila na noge, pozajtrkovala in se za kako uro vrnila v deke. Saj mogoče pa poneha. Potem je mamca še nekaj pravila, da jo zebe, pa da jo trga pod lopaticami. Medicinca sicer nisva, vendar sva v Ošu nakupila toliko Menovazina, da sva stekleničko zlahka pogrešila, ene bunde pa tudi ne rabiva več, saj je tu doli topleje in nama bo samo napoto delala. Roko na srce, itak bi jo nekomu dala. Sicer se pa da dobro pogret tudi v njihovih termah – vročih izvirih, ki jih je v teh hribih polno. Za Garmčasma pri Khorogu sva vedela že prej, za Bibi Fatma so nama pa tu povedali. Čudno, na kartah je ni nikjer napisane. Dež sicer ni ponehal, le unesel se je malo, tako da sva nataknila dežjake in jo stisnila na cesto. Potem je malo nehal, pa malo spet začel, pa spet nehal. Čisto zmedena sva se na koncu odločila, da bo bolje, če greva kar celo pot v dežjakih. Na oni strani Panja se zdaj dviguje Hindukuš in iz ene grape se v Panj izliva potoček. Samo, ko vidiva naplavljeno delto tega potočka, pa vse skupaj izgleda bolj kot Amazonka. Kakšno štalo lahko naredi takle hudourniški grabenček. Pod Langarjem se prično vrstit vasi. Avto tam skozi redko pripelje, malo večji motor je pa sploh nekaj posebnega. Ni čudno, da se vsak obrne in pomaha. Punce tudi. Ko jih tako gledam, mi kapne, kako so lepe, pa čeprav brez Prade in Kokošanela. Kazahstanskih in kirgiških poševnih oči na tej strani Pamirja ni več. Postave so še vedno majhne, a sloke. Nižje doli, ko se je že kak kamion pojavil, sva ugotavljala, da so celo kamionarji v teh krajih drugačne sorte desci – prejkone prekle. Ti konci očitno ne slovijo najbolj po kulinaričnih dosežkih, telovadit je pa za volanom nujno. Ob cesti se ustaviva v magazinu. Ni težko najti, slabe tri krat pet metrov betonska kocka stoji ob cesti. Pijačo rabiva, pa nekaj piškotov za zraven. Ponudim jih še mulariji, ki prisveti zraven, pa jim ne grejo najbolj. Dolina se je potem razširila in kmalu sva nekje zagledala napis Bibi Fatma, zavila v breg in po zritih serpentinah najprej prilezla do trdnjave. Lep razgled, a od veličastnega Hindukuša spet vidiva le cokel od fasade. Ko se nazijava bi šla naprej, pa naju skupina povečini žensk ni pustila mimo, dokler se nismo slikali. Brisače imajo – na pravi poti sva. Še malo splezava in čisto notri v grapi se res pokažejo terme. Od daleč skoraj neopazne, notri je pa luštno. Julči pravi, da ji ni do brčkanja, jaz se pa zbašem iz motocot in v bazen – na moški strani, jasno. Moški in ženski del je tu ločen, popoldne pa zamenjajo. Vroča voda kakih +40 stopinj v dveh ogromnih curkih priteče iz skale in v lokih pada v bazen. “No,” me pobara starejši možak, “Od kje je voda?” “Saj vidiš, iz skale!” “Skala že, ampak dal jo je pa Alah.” Sprašuje me še po mojem Islamu, malo sva udarila debato, na koncu sva se strinjala, da od zgoraj nekje res pride, le da tistemu vsak drugače reče in ni bilo nobene zamere. Po kopanju sva z Julči še čaj dobila, potem sva se pa spet v moto cote zbasala. Pri spustu v dolino sem še tomatota v prah položil. Julči si ni upala skozi navpično serpentino, jaz sem si pa, samo mi ni uspelo. Šalabajzer! Ampak položiti ga v prah skoraj na mestu ni nobena panika.

Nikogar ne primerjam z vikend farerji po cesti, kdor pa dirka na vaški dirki na grobniku je pa dirkač, na nižjem nivoju kot absolutni profiji,a še vedno dirkač. In dirkači ne gelde na nivo so eni boljši eni slabši, temu se ne da izogniti in ves špil se vrti okoli tega, če nebi bilo tako dirk nebi bilo. Ko dirkaču na dirki (ne glede na to kakšen je nivo dirke) ne gre vse najbolje od rok, to najbrž iz njegovih oči izgleda drugače kot iz oči gledalca (pametnjakoviča) na tribuni, za TV ekranom ali za tipkovnico. Ne glede na nivo dirke si vsak dirkač običajno prizadeva biti čim boljši. Za tipkovnico (kritizirat) je pa izi, lahko sem spoštljiv ali žaljiv, poznavalec ali totalni brezveznik, pameten da škoduje, svoje mnenje še vedno lahko napišem. Profi dirkače ne primerjam z gledalci, povezujem jih s pretiranimi kritizerji za tipkovnico.

Se strinjam,v enem dnevu 720 km ,kje smo pa bluzili pa ve Keiko jaz sem sam za njo vozu,drugače bi bil še danes tam k bi se zgubu :grim

To kar si citiral so zapisali Šparoni in ne mi, zato ti jaz tega ne bom pojasnjeval, čeprav razumem da gre za obisk njihove prireditve... Vsak ki je pa uradno registriran kot društvo (torej tudi SMD Bojler) pa je na njihovi prireditvi in tudi na vseh ostalih dobrodošel... Članstvo v ZMKS nima veze s tem! Potrdilo od UE ali DURSA je edino veljavno potrdilo... nobenega drugega "članstva" se ne rabi.